88 Lev Kreft Cvetje v jeseni in novomeška pomlad Štiriindvajsetega oktobra 1920 je dr. Ivan Tavčar v »Slovenskem narodu« priobčil članek »Doneski k novomeški razstavi«. Če ga ocenjujemo samega zase, vidimo le polemično navezavo na besedilo Viktorja Schweigerja v »Slovencu« teden dni prej,1 bolj posredno pa na pozitivno ocenjevanje dejavnosti mladih novomeških umetnikov v tem in drugih listih, in na reklamne na- jave ljubljanskih nastopov skupine.2 V omenjenem članku se je Schvvei-ger med drugim zavzel tudi za nastanek slovenske akademije likovnih umetnosti, češ da zagrebška ne zadostuje. Vloga Tavčarjevega članka postane zanimivejša, ko se izkaže, da se v začetku, ko napada boljševizem v literaturi3 in izraža upanje, »da se naši upodabljajoči umetniki ne bodo še tako kmalu spremenili v upodabljajoče boljševike«, sklicuje 1 Slovenec, 17.10.1920 (»I. pokrajinska umetnostna razstava«) 2 Glej na primer Naprej 22.10. z najavo Kogojevega koncerta, že 1.10. pa je ta koncert najavil Slovenec; reklamnih zapisov si je sledila cela vrsta. 3 Tavčar sicer govori predvsem o neburžoaznosti slovenskih umetnikov, vendar naj omenimo, da je o boljševizmu v umetnosti v smislu kolektivizma in novega etosa pisal že januarja 1920 v Naših zapiskih Fran Albrecht 89 Cvetje v jeseni In novomeška pomlad na članek »Buržuji?«, ki je bil s podpisom Diagnostik objavljen v »Slovenskem narodu« že 26. septembra istega leta. Ta Diagnostik pa je Tavčar sam, in kot lahko preberemo v obzirno urejenih Zbranih delih4: »Da ga je pa Tavčar podpisal z neznanim psevdonimom, je pri njegovi občutljivosti razumljivo, saj brani v njem lastno literarno delo.« Mušič v »Novomeški pomladi« trdi, da je Tavčar s pomočjo liberalnih disi-dentov iz Kluba dolenjskih visokošolcev zvedel za notranje razprtije o strankarski ali nadstrankarski pripadnosti tega vedno bolj levo usmerjenega združenja,5 ki je podpiralo tudi umetniško dejavnost avantgardistov, in predvsem zategadelj interveniral s člankom. Da bi svoja stališča podkrepil še kasneje, ko se je avantgarda predstavila tudi v Ljubljani, si je oskrbel še pomoč dr. Milutina Zamika6 in Radeta Kregarja,7 pa tudi sam je dodal zasmehovalni spis o poeziji Antona Podbevška,8 povsem v stilu prejšnjih ocen Alfreda Šerka.9 Toda Tavčarjev napad na avantgardo je del njegove širše kulturno-kritične dejavnosti, del kulturne politike Jugoslovanske demokratske stranke, in tudi del njegovega antiboljševiškega programa. V tem programu se jugoslovanstvo in centralizem monarhičnega tipa (zato kritika Schweigerjevega napada na zagrebško likovno šolo) povezujeta s kritiko moderne umetnosti in estetike, napadi na boljševizem10 pa z napadi na kulturni in umetniški avantgardni program, ki ga je Tavčar imel za umetniški boljševizem. Iz Zbranih del vse to ni razvidno, ker je tam predstavljen le izbor tistih del, ki imajo domnevno poseben kulturni ali umetniški pomen. Izločeno in prezrto je vse drugo politično, publicistično in kritično pisanje aktivnega javnega delavca, ki je — če ostanemo v povojnem obdobju — imel vrsto najpomembnejših političnih, pa tudi prosvetnih, kulturnih, novinarskih in ekonomskih pozicij v svojih rokah ali v dosegu svoje moči.11 Kar pa je od polemičnega pisanja uvrščenega, je označeno bodisi kot slabotno in malo pomembno, bodisi kot rezultat njegove starostne občutljivosti. Tako ni mogoče videti, kako so vsi Tavčarjevi povojni zapisi in nastopi, govori in programske izjave, politične polemike z nasprotniki in drugo sklesani iz enega kosa, iz enotnega kulturnega in političnega programa povojne slovenske meščanske stabilizacije. V tem programu, se antiklerikalizem celo pri žolčnem Tavčarju pomakne v ozadje, na prvo mesto pa stopi boj zoper rdečo 4 Ivan Tavčar, Zbrano delo, osma knjiga, DZS, 1959, stran 472. 