letnik 15, št. 1/04 Tadeja ZUPANČIČ STROJAN Marjan HOČEVAR Prenova slovenskega stanovanjskega sklada v luči evropskih prostorskih omrežij Razmislek o problematiki prenove stanovanjskega sklada v Sloveniji dobiva z analizo razvojnih perspektiv, ki jih ponujajo tendence nadregionalnih materialno- in nematerialno-komunikacijskih sistemov. zelo dinamično dimenzijo. Polarnost prostora tradicionalne, avtentične identitete In prostora mnogotere, hitro spreminjajoče se različice se začne dotikati meja svojih razsežnosti, in pozove k ponovnemu iskanju ravnovesja. Podobno velja za polarni koncept središč in perifernih območij, ki jih napajajo, ne glede na obravnavano prostorsko merilo. Naš prispevek je torej namenjen iskanju dinamičnega ravnovesja med neizbežnimi glo-balizacijskimi procesi in preživetjem lokalnega prostora. Dinamično ravnovesje je mogoče vzpostavljati le z zavestnim uravnavanjem skrajnih tendenc. z upoštevanjem mnogoterih, ne izključno ekonomskih ali okoijevarstvenih dimenzij 'trajnosti', temveč tudi širše kulturnih, in to v' vseh merilih prostorskih razsežnosti. Primerjava rezultatov dveh ciljnih nacionalnih razvojno-raziskovalnih programov kaže, da je pred slovensko prostorsko politiko odgovorna naloga: uravnovesiti razvojne tendence ne le na državni in regionalni ravni, temveč tudi na subregionalni ter predvsem na lokalni. Following analyses of development prospects offered by trends in supra-regional material and immaterial communication, recollection about issues in renewal of the Slovene housing stock Is becoming a very dynamic dimension. The polarised space of traditional, authentic Identity and space of multiple, rapidly changing variety is beginning to reach the limits of its dimension and is calling for renewed search for balance. Similar observations apply to the polar concept of centres and peripheral areas that feed the former, whatever the physical scale of discussion. Our contribution therefore deals with the search for dynamic balance between inevitable globalisation processes and survival of local space. Conscious balancing of extreme trends and respect for multiple, not necessarily economic or nature conservation dimensions of sustainability but also wider cultural ones in any physical scale, can help In establishing dynamic balance. Comparison between results of two goal-oriented national research-development programmes points out that Slovenian physical planning policies stands before a responsible task, which is, how to balance development trends, not only on the national and regional, but also sub-regional, and above all the local level. Arhitektura Degradirana območja Družbeno- prostorske spremembe Komunikacije Prenova Slovenija Stavbni sklad Urbanizem Architecture Communication Degraded areas Housing stock Renewal Slovenia Social-physical changes Urbanism 1. Ideja trajnosti Ideja trajnostìiega razvoja s časom zavestne uporabe vedno bolj izgublja svoj izvorni pojasnjevalni naboj. Vse prevečkrat postaja jja-rola disciplinarnih razmislekov, medtem ko njen celovitostni ton oziroma njena večdi-menzionalnost (Scott, 1998) tone v pozabo. Tudi v smislu običajno polarno, protislovno razumljenega koncepta globalno-lokalno. Razmislek o izbranem npr. globalnem merilu ne more mimo lokalnega in nasprotno. Odzivnost na lokalne razmere laliko npr. po- stane globalno izkustvo (Abel, 1997: 125, Hočevar, 2002), lokalni prostor pa kaže npr. vrsto prilagojenih sadov kulturne izmenjave. Skozi čas prerazporejanje razvojnih tendenc zahteva svoje lastno, sicer dinamično, vendar k ravnovesju težeče stanje. Slednjo je mogoče usmerjati na tri načine: a) s težnjo k poenotenju