ŽID
(ANE VOLE) str. 2
OD PONE-DELKA DO PONEDE-LKA str. 4
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 8. februarja 2001	® Leto XI, št. 3
Obisk državne sekretarke
25. januarja je Porabje obiskala državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu, Magdalena Tovornik, in se v Monoštru v Slovenskem kolturno-informativ-nem centru sestala s predstavniki porabskih Slovencev. Pogovora sta se udeležila tudi generalni konzul R Slove-' nije'v Monoštru dr. Zlatko Muršec ter svetovalec slovenske vlade za manjšine, Geza Bačič. I
kajti ni rešeno financiranje manjšinskih inštitucij. To pomanjkljivost Slovenci občutimo tudi na lastni koži, najbolj pri projektu porabskega slovenskega radia, za sistemsko financiranje katerega Madžarska še ni našla rešitve, je poudaril predsednik Slovenske zveze. S konkretnim položajem radia, ki je po šestih mesecih oddajanja ostal skoraj brez sredstev, ter s prizadevanji vodstva obeh organi-
Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in predsednik Zveze Slovencev JoŽ||Hirnok sta državno sekretarko seznanila s položaj em Slovencev na Madžarskem. Pii tem je MaTrtin Ropoš izpostavil problem volilne zakonodaje in manjšinske kulturne avtonomije. Manjšine na Madžarskem v parlamentu še vedno nimajo svojih predstavnikov. Čeprav manjšinski zakon predvideva kulturno avtonomijo manjšin, je uresničitev le-te v praksi skorajda neizvedljiva,
zacij, da bi iz raznih virov zagotovili vsaj minimalna sredstva za Radio Monošter, je državno sekretarko seznanil glavni urednik Franček Mu-kič.
O težavah zaradi nerazumevanja madžarske strani pri financiranju slovenskega radia je državna sekretarka povedala, da »bomo morali Madžarsko prepričati, daje ta pridobitev za porabske Sl|| vence tudi pridobitev za Madžarsko. Organizacija Sveta Evrope, od koder prihajam,
ima - kar zadeva manjšine -enake pravne dokumente za vseh 40 držav in konvencije je ratificirala tudi Madžarska«, je povedala in dodala, da bodo na mešani manjšinski komisiji opozorili, da jih države podpisnice morajo izvajati tudi v praksi.
Med konkretnimi problemi so predstavniki manjšin omenili še narodnostno šolstvo ter mejne prehode. Kot je predsednik Ropoš povedal, če bi prišlo do prekategorizacije mejnega prehoda Gornji Senik-Martinje, bi se lahko odprla redna avtobusna proga med Monoštrom in Mursko Soboto.
Državna sekretarka je ugotavljala, da ima pri financiranju šolstva Madžarska kriterij kvantitete in ne kvalitete. To pa seveda ni simpatično, kajti važna je kvaliteta. Ob rednem pouku lahko tudi obšolske dejavnosti v materinščini veliko pripomorejo k obstoju manjšine.
Državna sekretarka je še povedala, da je osnovna skrb Urada ohraniti razvoj pa tudi krepiti slovensko identiteto, pri čemer jeposebno pomembno, da bo slovenski jezik živ in glasen, ob časniku Porabje zdaj tudi prek mladega slovenskega radia.
tM.S:
Porabci pri Dimitriju Ruplu
Dan po obisku državne sekretarke, Magdalene Tovornik, se je s predsednikom Državne slovenske samouprave Martinom Ropošem in predsednikom Zveze Slovencev na Madžarskem Jožetom Hirnokom v Ljubljani pogovarjal slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel s sodelavci. Na pogovoru je sodeloval tudi slovenski generalni konzul v Monoštru dr. Zlatko Muršec. Teme pogovora so bile enake kot dan poprej v Monoštru z državno sekretarko. Čeprav sta si pogovora sledila eden za drugim, ni narobe, da sta se »zgodila«.
ma sestala marca v Budimpešti. Med temi nalogami je zagotovo tudi sistemsko in optimalno financiranje in tudi sicer drugačen odnos do radia Monošter. Če kje, tedaj mora v tem primeru slovenska stran opozoriti Budimpešto na tako imenovano »pozitivno recipročnost«, kar pomeni, da Slovenija že financira več kot deset ur dnevnega radijskega programa za prekmurske Madžare iz studia RTV Slovenija v Lendavi. In če je Madžarska leta 1992 v Ljubljani podpisala sporazum, ki govori tudi na medijskem področju o enakih pravicah
Nekatere naloge so take narave, da jih bo moral prej ali pozneje dovolj »glasna« povedati dr. Dimitrij Rupel svojemu madžarskemu kolegu, dr. Janosu Martonyiju; državna sekretarka Magdalena Tovornik pa na zasedanju mešane manjšinske komisije, ki se bo predvido-
obeh manjšin, verjetno ne želi, da bi razmere v Prekmurju »približali« onim v Monoštru, ampak da bo radio Monošter sčasoma postal samostojna narodnostna radijska postaja s celodnevnim programom.
eR
2
PORABSKA ŠOLA NA PRAGU NOVEGA TISOČLETJA
Polovica šolskega leta 2000/ 2001 je že za nami. In če se ozremo na teh nekaj mesecev, na novosti, ki so šele v pripravi, na prizadevanja različnih dejavnikov po boljšem in bolj kakovostnem delu, lahko ugotavljamo, da po-rabska narodnostna šola vsaj v osnovnem smislu zadovoljivo opravlja svpje poslanstvo; ohranjanje jezika, kulture in identitete pa seveda še zdaleč ni odvisno samo od šole in učiteljev... vendarle pa bodimo dosledni, odkriti in pošteni do konca ter spomnimo, da so tudi učitelji pripadniki manjšine, člani slovenske skupnosti, tudi funkcionarji, in - kar je najbolj pomembno, a velikokrat prezrto - starši! A da ne bom razumljena narobe: tudi funkcionarji, ki niso učitelji, so v večini starši...
V tekočem šolskem letu je na treh narodnostnih šolah (gornjeseniška, števanovska in monoštrska) in sakalovski podružnici vpisanih k pouku slovenskega jezika 121 učencev; v srednješolskem izobraževanju obiskuje pouk slovenščine nekaj čez 20 dijakov, približno 100 porabskih malčkov pa se v narodnostnih vrtcih spoznava s prvimi slovenskimi besedami in stavki. Žal, šele v vrtcih. Zavest, da je pri otrokovi zgodnji dvojezičnosti vloga staršev najpomembnejša, še, na žalost, ni prodrla v porabske slovenske družine, pa najsi-bodo starši delavci, uslužbenci, kmetje ali, recimo, učitelji... Jezik je duša naroda, in narod brez duše ne more obstajati. In vi, dragi porabski Slovenci, menda ne želite biti narod brez duše. (To običajno zatrjujete v vseh slavnostnih in manj slavnostnih govorih.) Vem, rekli boste: treba je upoštevati našo nelepo preteklost, desetletja zatiranja, žalostno zgodovino,.. Da, treba je vse to upoštevati, toda kam pridemo, če se utapljamo v travmah preteklosti, in si ne dovolimo prekoračiti Rubikona? To dejanje bi bilo v našem primeru zavest, da živimo danes, živeli bomo, upam, tudi jutri. To dvoje lahko imamo v svojih rokah, lahko ju spreminjamo, dočim
preteklosti ne moremo. Številke so sicer vedno relativna stvar, a prej naštete vendarle pomenijo nekaj svetlega in pozitivnega, skoraj 250 otrokse vPorabju vsakodnevno v vrtcih in šolah srečuje s slovenščino! Če bi tu še poleg učiteljevega dela prišteli pozitivno vlogo in vpliv staršev, bi bila situacija skoraj idealna. Toda... Kako realnost vsaj malo bolj približati idealu, pa ni le naloga šole, ampak širše manjšinske skupnosti. Ko starši vpisujejo svoje otroke k pouku manjšinskega jezika, imajo po navadi jasne cilje: ne le ohranjanje tradicije, ampak tudi možnosti za otrokovo bodočnost, npr.: Bo slovenščina v otrokovem življenju imela tudi uporabno vrednost? No, na to vprašanje pa šolski resor ne more dati odgovora, zanj so v Porabju odgovorni drugi, predvsem politični in gospodarski naslovi ter manjšinske inštitucije. |
Tudi madžarska šolska stvarnost se nenehno spreminja; šolstvo se prebija iz reforme v reformo, pač največkrat odvisno od vladajočih političnih struktur in njihovih idej. Tako se je v lanskem letu začela nekakšna reforma reforme, ki je tudi narodnostnim šolam predvidela spremembe. Komaj smo se prebili skozi nove učne načrte z razširjenimi manjšinskimi vsebinami v okviru nacionalnega šolskega kurikuluma, že so iz Budimpešte prišle nove zahteve: potrebno je sestaviti novi okvirni učni načrt za slovenski jezik in spoznavanje slovenstva (seveda po modelu 4+1 ura, se pravi, nič več narodnostne vsebine kot samostojen predmet) od 1. do 12. razreda, za osnovno in srednjo šolo torej. Tega zahtevnega dela smo se lotile: Erika Glanz, Agota Kallay, koordinatorka Ildiko D. Treiber in avtorica tega zapisa. Veliko dela, posvetov, predelav je bilo potrebnih, in ob koncu prejšnjega koledarskega leta je bil recenzent končno zadovoljen. Seveda pa je novi učni načrt bil tudi v javni obravnavi, mnenja so pozitivna. Njegovo bistvo ostaja enako: slovenski jezik poučujemo na
začetnem nivoju, z upoštevanjem narečja, oziroma preko narečja prihajamo do knjižnega jezika, upoštevajoč interference, podobnosti in razlike z madžarskim jezikovnim sistemom. Uradno naj bi se te novosti začele uvajati v prihodnjem šolskem letu.
Z učitelji smo imeli v tem šolskem letu že dve izobraževanji. Prvo je imelo naslovNačr-tovanje učiteljevega dela, drugo pa Pedagoška termino-logija v slovenskem jeziku. Takih izobraževanj bo še nekaj, če bo možno, bomo povabili še kakšnega predavatelja iz Slovenije, saj je stalno strokovno spopolnjevanje učiteljev eden poglavitnih pogojev za njihovo kvalitetno delo. Predobro pa vemo tudi to, da poučevanje manjšinskega jezika v narodnostno mešanem okolju ne more in ne sme biti zgolj učiteljeva služba, ampak predvsem in v prvi vrsti poslanstvo, kajti česar ne delaš sam, nimaš pravice zahtevati od drugih! V tem šolskem letu sem se, s pooblastili Pl in šolskega ministrstva, odločila tudi za temeljitejše spremljanje pouka SJ, kajti na osnovi teh analiz lahko skupaj z učitelji pripravim še učinkovitejšo pomoč, od svetovanja do strokovnih izobraževanj in priprave didaktičnih gradiv.
