167 Pregled nekaterih fenomenoloških ^\ ^ dasifìkacij motenj ^ }Г / vedenja in osebnosti otrok in mladostnikov /-/^ Overview of some phenomenological classifications of children's and adolescents' behaviour disorders Mitja Krajnčaii. mag. soc. ped., Ivan Škoflek, dr. def, oba Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kareljevapl. 16, 1000 Ljubljana. V Mitja Krajnčan in Ivan Skoflek Povzetek Prispevek govori o fenomenoloških klasifikacijah motenj vedenja in osebnosti otrok in mladostnikov v delih av- torjev Leopolda Breganta, Janeza Bečaja, Vinka Ska- larja, Ivana Skoßeka, Norberta Myschkera, W. Schra- derja in drugih. Gre za pojavne oblike, ki jih socialne službe običajno navajajo/ugotavljajo pri oddaji otrok in mladostnikov v zavode. Klasifikacije pojavnih oblik motenj vedenja in osebnosti bi morali stalno kritično analizirati, saj se družbena strpnost do odklonskega ve- denja otrok in mladine spreminja. Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str, i 67-18 O Ključne besede: motnje vedenja in osebnosti, fenome- nologija Abstract The article overviews the phenomenological classificatio- ns of children's and adolescents' behaviour disorders desc- ribed in works of Leopold Bregant, Janez Bečaj, Finko Skalarj, Ivan Škofiek, Norbert Myschker, Schräder and others. It discusses behaviour disorders usually mentio- ned/diagnosed when children and adolescent are sent to residential tretment institutions. Classifications of be- haviour and personality disorders should permanently be critically analysed as tolerance in the society for devi- ant behaviour in children and adolescents is changing. Key words: behaviour and personality disorder, pheno- menology 1. Uvod s tem prispevkom pregledujemo nekatere fenomenološke klasifikacije motenj vedenja in osebnosti otrok in mladostnikov, ki so, po naši oceni, ne glede na čas, v katerem so nastale, še vedno aktualne za (prihodnje) usmer- janje v specifične oblike pomoči, pa tudi uporabne pri delu oziroma obrav- navanju otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti. Klasifikacije, ki jih bomo predstavili, so nastajale oziroma nastale v zadnjih nekaj desetletjih. Med seboj se bolj ali manj razlikujejo, deloma zaradi razhčnih namenov, deloma zaradi razhčnih avtorjev oziroma druž- benih okolij, v katerih so nastale. Vedenjske in osebnostne motnje so si od vseh razvojnih motenj, kot so motnje v duševnem razvoju, gluhota, govorne motnje, slepota in gibalna oviranost, najmanj podobne oz. enotne. Bolj kotvse ostale razvojne motnje imajo vedenjske in osebnostne motnje skoraj vsaka svoj specifični splet vzrokov za nastanek in patogeni razvoj, pa tudi verjetnost oziroma inten- zivnost njihovega pojavljanja ni povsem predvidljiva, saj je tudi bolj kot vse ostale razvojne motnje odvisna od otrokovega/mladostnikovega tre- nutnega psihofizičnega stanja, senzibilnosti trenutnega okolja za odklon- sko vedenje ter interaktivnih spodbud (med okohščinami in otrokom/ mla- dostnikom). M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij i 69 Vprašanje, kakšen pomen oziroma uporabno vrednost imajo fenome- nološke klasifikacije, je torej povsem umestno. Odgovorov na vprašanje je verjetno več, odvisno pač od tega, s kakšnim namenom se problemu po- svečamo. Vsekakor je problem, o katerem razpravljamo ali ga celo obrav- navamo, treba poimenovati. Pri tem lahko služi fenomenološka klasifika- cija (pojavnostna razvrstitev) kot nekakšna teoretična orientacija, da pojav ni osamljen, da