elementov in j^ove-zav (ki pogosto izključuje prilagajanje lo-kahiim okoliščinam) b) s poskusi enakovrednega razumevanja različnosti in raznovrstnosti; in c) z uravnovešanjem obeh načinov Evropska jDrostorska politika si daje s pi-vo alternativo veliko opraviti, medtem ko si posamezne regionalne (vključno s slovensko) prizadevajo za drugi pristop; spet odgovarja Evropa-npr. s strukturnimi skladi. Slovenski odgovor ostaja na ravni regij (ZSRR-UPBl) sicer pa odprt, vsaj kar se tiče razvojnega uravnovešanja na različnih subregio-nalnih in lokalnih ravneh. Kakšna je torej narava dolgoročnejših dmžbe-no-prostorskih tendenc, ki bi jih bilo treba upoštevati? Kaj pomeni perspektiva evropskih integracijskih in v splošnem »globalizacij-skih« trendov za prenovo zdajšnjega stanovanjskega sklada, krajinsko-naselbinske stmk-ture? Kako je mogoče uravnotežiti verjetne razvojne tendence z upoštevanjem loiltume in družbene razsežnosti trajnostnega razvoja? 2. Družbeno-prostorska povezanost in samostojnost Logika strukturnega delovanja in reproduciran j a prostorskih sistemov se v razmerah de- A) Centripetalna B} Koridorska C) Policentrična povezanost povezanost povezanost / Vir; prirejeno po Batten, 1995 Slika 1 : Tri načela družbeno-prostorske integracije individualno vertikalna omrežja {relacije) regionalno horizontalna omrežja (relacije) Vir: Prirejeno po Antikaiser, 1997 Slika 2; Prehod k horizontalnim omrežjem in prekrivanje ravni družben o-prostorski h organiziranosti teiHtorializacije in razširjanja evropeizaci-je družbeni}) relacij v temeljih preoblikuje. Temeljna značilnost dolgoročnih procesov evropske prostorske preobrazbe bo nedvomno povečevanje različnih tipov regionalne družbeno-prostorske organiziranosti. Nastajajo različne oblike integracije (povezovanja) kot tudi diferenciacije (specifičnosti) znotraj nastajajočega evropskega prostorskega sistema. Pričakovati je, da bo integrativno načelo centripetalnosti manj prevladujoče, v ospredje pa bosta prišli načeli koridorske (ali tran-zitivne) integracije in zlasti policentričnosti (slika 1). Posledica tega procesa bo zmanjševanje izključne opredeljivosti in ingerenc institucij posamičnih nacionalnih držav (zlasti okolj-skih in/ali prostorskih ministrstev), in sicer z dveh vidikov: Regije in mesta niso več nujno celovite funk-cionalno-administrativno in geografsko zamejene družbeno-prostorske enote, kar lahko opredelimo kot proces prekrivanja (overlapping) eiiot (glej sliko Regije in mesta niso več nujno jasno strukturno uvrstljivi na vertikalnih družbeno-pro-storskih ravneh (npr. kot subnacionalna raven podrejena nacionalni), kar lahko opredelimo kot hierarhično sploščanje ravni. Pm vidik zadeva stopnjo povečevanja neposredne funkcionalne dostopnosti do širšega (nadnacionalnega) okolja oz.povezljivosti z različnimi drugimi enotami na različnih družbeno-prostorskih ravneh. Druga razsežnost zadeva povečevanje avtonomije mest in regij oz. zmanjševanje vnaprejšnje danosti (podrejanja), predvsem glede na teritorialno višje (nacionalne) hierarhične ravni. Drugo vprašanje seveda je, ali akterji lokalnega in regionalnega razvoja (agencije, inštitucije itd.) te trende sploh razumejo in ali so jih sposobni postopoma uresničevati. Vendar pa opredeljena logika preobrazbe teritorialne organiziranosti pojasnjuje bolj sjdIo-šno (dolgoročno časovno) intenzivnost procesov povezovanja in avtonomije, ne pa toliko samih kvalitativnih oz. razvojnih sprememb, ki jih različna intenzivnost povzroča. Povzroča pa jih, poleg »usposobljenosti« akterjev, v večji meri razvoj ali nerazvoj infrastrukturnih sistemov ter telekomunikacijskih in informacijskih tehnologij, tako