Štev. 8. y Mariboru 23. februarja 1882. Teeaj XVI.
List ljudstvu v poduk.
Izliaja »sak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 frld., za pol leta 1 gld. 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravništtn v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. —
Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr.
Narodni dom v belej Ljubljani.
Živahno gibanje kažejo Slovani sploh, a Slovenci posebno. Nekaj časa uže je pri nas kakor v kakem bučelnjaku ali mravljinjaku. Na političnem polji osobito borimo se in trgamo za čast in poštenje, za priznanje in veljavo svojih narodnih pravic, svojega milenega narečja; na znanstvenem si prizadevamo pred vsem svojo slovensko govorico slovniški urediti, jezik osnažiti, spiliti, ugla-diti, za vsakojake potrebe prirediti in s primernimi izrazi ubogatiti, spisi raznega zadržaja «rešiti ; na umetniškem, družbenskem in gospodarskem pa se poganjamo nezavisnost od tujcev dosegnoti itd. Kar nas v tej velečastnej nalogi najhuje moti, ovira, zadržuje, to je naša raztepenost po 6 deželah. Gledamo sicer v belo Ljubljano pa vse premalo in preneznatno. Zavedenemu Slovencu je bela Ljubljana v mislih in željah to, kar Hrvatom prijazni Zagreb, Cehom zlata Praga. Toda v belej Ljubljani nam manjka dovolj krepkega, obširnega, dostojnega središča. Pogrešamo še v njej narodne hiše, narodnega doma. Sloveča čitalnica nahaja se v najetih prostorijali. Temu se mora odpomoči. Nemci imajo v Ljubljani, v Celji, v Mariboru, Celovci itd. svoje „kasine". Nam Slovencem je treba narodnih hiš v posameznih mestih, a v Ljubljani narodnega doma.
Ne recimo obupljivo: Slovenci nismo bogati kakor Nemci, reveži smo, denarjev nimamo. Ni treba v jednem letu pozidati palače. Zrno do zrna pogača, a kamen do kamna palača. Potrpljenje, uporabljenje ugodnih razmer in pa vzajemne moči vse premagajo, vse doženejo. To nam potrjuje kranjsko Novo mesto, ki si je prvo in uže pred večirni leti pozidalo narodni dom. Isto nam sve-dočijo vrli Slovenci v staroslavnem Ptuji, ki so te dni kupili za 11.000 fl. gostilno „zur Stadt Wien" ter jo prirejajo za narodni dom. Jednako mogoče je tudi v Ljubljani. Začetek je pa uže storjen.
Dne 20. decembra 1881 ustanovilo je se v Ljubljaui posebno društvo. Njegovo pravno usta-novljenje potrdila je vlada dne 5. januarja 1882.
Zove se društvo „Narodni dom" ter ima namen sozidati in vzdrževati narodni dom v Ljubljani. S tem hoče narodnim društvom ondi, ki se z umetnostjo, znanstom pečajo ali k družbinskej zabavi služijo, napraviti stalno in lepo domačijo in tako pospešiti narodno omiko in zabavo.
Udje društva so : podpiratelji, ustanovniki in društveniki. Podpiratelj je, kdor društvu enkrat za vselej zneske ne pod 50 kr. daruje; ustanov-nik je, kdor društvu 1000 fl. ali več na jedenkrat daruje; društvenik pa je, kdor pri svojem vstopu 200 fl. vplača. Pri tem mu je na voljo dano, celo svoto takoj vplačati ali pa samo 25°/0 glede ostalih 75% Pa se ima pravomočno zavezati, da jih v treh poluletnih rokih vplača. Podpirateljem in ustanovnikom se denarji ne vračajo pač pa društvenikom. Tem se vplačanih 200 fl. polagoma vrača, ker se jim plačuje vsako leto 3°/0 obresti in 2% kot amortizacija kapitala. Društveniki toraj prav za prav 200 fl. proti 3% obrestim društvu posodijo. Kedar se nabere dosta denarjev, nakupi se v Ljubljani primerno zemljišče in začne zidati „Narodni dom".
Pozidano poslopje se da narodnim društvom v najem in dohodki se obrnejo v poplačanje dolgov. Ko je to dovršeno — najmenje v 30 letih— razide se društvo in poslopje postane last Matice slovenske. Ta prevzame dolžnost skrbeti, a) da se narodni dom nikoli ne odtegne svojemu pravilnemu namenu, b) da se ne sme prodati pa tudi ne z dolgovi obložiti in c) da polovico dohodkov Matica za se obrne, polovico pa v štipendije dijakom in umetnikom slovenskim.
To so poglavitne točke iz pravil društva „Narodni dom" v belej Ljubljani; središči slovenskem. Prisrčno želimo pa tudi trdno zaupamo, da se bodo tudi štajerski Slovenci pri ovem pre-blagem podjetji obilno udeleževali, to pa ali kot podpiratelji iu ustanovniki ali kot društveniki. Tega se nadejamo ne samo od strani premožnejših posameznikov, ampak posebno od strani naših društev in posojilnic. „Slov. Gosp." bo pa verno poročal o napredovanji ovega podjetja.
Odborniki društva: „Narodni dom" so gospodje: Dr. Možej predsednik, dr. Karol Bleiweis vitez Trsteniški, namestnik, dr. Josip Statč blagajnik, Ivan Hribar, tajnik, Fr. Fortuna, P. Gra-selli, dr. Anton Jarec, Vaso Petričič, dr. Valentin Zarnik, Janez Murnik, Ferdo Souvan, dr. Fr. Papež, in Ivan Kušar.
Bog nakloni obilno svoj blagoslov prevaž-nemu podjetju!
