Za poduk in kratek čas. Slomšekovi zbrani spisi. (,,Slov. Narod." štev. 295. I. 1879.) Pod tem naslovom je izdal marljivi gospod Miha Lendovaek, vikarij v Ptuji, uže tretjo obširno knjigo, ki obsega 21 životopisov Slomaekovih. Ti podajajo z veliko zgovornostjo in obširnostjo popisano življenje in delovanje mnogih za prebujenje slovenske narodnosti zasluženih pisateljev (n. pr. Aliacla, Staniča, Volkmera), pa tudi splob vzglednih iu ituenitnih mož (n. pr. Radeckega). Se živo besedo nam piše Slomšek njih mišljenje in prizadevanje na korist ubogega 61oveštva. Pri vsakem veljaku kaže, kako se mu je bilo proti nebu ozirati, da nij onemogel v svojem trndapolnem delovanji, in kako je nahajal tolažilo in povracilo v svesti, da svoje dolžnosti spolnuje. Zarea, lepo vrsto krepostnib mož predstavlja nam Slomšek v spodbujo, da bi je posnemali in po njib vzgledu domovini koriatili. A ne le jedro te knjige je hvale in priporočenja vredno, tudi njena beseda zaslužuje našo pozornost. Slomšek je poleg Ra^nikarja, Metelka in Verto^ca najboljši slo^enaki prozaik od Vodnika do Le^stika. Njego^i spisi se odlikujejo po čistosti jezika, globokosti mišljenja in Sutenja, ter morajo se iz ling^ističnega stališča 78asi celo klasični imeno^ati. ,,Slomaeko7 zlog —¦ pra^i Janeži8 — je skozi in skozi uglajen, besede in podobe domače, izmed ljudst^a posnete, narodne, toiej tudi naiodu 7 srce segajo.'1 Slomšek je 7edel, da je odgoja le na podlagi doruačega jezika mogoča. Za ureaničenje tega je neumorno delo^al 7es 6aa s^ojega življenja 7zlasti pa kot dekanijski in škofijski šolski nadzornik. S tem pa še nij hotel nemščiue odstraniti, kakor 80 mu očitali njego^i nasprotniki Nemci, nego držal se 7edno pra^ila: Eolikor jeziko^ znaa, toliko ljudij 7eljaš. Slomšek je spve^idel, kako močno potrebujejo Slo^enci dobrih knjig. Dobro 7ede, da le 7 združenji je moč, sklenil je ustano^iti ,,društ7o za izda^anje dobrib sl<>7enskib bukev". A kar je bilo Nemcem uže da7no do^oljeuo, tega 7lada Slo^encem ni dopustila: prepovedala je ustano7ite7 takega društva. Slomaek je dobro 7edel zakaj in pisal 87<>jemu prijatelju: .,Posamezni preženeuio S7oje moči in onemoremo. To vidijo so^ražniki in usta^ljajo 7se dobro z domišliijami 7sake baže. Vendar me to nikakoi- ne bode zadrže^alo delati 7 višjo čaat božjo in blagor tistega ljudst^a, mej katerega ine je pre^idnost postavila —." Slomšek je znal popularno pisati. Eot iz7isten pedagog je 7edel, da se moie ijudst^u le ona knjiga prikupiti, ki je 7 narodneni dubu in na podlagi narodnega mialjenja osnovana. Slo^ensko Ijudst7o je krepko, do^tipno, ljubi petje in in sale. To je Slomšek spoznal in po tem je uravnal S7oje spise. Tudi Le^stik je silno poudarjal, da slo^enski kmet potrebuje 7 piTej vrsti kratko8asnih in podučnih sesta7ko7, ki so 7 domačeiu duhu pisani, a ne učeno. Jako bi mu ustregel, kdor bi znal resnico zavijati 7 piijetne šale. Pisati bi se moralo 7 domacej besedi, 7 domačih mislih na podlagi domačega ži^enja, da bi Slo^enec 7idel Slo^enca 7 kujigi, kakor vid| S7oj obraz, 7 ogledalu. (Poto^anje iz Litije 7 Catež, ,,Slo7enski Glasnik" I. 82.) — In za ta namen so najbolje pripra^ni ra^no Slomseko7i spisi vzlasti njegove basni in pripo^edi, pa tudi 7e8ina njego^ih pesnij. Rea dajepisavatu pa tam manj gladka in zastaiela, da so nekateri izrazi Slo^encem zunaj Štajerskega težko razumlji^i. Ali temu bi gospod izda7atelj lebko 7okom prišel, ko bi Slomšekovo pisa^o nekoliko popra^il (n. p. prepogosto sta^ljen je glagol na zadnje meato 7 sta^ku) in inanje znaue besede naj bi tolmačil 7 oklepib ali pod crto se splošno znanimi izrazi. Skrbno urejene