Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 25.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 { Wk Leto XXXVI. - Štev. 13 (1795) Gorica - četrtek, 29. marca 1984 - Trst Posamezna številka Lir 500 Prva zaščita ie V ns sani Ne ubijajo rakete, temveč ljudje V zadnji številki »Mladike« je bil objavljen tehten članek izpod peresa Sergija Pahorja, ki bo gotovo zanimal tudi naše bralce. Zato ga objavljamo v celoti, saj se z mislimi popolnoma strinjamo. Podnaslove smo vstavili mi. 40 let po koncu druge svetovne vojne se morda obetajo posebne zaščitne norme za Slovence v Italiji. V manjšinskih krogih se govori o določenih premikih, enotna delegacija je ponovno oživela, v parlamentu se je nekaj zganilo, med Trstom in Rimom potujejo pisma in brzojavke, italijanski nacionalisti so alarmirani... Nekaj se dogaja, zares, zares, toda ali bo to dejansko koristilo naši manjšini, je še odprto vprašanje. OPREZNOST SOCIALISTOV Krščanskodemokratska stranka — za katero časi še vedno niso zreli in ki je vsa povojna leta imela škarje in platno v rokah, a je ves čas odlašala in zavlačevala z uresničitvijo ustavnega določila in mednarodnih sporazumov— je hotela izkoristiti priložnost in naprtiti sedanjemu predsedniku vlade socialistu Craxiju odgovornost za zaščitni zakon, ki bo za desničarske nacionaliste tako in tako vedno nepopularen in nesprejemljiv. Craxi se je seveda zavedel prevarantskega poskusa in zdaj ni več pripravljen nasesti ter postati žrtveni kozel v korist slovenske manjšine, še zlasti potem, ko je ugotovil, da si od nje nima kaj veliko obetati. Ko je vprašal tržaškega socialističnega veljaka, na koliko slovenskih glasov lahko računa, je dobil nedvoumen odgovor s prilično nizko številko in prav tako je bila nedvoumna tudi Craxijeva reakcija, v slogu politika pač, ki nima dlake na jeziku. Čeprav ne gre za visoke politične manevre, je to povzročilo preplah med krščanskimi demokrati, ki se zdaj bojijo, da bo zakon spet odložen, kar bi jih spravilo v slabo luč pri jugoslovanskih Politikih. Tem so namreč že vrsto let zagotavljali, da bodo v najkrajšem času zadevo primemo uredili. Vlada je postala Previdnejša in sam zunanji minister Andreotti je med uradnim obiskom v Beogradu omejevalno govoril o zakonu, kar je pomenilo vračanje na prejšnja stališča, zlasti kar zadeva Slovence v videmski pokrajini, in to kljub jasnemu in pogumnemu stališču, ki ga je bil javno zavzel videmski nadškof Battisti. NE PRIČAKOVATI PREVEČ Če imamo torej to pred očmi, si zares le moremo veliko obetati od zaščitnega zakona, ki se nam ponuja iz Rima. Zato tudi niso upravičene bombastične napovedi in demagoške besede, s katerimi spremlja naš tisk pripravljalno obdobje novega zakona z velikimi poudarki o globalnosti. Posebno nevarno se nam zdi, postavljati usodo vse manjšine v nekakšno odvisnost od tega zaščitnega zakona, kateremu očitno vse preveč zaupamo in obenem tvegamo, da nas bo potem vse preveč Pogojeval. Istočasno pozabljamo, da nas noben zaščitni zakon ne bo mogel rešiti Pred narodno smrtjo, če nas fizično ne bo več, in da nam nobena oblast (kaj šele brezčutna črka zakona) ne bo mogla zagotoviti tistega vsestranskega razvoja, po katerem upravičeno težimo, če ne bomo skrbeli sami za našo kulturo *n znanost, za našo šolo, gospodarstvo, zadružništvo in kmetijstvo, za našo Cerkev in za našo mladino. Nikjer tudi ni zapisano, da ne moremo izginiti. Ko pravimo, da narod ne umre, izražamo samo Pobožno željo. To je stvar volje in tvor-ne, biološke sile ter zagnanosti v prihodnost. Te