Poštnina plačana v gotovini.	Cena	2*50	Din.
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11935 36
OTROCI
Premijera 17. novembra 1935
IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO
UREDNIK : J. VIDMAR
SEZONA 1935/36
DRAMA
ŠTEVILKA #
GLEDALIŠKI LIST
narodnega gledališča v ljubljani
Izhaja za vsako premijero	Premijera	17.	novembra	1935
Herman Bahr
Avstrijsko-nemški pisatelj Bahr je začel svojo pisateljsko pot koncem prejšnjega stoletja in to v času, ko je naturalizem postajal evropska moda. Za avstrijske razmere je bil poleg tega še prav posebna senzacija, ker so njegovi mladi zastopniki po vzoru francoskih naturalistov »grozili« razgaliti vso resničnost življenja in okolja, v katerem je tavala avstrijska fevdalna in meščanska družba. Naturalizem, ki je bil zlasti v Franciji povezan s socialnimi problemi (Zolajev »Germinal« 1884. 1. itd.) je dobil v Avstriji že takoj spočetka nekoliko sfrizirano podobo tako, da se ni povzpel niti do tistih umetniških, socialno-idejnih in družbeno kritičnih višin, kakor se je nemški Gerhardt Hauptmann v puntarski drami »Tkalci . Njegovi zastopniki v nemško-avstrijski literaturi niso razpolagali niti s tisto bistrovidnostjo, niti s tistim talentom, in pridnostjo, ki bi bile potrebne, da bi kdo izmed njih ustvaril tak romanski ciklus, kakor ga je Zola v ciklu »Les Rougon-Macquart., histoir naturelle et sociale d’ une famille sons le second Empire«, da bi v leposlovni obliki podali dokaj zanimivo zgodovino avstrijskega okolja. Avstrijska višja družba je že v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja kazala izrazite znake propadanja in notranje gnilobe, ki ni prizanašala niti c .kr. habsburškemu dvoru. Samomor avstrijskega prestolonaslednika Rudolfa (1. 1889.), ki bi naj bil postal nekoč avstrijski cesar, je bil jasen dokaz, da v avstrijski najvišji družbi ni vse v redu. Če gledamo danes nazaj, zlasti pa, če prebiramo spomine raznih knezov, vojvod, grofov in grofic, osebnih tajnikov in komornih slug, ki so vsi živeli pod tistim režimom, moramo ugotoviti, da se je agonija habsburškega cesarstva začela že v prejšnjem stoletju, čeprav je za svoj konec, ki se je manifestiral v precej rani smrti poslednjega (za sedaj) habsburškega cesarja Karla, pregnanca iz stoletne dedne monarhije, potrebovala okrog petdeset let. Takšnega konca večina sploh ni slutila, v literaturi ga je mogoče edini slutil Karl Kraus, napisal pa ga je šele med vojno v ogromni knjižni drami, ki bi jo bilo treba igrati deset večerov, »Die letzten Tage der
45
Menschheit. Razume se, da je izšla šele po vojni, ko c. kr. Avstrije ni bilo več.
Ce človek danes pregleduje nemško-avstrijsko literaturo zadnjih petdesetih let in jo primerja z zgodovino (družbeno, politično, splošno), mora ugotoviti, da večina te literature ni znala najti korenik, iz katerih bi lahko rastla v »košata drevesa , korenik, iz katerih bi pognala dela trajne zgodovinske in umetniške vrednosti. Aristokratski manirizem in artizem, sentimentalne tragedije, konvertitstvo, aristokratsko-fevdalni katolicizem s cesarsko pobožnostjo itd., itd. — to so skoraj edini značilni znaki avstrijsko-nemške literature zadnjih petdesetih let. Zato ni čuda., če nekateri trde, da je v takem vzdušnem okolju bila edina svetla točka Krausova »Baklja) (Die Fackel) odnosno njegovo delo sploh.
Bahr je začel svojo pot v javnost 1. 1886., ko je izdal polemično brošuro zoper Hohemvartovega trgovinskega ministra prot'. Schaffleja, ki je učil nemožnosti socializma. Mladi Bahr je bil takrat socialdemokrat, kar je bilo za nekatere mlade literate prav tako modno in moderno, kakor biti naturalist. Toda, ko je veter časa začel pihati drugam, je H. Bahr, kakor mnogi drugi, obrnil najprej hrbet naturalizmu, pozneje pa tudi socialni demokraciji, iz katere je preko svobodomiselnega, salonskega, plemenitega, čuvstvenega (ali kakršnegakoli že) anarhizma zašel v katolicizem, konvertiral in se samovšečno imenoval za očeta Benediktinca. Zato ga je lani ob njegovi smrti Krleža močno ironiziral, ko je ugotovil njegov največji talent — zmožnost spreobračanja in izmenjavanja, ker se je >kakor clown spreobrnil iz bivšega brezbožnika v fratra (Krleža: Evropa danas str. 159.).
