192
Dopisi.
]\a Dunaji 9. junija, y — Včerajšnja seja v zbornici poslancov je bila za nas Slovence imenitna zato, ker je v nji rodoljubni gosp. dr. Lovro T o man zastavil mi-nisterstvu pismeno vprasauje (iuterpelacijo), ktere priprave in naredbe je storilo ali storiti namenilo, da se enkrat izpelje in uresniči ukaz že pred 2 letoma dani, namreč-'od 8. avgusta 1859. — Kaj veleva ta v času, ko se beseda sedaj zopet oživljena ^enakopravnost narodov" več slišala ni, razglašeni ukaz? Ukaz veleva, da naj se za naprej odstopi od pravila, po kterem se morajo v gimnazijah vsi predmeti samo po nemško učiti in razlagati, da se toraj smejo za to razkladanje rabiti tudi narodni, deželni jeziki. — Interpelacijo Toman-ovo so dragovoljuo podpisali Cehi in od Poljakov tudi dr. Smolka. Kar se tiče mož, ki bi imeli v zboru slovenstvo zagovarjati, in ktere je gosp. dr. Toman zastran tega prosil in nagovarjal, ji je pristopil samo verli gospod CernesKrasa. Mi ne sumničimo in ne natolcujemo, mi ne obrekujemo in ne zasmehujemo nikogar, al gole resnice tudi ne smemo zakrivati, — dela so pokazale, da slovenstvo ima v zboru samo dva zagovornika slovenske kervi, in med njimi pogrešamo še celo Drago ti na, kteri je bil v 1. listu »Slovenije" od leta 1849 s tolikim navdušenjem zaklical nSlavo Slavjanom" (ponosni glas, v kterem je takrat naš „Dra-gotin" ptujo kulturo za nas mačeho imenoval), in kteri je z marsiktero dobro pesmico in zlasti s svojo pravlico 5)PrekIete grablje" v ^Koledarčku" leta 1855 očitno razodel ljubezen do slovenščine in domovine slovenske, — kteri je uno, ravno za povzdigo slovenščine v šolah uamenjeno) prošnjo do deržavuega ministra podpisal in z druzimi vred izročil, — kteri je zadnjič v deželnem zboru obljubil, da se bo kakor deržavni zbornik poganjal za pravico! Tukaj ni dopuščen nikak izgovor, marveč velja popolnoma: kdor ni z nami, ta je proti nam; ta nam je protivnik. S tem, da našim poslancom za spolnitev gori omenjenega ukaza včeraj nič mar ni bilo, so očitno pokazali svojo misel, da se v slovenskih gimnazijah ne sme nobena reč, tudi slovenski jezik in kerščanski nauk ne, in kaj še le zgodovina ali zemljopis po slovensko učiti!! — Res, vsacega rodoljuba bo zabolelo globoko v serce, ko bo to slišal; toda ne obupajmo, marveč tolažimo se z besedami iz hvale vrednega sostavka zadnjih „Novic" ^Slovanska misel o avstri-janski politiki", ki govore: ^opazujemo, da se Slovani, vkljub vsem nemškutarskim overam, od leta do leta bolje zavedajo. Ako je pa tako, to se mora broj slovanskih re-negatov od leta do leta bolj manjšati, broj rodoljubov pa rasti itd.**   Narod je večen.   Tolažimo  se dalje s pogledom
193
na našo nadepoluo mladino, „ker njena je nebeško kraljestvo". — Kar se pa tiče tacih poslancev, ki so zgolj uredniki, to se ve da ne bodo pred vlekli s Slovani, dokler ne bodo pred sabo vidili ministerstvo Slovanom resnično ugodno in prijatelsko; pervi dan pa, kterega bi se prisodilo kaj tacega (in kaj se ne utegne vse primeriti!) bodo tudi oni mahoma prestopili na slovansko stran.