Še vedno pa sem prepričana, da bi za učinkovitejši pouk in ohranjanje slovenskega jezika kot tudi privz-gajanje pozitivnega odnosa do narodnostnih vrednot v Porabju bilo nujno potrebno razmišljati o spremembah modela narodnostnega šolstva. Taka razmišljanja (in tudi udejanjanje le-teb) pa so v rokah (in politični moči) porabskih Slovencev samih, predvsem vaših narodnostnih političnopred-stavniških in drugih organizacij. Odločitev za “ostati Slovenec” ali izginiti v večini je, dragi porabski Slovenci, samo vaša...
Valerija Perger
Porabje, 8. februarja 2001
Žid(ane volé)
Nej dugo sam srečo eno svojo novinarsko kolejgarico, s šterov sva več kak 10 lejt vküper delala par novinaj Vas Népe. Una je vsigder simpatizerala z nami porabskimi Slovenci in je vsigder mejla eno poštüvanje do drugi manjšin tö. Zdaj pate veničardivSombotelipigevakavo-no, dobra, dobra, ge sam en mali špricer tö emo! - pa mi te gnauk samo pravi, ka Zdaj, gda baude ljudsko štetje, sé una tö da nut spisati, ka je Židauvkinja. Ka si ti Židauvkinja? - sam sé tak čüdivo, ka mi je malo z maloga špricera eške nut v kafej čopnilo. Vej si pa ti tau meni nigdar nej pravla?!
Med bojno je biu Oča na prisilnom deli, mati pa v koncen-tracijskom taborišči Auschvvitz. Nikak po velkoj nevoli sé jima je posrečilo, ka sta sé živa domau privlekla. Mlajšam sta trnok nikanej stela gučati o tom. Za tresti pa štirideset lejt tö nej. Meli so enoga strica, šteri je 85-oga mrau, pa so ga steli dati pokopali na židauvskom cintori v Somboteli. Madžarska država je nej pistila, ka bi tau prej mautilo katoličane. Gda ji je par lejt nazaj mati mrla, je Oča pravo, ka mater dajo pokopali na židauvskom graubišči, ka je una tau tak stejla. Ka je mati tau stejla?- sé je čüdivala či. Vejpa pred mater-djovje ranč rejčžidov nej bilau slobaudno vöpovödati?! Gda go je gnauk či don pitala, ka Zaka je po Auschvvitzi una tö nej odišla v Izrael, je mati tak odgovorila, ka zato, ka una s temi Židauvi na more vküp živeti.
Oča je čeli pokazo en paperec iz materne bukse z maternim pisalom, na šterom je z latinskimi litarami pisalo njeno židovsko dekliško ime, štero je nigdar nej nücala, o šterom je nikdar nej gučala in štero je prej potrejbno za pokapanje. Mati je pokopana na židovskom pokopališči. Moja kolej-garica pa si da nut spisati, ka je Židauvkinja. Če rejsan je 52 lejtranč svojim najbaukšim padašom nej vöpravla, ka je una izraelske vöre. Hebrejsko ne vej gučati in pisati, v židovsko vöro ne vördje, nikšo žlato nema v Izraeli, lüstvo na Vogrskom je pa fejst prauti Židovom - una si pa Zdaj don nut daspisati.
Don je ostalo v njej eno sploj majnckino, kak pau vlasi tenko koranje, štero go veže s svojimi stariši, starci, pra-pra-stariši iz megleni biblijski cajtov?
Gda sta nej dugo s svojo čerkico šaularko poglednit najno-vejši film Istvána Szabóna, režiserja z oskarjevo nagrado ima sončni zarkov, vogrsko A napfény iže, šteri govori o Židauvaj, je mala dekličina na konci s skuznatimi očami pitala svojo mater: Mamica, če leta2002 tistapartijagvine na Madžarsko^ štera ne more trpeti Židauve in tihince-v šteri rosag va te mave bejzale?!?...
Gda sé tau poslüšo, sé vüdo, ka me kölnarge v Čardi nika špajsno gledajo. Jej, pa rejsan, s kafeja žlicov sam graužo svoj mali špricer...
Moja kolejgarica koma čaka, ka aj že gnauk baude februar in pridejo vküper pisat lüstvo in leko da nut spisati, ka je una -Židauvkinja.
Kaže rejsan mi, Porabski Slovenci, moremo dati nut spisati?
Francek Mukič
RADIO MONOŠTER na
UKV (FM) 106,6 MHz __- ____ ________1
3
Papiri pripovejdajo
Tihinsko sodačija na Dolenjom Siniki
V 17. in 18. stoletji so törski, nemški, hrvaški in srbski sodacke dosta kvara naredli na Dolenjom Siniki.
Na Sveti den/božič 1640. leta je kalavinske vöre lüstvo iz okauliški vesnic na Gorenji Sinik üšlo predgo poslüšat. Ranč tistoga ipa je prišlo 400 Törkov. Ništeme lidi so bujli, dosta pa so odegnali v robstvo. Z Dolenjoga Sinika so odegnali 81 lüdi. Štiri starce so nazaj poslali s tem, če do podložni Tör-kom v Kaniži, te robe vöpistijo. Za ednoga roba, Jakoba Küzmiča je proso Törk 160 talerov. Küzmič je proso od svojga zemelskoga gospauda na pausado 100 talerov, štero bi síedik dojzošlüžo. Pa je proso eške »pismo za kaudivanje” (kolduló íevél). Gospaud Batthyány ma penaze nej dau, liki pismo za kaudivanje ja. Tau je pomenilo, ka je leko vküp-proso penaze po vesi, ka bi sé z njimi rejšo iz robstva. Dolenjesenčarge so od 1643. leta pokomi gratali (meghódoltak) in plačüvati porce Törkom tö. Rejšili so sé ji po bitki pri Monoštri 1664. leta.
1704. leta, kda sé je biu za svobodo Madžarov Ferenc Rákóczi II. s svojimi Kruci, so v naši krajinaj robili in požigali nemški, hrvaški in srbski sodacke.
Na Dolenjom Siniki so zažgali ižo 12 pavrom, 11 pavrom so gvant táodnesli. 23 pavrom so odnesli ali zaničali: ednoga konja, 4 günce, 11 krav, 6 güncov, 1 mladoga günca, 8 teličkov, 4 svinjé, 57 košovfčel.
Sfalilo je 18 pa pau keblov pšenice, 37 križov pšenice, 3/4 keblov žita, 2 5 križov žita, 7 keblov gečmena, 3 küpe gečme-na, 6 pa pau keblov ovsa, 7 keblov prosá, 17 kaul sená, 5 plügov, 30 vatlov (rőf) platna in drügi domanji škerov. Vsevküper so meli 2137 forintov in 60 denarov kvara.
Marija Kozar
Prauško na Kureiček
Lanjsko leto so eni prauškarji iz Sakalauvec ojdU na prauško v Slovenijo na Kurešček. Ka vse so tam vidli pa zvedU, je nam napisala ena od romana
Zgodovina cerkve na Kureščki
Cerkev na Kureščki (kakšni 20 km od Ljubljane) stoji na takšnom mesti, ka če je lejpo vrejmen, pau Slovenije leko vidi. Eštje Triglav, brejg, steri je 2864 m viski. Gdasvejta je na tom mesti nej bijo tak miren Žitek kak Zdaj. Ime Kurešček telko pomejni, ka »gde ognji gorijo«. Gda so v 15. stoletji Törki kralüvali, so lidje tak nazna-nje davali eden drugomi, ka törska vojska dé, ka so og-njekürili.
V 15. stoletji je že bila na tom mesti edna cerkev, stera je bila posvečena Mariji, Kralici mira. Tri prošnje so bile v cerkvi gornapisane: Kralica mira, potrdi nam mir! Agnjec Boži, ki odjem-leš greja svejta, daj nam mir! Pa Marijine reči: «tü bom delila mir po cejlom svejti«. 1939- leta je vövdarila bojna. 1. Septembra 1940 je lu-blanski püšpek pozvau lüstvo na velko prauško na Kurešček, ka bi prosili Marijo mira, naj sé moli pri gos-podnomi Bogi za mir. Pa če sé njena prošnja poslüne, te naj vsikšo leto prva nedela v septembri bau den za prauško.
Dapa ovak sé jé Zgodilo, 1944. leta sé je cerkev porüšili ka go je bomba zaoj-dla. 1946. leta je bila slejdnja prauška na tau mesto, gezero pa gezero lidi je prišlo. Potistim je komunistič-ni regerum tau dolastavo pa več nej püsto. Samo tören je osto, zvon so tö vkradnili pa ga za drugo gorponücali. Cerkev so nej dali znauva
gorzozidati. Kip (szobor) Kralice mira so obranili sa-lezijanci.
1970. leta j£ ešče tisto do-lazgorelo -ti* cerkve, ka je ostalo po bojni.
1990. leto so Slovenci gorobnovili oblübo pa na vsikši Marijin svetek pa v
'NA TEM KRAJU BOM DELILA MIR!"
KUREŠČEK MARIJA KRALJICA MIRU
mejseci vsikšo prvo soboto držijo prauško na Kureščki. Prevnaugo lidi sé tam obr-ne, pridejo iz Francuskoga, Holandije, Austrije, Švajca, Nemškoga, Italije. Dosta lidi dobi tam nazaj svojo vöro pa vüpanje pa lübezen do Boga pa do vsikšoga človeka.
Kak smo mi Prišli na Kurešček?
Kak je nas eno par žensk iz Sakalauvec pa Varaša prišlo na Kurešček? Moja sestra dostakrat ojdi na prauško. Na ednoj takšnoj pauti so ji en dühovnik dali en papir, eno brošuro, v steroj je pisalo o tom, ka v Sloveniji, 20 km od Lublane, je edno sveto mesto, kama sé tö ojdi na prauško. Če smo mi prej Slovenci, te tö leko pogled-
namo.
Že od junijuša mau smo sé pripravlali, dapa samo 7. novembra smo leko vküp-prišli na tau paut. Od Slovenske zveze smo z arende vzeli mali bus. 14 žensk nas je šlau pa naš šoför Laci. Baugi vala smo srečno taprišli ino naleki najšli tau mesto. Samo kakšni 500 metrov smo pejški šli na brejg k cerkvi. Ranč je deset vöra bila pa so vtjüpzvonili na mešo. Tisti zvonovje takši lejpi glas majo kak najlepša igrala.
