Zveneli cvetki
lCrtica. Spisal F. S. Pavletov.)
tako doigo pa še ne smem k Cenki, mamica? Tako dolgo je žen<sem videi," je vpraševal devet-letni Mihov Nacck mater, ki je na nizUem pragu male hišice ^edela in lupila krompir za večerjo.
,Še danes ne. jutri in pojulranjem ne . . . Če bi šel sedaj k nji. potera bi pa moral umreti."
»Še tako dolgo! — Mamica!"
,,Kajr"
»Kaj ne, saj Ccnka ne bo umrla?"
,,Bog ve. Bog ve. sinko moj!"1
Težko je vzdihnila \lihovka pri teh besedah.
Rada ju je imela svoja otroka: Nacka in Cenko. Težko bi se ločila od katerega izmed njiju. Res prav dobro se Mihovim ni godilo. Hišico in njivo z vrtičem so imeli  za  doraačo   potrebo.   Mihov  ode je delal pri
98
želzenici za borih osemdeset novčičev od šestih zjutraj do šestih popoldne, v dežju in solncu, v mrazu in vro-čini. In s temi beliči je bilo treba oskrbeti turščno moko — belo so kupili le 0 Božiču in Veliki noči — zelje, repo, otrobov lačnemu pujsku in šolske potreb-ščine učenemu Nacku. Le tu in tam si je pritrgala Mihovka od ust in dela nekaj novoičev v lončeni hra-nilček za skrajno silo, kakor je rekala.
No in ta skrajna sila se je pokazala, ko je pred dvema dnevoma obolela Cenka za osepnicami. Treba ji je bila^ močne, teone hrane in težko bi jo bila Mi-hovka kupila, da ni bilo onih vinarjev v hranilčku.
Nacek in Cenka sta bila res brat in sestra. Veano sta se igrala skupaj in seveda pri tem ni podiral Nacek sestrici sezidanih hišic, niti ni razkopaval njenih gredic. Nasprotno: vedno in vedno je pomagal Cenki. kadar je lc utegnil. Zato ga je pa imela Cenka tudi rada. Zmirom — ona je bila Ijubljenka materina — je dobila popoldne skledico mleka in vedno ga je hotela deliti z Nackora. I kajpak. naposled je bila le zado-voljna, da se je Nacek branil.
Scdaj pa, ko je Cenka zbolela, je bilo Nacku dolgčas. Ravno četrtek je bil in šole ni biio. Ni vedel? kaj bi poccl, ker se je bil dopoldne naudil za šolo. Škoda, da je Cenka bolna. sicer bi šla po jagode. Kaj pa, ko bi šel sam ponje? Ccnki bi gotovo ugajale.
,.Mati! Cenki bi lahko jagod prinesel.^
^Poglej ga no! — Kaj se vse ne zmisli. Danes, pa, po jagode! Vči se, uči!"
Pri teh besedah so skušali Mihova mati obraz v .resne gube, da bi Naoka zastrašili. A Nacek je dobro vedel, kedaj so mati jezni in kedaj ne Poznal je vsako gubicovna celu. Zato je hiteJ pripovedovati:
rSe <lopoldne sem spisal racunsko natogo in pes-nico: .Golobček, čedna stvarica', sem se tudi naučil."
,,AH je pa tudi res?"
,,Res je, res", in pritrjevalno je pokimal Nacek z glavico.
¦    »Pa povej, da se bodem prepričala."
Polagoma, bolj tiho je začel. A vedno bolj ih bolj mu je glasek naraščal. Krepko( jedrnato je končal.
99
Matori so pa že med pripovedovanjem izginjale one resne gube raz čelo. Zadovoljno je pokimala in pohvalila Nacka:
,,Ni bilo ravno slabo. Le tako pridno se uči."
,Smem li sedaj po jagode? Kaj ne, mamica, da smem."