je že opredeljen, da obstajajo o njem že določena teoretična spoznanja in izkušnje. Pri tem pa je treba upoštevati, da pojavnih oblik vedenjskih motenj, o katerih je govor v fenomenoloških klasifikacijah, ni mogoče natanko izmeriti in da njihovo obliko in intenzivnost lahko le oce- nimo. Lahko bi torej rekli, da je vrednost fenomenoloških klasifikacij v tem, da nas teoretično, usmerjajo na potiskanja »praktične resnice«. V tem smislu ravnajo tudi praktiki, na primer zavodski vzgojitelji, ki preberejo (preštudirajo) dokumentacijo otrok, vendar preverjajo strokovne ocene še z lastnim sistematičnim in načrtnim opazovanjem. Brez večjih zadržkov lahko sklenemo to uvodno modrovanje s tem, da so fenomenološke klasifikacije koristna teoretična orientacija za razumevanje stvarnih motenj, praktičen pomen pa dobijo šele tedaj, ko spoznamo tudi okoliščine njihovega nastanka in razvoja. Same po sebi povedo bore malo. 2. Pregled fenomenoloških klasifikacij v prispevku bomo poskusili predstaviti šest različnih fenomenoloških klasifikacij, in sicer avtorjev: Breganta, Bečaja, Skalarja, Mischkerja, Škof- leka in Schraderja. Bregant (1987, s. 17) je svojo etiološko klasifikacijo dopolnil s simpto- matsko oziroma fenomenološko, in sicer takole: I. motnje v odnosu do vrstnikov: posiljevanje s svojo voljo, prepirlji- vost, iskanje družbe z negativnimi vzori in spletkarjenje; II. motnje v odnosu do odraslih: predrznost, tajenje in laganje, nevod- Ijivost, čustvena neodzivnost; III. motnje pri delu: zavračanje učenja in fizičnega dela, izostajanje iz šole, izostajanje z delovnega mesta; IV. tatvine: v družini, zunaj družine, sošolcem ali gojencem; V. pohajkovanje in beganje: avanturizem, izostajanje od doma in po- hajkovanje, beganje od doma, izostajanje iz zavoda in pohajkova- nje, beganje iz zavoda; y Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str. 167-1 SO VI. nasilnost: izzivalnost, grožnje, fizična napadalnost do vrstnikov, fi- zična napadalnost do odraslih, uničevanje predmetov, mučenje ži- vah; VII. nastopaštvo: pretvarjanje zaradi uveljavitve in prevaranstvo; VIII. seksualna neprilagojenost: promiskuiteta, spolni odnosi za materi- alne koristi, prezgodnji in neprimerni spolni odnosi. Pri fenomenologiji je treba upoštevati simptome, ki so obstajati že pred oddajo v vzgojni zavod, pa tudi tiste, ki nastajajo med bivanjem v njem. Bečaj (1989, s. 18) dopolnjuje klasifikacijo disocialnega vedenjskega sindroma, ki ga srečujemo pri »motnjah vedenja in osebnosti« takole: • nizka delovna učinkovitost; otroci so običajno učno neuspešni, ponav- ljajo razrede; imajo visoke splošne sposobnosti, vendar je njihova us- pešnost daleč od njihove prave uspešnosti; težko se zaposlijo oziroma hitro razdirajo delovna razmerja; • pomanjkanje aktivnih interesov, prevladujejo pasivni interesi: kajenje, pitje, gledanje televizije, videa, videoigric, računalniških igric..., ni pa dejavnosti, ki zajemajo lastne aktivnosti, delovne navade; • pomanjkanje delovnih navad; ni dejavnosti, kjer bi posameznik kazal ustrezno vztrajnost, niti pri učenju, še manj pa pri igri; • pomanjkanje stikov z normalnimi vrstniki; ne družijo se več in ne prija- teljujejo z normalnimi vrstniki (normalnost gledano statistično in ne vrednostno); med sošolci niso priljubljeni; družijo se predvsem s sebi enakimi; • izločenost iz socialnega okolja; otrok аИ mladostnik ni vključen v noben klub ali organizacijo, kjer bi bil dejaven; • pomanjkanje pozitivnega čustvenega stika z