Družba sv. Mohora
deluje že 30 let. Od njenega začetka 1852 do danes je na tisoče dragocenih spisov različnega zapopadka spravila med slovenske bralce. Udom njenim gotovo ni žal za tiste krajcarje, s katerimi so podpirali družbine namene. V koledarji za 1882 pa na strani 139 opaziš, da se je minolega leta število udov skrčilo za 346. Kje so uzroki ? Dotično poročilo pravi: Slaba letina, ki Je vzlasti po toči hudo zadela večji del spodnje Štajerske, — nesrečne šolske razmere, vsled katerih se slovenski otroci v ljudskih šolah po Koroškem po-nemčujejo in se potrebno podučevanje v maternem jeziku toliko zavira, da otroci slovenskih starišev slovenski še brati ne znajo, — občno pomanjkanje denarjev sploh, ki je nastalo tako silno, da v marsikateri prvlje premožni kmetiji sedaj vsakdanjega kruha stradajo. Vse to je gotovo veliko krivo, da se je število družbenikov za nekaj skrčilo. Upati vendar smemo, da bodo knjige, ki so družbenikom za 1882 namenjene, po pri-poročbi in prizadevanji prijateljev in poverjenikov zopet družbi privabile dostojno množino novih udov. JTako beremo v družbinem oglasniku. Na slov. Štajerskem so milostljivi gospod knez in škof bili prvi, ki so prevzeli skrb za povspeše-vanje družbenih namenov. Kmalu potem namreč, ko so vlanjske knjige bile razposlane, so viši pastir duhovnikom po škofovim v posebnem pismu pokladali na srce, naj bi si prizadevali ljudem razjasnovati dobrodejni namen in neprecenljivo korist družbe sv. Mohora. Tote tukaj ne bomo dalje hvalili, saj jo njeno ravnanje samo dovolj hvali, kar bo brez dvombe sleherni bralec družbenih knjig moral sam pripoznati. Pristaviti hočemo le, da se je ravno v našej škofovini število družnikov zmanjšalo za 210 proti številu prejšnjega leta. Lavautska episkopovina je razdeljena v 24 dekanovin; v 11, ki so niže tiskane z razprtimi črkami, je število udov za leto 1881 na rastlo, v 13 pa je padlo. Nekdo je preračunil, na koliko duš v posameznih dekanovinah pride 1 člen družbe sv. Mohora. Po tem računu dohaja dekauovini Slov. Bistrica za 1 uda 74 Ijudij, Braslovice 32, Brežice 59, Celje 51, Dravsko polje 52, Gornji grad 38, sv. Jurij ob Ščavnici 48, Jareuina 60, Konjice 54, Kozje 65, Laško 69, sv. Lenart na Goriškem 38, Maribor ob levej strani Drave (brez mesta)
60, Maribor na desnem obrežji 53, Mahrenberg 197, Nova cerkev 60, Ptuj 45, Rogatec 86, Skal-ska dolina 47, Šmarije 58, sv. Martin pri Slov. Gradci 73, Velika nedelja 42, Vuzenica 77, Za-vrčje 55. Iz tega se vidi, da je največ udov v dekeuovini Braslovice, a najmanje jih ima Mahrenberg. Izostalo jih je proti predzadnjemu družbenemu letu največ v dekanovinama Vel. nedelja (88) in sv. Jurij (78), najmanje pa v Mahrenbergu (1), narastel je broj najviše v Braslovicah (33), a najniže v Mariboru 1. obr. (1). Vsled najnovejšega izkaza naša vladikovina šteje 463.286 duš, od teh je 8234 členov družbe sv. Mohora. Povprek pride tako 1 ud za 56 ijudij. To je pa še vse premalo. — Ob enem bi tudi radi nekaj pod uho povedali. Po postavi mora namreč vsaka šola imeti svojo knjižnico. Raznovrstne spise posebič kupovati, to stane veliko cvenka, a skupi se vendar le primerno malo knjig. Šolski odbori naj bi toraj skrbeli za knjižnice posebno še s tem, da prilagajo k družbi sv. Mohora. Na ta način za majhen znesek v kratkem času obogatijo bukvar-nico. Na slovenskem delu Stajara je do 226 šol. tote obiskuje 44.500 otrok. Leta 1880 je družbine spise dobivalo 61 šol, za sledeče leto 1881 jih je žalibog izstopilo 6, a na novo pristopilo 19. Tako je vlani družbine dobrote uživalo 74 šolskih zavodov. Kje so pa drugi? Ne mislimo, da bi jih od naročevanja odvračalo to, ker so tiskovine osnovane na krščanskej podlagi. Saj tako daleč še menda nismo dospeli. Družbine spise lahko z mirno vestjo vsak učitelj podpiše, kakor to postava zahteva; te knjige otiok bere brez vsake nevarnosti in zamore le k čednosti vzpodbujati. Pač z veselim srcem smo v koledarji, stran 30, našli, da je za ljudske šole Tominskega okraja pri Gorici naročeno po 41 i z ti s o v. To se godi že več let za-poredom. Pojdi in stori tudi ti tako! Gospodje duhovuiki in učitelji ter vsploh vsi šolski prijatelji naj skrbijo za mladež pošteno berilo od družbe sv. Mohara. Sicer pa, kako bi koristil milemu narodu slovenskemu in čast povspeševal slavuej družbi, ko bi slednje leto vsak stari ud družbi ostal zvest in te vsaj enega novege privabil. Nikar so izgovarjati, da imaš že veliko knjig. Človek se mora vedno učiti, a družba sv. Mohora je je tekom svojega 301etnega obstauka dokazala, da njene nove knjige vsako leto prinašajo udom drugotvarino. Mi od svoje strani pa dobrega nikdar preveč storiti ne moremo.
M. K.
Gospodarske stvari.
Maščobo iz lesa spraviti.
Dva pota sta, po kterih se da maščoba iz lesa odpraviti. 1. Napravi se iz glino in jesiha testo, s kterim se les na debelo pomaže in potem več dui tako pusti Na to se glinasto testo
proč vzame in les dobro zmije, dokler mastna maroga ne premine. Če je treba, se toto ravnanje v drugič in tretjič ponovi. Po zimi se mora les, kolikor mogoče, na topli kraj prenesti. 2. Se les z vročo vodo, v kteri je soda raztopljena, očiš-čuje. Po prvi poti se po malem maščoba do čista iz lesa izvleče, po drugi pa le bolj iz površine lesa, in maroge se pozneje zopet prikažejo. Tako se mastne maroge iz lesenih sobinih podov z sodo za čas odpravijo, ali pozneje se zopet prikažejo. Pri sodih je treba oboje pomočkov rabiti. Dno se izvzame in notrajne stene soda se naj-poprej z debelo capo prav dobro izribajo, z glinastim, z jesihom namešenim testom večkrat po-mažejo in vsakokrat prav dobro izmijejo. Na to se potem dno in stranske stene z vodo, v kteri je soda raztopljena, omijejo in slednjič še le z vodo poplaknejo. Predno se pa sod ni z glinastim testom dobro pomazal, naj se pa soda ne rabi, ker po lesuih ljuknicah le prerada žajfa nastane, ki potem le teško v glinasto testo preide.
