Za boljši položaj državnih uslužbencev V »Politiki« od 16. januarja je priobčil univerzitetni profesor dr. Mihailo Hic pod gornjim naslovom članek, ki ga s piščevim dovoljenjem zaradi vsebinske pomembnosti priobčujemo v ccloti. Položaj^ državnih uslužbencev se lahko motri iz moralnega in gmotnega stališča. Toda v enem, kakor tudi v drugem pogledu ta položa.j ni niti dober niti znosen. Začrnimo z gmotnim položajem, ker primum viveire ... splošno znano je dejstvo, da dohodki državnih uslužbencev ne ustrezajo niihovim pvotrebam in tudi niso v pravem sorazmerju s tržnimi ccnami ter ni treba o tem zgubljati niti bescd. Moglo bi sc samo konstatirati, da je država zelo počasna pri zviševanju dohotlkov, ko cerne naraščajo, zelo hitra pa pri njihovem znižanju, ko cene padajo. S tem samo pokažc, da na lastno škodo oddvaja svoj interes od interesa svojih uslužbencev. Kajti finančni prihranki, pridobljeni tem patom, se res pridobivajo na škodo državnih uslužbencev, toda tudi na škodo državne službe, a to pomenja na škodo države same. Končno je že davno bilo ugotovljeno, da je dobro plačani uslužbenec prav za prav najcenejši uslužbenec. Ko se govori o plačah državnih uslužbenccv, se ne more iti preko dveh krivic, od katcrih ena zadeva mnogc aktivne, a druga mnoge upokojene uslužbence. Logično bi bilo, da se za enako delo daje tudi enaka nagrada. Nihče bi tudi ne mogel imeti ničesar proti temu, da država, upoštevajoč gotove socialne momente, daje v določenih primerih večjo nagrado. Toda pri nas so iznašli pogoje, na osnovi katerih se,^ nasprotno temu, plače znižujejo. Tako žena uslužbenec, poročena z državnim uslužbencem, nc prejema od države za svoje delo tako nagrado, kakršno za isto delo prejcma vsak drug uslužbcnec, nego mnogo manjšo. Ta neenakost, že načelno obsodbe vredna, to obsodbo še bol.j zasluži, ako se upošteva, da tudi ta večja nagrada sama ne odgovarja v zadostni meri vloženemu trudu in delu. Lahko si mislimo, na kaj se pride, ako se ono, kar je že itak nezadostno, še znižuje. To neenako postopanje nasproti celokupnim vrstam aktivnih uslužbencev uporablja država tudi nasproti svojim upokojencem. Ona je v tem pogledu naredila popoJno razliko z ozirom na to, ali so odšli v nokoj pred sprejetjem nekega gotovega zakona, ali po njegovem sprejetju. In tako imate ljudi, ki so enako število let služili v istem položaju, ki pa kot upokojenci vendar le nimajo enake pokojnine. Prav tako je kot bi eni služili v eni državi, drugi v drugi. Obe ti dve krivici je treba čimprej odpravki. Kajti zares je strašno, da te obstojajo v državi, katere prejšnja in sedanja ustava jasno predpisuje, da ona »ima, v interesu celote ... pravico in dalžnosti intervcnirati v gospodarskih odnošajih clržavljana, v duhu pravice ...« Kako bo država ta duh pravice mogla uveljaviti med navadnimi delodajalci in delavci, ko tako postopa s svojimi lastnimi uslužbenci, in kako ona, teptajoč pozitivne odredbe svojega lastnega osnovnega zakona, misli obvarovati kvalifikacijo, potrebno za interveniranje v odnošajih med delodajalci in delavci! To kar se tiče gmotnega položaja državnih uslužbencev. V pogledu njihovega moralncga položaja ni stvar nič boljša. Najmanj, kar bi se moglo miditi uslužbcncu, je sigurnost obstanka v službi in napredovanja v njej. Toda ta sigurnost, na žalost, ne obstoji niti v eni niti v drugi smeri. Znano je, da imamo dve vrsti napredovanj: po periodičnih povišicah in po skupinah. Prvo napredovanje je avtomatično, drugo ni. To pomenja, ko so izpolnjeni pogoji za periodični povišek, — povišica mora biti dana, a ko so izpolnjeni pogoji za skupino, — skupina se ne mora, nego se samo lahko da. Avtomatično napredovanje bi moralo ublažiti predvideni sistem dobivanja skupin. Samo to ublaženje ni zadostno in tudi nc ustreza temu smotru. To se vidi po rokih povišic in po njihovi višini. Prav za prav slcdijo drugim rokom lc nezmatne povišice. Poleg tega pri največjem številu skupin, kjer obstojajo povišice, se pravica za njihovo pridobivanje krije z rokom za povišico v skupini, ker oba roka sta določena na tn leta. Kot bi se že v naprej hotclo obvestiti prizadete, da z napredovanjem v skupino po izpolnitvi pogojev za to ne bo nič, a na mesto skupine jc zato Dredvidena periodična povišica. Zaradi tega bi moral biti rok za periodično povišico znižan na dve leti, da bi se na ta način ta povišica oddvojila od napredovanja v skupini. Razlog, zakaj se tudi za skupine ni uporabilo načelo avtomatičnega napredovanja, se nahaja navadno v njegovem nasprotju s potrebo izbiire med uslužbenci. Čeprav se upošteva tudi upravičenost tega razloga, vendar ne bi smel dobiti tako širok obscg. Namesto, da je napredovanje v skupino popofrioma prepuščeno na voljo administrativne oblasti, bi se morali od tega izvzeti vsaj primeri, ko uslužbenec napreduje v skupinah, a ostane v istem položaju, ker tedaj ni govora o kaki izbiri, ki obstoja edino takrat, ko gre za nov položaj. Poleg avtomatičnega napTedovanja "o periodskih povišicah bi bilo torej nujno potrebno uvesti tudi avtomatično napredovanje po skupinah v istem položaju. Kar se tiče napredovanja po skupinah, ko gre za nov položaj, in se že zaradi izbirc prepušča to izven liporabljanja načela avtomatičnega napredovanja, se je torcj tTeba pobrigati, da bi bila vsaj ta izbira pravilna in ne samo izgovor za uresničenje povsem drugih smotrov. Kajti kakor sedaj stoje stvari, je možno, da ministri dodelijo tudi več skunin in več položajev uslužbencem, occnjenim n. pr. samo dobro, a Duščajo v istih skupinah in v istih položajih odlično ocenjene uslužbence. Toda, ko se ocenjevanje, ki ga vrši administracija, kateri načelujcjo isti ministri, tako malo upošteva, tedaj se zares lahko vprašamo, zakaj to ocenjevanje sploh oibstoja. Sistem napredovanja državnih uslužbencev je torej treba preurediti, da bi povoljne.je vplival predvsem na njihov moralni, a nato posredno tudi na njihov materialni položaj. Državni uslužbenec kot že samo ime po•vc, služi državi. Toda obstoja težnja postaviti ga v službo stranke. Ta težnja se kaže še prav posebno pri onih strankah, ki v nasprotju z dejstvom, da strankc in režimi minejo, a država ostane, zclo želijo izenačiti sebe z državo. Iz tega nepravi-Inega izenačenja iz- vajajo prav tako nepravilcn sklep, čo so že one država, tedaj tudi državni uslužbenci morajo biti njihovi uslužbenci. A če jc tako, tedaj morajo ti obiskovati njihove zbore in pri volitvah glasovati za njihove kandidatc. Te težnje se uresničujejo edino zaradi tega, ker pri nas dTŽavni uslužbenci v veliki večini nimajo stalnosti, nego se lahko vsak čas odpustijo, odnosno upokojijo administrativnim potom, kakor pač hoče minister. Res je, da je zakon dal to oiblast ministrom, da jo vršijo v interesu službe, toda stvari se dogajajo tako, da oni kakor lahko pri narvredovanjih zapostavljajo boljše in povišujejo slabše, tako lahko v službi zadržijo one druge, a iz službe mečejo prrve. Obstoja možnost, in ta se tudi izkorišča, da neoporečnefa uslu-žbenca država trenutno vrže na ulico. in to ona ista država, ki sicer preprečuje odpovedi navadnim službodajalcem. V interesu službe je treba s tem sistemom prekiniti, ker sc ji uslužbenec ne more z vso iskrenostjo posvetiti, ako nima gotovosti v pogledu svojega obstanka m obstanka svojc družine. Namesto tega bi se moral uvesti sistem, ki bi ščitil usltižbcnce pred samovoljo, a istočaSTio zaščitil tudi interese službe. Od tega sistema stalnosti bi morali biti izvzeti samo uslužbenci na položajih, ki imajo političen značaj. Vsem ostalim bi se morala zagotoviti stalnost, tako da bi jim služba mogla prenehati bodisi v primerih, ki jih zakon točno predvideva, ali v primerih kaznjivih de>anj. Toda, da bi ta stalnost ne vplivala nepovoljno na službo, bi se morali uslužbenci postaviti pod strog režim odgovornosti, ker ni smoter ščititi nekorektnega uslužbenca, nego dobre in sposo^bne rešiti stalne negotovosti. Država zahteva od svojih uslužbenccv, da varujejo svoje dostojanstvo, in kdor se v tem pogledu pregreši, je podvržen disciplinskim kaznim. Najmanje, kar se torej od nje lahko zahteva, je. da ona sama spoštujc in ne krši to dostojanstvo. A to svojo dolžnost more država izpolniti samo tako, ako svoje uslužbence stavi v položaj, da se za dosego minimuma za svojo eksisrenco in eksistenco svoje družine ne morejo v materialnem pogledu izmišljati razne mačine, a v moralnem obračati se po raznih vetrovih. To je istočasno tudi njen lastni interes, ker ako so uslužbenci brez ugleda, je tudi ona sama brez avtoritetc.