odraslimi; nimajo nobene- ga odraslega, ki bi mu lahko resnično zaupati, bili navezani nanj in doživljati sprejetost. Skalar (1982, s. 17) navaja naslednje vedenjske težave, kijih omenjajo zavodski delavci pri otrocih in mladostnikih v vzgojnih zavodih: • disocialnost: izvrševanj e kaznivih dej anj in prekrškov zoper j avni red in mir, agresivnost, destruktivnost, hutiganstvo, združevanje v mladost- niške kriminalne združbe; • nekomunikativnost: izmikanje socialnim stikom, komuniciranje je zo- ženo na najnujnejše odnose, težave pri navezovanju stikov; M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij • nemotiviranost: izraža se v pasivnosti, brezbrižnosti, indiferentnosti do cesarli oli, v načelnem odporu do vsakršnih intervencij, v omalovaževa- nju vrednosti in vrednot, v intencionalni in interesni zavrtosti in zože- nosti; ne kažejo posebnega veselja za šolo, poklicno usposabljanje, in- teresne dejavnosti, nimajo odnosa do lastnega položaja in prihodnosti; • slabše funkcioniranj e pri normalnih obremenitvah: v šoloobveznih za- vodih praviloma dosegajo slabše rezultate od nezavodskih vrstnikov v eksternem izobraževanju, potrebujejo veliko dodatne in posebne po- moči za učinkovito delo v šoli; • nadomestne zadovoljitve: pretirano masturbiranje, kinomanija, opija- nje z alkoholom, strastno kajenje, narkomanija, pobegi in brezciljno tavanje, agresivnost in destruktivno vedenje; • neprilagojeno uveljavljanje: šemasto obnašanj e, izpostavljanj e nevar- nostim; hvalijo se, lažejo in pretiravajo, so nesramni in neustrezni v odnosu do avtoritete itd. • nevrotičnost: pogosteje kotvrstniki zunaj zavodov manifestiraj o nevro- tične simptome, še posebej je značilen nevrastenični sindrom s psiho- somatskimi motnjami (pretirana psihosenzorična vzdražljivost, utrud- Ijivost, jutranja utrujenost, čustvena inkontinenca, nespečnost, glavo- boh); • motnje navad: enureza, redkeje enkopreza, motnje govora, še posebej jecljanje, tiki, j akta cija (ritmično sukanje glave ali telesa v ležečem položaju otroka, navadno preden zaspi), grizenje nohtov, puljenje las. Myscker navaja zelo razširjen seznam simptomov vedenjskih motenj (Myschker, 1993, s. 43): labilnost v čustvovanju (hitro in prenagljeno me- njavanje čustev), čustveni zastoji, blokade, pretirana čustvenost, agresiv- nost (pripravljenost poškodovati drugega in biti nasilen), bojazljivost (pri- pravljenost aktivirati občutke ogroženosti), anorexia nervosa (hujšanje, neješčnost), antisocialnost, antisocialne motnje (kvarno vedenje do druž- be), zavrtost na področju lastnih interesov, apatija (izguba potrebe po ude- ležbi), motnje v dihanju, vsiljivost, motnje zaznavanja, motnje zavedanja, motnje v navezovanju odnosov, brutalnost, klovnovstvo, sesanje palca, mot- nje mišljenja, depresije (globoka slabovoljnost, občutki strahu, izguba smis- la in upanja), vsiljivost, narkomanija, neuspešnost, pretirano ljubusumje, sovraštvo do staršev, samotarstvo, enkopreza, enureza, motnje prehranje- vanja, zasvojenost s hrano, (nevrotično) bruhanje, prehitra utrujenost, ev- forija (neprimeren občutek pretiranega dobrega počutja), ekshibicionizem y 7^ Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str. í 67-1 80 (pretirana potreba po javnem razkazovanju spolovil), lenobnost, begavost, neznatna frustracijska toleranca (omejena sposobnost prenesti neuspeh), motnje spomina, čustvena hladnost, pretirana čustvenost, sla po uveljav- ljanju, pretirana klepetavost (ekscesni govor), grimase, puljenje