— 112 —
-o—
Pravosodje.
a) Zvršilno prisoditi je moč tudi terjatev zvršenca do zvršitelja
(J. M. Y. BI. 1888, stran 39 priloge)
Zvršitelju Janezu A. se je v izterjanje njegove 65 gld. znašajoče terjatve, brezkvarno prej pridobljenim pravicam zvršilno prisodila terjatev 75 gld. 42 kr., katero je imel zvršenec Anton B. glasom nekega sodnega odloka zarad troškov proti zvršitelju Janezu A.
Eekurzu, katerega je zoper ta odlok vložil Anton B., vgodilo je nadsodišče, ter spremenivši odlok prvega sodnika,  zavrnilo prošnjo
*) Moj dopis je bil že končan, ko mi jc prišla tretja številka „Prav-iiika" v roke, v katerem najdem začetek obširne razprave o novem načrtu. Pisatelj nekako posebno povdarja, da mu krajevna omejitev ugaja. Vzroki za to trditev-se mi ne dozdevajo umestni. Pisatelj trdi, da je treba pripravnice, in da si zamore mladi naraščaj v mestih ložje razširjati svojo pravniško znanje. Ko bi bile tudi razmere djansko take, kaj bi sledilo iz tega? Po mojem mnenji edino le to, da je treba na deželi nastavljati sodnikom le najizvrstniše, najbolj izvožbane pravnike, kajti le taki bodo svoji nalogi kos; nasprotno bi pa za mesta zadostovalo osobje manjše vrednosti, kajti v mestih imajo pravniki itak dovelj prilike povičevati se za vsak; slučaj. Pisatelj pa ne pride do tega zaključka, ampak le nekako strogo sodi o delovanju sodnikov „na deželi". Nočem več o tem govoriti, kajti uriva se mi citat iz Demosteuovega govora o vencu: ov ^ovi.Ofini Si tfv6;ffp6t,' eitreiv ovSh' dn-fniaro.; rov lojov.
— 113 —
b) Dediči po zakonu ne morejo terjati v § 1253. o. d z. omenjene četrtine in natnra.
V ženitveni in dedinski pogodbi med Janezom M. in Marijo N. z dne 5. junija 1842. določilo se je glede nasledstva v § 2. črka e sledeče: „če ob času smrti enega izmed pogodnikov ne bode otrok, je preživeči popolni dedič cele zapuščine z edino omejitvijo § 1253. o. d. z. Če žive takrat otroki iz te ženitve, naj nastopi nasledstvo po zakonu; opomni se le še, da ima vdova za slučaj, da pri moževi smrti nobeden izmed dedičev ni na,jmanjo 10 let star, pravico, prevzetj vsa v zapuščino spadajoča zemljišča in natura ter otrokom izplačati njih deleže po sodnej cenitvi".
Janez M. ni zapustil otrok, vsled česar se je za četrtino oglasilo petero sorodnikov, zahtevajočili to e,(>trtino in naturn. medtem ko
Janeza A. za zvršilno prisojilo terjatve 75 gld. 42 kr., ker iz določil §§ 314, 316, 317 in 318. o. s. r. nedvomno shaja, da more zvršitelj le take terjatve v zvršilo vzeti, katere ima zvršenec do tretjih oseb; nadalje, ker je zvršilu zarad denarne terjatve edino le namen: dobiti plačilo, če se enake in plačljive terjatve snidejo, pa že po zakonu plačilo sledi (§ 1438. o. d. z.), ker se take terjatve medsobno obotajo.