»Boga ni,« je pisal v svoji davni, liberalni fazi, »bog nastaja in kakor hitro je nastal, nastaja spet iznova ; ta Vsenemec, antihabsburgovec, veleizdajalec v iredentističnem, pangerman-skem, Bismarckovem smislu, svobodomislec in protiultramon-tanist je po spoznanju, da je v »književnosti dobra fraza dobro delo :, — uvidel, da se mora spreobrniti v spokornika. »Jch sah bald, dass es hier vor allem galt, mich umschalten zu lernen. An Begabung dazu hat’s mir ja nie gefehlt« (Krleža ibd.).
Naravnost bolestno nagnenje je imel »boriti se« za vsako novo literarno strujo, priključiti se vsaki novi literarni senzaciji in jo nekaj časa zagovarjati z vsem neugnanim temperamentom. Tako bi skoraj lahko rekli, da od naturalizma do ekspresionizma kmalu ni literarne ali pa splošno umetnostne struje, o kateri ne bi Bahr pisal in se ji ali priključil, ali pa ji nasprotoval. Vsekakor mu je treba priznati, da je bil temperamenten, rutiniran stilist, čeprav se danes vedno bolj čuti, da je bilo v njegovem delu, v njegovih zaletih marsikaj frazer-skega, zgolj zunanjega in je mogoče prav v tem vzrok, da se je tako lahko kameleonsko spreminjal. Vse njegovo delo, dobro
46
in slabo, je proizvod avstrijsko-nemške družbe iz druge dobe iranc-jožefinizma, kateremu je poleg svojega konvertitstva v katolicizem dal še posebni obulus v knjigi Schwarzgelb (leta 1917.), kjer je izpovedal svoj c. kr. habsburško-avstrijski patriotizem. Rdečo zastavo svoje mladosti je zamenjal v »zreli (rezni dobi« s čmožolto zastavo Habsburgovcev, ki pa se je 1917. 1. že začela nagibati k tlom — ne v znak paradnega pozdrava, temveč v znak pogrebnega pozdrava, ko se zastave sklonijo nad grobom mrtvih.	B. Kreft.
H. Bahr: Otroci
Bahr je napisal poleg romanov, novel in esejev mnogo gledaliških iger. Prva njegova drama je izšla 1. 1887. z naslovom »Novi ljudje« (Neue Menschen). To je bila ljubavna drama »svetovnega revolucionarja«, pisana pod vplivom Ibsena. Cez dve leti je izdal politično dramo Veliki greh:.
1889—1890 je prebival v Parizu, živel med literatskimi bohemi, nosil je bourgetovsko brado in slikarsko haljo ter tako skušal tudi v dnevnem, privatnem življenju opozarjati nase. V Parizu je napisal roman iz življenja umetnikov »Dobra šola in 1. 1891. je izdal trodejanko »Mati« (Die Mutter), ki že nosi pečat pariškega življenja in ki mu jo je Hofmannsthal, (pseudo-nim Loris) skritiziral v dunajski reviji Modeme Rundschau«.
V	istem letu pa je javno odpadel od naturalistične smeri in postal v knjigi »Obervvindung des Naturalismus« njegov nasprotnik.
Potuje v Rusijo, piše za tragedinjo Duze, se vrne na Dunaj in se utabori v »Caffe Central« in pri Grienteidlu , je gledališki kritik in ustanovi tednik »Die Zeit«, napiše roman o gledališču, piše drame in komedije in skuša biti centralna osebnost v dunajskem umetniškem svetu.
1906. 1. je šel v Berlin za režiserja k Reinhardthu, kjer pa ni napravil karijere. 1910. 1. je doživel s komedijo Koncert svoj največji gledališki uspeh, čeprav je Arnold (bas deutsche Drama 1925, str. 700/701) napisal, da je moral režiser Otto Brahm napraviti najprej iz Konzerta« — Streichkonzert«, ker je bila komedija mnogo predolga. 1912. 1. je konvertiral v katolicizem. Zadnja leta je menda preživel na gradu Biirgel-stein pri Salzburgu.