Iz Haloz.   Verlo zadovoljen razkrijem, da smo mi na slovenskem Stirskem v deželni zbor za občine ptujskega in rogačkega okraja najsrečnejše volili, čeravno se nam je oponašalo, da je izvoljenec Nemec.   Naš poslanec je posten in  pravičen   mož,   poseduje   globoke znanosti,   razume čas;   ustavna svoboda mu je zastava,   zavezno načelo njegovo geslo; bolje je zavzet za blagost in osrečenje slovenskega  naroda kakor marsikteri   zleženik   slovenske   matere; naš   narod   ublažiti   je   njegova   perva   in   največja   naloga. Tega blagega gospoda   so   neki   naši   lažislovenski poslanci se derznali „panslavistau   razglasiti.    Naš  poslanec  je   ko-nečno nasvet dal,   da   se cesarska   listina   20. oktobra tudi v slovenski besedi shrani;   naš poslanec,  s ponosom velim, je predložil,   da   se slovenščina   v učilišča  in pisarnice cesarske vvede,   opiraje   se   na   ravnopravnost   vseh   narodov in dano besedo Nj. veličestva,   čeravno je nekega poslanca za   slovenski   kraj   v prebiranji   tega   nasveta   na   deželnem zboru kerč pa celem životu   lomil,  —  čuda,   da ga ui popadla šče bolezen sv.    Vida!   Ta nasvet je bil podpiran od poslancov,   kar se ne  bi bilo nadjati,   in celo od pravičnih Nemcov,   tudi   iz   gornjega   Štajarskega.    Naš   poslanec je tudi hotel nasvetovati,   naj   bi   se berzopisni   zapiski tudi v slovenski   besedi   razglasili,   pa   podpornikov   ni   bilo;   vsaj taki nasprotniki  so   bili med našimi,   ki so rekli,   ako se to predloži, da nakanijo temu nasproti govoriti za stroškov tlelo!!    Taki   ljudje   zabijo,   da   mi   ravno tako in še hujše davke   plačujemo   kakor   Nemci;   je   li   tedaj   nismo   vredni zvedili,   kako ste se obnašali?    Poglejte na Slezko.    Sicer ni dosti   kvara,  ako   ne zvemo dosedanjih del na deželnem zboru;   samo   pravičnost   in   enakopravnost   inači   govorite! Prikrojenemu volitnemu redu in temu, da so prej neki uradniki beriče razpošiljali nabiraje glasove, ter, kar sem moral čuti,   po ranjškem volivcu  plačali,   se imamo zahvaliti,   da bi skoro brez zastopnika bili ostali.    Jaz mislim,   da bi mi Slovenci na Stirskem okoli 423.000 ljudi si smeli slovenske poslance voliti,   ki bi nas branili in  zagovarjali,   nikar odpadnikov ali nasprotnikov,   ki so zoper nas in naše koristi. Ne verujem,   da   bi   Bachovnjake svoje največje sovražuike dolžni   bili   drago   piačevati.    Sicer   ni   za   nas   rešitve   na takih zborih,   kakor je Stirsko,   Koroško itd.,   kjer  smo v manjšini;   nas more le   slovenski   zbor   rešiti,   kakor  Serbe narodna skupščina;   ali smo   menda mi nevredni tega,   kar drugi imajo?  —  Naš poslanec g. Herman je vsostavku: ^Gieiche Lasten,   gleiche Rechte" (Enake bremena,   enake pravice)   po   številkah   dokazal,   da   mi   štajarski   Slovenci, čeravno je   nas število   samo na 381.302 postavila,   imamo razmerno šest   poslancov na   deželnem   zboru premalo;   na gornjem in srednjem Stirskem se je volil poslanec na 20.958 ljudi, pri nas pa na 31.775.   Proti koncu svojega sostavka tako-ie piše:  „Tako pomenkljivo zastopanje naših zadev   je za Slovence, oziroma spodnje Stirske toliko občutljivejše, ker posebno šest poslancov tergovstva in obertnosti, dvanajst poslancov velikega posestva   kakor   tudi   trije  moževni glasovi s svojimi   narodnimi   in   t varnimi (materijalnirni)  zadevami so bolje na nemški zemlji ukoreninjeni,   in   tudi 9300 Slovcncov zunaj mariborskega okrožja narodno zastopništvo pogreša, ker se ni moglo na nje ozirati pri volitvi za raz-tepenosti voljo.   Toliko več imamo pravico želeti, da se zastopništvo pravičnejše razdeli,   ker  spodnje Stirsko je razmerno bolje   obloženo  z očitnimi   (lačnimi   bremeni, vojaško na8tauovitvo   in   vojniskim   nabirom,   kakor   kterikoli   drug okrog;  narodna omikanost je ondi najbolje zaostala, vsiro-mačenje   in nenravnost   pa   najdalje   napredovala;   tedaj  se
nam ne more zameriti, ako se opiramo na svečano izrečeno načelo cesarjevo: „Enake bremena, enake pravice, — ravnopravnost".