Prevnaugo lüdi je vtjüppri-šlo. Na začetki meše so tak lupau spejvali »Pridi, pridi sveti düh« pa »Marija, mati lüblena«, ka je človeka vse mraz trauso. 5 dühovnikov je mešüvalo. Ka so gospaud predgali? Mi lidgé prej, steri na Zemli Živemo, samo eto-mi svejti Živemo. Si spravimo edno pa drugo, kak če bi naveke tü ostali. Si ne mislimo na tau, ka lejta brž od-letijo pa vsakši mora s tauga svejta oditi. Lüstvo sé ne briga s svojo nemrtelnov dü-šov pa si ne misli, ka mo po smrtjov vsi mogli pred Boga staniti na sodbo. Moramo sé za düšo tö brigati, ka smo na etom svejti samo vandorje -so predgali gospaud.
Po meši smo šli na sveto kri-žno paut. Gda smo slejdnjo štacijo molili, je v doíéj že dež išo, na brejgi je pa sunce sijalo. Sveti Peter je takšen lejpi lauk postavo (mauri-co), ka je veselo bilau gledati. Stari lüdje so vsigdar pravli, ka gde sé mavrica (szivárvány) pokaže, tam je gospodni Baug navzoči.
Na Kureščki Zdaj nauva cerkev stoji. Kak sé je ta cerkev zozidala pa kak je iz ožen-jenoga moškoga z Boga po-močjauv dühovnik grato, vam napišem v naslednji novinaj.
Ema Sukič
Porabje, 8. februarja 2001
ZAHVALA DRUŠTVU PRO CULTURA SLOVENICA
0 tem, da porabske narodnostne vrtce vsako leto razveseli z velikodušnim darom društvo slovenskih izobražencev iz Švice, PRO CULTURA SLOVENICA, smo v Porabju že pisali. Tudi v letu 2000 je bilo tako. Njihov finančni prispevek smo razdelili med tri vrtce: Gornji Senik, Dolnji Senik in Sakalovci (leto prej pa Slovenski vesi, Monoštru in Števanovcem - za nabavo strokovne literature v SJ). Omenjeni vrtci so nabavili nova igrala za malčke, za take stvari namreč vedno zmanjka denar. V imenu vzgojiteljic in zadovoljnih malčkov se članom in vodstvu društva najtopleje zahvaljujemo za prepotrebno darilo. Želimo jim mnogo uspehov pri delovanju, kot tudi, da jih plemenitost vodi še naprej na njihovih uspešnih poteh
VALERIJA PERGER viš. pedagoška svetovalka
Prekmurje je bilo v zadnjih dneh meseca januarja v ospredju pozornosti slovenske javnosti. Obe zgodbi pa sta povezani z begunci.
Vroče v
Prosenjakovcih eeee
Na zboru občanov v vasi Prosenjakovci so se krajani uprli sklepu vlade o nakupu dvanajstih zabojnikov, ki naj bi jih namestili poleg sedanjega doma za tujce v neposredni bližini meje z Madžarsko. Na zboru so sprejeli tri sklepe: nasprotujejo razširitvi centra, dolgoročno zahtevajo njegovo ukinitev, v prehodnem obdobju pa razmeram primemo števnlo nastanjenih, saj so zmogljivosti za štirideset do petdeset oseb, zdaj pa naj bi v nekdanji stražnici prebivalo tudi 120 in več tujcev.
Nekaj dni po omenjenem sestanku pa sta notranji minister Rado Bohinc in župan občine Moravske Toplice Franc Cipot podpisala dogovor, da bosta skupno reševala infrastrukturno problematiko izpostave centra za tujce in sočasno kraja Prosenjakovci, s tem pa se tudi zavezujeta, da se strinjata "z nemotenim nadaljnjim delovanjem izpostave centra za tujce ža določen čas". V dogovoru je zajeto urejanje vodovodnega sistema, čistilne naprave, postavitev dodatnih 12 zabojnikov, pa tudi zaprtje centra leta 2004, ko naj bi tam nastal mladinski center.
Čeprav so se krajani Prosenjakovcev na zboru soglasno uprli širitvi centra, so namreč svetniki občine Moravske Toplice z veliko večino vendarle odločili, da dogovor podprejo.
.....pa tudi v Vidoncih
Po skoraj dveh tednih bivanja v Prekmurju so policisti v "nočni akciji" zaključili vračanje ilegalnih prebežnikov in prosilcev za azil iz Vidoncev v Ljubljano. Ilegalne priseljence in prosilce za azil iz centra za tujce v Ljubljani so v nekdanji begunski center v Vidoncih na Goričkem začasno preselili zaradi sanitarnih razlogov, saj so v domu odkrili stenice.
Med kratkotrajnim bivanjem na Goričkem je prišlo do tragičnega dogodka. V pretepu je ena oseba utrpela tako nude poškodbe, da je na kraju dogodka umrla. Po podatkih policije sta se v pretep zapletli dve skupini Irancev, lu so nameščeni v centra. Eden od njih je pri tem večkrat zamahnil z nožem ter smrtno zabodel rojaka, dva pa ranil, tako da so ju morali odpeljati v bolnišnico v Mursko Soboto.
Od ponedelka do ponedelka
Tak brž je tašlau deset lejt, kak če bi včara bilau, ka smo prvo številko časopisa Porabje dumau pripelali iz tiska-rne. Sprvuga sé tak vidi, dapa če človek nazaj misli na te cajt, te že vej, ka tau ranč nej tak kratek čas. Telko vse sé je godilo te čas, ka bi dvej novine leko puno napiso, cejlak od tistoga, ka sé je mejni prehod odpro med Gomjim Senikom in Martin-jem do tistoga, ka so prejkdau Slovenski kulturni in in-formativni center. Dapa tau ste vi že v Porabji tak tapreštem Dja bi bola od tistoga piso, kak sé časopis Porabje dela (kak ga dja delam). Zato, ka vi tau ne vidite. Vi v roke že gotove novine dobile. Zdaj vam tapuvejm kak tau dja Vidim z mojimi očami.
Pondejlek osem vöra. Kak vsakši den, prejdnji v knjižnici sedijo pa kavo pije-jo. Dja sam tü tam, če ne za-midim, dapa nej tak kak prejdjan. Še sneno sedim pri stauU, v pamati mi tau odi, ka sam pozabo v prej-šnjom tjedni tanaprajti, ka sam obečo. Vsakši drugi pondejlek sé den tak začne, ka me Marijana opozori (figyelmeztet): »Te //eden so novine, brodi si, ka baude na prvoj strani Slika, pa
ka boš piso v tau številko.« Vsakši drügi keden pondejlek, če mi tau pravi, vsigdar si tau mislim, Zaka meni tau pravi, tak vej, ka nika »ne pozabim«. Tašo glavau mam kak računalnik. Dapa zato nika ne povejm, ona je glavna urednica. »Tri strani napišem za Porabje pa Slika tü baude, nika še ne boj,« pravim. Zdaj še leko obečavam, vej je pa samo eške pondejlek. Gda baude še petek!? »Zvöjnprve strani še kakšne stike trbej na-redti,« jo pitam. Tau vpra-šanje nikdar ne njam vö zato, ka pondejlek ona še tü ne zna, kakšni članki baudejo za novine, ka napišejo tisti, steri so kaj obečali pa ka nej. Tašuga reda sé dja
malo tü baukše poznam (počütim), nej sam san, Sto ne vej, ka baude v novinaj. Putejm sé začne delo. Vsakši de v svojo pisarno. Uredništvo Porabja tü. »Tak je mrzlo v tej pisarni, ka leko zmrzna,« pravita Marijana pa Brigita. Brezi tauga sé den ne začne, samo gda po-zimi sploj fejst künjo. Ovak sprtulejt, vleti, djeseni vsigdar etak staupila prejk prag. Če sta tau taprajli pa tisto, kak one batežne baudeta, te dja vzemam kljüč pa dem na pošto. Zdaj pride tisti drügi stavek, steroga pá vsakši den čüjem: »Nej ka bi dvej vöri odo na pošti',« pravi Marijana. »Pa poznaš me,« pravim dja. »Poznam te, zato tipravim!« Drügo tašoga pomembnoga že nejga po-nedejlak, če tisto nej, ka Marijana na mobiteU kaj pozabi (npr. SMS poslali) pa sé Brigita čemeri, kak leko tak pozablena.
Torek je že malo bola oster. Te že konkretno moram prajti (ali skur konkretno), ka škem pisati za Porabje. Dvej, tri teme povejm pa te že nika baude, si mislim. Te den že tak moram delati, kak če bi vcuj seu pa bi začno pisati. Tau sreča, ka te den še nej trbej doladati članek. Še sreča, ka djestajo taši flajsni kak Irena Barber, steri te že dola dajo svoje članke. Dočas, ka Marijana tiste popravla, dočas sam djafraj.
Dapa gda srejda pride, te že nejga pomauči, te že nika dola moram dati. Nej istino, ena pomauč zato djeste. Tak delam, kak če bi kaj piso pa tak povejm, ka sam samo do pulonja prišo, te še četrtek predpodnevom dola leko dam članek. Tau Zdaj tü tak pišem, še sreča, ka Marijana tau ne vej. Vidite, deset lejt sé človek zato dosta vse navči.
Četrtek je že kritično, te sé že ne more špilati. Te je že urednica tü čemerasta, baukše če go človek že ne draži. Najbaukše te vse na njau
njati. Če je Črno bejlo, naj baude bejlo.
Petek novine dejo v tiskarno.
Pondejlek pa v torek malo do lüfta pridem. Srejdo pa četrtek novine vöraztala-mo. V petek pa mir mam. Ponedejlak pa že tak vejte,
kak sé mi den začne.
Leko bi me pitaU, če so mi muzdje (živci) še nej na nikuj Prišli. Pa zato nej, kak Laci Korpič šagau ma prajti, ka v Porabji dva mirniva človeka živita, eden je on, drugi pa dja.
Karči Holec
Za našo deco
Kak kaj dé našim mlajšom gnes? Stoj leko povej, ka sploj dobra. Gde smo pa mi meU tistoga ipa takši gvant, črevle, takšo (h)rano, kak naši mlajši majo gnes? Pa te ranč nemo gučala od stanovanj, od lepi domov.
Pa ka vse majo doma? Če bi na priliko pred 50-60 lejtami ednomi malomi pokazali tau vse, ka je gnes povejmo mlajšom pod krispan »Jezuš« prineso, bi sé nej mogo vönagledati, pa z največ stvarmi bi si kaj nej znau začniti. Pa itak! Ne Znam, če bi sé menila z našimi malimi. Zakoj?