v določeni regiji kot tudi v širšem nadnacionalnem oko- lju, s katerim se regije in njiliovi akterji povezujejo. Raziskovalca evropskih urbano-re-gionalnih omrežnih trendov Eskelinen in Snickars se zato utemeljeno sprašujeta, kje sploh bodo središča dobro povezanih omrežij v prihodnosti (1995:3). Ugotavljata še, da je za nastajajoči evroj^ski urbano-regionalni sistem naraščajoče značilna evolutivna policentrična prostorska struktura, ki kaže tudi na spremenjen razvojni tok evropskega prostora. To pa ne pomeni, da ne nastajajo novi »periferni otoki« na vseh ravneh teritorialne organiziranosti, ki pa niso več objektivna, temveč t. i. »krivdna posledica« nezagotav-Ijanja dostopnosti za to odgovornih akterjev. V tem pogledu se kot indikativno kaže razmišljanje omenjenih avtorjev, ki proces utemeljujeta predvsem s klasičnega i:)0selitven0-ekonomskega vidika: »Poselitveni sistemi so v perifernih in ruralnih regijah tradicionalno zasnovani po načelu centrov in zaledij. Materialne surovine se iz ruralnih območij procesirajo v lokalne centre in nato izvažajo. Vendar pa ta model izgublja tako intelektualno kot tudi ekonomsko osnovo. Centri v red- ko poseljenih peiifeiijah lahko delujejo kot vozlišča globalne ekonomije, zato perifer-nost ni več povezana s kontinuiranim prostorom ter načelom centralnih ali zalednih vzorcev. Povezave so, glede na potrebe akterjev, lahko dosežene do katerekoli destinacije. V tem primeru je potrebno le zagotavljati, ustvarjati, upravljati in vzdrževati pozicijo vozliščnosti.« (Eskelinen in Snickai-s 1995:13) Glede nadaljnjih, seveda dolgoročneje obravnavanih poselitvenih teženj v Evropski uniji, ki jih je treba upoštevati v zvezi z načrtovanjem bivanjskosti in stanovanjskih skladov, pridemo do treh pomembnih okoliščin: - gravitacijski regionalni in urbani razvojni tokovi (v smislu »center-peripheiy-main-stream«) ne bodo več nujno prevladujoči; - evropska regionalna razdelitev in s tem urbane perifernosti (t. i. »periferni otoki«) se bodo laliko izraziteje pojavljale v geografskih jedrih, j^rav tako pa bodo nastajala središča na bivših geografskih obrobjih; - bolj kot o relativno fiksnih stanjih central-nosti in perifernosti pa je dolgoročno smi-sehio govoriti o dinamičnih lokalizacijah 1) PoOaUtl pr«ia«unvK po mstodoloalji Popii8 2002. spremembe ^lede na Popis 1991 (%) število obćin zmanjšanje i-1 Uiliiniäi'i iZZ] rri ..ro^^.-o.i-s povečanje I-1 0.0%-2,0% [—I [-1 5.1%-M Oli. I-1 10.1 fe invile Slovenija 2,6 % Slika 3: Spremembe števila prebivalstva v Sloveniji odsevajo p re razporejanj e razmerij razvojnih tokov v prostoru (SURS). ' Migh qualityfOÄÖ, t lan«" -High quality rosd. 2 lanes ••High quAJ«y mart, 3 lanas • hMoTHAy. 1 lane -MotGtfway, 2 lanes (otorwsy, 3 lanes and - Orr* nary fr>ftd centralnosti ali i^erifernosti v cirkulaciji evropskih regionalnih in urbanih tokov. Orisane težnje se torej s specifičnimi manifestacijami lahko nanašajo na vse ravni druž-beno-prostorske organiziranosti: sublokalne znotraj urbane, med- in čezurbane, znotraj-državne, regionalne in nadnacionalne ravni znotraj Evropske unije. Iz tega sledi, da bi, z ustreznimi strategijami infrastrukturnega - CarrvenOanal Jins. 2 tt» Ysiing \ ■S '' BRONX 46: UON" LOW OiKilon. htlpJ>Bwi, i*tntMhwab*»lcam nnpMxM». jriB «a .cof»>n »ÉiiiiKccrMmirtSffnaavVTMa^uii hap-.'