O tej priliki šče lepo prosimo svojega vrednega poslanca, da bi nam po številkah šče dačne in nabirne razmere razkril, da svet sodi.
Potrebno se mi vidi Slovencom politiški načert naznaniti, kterega je naš poslanec svojim volivcom razposlal. Imenitne in prevažne so te čertice za razvoj našega prihodnjega ustavnega življenja, kterih se moramo lotiti kakor utapljavec rešivnega oža; le po takih pravilih osnovane občinske naredbe donesejo gotov uspeh narodu. Načert je ta-le:
„Vi ste mi svoje potrebe na serce položili, ter pričakujete, in jez sem vam obetal, vaš, vaših zadev zvest in stanovit zastopnik  biti.
Poskusim razložiti, kako nakanim svojo nalogo rešiti in zakaj bi se najpervlje poganjali.
Najpred bi treba bilo določiti, terdno in gotovo, kako in nakoliko naj bi se ljudstvo udeleževalo vlade po zdru-živnem potu z vzvišenim vladarjem, to je, ustavo osnovati.
Tu ni mesto in predeleč bi zavedlo onih velikih načelnih pitanj se dotikati, ktere rešiti bomo se trudili opiraje se na modrijanstvo, zgodovino in svojo zvednost; tu tedaj omenim samo preinačbe, ktere najbolje vaše dobro in hudo zadevajo.
Začenjam z novo srenjsko postavo, ki se ima osnovati, v ktero bi se ueizrečeno dosti občnega in koristnega dalo spraviti.
Vi bi naj osnovali, kar se mi dobro zdi, ve če soseske po priliki tako, da se ptujski kraj, imaje 44.000 ljudi, največ v 8 ali 9 občin razdeli.
Velike soseske imajo več veljavnosti in važnosti, ter lože stroške nosijo same se vladaje.
Pripraven predstojnik, izvoljen srenjski uradnik in srenjski služabnik bi lahko največ opravil sami oskerbeli, ktere sedaj okrajni urad, sodništvo, dačni urad, biležnik (notar) in pravdosrednik opravljajo. Vi sami bi lahko osker-beli redarstvo, pobirali dače, spisovali različne pisma, razpravljali zapuščine, skerb imeli za svoje varovance, prevzeli poravnavne poskuse, overžbe opravljali, celo določevali v pravdah konci manjših po skrajšani ustmeui obravnavi, oskerbovali jako silne naredbe in prejšnje preiskave v kazenskih rečeh — v vsem bi svobodna bila pritožba na deželno gosposko; nadalje skerb bi imela na svoje učilnice, učilniške hrame, cerkve in župne hrame (farovže) itd.
Ker bi se vse godilo očitno, ter pred vašimi očrni in cela soseska bi morala porok biti in vsakemu vas bi na sercu ležalo, da bi red bil in opravila se dobro vodile, bi se najberže vaše reči hitreje, marljiveje in previdneje opravljale, kakor se je to dozdaj godilo.
Se ve, da bi se morale tudi opravilne oblike skrajšati in olajšati, kar bi tudi prav bilo; vendar dvomim, je li niso celo zemljišnice (gruntne bukve) konci v sedašnji podobi ravno toliko kvara kakor haska donašale.
S tem bi se pomagalo vašim tožbam zavoljo vednih, dostikrat več milj dalekih potov k sedašnjim gosposkam ; koliko ste pri tem časa in penezov zapravljali, vročnino in poverjenstva (komisione) plačevali; drago in dolgočasno pravdosodje bi se odvernilo.
Predstojništvo bi vas priloživše k tlačnemu ranjškemu malo nalogo proti ognju in toči zavarovalo; tudi bi vam svetovalo, da bi se jak vračnik, tudi živinski zdravnik pri nas nastanil, ako bi mu zastonj dali stanovanje v prostor-uem soseskinem hramu in nekoliko zemljišča. Gotovo bi se dali pomočki in poti najti, da bi se občinarju stiskanemu hitro in brez velikih stroškov penezi na posodo davali. Za siromaške in revne bolnike bi brez dvombe tudi oskerb-nišča vedili osnovati itd. Na kratko, vi bi vse potrebno imeli pri roki, duhovno, zdravniško, sodniško in penezno pomoč.
194
Bi li zmerno pisnino v soseskino peneznico devali, že to bi skoro za stroške vasema vladanja šepnilo. Nikar ne mislite, da se vam s temi pi omembami bi novo breme naložilo; nasprotno, vse vam se polajša, ne spomni vsi neizmernega uravnega dobička, ki bi vam odtod gotovo prihajal.
Po ti prenaredbi bi se število zdajnih deželnih uradnikov pomanjšalo, in s tem tudi vladini stroški, kar bi pri dačah na vaš dobiček bilo.
Šče le, ko se nove županije dogotovijo, bode se vi-dilo, koliko deželske gosposke bo treba, in koliko uradnikov, šče le te bode se stanovitna vladna postava dala urediti, za česar voljo bo najberže srenjska postava tudi v oziru najpervo in najpotrebnejše delo narodnih zastopnikov.
Sila potrebno bode narodnemu poduku pozorno oko podariti. Razne poduke v keršanskem nauku samo ubožno zadobljena nepametna urnost brati, pisati in račuuiti ne omikuje ne duha prav ne serca. Omika osvobojuje — je moč — veda je bogastvo. Vaša detca (^otroci) bi se morala zadovoljno razbistriti v svojem najbližjem poklicu, kako se naj zemlja obdeluje, živina redi, drevje sadi in goji, umno gospodari itd., kakor tudi o svetu, periodi, deržavi, človeških pravih itd.; njih serce bi se naj napojilo z blagimi načeli pobožnosli, nravnosti, marljivosti, hranljivosti, snaž-nosti, ljubezni do bližnjega, ter po takem bi se tudi od te strani strašno se razširjajoča spačenost overla.
Oskerbivši si razsvetljene blagovoljne učnike, ki bi, kolikor je moči, samostalni, oskerbljeni s kruhom in uživaje primerno zvunešnjo veljavnost, plačilo za svoj težavni poklic dobivali, poboljša vsi učilo, poboljša vši in pomnoživši učue predmete, bi se imenovani lepi nameni dali doseči."
Dalje govorivši šče o koristi narodne straže je sklenil govor svoj tako: „Prijatli Slovenci! rad bi bil vam v vašem m a ter nem jeziku govoril, pa okolnosti mi niso dopustile. Vaš jezik je neskončno lep, bogat in gibek. Ne more in ne sme se vam zameriti, ako si ga hočete v čast spraviti. Matei na beseda povzdiguje serce ; le v maternem jeziku se more narod na višjo stopnjo omike spraviti. Tudi v tem oziru varn hočem zvest prijatel biti. Iz dolgega terp-Ijenja in ponižanja idete lepemu vstajanju nasproti.
Jaz sem tedaj vse naše težave omenil, pa tem odpo-moči, bode menda težko. Sebičnost, lenost, neumnost in ured po starem kopitu so proti nam; jaz pa ne zdvojim o uspehu. Naše zahteve so tako pravične, kakor je naša potreba velika; pravica se nam mora dati.
Že se mi zdi, da vidim v vaše kolibe se povračati serčnost in radost, marljivost in nravnost in hranljivost; razne stanove, ki zadovoljnejše, marljivejše za svoj poklic delajo, — vidim, ko ljudje mirne vesti morejo živeti, so poboljšani in oblaženi, ter pregovor prijatelski se spolnuje: „Občna svoboda, občna omika, občna  premožnost".
Toliko o našem vrednem poslancu, ki se je samouk naučil slovenski, ki je izvoljen rekel po priliki te besede: „Slovenci! moje serce je pri vas, moje življenje za vas." — Spletke ga niso pustile na dcržavni zbor dunajski!                                                                        Holožan.__j
Iz Reke 1. junija. Te dni so slovenski učenci tukajšne gimnazije prevzvišenemu gosp. škofu Strosmajer-u poslali v slovenskem jeziku pisani list udanosti, v kterem se preblagemu stvaritelju jugoslavenske akademije z gorečo besedo zahvaljujejo, da je storil, kar za duševne interese naroda jugoslavenskega pred njim še nihče ni storil, in se tako največejra dobrotnika slavno skazal.
Iz Breznice na Gorenskeiti 6. junija. Danes opoldne so naš ljubljeni gosp. fajmošter Kašpar So klic v naročji milostljivega kneza in škofa ^^. dr. Jerneja Vidmarja, ki so jih prišli obiskat, svoje blago življenje v 78. letu svoje starosti sklenili. Že predlanskim so poprej zmiraj terdni gospod nevarno zboleli, tako, da se lani niso upali Hvoje druge nove maše slovesno obhajati. Pozneje so vendar nekoliko okrevali;  al vidilo se je, da celo na tanki
nitki visi njih življenje. Ko jih pridejo milostljivi naš škof obiskat in se po dohodu sede ž njimi pogovarjajo, nagloma omolknejo in umerjejo. Smert njihova je bila mirna kakor je bilo celo njih življenje mirno; bili so res zmiraj in povsod ljubeznjiv pastir svojim ovčicam. Naj v miru počivajo! (Vrednik wNovic", ktere so rajuki vedno radi prebirali, pa položi še posebej na njih grob nevenljivo cvetko žive hvaležnosti, ker rajnki, ko so še kaplan bili v Kranji, so mu bili njegov pervi učnik skoz več let in vseskozi ljubeznjiv prijatel.   Bodi jim žemljica lahka!)
Iz Kranja 9. junija. — Pri nas je bil že tretjikrat ogenj podtaknjen in ves sum leti na tistega Siherl-a (Dimeža), ki je predlanskim iz Oseka iz ječe všel, kjer je bil na 18 let obsojen in se zdaj po Gorenskem klati zdaj tako, zdaj tako oblečen. Čuda je to, da tako sila nevarnega človeka še niso zasačili! Ali bi se ne moglo več kompanij soldatov razposlati ali pa darilo zagotoviti, kdor ga vjame? Kmetje sami — razun nektere derhali, ki ga morebiti ima pod svojim krilom — ga gotovo ne skrivajo, pa se ga boje izdati, ker, če bi spet iz zapora všel, bi se nad njimi strašno maševal.
Iz Zaverh-a poleg Šmarne gore. Dasiravno je tudi pri nas spomladanski mraz zelo bčelam škodoval , so meni vendar že binkoštni torek začele rojiti, in eni panjovi so že rojili po trikrat. Bog daj, da bi kmalo še vsi drugi. Lansko leto je cvetela jelka, letos pa cvete smreka. Toliko predragim  bčelarjem.                                      Lorenc Ivanič.
Iz Ljubljane 1. rožnika, vk. — (Nov jezik na Kranjskem in novo jugoslovansko kraljestvo.} Neka go-spodičina, ki pridno domače časnike prebira, in je sploh prav uueta Slovenka, je prinesla te dni staremu uradnika ali „pijomtarju", kakor se jim v dobri kranjski „šprahitt pravi, tisti list „Laib. Zeit.", kjer je domorodni slovenski govor velespoštovanega gospoda župana natisnjen. Blaga hči slovenska ni mogla, da bi ne bila zavoljo tega iz serca vesela, tedaj je tudi uradniku jela hvaliti verlo domoljubno obnašanje novoizvoljenega g. župana. Ali kako zelo je raz-čila sivega moža. „Pojte rakom žvižgat s to neumnostjo" — jo zaverne — „kaj bote tudi Vi znoreli!" — „Nikjer ni toliko nerodnosti kot pri nas. Lejte , kaj se vse izmišljujeta dr. Bleivveis in dr. Toman! Napravila sta nov jezik, ki ga živa duša ne razume; le nekteri norčavi študentje se ga uče, da potem žlabudrajo to čobodro. Pa kaj se še pripravlja! Hočejo narediti novo realno šolo, v nji pa vpeljati oni zmešani jezik, ki je iz vseh kotov nabran, in tako na-šemarjen, da ga nobeden ne razume. Ako se to zgodi, mora kupčija konec vzeti, zakaj, ako se bojo kupčijski strežaji iz one nove realke jemali, kdo bo ž njimi znal govoriti? Pa ko bi že to vse bilo! Al kaj fanatikarja Bleivveis in Toman še namerjata! Pomislite, naredila bota novo jugoslovensko kraljestvo!" — Take burke je blodil in robil mož, kterega le to zagovarja, da šteje blezo že nad sedemdeset let; tedaj revček več od putike (podagre) ve kakor od jezika domačega. Ker mu je slovenski jezik popolnoma neznan, je prav naravno, da se mu zdi nov jezik. Povejte posebno Vi, priprosti kmetje, ki „Novice" pridno in marljivo prebirate, povejte staremu ptujcu, da ta slovenski jezik, je jezik, ki ga slovenski narod govori, kterega še ni popačila nemška ,?spraha" takih ljudi, kteri hodijo na „špancir" na „roženpohtt, da se tam „unterholtajott itd. Povejte jim, da to ni novi, ampak tis uči et ni jezik cele Slovenije! „Kaj, Slovenije? — to je tistega novega kraljestva?" bo zarenčal naš protivnik. Da! zaterdimo še enkrat, to je jezik tiste dežele, v kteri stanujejo Slovenci: po Kranjskem, Koroškem, Stajarskem, Goriškem in Primorskem, in kodar še drugod. Tukaj prebivajo mirni in poterpežljivi Slovenci; tu je stara dežela slovenska, da bote vedile, da ne bote več prašale: kje je nova ^Bleivveisija" in „Tomanijaa? Po teh pokrajinah se širijo cesarju verno vdani Slovenci. — To naj si zapomnijo
195
ˇsi tisti, ki so tako mogočni — v vednosti, da jim je ime „s l o veuskiu jezik nova izmišljena reč, — mesta naše prestavljajo zdaj sem, zdaj tje; veliko manj pa se vejo, koliko nas je Slovencov na število. Bog le daj, bi se kmali uresničila vroča želja vseh Slovencov, da ne bojo več ptujci v lastni domovini, naj protivni petelini še tako kokodaskajo iz rogate nehvaležnosti do dežele, ki jih redi, in še več — iz zopernosti do uredb svitlega Cesarja! Iz Ljubljane.
T@lašlb&e
Na grobu nadepolnega Joana Ahaci ca, osmošolca, umerlega
20, maja.
Noč tamnetna svet pokriva,            Sinček, ki že spi v gomili, V sladkem spanja vse leži,             Stopi k njima ves svital.
Mati le solze preliva,                      Reče oeu, mamki mili.
Oče moči z njim oči.                       Ko da v grobu bi ne spal:
Sina djali so v gomilo                     „Oče dragi, mati mila!
Poleg hčerice hladno;                      Upokojita serce;
Zato plaka mati milo,                     S sestro bova vence vila,
Oce joka se bridko.                         Kteri nikdar ne zvene," —
Kadar polnoči odbije,                       ..Vence rajske, da na glavo Ju premaga spanja moč,                 Vama jih položiva,
In svitioba ju obsije.                       Kadar k nama v večno slavo Kakor ko se zor napoc.                  Nebeščanov prideta."
„Vroče bova pesmi pela
Z brati rajskimi Bogu: Da bi sreča saj cvetela
Se v edinem Vam sinu!" Iz Ljubljane. Ker bode deželni odbor vprihodnje tudi očitno naznanje dajal, kar se bo v njegovih sejah pomenkovalo in sklepalo, je začel te razglase s svojo 3. sejo, ki je bila 31. maja.   V ti seji so prišle   na versto cestne zadeve po pisma gosp. Jožefa Zagorca,  poslanca iz Dolenskega, s kterim je poslal od več županov in soseskinih mož   podpisano  pritožbo,   da c. kr.   kantonska  gosposka  v Kostanjevici županii v Št. Jerneji   napoveduje  cenitev  rabljenih reči vseh tistih gospodarjev,   ki  so še kaj   na dolgu zastran kantonske ceste.    Pritožniki se opirajo  na sklep 8. seje deželnega zbora,  v kterem se je na temeljite pritožbe od mnogih strani  enoglasno  sklenilo,  si. deželnemu poglavarstvu živo potrebo  razodeti,  naj   se vse dela iznova namenjenih ali že začetih kantonskih cest in eksekucije zavolj takih del začasno ustavijo razun   nekterih,   ki se lahko izdelajo ali ki jih soseske same izdelati želijo. Gosp. Ambrož, kot referent te pritožbe, je odbora naznanil, da že 4. maja in  vdru^ič  o pritožbi  senožeske  županije   14. maja  se  je deželni odbor obernil do c. kr. deželnega  poglavarstva,  pa se zrni raj   ni   odgovora  dobil,   kaj   ono   misli   o tej zadevi kantonskim   gosposkam * ukazati;   treba je  tedaj, da vtretje oa vlogo gosp. Zagorcovo deželno poglavarstvo tem živejši deželni odbor  prosi,   da se  izpolne  sklep deželnega zbora, ker so nadloge   ua kmetih že   tako velike   in  jim jih  take cestne   dela   se   povikšujejo.    Odbor  je   enoglasno   sklenil, vnovič se oberniti do  si.  deželnega  poglavarstva. — Dalje je dr. Bleivveis nanašaje  se  na  sklep deželnega zbora odboru predložil,   naj   se   za   prestavljanje nemških stenogra-fičnih naznanil v slovenski jezik in  za popravljanje  pervih iztisov za vsako tiskano polo plača   12 gold. nov. dn., ker to plačilo se ujema s trudom,  ki   ga  ima  prestavljavec in popravljavec; tudi štajarski deželni zbor leta 1848 je enako delo tako plačeval. Odbor je enoglasno poterdil predlog.
— Križem mesta se pokladajo že cevi, po kterih se bo pretakal ga z ali plin, ki bo o vseh Svetih mesto razsvetljeval z novimi lučicami po ulicah mestnih, stacunah kupčijskih in še družin krajih. — Sila potrebno je bilo, da je te dni mestna gosposka oklicati dala, da bojo čuvaji pazili nad fanti ni, ki postopajo po ljubljanskem grada in kam nje lučaj o doli na verte; že večkrat je bil kdo poškodovan in nekdo prav zlo. Ker mislimo, da šolski učenci niso tako razujzdani, bi bilo posebno streči po tistih mladih
viačugarjih. ki se namesto šole klatijo celi dan okoli, in vsacega takega berž zgrabiti in ga tirati na magistrat, da se odverne lenoba, ki je mati vseh pregreh. — Še neko drugo vošilo zavoljo našega grada imamo na sercu, ki jo bomo pa drugo pot razodeli.
—  Ravno smo brali, kako lepo se je te dni v reškem županijskem zboru neki pravičen Hervat za čast Slovencov potegoval dobro loči vsi poštene Slovence od takih, ki so nam sramoto delali na Hervaškem. Ta pošteni glas nas je toliko bolj razveselil, ker je pervi očitni glas, ki smo ga culi iz dežele naših jugoslavenskih bratov.
—  Slišali smo, da je včeraj (v pondeljk) v Borovnici gorelo in kakih 10 hiš pogorelo.