5 Vodil ga je Stanko švajger, ki je bil obenem krajevni voditelj komunistov. 6 Slovenski narod, 16. in 17.12.1920; tako je Zamik med drugim zapisal, da naj bi Jakac raje več risal živali, ker je dobro naredil nekega konja, da naj modernisti ne rišejo za deco, ker to bolje opravi Gaspari, in da sta Skalickv in Mušič nepomembna, ker sta svoja dela nevdomno preslikala iz obzornikov z reprodukcijami. 7 Jugoslavija, 18.11.1920 8 Slovenski narod, 13. 2.1921. • Slovenski narod, 14.11.1920 in Naprej, 13.11.1920. 10 Politična organizacija komunistov je bila na Slovenskem tedaj sicer šele v povojih, saj je bila Komunistična stranka pri nas ustanovljena 11. aprila 1920. 11 V času, ki ga obravnavamo, je bil vodja stranke, ljubljanski župan, kandidat in končno izvoljeni poslanec konstituante, že leta 1918 je bil vodilni član Narodne vlade, minister za prehrano, predsednik upravnega sveta Kreditne banke in tako dalje 90 Lev Kreft nevarnost. Zato v kulturi preganja na vseh frontah zmajevo seme levice, od naturalizma prek Cankarja do avantgarde. Tavčar se proti estetiki naše moderne (tj. proti historični, relativnostni estetiki generacije Steleta, Moleta in drugih) bori za estetiko meščanskega tipa, ki je povsem sorodna akademskemu »realizmu« zlate sredine. Tako tudi v »Doneskih...« zastopa slovensko varianto salonske estetike, ki je nastala že v drugem cesarstvu Napoleona III. Glavni načeli te estetike nista resnica ali vsaj verjetnost, ampak verodostojnost in dostojnost. Tudi ta estetska zasnova povsem ustreza dejstvu, da so prav liberalci najbolj nasedli bonapartistično piemontski iluziji o Karadjordjevičih kot ljudskih monarhih in kronanih plebejcih. To, kar nastopa v Tavčarjevih polemičnih spisih, vsekakor ni preživeli ostanek romantičnega realizma, ampak politizacija estetike, ki se sklicuje na večnostne zakone, ker ji umetniška in družbena dejanskost povojnega časa ne daje realne opore. O rasti nasprotne, historično utemeljene estetike pričajo zapisi v »Ljubljanskem Zvonu«12, »Domu in svetu«13 in celo v »Naših zapiskih«.14 Ta estetika, povečini zbrana pri katoliških častnikih in revijah, je tudi hvalila in pred napadi branila prvo avantgardno generacijo — vendar nikakor z avantgardnimi argumenti ali celo s kako antiestetiko. Povezanost naše prve generacije avantgardistov z revolucionarno izkušnjo izteka prve svetovne vojne, pa tudi z umetniškim boljševizmom, je med kritiki nakazal tudi dr. Fran Kimovec, ko je ob Kogojevem koncertu zapisal, da je ta glasba lažje spremljiva glasbeno neukim kot pa glasbenikom. Ti glasbeno znanje rabijo kot Prokrustovo posteljo in Kogoja tlačijo vanjo; in vendar ruski boljševiški skladatelji še kaj hujšega ustvarjajo.15 Tudi France Štele je o Podbevškovem recitalu16 vedel povedati, da je to edino adekvaten formalni princip za vojno, v Jutru17 pa lahko preberemo tudi to, da mladi ne čakajo, da bi dozoreli, ampak nastopajo po ruski metodi, ki jo je nekoč opisal Golia v Ljubljanskem Zvonu. Zavest o pogojenosti razrvane estetike z vojno je bila izredno močna in se je tudi skladala s historično estetiko, na ruske ali boljševiške povezave pa so predvsem namigovali. Ita Na primer Dobida leta 1921 v drugi številki, ko piše prav o 18. umetniški razstavi. 'is Iz revije, ki jo je tedaj urejal France Štele, omenimo le članka Steleta o 17. umetnostni razstavi v številki 7—8 in Moleta v novomeški razstavi v številki 9—10, oboje v letu 1920. 14 Tam je v prvi številki leta 1921 objavil Mole svojih »Par opazk o kritiki«. 