/wrode.eujnimeweicä-w.htii Slika 7: Alpe kot osrednji evropski park (R. Barth-Groesler, T. Deutinger, 2004: 134) letnik 15, št. 1/04 - dovoljenje za uporabo vseh evropskih gradbenih zakonov v celotnem območju pai'ka - oznake mest, menijev, znakov za varnost v vseh evropskih jezikih - marketing parka kot produkta - vizualno definicijo omejitve parka, kar naj bi povečalo BDP okrog pai-ka in dvig populacije in hki^ati izboljšalo tudi položaj regije. Vprašamo se laliko, kaj imajo npr ii-ski zakoni in iraporočila, prilagojena tamkajšnjemu prostom, opraviti v Alpali, tudi pri nas. Ali navedene zahteve vodijo nadalje v zbiranje evropsko arhitektu rno-oblikovalsko zbirko lokalnemu prostoru neprilagojenih sadov kulturne izmenjave? Ali pomenijo navedene zaliteve vzpostavljanje evropskega Disneylanda? Kaj to pomeni s stališča prenove bolj ali manj občutljivih historičnih ambientov, ki jih v veliki meri tvori v merilu dela naselja ali celo naselja anonimni, v silnem pa jasno razpoznavni iz ti-adi-cije izhajajoči stanovanjski stavbni sklad v Sloveniji? Kako naj degradirajoča območja pomenijo trajnostno vitalno zaledje novih razvojnih žarišč, če se le-ta ne ozirajo nmije, ampak se raje selijo v trenutno najboljše razmere? Kako bo prostorska politika uravnavala trajnostne razmere v vseh merilih prostorskih razsežnosti, ne le v di-žavnem in regionalnem? 4. Razumevanje prenove kot procesa v življenje (kulturno preživetje) usmerjene preobrazbe današnjega prostorskega stanja Konvencionalni pristop dosledno ločuje postopke prenove in novogradnje: polarnost razumevanja je jasno razvidna tudi v novi gradbeni in prostorski zakonodaji. V bistvu gre za en sam proces, Id se razlikuje le v pristopih: v stopnjah in načinih upoštevanja prostorske danosti, naravne in kulturne; kot sledi razmišljanja in delovanja družbe v prostoru. Prostorska danost je tista, ki se razlikuje od primera do primera in zahteva večjo ali manjšo občutljivost v ravnanju z njo. V perspektivi pomenskih sprememb prostora postane tudi konvencionalna delitev na (mestoa) središča in (ruralne) periferije nesmiselna: mestno zaledje novega naravno-parkovnega osredja pa npr Idjub temu zahteva veliko ob- čudjivosti v ravnanju s prostorom. Prav tako odpoveduje planska delitev na urbana in krajinska problemska območja: prostorska celovitost se v realnosti naselbinsko-krajinskega prepleta razlikuje le v stopnji kultiviranosti. Razumevanje stanovanjskega sklada v celo-vitosd zazidave in prostora, ki ga določa, omogoča prepoznavanje razsežnih neracionalnih naselbinskih širitev ob zanemarjanju prenovitvenih možnosti. Olajšani postopki za prenovo, ki naj bi preusmerili tovrstne tendence, brez kulturno-prostorske občudjivosti, že brez finančne sdmulacije vodijo v uničevanje kulturnega okolja. Finančna stimulacija laliko tendenco le še stopnjuje. Kaj se bo torej zgodilo s historično naselbinsko strukturo v Sloveniji, ki ji kljub neracionalnemu razrastu povojne razpršene poselitve (33 % površin slovenskih stanovanj je v samostojno stoječih hišah, zgrajenih po letu 1945!) še vedno ponuja razpoznavni obraz? Premišljeno in občudjivo umeščanje promet-nologisdčnih terminalov evropskih transportnih koridorjev je nujen pogoj, vendar se zdi, da ni zadosten: poleg materialni je treba sledid tudi vizualni in družbeni povezanosd prostora: vse do lokalne ravni. Stanovanjski sklad v sklopu zaščitenih naselbinskih območij v Sloveniji t^j predstavlja dediščino, ki ji je dodeljeno t. i. pravno vai"stvo, dejanski sistem njenega integralnega vai-stva v razvoju in prepoznanih sodobnih potreb dmžb aU pa v praksi še ni razvit. V Sloveniji namreč še nimamo ustrezno razvitih sistemskih povezav med polidko urejanja prostora, nacionalnim programom stanovanjske gradnje, ki seveda vključuje tudi prenovo že izgrajenega, in sistemom vai-stva dediščine. Področje usmerjevalnih mehanizmov, s katerimi je mogoče vplivad na prenovo stanovanjskega sklada in jo regulirad, je pravzaprav najšibkejši člen