izdave tem bolje potrebujemo, ker Slo^enci ne moi-emo 7sako di-ugo ali tretje leto svojih pisatelje7 na no70 in izdajati, treba je torej 7sako izda^o na 7eč časa preračuniti in potem ura^nati njeno obliko. V Slomseko^ih episih nabajamo obilno gradi^a za nežno mladino in splob učence ljudskih šol. Se 7e, da bi jako piikladno bilo, ko bi se basni in povesti 7 manjših snopičib izdale, ki bi naj bili urejeni po primeri starosti in odgoje naae mladine. Ali tudi tako so Slomseko^e knjige zelo prikladne za darila našej mladini. Zlasti naj bi premožnejši rodoljubi nekaj takib knjig pokupili in je konec leta razdelili kakor šolska darila niej najpridnejae učence. Tako bi se splačevali troški izda^anja iu g. urednik bi lebko nadalje^al s^oje začeto trudapolno delo. Posebno je želeti, da bi 8etrta knjiga skoro izišla, ker ona bode obsegala narodno-politi8ne članke, popise, raznotere poducne drobtiue, šolsko blago in pedagogične stvari. To so sami zanimi^i spisi, ki imajo še denes 87ojo 7elja7o in ki so najbolj sposobni naše ljudst^o buditi in podučevati 7 njego^ih pra^icab. V politiških spisib kaže se nam čist, neoskrunlji7 značaj Slomšeko7, ki nij nikoli odpadel od s^ojega roda, ali tajil s^oje matere. Eak duh 7eje 7 teh spisih, to se vidi uže iz onega, kar piae Slomšek konec ži^otopisa Frauceta Čepeja str. 385, 6. III. kn.: nNemci nam očitajo, da smo 7 omiki zaostali, da naae šole kaj ne 7eljajo, da je naše Ijudst^o neumno in nemamo. Tako o8itanje nij pra^ično, ne resnično. Slo7ence7 je toliko pos^ečenib mešniko7, da jib nad sto in sto po nemškib krajib kerške in seko^ske škofije služi; pa tudi po drugih avstrijanskib deželab; veliko duho^nij bi bilo brez dušnib pastirje7, naj bi jim Slo^enci ne pomogli. Koliko pa Nemce7 mešniko7 inej Slo7enci najdeš? Slo^enski rojaki služijo kot uradniki po vseh a^strijanskih krono^inab, se naučijo leliko in radi 7sakega jezika; kako okorno se pa 7ečjidel nemški opra^niki med nami nosijo ter hočejo, naj bi za njih del 7si Slo^enci nemški znali, da bi pri nas kaj veljali. Slovenski sino^i so na 7ojski hrabri 7qjš6aki, in tako pogumni, da se jim sloviti 7ojskovodja odkrije in jih 7si h^alijo, ki jih poznajo. Slo^enci znajo tudi oiati in 7insko trto obdelo^ati, so pridni podložni S7itlemu cesarju in pobožni 7erni kristijani: in ravno to je pra^a pristna ouiika, ki ljudi časno in 7e6no srečne stori. Ako so Slo^enci res zaostali, so zaostali 7 tisti nemški kulturi in pos^etui modiosti, ki jo 87. apostol Pa^el imenuje pred Bogom neumnost. Ako smo pa Slo^enci 7 kakib pos^etnili rečeb zaostali, so nerodne nemškutarske šole kri^e, 7 katerib se razun s^ete 7ere, pra7 za pra7 drugega nij slo^enska mladiua učila, kakor nekoliko nemčevati. Nemški so deca 7ečjidel pozabili, druzih potrebnib in koristnib rečij se pa nijso učili." Enjiga, 7 katerej se nabajajo taki nazori, in katera nam podaja tako iz^rstno pedagogično giadi^o, 7redua je, da se čim dalje razairi in udomači mej slo^enskim narodom. Zato sezite po njej zlasti 7i učitelji in 7si oni, katerim je zdiava omika našega ljudst^a 7 resnici mar. Tako bode g. izda^atelju skoro raogoče 8etrto knjigo Slomšeko7ih spiso? mej ljudst^o poslati. Rutar. Smešničar 13. Jakec: 7eš, Jur8ek, mi po7edati, kaj je pra7 noro? Jiiicek: ne 7em, le kai* mi sam izpo^ej! Jakec: vidiš, pra? noro je, 8e inia kdo trobljo (trompeto) pa trobiti ne zna. No, kaj je pa še bolj noio? Jurček: ne^em. Jakec: še bolj noro je, 8e ima kdo d^e troblji, pa trobiti ne zna; no, ali 7es, kaj je pa najbolj noro? Jur6ek: ne^em. Jakec: najbolj noro je, 8e kdo trobiti zna pa nima nobene troblje, to je najbolj noro ! . . . . k