cilje je slovenski narod, ne samo Manjšina, namreč že izgubil izpred oči in pozabil nanje. ZAŠČITNI ZAKON JE TREBA TREZNO PRESOJATI Globalni zaščitni zakon vsekakor ni in ne more biti tak končni mejnik in cilj v našem življenju. Lahko je obstoj tudi stvar zaprtosti: v getu ali razervatu bi tudi še zdržali, ali pa bi v takem primeru še bili polnopravni državljani, sposobni samostojnega življenja, rasti in razvoja, kakor se spodobi za družbo, ki se ponaša z visoko kulturo? Na nepopoln zakon, kakor se nam o-beta, pa četudi nam reši nekaj kontin-gentnih finančnih problemov gledališča ali drugih ustanov in nam da morda televizijske oddaje, ne moremo postavljati vsega našega upanja in vseh perspektiv. Kaj naglo bi namreč lahko prišli do negativnih zaključkov in malodušja, ki bi zajelo celotno manjšino s poraznimi posledicami. Zaščitni zakon zna biti koristen, če bo izraz resnične volje po izboljšanju nekega stanja. Zato se zanj tudi upravičeno potegujemo, toda mora biti pošten in nas ne sme zapirati v ozke meje norm in določb: nihče nam ne more zajamčiti, da bomo preživeli, toda zato nam tudi nihče ne more postavljati zgornje meje zaščite in razvoja, ki ga zavirajo posledice 120-letne pripadnosti Benečije Italiji, 20-letnega fašističnega terorja in povojnega zamujanja v uresničevanju demokratične ustave. Te besede je izrekel papež Janez Pavel II. ob zadnjem Dnevu miru. Njihov smisel je popolnoma jasen: orožje postane nevarno, če je v rokah brezvestnih in neodgovornih ljudi. Vojn ne odloča kakovost in množičnost orožja, temveč ljudje, ki ga uporabljajo. Klasičen primer za to je Maginotova linija, ki so jo zgradili Francozi na svoji severno-vzhodni meji, da bi se zavarovali pred Nemčijo. Vojaški strokovnjaki so smatrali to linijo za nepremagljivo. Pa se je izkazalo, da je bila nekoristna. Nemci so jo enostavno obšli. Odločile so žive sile, t.j. človeški element. Nemci so imeli boljše vojaške stratege, vojaki pa so bili tudi dosti bolje pripravljeni in kar je glavno: mladi rod je bil za vojno navdušen. Če so Francozi in Angleži bili poraženi v letih 1939-40 čeprav so imeli več orožja kot Nemci, je to samo dokaz, da orožje ni glavni dejavnik za zmagovito vodenje vojne. Če odpove človek, tudi orožje dosti ne pomaga. To bo veljalo tudi za 3. svetovno vojno, če pride do nje. MOSKVA SE NE MORE NA NIKOGAR ZANESTI Države vzhodnega Varšavskega pakta Si. on ie disirM svet Mariii Unici V soboto 24. marca popoldne je prispel v Vatikan kip fatimske Matere božje, ki je bil izdelan leta 1920, tri leta po prikazanjih v Irijski globeli in ki se hrani v kapeli na kraju prikazovanj. Sv. oče je kip počastil že takoj po prihodu. Po javnem češčenju so ga ob 9. zvečer prenesli v papeževo zasebno kapelo, naslednji dan, v nedeljo dopoldne pa na trg sv. Petra. Po sv. maši zastopnikom družin je sv. oče izvršil posvetitev sveta Mariji Devici ter zmolil molitev, ki jo je opravil 13. maja 1982 v Fatimi, ko se je prišel zahvalit za čudežno rešitev ob atentatu na njegovo osebo 13. maja 1981. V molitvi sv. oče omenja, da je leta 1942 in nato spet leta 1952 papež Pij XII. že opravil tako posvetitev, ko je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu ves svet in še posebej tiste narode, »ki so zaradi svojega položaja na poseben način predmet tvoje ljubezni in tvoje skrbi.