Po zadnjih besedah se je Nacek ljubeznivo pri-tisnil k mamici in njegove biste oči so jo zrle proseče. Zdelo se je Mihovki, da bi tem prosečim ooem ničesar ne mogla odreči.
,,Le pojdi. Toda — vrni se kmalu! Pa pazi, da se ti kaj ne pripeti."
Zadnjih besedij že ni Nacek več slišal. Izginil je bil za hišico, kjer je imel spravljeno košarioo, ki so mu jo oče po zimi spleli .. .
n.
Težek, tihoten mir junijevega popoldne je dremal povsodi nad okoiioo .    .
Tiho, mirno je bilo po vsem gozdu. Niti gibljeja. Zdelo se je, da bi se slišal vsak listič, vsaka še tako drobna vejica, ki bi jo urna oprezna veveričja nožica sproiila raz drerasa Vsako brenčanje muhe ali čmrlja, ki bi letel visoko nad vitkimi vrhovi jelk in smrek, bi moral čuti...
Lcno, zaspano so plavali metulji od cveta do cveta, polagoma dvigaje raznobarvno obrobljena, z drobnim finim praškom potresena krila.
' Od tal se je dvigal opojen, balzamioen duh, ki je prihajal od cvetlic in od zrelih, mednih jagod, ki so rasle na mali planoti.
Temnozeleni listovci so jo obdajali. Slabotno opar-jeno jim je viselo perje nizdoli...
Na mali, gladki skaliei med jagodarai je ležal v klopcič zvit gad, leno, mrtvo. Gorki, topli solnčni žarki, ki so se skoro navpik vpirali v njcgovo zlek-njeno, vitko, sluzasto telo, so mu prijali. Male siv-kaste oči so zrle topo, dolgočasno v enomer. Le tu in tam ga je premotil šum prav pred gobčekom leteoe muhe, da je zaspano obrnil glavo  proti oni  strani.. .
7«
100
Tu sem je bil prišel Nacek. Vrooe mu je bilo bd hitre hoje.. in pot mu je lil po okroglem rdečem obrazku.   Crni, mokri kodrčki so se sprijemali.
Urno je hitel nabirati in v dobri poluri jih je nabral že pol košarice. Lepe, polne, sočne jagode so bile. Komaj je pričakoval, da bode košarica polna in da čimpreje pohiti domov. Kako vesela.jih bo bolna sestrica. S kako slastjo jih bo zobala. Škodile ji go-tovo ne bodo — —. Gotovo, prav gotovo ji bodo ko-ristile. Naposlld je menil za trdno, da bo Cenka ozdravela, ako jih bo jedla, te dobre, lepe sočne jagode. Medtem, ko je tako razmišljal in hitel nabirati, ni nic gledal okoli sebe. Vedno bližje je prihajal oni skalici, ki je na nji žedel gad ...
Ko je ta zapazil dozdevno nevarnost, se je hipno vzdramil in se tesneje stisnil v klopoič, iz katerega je molela koničasta, odprta, za   pik pripravljena  glavica.
Nacek je klečal s hrbtom obrnjen proli oni mali skalici in se počasi kar nazaj pomikal. Bolj pripravno je bilo tako. Ni ga boiel križ od vednega pripogibanja.
Zopet se je pomaknil nekoliko nazaj.
Hlačice so se mu bile med plazenjem nekoliko podvihale tako, da se je pokazala izza čižmov gola nožica. ki je prišla tik skalioe. Suho listje je zašu-melo ...
Bliskovito hitro je siknil gad in vsekal Nacka ravno na ono mesto.
Bolestno je vskliknil Nacek. Kakor bi ga nena-doma z iglo zbodel, je začutil in zaskelelo ga je. Pre-strašen se je ozrl in zagledal ravno zadnji del slokega, kačjega telesa, ki je izginjal med vitkimi jagodnimi stebaJci. . .
Takoj se je pa spomnil, kaj so v šoli pripovedo-vali gospod učitelj o gadjem piku.