Spriden zrak iz kleti spraviti.
Pomoček je prav priprost in skoz in skoz zanesljiv. Tla kleti se z apnenim mlekom poškropijo, t. j. namreč voda, v kteri se je apno razpustilo in pomešalo. Isti namen se doseže, ako se apneno mleko v plitvih posodah, skledah po tleh sem ter tje razpostavi. Apno, v vodi raztop-topljeno, vso ogljeno kislino, ktera se v kleti nad tlami vlači, na se potegne in tako prostor tega strupa očisti. Ko bi pa pri nadaljšnem vrenju se zrak zopet spridel, je to znamenje, da se je apneno mleko ogeljne kisline že toliko navzelo, da je nič več ne more na se vleči, da je, kakor se pravi, z njo nasiteno. V tem slučaji je treba posode z novim apnenim mlekom napolniti potem, ko se je že pokvarjena apnena voda proč vlila. Tako je mogoče, v vseh takih prostorih vedno zrak čist in zdravju neškodljiv ohraniti.
Grenkota v putru
je napaka, ki se le pregostokrat nahaja. Izvira pa ta napaka ali iz mrve, ali pa iz krivega in napačnega ravnanja z mlekom in sme-teno, ali pa tudi, in sicer prav pogosto, iz obojega, kar je potem tim hujše. V navadnem govoru se ne razločuje, od kod grenkoba izvira. Puter je grenek, ali je potem tej napaki kriva mrva, ali krivo in napačno ravnanje z mlekom in smeteno, ali pa oboje vkup. In vendar bi bilo dobro, ko bi se tukaj tudi v besedi isvir grenkobe zaznamoval, kajti grenkoba, ktera izvira iz grenke mrve, je manjša napaka od one, ki izvira iz napačnega ravnanja z mlekom, ali ona, ki izvira iz obeh.
Ce ima grenkoba putra svoj izvir v grenki mrvi, tako ta grenkoba ni toliko zoperna in ostudna, kakor pa tista, ki ima svoj vzrok v v sprideni smeteni. Taka je tako rekoč v naravi
mleka ležeča grenkoba putra iz spridene smetene zmedenega, kteri postane z časom naravnost neužiten.
Medovino ali „mesing" sviti« vzribati.
V ta namen se vzame 1 del belega šelaka 5 delov vinskega cveta; ali pa 1 del šelaka, 1 del mastiksa in 7 delov vinskega cveta: ali pa 8 delov šelaka, 2 dela sandaraka in 1 del beneškega terpentinovca in 50 delov vinskega cveta; ali 12 delov sandaraka, 6 delov mastiksa, 2 dela elemija, 1 del beneškega terpentinovca in 64 delov vinskega cveta. Te zmesi se na medovino na mažejo, ko se je prej vse druge nesnage čisto osnažila. Tudi s prsti se ne sme preveč po nji sem ter tje tipati. Dobro je, stvar, ki se hoče snažiti, na 75 stopinj Celsija razgreti.
Razstava perntniue in ptičev bo letos v Gradci od 25—29. marca. Na njo se morejo poslati : petelini, kokoši, kopuni, golobi, goske, purani, lepotični in ptiči pevci, živa in zaklana spi-taua perutnina, orodje, spisi, sprave, kobače, ptič-niki itd. Naglaša se do 11. marca pod adreso: Gefltigelzuchtverein. Graz.
Vino novo, pretočeno velja 60—80 fl. štr-tinjak v Mariboru.
Sejmi na Kranjskem 27. febr. na Igu, na Koroškem 27. febr. v Oberburgi, na Hrvatskem : 25. febr. v Ljubešnici, v Selu.
Dopisi.
Iz Maribora. (Slovenska posojilnica.) Podpisani so ustanovili tukaj v Mariboru na podlagi postav od 9. aprila 1873 in 27. grudna 1880 „Posojilnico" kot zadrugo z omejenim poroštvom, ktera je že začela svoje delovanje. Najpoglavitnejši namen tega društva je, dajati svojim udom na kratek čas posojila po kolikor mogoče nizki ceni, in sicer v prvi vrsti na osobni kredit (up) in le izjemno proti nepremakljivi in premakljivi zastavi. Sredstva, da se dajejo ta posojila, se dosežejo s tem, da ulo-žijo zadružniki zadružne deleže, in sicer ali po 10 goldinarjev kot opravilne deleže, ali po 100 goldinarjev kot glavne deleže, potem da se sprejmejo uklade na hranilnične knjige, ktere sme uložiti vsak, ali je ud, ali ne, in tretjič s tem, da se ustanovi zadružni fond (reservni fond), kteremu se morajo odkazati vsled pravil vsako leto 10% čistega dobička in vstopnine novih zadružnikov. Vodstvo zadruge oskrbijuje ravnateljstvo, ktero obstoji iz ravnatelja, denarnica rja, kontrolorja in četirib odbornikov. Nad ravnateljstvom zaradi njegovega delovanja čuva vedno nadzorništvo. Da se pa tudi tisti uložniki, kteri niso društveni udje, za-morejo prepričati o gospodarstvu z društvenimi denarji, imajo uložniki, kteri uložijo več ko 300 gold., vsled pravil pravico, samostojno voliti
tretji del udov nadzomištva. S tem dobijo ulož-niki največe poroštvo glede varnosti svojih društvu zaupanih (izročenih) denarjev, ker imajo pri vseh v § 36 naših pravil navedenih in sicer najvažnejših posvetovalnih predmetih, ter tudi pri dovoljenji posojil čez 2000 gl. posredno glasovalno pravico. Da pa zamore naše društvo dovršiti svoj naipoglavitnejši namen, namreč da pripravi svojim udom prav vredna posojila, je pred vsem potrebno, da se naredijo na eni strani mnoge hranilničue vloge in da se na drugi strani udeleži mnogo posameznih in skupnih oseb z zadružnimi deleži pri društvu. Za čas se bodo obrestovale pri našem zavodu uloge s 5% in se določi merilo obresti za posojila s 7"/0; obrestovanje bukvic zadružnih deležev pa je odvisno od tega, kakoršni se doseže h koncu vsakega leta opravilni čisti dobiček, vendar se sme upati, da te obresti ne bodo manjše, kakor ove od hranilnih vlog. Društvena uraduica je tukaj v Mariboru v Tegethofovih ulicah, in se bo tam uradovalo vsaki torek od 10. do 12. ure dopoldne. Ravnateljstvo: Dr. B. Glančnik, advokat v Mariboru, ravnatelj; Paul Simon, hišni posestnik in fabrikant v Mariboru, deuarničar! Franc Bind-lechner, hišni posestnik v Mariboru, kontrolor; Feliks Ferk, praktični zdravnik v Mariboru, odbornik in ravnateljev namestnik; Dr. Franc Ra-dey, c. kr. notar v Mariboru, odbornik; M. Ber-da.is, trgovec v Mariboru, odbornik; Jožef Rapoc, hišni posestnik v Mariboru, odbornik. Nad zorni št vo: Dr. Ferdinand Dominkuš, advokat v Mariboru; Lovro Herg, kanonik v Mariboru; Jožef Kodela, posestnik v Mariboru; Dr. L. Grego-rec, profesor bogoslovja v Mariboru; Franc Rapoc, c. kr. notar v Soštanji; Janez Flucher, posestnik pri sv. Petru blizu Maribora.
iz Ormoža. (Neotesanec.) V zadnjem listu graškega lista „Pädagogische Zeitschrift" se „ein Lehrer Uutersteiermarks" huduje nad članki, objavljenimi v „Slov. Narodu" in „Slov. Gospo darji" in tipa za dopisnikom mej trgovci in gostilničarji z izrazi: Landkrämer, Wirth itd. Ako-ravno smo osvedočeni, da ormožki mladič po krivici tega dopisnika mej trgovci in gostilničarji išče, vendar ne ostane brez odgovora, ker skuša osramotiti celi stan z izrazi: Landkräraer, Wirthe itü., računajoč je Bog ve v katero vrsto neomi-kancev. Da pa temu ni tako, je dokaz, da so v tem okraji trgovci in gostilničarji od šolskih obla-stij in od občinstva celo čislani možje, ki za šolstvo vneto delujejo; tako n. p. je v Središči kranj. š. sevtu trgovec in gostilničar, njegov namestnik je tudi trgovec, krajni šolski ogleda pa je gostilničar; v Orinoži je predsednik šolskega sveta trgovec, pri Svetinjah je načelnik gostilničar, a šolski ogleda trgovec; pri sv. Miklavži je načelnik trgovec in gostilničar, ki je ob jednem tudi šolski ogleda; pri sv. Tomaži je šolski ogleda trgovec in gostilničar; itd. Razen tega je tretjina
udov c, kr. okrajnega šolskega sveta trgovcev in gostilničarjev. Vse take za šolo delujoče može pa ormožki mladič hoče sramotiti z: Landkramer itd. O vi „Lehrer Unteisteiermarks", kje je doslednost; pri jednem kraji hočete trgovce in gostilničarje sramotiti, po drugem kraji pa iščete pri njih pomoči. Da brez teh obstati ne morete, menda ne bodete tajili, še po vašem odhodu v B. bodemo se spomnili' da ste brez trgovcev in gostilničarjev „hoteli" shajati, če tega stanu ne trpite, zakaj pa ravno pri žgaujetočarici stanujete, zakaj pa ne v gradu? zakaj hodite po denar k gostilničarju in ne k „Rotšildu?" zakaj kupujete blago pri trgovci in ne v fabriki? Ali ni grdo, če mahate po stanu, kateri vam nikdar ni nič hudega storil, niti želel, marveč bil vam je v pomoč, kjer je le zamogel ? Hvalite pa Boga, da vam je dal tak „gosposk" kruh, katerega vam sicer ne zavidamo, a spoznamo, da ga niste vredni, ker ga zlorabite za grdenje davkoplačevalcev, od katerih živite.	„Slov. Narod."
Iz Podvinec pri Ptuji. (Oderuh Engelit a rt.) V zadnjih dvajset letih uikdo premoženju slovenskih kmetovalcev na spodnjem Štajerskem ni tako budili ran vsekal, kakor znani oderuh Engelhart. Ljudje ga poznajo; ni ga treba dalje popisovati. Tukaj jeden zanimiv slučaj! Nek kmet v naši vasi je pred dvema letoma Engelliartu 84 gold. dolžen ostal. Na ta dolg je kmet Engelliartu 2(J0 gold. plačal, in po računu oderuha je še kmet sploh 22U gold. dolžen bil. Kmetija se je zavoljo tega ostanka uže tretjikrat oklieavala, in kmet je obupaval. V zadnjem trenutku se poda kmet k odvetniku g. dr. Gregoriču v Ptuji in ga prosi za pomoč. Ta Eugelhartu pravdo nakloni in dokaže, da kmet ni nič več dolžen, mai več da je celo po oderuškem računu uže preveč plačal. Pravo je imel. Kajti sodnija je spoznala, da je dolg uže davno plačan, da kmetu ni treba 220 gold. plačati, ampak da še Eugelhart kmetu celo nazaj mora plačevati, dr. Gregoriču pa nad 90 gold. stroškov vrnoti. Da svojega odvetnika Engelhart še posebej plačati mora, to se po sebi razume. Tako so se oderuhu krivični groši zopet iz žepa stepli. Vam kmetom pa naj bo za poduk : bežite pred uderubi, če ste v njih krempljih, pa skrbite ob pravem času za pomoč, da ne bo zamujeno.
Iz Brašlovec. (Hitrega posnemanja vredno in potrebno.) Gosp. dr. Vošnjak nam naznanja, da ima g. profesor Kvičala vladi v šolskih zadevah poročati, in smo vsled tega sledečo peticijo ali prošnjo visokej zbornici poslali, ter prosim, da jo blagovolite v „Slovenski Gospodar'1 vzeti, in se glasi: „Visoka zbornica poslancev! Radostnim srcem zaslišali smo leta 1880, da je visoka zbornica sprejela resolucijo gledč uvedenja slovenskih srednjih šol po slovenskem Štajerskem, za kar se visokemu dižavnemu zboru iskreno zahvaljujemo. Globoka žalost pa nas sprehaja, ko
žalibog vidimo, da se do zdaj še nič storilo ni v izvedenje one resolucije; da so naše srednje šole splob osobito Mariborsko učiteljišče, vedno še nemške; da-si nam slovenske šole ne gredö samo po naravni pravici, temuč so nam postavno zagotovljene. Nepotrebno bi bilo, stoprav na dolgo in široko razpravljati, kako da je napačno in za našo zgolj slovensko m!adež na kvar, da se tu nastavljati morajo učitelji, po nemških učiteljiščih izšolani, ki samo za vsakdanjo potrebo zunaj šole slovenski znajo; kajti umeje se samo ob sebi, da se v šoli nikdar ne zamore doseči postavni smoter, ako se ne poučuje v maternem jeziku šolarjevem; katerega ima tudi učitelj biti popolnoma vešč v v govoru in pisavi. To je pa učitelju nedvojbeno samo tedaj mogoče, ako se je sam izobraževal v tistem jeziku, v katerem bode imel poučevati. Tako skromna je dakle naša prošnja, kojo zopet predlagamo visokemu državnemu zboru, zaupljivo proseč, uaj blagovoli še v teku tega zasedenja na visoko vlado toliko vplivati, da se resolucija od leta 1880 gledč slovenskih srednjih šol na slovenskem Štajerskem brez vsega odlašanja in resno izpelja. Tržka občina Brašlovce 16. febr. 1882. Opomnja. Narodne srenje, narodni okrajni zastopi, narodna društva naj blagovolijo jeduake prošnje doposlati svojim dotičnim državnim poslancem; baron Goedel-uu, Mih. Hermanu in dr. Vošnjaku. Adresa: J.J.Abgeordnetenhaus, Wien. Prošnje se naj odpošljejo do danes tedna, da se pri obravnavi proračuna za 1. 1882 naši poslanci zamorejo na nje sklicavati in opirati. Kesneje bi prepozno bilo.
Iz Celja. (Odgovor.) V zadnjem listu „Slovenskega Gospodarja" so se oglasili bivši „Popotnikovi'' lastniki. Pred vsem žugajo slavnemu uredništvu s § 19 tiskovne postave — sklicovaje se — pišejo. Če ti lastniki tiskovno postavo poznajo, zakaj pa niso po § 10, 3. dotičnim oblastnijam naznanili, da so „izdajatelji?" Bivši lastniki trdijo, da „Popotnikovo" založništvo nalašč neresnico po svetu trosi, če pravi, da so obljubili „Učiteljskega Tovariša" podpirati. Če se z „Učiteljskim Tovaršem" združijo, ali mu ni to podpora? Imajo li ti lastniki tako slabo mnenje o sam sebi? — Pravijo, da bi neki „Učiteljski Vestnik" še zdaj v Celji izhajal, ko bi „Popotnika" ne bilo. — Kako pa to? Ali ni njih vodja razglasil, da je popustil „Popotnika" zavoljo tiskarja? — Ali bi si bili posebnega tiskarja najeli? Zakaj za „Popotnika" tega niso storili? Kje je doslednost? — Dalje jim založnik pri „Popotniku" na denar gleda. — To je njegova dolžnost, da iztirjava na-zualnino in naročnino od onih, ki niso imeli pravice je prejemati, in ki je še do zdaj založniku odrajtali niso, dasiravno je ta v prvih dveh letih za „Popotnika" okoli dve sto goldinarjev iz svojega žepa dal. — Založnik je bil le „Sprachrevisor". Kaj pa so mu dali lastniki za to, če res tako na denar gleda? — Očitajo, da g. Ž.
ni mož beseda ostal. Morda zavoljo tega, ker ni njegova pogodba, da „Popotnik" med letom ne preneha? S kom pa se je treba puliti tem lastnikom za njihovo last? Ali ni običajno, da sme sč svojo lastnino vsak obračati, kakor hoče? — Slednjič pravijo, da ti tj a čast in značaj učiteljev, da niso v dotiki z listom, kterega neče celjsko učiteljsko društvo in čitalnica. — So li tedaj vsi gospodi učitelji, čitalnice, čest. duhovniki, uradniki, uredništva in drugi naročniki raznih stanov brez časti in značaja, ker imajo „Popotnika", ali pri njem sodelujejo? Celjsko učiteljsko društvo je bilo le v prvih polovicah prvih dveh let „Popotnikov" naročnik, čitalnica pa ni naznanila nobenega uzroka, kar tudi potrebno ni. — Ali so bili lani tudi naročniki in sodelovalci „Učiteljskega Tovariša" zavoljo tega brez časti in značaja, ker se celjsko učiteljsko društvo na ta list ni naročilo in ga v javnem zboru obsojalo? Ali je ta brez značaja in časti, kdor si naroči list, kterega si drugi naročiti ne more ali neče? Slovenskim časnikom bi se slabo godilo, ko bi njihovi naročniki in sodelovalci te lastnike posnemali.
„Popotnikovo" založništvo.
Iz Maribora. (Čitalnica. — vinorejska šola.) Pustnim veselicam primeren konec naredila je naša čitalnica z velikim plesom v kosti-mah pustni večer. Došlo je precejšnje število či-talničarjev z gosti, tako, da je bilo odlično občestvo zbrano, med tem mnogo gospodičin kraso-tic, ki so kaj živahno se udeleževale plesa, katerega je g. dr. Ulrih po zuanej svojej spretnosti vodil. Veliko veselja naredile so kostime, med njimi brhka kranjska Iudijanka, lepa Tirolka, krepak mornar, prijazen Gorjeuec, posebno pa šaljivi Jud itd. Lepa hvala vsem. Zanaprej bodo ob večerih nedeljskih zopet govori in razna pred-uašanja. — Vinorejska šola imela je dvadnevno skušnjo, ki se je dobro obnesla; fantje so spretno odgovarjali — vse nemški. Goste je posebno zanimalo praktično razkazivauje na trsih izkopanih, kako se more razumno rezati.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Kedar se gre v državnem zboru za državue davke in stroške, tedaj imajo poslanci največ prilike pokazati svojo modro skrb za obstanek države pa tudi za potrebščine volil-cev. Nemški liberalci pa tega ne porajtajo, ampak pri takšnih obravnavah le upijajo, kako se Nemcem sedaj krivica godi, kako le češki, poljski in slovenski uradniki, profesorji in učitelji mastne službe dobivajo, nemški pa se za dveri postavljajo, dalje kako ministri zapravljajo denarje in sploh nič ne storč. Tako so jamrali nemški liberalci med njimi tudi Wildhauški Kameri. Toda naši poslanci in ministri so jihovo predrzno natolcevanje odločno zavrnoli, dokazavši, da to ni krivica Nemcem, ako se tudi drugim narodom v
državi n. pr. Slovanom kaj pravičnih tirjatev iz-polui: neumno je blebetanje: Nemec bodi v Avstriji vse, Slovan, Italijan itd. pa nič. Minister grofTaaffe je odločno djal: Avstrija ni popolnem nemška, ne slovanska, ampak ima pravična biti vsem narodom! Minister Pražak je rekel, da sodniki n. pr. Waser, imajo razsojevati o zločinih, o jeziku pa, v katerem se ima uradovati, ne tako, ampak minister prava. Ko je prišlo do glasovanja, zmagali so sijajno naši poslanci z ministri vred, — Kmalu po tej zaušnici došla je liberalcem druga, to pa na Ceskem, kder je bila razpisana dopol-nitevska volitev poslanca v državni zbor. Pred 10 leti so liberalci zmagali s pomočjo denarja in sile, sedaj pa so grdo propali. Konservativec knez Ferdo Lobkovic je dobil 215 glasov, liberalec grof Ožbalt Tbun pa le 187. To je najhujši udarec, kajti sedaj liberalci nimajo upanja pri novih volitvah za državni zbor zmagati, ker veliko češko posestvo je za njih zgubljeno, a to odloči, kdo da je gospod v državnem zboru. Nemškim liberalcem je odzvonilo bržčas za vselej v Avstriji. So pa tudi vsled tega močno pobiti in klaverno pobešajo ošabne glave. — Iz Kranjskega je uže 17 srenj prošnje odposlalo državnemu zboru, naj se v Ljubljano prestavi iz Gradca in Trsta višja deželna sodnija, ker plem. Waser v Gradci slovenščini toliko opovir dela. — V Hercegoviniše ni miru. FML. Jovanovič je ukazal v Ledenico in Greben kanonov spraviti, okolo Foče, Trnove bilo je večkrat vojskovanje brez posebnega uspeha, vstaši se naših izogibajo. Sedaj zadržuje deževno vreme hitro pomikanje vojakov.
Vnanje države. Ruski general Skobeljev, tisti, ki je zmagal v turškej vojski pri Selviji in Plevno od juga oklenil, pozneje v Sipki 30.000 Turkov zajel in v Aziji Turkmene pobil, došel je v Pariz in pred srbskimi dijaki pa francoskimi časnikarji Nemce proglasil kot sovražnike Slovanov, ter da je vojska zelo blizu, v katerej morajo Slovani in Francozi Nemce zavrnoti, ki hočejo po vsej Evropi gospodovati; zlasti je žugal z vojsko še Avstriji, če se dotakne Črnogore, Srbije itd., sploh katere bodi balkanske svobodne države; za ta slučaj je obetal napadenim rusko pomoč. Govor je neizmerno hrupa naredil in vznemiril zlasti Bismarka. Ruska vlada se pa izgovarja: da Skobeljev ne govori v njenem imenu, ampak na lastno roko in odgovornost. Francozi se oči-vestno veselijo Skobeljevih besed, tudi angleški liberalci in italijanski republikanci. — Srbskega kneza Milana baje hočejo iztirati, ker neče vsta-šem iti na pomoč. — Papež Leon XIII. spodbujajo italijanske škofe v posebnem listu, naj skrbijo za dobre časopise in iskrene pridne mešnike in da se katoličani naj potegujejo za teptane pravice svoje vere in cerkve. — V Ameriki so peru-vijanski vojaki napali mesto Pisko, je izrepali in ubili okolo 1000 Ijudij.
Za poduk in kratek čas.
Od Tarčina do Konjice.
Dan je bil samokar odprl svoje jasno oko — solnce rumeno je zažarilo na modrem obnebji, ko jo udarimo dalje iz Tarčina v hudem mrazu. Mimo ravne vasice Raščevine jašili in peketali smo čez Bitanjo planino po ozkih sneženih in ledenih, hot kača se zvijajočih stezah, ki so se vedno više in više sukale okolo strmih gor in gričev. Posamezni hribi so bili kakor v srebro vkovani vsled obilega snega, s katerim so bili do vrha ogrnjeni. Ogromne, sivobele Rkale so se nam zdele, da poganjajo svoje korenine do pekla, svoje glave pa da vzdigajo do neba. Dobro je opazil nekdo izmed tovarišev, sodeč: tu so kraji, divji kraji, kakoršni morajo biti in 80 v Sibiriji, v Irlandiji, ali v Švici. Jaz pa sem tiho dejah „Led in sneg, zima in mraz, gore in hribi in pečine, hvalite Gospoda!" Potovali smo dolgo, da nismo razun planinskih orlov žive stvari zagledali, ko srečamo v sredi dolgočasnega, samotnega gorovja nekaj vojakov ženistov, ki so popravljali ceste in moste čez hudourne potoke in deroče rečice. Po triurnem maršu došli smo v Bradino, kder smo počivali kratek čas pri ondi stanujočih žeuistib v sila ubornib kolibah, na katerih hoče več lukenj, ko deskic in smrečja biti. Po sladkem odmoru krenili smo dalje po rebru zmerno se vzdigajočega hriba. Nihče ni motil samotnega mira planinske tišine; vsa okolica je bila nekako gluha in nema, tiha in mrtva. Le semtertje zapla-hutal je raz debele bukve kakšen veličesten orel, kterega je splašilo iz zimskega dremanja konjsko hrzanje in močno pokanje ledene ruše pod železnimi kopiti. Zatopljene v vsakojake misli, katerih so nam vzbujali ti prečudno vstvarjeni kraji, zdramilo nas je in z raznimi novicami razveselila tropa ženijsklh častnikov, ki so prihajali iz Kon jice, da pregledajo in presodijo, kde treba potom in stezam poprave, kde treba lesenih bajt za potujoče vojake. Izmed prijaznih gospodov obviselo je moje oko posebno na jedncm moži, ki se mi je tako znan dozdeval — in motil se nisem. Prijatelj! ogovori me takoj mnogoletni sošolec g. J. od Rečice v Savinjski dolini, kaka osoda pa tebe nosi po teh od Boga zapuščenih bregovih! Nič osoda, sežem v besedo, božja previdnost je tebe in mene semkaj pripeljala in naju bode tudi srečno odpeljala nazaj v domačijo ! Ta dragi in mili mi tovariš šolski je res v svojem življenji že menda več bridkega, ko sladkega okusil. Po dovršeni gimnaziji moral je med vojake na tri leta; in leta 1878. hotel je ravno na graškem vseučilišči profesorske skušnje pričeti, ko mu dojde nenadoma povelje, da mora v novo Avstrijo odriniti in tamkaj širiti omiko in oliko.
Kralj dneva — svitlo solnce je bilo skoro že drugo polovino svojega dnevnega teka dokon-
čalo, ko smo pribruli v Konjico. Vojaki ostanejo takraj reke Narente v mestu, ki leži na desnem obrežji in se zove navadno Neretva, jaz pa se na ravnost podam čez močen most v drugo mesto — v pravo Konjico h katoliškemu župniku fra An-driju Saravauju, katerega hiša zajedno tudi cerkva stoji onkraj mesta na precej strmem griči. Poslopje je novo, še le nedavno z mnogim trudom in mnogimi žrtvami postavljeno — a ne še dodelano. Na prostem hodniku najdeš siromašen al-tarček, ki naj služi z vmazano opravo in sirotiško pripravo kot kapela ali cerkva katoliškim Konji-čanom in Neretvičanom.
Ljubeznjivi župnik, mož lepe in krepke postave, mož hladne glave, pa toplega srca, odka-zal mi je prav prostorno, čedno sobo, v kterej je moral sluga Pero takoj zakuriti, da si zagrejem život. Tudi dobra južina je stala kmalu na mizi, da utolaži nemali glad, kar se je tim laglje zgodilo, ker je prijazni domačin jedi vedno solil s šegavim, zanimljivim pripovedovanjem. Ko se do-voljno okrepim, službene pote- pri vojaškem po-veljništvu dovršim in si vse za daljne potovanje prigotovim in zagotovim, stopim po mestu, da si ga ogledam od enega konca do drugega. Konjiča v širjem pomenu leži ob desnem in levem obrežji reke Narente (Orontius starih Rimljanov).
Obe strani veže kamenat most, sloneč na 10 stebrih, katerega je bojda ukazal dalmatinski kralj Hvalimir postaviti. Mesto šteje do 8000 prebivalcev, najviše muhamedanov, ki imajo 6 zidanih džamij; od katerih najlepša in boljša je bila svoje dni krščanska cerkva, posvečena sv. Janezu apostolu. Cerkva pravoslavnih ali nezedinjenib kristijanov je majhna in revna, kakor gori omenjena katoliška. Hiše so skoro vse zidane, kame-nate, po čemur se Hercegovina značajno loči od Bosne. Neretva zamreč deli ti dve deželici. Kdor prestopi most z desne na levo stran, zapusti Bosno in stoji na krševiti Hercegoviui. Mesto obdajajo okolo na okrog visoki, strmi, ne obraščeni hribi, tako da ni neresničen pregovor, ki se glasi: kder začnejo skale, tam začue Hercegovina.
Na bližnji gori Preslici nahajajo se še razvaline močnega grada slavnih bosanskih kraljev. Z otožnim srcem se spominja narod nesrečnega časa, v katerem je bila ta tvrdnjava od turške vojske zrušena v prah in pepel; dežela pa oropana svojega bogastva.
Tako n. pr. poje neki bosanski pesnik v žalostinki, ki sem jo čital v „Krvavi knjigi ili spomeniku na 405letno propast bosanskega kraljestva v Zagrebu 1. 1869J :
„Bosuo, Bosno, domovina mila! Kamo tvoji bieli samostani ? Kamo li ti cerkve, žertvenici? O njih samo stari spomen kaže, Da su žrtva postali bjesnila. Kamo njive, kamo vinogradi, Kamo polja, kamo perivoji,
Kamo dvori in palače sjajne, Kamo puti, kamo staže pravne? Ništa nemaš, sve ti je propalo, Sve pustošno u tebi postalo, Jer se legu medjedi i vuci, A još gori od njih — strašni turci." Končuje pak ta bosanski Jeremija svojo — žalosti kipečo popevko:
„Bože, bože! nitko uz nas nema, Samo za te pomočnika znamo! Daj milostiv, gruši ruku svoju, Svomu puku digni težku muku; Da te mogne slobodno slaviti, Tvoju slavu v pjesme pjevati!" Zgodovinarji pišejo, da je kralj Tonsa Ostojič (1443—1460), sin in naslednik kralja Tvrtka II., katerega sestra Katarina je bila omo-žena z mogočnim Ulrikom celjskim grofom, sklical 1. 1446 sijajen zbor v Konjico, na katerem so bili izdani ostri zakoni proti Bogomilom, tudi Patarenom ali Manihejcem zvanim, nadalje proti nepokornim plemičem in glavašem kot nasprotnikom kraljevske časti. Vse naredbe pa so neki več škodile, ko koristile. Z glavo jegovega naslednika Stjepana Tomiča padla je 1. 1463 tudi slavna kraljevina bosanska.