O dramatiku Bahru je dal Arnold to-le oznako: »Bahr je v gledališču slikar s hitro roko, vse učinkuje kot kakšna improvizacija na maškeradi: dialog je mnogokrat dovtipen in zabaven.« Zaradi njegovega nagnjenja k aktualnostim in dnevnim vprašanjem, ki jih je kaj rad vnašal v vsa svoja dela, so označili njegove gledališke igre kot tipične žurnalistične drame. To je lahko njihova slaba, pa tudi njihova dobra stran,
47
Vse te značilnosti lahko opazimo tudi v naši komediji »Otroci«. Bahr jo je napisal kot nasprotnik naturalizma in materializma, zlasti pa kot nasprotnik darvinizma in dednostne teorije. V tisti dobi se je o tem vprašanju še mnogo pisalo, čeprav je problem dednosti najbolj jasno opredelil v naturalistični književnosti že Zola, ko je v uvodu prvega zvezka »Les Rougon-Maequart« (1. 1871.) zapisal: »Pokazati hočem, kako je z rodbino, ki se razmnoži na krožek kakih desetih do dvajsetih bitij, ki se zde na prvi pogled bistveno različna drugo od drugega, če pa stvar natanko preiščemo, se pokaže njihova tesna medsebojna sorodnost. Dednost ima svoje zakone kakor težnost. Poskusiti hočem, izslediti in zasledovati nit, ki vodi z matematično točnostjo od človeka do človeka, s tem, da rešim dvojno vprašanje vpliva temperamentov in okolja,« Vodilna misel, kateri je Zola hotel podrediti svoja opazovanja, je bila dednost. (Glej Sturm: Zola, realizem in naturalizem kot uvod v slovenski prevod »Germinala« str. 13.)
Tej dednostni teoriji se Bahr v komediji Otroci« postavi po robu in jo na koncu s komedijskim, lahko bi rekli celo s filmskim happy-endom konča veselo, zadovoljivo za občinstvo, ki je v II. dejanju vse prepadeno od nenadne tragedije dveh mladih zaljubljencev, ki sta radi očetove izpovedi postala nenadoma brat in sestra ter jima je od tistega trenotka vsaka ljubezen prepovedana.
Bahr, ki pojmuje dednost kot nekaj mehaničnega in prirodo kot nekaj izoliranega, ki mora tako tudi vlogo krvi pri naslednikih pojmovati mehanično, kakor so to delali mnogi naturalisti, ki so se naslanjali na mehanični, prirodoslovni materializem — kaj lahko dokaže, da dednostna teorija naturalistov ne drži, ker zoper to postavlja vzgojo in okolje. V tem je imel precej prav, ker so naturalisti kot mehanični materialisti vlogo dednosti, podedovane krvi — pretiravali in kot mehanični materialisti niso znali najti dialektčnega razmerja med naturo in družbenim okoljem itd.
Ana, ki je v krstni knjigi zaznamovana kot hčerka zakonskega para dr. Scharizerja — ima ves značaj po svojem očetu, čeprav se na koncu izkaže, da ne teče v njej kri dr. Scharizerja, temveč kri grofa Freyna. Zato se Bahr v III. dejanju ponorčuje v besedah z dr. Scharizerja, ki pravi, da je grof storil prav, da je dal svoji hčerki, njegov robustni, kmečki značaj. Danes nam je taka nekrvna sprememba precej jasna, ker vemo, da človek, ki je zrastel v drugem okolju, človek, ki so ga vzgajali drugi ljudje, lahko povsem nasprotuje značaju in ideologiji svojih krvnih staršev, ker ni pri človekovem razvoju važna in odločilna zgolj priroda, temveč prav tako ali pa mogoče še bolj — vzgoja, običaji, navade, družbeni odnosi, materialno okolje itd. Seveda se glas krvi kaj rad pojavlja od časa do časa in lahko bi rekli, da se v vsakem človek vrši borba med prirodo in družbo.
48
Kljub rahli oddaljenosti od našega časa ima komedija Otroci« poleg svoje gledališke vrednosti (vsem igralcem nudi hvaležne vloge in občinstvu napet zapleti ja j) precej aktualnosti, ki jo vežejo z našim časom. Ena izmed teh je tudi Anina »pro-svetljenost« in Anino social demokratstvo. Otroci so se vedno več ali manj puntali zoper starše in zoper staro. Eden izmed Prvih je to obravnaval Turgenjev v romanu »Očetje in sinovi«.
