44 Književna poročila. skozi samotni gozd proti domu. „Slekel je plašč, slekel bluzo — mraz ga je objel in ga hotel zopet ovirati s tem, da mu je navdahnil misel, da bi bilo morda vendar bolje, če ne stori — oblekel zopet samo plašč, ga tesno privil k sebi, tipal nekaj časa po ovratniku bluze, ker v temi ni mogel natančno vtdeti, razvil papir, potegnil ven zvezdi, ju pritisnil najprvo s prsti in otipal, če stoje sorazmerno. Nato je izvlekel iglo in nit in vbodel z iglo-------". „Frajtarja" so sprejeli domači z velikim veseljem, posebno oče, „star vojak, ki je bil v Bosni", pa se je moral zelo mlad oženiti, ker je bil Janez njegov prvorojenec, ki je imel polno mlajših bratov in še sestro povrhu. — Toda „frajtarjevo hudodelstvo" je prišlo na dan in poročnik v Celovcu je odprl knjigo in čital: »Kaznuje se infanterist Janez Hudoklin z eden-indvajsetimi dnevi samotnega zapora, ker si je našil doma na božičnem dupustu dve zvezdi in se tako samovoljno povišal. Kazen je v primeri s prestopkom zato tako majhna, ker prizadeti ne taji prestopka in se popolnoma strinja s poročilom domače orožniške postaje" . . . Zgodba je s psihološkega stališča in z ozirom na kompozicijo temeljito pogrešena. Finžgarjeva gospodarska zgodba ko- njička bom kupil ..." je najboljša povest v vsej zbirki; odlikuje se po sijajnem slogu. Sujet je sicer star, toda Finžgar ga je obdelal tako, da ne moti. -Tretjo povest, »Na Vrhovih", je spisal P. Perko. Bralcu se vsiljuje misel, da prvi dve poglavji sploh ne spadata v povest s tem naslovom in da ni Franica nič drugega kot samo „deus ex machina". Četrto poglavje, ki res opisuje Vrhove, je lepo in tisti migljaji o izboljšanju gospodarskih razmer so prav umestni. — Ivo Trošt je spisal povest „Pod Robom". Dejanje se razvija gladko, neprisiljeno; proti koncu ga je še malo preveč. Barve so žive, slike jasne. — V Česnikovi samostanski zgodbi »Pater Gervazij" se mi zdi četrto poglavje čisto odveč; ako bi ga ne bilo, bi bil končni efekt mnogo močnejši. — Jos. Lovrenčič, I. Lavrič in France Bevk so prispevali z verzi — blago skednje vrste. S t. Svetina. Utva, Kraguljčki. V Trstu, 1915. Založila in izdala knjigarna J. Stoka. M. 8°. 46 str. Broš. 80 v, vez. 1 K 20. „ Kraguljčki veseli so pesem zapeli črez zimsko polje. Naj jo pojo, saj ne vedo, da nekje jun/ki mrjo." To je motto drobni zbirki triindvajsetih pesmic, v katerih je dobro ločiti dve dobi: iz starejše dobe so pesmi lesene, pobarvane, iz novejše pa žive, prisrčne. Le poslušajte, kako štejejo zvezde (str. 24): 1. Skrito v žitu poje muren: 2. tri, tri, tri, tri, tri. Zvezdice na nebu šteje: ena, dve, tri, tri, tri. Prepelica ugovarja: pet jih, pet je, pet; ta-le čriček, ta-le muren le do tri zna štet. 3. Oglasi se čuk v topolu prav zamolklo: sto! Niso tri le, ni le pet jih, sto pa bo jih, sto. 4. Palček-malček raz pečine buli v nebosklon: koliko je zvezd, se čudi, več ko milijon! Književna poročila. 45 5. Zvezdice na nebu gori se smejo ves čas: kdor nas hoče prav prešteti, k nam naj pride v vas. Takih otroško-naivnih je v zbirki le prav skromno številce. Našim malim še utegnejo ugajati »Kraguljčki", ki so veseli zapeli pesem črez zimsko ravan; ali pa ona o „prvem krajcu, suhem možičku", ki je veslal k Miklavžu v sveti raj in se kmalu prismejal ves okrogel. Večina pesmic pa bo težko dosegla svoj namen. „Kdor piše za mladino, ne sme pisati za mladino", pravi Th. Storm/^ts*-? Marija Kmet. Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko ... Uredniki: dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Mantuani, dr. Sajovic. Nova vrsta. Letnik VI, zvezek 3. in 4. V Ljubljani 1915. Med članki zadnjih dveh zvezkov glasila Muzejskega društva za Kranjsko, ki se tikajo naše domače zgodovine, čitamo kratko pregledno črtico V. Steske „0 Lambergih" (str. 81—89). Lambergov kanonikat pri ljubljanski stolnici hrani Rinckolinovo sliko iz L 1754, na kateri se nahaja deset portretov lamberške rodbine. Podrobnemu opisu slike slede zgodovinski podatki o stari kranjski rodbini Lambergov, ki so zapustili tudi v naši narodni epiki vidne sledove. — Isti pisatelj je priobčil beležko o najstarejšem drevesu na Kranjskem; to je starodavna tisa v Stranah pod Nanosom v župniji Hrenovice, o kateri ljudstvo pripoveduje, da je pod njo pridigoval že sv. Hijeronim (str. 145—147). —Ravnateljstvo idrijskega rudnika nadaljuje z objavo gradiva o tretji okupaciji Idrije po Francozih 1. 1809. — Ravnatelj dr. Mantuani je dvignil iz pozabljenosti ljubljanskega rojaka-umetnika Janeza Karla Schlitza (roj. L 1745), ki se je odlikoval na Dunaju kot arhitekt, bakrorezec razgledov cesarske prestolice in njene bližnje okolice ter kot spreten slikar (str. 140—145). — Zaslužno delo gotovo postanejo Mantuanijeve »Narodopisne študije", ki jih namerava podati javnosti „v obliki zaokroženih analiz". Po splošnih uvodnih opazkah, ki so napisane nekam v razdraženem tonu in so vsaj zame mestoma težko umljive, sledi nazorni opis tkanja trakov na roko, ki so „še pred kaLwa;%y /f-< i-kimi štiridesetimi leti poznali skoraj povsod po Kranjskem". Pred četrt stoletjem jčriES* **>?