« Prosil je Marijo, naj svet obvaruje lakote in vojne, jedrskega spopada, grehov zoper človeško življenje od prvih začetkov, sovraštva, vseh krivic v družbenem, narodnem in mednarodnem življenju, lahkomiselnega teptanja božjih zapovedi, uničevanja božje resnice v srcih in grehov zoper sv. Duha. Kip fatimske Matere božje je ostal izpostavljen v češčenje v Rimu še dva na- slednja dneva. V torek se je po letalski poti vrnil v Fatimo. JUBILEJNO ROMANJE DRUŽIN Nad sto tisoč članov družin, ki so prišli iz vseh petih celin v Rim, se je v nedeljo 25. marca udeležilo jubilejnega srečanja v cerkvi sv. Petra, kjer je zanje sv. oče opravil sv. mašo .in jim spregovoril o pomenu zakonske zveze. Papež Pavel Janez II. je označil škodljive za zakonsko življenje pojave kot so mnogoženstvo, razporoka, splav, svobodna ljubezen, vse bolj pogosto zatekanje k sterilizaciji in protispočetnim sredstvom. Razmak med Stvarnikom in Kristusom Odrešenikom postaja zaradi današnje civilizacije vse večji. Današnje človeštvo kot Izraelci v puščavi postavlja Boga na preizkušnjo in ga obenem skuša s svojim ravnanjem. Zlasti bogate in razvite dežele nasprotujejo kar se tiče zakonskega življenja in družine božji ljubezni in svetosti ter božjim zapovedim. Toda kljub vsemu: zakon ostaja velik zakrament, ker pomeni sodelovanje s Stvarnikom v posredovanju novih življenj in v medsebojnem izkazovanju ljubezni med možem in ženo. Zato mora biti po besedah enciklike Pavla VI. »Humanae vi-tae« zakonska ljubezen zvesta vse do smrti. Politični položaj na Tržaškem Pokrajinski svet Slovenske skupnosti v Trstu je na svoji redni seji v sredo 21. marca razpravljal o krajevnem političnem položaju v zvezi z razgovori med strankami za oblikovanje novih in trdnih večin, ki bi lahko trajale do konca mandatne dobe. Tajnik Harej je v izčrpnem poročilu prikazal dosedanji potek pogajanj glede skupnega programa. Posebej se je zaustavil pri gospodarskem delu in pri poglavju, ki govori o slovenski manjšini. O nesprejemljivi formulaciji te programske točke je SSk informirala tako slovensko kot italijansko javnost in naknadno predložila ostalim strankam u-strezne popravke v tem smislu. V razpravo je poseglo nad deset članov, ki so poudarili še druge vidike sedanjega političnega položaja na Tržaškem, ki se zapleta v zvezi s porazdelitvijo županskega mesta in mesta predsednika pokrajine. Pri tem se čutijo prizadeti zlasti socialisti, ki se bojijo, da bi morali žrtvovati kako svoje predsedniško mesto. V ta namen so nepričakovano zavlekli pogajanja s predložitvijo novih programskih točk. Ob zaključku seje je pokrajinski svet SSk vzel na znanje dosedanji potek raz-pogovorov in pooblastil izvršni odbor in tajnika, da v skladu z nakazanimi smernicami nadaljujeta pogajanja za oblikovanje novih večin na Tržaškem. Slovenska skupnost v Trstu pripravlja obširen dokument o tržaškem gospodarstvu, ki ga bo v kratkem predstavila javnosti. ★ ■ V Strasbourgu je neznanec streljal na ameriškega generalnega konzula Roberta Homea in ga ranil na glavi. Konzulovo življenje, ki je star 43 let, ni v nevarnosti. Home je bil od leta 1975 do 1981 poverjen za vprašanja EGS pri državnem tajništvu v Washingtonu, v Strasbourg pa je prišel pred tremi leti. imajo nesporno premoč v klasičnem o-rožju in raketah, toda zelo vprašljivo je, da bi se narodi vzhodne Evrope zavzeto borili za interese Sovjetske zveze, ko pa jim je ta vzela vso svobodo političnega odločanja in jih povrh neusmiljeno gospodarsko izkorišča. Vzemimo n. pr. Vzhodno Nemčijo! Čeprav je res, da ima ta država najvišji gospodarski standard od vseh komunističnih držav, se pa vzhodni Nemec ves čas zaveda, da je standard onkraj Berlinskega zidu veliko večji, zato uporabi vsako priložnost, da pobegne na Zahod, k