,,Gad — gad!" je vskliknil poln strahu in zajokal. Kaj naj počner Prvi trenutek je prijel za rano in stiskal skupaj.                                                                   r
Jokaje je sedel na ono osodepoino skatico, vzdignil nogo na koleno in skušal izsrkati strup iz drobne ra-nice, kjer se je prikazovala kri v malih, drobnih kap-ljicah. Srkal je in plunil in zopet znova . ..  Naposled
101
pa je vzel žepno rutico in si nad pičenim mestom tesno prevezal. Zraven pa so mu polzele solzice po licih . ..
Vstal je. Ni mogel več nabirati. Pobral je košarico in tekel proti domu.
Ni bilo ravno daleč do vasice. Kakih deset minut. Hitel je na vse pretege . .. Sape mu je začelo pri-manjkovati in v prsih je začutil ostro zbadanje. Rana ga je skelela in noga ga je bolela ravno pod prevezo, komaj jo je privzdigoval. V vročo glavico pa rau je zahajalo neko neznano, težko čustvo. Po vsem telesu je začutil neko opojno slabost. Za trenutek se je ustavil. A strah ga je znova vspodbudil, da je začel teči.
Še nekoliko korakov in doma bo . . .
nDa bi bili le mati doma", rau je šinilo v glavo, kojezapazil zaprta vrata. Prijeljezakljuko, samozma-jala se je.
nMati — mati!'' je vskliknil z vso močjo. Ne, !o ni bil njegov navadni zvonki, oisti glasek. Iz grla mu je prihajal hreščeč, rezek, popolnoma tuj glas. Znova je poskušal odpreti... Nič ...
..Mamica"-------— vtrujenosti in slabosti se  je
zgrudil na prag. Pred ocmi se mu je temnilo. \z te teme so vstajale dolge, dolge, tako strašne kače. In vse so silile proti njemu ... On se pa ni mogel ganiti Zdaj pa zdaj ga bodo opikale.
,.Mamica" — je poskušal vsklikniti, a le grgrajoč, težek glas se mu je utrgal iz prsij .. .
Polagoma se je umikala ona tema Hipno ga je obdala iskreča, žareca se svetloba, ki mu je kar vid jemala . .. Krasno gSo je začul.
In v oni svetloflk so se prikazali angeljci ter ga vabili in klicali, naj ^b ž njimi. Kaposled je pristopil jeden prav blizu njega in ga dvignil v naročje .. . Ves angeljski zbor je zapel...
III.
Na odru sta ležala drug poleg drugega, Nacek in Cenka, bleda, voščenega, smehljajočega obraza.
Po sobici se je širil duh po svečali in po velih cvetkah, ki so bile razstrte po mrtvaškem odru . . .
102
Xa klopici pri peči sta pa sedela Mihovec in Mihovka. Žalostna, potrta . . . Oba sta izgubila, kar jima je bilo najljubše, najvecja radost in ponos
Malo časa potem, ko je Nacek prerainul na pragu, je prišla Mihovka s košarico safate z njive. Odložila je košarico, ko je zazrla ležnti Xacka na tleh in meneo, da je utrujen zaspal, ga je prijela za ramo in zaklicala:
^Nacek! Vzdrami se in pojdi notri!" A Nacek se ni zganil. Bledi obrazek se mu je nežno smehljal.
Drugio ga je zaklicala, in prijela njegovo rooico, da bi ga dvignila. Prestrašena jo je izpustila. Roka je bila mrtva, mrzla . ..
Srce se ji je kroevito stisnilo in obledela je. Po vsem telesu je trepetala, ko je dvignila Nacka in ga nesla v bišo na posteljo.
A kupa trpljenja še ni bila polna. Proti veoeru se je Cenki Jposlabšalo. Medtem, ko je šla Mihovka na njivo, se je Cenka razgrnila in prehladila. Po noči je ugasnila, mirno kakor svetilka, ki ji je zmanjkalo olja.
Ugasnila sta, zvenela sta, liki pokošeni cvetki...