Najviše sodišče je z naredbo z dne 8. februvarja 1888, št. 1568, revizijskemu rekurzu zvršitelja ugodilo ter, spremenivši odločbo nadsodišča, razsodilo kakor prvi sodnik, ker okolnost. da je zvršitelj dolžan plačati terjatev, za katere prisojilo prosi, ne ovira zvršila v njo. Kom-penzabiliteta te terjatve z večo terjatvo, katero ima zvršitelj proti zvršencu, nikakor ne ovira zahtevanega zvršilnega prisojila, da, brez nje niti ne bi bilo moč tem potom poravnati terjatev zvršiteljevo. Konečno ne brani niti razlika pravnih podlag, na katere se opirate terjatvi strank, niti katero drugo zakonito določilo, potom zvršilnega prisojila uveljaviti določilo § 1445. o. d. z.
Zajedno je najviše sodišče sklenilo v „Spruchrepertorium" vpisati stavek, ki stoji na čelu teh vrstic.
S tem je popustilo najviše sodišče, mislimo da povsem opravičeno, dosedanjo nasprotno prakso.
— 114 —
je vdova, upiraje se na omenjeno določilo dedinske pogodbe, reklamo-vala za se pravico,- prevzeti vso zapuščino in natura in izplačati sorodnikom zapustnikovim njih deleže v gotovini. Zapuščinsko sodišče napotilo je vdovo s to zahtevo na redno pravdo. _        ;.
Tožbeno zahtevo, merečo na priznanje te pravice, je deželno so- ¦ dišče ljubljansko zavrnilo iz sledečih
razlogov:
V tem slučaji treba le razlagati določila § 2. črka e dedinske pogodbe, sklenjene med Janezom M. in Marijo M. dne 4. junija 1840. Tožnica trdi, da glasom te pogodbe, da-si je Janez M. brez oporoke umrl, dediči njegovi ne morejo zahtevati po § 1253. o. d. z. pripadajoče jim četrtine in natura ampak se morajo zadovoljevati z cenilno vrednostjo, katero jim ponuja ona. Toženci temu vgovarjajo. Po mnenji tožničmem vporabljati je določilo pogodbe tudi v tem sluča,ji, ko je umrl Janez M., ne zapustivši zakonskih otrok, ker je smatrati vso pogodbo za celoto, sicer bi bilo stališče tožničino, če ni zakonskili otrok, manj ugodno, kot če so taki otroki, česar pogodnika gotovo nista nameravala.
Določilo pogodbe, na katero se stranki sklicujete, zadržuje dvoje različuili določil, ki ne morete veljati istodobno. V pogodbi je določeno kaj se zgodi, če umre eden pogodnikov, ne zapustivši otrok, drugo določilo pa velja za slučaj, da zapusti otroke. Za prvi slučaj pogojeno je dedno pravo preživečega do -'/j zapuščine, '/4 pridržana je prostemu razpolaganju zapustnikovemu. Za drugi slučaj pa je pogojeno vdovi volilo: prevzeti vso zapuščino in natura ter izplačati deleže otrokom, če noben dedič niti 10. leta dosegel ni.
Da pomenite tukaj besedi „otrok" in „dedič" tisto, o tem ni moč dvomiti, ker če zapusti umrli otroke, o drugih dedičih po zakonu itak govora ni.
Da to volilo ne velja tudi v prvem zgoraj omenjenem sluča,ji, sledi že iz tega, da zapustnik sklepajo pogodbo ni mogel razpolagati črez več nego svoje zapuščine (§ 1253 0. d. z.) in tega tudi ni nameraval. Pravica razpolagati z ostalo četrtino bila je pridržana za-' pustniku in je prešla na njegove dediče po zakonu (§§ 531. in 532. o. d. z.) vsled česar jim ne treba, zadovoljevati se z vrednostjo te
— 115 —
čoti-tine, ker je bilo tudi zapustniku mogoče razpolagati z njeno bit-nostjo, ne samo z vrednostjo. ¦
¦ Vsled apelaeije tožnice je nadsodišče graško (dne 6. julija 1887., št. 7160.) sodbo prv(!ga sodnika spremenilo in tožbeni zaiitevi povsem ugodilo.