Tistoga ipa so trde zime bile, velki snejg, s tejn vred velko veselje. Takšo, ka bi mi v künji sedU, gda smo Prišli iz šaule? Tau pa nej! Istina, starišje so nas nej püstili, ka prej gvant pa črevle raztrgamo. Depa mi smo sé itak vövkradnüi. Stare cote, bočkore, lesene črevle smo si obüU, pa hajde. Vsakši den, cejU dvečerek smo sé ordali pa brüsiU po snegej pa po ledi. „Vkradnili” smo vse, na koj smo sé leko voziU, zatok ka sam so samo rejdki meU.
Pa te sé je ešče tau tü nej štelo, ka gda smo večer domau prišU, so nas dobra zmlatili pa posüvaU. MeU smo redeče obraze pa zmrznjene bočkore, depa tople roke pa veselo srce. Skije smo si naprajU iz kakše vkradnjene deske pa smo si zabiU gor nikše ramle, ka so nam noge držali. Takšo je nej bilau, ka bi sé stoj nej znau s „skijami” voziti. Eške smo skakali tü z njimi. Če so pa naše „sani” nej mogle vöokraužiti kakšo sečo, drejvo, te je biu velki hup. Pa če .smo sé vküp zmlatiU, smo nej ovadiU.
Če bi stoj mislo, ka je tau samo vzima bilau tak. Nej, nej! Vleti smo si tü cajt vkradniU pa hajde na potoke, na travnike, v gauščo. V globkoj potoki aU si sé navčiu nad vodauv ostati aU si pa omedlejvo tačas, ka so te nej polonja mrtvoga vöpotegniU. Pa te bi Zdaj stoj na tau tak leko pravo, ka je prej tau šaula bila za živlenje. Šaula, stero smo si deca sami vodiU.
Gnesden so naši mlajši od nas, od tiste deca staukrat čednejši, pametnejši. Znanje je vsakši den vekšo, depa vsakši den več trbej za toga volo v šaulskoj klopi, pred računalnikom, pred televizijo^ pred radionom sejdati. Pa te so naši mlajši ešče tau znanje v praksi nej spoznaU.
ŠanaUvam je za tau, ka sé ne srečajo, ne najdejo z naravov. Nigdar nedo znali, kak je tau, gda človek s sanami nut düna v eden grm pa te sé tam more iz traja, z Snega, z leda vökopati. Nigdar nedo znau, kak je tau, od doma malo vujti na skrivoma. Nigdar sé nedo sami od sebe navčUi na vodej gor ostati, samo tak, ka je na tau nakak za drage pejnaze prtiskava. Pa skurok ne znajo, ka je pravi mraz, kakšno je pravo sunce, kakšen je friški luftvgauški...
Gnešnji starišom bi rada tanačivala, ka naj deco vözgonijo iz sobe, naj je pošilajo v naravo. Narava je, stera človeka vči pa občuva tü, če sé k njej držimo. Če sé znamo k njej držati.
Samo ka sé svejt tü obrače, letos je zima nej zima, Snega nega. Gestejo pa televizije, radioni, računalnik^ pa tople sobe, gde naša deca leko »počiva”. Dobro je nam tau tak?
I. Barber
Porabje, 8. februarja 2001
SPOŠTOVANI BRALCI! TISZTELT OLVASÓlNK!
Lipov list, kruh, rožice, ganjeni ljudje.. .
Vse tö smo doživeli ob dnévu odprte meje. Martin Ropoš, predsednik krajevne občine Dolnji Senik, in Alojz Kozar, predsednik vaškega odbora v Martinji!, sta si 15. avgusta 1990 podala roki čez mejno črto. Upamo, da bomo po lanskem simboličnem odprtju meje dočakali, da bodo ljudje mejo lahko prestopali kadarkoli.	(Foto: Jože Graj)
Sé da na znanja sakšoma...
Pravijo, ka sakši človak najbola rad šte f svojoj maternoj rejči.
Novine, štere držite v rauki, pišemo o vas pa za vas. Za nas bao najvekšo veseldja, £e pride naš list f sakšo porabsko ižo od Gorenjoga Senika do Števanovec pa od Sakalauvac do Vince. Obiečamo van, ka mo največa pisali o taon, ka sé po tej vasicaj gudi, kak živita, ka dielata, kak sé radüjeta. Leko ta štieli tao, kak sé vaši mlajši fčijo, ka je kaj nauvoga par sausada ali f sausadnoj vesi, ka je vaš nauvi župan naredo od tistoga, ka van je oblübo. Brezi politike pa mi tö ne moramo. Pisali mo, ka diela naša slovenska zveza, ka sé gudi na Vogrskom f Sloveniji pa med Slovenci šteri živijo v Avstriji pa v Italiji.
Za nas pa bao najlepše plačilo, če te nas štieli. Eške lepša pa bao, če te nan pisali.
Na fse tao vüpa pa računa na vas: Marijana Sukič
Materna rejč (11)
MEŠTRIJE
Dobro vejm, ka sé je našo knjižno slovensko rejč nej naleki navčiti. Depa tak strašno žmetno zato tö nej, kak tau nistarni pravijo. Malo samo tarbej poslüšati, pa si pribroditi. Tü so povejmo imena za tiste, šteri kakšo meštrijo opravlajo. Če bi malo skrb meli, bi skor vsakšo ime, štero ovak v Porabji ne nücamo, leko razmeti.
Če nakakoma v Porabji povem knjižno rejč natakar. te sé leko zgodi, ka mi povej, ka ne razmi. Pa vejte Sto je natakar? Tisti, šteri v gostilni vino, pivo, vinjak pa drugo nataka, natače. Mi pa tak pravimo, ka kölnar. ka je nemška rejč. Gvüšno ste že sami tö napamet vzeli, ka dosta meštrije mi nemški zove'mo. Tau je zato tö, ka so gnauk svejta naši lidge na Štajersko pa na Nemško ojdli delat. Starejši tak pravijo, ka fajbekar. Eden mlajši Porabski človek, šteri ne vej,Sto jetau, nigdar ne pride gor,, ka en fajbekar dela. Če povejm, ka gasilec, te si zato leko brodi, ka nika vendrak gasi. Zdravnik, po našom padar. je tisti, šteri koga zdravi, ozdrávi. Voznik ali šofer pa vozi. Šteri pa karte lüknja na cugi ali busi, pa je sprevod-nik, zato ka nas sprevaja na pauti* Gostilničar ma gostilno, novinar pa novine piše. Goslar pravimo tistoma, šteri na kakšo šker zna igrati. Po pravici pa je samo tisti goslar — napr. v knjižnom jeziki tö —, šteri z gosli-nom zna lejpi glas vö s škeri spraviti. Zato ma pa v knjižni rejči pravimo, ka glasbenik. Že smo pisali o tom, ka zvekšoga tam, gde je v našom govori ü, je v knjižnom jeziki u. Če mi velimo klüč, te je v knigaj ključ. Što je te ključavničar? Tisti, šteri klüče pa ka je cuj valon dela. Z nemške rejči šlosar človek pá ne more gorpriti, ka té človek dela. Če pa povejm, ka strugar, te si že leko brodim, ka strugar nika more strügati. Napriliko železo. Küpec je pa tisti človek, šteri nika kOpi. Študent pa more dosta štundejrati, če ške školnik, padar ali merar gratati.
Fr. M.
Jubilejna priloga, 8. februarja 2001
2
NAŠ GÖZÖŠ ŽE TA PATALEJSKA?"
Začüdili smo sé, gda smo vzeli v roké novine Vasvármegye (17.jan.1993) pa smo prešteli članek "Gorenji Senik je nej za železnico (Felsőszölnök nem kér a vasútból). Najbole smo sé pa te začüdili, gda smo šteli, ka eni prej nagučavajo lidi, kak njim dobro bau, gda do meli cug od Varaša do Sobote pa do sé leko fal vozili v Slovenijo. Med tejmi "agitatorji" so prej delavci Slovenske zveze tü. Oni vas prej za naus vodijo pa vam ne povejo, ka dotam tovorni cugi (tehervonatok) buvnjarili.
Delavci Slovenske zveze pravijo, ka so oni nej agitirali nej za železnico pa nej prauti železnici. Tau leko svedočite vi vsi, steri jivete od Senika do Varaša. Če so sé rejsan kaj o tom pogučavali, je nišče nikoga nej nagučavo, sploj pa tau so nej trdili, ka de tau samo potniški cug (személyvonat).
Irena Barber, Sekretarka zveze: “Našo zvezo je ešče pauleg železnice nišče nej zisko, ka bi nas pito, ka mislimo o tom. Sploj smo pa ešče nikše plane nej vidli, kak bi pa te nagučavali lüdi."
Jože Hirnök, predsednik zveze: "Lani februara sam napiso v naši novinaj:
“Gvüšan sam, ka Porabski Slovenci nemo prav veseli, če do tovorni cugi buvnjarili po naši lejpi dolinaj pa nam vničijo mir." Tak mislim, ka iüdjé, steri živejo na Gorenjom, Dolenjom Seniki ali v Slovenskoj vesi majo pravico do tauga, ka sé sami odločijo (döntenek), ka ščejo.
Ziskali smo seničkoga žüpana, Martina Ropoša tö, aj nam povej, ka je kaj nauvoga Kaulak žleznice.
"Našo samouprave je niške nej poisko, ka bi nam povedali, ka škejo, kak želez-nica stogi, kak daleč so. Zato smo mi ziskali prejdnje.”
Odkec ste zvedeli za železnico?
"Novine so pisale tü in tam.
Novinarge so ojdli po vesi.
Do mene so nej Prišli pa k članom naše samouprave tö nej. Ne vejm, gde so novinarge zvedeli, gde bi proga (nyomvonal) išla, dapa tiste so gorpoiskali,- steri sé tam držijo. Bila je ženska, stera je vejdla, da sausadov škedjen tazrüšijo. Kak sam pravo, nas je pa niške nej gor-
poisko. Sprvoga smo tak mislili, dočas nam nedo pisali, nam nej trbej nikanej delati. Ge mislim, ka smo tau Sprvoga nej dobro delali.
Potom smo te meli djilejš za cejlo ves pa smo pitali, ka lüstvo misli o železnici. Prejk 120 lüdi je bilau lani novembra v kulturnom daumi. Prejk 20 lüdi je gorstanilo, vsakši je pravo, ka je prauti toma. Potom je samouprava mejla svoj djilejš, člani samoupravnoga organa so tü vsi prauti bili. Tak smo te napisali eno pismo na Ministrstvo za promet."