15 Dr. Fran Kimovec, Kogojev koncert 6.11.1920 v Unionu, Dom in svet 1920, številka 11—12; Fran Kimovec, rojen 1878 pri Cerkljah, glasbeno študiran, duhovnik, je bil naklonjen modernemu glasbenemu izrazu, prevajal Solovjeva in Tolstoja in tudi sam skladal v modernem polifonem slogu; v članku je ob navedenem poudaril, da gre za glasbeno razodetje, in ga ponazoril z odnosom med starimi in novimi skladatelji — stari so skladali v vodoravni črti, tako kot slikarji, ki najprej narede Črte, nato pa barvajo, medtem ko sodobni skladatelj hkrati z melodično risbo ustvari barvno občutje, ali pa celo najprej barvno občutje, tako da je risba oz. melodija podrejena celoti; zanimivo je, da je Kogoja ob izidu Samospevov v Cerkvenem glasbeniku in v Domu in svetu hvalil tudi cerkveni glasbenik modernist Stanko Premrl. 16 Dom in svet, 1921/1—3. 17 Jutro, 17.11.1920. 91 Cvetje v jeseni in novomeška pomlad Izbira moderne estetike, ki pri nas tedaj pomeni predvsem historičen in družbeno pogojen pristop lepoti in umetnosti namesto večnost-nega, ali pa odločitev za avantgardni umetniški izraz, je bila v tistih časih pri nas in drugod tudi politično dejanje. Doneski dr. Ivana Tavčarja k letu 1920 Leto 1920, ko se z novomeškim in nato še ljubljanskim nastopom jeseni predstavi novomeška pomlad značilno kolektivno in multime-dialno,18 je bilo leto, v katerem so se po vsej Evropi in seveda tudi pri nas še poznale posledice vojne in tega, kako se je končala. Posebnost teh posledic na naših tleh je zlasti neuspešno oblikovanje samostojne državnosti, izguba Koroške in Primorske, in krepitev nazadnjaštva v vodstvih slovenskih strank. Nazadnjaštvu je največ prispevala revolucionarna nevarnost, ki je iz prvih povojnih uporov postala že organizirano stavkovno gibanje (na primer železničarjev) z radikalno politično organizacijo Komunistično partijo za Slovenijo. V tem letu je tudi upadlo upanje, da bo mogoče z zunanjim posegom streti boljše-vike v Rusiji. Vse leto je potekalo ne le razkrajanje slovenske socialne demokracije, ampak tudi prva pomembna razprava o slovenskem nacionalnem vprašanju, Cankarjeva v »Naših zapiskih« — ta razprava v mnogočem vodi do istih sklepov, kot so kasneje izraženi v vsepartijski diskusiji v KPJ. Po sprejemu centralizma in monarhije je leto 1920 prineslo tudi rezultate take odločitve: izid koroškega plebiscita 14. oktobra in podpis rapalske pogodbe 12. novembra sta neposredno potekala hkrati s časovnim okvirom nastopa slovenske avantgarde, in so ju dojemali kot izdajo. Analiza razlogov za tako izdajstvo še ni bila povsem jasna. Kot simboličen zaključek takega leta izide 12.12.1920 v »Slovenskem narodu« tudi Maistrov govor ob otvoritvi prve mariborske umetniške razstave19 — bojevnik se je, dejansko poražen in izdan, vrnil tja, kamor je po prepričanju političnega vodstva tudi spadal, v kulturne vode. Prav nasprotno pa je Tavčar prav v letu 1920 najbolj bojevito zastopal svoj politični in kulturnopoliticni čredo, ki je nastajal že od izteka prve svetovne vojne. Ta je bila avantgardi izkušnja o nujnosti novega sveta, novega človeka in nove kulture, slovenskemu liberalcu pa potrdilo o nujnosti konzerviranja kapitala in drugih vrednot za zidovi nedemokratične in nacionalno zatiralske monarhije, na osnovi nove kupčije z novimi oblastniki. Za pokušino si oglejmo le to, kako je pisal prve in zadnje tri mesece v lastnem listu. Prvega januarja je ob novem letu 1920 ob vsem drugem zarohnel tudi zoper boljševike med slovenskim ljudstvom in ugovarjal pravici do stavke. Kot neke vrste resnica tega novoletnega voščila je 22.1. natisnjen njegov govor za zdravo valuto, ki je nastal sredi boja za čim 18 K tej multidimenzionalnosti je treba šteti tudi plakate, saj je v Slovencu 5.11. 