las, halu- cinacije (irealna zaznava, zamenjava zaznav), nestanovitnost, nevrotična mozolj avost, hiperaktivnost, hiperaktivne motnje, hipohondrija, histerija (povišana občutljivost), impulzivnost, izguba iniciativnosti, netolerantnost, jaktacije (čudni, ponavljajoči se gibi telesa), glavoboh, motnje komunicira- nja, slaba koncentracija, slaba kontaktibilnost, bolehanje, labilnost, legas- tenija (težava pri učenju branja), sovraštvo do učiteljev, splošna neučinko- vitost, motnje učenja, ekscesivno laganje, manije (čezmerno vzdržljivo in nenadzorovano vedenje), mazohizem (nasladno samopoškodovanje), ob- čutki manjvrednosti, motnje motorične koordinacije, elektivni mutizem (trdovratni molk otroka v določenih, zanj obremenilnih situacijah), zavra- čanje hrane, grizenje nohtov, negativizem (odbijajoče, odklanjajoče vede- nje), nervoznost (povišana razdražljivostin občutljivost), nevroticizem (tež- nja k čustveni in vegetativni labilnosti), ekscesivno onaniranje (pretirano samozadovoljevanje), opozicijsko vedenje, organsko-nevrotične motnje (učinek psihičnih problemov na organske funkcije),pavor посШгпш (nočna epizoda utesnjene zavesti s strahom pri otrocih), perverzije (zastraševalno, nenaravno vedenje), ekscesivne fantazije, fobije (neprimerna bojazen pred stvarmi, prostori, živalmi, ljudmi), pica (slastpo neužitnih stvareh), prosti- tucija, piromanija (patološka želja po požiganju), tečnarjenje, diskalkulije (težave pri računanju), regresija (nazadovanje v otroške oblike vedenja), razdražljivost, upornost (uporno, neuvidevno - odklonihio vedenje), rigid- nost (togo, nefleksibilno vedenje), sadizem (naslada ob poškodovanju dru- gih), pretepanje, motnje spanja, neprimerni (neskladni z dejanskim sta- njem oziroma dogajanjem) občutki krivde, špricanje šole, nenadne oslabe- losti, vrtoglavice, pomanjkljiva samokontrola, preveč oziroma premalo po- udarjen občutek lastne vrednosti, pretirana senzibilnost, nesposobnost ig- ranj a, govorne motnje, prepirljivost, kraja, stereotipi (nesmiselno ponav- ljajoče se verbalno in motorično izražanje), razpoloženjsko nihanje, mot- nje v socialnem vedenju, nagnjenost k suicidalnosti, tiki, mučenje živali, sanjarjenje, kljubovalnost, pretiran konformizem, preobčutljivost, pretira- na razdražljivost, pretirana vdanost, poslušnost, neubogljivost, neposluš- nost, nesamostojnost, motorični nemir, klateštvo, nesposobnost ravnanja s predmeti oziroma sredstvi, motnje zaznavanja, cmeravost, besnenje, uni- čevalski bes, sla, prisilne misli, prisilna dejanja. M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij ^ Vedenjske motnje se kažejo v mnoštvu pojavnih oblik, ki se med po- samezniki zelo razlikujejo. Pojavne oblike se razumejo skozi različna znan- stvenoteoretična mnenja kot simptomi (kot značilnosti za vzročno-posle- dično intrasomatično аИ intrapsihično bolezen, oškodovanost ali motnjo), ali pa veljajo samo kot motnja. Kot je moč videti v Myschkerjevem sezna- mu simptomov, gre za obsežen pojmovni aparat, v katerega j e vključenih več strok: medicina, pedagogika, socialna pedagogika, pediatrija, psihiatri- ja, psihologija, sociologija idr. Zanimiv je Škoflekov (1989, s. 115) poskus sinteze nekaterih fenome- noloških klasifikacij motenj v vedenju in osebnosti. Avtor se fenomenološ- kemu vidiku posveča s tistimi oblikami vedenja, ki ožje ah širše socialno okolje vznemirjajo, motijo аИ ogrožajo. Sintezi je skupna celovitost pristo- pa k problematiki, kjer avtor dialektično, psihodinamično in sociodinamič- no