Ali je ves sploj prauti železnici, ali če bi proga nin indrik išla, bi bili za?
"Leko, ka bi te ves bila za, dapa tak pravijo, ka je tau naj-baukša pa najfalejša varianta. Prej je tü 1 milijard forintov falejše kak če bi šla železnica v Urségu. Tü na Seniki pa nejga druge možnosti, samo ta dolina. V tej dolini bi pa najmenja 100 mejterov šurki plac trbelo. Železnica bi bila samo za tovorni promet (teherforgalom), kak so nam pokazali dokumente, tau bi bilau na leto 3 milijarde tone tovora.
Od ministra smo dobili odgovor, da do 15. januara püšle k nam strokovnjake (szakember) z ministrstva pa od Državni Železne (MAV-a). 12. januara je bilau‘.tau srečanje. Oni so sé oprvin steli samo z menov srečali. Ge sam mislo, ka de tau slabo, če sé vi samo z menov srečate pa odidete. Tau mora več lüdi čüti, zato sé ge pauzvo naše člane samoupravnoga organa. Tü je biu naš poslanec v parlamenti. Béla Mészáros tö.
Te so nam strokovnjaki konkretno pokazali plane pa
dokumentacijo. Mi smo je pa pitali, aj nam povejo, Zaka bi te bila železnica dobra za nas? Ka bi tem vasnicam prinesla?
Naslednje smo te v tom ostali, ka so sé oni nam zavalili za informacije. Ka če je prej tü lüstvo tak prauti, te dobro, ka so tau oni tü zvedli, eške prvin kak so delati začnili.”
Ka ti misliš? Ste dosegli (elértétek), ka tü nede železnice?
"Po mojem je tak, ka so tau nej sploj zavrgli. En cajt de vendar spalo, gvüšno do drugo probali. Za en par lejt pa leko, ka pá naprej vzemejo. Recimo, če druga vlada baude.”
V eni madžarski novinaj smo šteli, ka je prej Slovenska zveza agitirala za železnico? Ali vejš ti kaj o tom?
“O toga sploj nega guč. Če smo sé o železnici kaj pogučavali, niške ne more prajti, ka so delavci zveze kakšno propagando delali. Moram povedati, ka v vašom časopisi ste tö vse kaj pisali o tom, dapa ka bi agitirali, tau ne moremo trditi. Leko, ka pa Monošter ovak misli. Oni bi gvüšno asek od toga meli."
Župan nam je tau tö pravo, ka vüpa, ka v tau stvar nišče nede politiko mejšo. Če glij vej, ka so na Goričkom bole za železnico kak nej. Dapa tau je ena stvar, druga pa je, kak je Martin Ropoš pravo, da bi bila ves na smrt osojena, če bi go z železnico na dvoje vrezali. S sausedi (vasnicami na Goričkom) pa majo vsakši den svoje stike, tak ka je žüpan gvüšen, ka sé za železnice volo nedo "korili".
-MS-
1994-LETO DRŽINE
Letos cejlo leto, po cejlom svejti do svetili držine. Nej dávnik - 26. decembra - je, biu svetek SVETE DRŽINE. V evangelijomi Svetoga Mateja leko štemo, ka je Jezoš sin tesača, mati njegova sé zove Marija ”i bratje nyegovi Jakub
inu Jozses, i Simon i Juda." (Terplan, 1848, Mt 13,55). Oča Joužef je biu sarmak. Gda je z Marijov üšo v Jeružalem v cerkev na vpelavanje, je gospaudi Baugi aldüvo "eden par grlic ali dva mlada go-lauba" (Lk 2,24). Joužef je biu z iže Davidove. Gda je Mariji angeu oznano, ka de Bouga rodila, sta bila že zaročena.
V Svetoj pismi je sedemkrat dojspisano, ka je Jezoš brate pa sestre emo. Tau so nej bili pravi
bratke pa sestre, liki bra-tranci pa sestrične po prvom i drügom koleni. Starejše brate Jezoš nej mogo meti, ar je biu prvorodjeni sin Device Marije. Marija je sledik nej mejla mlajšov z Joužefom, ka je un rano mrau. Marija je s svoji sinom Jezušom živejla pri Joužefovi žlati kak divica. Jakub, Jožeš, Simon i Judaš so bili sinouvi Joužefoga brata Kleofaša.
“Sto je Krisztusa mati i zsláta?" - leko štemo v evangelijomi Svetoga Marka:
"Prišli szo bratovje i mati nyegova, i zvüna sztojčči poszlali szo k nyemi zvajaucsi ga. -1 szedelo je liidsztvo okoli nyega. Erkli szo pa nyemi: ovo, mati tvoja i bratovje tvoji vönej, tebe iscsejo. -1 odgovouro nyim je govorčcsi: Sto je mati moja, ali bratovje mo-ji? -1 okouli gledaucsi po redi te okouli nyega sedccse ercsé: ovo mati moja i bratovje moji. - Ar, ki- koli bode csinio volo Božo, te je brat moj i szesztra moja, i mati moja." (Mk 3. 31-35)
-mkm-
NAŠE PESMI (94)
KIŠA PADA
/:Kiša pada, trava zrasla, gora zelene/
/:Na toj gori, edno drejvo, tčnko, visiko:/
/:Una me je zaplata,
al’ sé ženo bom:/
/Jaz sé ženo, nikdar ne bom, cara slüžo bom:/
/:Cara slüži, pükšo nosi, svejklo sablico:/
(Gorenji Sinik) -mkm-
Jubilejna priloga, 8. februarja 2001
3
Starejši Varašanci eštje gvüšno dobro paumnijo tau, gda so Slovenčarge 1967-oga leta baur vlejkli. Vlejkli so ga z Židove do Varaša, gde je pred Ko-ronov bilau zdavanje. Od tistec so te šli do Slovenske vesi. Najoslednjin je ta ves pripravila borovo gostüvanje pred 15. lejti, 1981 -oga leta.
Po právici - starejši tak pravijo - sé leko samo te baur vlečé, če sé v vesi cejlo leto nišče ne ženi. Po nauvom je pa tak, ka če sé pred fašenkom nišče ne ženi, te mora mladina za štrajf baur vlejčti.
Naj bi sé ta stara šega nej pozabila, sé je letos Slovenska manjšinska samouprava podala za organi-
zacijo. Na fašensko nedelo je bila na petaj skurok cejla ves pa eštje nistarni Varašanci tö.
36 parov je vlejklo 30 mejtarov dudji baur iz Varaša do Slovenske vesi. Zdavanje je bilau v Varaša na glavnom trgi. Po tistim so baur potegnili do Slovenske vesi, dej so mladi par eštje gnauk zdali. Posebnost letošnjoga borovo-ga gostüvanja je bila, da so sé nej samo domanji go-ranaravnali pa namaskirali, litji prišlo je en ^avtobus lidi iz Slovenije iz Salamencev tö.
Fašenska bala sta sé začnila večer v 6-oj vöri. V krčmej je špilo trio Crnko iz Cepinec, v kulturnom daumi pa domanji ansambel Albatros. Vüpajmo sé, ka smo s tau staro šegov malo pomagali naravi zimo pokopati. Ce je pa na tau nedelo tak lupau sunce sijalo.
-MS
SODELOVANJU Z DRÜŠTVOM UPOKOJENCEV V MURSKI SOBOTI
11. apriliša je iz Porabja mala delegacija išla v Mursko Soboto k Drüštvi upokojencev. Znano je, ka so nam oni pomagali, da smo v Porabji leko ustanovili drüštvo. Od prvoga minuta so nam
bili na pomauč. Prva naša akcija je bila, da so nas pozvali na izlet v Pomurje. Od tistoga mau smo sé že Večkrat srečali na različni prireditvaj.
Predsedstvo našoga drüštva je čütilo dužnost, da bi vrnili njino gostoljubnost. Zatok smo sé 11. apriliša srečali, da bi sé zgučali, gda pridejo k nam na izlet. Predsednik Jože Vild je nam razložo njini letošnji plan dela, tak smo povedli mi tü naš skro-men načrt, v šterom je napisano, ka čakamo nji na izlet k nam. Ponüdili smo tri variante za te izlet. Nam je sploj dobro spadnilo, da so oni za tau, da bi sé z našim Porabjem spoznavali, z na-šimi lejpimi krajinami in lüdami. Kak so povedli, ode-brejo v njinom drüštvi takše člene, ki so najbole aktivni, ki največ delajo. Etak leko čakamo na izlet, steri baude 21. majuša, 40-45 lüdi. Našo drüštvo vküppostavi program, med šterim poglednamo naše cerkvi, muzej v Varaša, nistarne meštre -med njimi lončara na Verici.
Oni za volo bogatejšoga programa s seov pripelajo moški kvartet.
Našo drüštvo v tauj leti eške planira, da bi naše penzio-niste pelali na eden izlet po Madžarski v pokrajine kaulek Soprona. Na te izlet bi nisterne Sobočane tü radi pozvali, ranč tak, kak na konci leta, gda slobaud vzememo staroga leta.
Oni so nam tü ponüdili za sodelovanje različna srečanja. 19. juniuša do slovenski upokojenci meli državno srečanje v Celji. Ta prosijo našo delegacijo tü. Na nistarne razstave nas zovejo pa nam razstave pri nas po-nüjajo tü. Že je tradicija, da v Soboti penzionisti vsakšo leto majo literarni večer. Na te večer smo mi tü pozvani. Našo srečanje je toplo, pri-jatelsko bilau. Naši delegaciji je na pomauč bila Slovenska zveza Zdaj tü, kak od začetka mau. Zadovolni smo sé vrnili domau, čütimo za našimi plečami stoječo pomauč So-bočancov pa Zvezino pomauč tü.
I. Barber
Juhilejna priloga, 8. februara 2001
4
Novomasnik Ferenc Merkli
"Občutki pred posvečenjem so mešani. Moje novomaš-niško geslo je: Moje veselje je veselje vas vseh. Jaz bom oznanjal to veselje, kot sveti evangelij Jezusa in zato sem zelo vesel, da bom posvečen za duhovnika. Po drugi strani pa sem tudi malce živčen, saj pričakujem številne goste, ki bodo prišli iz različnih krajev srednje Evrope, tako iz Slovenije, iz Italije, Madžarske... Poleg tega pa se moram tudi umiriti, da bom pri posvečenju, ko bom dobil božji duh, lahko veselo oznanjal evangelij.” Takšen je bil odgovor Ferenca Merklija na vprašanje, kako se počuti pred posvetitvijo (pogovor je nastal v domačih Sakalovcih le dan pred tem pomembnim dogodkom). Sevedapase je veselil tudi nove maše: "Sakalovci
Moje veselje je veselje vas vseh
V Saka/auvca/ so eške nigdar nej meli nauvornešnika. Vejndrik zatau so v vesi vkuppríšli pa vsi pomagali, gde so leko. Pomagala je samouprava pa dve/ manjšinski samoupravi (slovenska pa ciganjska), cerkvene kotrige, gasilci pa mladi v vesi. V nedelo so nej samo domanji prišli na nauvo mešo v Sakalaucaj, prišli so vorniki od gorenjoga Senika do Števanovec, od Slovenske vesi do Verice. Dapa nej samo Slovenci, prišlo je dosti Madžarov tö. Nauva meša je bila v dvej gezikaj.
tudi izpolnil. To pomeni, da bom, ko se bom vrnil domov, lahko koristen tudi za porabske Slovence. In tega se ne bojim."
