..

			Leopold Suhodolčan

			DEČEK NA ČRNEM KONJU





Veliko pričakovanje


			Bil je tih februarski večer. Mesec je še dremal. Porjavele rjuhe snega, ki so se čez dan skrivale pred soncem, so se zdaj na večer pogumno zasvetlikale. Ponoči se bo sneg strdil, da bo potem čez dan laže kljuboval soncu, ki vedno topleje pripeka; veter, ki vleče z zasneženih gora, pa mu bo zbrusil skorjo.

			V dijaškem domu, v nekdanjem gradu grofa Thurna, so že zdavnaj prižgali luči. Visoka in košata drevesa so trkala s svojimi vejami prav na okna. Za njimi se je oglasil nežen dekliški glas. Pred mnogimi leti je morda prav tako zapela grajska hči, ko si je želela, da bi poletela iz mračnih grajskih soban. Morda je hrepenela po princu, ki bo nekega večera prijezdil na iskrem belcu pod njeno okno in jo odpeljal v svoj pravljični grad.

			Tedaj je priletel v okno droben kamenček. Dekle je odprlo okno, pričakujoče in sanjavo pogledalo na dvorišče. Spodaj se je zahihital petošolec Tevž: »Že dolgo sem iskal dobro pevko za našo prireditev. Nocoj pa nenadoma zaslišim tvoj srebrni glasek. Hvaležen sem ti za odkritje, Rosica. Le pridno vadi! Lahko noč!«

			Petošolka Rosica je jezno zaprla okno. Njenega srebrnega glasu tisti večer ni slišal nihče več.



			V severnem grajskem krilu so okna mnogo večja, večji so tudi svetlobni liki, ki padajo na blatni sneg. Tam, kjer je nekoč grof sprejemal prijatelje in služabnike, se zdaj pridno sklanjajo nad knjigami dijaki. Dečki na tihem občudujejo najnovejši primerek rakete, ki bo popeljal prve raziskovalce na Luno, dekleta se šepetaje pogovarjajo o natečaju, ki ga je razpisal Filmski vestnik: Iščemo glavno igralko za film... Resnejši višješolci so se zbrali v manjši sobi, tu so se nekoč lepotičile grajske kontese, in se poglabljajo v Einsteinovo teorijo. Od časa do časa zapiska okrog oglov mrzel veter. Dolgin stopi k oknu in odgrne svetle zavese. V dolini se pred njim razgrne velika železarna z visokimi, razsvetljenimi okni. Tam dela njegov oče. Morda je prav ta trenutek zgrabil s kleščami dolgo žarečo kačo in jo potisnil v stroj. Morda se je tudi on ta trenutek zravnal, si obrisal z roko znojno čelo in se zazrl sem gor na grad, kjer se sklanja nad knjigami njegov sin...

			Desno od železarne so se stiskale k bregu Dobrije. Starikave hiše, z ozkimi zamreženimi okni in obokanimi vežami, so poražene lezle k tlom, saj so se nekoliko više nad njimi, na lepi ravnici, šopirile mogočne stanovanjske hiše s kopalnicami in parketom, z električnimi štedilniki in s sesalci za prah.

			Hojka je prebivala v srednjem krilu grada, v majhni, a kar prijetni sobici. V njej so stale tri postelje. S Hojko sta spali še petošolka Rosica in četrtošolka Lenčka, ki so jo vsi klicali Ribica. Nekoč so ji pri kopanju obesili to ime. Kar naprej je plavala pod vodo. Pa je Tevž nenadoma vzkliknil: »Saj je kot ribica!« In potem še: »Ribica, pokaži vendar malo svoj nosek iz vode! Cisto sem že pozabil, kakšnega imaš ... « No, in od tistega dne je bila samo še Ribica.

			Hojka je tisti večer že tretjič vstala s postelje.

			»Le kam sem dala mamino sliko?!«

			Začela je brskati po kovčku.

			»Saj si jo pravkar držala v roki,« je rekla Rosica in se začela česati.

			»Ah, tu je! Jutri jo moram pokazati bratu.«

			»Ubogi brat! Kaj vse si bo moral ogledati!« je vzdihnila Ribica. »Sicer pa skoraj ne morem verjeti, da bo res prišel.«

			»Veš, Ribica, saj sama komaj verjamem... Toda upravnik mi je pokazal pismo.«

			»Nič čudnega bi ne bilo, če bi se zmotil. Naš sosed je tudi med vojno izgubil sina. Po vojni ga je kar naprej iskal. Nekega dne pa so mu sporočili, da živi v Mariboru v internatu fant, ki se piše tako kot on. Ves srečen je pohitel k njemu, toda tisti fant le ni bil njegov sin,« je govorila Rosica in se še vedno česala.

			»Ti se pa češeš in češeš, ko da boš jutri sprejemala samega indijskega cesarja!« se je razjezila Ribica, ko je videla, da silijo Hojki solze v oči.

			»Ob novem letu mi je bilo dvanajst let, pa še nisem videla brata, sploh nikogar še nisem videla, ne očeta, ne mame ... «

			Hojka je padla na posteljo in skrila obraz v blazino.

			»No, zdaj pa imaš, ti avša avšasta!« se je Ribica obrnila k Rosici. »Čuj, Hojka! Mislim, da bo jutri res prišel tvoj brat... Prepričana sem. Me čuješ, Hojka?«

			»In če bo res prišel, ga ne bom poznala. Naj ga pokličem po imenu? Mogoče me bo sram pred njim, še roke mu ne bom upala dati.«

			»Hojka, zakaj bi te bilo sram?! Pred bratom! Primož, si rekla, mu je ime. Primož?! Tu pri nas bi mu že ne dali takega imena. Tu bi ga klicali Anzej ali Anej... No, ali se res ne boš nehala česati?!«

			Rosica se ni zmenila za Ribičine besede, vendar je končno le stopila od ogledala. Potem je smuknila pod odejo, vzela izpod blazine debel roman in se zatopila vanj. Rosica je zadnje čase najraje brala knjige, ki so imele vsaj petsto strani.

			Hojka je legla na hrbet in se zazrla v strop.

			»Kakor si že dolgo želim tega srečanja, se ga tudi bojim. Ko sem dopoldne zvedela, da bo jutri prišel, sem poznala samo radost in veselje. Kaj kmalu pa je kanila vmes grenka misel: Predolgo sem bila sama ... Ne bom se mogla navaditi... Morda bi se na mater ali očeta... Brat pa... Starejši je od mene, poleti bo izpolnil štirinajsto leto ... 10. avgusta... Gospod upravnik ve vse, ko da je bil povsod zraven.«

			»Kje da sem bil zraven?«

			Sele zdaj so dekleta videla, da so bila vrata ves čas na pol odprta. V sobo je pogledal upravnik, mož srednjih let, z lepo atletsko postavo. Bil je sicer strog, vendar jim je večkrat velikodušno spregledal prekršek, ki so ga zagrešili zgolj iz mladostne prešernosti. Tudi to pot ni drezal v dekleta s ponovnim vprašanjem, marveč je vprašal:

			»Hojka, kako ti je pri srcu?«

			Hojka je skomignila z rameni, a v očeh so se ji lesketale solze.

			»Veš, popoldne sem še enkrat govoril z upravnikom doma v Mariboru. Kakor tu stojim, smo končno le odkrili tvojega brata! Podatki se ujemajo. Pomisli, že dobro leto je živel v Mariboru!«

			»Letos je bila Hojka najmanj trikrat v Mariboru!« se je oglasila Ribica. »Morda si šla kdaj celo mimo njega.«

			»Vse je mogoče na tem svetu. Tudi mi smo ga odkrili tako rekoč po naključju. Upravniku doma v Mariboru, ki je moj vojni gospod, se je tu na Dobrijah pokvaril avto. Tako sva se srečala. Potem si prišla ti, Hojka, mimo, pa sva se začela meniti o tebi. Beseda je dala besedo in kar poskočila sva, ko se nama je nekaj zasvetilo. Še tisti dan mi je telefoniral... «

			»Gospod upravnik, vi ste bili bolj presenečeni kot Hojka!«

			»Vsi iz doma bomo šli s tabo na postajo. Ne vem, če bom nocoj kaj spal... Pa lahko noč! Drugačno življenje se bo začelo zate, Hojka. No, lahko noč...!«

			»Lahko noč!«

			Upravnik je zaprl vrata in Rosica se je spet zatopila v svoj debeli roman.

			»Glava me boli... «

			»Hojka! Hočeš aspirin?« ,

			»Ne, hvala, ne bom. Po malo vode bom šla.«

			»Kar leži, ti jo bom jaz prinesla.«

			Ribica je brž vzela kozarec in smuknila skozi vrata. Hojka se je kar čudila, da je Ribica nenadoma tako postrežljiva. Pravzaprav se je z njo vedno dobro razumela. Bili so trenutki, ko je bila Hojka navezana nanjo kot na sestro, vsaj zdelo se ji je, da sta sestri povezani s tako vezjo. Drugo leto že živita skupaj v isti sobici. Samo v počitnicah sta se za nekaj časa ločili. Ribica se je odpeljala domov, a Hojka je tudi v počitnicah ostala v domu, saj ni imela nikogar. Pač pa je bila za novo leto pri Ribici v Vuzenici. Lepo je bilo, vendar je Hojka na ves glas zajokala, ko so prižgali svečke na jelki in se je spomnila, da je pri tujih ljudeh.

			Ribica se je vrnila v vodo. Hojka se je dvignila in si omočila ustnice. Hvaležno je pogledala Ribico, ki je sedla k njej na posteljo in poiskala njeno roko.

			Nekaj trenutkov sta se gledali brez besed. Tiho je postalo v sobi, tako tiho, da se je slišalo, ko je Rosica obrnila list. Potem se je zunaj oglasil veter, se z mrzlim licem dotaknil okna, nato pa pohitel dalje. V knjižnici so že ugasnili luči, po hodniku so zapeli koraki in se porazgubili po sobah.

			»Ribica! Rada bi, da bi bil Primož velik in močan fant,« je tiho dejala Hojka.

			»Radovedna sem, če ti bo kaj podoben.«

			»Misliš, da bo velik in močan?« je Hojka še enkrat vprašala.

			»Mislim, da bo. Prepričana sem, da bo. Minč se naj kar pripravi. Dobro vem, kolikokrat si jokala zaradi njega.«

			»In Tonček tudi! Le zakaj imajo tako veselje, da mi nagajajo in me mučijo?!«

			»Vse preveč si občutljiva, Hojka. Vsako stvar si ženeš k srcu, zato imajo še večje veselje.«

			»Tonček mi je zadnjič skril zvezek za slovenščino, da nisem mogla pokazati domače naloge in me ima odslej profesor na piki. Minč pa mi je tisto jutro, ko smo se odpravljali na Raduho, zmočil obleko, da sem morala ostati doma.«

			Tedaj se je oglasila še Rosica: »Res, zelo lepo bi bilo, če bi bil tvoj brat velik in močan. To bi bilo imenitno! Presrečna bi bila, če bi Minču in njegovi druščini malo postrigel grebene.« In potem so sanjarile vse tri.

			»Mogoče bo močan ko kovač Peter!« je rekla Hojka.

			»Hodil bo z nami in nam pripovedoval, kaj vse je doživel,« je rekla Ribica.

			»Če bomo šli na izlet, nam bo pomagal nositi prtljago,« je rekla Rosica.

			»Mogoče ima velike rjave oči in skodrane lase,« je sanjarila Hojka.

			»Mogoče je vedno nasmejan in dobre volje,« je sanjarila Ribica.

			»Mogoče se bo dalo meniti z njim kot z odraslim fantom,« je sanjarila petošolka Rosica.

			Se dolgo so se pogovarjale in si izmišljale naj čudovitejše zgodbe o Hojkinem bratu, prilepljale nanj najlepše lastnosti, ki jih more imeti človek, kaj človek, ki jih more imeti samo še pravljični junak. Zaspale so, toda na njihove ustnice so še vedno vrele besede in se neizgovorjene stapljale z nočjo. Pustile so luč. Ta edina je svetila v gradu, da je bilo videti, kot da spi v tisti sobi Trnuljčica in čaka na princa. Luč je zagledal upravnik doma. Ko je stopil v sobo in videl dekleta z zaprtimi očmi in s sanjami na čelu, je zmajal z glavo, ugasnil luč in tiho odšel.

			Kmalu zatem se je pričela Hojka nemirno premikati po postelji. Nazadnje se je zbudila. Sprva ni vedela, kje je pravzaprav. Zdelo se ji je, da ne spi v svoji sobi. Vse prevelika je bila. Stene so bile kot črne tančice, nekje v daljavi so trepetale, strop pa se je bil spustil skoraj do njenega čela. Že je hotela zakričati, ko je na sosednji postelji zakašljala Ribica. Na mah se je docela zdramila in misli so začele z veliko naglico bežati mimo nje. Spomnila se je trenutka, ko ji je upravnik sporočil, da so končno le našli njenega brata, v njej je oživel pogovor z Ribico in Rosico. Potem je spet skušala zaspati; toda vznemirjenje v prsih ji je raslo od trenutka do trenutka. Pridružila se mu je še bojazen, da ne bi bila prevarana v svojih željah in sanjah.

			Tam v Savinjski dolini, kjer krase polja vitke hmeljevke, je stal nekoč njen dom. Samo toliko ve in nič več. Mogoče je stala njihova hiša blizu železnice, a trava je že prerasla pogorišče. Leta devetintridesetega se je rodil Primož, leto kasneje je prišla Hojka. Očeta se ne spominja, mame le po sliki, na kateri je bila še mlado dekle. Že leta dvainštiridesetega so fašisti ustrelili očeta in mater, hišo pa požgali do tal. Hojko je vzela dobra soseda, za bratom Primožem pa je izginila vsaka sled. Nekateri so vedeli povedati, da ga je vzela družina, ki so jo pozneje izselili v Srbijo. Vendar po vojni nihče ni vedel, če se je tista družina spet vrnila. Hojka je dolgo let romala kot desetnica. Po vojni je že tretjič dobila krušno mater in očeta, potem pa so se dobri ljudje le pobrigali zanjo in jo dali v dijaški dom na Dobrije. Toda v njenem mladem srcu niso mogli zbrisati sledi, ki jo je zarezalo prejšnje življenje. Z nikomer se ni mogla tesneje zbližati, odrasle ljudi je skoraj sovražila, na brata se je spomnila samo še v sanjah. Včasih se ji je zdelo, da sploh nikoli ni imela ne matere ne očeta in ne brata in da je o tem samo brala v povesti, ki jo je že na pol pozabila...

			Ni in ni mogla več zaspati, čeprav ji je glava težka in trudna ležala na blazini. Slišala je, kako Ribica mirno diha. Se malo je ne vznemirja jutrišnji dan. Ribica ima v Vuzenici topel dom, skrbne starše, ki jo pridejo ob nedeljah obiskat. Vselej ji prinesejo kakšen priboljšek ali celo novo obleko. Kadar se ji zazdi, se sama odpelje domov.

			Končno je Hojka le zaspala, vendar jo je težki spanec le še bolj zmučil, da se je zjutraj, ko se je dvignila, opotekla nazaj na posteljo.

			»Ribica, ne bom mogla v šolo... Glavo imam kot kamen ... «

			»Kar doma ostani! Te bomo že opravičili... Kdaj pride? Z opoldanskim vlakom?«

			»Ne, popoldne ob petih.«

			Ko sta sostanovalki odšli, je postalo v sobi tako pusto in dolgočasno, da si je Hojka dejala: »Ne bom zdržala do petih v tej sobi. V šolo pojdem.«

			Brez misli je sedela v klopi. Ni sledila profesorju. Algebraična števila so plesala po tabli kot mehurčki, ki se sproti spreminjajo v nič... V odmoru je ostala na svojem prostoru.

			Po pouku so jo pred šolo obstopili tretješolci: Minč in Tonček, ki je prihajal v šolo iz trga, ter Vanč s postavo mladega medveda.

			»Lahko tudi mi pridemo popoldne na postajo?« je zafrkljivo vprašal Minč. »Komaj čakamo, da bi videli tvojega brata.«

			Hojka jim ni odgovorila. Ko je odšla dalje, so pohiteli za njo.

			»Če bo velikan, potem smo zgubljeni, kajne?« se je rogal Vanč.

			»Ja, danes nam je odbila zadnja ura!« je narejeno žalostno vzdihnil Tonček. »Jutri si ne bom več upal v šolo, res ne.«

			Hojka je brez besed zavila v dom. Ko je stopala po stopnicah v svojo sobo, si je znova goreče želela, da bi bil njen brat pravi velikan, da bi bil močan kot Peter Klepec. Če bi potem prišlo tisoč Minčev, se jih ne bi več bala. Brat bi jih samo pogledal, pa bi jo pobrisali kot zajci, a njo bi pobožal po laseh.