1920 Štele tudi izrecno poudaril, da je novi plakat skupno s Kosovim »Bratom v rob-stvu« prevrat v plakatni umetnosti. » Slovenski narod, 12.12.1920. 92 Lev Kreft ugodnejšo menjavo predvojnih denarcev v povojne; tudi ob tej mamljivi temi pa se ni odpovedal napadu na boljševike in štrajkače. Polemika o Cankarju z Oblakom se je začela 25. januarja. Ta polemika je za Tavčarja posebne vrste nadaljevanje kritike naturalizma in vsega modernega20 in tudi nadaljevanje napadov na Cankarja, ki jih simbolizira županova nemarnost ob pogrebu. Polemika je potekala prav v času, ko je imel Tavčar neposreden spopad tudi v politiki, saj je 22. 1. 1920 v »Jugoslaviji« izšel oster napad, ki mu je očital avstrijakantstvo in medvojne nečednosti, antidemokratičnost, okostenelost, bizantini-zem, izdajstvo in najhujšo reakcionarnost. Besedila, ki jih je v nekaj kratkih tednih prispeval zoper Cankarja,21 so vsa po vrsti dokazovala, da pri Cankarju pač ne gre pretiravati s hvalo, saj je bil povsem povprečen literat. Edino, kar mu je mogoče priznati, sta jezik in slog, kar pa ga ne more rešiti pred sodbo večne lepote. Ta sodba, ki jo izreče kar Tavčar, vsebuje naslednje pomembne elemente: Cankarja je treba obravnavati povsem ločeno od njegove strankarske pripadnosti, saj ne gre politike mešati s kulturo; njegovo pisanje odlikuje nepregledna meglenost, da ne moremo dojeti, kaj sploh hoče; pogosto pade v banalnosti in neomikanosti. Program je tu jasen: potisniti Cankarja nazaj v areno literature oz. kulture in ga tam po zakonih večne estetike dobro premikastiti, obenem pa kazati na vse druge hvalilce njegovega dela, češ, seveda ga povzdigujejo, ko pa nimajo posluha za umetnost, ampak žive od Cankarjevega strankarstva22 ali od njegove meglenosti in banalnosti. V istem obdobju prvih treh mesecev je pisal še o krizi v lastni stranki in o krizi, draginji in drugih tegobah (14. 3. z značilnim naslovom »Smo res pred potopom?« ). Med 21. in 24. marcem je v nadaljevanjih izhajal tudi spis Josipa Kremena z naslovom »Rdeča marela«, ki je sramotil socialdemokratski »Naprej« in se posvetil zlasti boljševizmu v kulturi. Zoper boljševiški program kulturnega preobrata je v tem članku poudarjena nujnost slovenskosti slovenske umetnosti, in tej slovenskosti je tuja vsaka dekadentnost. Ta članek omenjam, ker je Tavčarjev znameniti spis »Komunizem in slovenska mladina«, ki je izšel 25. 3., v sosledici besedil v »Slovenskem narodu« za spremljajočega bralca moral predstavljati nadaljevanje »Rdeče marele«, ki je seglo v začetke komunističnih krogov in skupin pri nas. Tavčarjev napad na mlade slovenske komuniste je doživel v »Ujedinjenju« 31. marca tudi odgovor Društva študentov marksistov, ki med drugim omenja tudi Krležo. Bistvo Tavčarjevega napada na komunizem je mogoče strniti v kratko meščansko resnico-, egoizem je vir napredka, in revni so revni, bogati so pa bogati. V zadnjem četrtletju »Slovenskega naroda« leta 1920 je Tavčar »Doneske k novomeški razstavi« objavil sredi intenzivne predvolilne in ustavnoprogramske dejavnosti. Uvaja jo že omenjeni diagnostični 20 Tako je 9.10.1919 v Slovenskem narodu napadel prevod Goncourtovega romana »Dekle Eliza«, ki je izšel pri novoustanovljeni Tiskovni zadrugi, katere član je bil in jo je podprl s tem, da ji je prepustil lastna dela v objavo. 21 Gre za Premišljevanje o »Krpanovi kobili« (25.1.1920), »Krpanovo kobilo« (19. 2.1920), »Na otoku« (29. 2.1920) in De mortuis nil, nisi bene! (1. 5.1920), vse v Slovenskem narodu. Cvetje v Jeseni In novomeška pomlad članek »Buržuji?