E a z 1 o g i:
Prvi sodnik tolmači drugi odstavek lit. e.) dedinske pogodbe tako, da ima v njem obseženo opravičenje vdovino, po kojeni sme ta prevzeti zapuščinsko posestvo in natura, svojo veljavo sploh le za shičaj, ako bi bilo kaj otrok, ko bi pa ženin umrl brez otrok, smatrati je (napominani odstavek) neobstoječim.
Temu nazoru pa ni možno pritrditi.
Že slovnično razlaganje ne izključuje vporabe konečne določbe drugega odstavka glede vdovine praviee, da sme prevzeti vse in natura, prieenjajočega se z besedami: ,,opomui se le še, da . . . na oba v tem odstavku obravnavana slučaja, kajti nevesta učaka lahko smrt svojega ženina, naj sta že imela otroke ali ne.
Ako pa se vzame v poštev logično tolmačenje in poišče ženinov oziroma zapustnikov namen, pokaže se jasno, da je hotel ženin dati vdovi, ko bi ga preživela, pravico, vsled koje bi smela in natura prevzeti zapuščinska posestva brez razločka, ali je kaj otrok ali nič, edino le z omejitvijo v slučaji eksistence desetletnega otroka-dediča.
Ta namen sklepati se mora že iz tega, da se v uvodu drugega odstavka dedinske pogodbe določujejo posestva kot zaženilo za nevestino doto, kakor tudi iz odstavka: „naj je, če ob času smrti enega izmed pogodnikov ne bode otrok, preživeči popolni dedič cele zapuščine z edino omejitvijo § 1253. o. d. z."
Izraz „popolni dedič" sicer nima pravnega smisla, toda opravičen je sklep, da je ženin, oziroma zapustnik s tem hotel označiti polno pravico razpolaganja s tvarino dednega posestva. Konečno pa bi bilo tudi protislovno, misliti, da bi smela preživeča vdova in natura prevzeti posestva, ko bi bilo kaj otrok-dedičev, da je pa hotel zapustnik, ko bi teh ne bilo in bi vdova morala deliti dedščino s stranskimi sorodniki, vzeti jej to pravico.
Eevizijo tožencev je najviše sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo nadsodišča  rsi>dba z dne 23. novembra 1887, št. 10496) iz sledečih
— lir. -
razlogov:
Sodba nadsodišča potrdila se je z oziroiu na njene razloge, ki so popolnoma primerni sodnim spisom in pravilom tolmačenja §§ 914. in 6.0. d. z. Tem je le še dostaviti, da se je v pogodbi A ad I. določilo za slučaj, ko bi eden izmed pogodbenikov umrl brez otrok, ne kakor je to mislil prvi sodnik, pogodbeno dedno pravo treh četrtink zapuščine s pridržkom četrtega dela za prosto razpolaganje zapustnikovo, marveč le, naj bo preživeči popolni dedič cele zapuščine z edino omejitvijo § 1253. 0. d. z., in da je tudi takrat ta zakonita določba izvršena, ako dobijo dediči po zakonu le vrednost čiste četrtinke skupne zapuščine, ter da je bil tedaj zapustnik gotovo opravičen določiti na korist svoji soprogi v ženitnem pismu, da sme prevzeti in natura celo zapuščino.
c) V § 6S. k. z. imenovane osebe, katere vkupno opravljajo shižbo. ne morejo se zakriviti med seboj prestopka ' po § 312. k. z.
Sodni zdravnik Janez A. ovadil je svojega kolego Antona B. zarad razžaljenja časti v smislu § 496. k. z. Omenjena zdravnika bila sta od okr. sodišča v X-u povabljena, naj prideta kot zvedenca k razparanji nakega ubitega v T. V ta namen peljali so se: sodnik, zapisnikar in oba zvedenca iz X-a po železnici v bližnjo postajo U., od koder so bili namenjeni v T. Na kolodvoru v U. vprašal je sodnik zvedenca Antona B. ima li pri sebi potrebno orodje za razparanje trupla. Anton B. je to zanikal, češ, da on ne bode razparal. Na to se oglasi drugi zvedenec Janez A., pravi, da je on predstojnik Antona B. ter mu očita, da se je zakrivil zoper svoje dolžnosti, na kar zavrne Anton B. „vi mi nimate ničesar ukazati, vi ste d . . ., d . . . ste". Zraven Janeza A. tožil je tudi državnega pravdništva opravitelj zarad prestopka po § 312. k. z.