Prvo srečanje


			Ob petih je bilo na postaji na Dobrijah pol doma in še kopica drugih radovednežev. Razdelili so se v manjše gruče. Upravnik je stal s Hojko, Ribico in Rosico, pozneje je pristopil k njim še Tevž. Tega petošolca so imeli vsi radi, saj je znal vsako stvar obrniti na smešno stran. Bil je velik za svoja leta. Kadar je govoril, mu je poskakovalo v grlu nenavadno veliko jabolko.

			»Kako ga bomo prepoznali?« je vprašal Tevž.

			»Najbrž bo prišel z njim moj znanec,« je rekel upravnik. »Sicer pa bo prav gotovo podoben Hojki.«

			»Kaj veste, gospod upravnik! Tudi jaz imam brata,« je hitel Tevž, »pa sva si tako podobna kot petelin in konj. Jaz imam dolge noge, on kratke. Glejte, moj nos je kot šilo, bratu pa raste na tem delu obraza krompirček. Jaz nosim na glavi ježeve bodice, brat pa se postavlja s kodrastimi lasmi kot kakšna deklica!«

			Ribica in Rosica sta se zasmejali naglas, upravnik se je samo sramežljivo muzal. Hojka je sicer poslušala Tevža, njeno srce pa je bilo drugod. Kar naprej je pogledovala k ustju doline, kjer se bo prikazal vlak. Z vso močjo je stiskala v roki robec. Čeprav je bila drugače drobno dekle, je bila videti v plašču dosti močnejša. Izpod bele kape so ji nagajivo kukali pšenični lasje.



			Naposled se je na ovinku pri Votli peči oglasil pisk lokomotive. Hojka je vztrepetala. Srečala se je z očmi Ribice. Nato je pogledala stran in opazila Minča in njegovo druščino.

			Vlak je vozil na postajo, zavore so cvileče pozdravile čakajoče. Najprej so se usuli iz srednjega vagona izletniki, učenci osnovne šole. Vračali so se s Pohorja. Hojka in drugi so brez besed begali z očmi od vrat do vrat.

			»Tamle je!« je vzkliknil upravnik in pokazal proti prvemu vagonu. Pozabil je na Hojko. Kar sam mu je pohitel naproti. Hojka bi bila obstala na mestu, da je ni Ribica prijela za roko in jo potegnila za sabo. Vlak se je medtem spet premaknil, spustil paro in odpeljal s postaje dalje proti Poljani.

			Zdaj je Hojka prišla že tako blizu, da ga je razločno videla. Kazala se ji je kaj čudna slika. Poleg izredno visokega in čokatega moškega je stal drobcen fantiček s kratko pristriženimi lasmi. Iz tople vetrovke je kukala čmrlja glavica. Kdor je pogledal čuden par, je lahko dejal: pripeljala sta se velikan in palček. Palček je plašno iskal pravi dekliški obraz. In že ga je upravnik prijel okrog ramen in hitel z njim proti Hojki. Da je ni Ribica držala za roko, bi bila Hojka zbežala. V tistih trenutkih, ko se ji je bližal palček, ki naj bi bil njen brat, njen veliki močni brat, Peter Klepec s čudežno močjo, v tistih trenutkih se je v Hojki podiral svet, ki si ga je zgradila prejšnji dan, pravzaprav šele preteklo noč. Zazdelo se ji je, da čuje Minčev glas, porogljivi in zmagoslavni smeh, na obrazih je brala razočaranje.

			»No, tu ga imaš zdaj!« je ves nasmejan vzkliknil upravnik. Videti je bilo, da je on edini srečen in vesel. »Glej jo! Mu ne boš dala roke?«

			Hojka mu je dala roko, še nasmehnila se je, vendar je vse odslej počela brez volje, brez tiste sreče, ki jo je čutila v svojem srcu do prihoda vlaka.

			»Mislil sem, da se boš zjokala od veselja, ko ga boš zagledala,« je nekam razočarano dejal upravnik. »Pa mu še besede ne rečeš v pozdrav! Ne verjameš, da je tvoj brat? Poglej vendar, kako ti je podoben!«

			In res je bilo tako. Bil je slaboten v obraz in suhljat, a lice mu je zalivala zdrava rdečica. Res ni mogla pričakovati, da bi bil velik kot gora, saj ju je povila ista mati. Toda o tem Hojka ni razmišljala. Sploh ni mislila nič več. Kar vesela je bila, da so krenili s postaje. Vsi so ju namreč gledali, ko da sta pravkar priletela z Marsa. Minč je s svojo druščino hodil pred njimi. Večkrat so se vsi hkrati obrnili in ju pogledali. Hojka je vsakokrat povesila oči. Z bratom sta hodila tesno drug ob drugem, a nista govorila. Se dobro, da je bil upravnik tako zgovoren.

			»Glej, fant, tu je naša železarna,« je razlagal Primožu. »Gotovo si že kaj slišal o njej, kajne. Na vse strani sveta pošiljajo svoje izdelke... Zdaj hodiš v četrto, ali ne? No, če boš priden, boš nekega dne stopil skozi vrata te tovarne kot inženir metalurg ali kot tehnik ... «

			Primož je upravnika pazljivo poslušal, vendar si ni zapomnil niti ene njegove besede, ker je ves čas čakal, kdaj bo spregovorila Hojka.

			»Si že dolgo na Dobrijah?« jo je vprašal; to so bile prve besede, ki jih je spregovoril s Hojko.

			»Tretje leto,« je odgovorila Hojka.

			»Potem hodiš v tretjo. Seveda, eno leto si mlajša od mene... Jaz sem bil v Mariboru samo eno leto, prej sem bil na Dolenjskem ... «

			Njun pogovor se je pretrgal. Zavili so v breg proti gradu. Minčeva druščina je stopila na kraj ceste in jih spustila mimo. Tudi drugi, ki so stanovali spodaj v trgu, so se poslovili.

			»Vidiš, fant, tu boš zdaj doma!« je dejal upravnik, ko so se ustavili na širokem grajskem dvorišču. Primož je popeljal svoje oči po stari grajski stavbi, nazadnje pa pogledal Hojko. Prvič ni povesila oči.

			»Upam, da bomo odslej Hojko srečavali z veselim obrazom. Pridi dečko, pokazal ti bom, kje boš stanoval. Potem pa bomo vaju pustili sama, saj vemo, da si imata mnogokaj povedati.«

			Upravnik je nasmejan prijel kovček in odvedel Primoža v spalnico. Velikan, ki ga je spremljal, je molče stopil za njima.

			»Gospod upravnik! Ključ imam jaz!« je vzkliknil Tevž in pritekel za njimi po stopnicah. »Meni ga še najraje zaupajo, ker me imajo za ključavničarja. Od takrat namreč, ko se mi je posrečilo, da sem odprl sto let staro ključavnico na vratih v grajsko klet... «

			Tevž je vtaknil ključ v ključavnico, a za noben denar ni mogel odkleniti.

			»Sto let staro ključavnico si odprl, te, ki smo jo lani dobili, pa ne moreš. Tevž, ti si res ključavničar in pol!«

			Ko se je Tevž že pošteno utrudil, se je izkazalo, da vrata sploh niso bila zaklenjena.

			»Ta postelja je še prosta, kajne?«

			»Ne, v tisti spim jaz,« je rekel Tevž. »Tale je prosta.«

			»No, le pridi bliže, fant! Glej, tu boš odslej doma. Okno je na južno stran, tako da te bo zjutraj zbudilo sonce. In grajski park boš lahko gledal, če boš utegnil... «

			»V sobi spita še Andrej in Bucika. Aneja še ni. Domov je šel, ker mu je mama zbolela, Bucika pa je tamle,« je predstavil Tevž visokega fanta, ki je neprestano pomežikoval »Boš videl, ni napačen, samo luna ga včasih nosi... «

			Bucika se je grenko nasmehnil.

			»Kar odloži svoje stvari. Omaro si boš delil z mano.«

			Tevž je odprl neprepleskano omaro in začel zlagati svoje stvari na eno stran.

			»Se boš vrnil z večernim vlakom ali jutri zjutraj?« je upravnik vprašal velikana, ki je prišel s Primožem.

			»Z večernim vlakom.«

			To so bile prve besede, ki jih je spregovoril velikan.

			»Potem pa le brž z mano!«

			Upravnik je odšel z velikanom.

			Se isti trenutek se je oglasil Tevž.

			»Tale, ki je prirajžal s tabo, tri leta prežvekuje vsako besedo, preden jo izgovori. Kdo pa je?«

			»Upravnik mi ga je dal za spremstvo. Tudi na vlaku sva samo dvakrat spregovorila. Sprva sem mislil, da je mutast.«

			»Kaj praviš, Bucika, ali ne bi bil odličen za hišnika. Ta, ki ga imamo zdaj, namreč preveč govori.«

			In potem se je obrnil k Primožu.

			»Kako ti je že ime?«

			»Primož. Primož Šopek.«

			»Lepo. Jaz sem Tevž, temu pa pravimo Bucika, ker je tako dolg in ima glavico kot bucika... Seveda zaradi tega še malo ni jezen na nas ... «

			Primož je postavil kovček k postelji, nato pa stopil k oknu. Na koncu parka so fantje igrali odbojko.

			»Glej, tam imamo telovadno igrišče,« je rekel Tevž. »Pa bodo zgradili novega, zadaj za gimnazijo. Si mogoče tudi ti športnik? Naš Bucika je izvrsten odbojkaš, jaz pa izurjen pobiralec žog, ki padejo v aut... «

			»V Mariboru sem večkrat nastopal kot tekač,« je povedal Primož.

			»Oho! Viš ga!« je vzkliknil Tevž.

			»Zdaj bi rad šel pogledat, kje je Hojka.«

			»Najbrž je v svoji sobi. Počakaj, s tabo pojdem. Sam je še našel ne boš.«

			Hojke nista našla v sobi.

			»Ravnokar je nekam šla,« je povedala Ribica. »Malo počakajte, najbrž se bo vsak hip vrnila.«

			Nista čakala nanjo v sobi, temveč sta stopila na hodnik. Precej časa sta se sprehajala sem in tja, se naslanjala na okno, Hojke pa ni bilo od nikoder. Zato sta se spustila po ozkih stopnicah na dvorišče. Tevž je spraševal sošolce. Nobeden ni videl Hojke.

			»V park poglejva! Mogoče te tam čaka.«

			Večerilo se je že. Atletska steza se je že posušila, v sencah blizu drevja je še ležal sneg.

			»Tu me počakaj,« je rekel Tevž. »Vprašat grem tiste odbojkaše, če so jo videli.«

			Primož ga je dolgo čakal. Ves čas se je pazljivo oziral na vse strani. Tevž se ni več vrnil. Primož je sedel na staro klop. Sedel je dolgo. Tako dolgo, da je z nočjo pritisnil snežni veter. Ni čutil mrzlega vetra, čutil je le trpko bolečino pri srcu...





Zmaj v copatah, tekma v parku in še kaj


			Minili so trije tedni. Sredi marca se je za nekaj dni pokazala prava pomlad. Izginil je sneg in drevje je nekam veselo pozibavalo svoje veje. Tudi v sobi, v kateri je stanoval Primož, so bili tisto popoldne razigrane volje. Najglasnejša sta bila Tevž in Bucika. Anej se je le malo oglašal. Še redkobesednejši je bil Primož.

			»Bucika! Če se letos za pusta ne našemiš v buciko, te ne pogledam več!« je vzkliknil Tevž.

			»Eh, pusti me,« je zagodrnjal Bucika, »če ne, ti bom povedal, kako naj se ti našemiš.«

			»Kar povej! Mogoče imaš kakšno dobro zamisel.«

			»Ne, ne povem ... «

			»Čuj, precej zini, če ne izdam Primožu tvojo največjo skrivnost... «

			Grožnja je zalegla. Bucika je namreč ljubosumno bdel nad skrivnostjo, ki pa pravzaprav ni bila več skrivnost, če je vedel zanjo tudi Tevž. Zato je precej spregovoril.

			»Ti bi se moral našemiti za mačko.«

			»Zakaj pa ravno za mačko?«

			»Da bi polovil miši, ki se vsako noč drsajo po tvoji odeji. Se nas zbudiš, ko začneš z velikim lovom po sobi.«

			Tevž se je od srca nasmejal. »Bucika, nisem mislil, da znaš tudi ti kaj pametnega potuhtati! Ha, ha, ha!« Zasmejala sta se tudi Anej in Primož. Še so zbijali šale in se smejali, dokler ni Bucika pokazal skozi okno in vzkliknil: »Hojka!«

			Primož je vztrepetal, čeprav ni bilo nič čudnega, da je šla Hojka mimo. Dobro uro je šele od tega, ko sta skupaj sedela pri obedu. Vendar se je Primož vznemiril. Morda je vztrepetal tudi zato, ker je Bucikov vzklik zadonel tako nenadoma.

			»V knjižnico gre,« je rekel Tevž.

			Res je zavila skozi vrata.

			Od tistega dne, ko je Primož prišel na Dobrije, sta živela s sestro kot znanca, ki sta se po dolgih letih srečala, nič več kot srečala. Tistikrat jo je zaman čakal v parku, ni bila prišla. Moral je v posteljo, ne da bi jo še enkrat videl. Drugi so mu naslednji dan povedali, da se je pozno zvečer vrnila s hriba nad Dobrijami, sama.

			Kadar sta bila skupaj, sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh, največkrat o šoli. Navadno je bila z njima še Ribica. Primož je že skoraj zasovražil to Hojkino prijateljico. Sprva je mislil, da se Ribica kar sama povabi k njunemu pomenku. Tako iz radovednosti. Kmalu pa je sprevidel, da dela to na Hojkino prošnjo.

			Tudi Primož je mislil, da se bo s tem srečanjem začelo zanj drugačno življenje. Lepše življenje. Zdaj ga je sleherni dan čakalo novo razočaranje. Vse to pa je skrbno hranil zase. In videti je bilo, da ravna Hojka prav tako. Tako so vsi v domu mislili, da se je v njunih srcih naselila sama sreča, odkar sta se našla.

			Primož je spoznal že prve dni, da je Hojka plaha in nezaupljiva, a tudi občutljiva. Ko ji je nekega dne samo z besedico omenil, da si je predstavljal življenje na Dobrijah drugače, se ji je tako zamerilo, da teden dni ni spregovorila z njim.

			Iz premišljevanja ga je zdramil Tevž, ko je dejal: »Na vaje moram, drugače jutri ne bo nič z našo prireditvijo. Pridi, Bucika! Če ne drugega, boš veter delal za odrom ... «

			In jo je odkuril. Bucika je še nekaj časa godrnjal po sobi, potem pa odšel za njim. Bucika je bil neskončno odpustljiv. Najbrž bi mirno prenašal, če bi drva cepili na njem.

			Primož je pogledal Aneja. Videti je bilo, da samo še njega v tej sobi tare skrb. Mati mu je že leto dni bolehala. Vendar se je Primožu zdelo, da je njegova bolečina še večja.

			Naslednji dan, bilo je v soboto zvečer, so jedilnico spremenili v gledališko dvorano. Na severni steni so postavili majhen oder in ga ogradili z zaveso. Vodja prireditve je bil seveda Tevž.

			Bucika se je mučil z napeljavo luči.

			»Ta žarnica je zanič!« je vzkliknil ves ogorčen, ko je zagledal Tevža. »Ne gori in konec!«

			Tevž je pazljivo obračal žarnico v roki, nato pa pogledal, kako je Bucika priključil žico. Še tisti hip se je zasmejal: »Vedel sem, da je žarnica nedolžna. Popolnoma nedolžna! Krivec si ti! Zvezal si napačni žici!«

			Rosica je že nestrpno čakala na začetek prireditve. Oblečena je bila v modro krilo in novo, belo bluzo. Nemirno si je popravljala kodrček, ki ji je kar naprej silil na čelo, ali pa je sama hotela, da ji je silil na čelo.

			»Ali se bo kmalu začelo?« je vprašala Tevža.

			»Čez pol ure! In potem boš moral še pol ure potrpeti, da boš prišla na vrsto. Torej imaš skupaj še eno uro časa!«

			Rosica je jezno povesila oči.

			»Ali še niso prinesli zmaja?« je Tevž vprašal Bojana, ki se je v kotu vadil na klavirju. Bojan je veljal za prvega pianista in komponista v domu, zato ni čudno, če Tevža še pogledal ni. Tiho je spregovoril: »Ne še.«

			»Kje je Hojka?«

			»Ne vem,« je zamrmral Bucika, ki je kukal skozi zaveso. »Glej, Tevž, prvošolci so že tu. Ti kobaclji so najbolj neučakani.« Nato je potisnil glavo skozi zaveso in zavpil: »Plešeji Ne sili v prvo vrsto! Tam je za boljše goste. Vi ste še presmrkavi za tiste stole ... «

			V tem so Anej in še dva tretješolca prinesli zmaja. Že ves teden so se ukvarjali z njim. Bil pa je tudi velik zmaj, zelen, z groznim, rdečim žrelom. Dolg rep je vlekel za sabo. Tevž je sam napisal prizor z naslovom ZMAJ V COPATAH. Sam bo tudi zlezel v zmajev papirnat trup in ga zaigral. Tako ga bo zaigral, da bo zmaj oživel pred gledalci.