« z dne 26.9.; v isti številki je objavil tudi odgovor »Slovencu«, kjer so ga napadli zaradi njegovih monarhističnih in unita-rističnih pogledov na izdelovanje prve jugoslovanske ustave. V oktobru se je Tavčar omejil na spis o obisku dr. Korošca v Mariboru (8. 10.) in na »Doneske k novomeški razstavi«. O umetniškem gibanju na Dolenjskem je »Slovenski narod« sicer objavil zapis že 3. oktobra. Devetindvajsetega oktobra pa je izšel volilni manifest Jugoslovanske demokratske stranke, ki ga je podpisal Tavčar kot vodja stranke. Sedmega novembra prinaša časnik Tavčarjev programski govor, saj je bil tudi sam, čeprav že bolan, kandidat za volitve v konsti-tuanto. Tudi ta njegov govor vsebuje običajne strankarske napade, obenem pa povzdiguje monarhijo. Kot prvi avtorski prispevek po »Doneskih .. .« je seveda pomenljiv tudi po tem, da je Tavčar Slovenski ljudski stranki oponesel, da zastopa »katoliško boljševištvo«. Da je pri taki oceni, ob nasprotovanju krščanskim socialcem, imelo vlogo tudi slavljenje povojnih umetniških gibanj v »Slovencu« in »Domu in svetu«, se mi zdi več kot verjetno. Sicer pa mu v »Slovencu« niso ostali dolžni in so liberalce pičili z oznako »demokratski monarhisti«. Na ta »Slovencev« napad Tavčar odgovarja 12. novembra. Ze bežni pregled pokaže, da je Tavčar nenehno pisal proti boljševizmu v vseh pojavnih oblikah, ki jih je mogel zaznati. Strah pred kakršnimikoli ljudskimi gibanji, pa tudi odpor do katerekoli koreni-tejše novotarije je povsem logičen rezultat položaja slovenskega meščanstva v povojnem obdobju, in dosledno nadaljevanje njegove predvojne in medvojne politike. V razpetosti med pritiski po demokratični ustavi in reševanju narodnega vprašanja vsaj v nesrečno odrezanih mejah Jugoslavije in interesi razredne moči in kupčije se je odločilo za utrjevanje meščanske oblasti za vsako ceno. Iz tega protislovja izhaja tudi neuspeh meščanske politične stabilizacije na Slovenskem. V nejasni zvezi prve generacije slovenske avantgarde z moderno, zlasti s prvo generacijo modernih umetnostnih kritikov pri nas, pa je gotovo eden od vzrokov za neprepričljivo obrambo, ki jo je doživela novomeška avantgarda. V tem pogledu je problem prve generacije slovenske zgodovinske avantgarde tudi v tem, da se ni javno dovolj radikalno pojavila z lastnimi estetskimi oz. antiestetskimi izhodišči, ko je s kar velikim pompom prišla iz Novega mesta v Ljubljano. V tem je tudi razlika med razmerami v Sloveniji konec leta 1920 in npr. razmerami v Nemčiji, kjer je prišlo do ostrega spopada med estetiko modernizma (Kokoschka) in antiestetiko dade. Historično-kritični pristop ni mogel nadomestiti take vloge, čeprav mu ne gre odrekati lucidnosti v posamičnih ocenah in tudi dovolj dobre volje in zagretosti. Ze izhodišče, da se razstava ocenjuje iz nje same in z merili, ki si jih mlada umetnost sama zastavlja, je neke vrste zaščita, a po drugi plati tudi omejitev pred možnimi preradikalnimi merili, ki so jih za avantgardno dejavnost ponujala sočasna in sorodna radikalna gibanja v Evropi23. 22 Pri tem je treba omeniti, da je »Slovenec« že 11.12.1918, ob novici o Cankarjevi smrti, poudarjal, da je Cankar umrl kot katoličan, ki ga je Finžgar izpovedal; v Domu in svetu 1920/1—2 pa se razprave iztečejo v ugotovitev, da je bil krščanski socialist. 