Sodnik je Antona B. obtožbe zarad prestopka v smislu § 312. k. z. oprostil, obsodil pa ga je zarad prestopka po § 496. k. z. iz sledečih
razlogov:
Obtoženec prizna in priče potrdijo, da je v ovadbi omenjene besede govoril.   Ni potrebno preiskovati, spadajo li zdravniki, katere
—  117 —
je sodnik poklical kot zvedence k razparanji, med osobe v § 68. k. z. imenovane. Tudi ni treba, raziskovati, kateri izmed zdravnikov je imel dolžnost razparati. To zarad tega ni potrebno, ker ob času djanja Janez A. še ni zvrševal sodnega povelja (§ 312. k. z.). Uradno poslovanje zvedencev prične še le takrat, ko jih je preiskovalni sodnik opomnil svetosti njihove prisege (§ 121. k. p. r.). To se v tem slučaji le ni zgodilo toraj tudi Janez A. le ni svoje službe opravljal in vsled tega ni objektivnih znakov v § 312. k. z. označenega prestopka. Besede, katere je rabil Anton B., pa so vsakako psovke in je zarad tega obsodba po § 496. k. z. vtemeljena.
Vzklic državnega pravdništva opravitelja je deželno sodišče ljubljansko s sodbo z dne 13. januarja 1888. št. 625. kot nevtemeljen zavrnilo.
Razlogi.
Prvi sodnik oprostil je obtoženca obtožbe zarad prestopka po § 312. k. z. in ga je krivim spoznal prestopka zoper varnost časti po § 496. k. z. Ker je moči oprostiti le od obtožbe zarad djanja in oprostitev od kvalifikacije ni dopustna, vpirati se more vzklic opravitelja državnega pravdništva le na ničnostni razlog § 281. št. 10. k. p. r., da je namreč sodnik djanje, katerega se tiče razsodba, po krivem razlaganju zakona djal pod kazenski zakon, kateri se ne more nanj obračati. Ta pritožba pa ni vtemeljena. Vzklicno sodišče pritrjuje prvemu sodniku, da so besede, katere je Anton B. rabil proti Janezu A. ražaljive, razlogom prvega sodnika, vsled katerih je djanje značil kot prestopek po § 496. k. z. mesto po § 312. k. z., pa ne more pritrditi. Prvi sodnik pravi, da razželjeni ob času djanja še ni zvrševal sodnega povelja, marveč prične službeno njegovo opravilo še le po opominu v zmislu § 121. k. p. r. To pa je krivo. Sodna komisija začne zvrševati dano njej povelje v trenutku, ko se ad hoc konstituvira, ker s tem prične opravljati svojo službo. V tem slučaji konstituvirala se je komisija na kolodvoru v U., ko so se sišli vsi njeni članovi. Dokaz tomu je tudi to, da je Janez A. kot prvi zdravnik komisije zvrševaje svoj uradni posel vprašal drugega zdravnika Antona B., ima li za obdukcijo potrebno orodje pri sebi. Obtoženec izustil je toraj razžaljive besede, ko je Janez A. že zvrševal sodno povelje. Toda tudi obtoženec bil je v tem trenutku oseba, kot jih našteva § 68. k. z. Preden se reši vprašanje, je-li sodba prvega sodnika nična zarad ničnostnega razloga § 281. št. 10. k. p. r., treba
— 118 —
d) „Nepošteno djanje" (§ 488. k. z.), zastaranje (§ 531. k. z.)