V preteklosti duhovniki v Porabju niso odigrali le pomembne vloge pri svojem pastoralnem delu, ampak so bili tudi pomemben člen pri ohranjanju maternega jezika. Kako pa vidi svoje poslanstvo naš sogovornik?
"Duhovniško delo je tudi kulturno delo. To kulturo moramo ohranjati, namreč če izgine kultura, izgine tudi vera. Vidite, kaj vse se dogaja dandanes. Ljudje več ne verujejo, ne zavedajo se svojih korenin. Zaradi vsega tega zame ne bo velika obremenitev, če si bom prizadeval za ohranjanje jezika. Večja obremenitev bo, če bodo zaradi tega o meni
Radio de živo, ce te ga poslüšali
Kakoli smo nej vüpali pa vörvala vidite, dun sé je Zgodilo. Zakoj pišem, vidite? Mogla bi napisali, čüjete. Ali rejsan čüjete glas slovenskoga radia Monošter, steri sé je najprvin oglaso 23. junija od 16. do 17. vöre. Če ste ga do tejga mau eške nej slišali, poiščite na svojom radioni na Ukv (Urh) frekvenci 106,6 MHz-a. Med kednom od 4. do 5. vöre, v nedelo pa od 12. do 2.
Zakoj smo nej vüpali pa vör-vali? Zatok, ka sé je čas od tistoga momenta, gda sé je ta ideja (ötlet) porodila, tak vlejko, kak gda tastau za re-teše vlečemo. Istina, ka škem tenkše testau potegnemo, tem baukši do reteške (zavit-
pa na Vogrski rosag tö. Vej pa vendrik je Madžarska vsefele papire, sporazume podpisala s Slovenijo o tom, kak je ona dužna pomagati nam Slovencom, steri živimo na Madžarskom, Slovenija pa tistim Madžarom, steri živejo v Sloveniji. Dapa tak na leki zatok nej šlau! Zakoj mi mislimo, ka nam ojdi, pripada radio? Pa ka ga mora Madžarska plačüvati? Vej pa na Madžarskem je 13 manjšin, ka bi bilau, če bi si Vsakša nika vözmislila pa stejla, naj ji država plača? Léko je Sloveniji, ka ima samo dvej avtohtoni (őshonos) manjšine Tak nikak so sé madžarski uradi (hivatalok) pa ministrstva branili, gda so
Jubilejna priloga, 8. februarja 2001
Če bi pravli, ka je naše živlenje takšo kak eno drejvo, štero raste do smrti, te dobro vejmo, ka še Vsefale drejve voobračajo: od tenki capik, mladi drejv, do strašanjski gabrov, bükvi ali orijaški borauv. Samo si poglednite letnice, da tev kakšorn cintori ali graubišči ojdli. Od mali detet, šteri so pozabili
cecati, mladi deklin, štere so nir nej spoznale lübezen, mladi starišov, šteri so püstili za sebov malo deco, do pravi matužalemov...
Človek je sken starejši, tem više sedi na svojoj drejvi. Šteri sé je tam takšoga ipa naraudo, je en mejter visko, ragrutke osanajsat mejterov - od tistec že zato do tretjoga sausada valati -, Sto se v penzijo pripravla, tisti je kauti 60 mejtrov zdignjeni, kak kakša cerkevpo naši vasnicaj. Tam vrkaj se že zato vendrak malo vrti človeki. Vetri že tö bole ladni morejo biti, mrzli, na takši višini nistarni človek Včasik malo vendrak že dargeče tö. Depa od tistec se že v sausadno ves tö vidi.
Ka pa da je človekom drejvo že višiše kak 80 mejtrov? Tam vöter že samo tak füčka? Drejvini tisti od mraza škarpičejo? Vrejek pa še Že malo uga sé pa ta? Človek pa večna more doj.
ka na drejvi negajo več vejke?
Mabiti, depa tam vrkaj - že skur v nebi? - se vidi do sausadnjoga Varaša ali do sausadnjoga rosaga. Ali pa eške dale.
Stokoli na more priti tak visko. Ništarnim še Že dosta dosta »iže začne vrteti v glavej in gnauk samo dojkapnejo kakzrejli sad. Pod vsakšo drejvo je že te, da sé narodimo, skopani drejvin grob. Vrkaj velka velka gaušča, spodik pa ranč takši šurki in žalostni cintor ali graubišče.
Od kojje tau, ka eden samo mejter visko leko splezdipo svojoj drejvi, drugipa 10, tretji55, štrtipa81 mejtrov???... Gospaud Štefan Jakič v Markovci že v sausadnji rosag vidijo, njim drejvo je 81 mejter visko. Leko zato, štonderajo sami tö, ka so vendrak don mogli dober človek biti na etom svejtipa ji zato -Baug rad ma?
•	Jakič Štefan iz Marko-vec, kakšen recejpt mate, ka tak dobro vögleda-te, pa ste že 81 lejt stari. Vam zdravje tü dobro slöjži?
„Batežan sam zatok, samo mena je Baug dudja lejta dau. Kak pravijo, Baug name rad ma, sam dober človek, lagvoga sam nikdar nej napravo. Moji vrstnikišo že vsi pomrli, ne vejm, Zaka name Baug tak dugo njaup
•	Vej ste mena gnauk goučaU, ka ste v bojni bUi, kak je tam šlau? „Dósta dobroga ti od toga ne vejm prajti. V Somboteli smo bili dva mejseca 1942. leta. Te po tistim 4. oktobra smo šli na front, devet dni smo šli pejšči pa devet dni s cugom smo se pelali.”
•	Kama ste šli?
„Mi smo šli prejk Ukrajine v Rusijo. Te je pa takšen mraz bijo, ka je vse spomenik) pau vojska je zmrznila.”
•	Kak ste pavi prejk toga mraza prišli?
„Tau ranč na pitaj, sam vse zmrzno, roke pa noge so mi vse požeble, takšne sam emo kak močnik.”
•	Kak ste te poznali, gda so vam dola pozeble roke pa noge?
„Vse trdo gratalo pa vse Črno, Zdaj so mi itak vse trde pa me bolijo. S toga nišoga aska sam nej emo, Vejpa z
bojne človek aska nema. Dapa drugi so zatok kaj dobili, kakšno penzijo, dapa dja sam nika nej daubo.”
• Te gda Sta zmrznili, so zatok vas v bolnico po-
slali ali ste pa tadala na fronti mogli biti?
,Ja, v Kaši sam bijo osem mejsecov v bolnici, trno me je bolelo. Nej djesti pa nika sam nej mogo, ka z rokami sam nika nej mogo prijati, tak so me mogli krmiti pa mujvati. S postale sam ranč nej mogo gora stanti en cajt.”
•	Kak mrzlo je bilau? „Minus 50 stopinj.”
•	Kak tau leko vö trpi, takšen velki mraz?
„Dja, trno težko pa lagvo je tau nazaj broditi. Gda Zdaj
zima pride, mi furt napamet prida tisti rusoški mraz.”
• Gde ste pa spali pa ka ste djeli?
»Nutra v zamlej, v bunkeri, tam je tü nej toplo bilau. Dje-
sti pa tü dosta čednoga nej bilau.”«[
•	Kakšnoga padaša ste nej zgibili v bojni?
„Kaj vi nej, dosta sam zgübo, z moje vesi so dosta mrli.”
•	Te ste vi do konca bojne tam bili?
„Nej, name so 1943. leta domau poslali, več sam nej za nüc bijo.”
•	Ka brodite, te ste srečo meli, ka ste pozebli pa so vas prva domau poslali? „Ne vejm, ka ti naj na tau povejm, tak mislim, ka nej, Ešča Zdaj itak me bolijo roke
pa noge. Pa tau je že kelko lejt bilau!”
•	Gda sta domau prišU, ka ste te delali?
»Dja, te so pa partizani nas nej njali nameri, mogli smo v Avstrije titi.”
•	Pa Zakoj so vas ta poslali?
„Partizani so svoje iskali, staro Jugoslavijo. Pa te smo tam mogli po vesi gora pa dola ojdti s pöjkšov. Nišče nas nej pito, če sam zdrav ali nej, mogo sam titi. Te sam domau prišo iz Rusije bete-žan pa so ma samo poslali.”
•	Kak pa Zdaj živete?
»Zdaj sam pa že stari, sam srmak tü, že ne morem delati. Videti Vidim, samo lagvo čüjem, Vejpa vse mi čüti tü nej trbej.”
•	Pa Zaka ešča itak ver-tivate?
»Vejpa dja že ne delam, naj delajo mladi, dja sam že svojo napravo v žitki.”
•	Malo mi od družine povejta kaj?
„Eno čer mam, ona se je domau oženila. Mam dve vnuki« pa tak pomalak ta Živemo,”
Valerija Časar
Porabje, 8. februarja
Novi bankovec
Od 1. februarja je v plačilnem prometu bankovec, dvajset tisočak, na katerem najdemo podobo Ferenca Deaka, na hrbtni strani pa stavbo bivše skupščine, ki so jo odprli'Tl86(?>'.“Za uvedbo novega bankovca so se odločili zaradi tega, ker je lani decembra potekalo 75 % denarnega prometa v gotovini s pomočjo deset tisočakov. Življenjska doba bankovcev traja večinoma tri leta.
Popis prebivalstva
Od 1. do 21. februarja poteka na Madžarskem popis prebivalstva. Popis je anonimen, niti imena in priimka niti naslova anketiranca ne bodo spraševali. Obvezno je odgovarjatina vsa prašanja, razen na tri. Ta se nanašajo na narodnostno in versko pripadnost oz. na zdravstveno stanje (invalidnost itd.) anketiranca.
Bo Porabje narodni park?
V	ponedeljek, 25. januarjase je minister za okolje in prostor Bela Turi Kovacs sestal z župani Orsega in Porabja ter s predstavniki naravovarstvenih organizacij tega območja. Udeležence je seznanil s tem, da ima izmed treh območij, ki so vložila prošnjo za ustanovitev narodnega parka, najboljše pogoje prav območje ob tromeji. Končna odločitev naj bi padla najpozneje do 1.2002.
Prireditve
•	4. februarja je Slovenska samouprava 18. okrožja v Budimpešti priredila slovenski ples, na katerem je^ nastopila folklorna skupina iz Sakalov-cev. Mladi folkloristi so se ob ljudkskih plesih predstavili z nekaterimi običaji borovega gostuvanja.
•	8. februarja, ob slovenskem kulturnem prazniku, je Državna slovenska samouprava organizirala prireditev za vse učence in dijake, ki se učijo slovenščino v Porabju ter za njihove učitelje in profesorje.
V	programu so nastopili učenci seniške in soboške osnovne šole ter dijakinje gimnazije v Monoštru.
2001
6
Dočas mo mi starejši živali, mo držali tau šego
Drüštvo Porabski penzionistov se je na zadnjom občnom zbori tak odlaučilo, ka de Vsakša ves na tejm delala, naj stare šedje Porabski Slovencov nazaj spravijo v »živo«. Člani drüštva so v svojoj vesi tau obečanje za resnico vzeli, so baugali, so lepau vtjüper napelali lüpanje goščic. Tau je gnesden že nej tak mala briga, kak smo zvedli, je že vse menje goščic z lupinjom. Dja, ka si vejmo, če so pa tej moderni cajti eštja guščice oslobodili od lü-panja. Leko, ka mi stoj povej, ka sam konzervativna, ne ma-ram, depa dja bi nikdar nej molila té tikvin daj s stari časov.
Mam vöjpanja, ka do Ideta že nisterne držine tü znauvič začnile vtjüper zvati sausede, pa nedo same lüpale goščice pred televizijo več tjednauv. Vej pa vsi, od Dolenjoga Senika, do Gorenjoga Senika, Števanovec pa Verice, gde so ali v krčmej ali v kulturnom daumi vtjüper Prišli guščice lüpat zatok, naj se leko Veselijo, vönagončijo, spaumnijo na svoje lejpe mlade lejte. Kak so bili vsi zadovolni pa karažni. Baug moj! Zakoj si pa tau dobrauto, lepoto ne privauščimo sami sebi? Rejsan ne vejm! Vüpam pa leko. Mislim, ka te vi tü, če zvejte, ka vse lejpoga so mi pripovejdajo veričke ženske, gda so vtjüper lüpale goščice.
•	Šabdjanin S ide k (Sidak Konkolič), kak ste si tau vözbrodili, ka te doma v svojom rami lüpali goščice z drü-djimiženami vred?
»Müve s sestrov, z Irinkov, sva si tau zatok tak zbrodile, ka je tau tak navada bila. Moja sestra ma guščice, dja pa mesto dam pa sam žene spravila vtjüper. S tejm štjemo nazaj sprajti, ka je prvin bilau, gda smo mi gorarasli pa mladi bili.«
•	Mislite, ka se Vam s tejm posreči tau šego nazaj spraviti?
»Dja, dočas mo mi starejši živali, tak brodimo, ka mo držali tau šego. Depa tadale, ka baude? Udji tej mladi leko, ka do držali, leko, ka nej. Tak je tau, ka mi starejši tau ne moramo pozabiti, ka je prvin bilau. Gda vtjüper pridemo, te se furt spominjamo na tisto, gda smo
mlade bile, kakšno radost, veseldje smo mele. Prvin televizije nej bilau. Mi smo tau mele za veseldje, če smo se takšnoga reda leko vtjüper najšle, gda smo goščice löjpali, perdje čej-sali pa kukarco löjpali.«
•	Zakoj so tak na naglo ta-minaule te šedje?
»Dja tau je tak, kak se svejt obrača, tak je mladina.«
•	Nakojpaunitenajrajiztisti časov, gda ste kak mlada de-kla odli goščice lüpat?
»Dosta pa daleč smo odli kau-lekvrat. Skur vsakši večer smo šli, gnauk sé, gnauk ta. Daleč smo šli na dva kilomejtara, prauti granici. Dostakrat nam je do kolen dosegno snejg pa smo itak radost meli, ka smo leko šli löjpat. Udji, tam so te podje tü prišli, smo se vtjüper najšli.«
•	Vaš mauž Vendel bači so prvin k tomi nika takšno vcuj djali, ka seje prej deklam nej Sto mraz, so več vör stale vanej s svojimi pojbi. Kak je pa tisto bilau?
»Te eštja granica odprejta bila. Gda smo v eno mesto odli löjpat, je telko pojbov prišlo z drüdje strani granice, ka so naši podje že nej meli mesto v tistoj iži, mogli so v tjöjnji dola-sesti. Tau njim nej prav bilau, ka so pauleg nji oni nej mogli zaodti domanje dekle. Gda so pa domau šli, te so pa na bitje vtjüp nalekli pauleg deklin.«
•	Te ste po cejloj vesi odli
kaulek?
»Dja, po cejloj vesi. Najprvin je goščice trbelo löjpati, potistim pa perdje čejsati.«
•	Kukarco ste djeseni tü odli lüpat?
»Odli, odli. Te smo štjanej delali z mašini. Vodne smo kromča odli kopat, večer smo pa šli kukarco löjpat. Gda smo zgotovili z löjpanjom, nej časa bilau meti večerdjo, ka je vertinja prinesla, ka so nas podje že nadejvali. Tistoga časa smo eden drugoma fejs odli pomagat, če kaj vekšo delo bilau. Nejsmo vedli, ka je svaja, nevoščenost. Lüstvo se je porazmelo pa poštöjvajo.«
•	Batjina Irenka (Iren Merkli), kak pa ti vardjaš nazaj na te šedje?
»Gda sam dja eštja pri Rovatini bila doma, te nas je trno dosta
odlo vtjüper po večeraj. Starejše lüstvo nam je pripovejdalo pripovejsti, lejpe pesmi popejvam. Mi mladi smo vsikdar samo poslöjšali.«
•	Zvöjn toga ste meli mladi kam titi?
»Skur vsakšo nedelo je bijo bal. En fudaš je igro pa en saksa-fonoš, muzika je dobra bila. V fašanki je bilau dosta balov. Gda je pri nas nej bilau bala, te smo šli na Gorenji Senik ali v Števanovce.«
•	Te sé nej stelo, ka v po-ndejlak delat trbelo titi?
»Tau se nika nej štelo. Gda sam zazranka delala, sam že v štrtoj
vöri gorastanila, ka sam prejk po gaušča dva kilometera mogla titi na bus na Gorenji Senik. Sama sam odla šest mejsecov, ka je te bus eštja samo do Števanovec vozo. Meni je Senik bola blüzi bijo. V tisti lejtaj smo samo trge bili, steri smo odli v fabriko delat.«
•	Nej si se bojala kak mlada dekla? Nej so te postrašüvali podje?
»Te sam se nej bojala, Zdaj bi se že. Ranč mi na pamet nej prišlo, ka me stoj zgrabi ali kaj kraj vzema ali me dolavdari. Te sam batrivna bila. Postrašüvali so me tü nej. Samo te sam se šegau mejla bojati, gda je vnoči grmelo pa se obliskalo.«
•	Librecina Irena (Irena KIement), kak si zadovolna s tejmi ženami, stere so prišle lüpat?
»O, flajsno löjpajo. Te žene so vse tak prilične, ka se lepau leko z njimi pogučavamo pa dosta smejemo. Drvenčice so navekša furt prazne, ka kumar zandolejm vcuj nositi.«
•	Žene fejs valijo goščice, samo ka za eno malo sfalijo... »Pravijo, ka sam trno fajn na-maučiía. Tau se njim vidi, ka se fajn dajo löjpati. Vej, naj bi dja tau vejdla, ka do ženstje tak flajsno nücale rotje, dja bi dvej drventja dolazmočala, pa bi je dočas nej pistila domau, ka bi nej vözlöjpale.«
•	Zdaj Vidim vašoga moža, kak fejs lüpla.
»Dja on je tü z menov prišo. Njema nede tak löjpanje kak tej ženam. Vendar on narejdtja löjpo. Ovak je on sabau (kro-jač).«
•	Tau zatok ne pozabimo, ka on nej Sloven. Mislim, ka je valo vrejden, kajez nami, vej pa ranč do rejči nepride. Tak Vidim, ka zvekšoma razmej slovenstji.
»Vse razmej, depa ne vej nazaj odgovardjati. On se že vcuj vzeo, ka takšoga ipa samo po-slöjša.«
•	Prvin ste eno lejpo navado pripovejdali.
»Gda smo mlade dekle bile, te smo lepau vöspejglane bejle bluze pa rdeče vecelejdje djale nase, gda smo šle löjpat, naj se bola vidimo pojbom.
Gda smo pa doma löjpali, te smo pa veltji red naprajli pri iži. Eštja Zdaj mamo te stare špajete, te pa skur vsakši emo. Špajet smo tak spucali, ka se je leko v njim vido kak v gledali. Tau smo steli, naj vse vredi pa čisto bau, gda žene pa podje pridejo löjpat.«
•	Nej ste bola za pojbov volo meli brigo?
»Dja pauleg nji tü, ka steri je bola priden bijo, je tisto tü skrb emo, kakšna čistauča je. Tak šegau majo prajti, Pogledni mater pa vzemi (h)čer za ženo.«
•	Iren neni, kak tü tagledam, telko vse stepriprajle s sestrov za djesti, ka vendar ranč nemo domau šle.
»Dja sam spekla kuglof. S tejm je več dela. Etakšoga ipa pa človek vse najbaugšo štje ponidi-ti, naj bi se tejm ženan fejs vidlo. Kuglof vsakši rad ma. Ranč je Zdaj bijo mauž v Soproni, ta sam tü poslala pa se njim je tak vido, ka so prej takšnoga dobroga eštja nikdar nej djeli. Nej sam že tak mlada pa mi že zatok na teštjej spadne, depa gda na takšno trbej pečti, te sam Vesela pa trno rada napravim. Na pa te štja mamo cvirtjine pogače, torto, sendviče pa piti. Ne vejm, kak de se naši lidam tau vidlo.«
•	Dja sé bojim, ka ranč nemo steli domau titi.
»Vej pa toj djeste mesto, mo-gauče se malo kaj vtjüp potegnemo pa mo vsi na enom mesti spati.«
K. Fodor
Porabje, 8. februara 2001
7
Kak sam vido svejt spod Stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam senajraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se takpočüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo
MOJA MALA MAMA
- Vejš, mama, ge sé nemo nigdar ženo, sam se zglaso spod Stola moji mami, stera je nad meuv valekala testou zazrejzance.