celotnega sistema stanovanjske gradnje oziroma varstva dediščine. V raziskavi Prenova stanovanjskega fonda v Sloveniji (Zupančič idr, 2003) je izkazana nuja po vzpostavitvi usklajenega sistema finančnih ukrepov, administra-tivno-upravnih ukrepov, intervencijskih ukrepov ter po vzporednem urejanju obligacijskih razmerij med akterji prenove. Z urbanistično oblikovalskega vidika niso vprašljivi le objekü, ki v gradbeno-tehničnem smislu ne dosegajo osnovnih zahtev vamosd in udobja bivanja, temveč (na osnovi podatkov SURS-a) letnik 15, št. 1/04 tudi tista tretjina sklada, kjer prediijačijo nera-cionalnost zazidave, pomanjkanje dmžbeno-prostoi-ske osrediščenosti in povezanosti. Iz upoštevanja navedenih dejavnikov sledi ugotovitev, da je potreben zelo fleteibilen pristop k modelom formalnih in neformalnih stimulacij za izvajanje i^renove stanovanjskega sklada. 1) Za formalne, tj. institucionalne modele so odgovorne državne ustanove na ^eh teritorialno-administrativnih ravneh. Najpomembnejša sta socialna in pravna zaščita (pod)najemniških odnosov ter poseganje na trg nepremičnin s cenovno ugodnejšimi ponudbami stanovanjskih enot. 2) Za neformalne stimulacije laliko štejemo tako dopuščanje in spodbujanje raznih oblik »pomoči za samopomoč« kot tudi zakonodajne rešitve, ki ne ovirajo, temveč spodbujajo postopnost raznih oblik legalnega samogradi-teljstva, samoprenoviteljstva in omogočajo fleksibilno kombinacijo institucionalnih in zasebnih prenoviteljskih praks. Ekonomski vidik preverjanja možnosti prenove stanovanjskega sklada v Sloveniji j^ou-darja predvsem problem različne finančne sposobnosti potencalniii prenoviteljev Rezeiv-ni sklad skuša reševati problem zastonjkars-tva; kot stimulator prenove pa ne zadošča. Različne ravni finančne (ne)sposobnosti prenove zahtevajo različne mehanizme. Nabor instrumentov za spodbujanje prenove pri nas je primerljiv z razvitejšimi evropsiiimi državami, vendar pa je problem propadajočega in z^istarelega stanovanjskega fonda v teh drža-vali zaradi kontinuirane in relativno celovite stanovanjske politike manj izrazit. Večji jdou-darek je predvsem na instrumentih, s katerimi se pomaga revnejšim lastnikom, da lažje financirajo prenovitvena dela. Zato je tudi za Slovenijo pomembno, da se instrumenti ne osredotočijo samo na davčne olajšave, là znižujejo celotne stroške prenove za Investitorja. Večji poudarek je treba nameniti instrumentom, s katerimi se zagotovijo sredstva, da lahko lastniki stanovanj prenovo sploh lahko izvedejo (npr. s subvencijami). S postopnim preoblikovanjem vloge Stanovanjskega sklada RS bo nastala večja praznina tudi v pridobivanju posojil z ugodno obrestno mero za potrebe prenove. Nacionalni varčevalni stanovanjski shemi zaradi dolgega varčevalnega cikla teh posojil ne bo uspelo nadomestiti v celoti. V vlogo Sklada bi morale zato v večji meri stopiti občine s subvencioniranimi posojili za prenovo stanovanjskega sklada. Iz analize tujih izkušenj je razvidno, da običajno v zagotavljanju virov za tovrstna posojila ali nepovratne subvencije država in lokalne skupnosti sodelujejo in nastopajo kot soinvestitorji. Poleg subvencioniranih posojil pa bosta k večjemu obsegu prispevala tudi večja konkurenčnost bančnega sistema in uvedba ustreznega hipotekarnega financiranja. S tem bo več sredstev lahko namenjenih dejanski prenovi in manj za odplačilo obresti in visoke stroške odobritve stanovanjskih posojil. Ekonomski razmislek zelo jasno nakazuje možnosti stimulacije stanovanjske prenove. Vprašanje je le, kako prepoznavati in priznavati območja, ki na lokalni in subregionalni ravni pomenijo žozko grlo' prenovitvenih sposobnosti. Prostoi^ski politiki