V tožbi, katero je vložil Franc S. dne 20. decembra 1886. 1., pravi, da je zvedel 10. decembra, kar je Jakob V. koncem mesca septembra 1886. 1. uradniku Janezu Gr. pravil, da sta zavoljo ovadbo Franca S. dva uradnika prišla ob shižbo. Franc S. prosi, na;j se Jakob V. zarad prestopka po § 488. k. z. kaznuje.
Eeševaje tožbo, je prvi sodnik dne 23. decembra 1886. odredil glavno razpravo. Eešitev se je ekspedirala 26. decembra in povabilo se je obtožencu vročilu 27. decembra 1886.
Po razpravi, ki se je vršila dne 31. decembra 1886., je prvi sodnik Jakoba V. oprostil, rekoč:
proti Jakobu V, se je kot obdolžencu začelo kazensko postopanje s tem, da so je izdalo povabilo dne 26. decembra 1886. 1. Ko b' bilo dokazano, da je Jakob V. v sodbi omenjene besede govoril 27. septembra 1886, ali kadar si bodi pozneje, teda,j bi se moral obtoženec krivim spoznati. Ker pa to ni dokazano, ampak je mogoče, da se je vršilo djanje v času od 20. do vštetega 26. septembra 1886. 1., toraj 3 mesce predenj se je začelo kazensko postopanje proti obdolžencu, prepričalo se je sodišče, da je kaznjivost tega djanja po §§ 531. in 532. k. z. vsled zastaranja vgasnila.
VzkUc, katerega je zoper to sodljo oglasil zasebni obtožite!], se je kot nevtemeljen zavrnil (sodba z dne 21. januarja 1887, št. 964.).
Razlogi:
Vzklic je nevtemeljen, ker ni djanja, katero bi ustanovilo prestopek po § 488. k. z.
rešiti drugo vprašanje, ali je imeti osebe, vkupno zvršnjočc isto povelje gosposke, tudi medsobno za osebe v§68. k. z. v misel vzete. To vprašanje se mora zanikati. Pri vseh kaznjivih djanjih, katerim je predmet ja^Tia oblast, namerava zakon braniti jo nasproti takim, kateri niso nositelji ali funkcijonarji te oblasti. Na prepire .med temi funkcijonarji samimi ni vporabljati dotičnih zakonskih določil. Take prepire kaznuje disciplinarna oblast, ali pa ustanovijo prestopek zoper varnost časti.
— 119 —
Besede, da sta zavoljo Franca S. dva uradnika prišla ob službo, se ne morejo smatrati za obdolženje nepostavnega ali nepoštenega djanja. Tudi zaničljivih lasnosti se ž njimi zasebni obtožitelj ni obdolžil, ker uradni predstojnik more tudi iz hvalevrednih nagibov delati na to, da se odstranijo nevredni uradniki.
Vsak uradni predstojnik, kateri natanko in vestno svoje dolžnosti spolnjuje, bode tako ravnal. Če je obtoženec Janeza G., t. j. mladega uradnika, kateremu razmere še niso bile znane, opozoril na marljivost in strogost, s katero skrbi Franc S. za vzdrževanje redu tudi med svojimi uradniki, s tem Franca S. ni žalil.
Oprostitev Jakoba V. je vtemeljena, če tudi zastaranje, zavoljo katerega ga je oprostil prvi sodnik v tem slučaji nima mesta. V dvombi, je-li se je tožba vložila pravočasno, ali ne, mora se vzemati, da se je to zgodilo pravočasno, dokler obtoženec ni dokazal nasprotja. Tega dokaza v tem slučaji dognal ni. Zastaranje pa tudi ne preneha še le v tem hipu, 'ko se je dostavilo obdolžencu povabilo, ampak odločilno je, kedaj se je izdalo t. j. čas, ko je sodišče sklenilo, zaslišati ga kot obdolženca ter ga v ta namen poklicati pred se (§ 431. k. z.). Topa se je v tem slučaji zgodilo že 23. decembra.