Smešnica 8. „Vi ste toženi, da ste iz ječe vtrgali," reče sodnik pred seboj stoječemu tatu. „Zakaj ste to storili?" „Bes vas poberi, vam človek ne more nikdar po volji storiti," odvrne tat, „ako vtrgam noter v shrambe, ni dobro, ako pa vtrgam iz ječe vun, vam zopet ni prav." J. D.
Razne stvari.
(Zahvala.) Ravnateljstvo gorenje-savinjske posojilnice v Mozirji je poslalo krajnemu šolskemu svetu Ljubenskemu deset goldinarjev za nakup učilnih sredstev ubogim šolarjem, za kar se tukaj v imenu obdarovane mladine najtoplejša hvala izreka.	M. R.
(V Rogatec) za sodnika pride baje g. Ned-ved iz Ptuja. Slovenski zna blizu toliko, kakor nič. Mož sodi toraj med Nemce a ne k Slovencem.
(Nepoznan hudobnež) je g. Frišejev hlev na Lilaškem vrhu maribor. okraja užgal. Pogorel je hlev s hramom vred; 30 oralov gozda v Frei-šteinskej grajščiui na Spod. Polskavi je pogorelo, jednak požar bil je v gozdih Planinske grajščine.
(Obsojeni v Celji) so bili tolovaj L. Kotnik iz Mahrenberga, 15 let, tatje Jak. Tekavec, Flor. Mlinarič 2 leti, Jan. Pogelšek 1 leto, Neža Zidar 4 mesece, Frančiška Osterc 4'/a leto, Jož. Turk zavoljo nesramnosti 2 leti v težko ječo in morivec Jožef Kociper k smrti na vislicah.
(WildhavŠki Kameri) brodaril je v državnem zboru, ka so pre Nemci tako krotke duše, da ne morejo nikogar ponemčiti. No, nemški pisatelj Freitag pa je celo knjigo spisal kder Nemcem
kot največjo zaslugo našteva, da so Slovane od Lahe do Memla ponemčili iu iztrebili.
(Andrej Volovšek), posestnik v Beračah, Kozjanskega okraja, je hotel na Valentinovo v Ponkvi s ponarejenimi bankovci telico^ kupiti. Bankovci (desetaki) so slabo ponarejeni. Zaadarji so ga tedaj hitro pograbili.
(Župnik v Skalah) je postal št. Iljski župnik in dekan č. g. Fr. Trafenik.
(Ogenj.) V soboto, t. j. 18. febr. vnel se je ob 9. uri v noči pri Sliku marib. okraja ogenj, ter vpepelil razen gospodarskega poslopja tudi tri konje, troje goved, nekaj svinj, voze, seno in slamo. Ogenj bil je tako silovit, da ni bilo pomagati.
(iz Mozirja) se nam piše, da je slovano-žrečna „Cillier Zeitung" povsod iz gornje Savinjske doline izpodeua, samo g. Tischler v Rečici, g. Bratanitsch v Gabru in J. Hren v Gornjem gradu jo še dobivajo doposlauo.
Loterijne številke;
V	Trstu 18. februarja 1882: 41, 27, 66, 55, 80.
V	Linci	„ „ 56, 82, 13, 49, 21.
Prihodnje sročkanje: 4. marca 1882.
I Franc Kapus v Gelji
|| edini poseda veliko zalogo frišnih, zanesljivo kaljivnih, poljskih in ||	vrtnarskih semen,
^ Ondi je dobiti seme prave rudeče pese, francoske in navadne štajerske detelje, i lucerne, vsakovrstnih trav pa tudi se-1 mena različnih rož, potem mavec ali gips za gnoj, cepl jena sadna drevesa i 2—4	po nizki ceni.	i
_«J2& ¿^¿N	^Sk i
Hiša na prodaj
blizo Velenjskega trga štev. 44 na novo postavljena in z opeko krita, zravno tudi 1300[3° polja, je pripravna za rokodelca ali pa kdor v stalnem pokoju živi. Več se izve pri lastniku
Jury Krartirič. Lepo posestvo
se prostovoljno proda tik ceste v Ribenci štev. 30. Hiša je lepo zidana in z opeko krita, ima 3 sobe, kuhinjo v nadstropji 2 sobi, 2 obokani kleti, lepa 2 gospodarska poslopja, velik vrt, sadunosnik, 8 oralov pol ja, 10 oralov ti avnika in paše, 21 oralov gozda, vkup 39 oralov 220Q0, eno kočo, ktera 40 fl. dohodka na leto vrže, lastni 2 žagi, zidan mlin na dva tečaja vse v dobrem stanu, ne cenim veliko in dam, kdor kupi, pogoje v obrokih za plačati. Hiša je primerna za č. g. duhovnike pen-zijoniste, in za gospode trgovce vsakega podjetja. Več pove lastnik
Jakob Kellner,
3-3
pri sv. Lovrenci v Puščavi; pošta: St. Lorenzen a. d. Karntner-Bahn.
m^eeeeee^eeeoeeeom
53-4 Gr asilnice
vsakovrstne velikosti in stroja, s pristopov nimi ventili, najizvrstnejše delane, in ve- „
i
W like moči za brizganje, prilične srenjam, O mestom, trgom in jihovim gasilnim društvom.
k Kr iK^a inire
m na kolesih, nosljali, v putali za vrte, ^ Vodonosnilce razne sostave. naj,-m boljše cevi iz konopniue, gumija, za sesajo vanje vode ali za napeljavanje vode, dalje ^ vretenice iu tehtnice za ove cevi, kakor tudi drugo
A\ orodje gasilcem potrebno
rjS priporočuje po uajnižjej ceni proti 51etnemu m poroštvu	M
& ALBERT SAMASSA &
^ c. k. dvomi zvonar in fabrikant strojev in w	gasilnega orodja
W r LJubljani.
Srenjam in gasilnim društvom dovoli ne plačevanje v rokih. Podrobne eenibiike dopošilja brez- W plačno in franko.