preusmerjanja prenovitveno sposobnih akterjev v iskanje rezerv z dopolnjevanjem zdajšnjih naselbinskih struktur (gl. Zure?) namesto v neracionalno novogradnjo lahko pomagajo le ekonomske stimulacije: poleg tega pa tudi visoke kazni za kršitelje zakonskih določil. Bodo vlogo lokalnega usklajevanja prevzele regije? Prenova stanovanjskega sklada v naselbinsko-krajinskem merilu naj postane prioritetna naloga prostorske politike, večdisciplinarne teorije in pral^se. Merilo celovitosti in stopnja občutljivosti območja naj določata merilo obsega prenovitvenih posegov in stopnjo spremembe z vidika fizično-prostorske prenove oziroma razmerja med zdajšnjim in novim. Prenova naj bo individualizirana in osredotočena na kombinacijo med javnimi in zasebnimi vložki, Prednost pri prenovi naj bi imeli objekti 2 večjim deležem najemniških stanovanj v spodbudo večji mobilnosti. Javno podprta prenova naj bi vnaprej omejevala prevelike razlike v socialni slojevitosti ter omogočala raznovrstnost in spremenljivost bivanjskega standarda pa tudi prenovo »nestano-vanjskega« sklada v stanovanjske namene. Potrebna je sprememba načel in pogojev socialnega in kadrovskega najemništva. Ekonomske spodbude in izobraževalne akcije naj načrtno spodbujajo k racionalnejši izrabi zdajšnjega stavbnega fonda ter »pomoči za samopomoč«. Treba je odpraviti pogoje za pol- ali nelegalno gradnjo oziroma prenovo, ponovno zaostriti pogoje za prenovo ter uvesti strožja merila za upravljanje večstanovanj-skih objektov Temeljni pogoj za učinkovitost vsakršnih ukrepov na področju prenove stanovanjskega sklada je hkrati pogoj za učinkovitost ukrepov nasploh; sistemske spremembe na vseh področjih, ki pomenijo vzpostavi- tev pravne države. Morda bi analogno z Zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja razmislili tudi o Zakonu o spodbujanju skladnega lokalnega razvoja. Tako se lahko uresničijo strateški cilji države na področju prenove stanovanjskega sklada kot elementa aktivne stanovanjske politike. Takšna politika lahko preusmeri nerazsodne širitve grajenih območij in neupoštevanje lokalnih danosti v razvoj, ki izhaja iz izzivov varovanja in racionalnega, vendar kreativnega, postopnega dopolnjevanja zdajšnjega stavbnega sklada, s tem pa kulturnega okolja oziroma slovenske naselbinske krajine nasploh. Stopnja prispevka k omenjenemu preobratu je odvisna od postopnega, vendar usklajenega uresničevanja ukrepov vseh relevantnih vidikov. doc. dr, Tadeja Zupančič Strojan, univ. dipi. inž. arh., Univerza v Ljubijani, Fakuiteta za arliitekturo E-pošta: tadeja.zupancic@arli.uni-lj.si doc. dr Marjan Hočevar, univ. dipi, soc., Univerza v Ljubijani, Fakulteta za družbene vede E-pošta: marian.liocevar@guest.arnes.si Opombe 1 Klasične razprave in empirične raziskave o konurbaci- jah, aglomeracijah, urbanih regijah ipd. so bile (v do-iočeni meri so še zdaj) izrazito usmerjene v preučevanje demografsko-funkcionaine dekoncentracije na osnovi revidiranih konceptov Cristaiierjeve oz. Loschove teorije centrainosti lokacij [izv. 1933, 1954], To inertno »teritoriaiistično" tradicijo nadaijuje večji del avtorjev, ki preučujejo novejše nadnacionalne agiomeracijske težnje (npr. Hali, 1988, Hali, Pfeiffer, 2000). Za našo razpravo o »prekrivanju enot« so pomembne ugotovitve, ki funkcionaino urbano dekoncentracijo soočajo z novimi »selektivnimi centralnostmi« v smislu refleksivnih prostorskih praks (npr Kalltorp et al. 1997). 2 Po besedah Ljuba Laha v podprojektu CRP-a Preno- va stanovanjskega fonda. 