Dva načrfa za napad na Anglijo Amiens in Monakovo Leta 1802. med Anglijo in Francijo v Amiensu sklenjeni mir ima z dogovorom v Monakovem več podrobnosti in predvsem to, da ni bilo na obeh straneh zaupanja v zagotovila glede prijateljstva in se je dčlalo na obeh straneh z vsemi silami na oborožitvi. Angleži so videli, da jih je amienski mir bridko razočaral. Anglija je upala, da ji bo ta mir odprl trgovino s Francijo. To upanje pa se je izkazalo kot ničevo. Napoleon je mislil čisto nekaj drugega, kakor da bi bil poživil stare trgovinske pogodbe. Ravno nasprotno! Začel je zapirati Francijo napram Angliji z novimi visokimi carinami. Na drugi strani pa so dražili Angleži francoskega cesarja s tem, da so njegovo velikopotezno politiko ovirali ter onemogočali. Vojna napoved in njene prve posledice Dne 16. maja 1803 je napovedala Anglija Franciji vojno in je začela na dan vojne napovedi pleniti in zasegati francoske ladje. Tako postopanje so vrnili Francozi Angliji s tem, da so vse na Francoskem živeče Angleže od 16. do 60. leta priprli. Internacija (pripor) je bila raztegnjena celo na angleške diplomate. Ta odredba je zadela v celem 10.000 Angležev. Neenaka vojna sredstva Vojna, katera se je začela razvijati, je imela od začetka, kakor večinoma vsi vojni pohodi proti Angliji, to posebnost, da sta jo vodila nasprotnika z neenakimi sredstvi. Napoleon je obvladoval suho zemljo. Na kopnem je bil tako močan, da je onemogočil trgovanje Anglije z vsemi državami, ki niso bile zapletene z njo v vojno. Angleži pa so bili gospodarji na morju. Četudi je uspelo Napoleonu v letih 1804. in 1805., da je ustvaril številno brodovje, katerega je okrepil s špansko mornarico, se vendarle ni dala sveža francoska pomorska sila v nobenem oziru primerjati z angleško. Napoleonov napadalni načrt Napoleon se je kmalu prepričal, da če hoče Angleže ustrahovati, se jih mora lotiti z vojsko na kopnem. Za dosego tega cilja je zbral ob Kanalu ali Rokavskem prelivu armado 100.000 mož. Dal je zgraditi 1300 velikih čolnov in splavov, na katere je naložil čete, topove in konje. S temi prevoznimi sredstvi je vežbal ukrcavanje in izkrcavanje. Kako je mislil francoski cesar na vse, dokazuje dejstvo, da je zapovedal 5. oktobra 1803, naj se izšola četa tolmačev, ki bo obsegala 117 častnikov in mož. Kljub vsem tem pripravam pa so bili strokovnjaki in med temi lastni admirali nezaupljivi napram Napoleonovim napadalnim načrtom na angleški otok. Tudi za primer, da bi izkrcanje na angleških tleh uspelo, so trdili, bi bila francoska armada v Angliji brez predhodnega uničenja angleške mornarice od te obkoljena in s časom prisiljena, da se preda. Pripravljenost francoske mornarice Dne 9. septembra 1804 je Napoleon sestavil in pripravil svojo mornarico za pohod nad Angleže. Prvotno je štelo francosko brodovje 756 ladij. Do 31. decembra pa se je zvišalo na 889. Medtem je Napoleon sam prepoznal, da je težavno 3 tolikim številom ladij naenkrat manevrirati v ozkem Kanalu. Njegovi admirali mu nikakor niso mogli jamčiti, da bodo lahko obranili gibanje mornarice, ako bi jo napadle angleške vojne ladje. Povrh je še hotel izvršiti Napoleon prevoz vseh čet v nekaj urah. Ztnaga na kopnem in poraz na morju Med dolgotrajnimi pripravami za prevoz preko jarka, kateri je ločil Napoleona od Anglije, so se zbrali za njegovim hrbtom temni oblaki. Prisiljen je bil, da je obrnil vso svojo pozornost drugam. Angleškemu ministrskemu predsedniku Pittu je uspelo, da je pridobil Avstrijo in Rusijo za nastop proti francoskemu cesarju. Naenkrat je poslal Napoleon svojo proti Angležem zbrano armado proti Avstrijcem, katere je s spretnim manevriranjem odrezal od zaledja, preden so sploh opazili, da se jim je približal sovražnik. Prišel je avstrijski vojski po hitrih pohodih za hrbet, dočim ji je od spredaj poslal le manjšo armado, ki pa ni korakala po skritih potih ln z vso naglico kot ona druga. Avstrijska armada je bila obkoljena brez bojev in prisiljena, da se vda. Napoleon se je upravičeno ponašal, da je uničil sovražno vojsko samo z »marši«. Veselje Napoleonovo radi njegove tolikanj sijajne zma- ge je zatemnila vest, da so Angleži porazill njegovo brodovje pri Trafalgarju. Pomorski poraz je pomenil za Francoze konec njihove moči na morju. Med vsem Napo leonovim cesarjevanjem ni bilo nobene pomorske bitke več. Nikoli si ni Napoleon vefl upal, da bi bil poslal kako večjo voino od« premo v svet po morju. Brezuspešni napori Z vsakim mesecem je postajala angleška zapora ali blokada bolj učinkovita. Zarnan je pošiljal Napoleon, da bi razširil svojo vlado na suhem, čete na Prusko, proti Avstriji, Španiji in Rusiji. Skozi leta si je še znal priboriti sijajne uspehe, pa vsi so povzročili, da se ja končno smrtno nazmagal in je zadel v ruskl zimi na nasprotnika, pred katerim tudi za Napoleona ni bilo druge rešitve kot umik, kateremu je sledil kmalu poraz. Nekoč in danes Na dlani ležeče je in samo po sebi umevno, da vzporejajo v sedanji evropski vojni položaj Hitlerja in Napoleona. Podobnosti med obema je dovolj. Nikakor pa ne gre, da bi iz te sličnosti predaleč sklepali. Sredstva, s katerimi se borijo Nemci danes, so popolnoma druga, kakor jih je imel na razpolago Napoleon. Res je, da obvladajo Angleži tudi dane3 morje, a Nemčija razpolaga z izredno močno zračno silo. Šele dogodki bodočih tednov in mesecev bodo pokazali, katero od obeh orožij ima toliko nadmoč, da bo izsililo končno odločitev.