			»Le počasi, da mi ga ne pokvarite,« jih je svaril Tevž, »da ga ne razdražite! Kajti gorje nam vsem, če ga razdražite!«

			Previdno so ga postavili na oder v kot.

			»Komaj smo se prerinili skozi gručo radovednežev,« je povedal Anej. »Že prej bi ga morali prinesti sem.«

			»Nič ne stori, če so ga videli! To je za nas najboljša reklama. Pokajo od radovednosti, kaj bomo počeli z njim.«

			Jedilnica se je napolnila z gosti. Tudi boljši sedeži so bili kar dobro zasedeni. Še profesor matematike je prišel in resno opazoval diagonale in paralele, ki so se risale na odru.

			Bucika je spet škilil skozi luknjico v zavesi. To je bil zanj najlepši užitek na vsaki prireditvi.

			»Hojka! Primož sedi v drugi vrsti!« je dejal in jo pogledal. Cisto tiho je stala ob zavesi, s tanko knjigo v roki. »Danes bo prvič slišal, kako deklamiraš.«

			Potem se je začelo.

			Hojka je že večkrat nastopila, toda tokrat je bilo vse drugače. Pa se je le zbrala in stopila na oder. Koj nato ji je beseda obtičala v grlu in že je mislila, da ne bo mogla začeti. Vendar se je ojunačila, ko je zaslišala Tevžev: »No, začni!« Deklamirala je, ne da bi z zavestjo spremljala besede, ki jih je govorila. Zdelo se ji je, da čuti na razgretih licih Primožev pogled. Ko je končala, se je zmedeno priklonil in pohitela z odra.



			Nastopila je Rosica in zapela pesem N’MAV ČEZ IZARO. Glas se ji je tresel, zdaj se je plazil po tleh, potem spet pohitel v nevarne višine, vendar je srečno speljala do konca. Ko je končala, ni hotela več z odra. Kar trikrat se je priklonila in gledala po dvorani. Morda bi se priklonila še četrtič, da ni Bucika zaprl zavese. Našobila je ustnice in užaljeno odstopicala mimo Bucike.

			Končno so napovedali prizor ZMAJ V COPATAH. Bucika je videl skozi luknjico, kako je upravnik z veselim obrazom nekaj razlagal profesorju slovenščine.

			»Bucika! Na mesto!« je pritajeno vzkliknil Tevž in že zlezel v zmaja. Bucika je legel na tla k zmajevemu repu, tako da ga iz dvorane ni bilo mogoče opaziti.

			Odprli so zaveso. Dvorana je na mah utihnila, ko so zagledali sredi odra strašnega zmaja, prvošolci so na stežaj odprli usta. V zmajevem žrelu je gorela rdeča luč; iz njegovih velikih nosnic se je prikadila strupena sapa, ko je Tevž, ki je čepel v njegovem trupu, prižgal gobo.

			Na oder je prišel petošolec Francelj, ki je bil oblečen v kraljeviča. Spregovoril je:

			»Tu pred vami sedi zmaj. Star je že kot Peca. Samo v copatah še hodi po svetu in se zdravi s kamilicami, toda premagati ga vendarle nihče ne more! Nihče! Glejte, jaz sem zlomil na njegovi trdi butici že tri meče (pokaže zlomljene meče), devetkrat sem mu že odsekal strašni rep, toda hudobni zmaj še zmerom živi in strahuje mirne ljudi.«

			Zmaj je zatulil in prikimal z glavo.

			»Danes ponoči pa se mi je sanjalo,« je nadaljeval kraljevič, »da zmaja ne bo premagal meč. Zmaj v copatah bo stegnil svoj rep šele, ko bo požrl kaj takega, kar mu bo zmešalo čreva ... «

			Zmaj je jima ne da miruše huje zatulil in trikrat udaril z repom ob tla, za kar se je seveda lahko zahvalil samo Buciki, ki mu je rep trikrat neopazno dvignil.

			Nastopil je kraljevičev sluga. Na rdeči blazini je prinesel tri enojke iz lesa. Kraljevič jih je pokazal dvorani.

			»Poskusili bomo s temi >cveki<, kakor s strokovnim izrazom imenujemo enojke. Vrgel jih bom v zmajevo žrelo.«

			Dvorana se je dvignila na noge. Prvošolci so prilezli čisto k odru. Častni gostje so se nekam plašno ozirali naokrog.

			Kraljevič je spustil v zmajevo žrelo najprej en >cvek<, nato drugega in nazadnje še tretjega. Zmaj je začel trepetati kot šiba na vodi. Samo nekaj glasov je izgrgral, še enkrat narahlo zamahnil z repom, nato pa povesil glavo in se zvalil po tleh kot sod ...

			Gledalci so navdušeno zaploskali, v zadnjih vrstah, kjer so stali višješolci, so celo zacepetali z nogami in žvižgali, tako da so kraljeviča slišale samo prve vrste, ko je zmagoslavno zaklical: »Zmaj v copatah je mrtev! Mrtev!«

			Zaprli so zaveso, gledalci pa so še vedno ploskali.

			Bucika se je ves povaljan pobral izpod zmajevega repa, Tevž pa se je zvalil iz njegovega trupa. Govoriti ni mogel, saj je svoj glas pustil v zmajevem žrelu.

			Po predstavi so gledalci ostali v jedilnici; postregli so jim s čajem in keksi. V središču pozornosti so bili seveda Tevž, Bucika in Francelj, ki je igral kraljeviča.

			»Nisem mislil, da znaš tako dobro igrati zmajev rep,« je upravnik ponagajal Buciki. Profesor slovenščine pa je pohvalil Tevža: »Vsebina je sicer nekoliko dvoumna, vendar lahko rečem, da sem bil prijetno presenečen.« Pristopil je tudi profesor matematike. Kislo se je držal, ko je dejal: »Nocoj je marsikateri videl, kako strupeni so ti nesrečni >cveki<, če še zmaja pokončajo ... «

			Dramatik Tevž je sicer prikimal profesorju, pri sebi pa si je mislil, da so sošolci najbrž drugače razumeli njegov prizor.

			Upravnik se je obrnil k Hojki in Primožu, ki sta skupaj pila čaj. Položil jima je roki na ramena in prijazno dejal: »Pri nas je lepše kot v Mariboru, kajne, Primož!«

			Primož se je bolestno nasmehnil in pogledal Hojko, ki je brž povesila oči.

			»Upam, da sta se že navadila drug na drugega,« je nadaljeval upravnik in se nasmejan obrnil k profesorju slovenščine. »Ti ne veš, kako sem vesel, da smo Hojki našli brata! Seveda, onadva sta gotovo še srečnejša od mene.«

			Hojka je tisti trenutek zasovražila upravnikov smehljaj. Zasovražila je njegove besede, čeprav so bile izgovorjene iz srca, ker je sovražila vse, ki so mislili, da je zdaj, ko je našla svojega izgubljenega brata, najsrečnejše bitje pod soncem. Vse predolgo je sama romala skozi življenje, že kot otrok doživljala ponižanja, ki bi jih še odrasel človek težko vzel nase. Zlasti ji je trgalo srce, kadar je začutila, da je komu samo nepotrebno breme. Ni pa pomislila, da vse to nosi tudi Primož v svojem srcu.

			Ko se je v jedilnici oglasila harmonika in so nekateri zaplesali, zlasti navdušene plesalke so bile petošolke, se je Hojka dvignila in odšla, ne da bi se poslovila.

			Primož je žalosten pogledal za njo, nato pa brez besed obsedel pri mizi. Zdelo se mu je, da poje harmonika nekje daleč, daleč ...

			Prvo nedeljo v aprilu je bilo na igrišču sredi parka zelo živo. Sneg se je umaknil v gore in sonce je privabilo iz zemlje prvi teloh. Gimnazijsko poslopje, ki so ga zgradili po vojni dijaki sami, se je belilo v soncu ...

			Na igrišču so se poskušali skakalci v višino in daljino, tudi tekači so se že zbirali. Ob atletski stezi so stali Tevž, ki so ga od tiste prireditve klicali Zmaj v copatah, ali kratko Zmaj, potem še Bucika in Primož. Opazovali so Minča in njegovo druščino.

			»Veš, Primož, Minč je najboljši tekač na Dobrijah,« je rekel Zmaj v copatah. »Vsaj domišlja si.«

			»Zadnjič je na sto metrov dosegel čas 16 sekund,« je dejal Bucika. »Samo malo še manjka pa bo potolkel Lorgerja.«

			»Samo malo?! Reci raje, da mu manjka še celih pet sekund!« se je nasmehnil Zmaj.

			»Ej, ko bi ga mogel kdo posekati! To bi mu privoščil!« se je pridušil Bucika.

			»Kar ti ga daj! Dovolj dolge noge imaš.«

			»Prosim te, Zmaj, pusti moje noge pri miru.«

			»Oh, oprosti, skoraj bi izdal tvojo skrivnost.«

			Po stezi so prihajale Hojka, Ribica in Rosica. Primož se je nemirno prestopil. Hojka je bila videti dobre volje, saj se dečkov ni izognila, kakor je to storila prejšnji dan.

			»Je tudi vas zvabilo sonce iz čebelnjaka?« jim je dejal v pozdrav Zmaj v copatah. Rosica se je sladko našobila in odgovorila: »Če so že troti zunaj, zakaj ne bi bile še čebele!«

			Zmaju je kar sapo zaprlo. Ni pričakoval takega odgovora. Malce ga je ujezilo, saj so se mu dekleta smejala, kot da so se nekje ob gozdu oglašali pomladni zvončki. Vendar se je rešil iz zadrege z mislijo, ki mu je tisti hip šinila v glavo.

			»Primož, ti si mi vendar ob svojem prihodu dejal, da si v Mariboru večkrat nastopil kot tekač. Pomeri se z Minčem!«

			Primož je odkimal.

			Dekleta so pristopila. Primož in Hojka sta se srečala s pogledom.

			»Seveda boš!« ni odnehal Zmaj v copatah.

			»Že dolgo nisem vadil... «

			»Vseeno ga boš posekal! Prepričan sem, da ga boš!« je vzkliknil Zmaj. Nato se je obrnil proti Minču in zaklical: »Hej! Tudi mi imamo tekača! Dobrega tekača! Rad bi se pomeril s tabo.«

			Minčeva druščina se je spogledala, nato so prišli bliže. Minč, širokopleč fant, komaj podoben tekaču, je omalovažujoče vprašal: »Kdo bi rad tekel z mano? Ti, Zmaj?«

			»O, jaz ne! Pač pa tale! Primož.«

			Tretješolec Minč se je prisrčno zasmejal in si popravil lase, ki so mu kot ščitnik pri kapi silili na čelo. Tonček, ki je prišel za njim, pa je vprašal:

			»Ste pripravili nosilnico? Če mu bo zmanjkalo sape... «

			Primož ju je gledal izpod čela. Po svoji šibki postavi je bil res nebogljenček. Razen tega so ga imeli za dijaka-filozofa, ki najde edino zadovoljstvo v knjigah.

			Minč je podražil Hojko:

			»Ali kaj pestuješ svojega brata-junaka?«

			Hojki so se zasvetile oči. Primož je to opazil, pa se je že hotel pognati v obrekljivca. Vendar sta ga Zmaj in Bucika zgrabila za roke.

			In takrat je Primož vzkliknil:

			»Tekmoval bom! Zmaj, posodi mi telovadne hlače!«

			Sporazumeli so se, da bosta dvakrat pretekla atletsko stezo, ki je objemala park, ali približno osemsto metrov. Za sodnika so izvolili Zmaja (za Primoževo stran) in Vanča, ki ga je izbral Minč. Kmalu se je po vsem parku razširila vest, da bodo čez nekaj minut gledali zanimiv dvoboj. Še iz doma so pritekli gledat.

			Primož in Minč sta že stala na stezi. Primož je segel nasprotniku komaj do ramen. Ni si upal pogledati Hojke, ki je stala v bližini. Nihče ni vedel, da je Primoža strah te tekme. Tisti trenutek ni veroval vase, mislil je samo na to, kaj bo rekla Hojka, če bo tekmo izgubil. Mogoče še polovice proge ne bo pretekel. Mogoče ga bodo res odnesli z nosilnico. Kako smešen bo na nosilnici. Že mu je postalo žal, da se je odločil. Raje bi prej Minču z bunkami plačal strupeni jezik. Gotovo bi mu bili tudi drugi pomagali. Tako pa se mora sedaj sam pomeriti z nasprotnikom, ki velja na Dobrijah že dolgo za najboljšega tekača.

			Zmaj v copatah je zamahnil z robcem.

			Primož in Minč sta stekla.

			Gledalci so utihnili.

			»Zakaj gledaš v tla, Hojka?« je vprašala Ribica. »Primož dobro teče.«

			Hojka je dvignila glavo. Rosica pa je zacepetala z nogami in zaklicala: »Glej, Primož vodi!«



			Res je tekel Primož nekaj korakov pred nasprotnikom. Vsi gledalci so se ogreli zanj.

			»Daj, Primož, daj!«

			Tonček, ki je vedno nosil polizane lase, se je zavistno nasmehnil: »V drugem krogu bo omagal... Ne vidite, da že vleče jezik po tleh...?!«

			Že sta tekla drugi krog.

			Res se je začela uresničevati Tončkova napoved: Primož je začel zaostajati... Sicer samo še za dva, tri korake, vendar... Gledalci so se razjezili in, ko so ga zaman bodrili, so se celo obrnili na Minčevo stran.

			»Tak dojenček!«

			»Kaj si sploh upa!«

			»Pokličite naše podmladkarje, da ga bodo odnesli na nosilnici.«

			Hojka je zbežala s prizorišča. Ribica ni šla za njo, ker se ji je vse skupaj zamerilo. Čudno, le Rosica še ni obupala. Vse je stavila na Primoža, zato ni mogla niti pomisliti na poraz.

			Ko je manjkalo še sto metrov do cilja, je Primož nenadoma prehitel sotekmovalca.

			Gledalci so zavpili, zažvižgali.

			Minč ga ni več dohitel.

			Primož je prvi pritekel na cilj.

			Vsi so ga obstopili. Primož ni kazal prevelike utrujenosti.

			»Vedel sem, da boš zmagal,« je rekel Zmaj.

			»Zadnji čas, da je nekdo potolkel tega domišljavca!«

			Skozi gručo se je prerila Hojka, ki je med zadnjimi zvedela, kako se je končalo. Pristopila je k Primožu in mu ponudila roko. Te roke je bil Primož bolj vesel kot zmage.

			Tisto nedeljo sta prvič preživela čisto sama. Sedela sta pod gozdičem nad gradom. Aprilsko sonce je pripekalo nenavadno močno. Vendar so njune besede še vedno ostajale na površini srca, kot ostajajo žarki aprilskega sonca le na gladini jezera.

			Se enkrat je Primož pripovedoval Hojki, tokrat bolj podrobno, kod je hodil, preden je prišel na Dobrije. Res so družino, ki ga je vzela k sebi, izgnali v Srbijo. Oče je kmalu šel v partizane in ni se več vrnil. Mati in hčerka sta umrli za tifusom. S sinom Markom sta potem živela do konca vojne pri nekem kmetu, po vojni pa sta se vrnila v Slovenijo. Takrat je imel Marko deset let, Primož pa šele šest. Marko je kmalu našel v Celju sorodnike, pri njih živi še danes. Primož pa je zaman spraševal po materi, očetu in sestri. Poslej je živel kot vojna sirota pri neki družini in se preselil z njo v Novo mesto. Družina se ga je naveličala in ga oddala v internat, kjer je živel do lanskega leta, ko so ga poslali v Maribor.

			Primož je tiho dejal:

			»V počitnicah bi šel rad v Savinjsko dolino... Vem, ničesar ne bom več našel... Morda pa bi šel vsaj tam mimo, kjer je nekoč stal naš dom... Boš šla z mano, Hojka?«

			»Bom ...«





Prijezdil je deček na črnem konju


			Primož je slonel na oknu in opazoval Minčevo druščino, ki se je vadila z lasom. Pred domom je stal velik kol. In ta veliki kol ni bil nihče drug kot divji, neukročeni konj iz argentinskih pamp. Le malokateremu se je posrečilo, da je zavihtel laso okrog kola. Minč se je kar naprej priduševal, da bo zdaj zdaj ujel divjega konja. Vsakokrat, ko je Minču spodletelo, se je Primož nasmehnil.

			Primoža »lovci na divjega konja« niso opazili. Preveč so imeli opravka z neukročenim kolom. Od tistega dne, ko je premagal Minča na atletski stezi, sta se gledala s Primožem kot sovražnika. Pravzaprav ga je le Minč imel za sovražnika, čeprav mu tudi Primož še ni odpustil žalitve.

			Ni bil sam v sobi. Na postelji je ležal Anej; oblečen je bil in obraz je skrival v blazini. Pred dnevi je pokopal mater. Od takrat z nikomer ne govori in le malo je. Samo mater je še imel. Pravi, da sploh ne bo šel več domov. Primož je pomislil: »Ko je umirala moja mati, mi je bilo komaj tri leta. Zato nisem razumel, kam je nenadoma odpotovala. Potem se ni vrnila nikoli več.«

			Minč je pod oknom veselo vzkliknil. Primož je pogledal in videl, da se mu je nazadnje le posrečilo ujeti »divjega konja«. Zmagoslavno je hodil okrog njega, ko da si ogleduje, koliko je vredna »ujeta žival«, nato pa sedel in se oddahnil. Zdaj naj še drugi poskusijo, si je najbrž mislil. Jaz danes ne

			smem več. Če bi se mi ponesrečilo, kar je precej verjetno, bi bila ta zmaga čisto zaman.

			Res so poskušali še drugi. Tonček ga je zavihtel samo enkrat, ker je laso sfrčal predaleč mimo. Kislo se je nasmehnil svojemu neuspehu in vrgel laso Vanču. Ta je bil še nespretnejši, a si ni gnal k srcu, če je laso vrgel mimo. Zato se tudi »neukročeni konj« ni zmenil zanj.

			Takrat je iz gozda prijezdil deček na lepem črnem konju. Minčeva druščina ga je zagledala šele, ko je prijahal že skoraj do njih.

			»O! Kavboj!«

			Presenečeno so zapičili pogled v dečka, ki je prijahal tako nenadoma in prav v trenutku, ko so vadili z lasom.



			Deček na črnem konju ni trenil z očmi. Na njegovem bledem in suhljatem obrazu je počival mir. Predrzen mir. Od strani je pogledal dečke, ki še vedno niso zaprli ust, nato pa odjezdil h glavnim vratom, lahkotno skočil s konja, ga privezal k divji trti, ki se je vzpenjala po stenah gradu, in izginil skozi vrata, ne da bi jim privoščil še en sam pogled.

			Prvi se je zbral Vanč.

			»Od kod je neki?«

			»Menda ni pravkar prijezdil iz Amerike!«

			»Najbrž je s kakšne kmetije izpod Gore.«

			»Domišljav je kot kakšen Amerikanec.«

			»A najbrž sploh ne ve, kaj je to kavboj!«

			»Zagodimo mu, da nas bo pomnil!«

			»Predlagam, da mu skrijemo odejo, ki jo ima na konju.«

			»Tako je!«

			»Jezdil bi rad, pa še sedla nima!«

			Previdno so se približali konju. Ponosni črnuh je pozorno strigel z ušesi. Čelo mu je krasila dolga, bela lisa.

			»Pazite, da komu ne posveti s kopitom!«

			Minč je spet našel priložnost, da pokaže svoje junaštvo. Skočil je in vzel konju odejo. Črnuh se je nemirno prestopil in zaprhal. Minč je potisnil odejo v zaboj za smeti, ki je stal v kotu, in vrgel na vrh nekaj papirja.

			»Vanč, daj mi laso! Pokazal vam bom, kaj sem se naučil,« je rekel Minč in že zvijal vrv v kolobarček.

			Dolgo je meril, potem pa spustil vrv, ki je v loku švignila iz njegovih rok. Zadela je konja v desno nogo. Črnuh je poskočil, visoko dvignil glavo in zarezgetal.

			Komaj je Minč odskočil, se je prikazal na vratih deček, ki je prej tako nepričakovano prijezdil iz gozda. Na licu so se mu risale odločne poteze, čeprav zaradi njegovih mehkih oči niso prišle do prave veljave.

			»Pustite konja pri miru!«

			Nihče bi ne verjel, da ima petnajstletni deček tako moški glas. Znova so bili presenečeni, znova so nekateri odprli usta na stežaj.

			Šele takrat je deček opazil, da so mu skrili odejo. Skoraj s strahom, so pričakovali, kaj bo storil. Deček je naredil dva koraka proti Minču, ko da ve, da je prav on skril odejo.

			»Kje jo imate?«

			»Kaj pa?« je neumno vprašal Minč.

			Videti je bilo, da se deček komaj premaguje.

			»Odejo.«

			»Hm, če si jo imel, potem ti jo je najbrž kakšen razbojnik ukradel izpod sedla, ko si jezdil skozi gozd! Ha, ha, ha!«

			Zdaj so se opogumili še drugi.

			»Koliko pa je star ta tvoj ihaha?«

			»Krpanova kobilica!«

			»Zadnjič je konjederec spraševal po njem!«

			»Ha, ha, ha!«

			Komaj je Tonček izgovoril besedo konjederec, se je deček s silnim sunkom zaletel vanj, da se je zvalil po tleh kot vreča moke. To je spet naredil tako nepričakovano in odločno, da se Minč še premaknil ni, kaj, da bi Tončku lahko pomagal. Samo siknil je skozi zobe: »Odeje pa le ne boš videl!«

			To je bilo vsem poraženim v nekakšno olajšanje. Spet je začelo rasti v njih zmagoslavje, saj so videli, kako deček na črnem konju zbegano gleda okrog sebe.

			Toda -

			»V zaboju za smeti je odeja!«

			Vsi so se ozrli v okno, od koder je padel mednje glas, ki je brž razjasnil vso stvar.

			Primož!

			»Le čakaj, izdajalec!«

			»To boš drago plačal!«

			Res je Primož ves čas pozorno spremljal prizor, ki se je odvijal na dvorišču. Večkrat se je že mislil oglasiti, vendar so ga prehitevali dogodki, ki so se izredno naglo menjavali. Deček na črnem konju se mu je priljubil že s prvim nastopom.

			Deček je našel odejo, jo položil konju na hrbet, zgrabil za grivo in se z neverjetno spretnostjo zavihtel na konja. Minčeve druščine ni pogledal, pač pa se je s hvaležnim pogledom ozrl na okno, kjer je stal Primož, nato pa v galopu odpeketal v les ter utonil v njem prav tako naglo, kot se je bil prikazal...





Prijatelja; krivogledi Abraham jima ne da miru


			Šele sredi gozda, ko se je začela pot strmo vzpenjati, je deček pridržal konja, da je stopal v koraku. Ker je že neštetokrat prehodil pot in mu je bilo vsako drevo znano, se ni dosti oziral naokrog. Kmalu se je les začel svetlikati. Prijezdil je na poljsko pot. Njive so bile sveže zorane. Na nekaterih se je zelenilo jaro žito.

			Ko je prispel na jaso, ki je bila porasla z nizkim grmovjem in cvetočim telohom, je zagledal na nasprotni strani doline svoj dom. Nizka, z deščicami krita hiša je kukala iz drevja, ko da siva mačka mežika iz zelenega gnezda. V ozadju se je s pajčevinastim robom risala v nebo Gora.

			Deček je pognal konja in se začel spuščati v dolino. Spet je moral skozi gozd, a je kmalu zajahal na ozko pot čez travnik. Nekoliko niže je čepel blizu stare hruške (že dolgo ni dajala sadov) star, opuščen mlin, ki je tudi že pozabil, kdaj so mu vsuli med kamne rumeno žito. Deček na črnem konju si nikoli ni mogel prav razložiti, kje je mlin dobival vodo, ko je še mlel, saj v bližini ni bilo niti potočka. Stric Jeglič mu je nekoč pravil, da je pred davnimi leti gnala mlinsko kolo močna struja. Mlinar da je bil velik oderuh in brezsrčnež. Nekega dne je zapodil siromašno dekle, ki ga je zaprosilo za košček kruha. Še tisto uro je potok usahnil. V izsušeni strugi pa so našli dekle. Mrtvo. Hudobni mlinar je kmalu popolnoma obubožal.

			Deček na črnem konju še nikoli ni stopil v zapuščeni mlin, ki mu je manjkalo že polovico strehe, čeprav ga je mikalo vanj in je nič kolikokrat hodil tam mimo.

			Prijezdil je na domače polje. Stric Jeglič se je pravkar vračal z njive.

			»Ozare sem moral malo popraviti. Zadnja nevihta je grdo naredila ... Dolgo si hodil.«

			»Moral sem čakati.«

			»Si dobil denar?«

			»Dobil.«

			Pozimi sta zapeljala v dom nekaj metrov drv. Potem sta oba komaj čakala na denar, zlasti deček, saj mu je stric Jeglič obljubil novo obleko.

			Ko sta prišla do hiše, je stric Jeglič dejal:

			»Tonč! Hitro spravi konja! Morava še steljo nasekati!«

			Kmalu sta za hlevom zapeli sekirici.

			Tudi Tonč je bil sirota.

			Pred letom je stopil iz šole. Ko mu je bilo sedem let, je začel hoditi v šolo, hkrati pa postal pastir pri Jegliču, ki je bil brez otrok in vdovec. Tonč je imel še štiri brate in dve sestri, zelo majhen dom, a še tega so mu zažgali fašisti. Oče, mati, vsi bratje in ena sestra so zgoreli. Najmlajša sestra je bila tisti dan pri sosedu in je ostala živa. Vendar je pozneje umrla za sušico. Takrat je ostal Tonč za vedno pri stricu Jegliču. Bil mu je drugi oče, a tesnejše vezi le niso zrasle med njima. Bil je že star in redkobeseden kot gora. Ker je bilo do sosedov precej daleč, je rastel Tonč na samoti kot mlad bor poleg starejšega, že v vetrovih preizkušenega, a molčečega. Ko je Tonč hodil v šolo, se tudi ni mogel navezati na sovrstnike. Kar smešno se mu je zdelo in otročje, kadar so se neugnano podili za žogo ali navdušeno razpravljali o kavbojskem filmu. Vendar je imel prijatelja: nadvse je vzljubil črnega konja! Že od tistega dne, ko ga je kobila povrgla. Igral se je z njim, kakor se nikoli do takrat ni mogel igrati z otroki, ga negoval, mu dajal kruh, ki ga je dobival za malico, pozneje pa koruzo ali oves.

			Kar vesel je bil, ko je stric Jeglič prodal kobilo; ljubosumen je bil nanjo. Cm, tako ga je klical, je postal lep in postaven konj. Komaj je dorasel, je že moral služiti za vse tri. Bajta je premogla le malo zemlje in nekaj lesa. Zato je Jeglič vse leto vozil za Gozdno upravo les s planine. Za zasluženi denar je kupoval živež in obleko, a tudi krmo za Črna. Plemenita žival je bilo edino, s čimer se je lahko postavljal pred vaščani, hkrati pa mu je bil veličastno grenki spomin na čase, ko je služil v avstrijski konjenici. Sosedje so mu večkrat prigovarjali, naj si raje kupi manjšega konja. Toda Jeglič je čutil za takimi besedami nevoščljivost, zato jih je trmasto zavračal: »Koze že ne bom redil pri bajti!« Zlasti sta se mu prikupila oba, Tonč in Črn, zadnjo zimo, ko sta sama vozila les v dolino, saj se Jeglič še ganiti ni mogel iz hiše, tako ga je bolela noga.

			Že sta skoro nasekala vse smrekove veje za steljo, ko ju je predramil osoren glas:

			»Dober dan, Jeglič!«

			Ko je stric Jeglič zagledal Abrahama, mu ni mogel odzdraviti, tako se ga je prestrašil. Mož, ki ju je pozdravil, je samozadovoljno sedel na hlod in leno pretegoval ude. Bil je starejši moški; na sebi je imel zbledelo, ponošeno obleko in pošvedran klobuk mu je silil na zgubano čelo. Tudi obril se že ni nekaj dni. Izza škornja je potegnil pol cigarete, si jo prižgal z zadnjo vžigalico, nato pa rekel:

			»Lačen sem.«

			Takrat je stric Jeglič le nabral dovolj sape.

			»Kaj naj ti dam, Abraham?! Bodi usmiljen z mano. Pojdi raje h kakšnemu bogatemu kmetu. Midva s pobom sva sama dostikrat lačna.«

			»Kadar te obiščem, takole piskaš. Če ne boš kmalu pricitral južine, pa na Štefan mošta ne pozabi, Jeglič, si jo bom šel sam iskat, toda takrat... «

			»Če sem ti pa rekel... «

			»Jeglič, čuj!«

			Abraham je vstal.

			Jeglič je obupano zmajal z rameni, stokal in skoraj jokal, vendar je odšel v hišo po južino in mošt. Tonč, ki se mu je trgalo srce ob tem prizoru, je mislil stopiti za Jegličem. Toda Abraham ga je prijel za roko.

			»Kako je, Tonč? Kaj dela tvoj ljubljeni gospod? Dosti sveta sem že videl in precej konj sem že držal za uzdo, toda tvoj Črn jih do zdaj še vse poseka... «

			»V hlev moram!«

			»No, le pojdi. Ko se bom najužinal, ga pridem pogledat.« Režal se je in kazal svoje škrbaste zobe.

			Tonč je stekel v hlev in od znotraj zapahnil duri. Potem je stopil v jasli, objel Črnega okrog vratu in skozi linico opazoval Abrahama. Videl je, kako mu je stric Jeglič s trepetajočimi rokami prinesel južino in mošta. Abraham je sedel in v kratkem času pospravil vse do zadnje drobtine in zadnje kaplje. Ta mesec je prišel že drugič. Potikal se je okrog brez dela. Pred vojno je nekaj časa tudi s konji mešetaril. Po vojni mu tega niso več dovoljevali, zato je prekupčeval s stvarmi, ki so mu pač prišle pod roke, a tudi izsiljeval ljudi, če je le mogel. Stricu Jegliču je Abraham samo zagrozil, da mu bo zažgal hišo, pa je že postal mehak kot vosek. Seveda se potem stric ni upal nikomur povedati, da je bil Abraham pri njem. Oblasti so ga že večkrat pretipale, a mu niso mogli do živega, prav zaradi človeške slabosti, češ da je bolje molčati, kakor nakopati si na glavo sovražnika.

			Tonč se ga je bal po svoje. Bal se ga je zaradi Črna. Res sta s stricem vsak večer skrbno zaklenila hlev, toda spretnjakovič, kakršen je bil Abraham, bi ga odpeljal tudi, če bi Črnu obesil na rep sto stražarjev. Ker mu je stric Jeglič strogo zabičal, da ne sme nikjer kaj ziniti o Abrahamu, Tonču ni preostalo nič drugega, ko da je iz dneva v dan trepetal za svojega ljubljenca.

			Še je videl, kako je Abraham nekaj dopovedoval stricu, potem se je obrnil proti hlevu. Takrat je Tonč še enkrat skočil k hlevskim durim in pogledal, če so dobro zapahnjene. Abraham jih je zaman poskušal odpreti. Čez čas se je zunaj zaslišal njegov počeni smeh. Tonč se je povzpel k linici. Abraham je že odhajal po stezi proti lesu. Še vedno se je smejal.

			Tonč je pogledal konja.

			Ta je veselo prhnil vanj.





Svetel trenutek v temni grajski kleti


			»Kaj pa ti tukaj, Hojka?«

			»Na Ribico čakam.«

			Hojko je nagovoril stari Mol, ki je urejal rože in gredice okrog gradu in šole. Kar sam si je naložil to delo, drugače bi mu bilo kot upokojencu preveč dolgčas, kakor je sam večkrat dejal.

			»Danes bom že moral malo popaziti, drugače mi bodo vse rože pomencali.«

			S Hojko sta naredila nekaj korakov po poti. Obetal se je lep prvomajski dan. Godba na pihala je že navsezgodaj korakala po trgu in budila ljudi s koračnicami. Zastave so mirno visele na drogovih in poslopjih, kajti veter se je tisto jutro pozabil zbuditi.

			»Dopoldne bodo tu tekmovali, kajne?« je vprašal stari Mol.

			Hojka je prikimala.

			Nekaj trenutkov sta molčala, nato je Mol dejal: »Zdaj si srečna, ko si našla brata, ali ne?«

			Hojka se je trpko nasmehnila.

			»Jaz sem tudi imel brata. V prvi svetovni vojni se je izgubil... Pa se mi je še skoz zdelo, da ga bom nekega dne vendarle spet zagledal... Zdaj ne upam več ... «

			Prišli sta Ribica in Rosica.

			Rosica si je oblekla poletno obleko, saj je komaj dočakala toplo sonce, lase si je počesala v konjski rep. Tudi Ribica je bila tistega dne vsa spremenjena.

			»Joj, kakšna si!« je vzkliknila Hojka.

			»Ne morem pomagati. Rosica me je tako našemila. Skoraj celo uro me je mučila.«

			»Ali se ji mogoče ne poda?«

			Ribica, ki je bila za četrtošolko nenavadno veliko dekle, si je vezala lase v mičen klobčič. Zdaj pa ji je Rosica razčesala lase tako, da so ji kodri božali čelo in lice. Bila je videti kot nedozorela dama.

			»Če ti ne ugaja, Hojka, jih bom spet spletla v klobčič,« je rekla Ribica skoraj žalostno, saj je vedno rada upoštevala Hojkino mnenje.