V	mladostni preobjestnosti so zato mnogi tudi kaj radi pripadniki politično »ekstremnih« struj — čeprav mnogi pozneje vse to opuste. Kakor je bilo za marsikoga takrat le moda biti socialdemokrat, ker je bilo prepovedano in ker je zaradi svojega socialdemokratskega prepričanja skušal nagajati in impo-nirati — tako je danes precej podobno s toliko preganjanim »marksizmom« mnogih mladih ljudi. Ana je vzrastla v topli meščanski sobi, spi v topli postelji, nobenih skrbi nima, a se je okitila s frazo o socialni pravičnosti in socialni reformi, skuša ljudstvo prosvečati s predavanji in skioptičnimi slikami (stara je komaj 17 let!...) in se smatra za ne vem kakšno revolucionarko, da se vidi komornemu slugi Jeanu skoraj nevarna ... Na koncu se vse to potopi v ljubezni in srečnem zakonu z grofom Konradom in človeku ostanejo kot refrain v spominu Bayerleinove besede, ki jih je izgovoril v I. dejanju; ko mu je Ana rekla, da je »sodružica«: »Toda gospodičnica — da bi se vi, ki živite v tako lepem starem stolpu, na debelih preprogah in pri topli peči, za kratek čas, samo da vam dan ni predolg, nekoliko frizirali z našimi zadevami — raje ne, gospodična! S tem si samo brez potrebe ubijate glavo, m i pa zaradi tega tudi nismo nič na boljše m.« Razočarana Ana vzklikne: »Kaj pa naj bogatini počno?« In proletarski Bayerlein, ki je poleg tega še nezakonski sin njenega vzgojitelja, ji odgovori: »Pustite bogatine, naj bodo, kar so!... Za drugo bomo potem že mi poskrbeli, boste videli!...«
Bahr te misli naravnost več ne razvija v svoji komediji, toda vse, kar se v njej zgodi po tem razgovoru, je dokaz, da je Anino zanimanje za socialne probleme bilo zgolj zunanje, zgolj sredstvo za dokaz njene upornosti zoper starše in — nič več... Zato je lahko vzrok samo za kakšen škandal v familiji — ni Pa še revolucionarno, nevarno dejanje, kar njen sicer nekrvni oče dvomi svetnik dobro ve in se zato niti najmanj ne razburja nad izpadi in početjem gospodične »sodružice« Ane. Takih »Ančk« obojega spola je tudi danes precej, zato bi ne bilo napak, to bi gledali starši in oblasti z bolj mirnimi očmi nanje, z očmi dr. Scharizerja, ki prenaša Anine izpade s kmečkim,' nekoliko ^obustnim humorjem.
*
Glavna dela H. Bahra. Romani: Die gute Schule, Theater (roman iz dunajskih umetniških krogov), Die Rahe, Drut. 0
49
Mensch, Himmelfahrt; novele: Stimmen des Bluts (v naslovni noveli je že obravnaval isti problem kakor v naši komediji Otroci«); gledališki komadi: Tschaperl. (Ein Wiener Stiick), Josephine (Igra iz Napoleonovega življenja), Der Star (Ein Wiener Stiick), l)er Meister (komedija), Die Andere (igra), Ringelspiel (komedija), »Konzert« (komedija), Die gelbe Nach-iigall (komedija), Die Kinder (komedija), Das Tanzchen (veseloigra), Das Prinzip (veseloigra), Das Phantom (komedija), Der Querulant (komedija), Der muntere Seifensider (burka), Die Stimme (igra); eseji: Wiener Theater (1892—1898), Re-zensionen (Dunajska gledališča v 1. 1901—1903), Glossen (o dunajskih gledališčih v 1. 1903—1906.), Dialog vom Tragischen (eseji), Dalmatinische Reise (potopis s slikami), Austriaca (eseji), Inventur (eseji), Erinnerung an Burckhard, Schwarz-gelb itd. Njegova žena je izdala izbor misli in aforizmov iz njegovih del pod naslovom H. Bahr: Mensch, werde wesentlich! (Gedanken aus seinen Werken, 1934. Verlag Styria, Graz.)
K. B.
Citati iz Bahrovih del
Želim si osvoboditev žene in njeno izenačenje z možem iz tisoč razlogov. Želim si jo pa tudi iz teoretične radovednosti, kajti šele potem, ko bomo potegnili raz nje velemeščanko in malomeščanko in delavko, se bo mogla prikazati žena sama. njeno naravno bitje.