3 Ekonomski razmislek je prispevala Andreja Cirman v okviru istega projekta. Viri in literatura Antikaisen, J. (1997) Urban networking as a learning process in the Baltic sea region: The case of Kotka, Raziskovalna naloga. University of Joensuu. Barth-Groessler, R., Deutinger, T (2004) European Central Park. V. GAM Graz Architecture Magazine 1/2004, str 128-135. Batten, D. (1995) Network cities: creative urban agglomerations for the 21 St century. 32/2, Urban studies, str. 313-329. Cirman, A. (2003) Analiza finančnega vidika in stanovanjskih preferenc kot dejavnikov odločitve o stanovanjskem statusu v Sloveniji, Doktorska disertacija, Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Cultural Heritage Committee - Report on cultural heritage policies in Evrope - Introduction and summary (1996) Council of Europe, Cultural Heritage Division, Strasbourg, Doling, J. (1997) Comparative Housing Policy. Government and Housing in Advanced Industrial Countries. Houndsmill: Macmilllan Press. Donner, C. (2000) Housing Policies in the European Union. Theory and Practice. Dunaj Christian Donner Eser, T W, (1997) How do City Networks Contribute to the Regional Development? V M, Danson, S, Hill (ur.) in G, Lloyd (ur): Regional Governance and Economic Development. European Research in Regional Science Bd. 7, London. Eskellnen, H., Snickars, F(1995) (urd.) Competitive European Peripheries. S p ringe r-Ve ri ag, Heidelberg. (Advances in Spatial Science -series), Gabrijelčič, P,, Smerdu, 1,, Gruev, M., Čok, G., Hudnik, Š., Fikfak A., Gazvoda, D., Kos, D,, Jakomin, 1,, Tru-pac, 1., Twrdy, E., Jenček, P (2003) Razvoj intermodal-nih vozlišč na V. in X. koridorju na področju Slovenije in njihova Integracija v regionalni prostor: ciljni raziskovalni projekt Konkurenčnost Slovenije 2001-2003, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana, in Fakulteta za pomorstvo In promet, Portorož, Gales, Le, P (2002) European cities: Social conflicts and governance. Oxford, Oxford Univ Press. Guidelines For The Protection Of The Architectural Heritage (2000) Council of Europe, Strasbourg. Hall, P (1998) Urban innovation and urban regeneration in the 21 St century, 18. Konferenca Metropoli - 30, Bilbao, 21. 4. Hall, P, Pfeiffer, U. (2000) Urban future 21: a global agenda for twenty-first century cities. London, E & FN Spon, Hladnik, J. (ur.) (2002) Politika urejanja prostora Republike Slovenije, Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor. Urad za prostorsko planiranje, 2002. Hočevar, M. (2000) Novi urbani trendi: prizorišča v mestih - omrežja med mesti, Ljubljana, Znastvena knjižnica FDV, Hočevar, M. (2002) Urban locales and global networks, Giocai localities, M.Hočevar in F Trček (ur.), Eurokult, Salzburg. Housing Policy In The EU Member States. Working Document, URL [www.europari.eu.i nt/dg4/wkdocs/soci/ w14/en/text1.htm], Directorate General for Research, 7. 12. 1999. Kalltorp, O., Elander, 1., Ericsson, 0., Franzen, M. (1997) (ur) Cities in transformation — transformation in cities: social and symbolic change of urban space, Al-dershot, Avebury Martinetti, G. (1993) Nuova morfolgoia sociale della citta, Bologna, Il Mulino, Scott, A. (1998) Dimensions of Sustainabi I ity, Routledge, Statistični Urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj Slovenije 2002, Izpisi izbranih križanj podatkov dobljenih s popisom, 2003. PLANCO (2003) TEN-lnvest; Transport Infrastrukture Costs and Investments between 1996 and 2010 on the Trans-European Network..., Essen: Planco. Zupančič Strojan, T, Kilar, V, Novljan, T, Lah, L., Hočevar, M., Cirman, A., Hari, J. (2003) Konkurenčnost Slovenije 2001-2006, 2003: Težišče 3, Prenova stanovanjskega fonda: ciljni raziskovalni program: končno poročilo. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo.