W  PAVEL STRMŠEK:
¦                                 Zgodovina.
^p S^j^ v lovek je družabno bitje. Že dd nekdaj je vedno sku-¦          /y                  vl   paj v večjih skupinah, prav kakor mravlja. Če vidiš
^L //V^ /"""""N mravljo, lahko gotovo veš, da je v bližini mravlji-^F / rf^^L^^^/^M ^e' ^'er **e ^obiš na stotitie in stotine enakih ži-Hp ^^^PHb^' va'c> Tako je tudi s človekom. Skupno z drugimi I           lJ^^^^P5           s^ ^e us*varJa' svojo domovino. Vsekdar se je za-
V T(^>5^k.  n   vec*a'' ^a ]e samo del celote. S celoto je napredoval, M\ /W   ^^^1   s ce'oto se razvijal. In to, kako se je zgodilo, nam
h         ^^----------------vJ   pripoveduje zgodovina.
^H          Zgodovina more imeti trojen namen: lahko je — in to je bila najpo-
^B prej — samo pripovedovalna. Kakor vam pripovedaje babica ali dedek ^K o francoski revoluciji in o velikem Napoleonu, ki si je hotel podvreči vso ^H Evropo, tako so pisali prvotni zgodavinarji. Edini namen jim je bil, sporo-^B čitipotomcem,kaj se je zgodilo pred ali pa med njihovim življienjem. Druga-^K čen namen pa je imel že atenski zgodovinar Tukidid, živeč okolo leta 460 ^K do 400 pr. K. r. V svojem popisu Peloponeške vojne opisuje natančno prve ^H znake kuge, ki se je pojavila v tej vojni, ter dostavlja izrečno: »To pišetn ^B zato, da bi jo mogli takoj že v začetku spoznati, če bi se še kdaj pojavila.« ^H Tukaj je njegov namen jasen: poučiti nas hoče. — V začetku 19. stoletjz ^B' je postala zgodovina veda. Njena naloga kot veda je, kazati, kako se je ^B, človeštvo polagoma, stopnjo za stopnjo razvijalo, ustvarjalo države in ^H narode ter napredovalo od nekdaj do danes.
^K          Zgodovina, prava zgodovina, je sanTO ena: obča zgodovina, ki ob-
^m. jema v sebi vse države in vse narodie. Vanjo sodi kulturna zgodovina, ^B vanjo književna zgodovina vsakega naroda. Zgodovine posameznih dr-^B žav ali dežel ali zgodovine kultur in književnosti so samo deli te splošne,
— •   58   -o—
obče zgodovine, zakaj noben del se ne razvija sam zase, temveč skupno s celoto.
Vrednost in korist zgodovine je velika. Uči nas, ljudi — satne sebe spoznavati, iiči nas na podlagi preteklosti razumevati sedanjost in oesto nam odpira tudi pogled v bodočnost; velik pa je njen poimen tudi zaradi tega, ker nam jasno kaže, da posameznik nič ne šteje, temveč dobi šele veljavo, kadar se priklopi skupini, da je dobil in ima veljavo šele od sku-pine, od celokupnosti. Uči nas, kako napačno ravna tisti, ki pozna le sa-mega sebc, za svojega bližnjega pa se ;ie zmeni. Razentega pa nam nudi zgodovina pravo razvedrilo in nauk, ko nani kuže izpreminjajočo se usodio narodov in posameznikov v vseh časih. Ona pa je tudi predpogoj drugim vedartii in umetnostim, kadar hočejo spoznavati razvoj svoje Iastne stroke.
Zgodovina sega nazaj v preteklost do tedaj, ko so ljudje začeli pisati in so zapustili pisane spomenike. Tudi ona najnižja stoipnja človeštva, ko še čtovek ni znal pisati, bi pravzaprav morala soditi k zgodovini, a se je odcepila od nje in tvori svojo vedo - - prazgodovino. Zgodovini pa je ostato še vedno veliko polje in treba ga je bilo razdeliti. Za mejo dob so izbrali leta, ki so posebno potnembna za razvoj človeštva. Loči'mo jo v tri veke: v stari vek od začetka do 1. 476. po Kr. r., ko je razpadlo zahodno rimsko cesarstvo; v srednji vek od tedaj pa do Kolumbovega odkritja Amerike 1. 1492; od tedaj naprej imaimo novi vek.
»Historia vitae magistra!« pravi latinski pregovor. Učimo se torej zgodovine, učimo se iz nje živeti, zakaj zgodovina je učiteljica življenja.