,,Naša šola in naše učiteljstvo" Pod tcm naslovom prinaša »Domoljub« že več tednov žolčno pisane napade na slovensko učiteljstvo; prav za prav — da ne bom delali krivice — na ono slovensko učiteljstvo, ki ni včlanjeno v Slomškovi družbi, t. j., po računu člankarja samega, na 3600 oseb izmed 4000 v Sloveniji nastavljenih učiteljev in učiteljic. Po mnenju člankarja, g. J. Kalana, niso ti članki nikaki napadi, marveč »pravična kritika našc šole in učiteljstva«. ter z ogorčenim patosom sprašuje katbliško misleče ljudi, ki nc odobravajo njegovega postopanja: »Tako torej?! Naša pravična ocena sedanjega šolstva in učiteljstva v verskem oziru in oziru vzgoje naj bi bila kaj napačnega, nepotTebnega?!« In da bi utemeljil potrcbo svojc »pravične ocene«, nadaljuje tako-le: »Minulo je še!e komaj nekaj let. kar so Hberalci brez vsakega vzroka, iz gole mržnje do vsega katoliškega, premctavali katoliško misleče in živeče učitelje in učiteljicc po visej Sloveniji, jih podili iz enega kota v drugega, pošiljati jih na najslabša mesta v hribe, trgali narazcn družine, napravljali jim žalost in stroške, nekaterim nakopali bolezen, enemu, če ne šc večim, tudi smrt.« Ti so si smeli dovoliti vse krute krivice, — naša pravična pa naj bi bila napačna, nepotrebna, morda škodljiva?« —... »Glavni namen teh člankov o šoli je, v Ijudstvu vzbuditi zavest, da ima pri šoli tudi kaj govoriti, kako šolo mc-a zahtevati in kako učiteljstvo hoče imeti.« ... »Če govorimo o učiteljih in grajamo na njih, kar je graje vredno, je to samo zato, ker vzgoje od vzgojitelja ni mogoče ločiti. Nihče ne da, česar sam nima. —... Mi pa hočemo imeti versko vzgojo! In ljudstvo jo mora zahtevati! Ker vzgoja brez vere ni nikaka vzgoja. Vsaj popolnoma nezadostna. Kam je taka vzgoja »kulturno« visoko »izobraženo« človeštvo pripeljala, to gledamo danes živo pred seboj.« . .. »O, sovražniki cerkve so vedeli, kaj morajo imcti, če hočejo svoje namene doseči. Šolo so hoteli imeti in jo imajo. In zdaj nam rodi take sadovc! In hudič je tudi vedel, kaj mora storiti, da mu bo šla pšenica v klasje.« ... »Naša sedanja šola — razen dveh ur veronauka — pa o verski vzgoji, torej o vzgoji sploh nič noče vedeti. Samo znanje je vse. Znati moraš, živiš pa lahko kakor hočeš. To je nepisano pravilo naše šolc. Sicer bi ne mogla imeti takih »vzgojiteljev«, kakršni nekateri so. Ker to se pravi postavljati kozla za vrtnarja.« To so besede g. Kalana, to je njegova pravična ocena! Zato v vsako hišo »Domoljuba«!, da bo sleherni Slovenec vedel, česa so krivi slovenski učitelji, razun onih štirih sto izmed Slomškove družbe. Toda — ne! V zadnjem članku, ko je naš pravičen ocenjevalec začutil odpor tudi že pri svojih somišljenikih, je močno reduciral svoj anathema. Gornja njcgova sodba: »sicer bi ne mogla imeti takih vzgojiteljev, kakršni nekateri sc«. kaže, da se mu je že začel porajati v duši dvom o absolutni pravičnosti njegovega ocenjevanja. Ni še dolgo tega, ko je bila njegova »resnica« precej drugačna: JDevet desetin učiteljstva noče veljati za krščanske — ... žal, da je razmeroma malo tako srečnih abčin in župnij, ki bi imele dobrega krščanskega učitelja — življenje velikega dela učiteljstva priča, da sta protikatoliška politika in brezverstvo v najtesnejši zvezi — kako je naše učiteljstvo v velikem delu zlo za naše ljudstvo in našo deželo —. Vse to doni nekoliko drugače, kakor njegov zadnji »kakršni nekateri so«. Vendar pa zadostujcjo tudi ti nekateri, da je naša šola od hudiča, ki si jo je izmislil, da bi ljudstvo pokvaril. Nič bolje ni tudi z drugimi njegovimi resnicami, n. pr. — Devet desetin učiteljstva noče vcljati za krščanske, ker to kar imenujemo mi krščansko, imenujejo oni »klerikalno«. — Davno je že znano, da so ravno med učitelji najbolj zagrizeni pristaši liberalizma in najstrastnejši priganjači jcnesarske stranke. Zato pa tudi glavni sejalci in razširjevaici brezverstva med ljudstvom —. Gospod kritik! Dovolite, da Vas zagotovimo, da so take trditve v svoji gorostasni ekskluzivnosti zelo zelo daleč od resnice. Razumemo sicer, da bi, reducirane na njihovo pravo mero, ne učinkovale pri našem dobrem ljudstvu, na katerega se obračate, tako fulminantno in bi bili članki zaradi tega mcvžasti in limonadasti. Samo tega ne: greh bi bil to zoper učinek in namen, bolje vsekakor, da se resnica nekoliko prilagodi. Posebne vrste resnica je tudi člankarjeva argumentacija, zakaj da je treba slovensko učiteljstvo »pravično« kritizirati. Preganjanje katoliško mislečih učiteljev po liberalnih režimih mu daje zato generalno odvezo. Ali pada potem takem tudi ta greh na naše rame? Ali je sploh še kaka dobra dlaka na tem ubogem učiteljskem grešnem kozlu? In to branje se širi kot nedeljska beseda v desettisočih izvodih med našim narodom! Gospod kritik ste zadnjič enkrat rekli: »Mi katoličani smo mevže; samo vzdihujemo, kako je hudo. pomagati si pa ne znamo!« Resnično, o sebi tega ne morete trditi. Mevže ne tepejo s škorpijoni! Končno pa moramo z vso odločnostjo in indignacijo odklonki Vašo supozicijo, češ da je »Učiteljski tovariš« molčal h krivicam, ki so se godile katoliškemu učiteljstvu. Naša vest je mirna, zato nas ne doseže nikako podtikajoče sumničenje. Avtor te pravične kritike še lahko še vedno informira pri naših tovariših v Slomškovi družbi, ali je storilo vodstvo slovenske učiteljske organizacije svojo dolžnost ali ne. Sicer pa naj ne misli, da je liberalen režim preganjal samo »katoliško misleče učiteljstvo«, še večje je bilo število ostalih učiteljev, ki po člankarjevem mnenju nc spada med katoliško misleče. Dokaz, da režimi niso preganjali učiteljstva zaradi mišljenja, marveč zato, ker se je postavilo na stališče, da hoče služiti interesom ljudstva in ne stranki. Tako je bilo in tako je.