			»Oh, ti koza neumna! Kaj pa se Hojka spozna na take reči! Ona še sploh ne sme misliti na frizure... «

			Potem se je Rosica užaljeno obrnila stran, vrtnar pa se je zadovoljno muzal in pobiral posušene vejice, ki so ležale po travi.

			»Bo Primož nastopil?« je vprašala Ribica.

			»Mislim, da bo.«

			»Potem bo tudi zmagal. Slišala sem, da je Minč zadnji teden vsak dan vadil.«

			»Primož tudi.«

			»Že zdaj vidim Minča, kako bo pihal od jeze, ko ga bo Primož spet pustil za sabo. In danes bo gledal tekmo cel trg! Pojdimo še malo tu okrog! Eh, Rosica, ne pasi mule. Kakor vidiš, še vedno nosim na glavi tvojo umetnino.«

			Ribica je prijela Hojko in Rosica pod roko in ju odpeljala dalje po poti, stari Mol pa se je smehljal...

			Minčeva druščina se je že zbrala okrog svojega oboževanca. Sedeli so pod gozdičem nad gradom.

			»Še dobro uro je do začetka tekme.«

			»Glejte, ljudje se že zbirajo. Tudi dobrijska godba je že prišla.«

			»Ravnatelj bo gotovo na tribuni. In upravnik tudi. Videla bosta, kako ga boš posekal.«

			Minč je mrko gledal predse.

			»Vseeno bi bilo bolje, če ta škrbavec ne bi prišel iz Maribora.«

			»Minč! Te menda ni strah?!«

			»Molči! Take, kot je Primož, sem jaz včasih imel za malo južino ... «

			»No, vidiš!« Tonček je za hip pomolčal, nato pa pritajeno dejal: »Če hočeš, Minč, ga lahko pošljemo za nekaj časa nazaj v Maribor ... Recimo, za nekaj ur... «

			Tudi Tonček je stanoval v trgu. Bil je potomec stare trške rodbine. Pred vojno so imeli na Dobrijah tri mesarije. Vedno je bil lepo oblečen, lase je imel polizane kot frizerski vajenec. V šoli mu je kar naprej šlo za nohte. Veljal je za najzvestejšega Minčevega družabnika. Ko je prej izrekel misel, da bi Primoža lahko poslali za nekaj ur v Maribor, ga je Minč pogledal ves prerojen. Gospodem je zaupal načrt, o katerem je že nekaj dni razmišljal. Brž so razumeli vso stvar. Le prvošolec Lipej, ki je maloprej iz radovednosti pristopil, je nedolžno vprašal:

			»Samo za nekaj ur v Maribor?! Joj, kako boste pa to naredili?«

			Minč se je dvignil in mu zagrozil:

			»Ti, pobecelj, pa kar zgini! Nismo te klicali. No, poberi se, drugače ti bomo še ta trenutek napolnili hlače s peskom!«

			Fantiček je zbežal kot srnjaček in se med tekom ves čas strahoma oziral.

			Spet so sedli.

			»Tonček, govori!« je rekel Minč.

			»Mislil sem, da bi ga nabunkali, pa ne bi mogel nastopiti.«

			»To ni nič! Bi rad, da te zabrišejo iz šole?«

			Vanč je bil mehkejši.

			»To bi bilo tudi pregrobo. Menda nismo razbojniki!«

			»Vanč! Ti ga rad zagovarjaš. Ti edini od nas stanuješ v domu. Ne vem, če ... «

			Tonček ni izgovoril stavka do kraja, ker mu je Vanč pokazal pest. Potem se je oglasil Minč.

			»Predlagam, da ga zaklenemo v sobo.«

			»To je še slabše!« je Tonček zamahnil z roko. »Hitro bo koga doklical skozi okno. Če boš pa skril ključ, se bo spustil po divji trti, ki se vije po steni mimo okna. Toda, Minč, spomnil si me na nekaj drugega. Poslušajte! Prejšnji teden sem bil v grajskih kleteh! Tja dol smo odnesli stare knjige.«

			Minču je žarelo lice.

			»Odlično! Toda kako bomo to speljali?«

			»Zvabiti ga moramo v klet in ga zakleniti.«

			»Kdo ga bo zvabil? Mar jaz, ki se gledava kot pes in mačka?!«

			Tonček se je počasi obrnil k Vanču. Pokazal je s prstom nanj.

			»Jaz?!« je začudeno vzkliknil Vanč.

			»Da, ti! Samo ti! Vidva sta si še najbolj dobra.«

			»Kako naj to storim?«

			»To je tvoja stvar! Če bo Primož čez pol ure pod ključem, ti bomo spet zaupali... «

			»Tako je! Potem ti bomo spet zaupali.«

			Primož si je pravkar oblačil telovadne hlače, ko je vstopil Vanč. Sam je bil v sobi. Sprva je bil Vanč v hudi zadregi, da ni spravil nobene besede iz sebe.

			»Včeraj mi je dal gospod upravnik nove hlače, malo prevelike so mi,« je začel Primož in s tem nerodnega Vanča rešil iz stiske.

			»Danes mu boš spet dal po grbi, kaj,« je izjecljal Vanč in takoj samemu sebi zameril, da je izrekel ta stavek.

			»Ne bo take sile, ne. Minč je vadil enkrat več kot jaz. Razen tega sem včeraj nekaj pojedel, da sem ponoči bruhal. Se zdaj mi je slabo ... «

			Vanč se je razveselil te novice. Ne zato, ker je bilo zdaj več upanja v Minčevo zmago, temveč, ker je upal, da mu mogoče sploh ne bo treba opraviti sramotne naloge. Previdno je vprašal: »Ali ne bi bilo bolje, da sploh ne bi nastopil?«

			»O, nastopil bom! Preveč lahko Minč ne sme zmagati. Mogoče bi celo rekel, da sem se zbal in da je želodec samo lep izgovor.«

			Ne kaže mi drugega, opraviti bom moral, kar sem si naložil, si je sam pri sebi dejal Vanč. Preveč bi ga tisti polizani Tonček deval v nič, če tega ne bi izpeljal. Zaradi kazni je bil popolnoma brez skrbi. Svoj načrt je idelal tako, da ga nihče ne bo mogel imeti za namerno dejanje.

			V roko je vzel knjigo, ki je ležala na postelji, in dejal: »Ti pa res rad bereš ... «

			»Zelo nesrečen bi bil, če ne bi imel pred nosom knjižnice.«

			»Oh, zdaj sem se spomnil! Že zadnjim sem ti obljubil, da ti bom pokazal knjige, ki jih imajo spravljene v grajski kleti. Ena je tako debela, da še najbrž nisi videl take... «

			»Kdaj mi jih boš pokazal?«

			»Če hočeš, kar takoj. Do nastopa je še celo uro časa. Zdajle bi namreč najlaže dobil ključ. Hišnikovi so že šli na telovadišče.«

			»Ja, kako boš dobil ključ?«

			»Vem, kje visi.«

			»Pojdiva!«

			Neopazno sta prišla do vrat v staro grajsko klet, jih odklenila in smuknila po stopnicah. Začutila sta hladen zrak in duh po plesnobi. Primož je otipal vlažne stene, ki so bile na več mestih okrušene. Luči ni bilo.

			»Za mano!«



			Vanč ga je prijel za roko. Otipala sta več vrat. Kdo ve, kaj vse se je že dogajalo za temi debelimi, molčečimi stenami, je pomislil Primož in v grlu ga je stisnilo. Čakal je, kdaj se bodo nenadoma odprla katera od številnih vrat in bo iz mračne, obokane celice stopil duh grajskega ječarja. Ko je z nogo zadel ob star zaboj in je votlo zabobnelo, je mislil, da je trčil ob okostnjak tlačana, ki ga je že pred stoletji pahnil v ječo oholi grajski gospod.

			Vanč je odprl vrata na desni strani hodnika in potegnil Primoža v veliko sobo. Zagledala sta zaprašene stolpe knjig. Medla svetloba je padala nanje skozi edino okence. A še to okence je od zunaj zakrivalo grmovje.

			»Glej, tu je tista debela knjiga!«

			Primož jo je vzel v roke, a je brž pripomnil, da je videl že večjo. Vanč naj samo pomisli na Dalmatinovo Biblijo, ki jo hranijo zgoraj v knjižnici. Odprl jo je. Pisana je bila v gotici. Tisk je bil že oguljen, tako da se je komaj dalo kaj razbrati. Tu spodaj v kleti so spravljali knjige, ki niso imele večje vrednosti. Potem sta listala še po drugih knjigah. Prekladala sta jih s kupa na kup.

			»Vanč, vrniva se, drugače bom zamudil.«

			Vanč je že čakal na te besede. Ko sta pregledovala knjige, mu je srce utripalo kot malokdaj. Vendar je bil pripravljen. Vsaj domišljal si je, da je pripravljen. Narejeno mimo je rekel:

			»No, pa pojdiva!«

			Stopila sta k vratom.

			Bila so zaprta.

			Primož je vprašujoče pogledal Vanča.

			»Premalo sva pazila,« se je potuhnil Vanč. »Vrata imajo samo na zunanji strani kljuko.«

			Res je bilo tako. Vanč je to dobro vedel. Ko sta prej vstopila, je zaprl vrata za seboj.

			»Presneta reč! Kdo bi si mislil!« je zamrmral Vanč in jezno udaril po vratih.

			»Zdaj pa imam tekmo! Minč bo poskakoval od veselja, ko me ne bo.«

			»Ni še vsega konec,« se je hinavčil Vanč, čeprav so mu besede šle trdo z jezika. »Rešila se bova iz te luknje. Imaš nož?«

			»Nikoli še nisem imel noža.«

			Primož je vdano sedel na kup knjig. Trpka črta se mu je zarisala ob ustnicah. Vanč pa je brskal po kletni sobi, da bi našel kakšno reč, s katero bi lahko odprl vrata. A zaman. Ali je ni hotel najti, ali pa take reči res ni bilo.

			»Splezal bom k oknu. Poklical bom koga.«

			Res si je Vanč naložil knjig k oknu in se previdno povzpel nanje. »Nič se ne vidi od tod... « Pa je vseeno zaklical: »Odprite! Pridite nama odpret! Čujte! Odprite!«

			Kdo bi ga slišal.

			Godba je igrala kot za stavo in gledalci so vsevprek spodbujali tekmovalce. Ozrl se je k Primožu. Se vedno je sedel na knjigah in žalostno povešal glavo.

			Ubogi, drobni fant! Že tako mlad ima trnovo pot za sabo. Zdaj mu še mi, njegovi vrstniki, njegovi gospodi, z bolečino sekamo srce.

			Vanču je postalo žal, da ga je pripeljal v klet. Moral bi bil vzeti nase, kar bi mu očitali, če naloge ne bi opravil. Minč zdaj že zmagoslavno koraka mimo častne tribune. Vse do večera se bo postavljal sredi svoje druščine. Tako bodo pozabili nanj, na Vanča, ki je Minču pomagal do zmage. Prej so se zmenili, da bo Tonček takoj po tekmi prišel »slučajno« mimo okna. Slišal bo njun klic in prihitel odpret. Vanč je zlezel s kupa in prisedel k Primožu.

			Minila je dobra ura.

			Minila je druga ura.

			Na igrišču je vse utihnilo.

			Poldan bo, si je dejal Vanč. Pošteno je bil že lačen. Primož je še zmerom sedel na mestu. Z rokami si je podpiral glavo. Medtem sta le malo govorila.

			»Zebe me,« je zašepetal Primož. Bil je v sami poletni srajci. Vanč je slekel suknjič in mu ga ponudil.

			»Potem bo pa tebe zeblo.«

			»Prosim te, vzemi,« je zaprosil Vanč. Jok in gnev sta se mu nabirala v grlu. Primož je oblekel suknjič in se naslonil na knjige.

			»Capini, prevarali so me!« je vse glasneje kipelo v Vanču. »Ne verjamem, da so pozabili na naju. Ne, ne verjamem! Prav gotovo me nalašč pustijo čakati. Nalašč. Tonček se zadovoljno smehlja kje v bližini okna. Norčuje se iz mene. Morebiti je celo že pokukal v klet, ker je bil radoveden, kaj počneva v tej luknji.«

			Potem se ni mogel več premagati. Nenadoma je poskočil, se divje pognal v okno in začel na ves glas kričati.

			Nič.

			Zdrsnil je z okna in zajokal.

			»Ne joči, nič ne pomaga. Pripraviti se morava, da bova še noč prespala tukaj. Vrata so preveč trdna, da bi jih lahko razbila.«

			»Uh, poliznjenec, ko bi te zdajle imel v pesti!«

			»O kom govoriš, Vanč?«

			Vanč je pogledal Primoža z očmi, ki so skrivale v sebi veliko spoznanje, veliko kesanje.

			»Primož! Jaz sem kriv, da nisi mogel nastopiti. Jaz sem kriv, da zdajle tukaj lačen prezebaš. Jaz!«

			»Ne razumem te, Vanč... «

			»Čeprav sem močan, so me v druščini zmerom imeli za zadnjega, ker nimam tako pokvarjenega srca kot oni. Minča pa bi še mogoče imel rad, če ne bi bil tako častihlepen. Tonček pa...«

			»Tončka res ne moreš imeti rad.«

			»Izbral me je, naj te zaprem v grajsko klet, da bo Minč laže zmagal... Primož, nikoli mi ne boš mogel tega oprostiti. Vem, da ne. Toda povedal sem ti in zdaj mi je laže.«

			Na Vančevem licu so se začele sušiti solze. Lice je bilo oprano kot polje po težki nevihti.

			»Vanč! Saj si se že sam kaznoval... Zato si tega ne ženi preveč k srcu. Zaradi mene ne... «

			V Vančevih očeh je sijalo sonce. Sonce, ki je najlepše po nevihti. Polglasno je zašepetal:

			»Rad bi te nekaj prosil, Primož... «

			»Jaz tudi, Vanč!«

			»Res? Ne morem verjeti... «

			»Vanč! Hočeš postati moj prijatelj?«

			Bil je že pozen popoldan. Hojka je pri obedu komaj pokusila jed. Ni si mogla razložiti, kam se je dal Primož. Bilo je prvič, da se je zbala zanj. Minč je dopoldne z lahkoto premagal svoje nasprotnike. Hojka ne bo pozabila, kako visoko je nesel svoj nos, ko je šel po tekmi mimo nje. Tonček, ki ga je spremljal kot kakšen oproda, pa je gledal v tla.

			Tudi upravnik je bil v skrbeh. Poslal je divjake v trg, dve skupini pa v gozd nad gradom. Prepričan je bil namreč, da se je Primož zbal poraza, zato se je potuhnil. Obenem se je moral otepati misli, da se je Primož morda vrnil v Maribor. Pred dnevi je prvič opazil, da se Hojka in Primož ne razumeta tako, kot je ves čas mislil.

			Stali so pod gradom in ugibali, kaj naj še store, da bi ga našli.

			»Jaz sem še pod posteljo pogledal,« je rekel Zmaj v copatah.

			Bucika se je držal zelo resno.

			»Samo govorimo in ugibamo!«

			Rosica je položila robec na razmajano klop in sedla, misleč: Bodo že drugi opravili s to uganko, kaj bi se mučila še jaz.

			Hojka in Ribica sta izgubljeno opazovali prvošolce, ki so se na igrišču ognjevito podili za žogo. Hojka se je komaj zadrževala, da ni zbežala iz družbe. Daleč. Kamorkoli. Čutila je,

			da ji je spet nekdo iz hudobije prizadel bolečino. Nekdo, ki na tem svetu zasleduje samo njo.



			Takrat je privihrala k njej hišnikova žena.

			»Ljubi svet, kako sem se prestrašila!«

			Krilila je z rokami, ko da se je najmanj železarna podrla.

			»Poglejte, kako mi bije srce! Upam, da imam doma še

			malo kapljic... Tako sem se prestrašila, vam rečem ... «

			»Ja, kaj je bilo?« je vprašal Zmaj.

			»Zdaj sem se spomnila! Mogoče pa je tisti pob ... «

			»Povejte, povejte!«

			»Ali ne iščete že cel dan nekega poba?«

			»Kje je?!«

			Tiščali so vanjo in ji pobirali besede z ust, komaj so bile izgovorjene.

			»Pred tednom je prišla k meni Bajtina Treza... «

			»Tak pustite njo!«

			»Rekla je, da lahko dobim pri njej kuro... Veste, tako rada bi podložila jajca. Da bi jo šent! Mislite, da je hotela katera kokati! Nobena, vam rečem!«

			»Požvižgamo se na tisto kuro! Raje povejte, kje ste videli fanta!«

			Žena pa se ni dala ugnati.

			»Komaj sem jo danes nasadila ... «

			»Zdajle bi vsem kuram na svetu zavil vrat!« je stisnil iz sebe Zmaj v copatah.