93 94 Lev Kreft Sklep Skušal sem pokazati, kako različna sta bila pogleda na povojno obdobje in naloge umetnosti pri Tavčarju in novomeški avantgardni generaciji, in prikazati to bistveno ločnico tudi v povezanosti s Tavčarjevim celotnim političnim in kultumopolitičnim programom. Ideološke tenčice literarne in sploh umetnostne zgodovine niso zastrle le pojava in podobe naše zgodovinske avantgarde. Da bi lahko ohranili vero v »svetlo podobo« Cvetja v jeseni, nam poznega Tavčarja predstavljajo v vlogi starčka, ki je, že skoroda senilen, iz 19. stoletja priromal v dvajseta leta tega stoletja kot zakrneli romantični realist in zastareli liberalec. Čas naj bi ga bil po tej predstavi povozil, in tako se je še pred smrtjo spustil v nepotrebne spopade o naturalizmu, Cankarju in novomeških umetnikih, ki mu jih je bojda narekovala predvsem pretirana osebna občutljivost.24 Obenem se zaradi značilne znanstvene in kulturniške manire ločuje njegovo politično in publicistično delo od književ-niškega in kulturnopolemičnega, tako da prvega praktično ne poznamo. Toda brez poznavanja Tavčarja politika preprosto ni mogoče razumeti Tavčarja kulturnika, saj se njegovo politično in kulturniško pisanje prepletata, nastajata iz enotnega prepričanja in se pojavljata v glavnem na istem mestu — na prvi strani »Slovenskega naroda«. Dr. Ivan Tavčar je prav v obdobju 1918—1923 napisal številne časopisne članke, politične uvodnike, objavljal svoje govore in druge nastope, bil v ospredju dogodkov ob nastanku jugoslovanske monarhije, imel ključno vlogo v koroški tragediji, se uveljavil pri dušenju revolucionarnih vrenj, združeval kopico najpomembnejših družbenih in političnih funkcij, se spopadal v strankarskem in volilnem življenju, in znotraj, ne pa zunaj vsega tega, streljal po naturalizmu, Cankarju in avantgardi. V teh zadevah je uspešno organiziral tudi druge strankine pišoče sodelavce, zlasti tiste, ki so morali prav od njegovega vpliva še pričakovati kako službo ali druge vrste ugodnost, in predstavljal osrednjo osebnost političnega in kulturno-političnega življenja prvih let tedaj še nove Jugoslavije. Tavčar je v svojem starostnem obdobju celovit, domišljen, bister in prenikav kulturni in politični reprezentant slovenskega meščanstva — zlasti njegove nujne, objektivne konzervativnosti, ki ga je silila v centralizem, kupčije s promonarhičnimi krogi, v odpoved programu zedinjene Slovenije, ostri antiboljševizem v smislu strahu pred vsakršno ljudsko pobudo in gibanjem, in v zastopanje estetike zlate sredine. V kontekstu tega programa in spopada, ki je usmerjen zoper proti-buržoaznega duha povojne dobe, nastopa Tavčar tudi proti prvi generaciji slovenske zgodovinske avantgarde in proti historični, relativnostni estetiki. Posebno barvo temu spopadu daje dejstvo, da se je liberalcem idejna sfera izmikala izpod kontrole, saj je imela Slovenska ljudska stranka v teh letih več sposobnosti za pritegovanje novih in ¦ Tak je na primer Moletov pristop v Domu in svetu 1920/9—10. ** O tej občutljivosti za navidezne »grehe« njegove starosti pričajo tako Zbrana dela kot oznaka v Slovenskem biografskem leksikonu. 95 Cvetje v jeseni In novomeška pomlad živih idej in gibanj, na osnovi začasnega spoja republikanizma,. avto-nomizma v nacionalnem programu in kulturnega modernizma, vključno z določeno mero razumevanja za rusko revolucijo in umetniško avantgardo. Sredi teh idejnih bojev se zde mladi novomeški umetniki vendarle prešibki, in radikalni umetniški in kulturno-politični program še ne oblikujejo kot javni izziv. In končno, slovenska zgodovinska avantgarda prve generacije tudi ni mogla imeti levega političnega zaveznika, ki bi kaj veljal, ker se je politična avantgarda šele oblikovala in je njeno »očiščenje in pomlajenje« trajalo še nekaj let. Takega političnega zaveznika je lahko našla šele tretja avantgardna generacija, ki je postala zato tudi prva, ki je kot umetniško gibanje delila usodo revolucionarnega gibanja pri nas. Poglavje o tem pa ne sodi več v obravnavo, ki se omejuje na dejavnost dr. Ivana Tavčarja.