povezuje vzroke in posledice. Klasifikacija se razlikuje deloma v siste- mizaciji motenj, terminologiji in v nekaterih oblikah motenj, ki v določe- nem kulturnem prostoru še niso bile aktualne. V klasifikacijo so vključena vsa vedenja, ki so za socialno okolje moteča, ne glede na vzroke. Shema prikazuje omenjeni poskus sinteze fenomenološki klasifikacij motenj v vedenju in osebnosti (Škoflek, 1989, s. 116): 1. Motnj e učne in delovne storilnosti: - zanemarjanje аИ zavračanje učenja, šole, - zanemarjanje аИ zavračanje delovnih obveznosti, dela. 2. Disocialne motnje: - izostajanje od pouka, z dela, - brezciljno pohajkovanje, - beganje od doma, šole, - avanturizem (negativni), - otroške tatvine v družini in zunaj nje, - lažnivost, - agresivnost (verbalna in fizična do oseb in predmetov), - izstopajoča upornost zoper avtoritete, red, pravila, - tabletomanija, - občasno ali pogosto pitj e alkohola, - narkomanija, - promiskuitetno vedenj e, y J/j. Socialna pedagogika, 2 00 0 vol. 4, št. 2, str. 167-180 - prostituiranje, - incestni odnosi, - delinkventna dej anj a. 3. Psihogene (nevrotične) motnje: L S pretežno psihično simptomatiko: - anksioznost (epizodična, trajna), - fobije, - depresivna stanja, reaktivne motnje, - histerični pojavi, konverzivna simptomatika, psihogeni napadi, motnje motorike, glavoboti, bruhanja, itd. - motnje spanja. II. S pretežno somatsko simptomatiko - astmatični napadi, - enureza, - enkopreza, - tiki (mežikanje, hrkanje, grimase itd.) - govorne motnje (jecijanje, selektivni mutizem, afazije, rotacizem itd.) 4. Psihoorganski sindromi: - sindromi minimalne cerebralne disfunkcije, - postencefalitični sindrom (motorične motnj e), - posttravmatski sindrom. 5. Predpsihotični pojavi: - avtizem, - regresije, zbeganost, afektivne psihoze (v okviru manično-depre- sivnega sindroma). Avtor navaja, da Bregant (1973) in Skalar (1983) uvrščata v fenomeno- loško klasifikacijo tudi posebno podskupino nadomestnih zadovoljitev. R njej prištevata kajenje, ekscesivno pitje alkohola, nekatere obtike agresiv- nosti itd. Podobna je tudi empirična fenomenološka klasifikacija po Schraderju 1991 (s. 362). Shema simptomov otroških vedenjskih motenj je razdeljena na naslednje motnje. M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij y A. Funkcijske motnje - enureza, enkopreza (ponoči, podnevi; primarno, sekundarno) ; - zaprtje; - motnje prehranjevanja (bruhanje, neješčnost, požrešnost); - splošen motorični nemir; - tiki (grimase, mežikanj e, skomigovanje itd.) ; - govorne motnje (jecljanje, sesljanje, zatikajoč se govor, motnje arti- kulacije); - motorična nerodnost; - napačna drža in poškodbe; - slabosti čutil (naglušnost, slabovidnost itd.). B. Motnje navad - sesanje palca; - grizenje nohtov; - puljenje las; - škripanj e z zobmi; - ekscesivnamastrubacija. C. Motnje »jaz-občutkov« in temeljnega razpoloženja - obča bojazljivost; - bojazen v določenih situacijah; - bolehanje, smiljenje samemu sebi, tečnarjenje - depresija, jok; - poskusi samomorov; - evforičnost. D. Socialne motnje - trma, kljubovalnost, neposlušnost, nasprotovanje avtoriteti; - pretirano ljubosumje; - čustveno šibka navezanost na soljudi; - govorne motnj e (mutacizem, avtonomen govor, otroški govor, rota- cizem...); - samotarstvo; - »špricanje« šole, pobegi, potepanje; y 75 Socialna pedagogika, 2 0 0 0 vol. 4, št. 2, str. 167-180 - pretirana podrejenost, mehkost, nesamostojnost, nesposobnost uve- ljavitve; - prepirljivost, pretepanje, neznosnostvedenja; - brutalnost, mučenje, trpinčenje ljudi in živali; - zlobnost, zahrbtnost, škodoželjnost, nagnjenje k uničevanju; - zažiganje, požiganje; - bojazen, strah pred določenimi ljudmi, živalmi, stvarmi; - mazohistični vzgibi, potreba po kaznovanosti; - ekshibicionizem; - klovnovstvo; - megalomanija, bahanje, nastopaštvo; - goljufanje, laganje, neiskrenost, neodkritost; - tatvine. E. Motnje na področju dela in storilnosti - motnje igranja ah pomanjkanje interesa (nesposobnost vključeva- nja v starosti primerne igre oziroma nesposobnost samozaposlitve); - šolsko nazadovanje, neuspešnost, motnje zaznavanja; - raztresenost, pozabljivost, motnje koncentracije; - igrivost, sanjarjenje; - počasnost, pomanjkanje pobud; - lenoba, odpor do dela; - pretirana pridnost; - umazanost, netočnost, neurejenost; - pretirana pedantnost, prevelika skrb za čistočo, pretirana skrbnost. 5. Razprava Vzročnost vedenjskih motenj sledi kompleksnemu medsebojnemu učin- kovanju osebnostnih spremenljivk in spremenljivk okolja, tako da je le približno mogoče doseči točnost pri določanju individualnih vzrokov. Teo- rija menjajočih se učinkovanj implicira medsebojno vplivanje individu- uma in okohških sistemov. Idiografski zapisi so način, kako si lahko vsaj relativno zagotovimo vpogled v položaj posameznika. Pomembno je, da s pomočjo razhčnih idiografskih podatkov znamo raz- likovati med primarno in sekundarno deviantnostjo. Pri tem nas ne zani- M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij ^JJ majo motnje same po sebi, ampali njihove manifestacije v specifičnih situ- acijah, njihovo vphvanje na razhčne osebe v družini in šolsliem sistemu. (Grissemann, cit. po Schräder, 1991, s.304). Menimo, da je treba odldonsl^e pojavne oblike dati v precep in se vpra- šati, kaj je bilo odklonsko pred desetimi, dvajsetimi leti in kaj danes. To lahko potrdimo s Postovo predpostavko, ki pravi, da se je v osemdesetih, še bolj pa v devetdesetih letih vedenje otrok in mladostnikov občutno spre- menilo. Tisto, kar je bilo še pred časom označeno kotvedenjska motnja, se danes bolj аИ manj sprejema. Otroci so dekoncentrirani, ne morejo vztraja- ti pri isti stvari, nagibajo se k egoizmu in narcisizmu, so nasilni in zelo hitro prestopijo prag zakona. Post (1997, s. 70) pravi, da se kažejo zelo podobni zunanji vedenjski simptomi pri otrocih in mladostnikih, katerih razvoj gre v napačno smer. Zelo neprimerno, malomarno in predvsem nestrokovno je presojati polo- žaj otrok in mladostnikov po vedenjskih simptomih. Simptomi so indici, ki nas lahko pripeljejo k pojasnjevanju ozadja manifestiranih težav, kar smo že večkrat omenili... Zelo težko je ob današnji nedorečenosti služb, ki se ukvarjajo z otroško in mladinsko kriminaliteto (sodišča, centri za socialno delo, nevladne or- ganizacije, šolstvo...), postaviti ustrezno individualno meruo, ki bo primer- no in v kompetentno pomoč ljudem, ki se odločajo o tem, ali bo pomoč tudi za tiste, za katere odločajo. Samo vedenje, ki se označuje kot odklonsko, je lahko tudi zgolj politična odločitev. V ospredju mora biti ogroženost otroka in njegov osebni razvoj. Vsako neustrezno vedenje v družini, v šoU аИ javnosti, vsaka kršitev prav- ne ureditve tako nikakor še ne pomeni ogroženosti ali motnje v osebnost- nem razvoju. Simptomi sami po sebi še ne dajejo končnih navodil o vrsti in stopnji neustreznega razvoja. Napačno si je predstavljati, da mora izid vsebovati vzročno dorečenost. Ustrezna strokovna pomoč tega nikakor ne zahteva. Mnogo je že storjene- ga, če se nam uspe opreti na domnevne povezave. Ob tem si moramo še enkrat ozavestiti samoumevnost, da miselne predstave ne igrajo nobene vloge. Te predstave si ne naredijo samo starši ah šola, ki bi pri omenjeni otrocih sicer lahko zavzela mnogo strokovnejšo držo, temveč se tako odzi- vaj o tudi strokovni delavci - z apriornimi ocenami (diagnozami) in progno- zami (npr. »ta otrok mora v vzgojni zavod«). Postavih smo si vprašanje, katere pojavnosti motenj vedenja in oseb- jjß Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 2, str. 167-180 nosti prinaša nov čas? Na liatero od predstavljenih klasifikacij se lahko opremo? Najmlajša med njimi je stara dobrih deset let! Mnogi teoretiki in praktiki govorijo o potrebi novih razvrstitev o pojavnosti motenj vedenja in osebnosti. Žal se v množici razhčne hterature nismo srečah z drugimi kla- sifikacijami oziroma katalogi pojavnosti, kakor s temi, ki jih omenjamo in ki so našemu prostoru bolj ali manj znani. Vsaka je odraz svojega časa. Zato je že skrajni čas za kompleksno (reprezentančno) raziskavo pojav- nosti in vzročnosti vedenjskih in osebnostnih motenj slovenskih otrok in mladostnikov. 4. Literatura Bečaj, J. (1989). Kriteriji za oddajo v vzgojni zavod. Ptički brez gnezda 14(28), 7-30. Bregant, L. (1976). Psihodinamična teorija nevroz/Uvod v tehniko indi- vidualne analitične psihoterapije. Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medi- cinske fakultete : Klinična bolnišnica za psihiatrijo. Bregant, L. (1997). Navodila za klasifikacijo disocialnih motenj. Ptički brezgnezda 12(25), 7-23. Dekleva, B. (1996). Nove vrste vzgojnih ukrepov za mladoletnike. V: Dekleva, B. (ur.): Teoretska izhodišča in usmeritve, ki jih prinašaj o novosti v sistemu vzgojnih ukrepov za mladoletnike. Lj ubij ana: Inštitut za krimino- logij o pri Pravni fakulteti, 9-36. Doef, V.d. (1992). Fourfeatures of child psihopathology. An interdiscipli- nary model of classification and treatment. V: J. D. Van der Ploeg (ed.) : Vul- nerable youth in residential care. Part 2. Garant, 19-27. Kobolt, A. (1998). Značilnosti socialno pedagoške diagnostike. Defekto- logica slovenica 6(2), 41-48. Myschker, N. (1993). Verhaltensstörungen bei Kindern und Jugendli- chen. Stuttgart: Verlag W. Kohlhammer GmbH. Post, W. (1997). Erziehung im Heim. München: Juventa Verlag. Schräder, W. (1991). Heilpädagogische Heimerziehung bei Kindern und Jugendlichen mit Verhaltenstörungen und Lernbehinderungen. Frankfurt am Main: Verlag Peter Lang Gmbh. Skalar, V. in Šelih, A.(1982). Uvodna beseda. У\ Analiza, ocena in usme- ritve zavodske vzgoje otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in oseb- M. Krajnčan in I. Škoflek: Pregled nekaterih fenomenoloških klasifikacij y JÇ nos ti v SR Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Skalar, V. (1985). Problemi in dileme obravnavanja otroJî in mladostni- liov z motnjami vedenja in osebnosti v vzgojnih zavodih v svetu in pri nas. V: Žerovnili, A. (ur): Zbornik posveta Teorij a in praksa vzgoj e, izobraževa- nj a, usposabljanja in izpopobijevanja otrok, mladostnikov in odrasUh z mot- nj ami v telesnem in duševnem razvoju. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja, str. 427-432. Škoflek, 1. (1989). Evaluacija procesov in efektov zavodskega tretmana otrok in mladostnikov z motnjami vedenja v socialistični republiki Sloveni- ji. Doktorska disertacija. Beograd: Defektološka fakulteta. Univerza v Beog- radu. Strokovni članek, prejet decembra 1999.