			»Komaj sem jo danes nasadila, mi jo že pobriše iz gnezda. Ušla bo, pomislim v strahu. Pa še moja ni! Stečem za njo. Ubrala jo je naravnost na grede z rožami. Da bi se ji pri priči kljun posušil! Spet bo prišel nadme stari Mol, sem si dejala. Nazadnje se mi je skrila tjale v tisto grmovje... Ko se ji počasi približam, ta repka opipana me je gledala ko kak jastreb, začujem čudne glasove, ki so prihajali skozi kletno okno... «

			Niso je več poslušali. Zmaj in Bucika sta se zakadila proti kletnemu oknu, koj za njimi še drugi...

			Kmalu sta Primož in Vanč stopila na sonce. Oba sta bila bleda in mežikaje sta pogledovala radovedne opazovalce, ki se jih je kar precej nabralo. Hojka in Primož nista spregovorila niti besedice, čeprav je šla Hojka z njim v sobo in mu brž prinesla svojo malico. Že v kleti sta se Vanč in Primož zmenila, da ne bosta nikomur povedala, kaj se je pravkar zgodilo. Vse sta že opravila med sabo. Minču in Tončku pa bosta nekega dne že povrnila.

			»Hotel sem videti stare knjige, ki so v kleti,« je rekel Primož »pa sva premalo pazila na vrata. Drugič bova že vedela, ali ne, Vanč?«





Majhno morje, veliki gusarji in nesrečni Vanč


			Maj se je že iztekal, ko se je nekega jutra odpeljala na izlet vesela skupina. Ropot vlaka je hotel po vsej sili preglasiti petje, ki se je zlivalo skozi okna, in veter se je trudil, da bi ugrabil robce, ki so jih stiskale v prstih drobne roke. Na pobočjih, nad gozdovi in travniki, so plavale rumene meglice smrekovega cvetnega prahu.

			Železnica, ki si je v soteski delila prostor še z reko Mežo in cesto, je kmalu sproščeno stekla iz nje. Izletniki so zagledali na hribu razvaline starega gradu, pod njim pa je šumela, nikoli do kraja ukročena reka Drava.

			Presedli so in kmalu je vlak poskakoval, res je poskakoval, navzgor ob Mislinji.

			Zmaj v copatah in Bucika, njegov zvesti spremljevalec, sta sedela v oddelku z dekleti.

			»Imaš kopalke, Bucika?«

			»Saj sem ti že rekel, da jih imam.«

			»Tebe ne smem nikoli dvakrat isto vprašati, drugače kar nos povesiš. Glej, Rosico pa lahko tudi po trikrat vprašam... «

			»Vem, kaj me misliš spet vprašati! Če znam plavati, ali ne? V morju že, veš ... «

			»Ej, če znaš plavati v morju, moraš znati tudi v jezeru! Voda je voda!«

			»Ni res! Morska voda te nese kar sama, toliko soli ima.«

			»Zakaj potem nisi vzela s sabo vreče soli, da bi posolila Velenjsko jezero?! Ha, ha, ha ... !«

			»Butec! Taki neumnosti se režiš!«



			Hojka je tiho sedela v kotu in gledala skozi okno. Pri vsaki vožnji z vlakom in avtom je rada opazovala potnike, ki so na postajah vstopali ali izstopali. Samo skozi okno je rada gledala ljudi. Od daleč.

			»Ribica, imaš kaj malice?« se je oglasil Zmaj. »Samo zrak imam še v želodcu. Najbrž zdajle sploh ne bi šel na dno, če bi skočil v vodo.«

			»Na, malo keksov. Mama mi jih je včeraj poslala... Boš tudi ti, Hojka?«

			»Hvala.«

			»Keksi so pa res odlični! Ribica, le dobro jih skrij, drugače bom dobil dolge prste.«

			»Najbolje je, da jih kar pospravimo.«

			»Presneto! Še vseeno sem lačen!« je dejal Zmaj, potem ko je Ribica razdelila svoj zadnji keks. »Bucika, daj mi svojo malico!«

			»Ti si pa dober! Jaz pa naj potem za malico kamenju žvižgam.«

			»Bucika, daj mi malico!«

			»Zmerom je tako. Na vsakem izletu. >Bucika, daj mi malico! Bucika, daj mi malico!< Sam je namreč prelen, da bi nesel malico s seboj!«

			»Bucika, daj mi malico!«

			»Ne, ne dam!«

			»Bucika, daj mi malico, če ne bom zdajle povedal tvojo skrivnost!«

			Bucika se je ves nesrečen presedel. Vendar ni odnehal. Krčevito je stiskal torbo k sebi.

			»Boš videl, Bucika, res bom povedal... «

			»Povej, povej, Zmaj!« je zaklicala Rosica, ki je bila najbolj radovedna.

			»Še zadnjič ti rečem: Daj mi malico!«

			Bucika je to pot ostal trmast. Na tihem je upal, da bo tudi tokrat ostalo le pri grožnji. Ni pa hotel popustiti, ker bi vsi v oddelku brž vedeli, kako je mehak pred Zmajem, on, ki je za dobro glavo večji od njega.

			»Ne dam!«

			»Veste,« je rekel Zmaj v copatah, sam zli duh mu je šepetal besede v uho, »veste, samo jaz vem, da ima Bucika ploske noge...«

			Bucika je žalostno povesil glavo.

			»Ploske noge? Kako pa je to?« je vprašala Rosica.

			»Ne veš? To je tako, da imaš podplate ravne kot deska.«

			»O Marička!«

			»Hm, ravne kot deska!«

			Bucika je naglo vstal, odprl oddelčna vrata in izginil na hodnik.

			»Zmaj, užalil si ga!« je dejala Ribica. »Nisem mislila, da imaš tudi ti tako grd jezik!«

			»Kaj ga bom užalil! Bucike sploh ne moreš užaliti... Hitro bo pozabil... «

			Vendar je tudi Zmaj čutil, da ga je polomil. Užalil ga je, njega, ki ga ima najrajši. Zamotil se je z žogo, ki jo je imel s seboj. Po tem dogodku je postalo v oddelku mučno mirno, pogovor ni in ni več stekel v pravi tir.

			Hojka je skrušeno naslonila glavo na okno, lasje so ji padli na mehko čelo. Enakomerni udarci koles so ji prebujali misli, ki se jih ni mogla več otresti, naj se je še tako trudila.

			Prejšnji dan je sedela ob mizi pod oknom svoje sobe. Sončni žarki so ji padali na odprto knjigo na kolenih. In ti topli sončni žarko so jo dvignili v čisto drugačen svet, v svet, v katerem se je lahko pogovarjala z junakinjo svoje povesti. Ta je živela v velikem gradu, v razkošnih sobanah, spletične so ji vsako jutro pomerjale nove obleke, oče in mati sta jo kar naprej spraševala in jo nadlegovala, naj vendar pove, če si še kaj želi; njen brat - junakinja povesti je imela velikega in hrabrega brata - se je vračal iz bojev ovenčan s slavo... Iz sanj jo je predramil Tonček. Ni ga videla, kdaj je prišel. Obstal je pri njej in se smehljal. Vprašal jo je, kaj bere. Nato si je knjigo tudi ogledal, na hitro jo je prelistal. Nazadnje ji je omenil, da Primož najbrž sploh ni njen pravi brat. »Čul sem, ko sta se o tem pogovarjala upravnik in ravnatelj,« je rekel. »Res, Hojka! Saj ti bodo gotovo tudi sami povedali... « Čeprav mu je rekla, da mu tega ne verjame, se je vendarle vselila v njeno srce nova bolečina, ki je ni mogla več pregnati.

			Ko je zjutraj stopila v vlak, ni sedla k Primožu, čeprav jo je Ribica nagovarjala. Primož jo je vabil k sebi z očmi, z besedo je le malokdaj izrazil podobno željo, potem pa je tiho obsedel z Vančem.

			Za Hojko se je vlak vse prehitro ustavil v Velenju. Najraje bi obsedela pri oknu in se odpeljala dalje. Nekam daleč.

			Imeli so lepo vreme. Ko so zagledali trepetajočo gladino jezera, so se vsem zjasnili obrazi. Sredi jezera se je že pozibavala jadrnica in jih vabila z belim jadrom. Z drobnim belim

			jadrom. Nekoliko nad jezerom, blizu gozdiča, so stale prijazne hišice. V vsaki sta živela Janko in Metka.

			Pohiteli so k jezeru. Vsi so si ga želeli čimprej ogledati od blizu in si zmočiti v njem vsaj prste na roki. Na spodnjem koncu se je bohotila velika termoelektrarna.

			Minčeva druščina se je že pogajala za čoln in kmalu so kot prvi odpluli iz luke na odprto morje. Zmagoslavno so mahali v slovo. Minč je sedel sredi čolna kot poveljnik bojevitih gusarjev, z gospodovalnim glasom je priganjal veslače, Tonček pa je čepel poleg njega ves bled, strahopetno se je držal za rob čolna.

			Zmaj je bil že v kopalkah.

			»Pridi, Bucika, se bova po dolgem času spet malo umila!«

			Bucika se zaradi tega prijaznega vabila še ni otajaL Ni mu odgovoril, temveč je sedel v travo in si še suknjiča ni slekel.

			»Torej misliš res mulo pasti?!« je vzkliknil Zmaj. »O, te bo že minilo!«

			Se zmerom je na tihem upal, da se bo Bucika kmalu omehčal in pozabil na žalitev. Zmaj v copatah je skočil v vodo in zaplaval. Bil je odličen plavalec. Neverjetno dolgo je zdržal pod vodo. Ko je spet skočil z desko v vodo in ga ni bilo več na površje, je Rosica v strahu zavpila: »Utonil je!«

			Pristopilo je še nekaj deklet. Ker ga še niso zagledale, so vzklikale še te: »Utonil je! Utonil je!«

			Takrat se je oglasil nekdo za njimi.

			»Kdo je utonil?«

			»Zmaj v copatah!« je zaklicala Rosica in se obrnila. Za njenim hrbtom je stal Zmaj in se smehljal.

			Popoldne je sonce še močneje pripekalo. Veseli klici kopalcev so se mešali s pljuski vode. Vse ladje so izplule na širno morje. Ladje, ki so imele na krovu najhrabrejše mornarje sveta.

			Bucika je legel v travo in zaprl oči.

			Bil je nesrečen. Zelo nesrečen. Vsakdo zdaj ve, da ima ploske noge. Tudi dekleta vedo. Nagajale mu bodo. Prav gotovo mu bodo nagajale. Požrl je trpko slino in si z rokami pokril oči. Zazdelo se mu je, da mu raste trava čez glavo in da se vse bolj potaplja v njeno mehkobo. Ni več slišal veselih glasov kopalcev. Že je v mislih priromal v deželo, v daljno in neznano deželo, ki je že dolgo let iskala mladeniča s ploskimi nogami, da bi ga oklicala za kralja. Najboljšega kralja vseh časov. In res so ga posadili na zlat prestol in s ponosom jim je pokazal noge, ki jih je moral doslej skrivati.

			Tedaj mu je nekdo pljusknil v obraz vode. Zlati prestol se je zamajal in izginil. Bucika je odprl oči. Zagledal je Rosico. Stala je v bližini in se glasno smejala. V rokah je držala mokro kopalno kapo.

			Hojka je sedela blizu pravljičnih hišic in od daleč opazovala razigrani vrvež. Ni marala v vodo. Ribica in Rosica sta večkrat pritekli k njej na obisk.

			»Se jutri bom pisala mami, naj mi pošlje novo kapo za kopanje,« je jezno zapihala Rosica. »Ta je zanič! Poglej, kako sem si zmočila lase.«

			»Si videla, Metka ima lepo.«

			»Oh, tista kapa res ni kaj posebnega! Če mi mama ne bo kupila lepše, je raje sploh nočem!«

			Primož in Vanč sta se kopala zase. Primož je pogosto hodil v vodo, Vanč pa si je komaj zmočil kožo.

			»Greva spet malo v vodo?« je vprašal Primož.

			»Pojdi sam. Mene boli glava.«

			Primož je zaplaval. Vanč je videl, kako ga je zvabil Zmaj v svoj čoln. Odveslali so.

			Tedaj je Vanč začutil na rami mokro roko. Kot bi se ga nekdo nenadoma dotaknil s hladnim mečem. Obrnil se je. Poleg njega je stal Minč, veliki gusar. Za njim pa Tonček in Marko, majhen in okrogel tretješolec, ki se je zadnje dni pridružil Minčevi druščini in je torej na gusarski ladji komaj krov pometal.

			»Se bojiš vode?« ga je vprašal Minč.

			Vanč je mirno obsedel in objel kolena z rokami. Ni mu odgovoril.

			»Si snedel jezik za zajtrk, kaj?!« se je pred njim razkoračil Tonček. »Kar brž odpri usta, mi ti lahko naredimo drug jezik ... «

			»Pustite me pri miru!«

			»Sreča! Še ima jezik! Lahko nam bo povedal, kaj vse je zadnjič izčivkal, ko si je v kleti ogledoval knjige.«

			»Moja stvar!«

			»In naša še bolj! Dobro vemo, da si mu povedal, kaj smo se menili pred tekmovanjem.«

			»Kaj me pa potem sprašujete, če veste.«

			Vanč se je hotel dvigniti in oditi, ko ga je Minč zgrabil za roko in ga z vso silo potisnil nazaj na tla. Tonček in okrogli Marko sta stopila še bliže.

			Vanč je spet molčal. Videl je, da se jim bliža čoln, v katerem sta sedela Primož in Zmaj. Tudi Minčeva druščina ga je opazila. Zato je Minč brž dejal:

			»Pomni, Vanč! Kmalu se bomo srečali na samem! Na samem!«

			»Izdajalec!« je siknil Tonček.

			In so odšli.

			Primož je opazili, da se je Minč s svojo druščino približal Vanču, zato je brž prosil Zmaja, naj obrne čoln k obali. Skočil je iz čolna in pohitel k Vanču.

			»Kaj ti je hotel?«

			»Nič.«

			Vanč je zamolčal ves pogovor, zamolčal je grožnjo, ki jo je izrekel Minč. Sam je hotel vzeti nase vse, kar bi še utegnilo priti. Sam se je pridružil Minčevi druščini, sam jo hoče tudi zapustiti. Ko bo docela pretrgal z njimi, ko bo poravnal vse račune, šele tedaj bo postal Primožev vredni prijatelj.

			Zvečer so bili v vlaku še bolj razigrani kot zjutraj. Zmaj je hodil od oddelka do oddelka in sukal besede kot sabljač svojo sabljo. Spet mu je bilo lahko pri srcu, saj se je pobotal z Buciko. Malo pred odhodom vlaka ga je poiskal in ga prosil, naj mu oprosti. Bucika je bil presenečen. Kaj takega ni pričakoval od njega. Nasmehnil se je, kar naj bi pomenilo, da mu je oprostil, vendar s tem smehljajem le ni pregnal iz svojega srca bolečega občutka, da ne bo več tako, kot je bilo prej.

			Ko je Zmaj v copatah spet pokukal v oddelek, je resno vprašal: »Andrejko, ali nisi česa pozabil v Velenju?«

			Andrejko ga je začel prestrašeno gledati, z rokami je že brskal po žepih in torbi.

			»Ničesar nisem pozabil,« je izjecljal.

			»Pa si, le pomisli! Ko se boš spomnil, pridi k meni... «

			In je zaprl vrata. Res je potem na Dobrijah, ko so izstopili, Andrejko ves obupan vprašal: »Zmaj, sem res kaj pozabil v Velenju?!«

			»Svoje stopinje vendar!« je zaklical Zmaj.

			Vsi so se veselo smejali, le Hojka je hitela proti gradu. Sama.





Črni kavboj je pripravil zasedo


			Na robu gozda, ki se je začenjal nad gradom, se je utaborila pisana druščina. Vodil jo je Minč, ki je tokrat nastopal kot Črni kabvoj. Nekateri so imeli na glavi klobuke s širokimi krajci, ki so si jih pod vratom zavezali z vrvico. Prejšnji lastniki teh ponošenih klobukov so bili očetje in starejši bratje. Vendar je vse prekašal poveljujoči Črni kavboj, ki je imel povrhu še veliko pisano ruto okrog vratu. Skoraj vsi so imeli za pasom kavbojske pištole, take na kapice, nekateri pa še taborniške nože ali pa so bili opasani z vrvmi. Niso dosti govorili, le na gozdno pot, ki je bila speljana nekoliko niže, so prežali kot sokoli.

			Ko so le že predolgo zaman napenjali oči, se je Minč, to pot imenovan Črni kavboj, razjezil:

			»Če bo šlo tako dalje, bomo kmalu k zemlji prirasli. Pridi sem, Ostroga!«

			Marko, ali z bojnim imenom Ostroga, je ležal nekoliko stran za nizkim gričem. Pohlevno se je dvignil in stopil k Minču.



			»Prisezi, da bo šel tod mimo!«

			»Vsak trenutek lahko prisežem, da sem slišal na lastna ušesa, ko je rekel Primožu: Danes bom šel na Poljano k sorodnikom...«

			»Toda prisezi, da bo šel tod mimo!«

			Marko je ves poparjen povesil ramena.

			»Prisezi, sem rekel!«

			»Tega ne morem. Lahko pa rečem, da sem slišal, ko je rekel Primožu: Danes ... «

			»Drži jezik! Poslušaj me, Ostroga! Steci še enkrat v dom! Poizvej, če je Malinov obraz (to ni bil nihče drug kot Vanč, ki je imel rdeč obraz kot malina) še doma, ali pa nas je izvrstno potegnil za nos in šel po glavni cesti na Poljano. Si razumel? Ponovi ukaz!«

			»Steci še enkrat v dom ... «

			»Kdo? Jaz naj stečem?!«

			»Ne, jaz moram steči še enkrat v dijaški dom in poizvedeti, če je Malinov obraz še doma, ali pa nas je izvrstno potegnil za nos in šel po glavni cesti na Poljano ... «

			»Se nekaj! Če te bo kdo opazil, ti bo sodil naš zbor. Si razumel? Ponovi, kar sem rekel!«

			»Se nekaj! Če me bo kdo opazil, mi bo sodil naš zbor... «

			»Zdaj pa izgini!«

			Marko, tokrat imenovan Ostroga, jo je ucvrl po poti. Videti je bilo, ko da se kotali žogica in odskoči, kadar zadene ob kamen.

			Komaj se je Marko izgubil pod hribčkom, je javila straža z drugega konca.

			»Bledoličnica na obzorju!«

			Črni kavboj je poveljeval:

			»Popoln mir! Skrijte svoje butice!«

			Stražar je javljal dalje:

			»Iz doma je. Kaj naj storim?«

			»Naj gre mimo, tepec! Če zagleda samo enega od nas, smo zaigrali. Obvestila bo Malinov obraz, mi pa si potem lahko zataknemo za klobuk njegovo sliko.

			Dekle je stopalo s prožnimi koraki. V lepi nedeljski obleki je bila. V roki je nosila belo torbico in se mrmraje poigravala z njo.

			Ko je bila tik pod njimi, je eden od skrivačev zavpil s strašnim glasom: »Kača!«

			Odskočil je, a se je pri tem tako nesrečno spotaknil, da se je skotalil po bregu naravnost dekletu pod noge. Zdaj je zavpilo še dekle in začelo bežati.

			Črni kavboj bi ne bil Črni kavboj, če se ne bi brž znašel. Ukazal je: »Ujemimo jo!«

			Dekle se jim ni moglo ubraniti. Ko je prepoznavala obraze, se je nekoliko oddahnila, ker si je mislila, da gre za igro. Tako se ni preveč branila, ko so jo odvedli nekoliko više v gozd, jo postavili k debeli smreki in jo zastražili.

			»Minč, kaj mi hočete?!«

			»Nič. Tebi nič. Toda prijeti smo te morali, ker bi drugače lahko pokopali naš veliki načrt. Ko bomo nalogo opravili, ti bomo spet podarili prostost.«

			»Toda glejte, da bo to do večerje. Ne bom šla lačna spat!«

			»Tvoja večerja ni v našem načrtu!« Nato se je Črni kavboj obrnil k straži: »Da mi nihče ne spregovori z njo niti besedice!«

			»Bom pa jaz govorila z njimi, meni ne moreš prepovedati!«

			»Če boš preveč čivkala, se ti to lahko zgodi!«

			Črni kavboj se je po teh besedah obrnil, zelo vzvišeno se je obrnil, in se vrnil na prežo. Sam sebi se je zdel nadvse imeniten poveljnik, saj je pravkar ravnal tako, kot bi ravnal Črni kavboj, ki ga je videl v filmu. Po njem je tudi nosil ime, ki ga je s strahom izgovarjalo na tisoče ljudi. Vendar se mu je zdelo, da še vse premalo trepetajo pred njim. Črni kavboj v filmu je bil strašnejši. A morda se prav danes ponuja priložnost, ko bo lahko pokazal, kaj zmore.

			Takrat mu je prihitel naproti Tonček.

			»Prihaja!«

			Črnemu kavboju je poskočilo srce. Čeprav je dve uri čakal na ta trenutek, se je zmedel, ko je zaslišal, da končno le prihaja. Ves iz sebe je zapovedal:

			»Na mesta! Ko bom skočil, planite za mano! Vpiti ne sme!«

			Črni kavboj je počepnil za grm, na katerem so trepetali svileni listi. Skušal je biti miren. Drugi pa so vznemirjeno obračali glave. Zdaj so pogledali Vanča, zdaj poveljnika. Vanč, tokrat imenovan Malinov obraz, je hitel. Očitno se mu je zelo mudilo. Ni gledal v breg, kjer so prežali nanj napadalci, temveč je zamišljeno zrl predse.

			»Zdaj!« je siknil Črni kavboj in planil iz skrivališča. S tremi skoki je bil pri Vanču in mu od zadaj spretno ovil roko okrog vratu.

			Boj je bil kratek. Vsak od napadalcev mu je hotel oviti okrog telesa svojo vrv, da se Vanč nazadnje še premakniti ni mogel. Tako so mu morali nekaj vrvi zrahljati, če so ga hoteli spraviti z mesta. Kakor je bil Vanč močno razvit fant, s krepkimi rokami, je bil po srcu skoraj premehak. Proti krivici se je prej boril s solzo v očeh kakor s pestjo. Tako je tudi tokrat prav pohlevno stopal med napadalci, hkrati pa v svojih solznih očeh zbiral moči za upor.

			Postavili so ga k drevesu in ga še enkrat zvezali. Črni kavboj je izbral drevo, ki je stalo precej daleč stran od ujetega dekleta.

			»Sel bom k bledoličnici,« je dejal Črni kavboj. »Vi pa pazite na Malinov obraz! Ko se vrnem, ga bomo odpeljali na jaso, kjer smo zadnjič zborovali.«

			»Minč! Pustite me! Prosim te!«

			»Te ni sram, da prosiš! Nekoč si bil v moji četi!«

			»Verjemi mi, da te včeraj ali predvčerajšnjim ne bi prosil, če bi se to zgodilo. Toda danes me čaka na Poljani mati. Pri Skukovih, ki so naši sorodniki.

			»Ne morem pomagati. Tvoja mati danes ni v našem načrtu.« Črni kavboj je že pohitel proti drevesu, kjer je čakalo dekle. »Čuj, Minč, prosim te...!« je zaklical Vanč za njim.

			Črni kavboj je medtem odvezal dekle in ji velikodušno dejal: »Prosta si. Svetujem ti pa, da o tem ne črhneš nikomur niti besedice! Drugače se bova še kdaj srečala.«

			Dekle si je popravilo obleko in se zviška nasmehnilo, kot da so ji besede Črnega kavboja figo mar. Ko je bila že nekaj korakov stran, se je obrnila in rekla:

			»Minč, jutri bomo pisali matematično šolsko nalogo. Zadnjo v tem letu.«

			»In kaj potem?!« se je zadrl za njo.

			»Nič. Samo spomniti sem te hotela, da se ne boš tako brez skrbi podil po gozdu ... «

			»Uh, smrklja!«

			Dekle je že steklo po stezi.

			Črni kavboj je videl, da se je srečala z Ostrogo, ki se je vračal z veliko zamudo. Črni kavboj ga je pričakal z rokami v bokih in z ostrim pogledom.

			Marko-Ostroga je obstal pred njim in nekaj časa ni spravil glasu iz sebe, končno je le izjecljal:

			»Nikjer ga ni! Najbrž je šel po glavni cesti.«

			»Ti si pa prisegel, da bo šel tod mimo.«

			»Oprosti, Črni kavboj, toda tega nisem nikoli prisegel... Nikoli! Vsi so lahko za pričo. Jaz sem rekel samo: Čul sem na lastna ušesa ... «

			»Pusti svoja ušesa! Pri vojakih te bodo vzeli k topničarjem, saj ne boš slišal topovskih strelov. Pridi! Se bomo že pomenili s tabo na zboru, ki bo čez nekaj minut na jasi.«

			Ostroga je ves nesrečen stopal za Črnim kavbojem. Že je premišljeval, ali ne bi bilo najbolje, da jo pobriše. To pa mu je odsvetovala druga misel: »Če boš zdajle pobegnil, si boš s tem naložil še hujšo kazen.« Tako je brž začel tuhtati, kakšno kazen mu lahko zbor odmeri. Tonej je moral zadnjič vsej Minčevi druščini pred šolo očistiti čevlje. Opazovalo ga je tristo parov oči. Boris pa je stal eno uro na dežju brez dežnika, ker ni izpolnil Minčevega ukaza. Seveda se je Ostroga prav pošteno oddahnil, ko je zagledal zvezanega Vanča.

			Nato so Vanču spet nekoliko zrahljali vezi, da je lahko hodil, in ga zmagoslavno odvedli na jaso, ki se je svetlikala na ravnici. Malinov obraz je moral sesti, okrog njega se je zbrala druščina Črnega kavboja. Malinov obraz ni več prosil, da bi ga izpustili. Sklenil je, da z njim ne bo več spregovoril.

			Črni kavboj je svečano začel.

			»Tu pred vami sedi izdajalec!«

			Vanč-Malinov obraz je vztrepetal in že hotel odgovoriti na žalitev. Potem se je premagal, požrl odgovor, da bi tako ostal zvest svojemu sklepu.

			»Že kot član naše druščine je bil izdajalec! Tako so brž vsi zvedeli, kaj smo sklenili na zborih.«

			Črni kavboj je govoril odločno in samozavestno. Kar pozabil je, da mu je pravzaprav ime Minč in da bo jutri sedel z Vančem v istem razredu in se z njim potil ob isti matematični nalogi. Ni pomislil, da se bo moral zvečer mami spet zlagati. Obljubil ji je namreč, da se bo ves popoldan učil v domu matematiko. Ni mu bilo mar, da je na Poljani Vanča čakala mati, ki se je pripeljala od daleč.

			Tedaj se je oglasil še Tonček, ki se je vsakokrat, kadar ni bilo nevarnosti, napihoval kot žaba.

			»Ko je čepel s Primožem v kleti, mu je izdal, kaj smo sklenili. V resnici pa si je Vanč sam izmislil načrt in smo mi nedolžni... «

			Vanč se ni mogel več premagati. Zavpil je: »Tonček! Tudi tvojih umazanih besed se ne bojim!«

			Bili so presenečeni. Teh besed mu ne bi nikoli prisodili. Tudi Vanču samemu so čudno zvenele, ko jih je izgovoril.

			»Le čakaj, Malinov obraz! Pokazal ti bom, kdo sem! Brž ko ti bo veliki zbor izrekel kazen za izdajstvo,« je govoril Tonček, pri tem pa si je gladil lase.

			»Tako. Zdaj veste vsi, koga imamo pred sabo,« je nadaljeval Črni kavboj, »zato v imenu velikega zbora predlagam naslednjo kazen ... «

			Črni kavboj je utihnil, nato se je naglo dvignil. Na robu jase je stal Primož, ali kakor ga je klicala druščina Črnega kavboja - Mariborska smrt. S hitrimi koraki je prišel bliže.

			»Spustite Vanča!« je dejal s tankim glasom, da je sprva vsem zaprlo sapo. Primož je že stopil k Vanču, da bi ga rešil vezi. Toda Črni kavboj ga je ustavil in odrinil. Primož mu je vrnil sunek. Črni kavboj se je opotekel, njegovi gospodi pa so se obesili na Primoža in ga tiščali k tlom. Ni trajalo dolgo, ko je tudi Primož sedel zvezan nasproti Vanču. Potni lasje so se mu prilepili k čelu, po licu je bil opraskan, na ustnicah se mu je svetila kaplja krvi.

			»Zakaj si prišel za mano?« je tiho vprašal Vanč.

			»Nisem te mogel pustiti kar tako tem butcem,« je rekel Primož. Prej je bil opazil Marka, ki so ga poslali na oprezovanje. Takoj se mu je zazdel sumljiv. Zato mu je neopazno sledil.

			»Črni kavboj ti bo že pokazal, kdo je butec!« se je izprsil Minč.

			»Ta Mariborska smrt nas vedno podcenjuje!« je užaljeno blisknil z očmi Tonček. »Danes pa nam je lepo sam prifrčal v kletko!«

			»Spustite naju, če ne...,« je rekel Primož.

			»Že vem, s čim bi nam rad zagrozil. Da boš jutri povedal razredniku, kajne? Ali pa tudi veš, da s tem groze samo strahopetci in figovci!«

			»Ne bi povedal razredniku. Zakaj pa? Midva z Vančem vam bova že sama vse poplačala.«

			»Ojoj! Mogoče me misliš poklicati na dvoboj s slamicami!«

			Druščina Črnega kavboja se je zasmejala.

			»Dobro, da si me spomnil na dvoboj, Minč,« je mirno dejal Primož. »Upam namreč, da te bom ob prvi priložnosti premagal v teku. In to pred Dobrijami!«

			Minč-Črni kavboj se je nehal smejati. Grožnja ga je zadela v živo. Vse je delal v brezumno veliki želji, da bi se kakor koli uveljavil. Ko ga je Primož spomnil na to, je zavrelo v njem, saj je res lahko pričakoval samo poraz. Zato se je brž odločil.

			»Naš veliki zbor je lahko zelo velikodušen,« je začel v pravem igralskem zanosu. »Celo tako velikodušen, da te izpusti brez kazni. Postavlja pa en sam pogoj... «

			»Tisti pogoj je najbrž zelo neumen!« se je oglasil Primož.

			»Čujte?! Žali nas! Spet nas žali!« je vzkipel Tonček. »Tega vendar ne bomo trpeli... Predlagam, da ju veliki zbor brez obotavljanja obsodi na >vožnjo z biciklom<.«

			»Bravo, Tonček! Imeniten predlog!«

			»Hm, imeniten?« se je nasmehnil Primož in skomignil z rameni. »Mislim, da bi se tega predloga še hišnikova kokoš sramovala!«

			V tistem trenutku je Tonček skočil kot ris in udaril Primoža v lice. Ta pa mu udarca ni ostal dolžan. Sunil ga je s svojimi zvezanimi nogami, da se je Tonček speljal na zadnjico. Ko se je mislil spet zakaditi v Primoža, ga je prestregel Črni kavboj.

			»Potrpi, Tonček! Ravnati moramo po zakonih našega velikega zbora. Če ne bo sprejel pogojev, se bomo odločili za kazen, ki si jo ti izbral.«

			Tonček je jezen sedel na svoje mesto. Bleda lica so se mu napela. Nemirno je pomežikoval in si z roko popravljal lase.

			»Tako se glasi moj pogoj: Primož mora tukaj pred našim velikim zborom svečano obljubiti, da ne bo več tekmoval z mano ... «

			Tonček je spet planil kvišku: »Ne strinjam se! Prvič bi s tem dobil zadoščenje samo ti, Minč, in drugič, Mariborska smrt te obljube sploh ne bi držal!«

			»Tonček! Ti ugovarjaš Črnemu kavboju?«

			»Ti si Minč, ne pa Črni kavboj! Premehek si za Črnega kavboja!«

			»Molči! Bi rad, da te še ta trenutek izključim iz velikega zbora?!«

			Tedaj se je oglasil Primož.

			»Poslušajte! Nikar se ne prepirajta, drugače se bo res vsak čas razsula ta vaša druščina. Minč, požvižgam se na tvoj pogoj!«

			»No, vidiš!« je vzkliknil Tonček.

			»Tebi, Tonček, pa rečem: če bi Minčev pogoj sprejel in tu pred vami kaj obljubil, bi to tudi do pikice izpolnil! Do zdaj v svojem življenju nisem snedel še nobene besede!«

			»Torej res ne pristaneš?« je še enkrat vprašal Črni kavboj. Bil je užaljen. V dnu srca užaljen. Mislil je namreč, da bo Primož kar brž prisegel, saj vidi, kaj ga čaka.

			»Ne, ne morem obljubiti.«

			»Tudi potem ne, če še Vanča oprostimo kazni?«

			Primož je za hip pomolčal in pogledal Vanča.

			»Primož, zaradi mene ti ni treba ničesar obljubljati,« je zašepetal Vanč. Primož pa je dokončal njegovo misel:

			»Ne, tudi tedaj ne ... «

			Črni kavboj se je čutil tako poraženega, da se je komaj znašel. S trepetajočim glasom je dejal: »Pridružujem se Tončkovemu predlogu. Veliki zbor naj odloči.«

			In veliki zbor je brez pomisleka dvignil roke. Koj nato je Črni kavboj zaklical: »Pripravite papirčke!«

			Primož in Vanč sta molče opazovala, kako so začeli mrzlično zbirati po žepih papirčke. Dajali so jih Tončku, ki je bil določen, da izvrši kazen. Črni kavboj je sedel in užaljeno strmel predse.

			»Primite Malinov obraz! Prvi je na vrsti,« je ukazal Tonček in vzel in žepa vžigalice.