svojim bratom po krvi. Težko si je misliti, da se bo boril proti njim, če izbruhne vojna, saj mu bo prav ta dala najlepšo priložnost, da se znebi varuštva Sovjetske zveze. Potem Poljaki! Dva ruska vojaka bosta moraia stražiti enega Poljaka v primeru nove vojne, saj Poljak ne sanja o drugem kot o tem, da bi se rešil sovjetskega objema. Nova vojna bo najlepša priložnost za to. Kar se tiče Čehov, vemo, da od Praške pomladi 1968 nočejo tvegati ničesar več. Potuhnili so se kot v času nemške zasedbe. Toda prav tako pa nimajo sovjetski voditelji od njih kaj posebnega pričakovati, če izbruhne vojna. Z njimi si ne bodo dosti pomagali. Pa tudi ne z Madžari in Romuni. Verjetno najbolj zvesti bi še bili Bolgari. V vseh komunističnih državah na Vzhodu je ljudem skupno, da za vse tegobe vsakdanjega življenja dolžijo komunistično partijo in prek nje Moskvo. Draži jih izobilje, ki ga uživajo partijski funkcionarji in počitniške hišice (vveekend) z uvoženim materialom z Zahoda. Obenem pa so predmet neprestanega prepričevanja: »Domača komunistična partija vam je potrebna, če nočete, da bodo prišli Rusi«. Tako ostajajo ljudje notranje razdvojeni. Zavedajo se, da trenutno ni izhoda. Da se Sovjeti ne šalijo s tovariškimi partijami, ki so se hotele odtegniti njihovi nadoblasti, so dokazali dogodki na Madžarskem leta 1956 in na Češkoslovaškem leta 1968. Treba je torej čakati na dokončni spopad. Ta bo po njih mišljenju prišel, ko bo Sovjetska zveza napadla Zahod. NI IZGLEDOV ZA SPREMEMBE V SOVJETSKI ZVEZI Toda so za to izgledi? Ali je Moskva res toliko nespametna, da se spusti v tako pustolovščino? Tudi na to je težko odgovoriti. Treba bi bilo živeti med tamkajšnjimi ljudmi, da bi lahko naredili bolj ali manj stvarne zaključke. Naj v zvezi s tem omenimo spomine Alzačana (Alzacija je francoska pokrajina ob levem bregu reke Ren, kjer se govori nemško narečje) Jean Jacquesa Remettera, ki jih je pod naslovom »Pričevanje« objavil 4. marca letos francoski dnevnik »Le Monde«. Remetter se je leta 1955 kot zadnji Francoz vrnil iz sovjetskega ujetništva, v katerem je preživel celih 12 let. Njegova pričevanja pa so objavili šele sedaj, ko je Remetter umrl. Tako je sam naročil in to takole utemeljil: »Preden so me moji krvniki proti koncu leta 1954 spustili na prostost, so me opozorili, naj molčim o vsem, kar sem videl, kajti našli me bodo, kjer koli bom živel.« PRETRESLJIVA ZGODBA KRIVIČNO OBSOJENEGA In kaj je Remetter doživel? Bil je eden od 130.000 Alzačanov in Lorencev (Lorena je druga nemško govoreča pokrajina na severa Francije), ki so jih Nemci mobilizirali in poslali na vzhodno fronto. Po nekaj poizkusih mu je uspelo prebežati k ruskim partizanom. Ob koncu vojne je bil pa postavljen pred sodišče in obsojen kot nemški vohun na 15 let prisilnega dela. Najprej je delal v gozdu v Tomsku v Sibiriji po 12 ur na dan pri temperaturi, ki je dosegla tudi 52° stopinj pod ničlo. Nato je bil poslan v bakrene rud- nike blizu Taškenta ob kitajski meji. Vsak dan je moral 200 m pod zemljo nakopati 12 ton rude. Hrana je obstajala v zelenjavni juhi. Kadar je dosegel normo (predpisano količino izkopa), so mu dali 750 g trdega kruha, drugače pa le 350 g. Zaporniki so se borili med seboj za vsako podgano. Te so jim rešile življenje. Tako je živel pet let. Stalinova smrt je zapornike napolnila z blaznim upanjem, da se bodo razmere spremenile na boljše. Po taboriščih so se pričeli množični upori, a so bili vsi kruto zatrti. Upor v njegovem taborišču se je hitro razširil tudi na sosednje, kjer so bile zaprte ženske. Razorožili so paznike in kljubovali policiji, ki je taborišče obkolila. Hruščev, ki je nasledil Stalina, je poslal nanje vojsko. Čez nekaj dni so se prikazali tanki. Na poziv, naj se predajo, so delegati zapornikov odgovorili: »Predamo se, če nam obljubite, da se bo zboljšala hrana in bodo olajšane norme dela. In če nam tega ne obljubite, boste lahko prišli do nas samo prek teles žena, ki se bodo postavile pred nas.« Bili so prepričani, da se ne bodo upali iti prek njihovih teles. Pa so se upali. Dvajset tisoč žena spredaj, za njimi 40.000 mož je postavilo obrambni zid svojih teles. Tanki zahrumijo, se zaženejo v ljudi in jih pomandrajo. V nekaj minutah je bilo taborišče prepolno zmaličenih trupel. Upor je bil zatrt. KOMUNIZEM OSTAJA TAK KOT JE Pokazalo se je znova, da komunizem ni zmožen iti iz svoje kože. Sovjetska zveza ostaja slej ko prej policijska država, v kateri vsemogočna partija v kali zatre vsak poskus odpora proti vladajočim. Čeprav je Hruščev izvedel nekaj reform gospodarskega in družbenega značaja, je pa v drugem ostal dosleden komunist. Prav pod njim je bila vera bolj preganjana kot v zadnjih letih Stalinove vladavine. Zrušili so ga, ker je postal preveč samoglav in so se ostali člani bali, da bodo ob oblast. Brežnjev je bil bolj previden in je znal loviti ravnotežje. Andropov si je zadal za nalogo, da pobija korupcijo in nedisciplino pri delu. Zato je predvsem poudarjal dolžnosti, molčal pa o pravicah. Zakaj bi uničeval sistem, ki mu je dajal oblast in si žagal vejo, na kateri je sedel? Prehitro je umrl, da bi bil zadnji od mogotcev režima, ki je nečloveški in proti naravi. ODGOVORNOST ZAHODA Ostaja pa v milijonih in milijonih od komunizma stiskanih veliko upanji: ko dobimo orožje v roke, bomo odločali mi. Se Zahod tega razpoloženja znotraj sovjetskega bloka zaveda in se na ta trenutek pripravlja? Tako se nam zdi, da je notranje nebogljen in brez velikih i-dej. Zato pusti stvari take kot so in si ne želi drugega kot uživati, uživati in spet uživati. Bati se je zato, da tudi njega orožje ne bo rešilo, kot ni Francozov v zadnji vojni. Kajti vojne dobivajo in izgubljajo ljudje, ne pa orožje. v. š. ■ V zvezi z odobritvijo zakonskega odloka o draginj ski dokladi je prišlo tudi do razbitja enotnosti v italijanskih sindikatih. Komunistični del sindikata CGIL se je postavil na stran PCI, ostali sindikati pa na stran vlade. Komunistični del je nato sklical za preteklo soboto 24. marca sindikalni shod v Rimu, Jci se ga je udeležilo več stotisoč delavcev. Prišli so iz vseh krajev države, zborno mesto pa je bil trg sv. Janeza. Glavni govornik je bil vodja sindikata CGIL Luciano Lama, ki je dejal, da se omenjeni zakonski odlok ne sme uveljaviti, vlada pa naj spremeni svojo gospodarsko politiko. I-me, ki je bilo na pohodu največkrat o-menjeno, in to ne v prijaznem smislu, je bilo Craxijevo. Veliko je bilo napisov, ki so smešili ministrskega predsednika in zahtevali njegov odstop. Lakota je huda stvar OKNO V DANAŠNJI SVET Bralci pišejo V razvitem svetu smo pozabili, kaj je lakota. V nerazvitih deželah je pa to še vedno ena najhujših resničnosti. Velikanski predeli Afrike, Brazilije in tudi Indije trpijo zaradi pomanjkanja vode. Ce ni vode, ni pridelkov, brez pridelkov je lakota, ker ni mogoče ničesar kupiti. Kaj je lakota, pretresljivo priča pismo, ki ga je misijonar p. Claudio Crimi poslal iz Mozambika. Iz tega pisma smo iztrgali nekaj značilnejših mest. Pismo je bilo napisano dne 31. januarja tega leta v mestu Songo. »Odkar sem tukaj