Hotel bi vse druge razlike, ki jih je nakopičila zgodovina, med moškim in žensko odstraniti, da bi se končno dokopal do tiste večne in velike, čiste, jasne in razumljive ženske narave, ki jo je v njeno telo vcepila priroda.
(Obenvindung des Naturalismus, 1891)
Vsak trenotek je treba vedeti, da smo eno in isto z vsemi stvarmi narave. Jaz in sonce, jaz in vsaka žival, jaz in najvišja misel, ki se da izmisliti, ali najboljše čustvo, ki se da čutiti, so od vsega početka do konca vseh časov vedno isti. Mi in vse smo večno kroženje večno gibanje iste moči.
(Rezensionen 1900)
Otroci urede svoje razmerje do ljudi zgolj po svojem strahu; če opazijo, da je nekdo dober in se boji, da bi jim storil kaj hudega, in se zato čutijo varne pred njim, uporabijo to vedno zato, da nekaznovani zoper njega greše. Sicer pa je isto z odraslimi; le da se ti vendarle včasih na tihem nekoliko sramujejo. Vidi se, kakor da je zakon naše narave, da vsak človek prav toliko stori drugemu, kolikor more računati, da mu bo oni dovolil. Zato postane tisti, ki mu je vse pogodu,
50
dober človek, tisti, ki ničesar ne dovoli, pa hud človek. Prvega ljubijo, a se mu posmehujejo, tega sovražijo, a mu slede. To mirno lahko izrečemo, ne da bi se morali bati, da bi s& zaradi tega dober človek spametoval in se odločil za slabo in hudo.	(Glossen	1907)
Je sovraštvo, ki je produktivno. Končno je vedno vse odvisno od človeka. Mali ljudje zapravljajo tudi svoje sovraštvo. Velike napravi sovraštvo stvariteljske. (Tagebuch 1908)
Če bi bili otroci samo ponovitev staršev, bi očetova izkušnja lahko sina vodila, toda potem bi se človeštvo samo ponavljalo, nikoli pa nadaljevalo, nikoli razvijalo. Toda sin mora postati več, kakor je bil oče; z vsakim novim človekom se začne nova oblika človeštva, kaj naj potem počne s starimi sredstvi?
(Austriaca 1911)
Ni na svetu ženske, ki bi popolnoma razumela moškega, pravega moškega; in tako tudi ni na svetu moškega, ki bi popolnoma razumel žensko, pravo žensko. Naj bo še tako moder, najboljši, najpravičnejši, vedtno ji bo storil krivico, kadar bo odločal o njenem življenju.	(Inventur 1912)
Ošabnost Evropca je brezmejna; še vedno si kaj radi domi-šljujemo, da zamore človečanstvo uspevati samo v naših šegah in navadah. Nekoliko te bedaste blodnje še tiči v vsakem izmed nas, kot da je človeško dostojanstvo predpravica kakšne rase in kot da je človeški duh vezan na tehnične iznajdbe.
Naš kmet je največji pagan: ljubi samo tistega, ki se ga mora bati, k močnejšemu pa moli. On, ki daje dež, ki pošilja točo, ki lahko blagoslovi in uniči setev, je njegov Bog; kmet moli k naravi. Je poslušen? Da, močnejšemu, ki si lahko poslušnost izsili. Je za odpoved? Nikoli, ker ljubi življenje, je nenasiten, nikoli mu ni dovolj; kakor drevo hlastno črpa sokove iz zemlje, tako se zažre kmet kot izžejanec v življenje. Samo en strah ima, to je smrt. Smrt je zanj konec, večni konec; zato težko umira.	(Bildung 1900)
Umetnost je telefon večnosti. Toda za telefoniranje je treba dveh: tistemu, ki kliče, mora nekdo odgovoriti. Šele z odgovorom časa je poziv večnosti zvezan v umetniško delo.
(Sendung der Kiinstler 1923)
Kritik mora biti človek, ki se zna spreminjati.,, človek iz kavčuka in kačji človek duha, ki vedno zleze iz svoje kože in se vtihotapi v vsako tujo naravo, da poroča od tamj kaj se v njej dogaja in kako je tam. Kritik se mora svojega popolnoma rešiti, svoje instinkte odložiti zato, da izvohuni tuje, mora Se znati odpovedati in odreči, gospodstvo mora odklanjati in rajši živeti za druge, mora biti poslušen in nesebičen prijatelj tujih tajnosti, vse mora odpuščati, ker ve, kako in zakaj se je moralo tako zgoditi. (Obenvindung des Naturalismus 1891)
Goethejeva dramaturgija v Echermannu
»Z dobrimi deli sem dvignil tudi igralce. Kajti študiranje izvrstnih stvari in neprestano delo na izvrstnih stvareh je moralo nekaj žaleči pri ljudeh, ki jih narava ni pustila na cedilu. Poleg tega sem bil v stalnih osebnih stikih z igralci. Vodil sem bralne vaje in sem vsakemu razložil njegovo vlogo. Zahajal sem h glavnim skušnjam in sem razpravljal z njimi, kako bi se kaka stvar dala bolje narediti. Hodil sem tudi k predstavam in sem jih naslednji dan opozarjal na vse, kar se mi ni zdelo prav.
Tako sem jim pomagaj v njihovi umetnosti naprej. Toda skušal sem tudi ves njihov stan dvigniti v vnanjem ugledu. Pritegnil sem najboljše in največ obetajoče v svoje kroge in sem svetu pokazal, da jih smatram za vredne družabnega občevanja v moji družbi. Zaradi tega jih je jela sprejemati tudi druga weimarska visoka družba in igralci in igralke so bili s častjo sprejeti v najboljših krogih. To jim je moralo dati veliko notra njo in vnanjo kulturo. Nekateri izmed njih imajo danes najodličnejši družabni takt in so lahko v čast tudi najboljši družbi.<
(22.' III. 1825.)
Razno
V Budimpešti igrajo Nušičevo komedijo »Gospa ministrica«. To. je prvi jugoslovanski komad, ki ga igrajo v Budimpešti po vojni.
V Zagrebu pa Nušičeva komedija »Ujež« ni imela toliko uspeha kot na krstni predstavi v Beogradu, kjer igrajo sedaj že Nušicevo komedijo »Svinja«. Nušic, ki je nad 71 let star, piše sedaj zopet novo komedijo.
V Zagrebu so te dni igrali »Tuje dete«, ki je že drugo sezono na repertoarju, v Osijeku pa komedijo »Miljon težav« Ratajeva.
0^0
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Josip Vidmar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
52
C I KO PI1A
KOLINSKA CIKORIJA
je nas
pravi
domači
1 z
d e 1 e k
Kje kupim nsjboljše in najcenejše moške in deške obleke domačega izdelka?
Pri tvrdki
OLUP JOSIP, Ljubljana
STARI TRG 2.
Velika zaloga sukna, kamgarnov iz priznanih tuzemskih in inozemskih tovarn. Obleke se izvršujejo tudi po naročilu in konkurenčnih cenah. Velika zaloga moškega perila iz lastne tovarne Triglav
TELEFON 35-61
Smučarsko opremo
po najnižjih cenah in v kvalitetnem blagu Vas postreže
KOLB & PREDALIČ
Kongresni trg 4
Komedija v treh dejanjih. Sp' *** Bahr, poslovenil Fran Kobal.
Dvomi svetnik Ana, njegova h1'1 Gandolf grof Fre! Dr. Konrad grof Bayerlein . . Jean . . .
p tov
Godi se v s'
frizer
sin
Bratina
A. Levarjeva
Levar
Drenovec
Pianecki
Jerman
?rofov Freynov.
Blagajna se odpre ob pol 20.
Partar: Sedeži I. vrste
U. - III. vrste IV.-VI. „ VII.-IX. .. X.-X1.	„
XII. -XIU. „
Din 28 —
26--24--22--20--18-
ob 20.
Din 100'—
100-
Loio v
bal^ Dodatni 1®*^
VSTOPNICE a« dobivajo w oradprodajl pri gladallSkl •' Jv
Prad pisana taksa i»'	vračunana	v	conah
Balkon: Sedeži 1. vrste
• H-
dalarljat	„	1.	„	.
„	II.	..	.
„	lil.	„	•
Galerijsko stojišče Dijaško stojišče .
Režiser: Bratko Kreft.
Konec ob pol 23.
Din 20-„ 16--
14‘-
12'—
io-
*	250
.. S—
D
Predno si nabavite radio aparat si oglejte
zalogo
PHILIPS RADIO
aparatov, pri zastopstvu
H. SUTTNER
Ljubljana, Aleksandrova 6
TELEFON ŠTEV. 34-70
Ugodni plačilni pogoji Predvajanje brezobvezno in brezplačno
Prodaja na obroke
PHILIPS
*
NAJVEČJA RADIOINDUSTRIJA SVETA