- Gvüšno, gvüšno, vej sam ge tö tak gučala, gda sam bila mala, se je zasükala in valekala tadale, ge pa sam si začo broditi od moj e mame.
Brodo sam si, kak je takša ženska, kak je moja mama, gdasvejta sploj lejko bila mala. Od gda poumnim, je vsigdar bila samo moja mama in nikaj drugo. Od gda poumnim, je bila vcejlak gnaka, ranč kak na té den. Rejsan, v moji mlešeči lejtaj sam si nikak nej mogo broditi, ka bi v takši mlešeči lejtaj živela. Vej pamojamama, je takša redna ženska, ka vej küjati pa ka vej vse drügo tö naredti in ške več od toga! Vej pa moja mama je ože-njena z mojim očom in se z njim trno čedno zgučavle pa z drugimi lidami tö! Vej pa moja mama se je vejn nigdar nej špilali tak kak se ge Špilam in gvüšno je nej cükala v lačice, kak sam ge cüko! Vej pa moja mama je vsigdar takša, kak jo poznam, drugo ranč ne
more biti!
Vse takšo sam si brodo, in nika sam nej rázmo.
Zato pa sam si tam pod stolom brodo tadale. Nagnouk me je strausila ške ena miseu, ka pa če je moj Oča tö biu takši pojbič kak sam ge? Od toga sam si te tadale sploj nej škeu broditi. Nagnouk me je bilou sram, ka je po tom takom moj Oča tö cüko v lačice, ka je odo blaten kouli po vesi, ka je v šouli kaj nej vedo, ka so se njemi drugi smejali, če je naredo kakšno sumárijo. Moj Oča je gvüšno nej biu takšen, vej pa moj Oča je vözraščeni možakar! Vej pa moj Oča je takši pravi Oča! Vej pa njemi nigdar vozger ne visijo vö iz nousa! i Takše vole sam gratoL ka sam že skur djouko. Pa bi vejn tou naredo tö, če s|e ne bi zglasila ob meni mojá mama.
-	Vejš, sin moj, ge sé dostakrat spoumnim na (ista moja mlešeča lejta. Tou so trno lejpi spomini. Tak toplo mi gratapri srcej je biu mamin glas dosta bole mela, kak sam ga biu včeni poslüšati.
-	Tou pomenu ka so tou tej-pa lejta, takša mlešeča? sam použro kusto slino.
-	Tou so najlepša lejta v našom žitki, zatou pa mamo mi vekši takšo veselje z vami malimi, se je potegnola ta pod Sto.
Pogledno sam jo ta globko v njene tople oči in njoj tak za istino povedo: deje pa tak, te pa nigdar nemo grato velki!
Nika je nej prajla. Ge pa sam si začo broditi, kak bi tou naredo. Tou, ka nemo nigdar velki in mo vsigdar živo samo v tej najlepši lejtaj našoga žitka.
Miki
Moj prvi ples
Kakšno presenečenje me je do-letelo! Na plesni vaji v Monoštru me je mentorica Eržebet Kovač vprašala, ali bi imela voljo iti plesat v Sombotel na županijski ples. Seveda, da bi imela! Z veseljem!
Na žüpanijskem plesu smo za-plesali pari, ki smo prihajali iz vseli večjih krajev Železne županije. Z najboíjšo prijateljico Tímeo Kisgazda sva morali ho-diti v Sombotel na vaje, tede-nsko dvakrat. Moj partner je bil Balint Nemeš, tudi on je iz Sakalovcev, njen pa Ferenc Sü-tő iz Monoštra. Onadva sta
naju čakala v Sombotelu pred hotelom Savaria, kajti tam hodita v šolo. Vaditi smo dunajski valček. Na začetku nam je šlo malo težko.
Ples je bil 6. januarja. Spre-mljali so nas starši. Od doma smo krenili ob 16. uri. Bili smo želo nervozni. Ples je bil v ho-telu Savaria. Dekleta so imela lepe bele obleke, fantje pa čme*Ob pol 6-ih smo imeli še eno vajo, ples se je začel ob 8-ih. Program so uvedle ama-terske folklorne skupine, potem je bil naš ples. Po mojem smo lepo uspeli. Otvoritvene-
mu plesu je sledi! pozdravo govor
sombotelskega župana.
Potem smo dobili okusno večerjo. Za predjed sem jedla piščanca z zeljem, za glavno jed pa krompir in pečenko. Za desert je pa bila okusna torta. Po večerji smo plesali do tretje ure zjutraj.
Želo dobro smo se počütili. To je bilo v mojem življenju eno najlepša doživetij.
Lilla Fasching Gimnazija Monošter
Krajevnozgodovinski in narodnost!!! možej
Na Gornjem Seniku imamo kulturni dom Avugsta Pavla od leta 1956. To nam je rekla učiteljica pri uri slovenskega jezika. Tü deluje tudi mešani pevski zbor, ki nosi njegovo ime. Pred božičem smo poslüšali njihovo kasete, z naslovom: Poslüšajte vsi ljudje. Želo lepe božične pesmi smo poslüšali, naprimer: Oj, srečno mesto Betlehem, O pastirci vi, Sveta noč in Poslüšajte vsi ljudje. Te pesmi lahko slišimo tudi v cerkvi, pri slovenski maši.
Radi bi še več znali o Avgusta Pavlu, zato smo obiskali muzej v Monoštru. Z monoštrske muzejem nadaljujejo Pavlovo kulturno posredništvo med sošédnjimi narodi, predvsem med Slovenci in Madžari. Lahko vidimo razstavo o ljudskem življenju, različne predmete, odprto ognjšče, obleke, rjuhe, vreče, posodo. V tretji dvorani smo videti peko kruha in shranjevanje. Tü so tudi dela Karla Dončeca: vrči, pekači in cvetlični lonci. Muzej je bil želo zanimiv.
Kdor še ni bil tam, naj ga obišče.
Norber Kozar, OŠ Gornji Senik
Ogrevamo
stanovanje
Dnevi so kratki, noči pa dol-ge. Stanovanja ogrevamo. Mi doma uporabljamo drva za kurjavo. Drva imamo v drvamici. S košaro jih nosimo v stanovanje. Tudi jaz pomagam doma drva nositi.
NikolettVarga OŠ Gornji Senik
Porabje, 8. februarja 2001
Prvi slovenski ples v Somboteli
Bogate pa lejpo je slovensko Porabje
Porabska lepota in bogastvo je porabska narava. V Porabji so gauške, njive pa travniki bogati z rejdkimi rastlinami (növényekkel). Dosta takšni rástlin tö geste, stere sé rejsan samo tü pri nas najdejo, zatok je trbej skrb meti. Če stoj takše za-ščitene rauže, trave, grme ali drejve bantüva - če ga dobijo - ga leko pošteno po-štraufajo.
Rad bi vam notpokazo eno rastlino, stera de že mejseca februara mejla lejpo cvetje.
Tau je nizka drejvica, ime ji je vukova mezera (farkas boroszlán), trbej, z njauv skrb meti, zatok ka v svojij vejkicaj ma strup (čemer), steri je za deco škodljiv. Tau rastlino najdete v gauški po dolinaj, prenizka je, kumik zraste en meter višoko. Februara mejseca ma lejpe lilaste rauže. Ništrni lidje jih potrgajo ranč zavolo tej cvejtov, odnesejo je domau kak rauže vvazo.
Če že poberete te vejkice, skrb mejte, naj je mlajši ne
vzemejo v lampe (usta). Strup (čemer) škaudi kauži pa želaudci tö.
V našoj lejpoj krajini pa ne rastejo samo čememe ra-stline, liki takše tö, stere nosijo v sebi zdravilo, vra-stvo. O tej rastlinaj mo vam piso, gda de njini cajt tü, gda njina sezona pride. Pa še samo telko! Spoštuj-te lejpo pa bogate porabsko naravo, da go obranimo za naše mlajše pa vnüke!
Joška Zrim
Iz künje naši mamic
Sekejska kapüsta/Segedinski golaž/Székelykáposzta 3 zlice zna, lük, 30 dkg mesa, rdeči semletiprpeu, 1 kg kapüste iz bečke, 3 d/ vmjoga mlejka.
Na draubno zrezani lük ocvremo na žirej. Nütdejemo na kocke zrezano mesau, rdeči prpeu in gorvlegemo z vodauv. Napolonje sküjamo, té kapüsto cüdejemo, pa- če trbej - eške vodau tö. Vküper sküjamo na meko, naslejdnje vmje mlejko cüzmejšamo.
Hilda Čabai
V tauj velkoj žalosti Karčini je žena mrla. Njegvi padaš, Pištak ga je na drugi den po pokapanji gledat üšo, prej ka ga malo potola-ži. Gda not v ram staupi, ka vidi? Karči pa slüžbenica se ranč radiva mata. Pištak Zdaj etak pravi Karčini: »Leko te je sram! Ešče takšo! Kumaj par vör, ka si ženo pokopo, Zdaj pa tüj takšo delaš!« Karči začne kavüliti pa etak pravi: »Ka pa gé vejm, ka delam v tauj velkoj žalosti?!«
Šké ma odpüstiti Anton je splöj betežen. Gda je že na smrti, etak pravi ženi, Anuški: »Idi pa mi es pri-pelaj tistoga matičara (any-akönywezető), steri je naja tistoga reda vküp dau.« Ana se čüdiva pa pita, Zakoj bi pa tisti človek Zdaj tüj odo. Anton pa: »Zatok, ka ma škém odpüstiti.«
Dugi sestanek
Roza pa njeni kolega Rudi sta etognauk v Somboteli bila na nikšom djilejši. Tam so pa telko gučali, ka se je skurok cejli den zavlejklo. Rudi-na je že sploj više bilau, vse delo, samo nej ta poslüšo. Gnauk si je samo zbrodo, ed-
Mali oglas
Iščem sposobno osebo za strežbo v Bifeju v Gradcu ’,v Avstriji. Potrebno je znanje nemščine ter zu-nanjaurejenost.
Plača cca. 12.000 ATS. Informacije dobite po telefonu:
00-43-664-41-06-310
(KosiNada).
no cejdalo napiso pa je Ani v rokau potisno. Na cejdali je etak pisalo: »Ana, ti tü tau škeš, ka ge?« Ana včasin edno drugo cejdalo napiše pa go Rudini da. Tam pa etak gor stoji: »Ge tü tau škem, ka ti, samo nej s tebov.«
I. Barber
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po-svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.