			Pristopili so k Vanču. Ta se je obrnil na obraz in z vso močjo skrčil noge. Izgovarjal je nerazumljive besede. Izražale so strah in obsodbo hkrati. Kmalu je ležalo na njem šest krepkih dečkov, tako da ni mogel nog niti premakniti. Primož je začel trgati vezi, da bi se osvobodil in šel na pomoč Vanču. A se je zaman mučil z vrvmi.

			Kazen »vožnja z biciklom« so izvedli takole: Tonček se je s smehljajem na ustih približal Vanču, mu vtaknil med prste na nogi papirčke in jih prižgal. Plamen je v hipu dosegel kožo. Vanč je začel otepati z nogami, kot bi vozil kolo. Zadušljivo je stokal. Primož pa je zavpil:

			»Grdobe! Spustite ga! Se vam res nič ne smili?!«

			Tonček se je obrnil k njemu. Njegov obraz je bil brez izraza. Komaj je shodil, že je doma v mesariji opazoval očeta pri delu. In tako je tudi sam brez sramu sekal cveticam glave ali pa domači mački privezal na rep konzervno škatlo, da je potem brezumno divjala okrog hiše.

			»Malo še potrpi,« je rekel Primožu, »kmalu boš na vrsti.«



			V bližini so skrivnostno zapokale suhe veje. Naglo so se približevali zamolkli udarci kopit. V naslednjem trenutku je pridivjal čez jaso jezdec na črnem konju. Brez glave je bil. V brezumnem diru je zginil na drugi strani jase v gozdu.

			Tovarišija Črnega kavboja je obstala, ko da je švignila mimo čarovnica na metli in jih oplazila s čarobno palico, da so se v trenutku spremenili v kamnite stebre. Tudi Primož je bil močno presenečen. Vanč pa je še vedno skrival svoj obraz in pritajeno ječal.

			V tem se je čudni jezdec vrnil, še huje je divjal, še bolj je priganjal konja, nato pa spet utonil v gozdu. Zdaj so videli, kako se je tam spretno zasukal in usmeril konja naravnost proti njim.

			Takrat se je druščina Črnega kavboja s Tončkom na čelu spustila v beg. Drug na drugega so padali, se spet dvigali, se vozili po zadnjicah, pri tem pa vpili, da je bilo joj! Joj in prejoj!

			Tedaj se je zaslišal obupen glas, ko da je koga naskočil tiger.

			»Eden jo je pošteno skupil,« je rekel Primož. »Pa mu še pomagati ne morem, ko sem povezan kot dojenček.«

			A že je prijahal čudni jezdec brez glave, ki pa ni bil nihče drug kot deček na črnem konju. Suknjič si je potegnil čez glavo, da je bilo od daleč videti, ko da je brez nje. Brž je odvezal Primoža in Vanča, nato pa dejal:

			»Pojdimo pogledat, nekoga nekaj drži za zadnjico!«

			Pustili so konja na jasi. Vanč je komaj hodil. Junaško je stiskal zobe.

			Nekoliko niže pod jaso so našli Tončka. Sedel je na tleh in stokal. Ko je bežal, je zazijala pred njim globoka jama. Tam so svoje dni kopali pesek. Ni mogel stopili na nogo. Ne ve, si jo je spahnil ali zlomil.

			»Pomagajmo mu do doma!« je rekel Primož

			»Jaz mu že ne bom!« je jezno odvrnil Vanč in se obrnil proč.

			Tonček se je premagal in prenehal stokati.

			»Vaše moči ne potrebujem!« je dejal in si grizel posinele ustnice.

			»Bodi vendar pameten, Tonček! V takih trenutkih je treba pozabiti na sovraštvo.«

			»Proč! Pustite me! Bom že sam!«

			»Kakor hočeš.«

			Počakali so, da je počasi vstal. Niso slišali, da bi zastokal. Na srečo je zagledal pred sabo debelo vejo. Vzel si jo je za palico, nato pa korak za korakom odkrevsal na pot. Ni se ozrl.

			Primož, Vanč in deček na črnem konju so se vrnili na jaso. Tam si je Vanč z robcem obvezal opečene prste. Primož bi se čudnemu dečku rad zahvalil, a ni spravil besede iz sebe. Deček na črnem konju gotovo zaklepa svoje srce s sedmimi ključi, si je dejal. Zato se je kar začudil, ko je sam spregovoril.

			»Na Dobrijah sem bil. Ko sem se vračal mimo jase, sem zaslišal glasove. Zlezel sem s konja in šel gledat. Najprej nisem videl, kaj se pravzaprav dogaja. Dečki so mi bili nekam znani, nisem jih pa še videl v tistih čudnih klobukih. Potem sem spoznal tebe, ki si mi zadnjič pomagal, da sem spet dobil odejo. Kako se je ta norčija končala, pa tako vesta.«

			»Končalo se še najbrž ni,« je rekel Primož. »Zdaj bo druščina Črnega kavboja šele jezna na naju!«

			»Zakaj so vaju pravzaprav zvezali?«

			»Oh, to je dolga povest!«

			Malo so pomolčali. Nato se je Tonč nenadoma zavihtel na črnega konja, ki je bil ves potem od divje ježe.

			»Domov moram. Če boš imel v počitnicah kaj časa, pridi k nam! Za Jegliča vprašaj! Pod Goro. Srečno!«

			Že je odjezdil na gozdno pot. Vedno se mu tako mudi, je pomislil Primož. Nič ne moreš zvedeti o njem. Se tega ne vem, kako mu je ime.

			V počitnicah, da bi ga obiskal? Mogoče.

			Potem sta se z Vančem počasi vrnila v dom.





Počitnice so tu; Zmaj kupuje očala za pajka


			Razredničarka je govorila hitro, tako da je morala večkrat samo sebe popraviti. Sele prvo leto je bila na šoli, vendar se je dijakom kmalu priljubila, saj je imela za vsako njihovo težavo mnogo razumevanja in potrpljenja.

			Hojka je skoraj preslišala, ko jo je poklicala po imenu. Zazrla se je skozi okno. Opazovala je ptico. Sedela je na veji. V kljunu je imela muho ali pajka. Ptica se je dolgo ozirala na vse strani, ko da je pozabila, v kateri smeri je njeno gnezdo. Hojka se je predramila šele, ko je razredničarka rekla:

			»Čestitam, Hojka Šopek! Z odličnim si izdelala.«

			Hojka se je nasmehnila in se zahvalila za vse čestitke. Potem je spet pogledala skozi okno. Ptice ni bilo več na veji.

			»Želim vam prijetne počitnice,« je končala razredničarka, »in jeseni na srečno svidenje!«

			Razred je zašumel. Nekateri so brž pokazali izkaze svojim najbližjim, drugi so jih takoj spravili in pohiteli iz razreda, ne da bi se poslovili. Hojka v svojem razredu ni imela prave prijateljice. Bolj se je navezala na Ribico in Rosico, ki sta hodili v višji razred in sta bili tudi po letih starejši od nje. Začutila je veliko željo, da bi komu pokazala svoje spričevalo. Za hip je pozabila, da ne bo mogla pohiteti s spričevalom na dom, kot bodo to storili njeni sošolci. Vendar ima letos nekoga, ki se bo morda z njo veselil uspeha.

			Pohitela je na hodnik. Na vse strani so hiteli dijaki in se glasno pogovarjali.



			»So v četrtem a že končali?« je vprašala veliko plavolaso dekle.

			»Ne, niso še! S kakšnim si izdelala, Hojka?«

			»Z odličnim!« je tiho povedala Hojka, a ni mogla skriti veselja.

			»Čestitam! Jaz pa samo z dobrim,« je končalo plavolaso dekle. »Pa sem kar zadovoljna. Mislila sem, da bom imela cvek iz zgodovine.«

			In je odhitela dalje. Hojka se je začela sprehajati po svetlem hodniku. Šola je bila skoraj nova, šele po vojni so jo zgradili. Razredi so se odpirali drug za drugim. Kot čebele iz panja so se vsakokrat usuli dijaki na hodnik. Le četrti a razred se ni hotel odpreti. Želja, ki je maloprej zagorela v Hojki, je začela ugašati. Pred nekaj minutami bi pohitela k Primožu, ga objela in mu pokazala spričevalo. Da, to bi bila storila. Bil ji je še vedno na pol tujec, toda danes si je z vsem ognjem želela, da bi o svojem uspehu spregovorila z domačim človekom.

			Prihiteli so petošolci in Rosica med njimi. Že od daleč je klicala: »Nimam matematike! Nimam!« Pričakovala je namreč nezadostno oceno iz tega predmeta.

			»Dobila bom nove kopalke. Mama je zgubila stavo! Dobila bom nove kopalke!« je vzkliknila in mahala s spričevalom nad glavo. »Veš, Hojka, tiste najboljše kopalke bom dobila. Greva v dom?«

			»Na Primoža bom počakala,« je rekla Hojka; sama ni vedela, kdaj so ji ušle te besede.

			»O, na Primoža! Glej, glej!« je z visokim glasom zapiskala Rosica in se zasukala na peti.

			Ta visoki, sekajoči glas je mahoma pogasil zadnje, kar je še ostalo od čudovitega ognja, ki je maloprej zagorel v Hojki. In tisti trenutek, ko je ugasnil docela, je Hojka z žalostnimi koraki odšla po stopnicah iz šole.

			Pred šolo ji je zaškripal pod čevlji beli pesek. Prihitela je mimo dijakov, ki so se mojstrsko pravdali o tej ali oni oceni. Tako je hitela, da se še ob rožnem grmu ni ustavila, ob grmu, ki je cvetel ob poti v park. Drugače ni bilo dneva, da ne bi približala obraza k dehtečim cvetovom.

			V gruči pred šolo sta stala tudi Zmaj in Bucika. Oba sta končala leto brez ran. Zmaj v copatah je celo zatrjeval:

			»Če ne bi imel iz kemije dvojke, bi bil prav dober. Dvojko pa sem dobil zato, ker sem pri poizkusu kanil profesorici kislino na novo obleko. Čisto po nerodnosti. To se lahko vsakemu zgodi. Profesorica pa je bila prepričana, da sem storil nalašč. Če bi bil znal za deset, ne bi dobil več kot dve...«

			»Kaj pa takrat, ko nisi znal niti za eno?« ga je vprašal kuštrav sošolec, ki je bil v razredu strokovnjak za kemijo.

			»Hm, takrat me je grlo bolelo. Nisem mogel govoriti. Saj se še spominjate.«

			»Pred uro kemije si se spomnil, da te boli grlo, pa si ga brž zavezal z veliko ruto. Ha, ha, ha... 1«

			Zmaj je zbadljivca nekaj časa gledal kot zaboden vol, potem se je iz srca zasmejal še sam. Dobro je namreč vedel, da si ne zasluži več kot dve. Kajti če bi se njemu res zgodila krivica, je prav gotovo ne bi brez upora spravil v žep.

			»Fantje, pozor! Slavni tretji b prihaja!«

			»Snel bi klobuk, pa ga nimam.«

			»Jaz bi se priklonil, pa imam kol v hrbtu.«

			»Jaz bi jih slovesno pozdravil, a mi je sosedova koza govor požrla ... «

			Najprej so se skozi vrata pririli fantje, koj za njima so silila dekleta. Zunaj so se brž razkropili. Minč je ves poparjen stopal med dvema sošolcema; bilo je videti, ko da pribočnika spremljata poraženega generala. Tonček je odšepal sam v drugo smer. Se vedno mu je nagajala izpahnjena noga.

			Tudi v četrtem a so takrat končali.

			Primož je za nekaj trenutkov obstal sredi dvorišča. Čisto sam. S spričevalom v roki se je oziral na vse strani. Zaman. Hojke ni zagledal. Pa je mislil, da ga bo čakala. Vsaj danes, da ga bo čakala. Nato je pristopil Vanč. Malo sta še postala, potem pa zavila proti domu.

			Anej, ki je tudi hodil v slavni tretji b, se je pridružil skupini petošolcev.

			»Ti lahko pripnem na prsi medaljo?« ga je vprašal Zmaj v copatah.

			»Odličen nisem, tisto veš,« je rekel Anej.

			»Potem ni nič z medaljo!«

			»Pomislite: Minč je odletel za celo leto!«

			»Beži! Njega je sama častihlepnost podrla.«

			»Doma bo doživel lep sprejem. Mati je zaverovana vanj. Se pomisli ne, da bi Minč lahko sfrčal.«

			»Kolikokrat se je podil po gozdu, doma pa rekel, da se v domu uči z nami.«

			»Čuj, Anej! Kaj pa mesarjev Tonček?«

			»Izdelal.«

			»Izdelal? Ne lomi ga, no! Ob zadnji konferenci je imel še tri cveke.«

			»Naredil je, pa konec!«

			»Zadnji mesec je dobil za vsak predmet po tri inštruktorje, vem,« je pripovedoval četrtošolec, ki je bil doma v trgu.

			»O, še bo vihal nos!«

			Kmalu se je tudi ta skupina razšla.

			Naslednji dan je bilo v dijaškem domu že skoro prazno. Mnogo jih je odpotovalo že koj tistega dne, ko so prejeli izkaze. Niti ure niso mogli več čakati. Med njimi je bila seveda tudi Rosica. Že dober teden pred koncem pouka je zložila v kovček vse svoje stvari, celo zobno ščetko. Ob slovesu se je dolgo poslavljala od vseh. Ribico in Hojko je tudi poljubila. To je opravila velikodušno in dostojanstveno, kot je večkrat videla velike dame v filmih.

			Tudi Vanč in Bucika sta se odpravila že tisto popoldne. Vanč še ni pozabil dogodka v gozdu. Pogosto je premišljeval, kako bi se jim maščeval, hkrati pa se je bal, da ga ne bi znova ujeli v past. Zato se je odločil, da čimprej izgine iz kraja, ki mu je prizadel bolečine.

			Buciki se je mudilo, ker je imel naslednji dan rojstni dan. »Najbolje je, če si na ta dan doma,« je govoril.

			»Kako pa ti misliš?« je Zmaj vprašal Aneja.

			»Ne vem, če bom sploh šel domov,« je po kratkem preudarku odgovoril Anej. »Kaj bom doma, ko ni mame!«

			Naslednje jutro je Anej le vstal že navsezgodaj. Tiho se je oblekel in pospravil svoje stvari. Že je mislil oditi brez slovesa, ko si je premislil in zbudil Zmaja. Ta si je zaspano pomel oči: »Greš, Anej?«

			»Grem. Srečno! Lepo se imejte na počitnicah!«

			Tedaj se je zbudil še Primož.

			»Na svidenje, Anej! Greš?«

			»Grem. Doma sem le bliže mami.«

			Dvignil je stari, oguljeni kovček, ki je bil z vrvico povezan, in odkorakal po tihem hodniku. Čula sta, kako je spodaj pod oknom še malo postal, nato pa se s hitrimi koraki oddaljil.

			Beli pesek na dvorišču je spet utihnil.

			»Jaz ostanem tu do sobote,« je dejal Zmaj. »Počakal bom očeta, ki pride v soboto po službenih opravkih v železarno. Z avtom se bo pripeljal, veš. Pisal mi je, da me bo vzel s seboj domov.«

			Primož se je šele zdaj zavedel, da bo čez nekaj dni ostal sam v sobi.

			Tisto jutro ga je čakala še ena neprijetna novica. Zvedel je, da bo šla Hojka z Ribico na počitnice. Ko sta se prejšnji večer videla, tudi izkaze sta si pokazala, mu Hojka tega ni omenila. Kar prijetno sta se pogovarjala, da jo je že mislil vprašati, če bi šla z njim v Savinjsko dolino, kot mu je obljubila. To bi bil lep izlet. Najlepši, kar jih je poznal. Preostali čas bi preživela v domu na Dobrijah, se hodila kopat, ali pa bi se povzpela na bližnje vrhove.

			Zjutraj pa je prišla v sobo Ribica.

			»Kaj delata?« je vprašala.

			Zmaj si je pravkar šival gumb na srajco, Primož pa je zlagal šolske knjige v omaro.

			»Miši žgečkam!« ji je resno odgovoril Zmaj.

			»Eh, kaj se lažeš, saj vidim, da šivaš gumb.«

			»Če vidiš, ti ne bi bilo treba vprašati.«

			Ribica je užaljeno zamahnila z roko. Potem je nekaj trenutkov vsa nesrečna molčala. Ni vedela, kako bi povedala, kaj je imela v srcu. Iz zadrege si je znova pomagala z vprašanjem.

			»Zmaj, ti ne greš domov?«

			»Ne utegnem še. Prej moram vsem mišim, kar jih živi v naši sobi, pismeno odpovedati hrano. Potem moram pajku, ki ga vidiš v tistem kotu, kupiti očala, ker je siromak že star in slep, pa ne vidi več muh ... «

			»Oh, Zmaj, ne zafrkavaj me, no ... Primož, k tebi sem prišla,« je rekla polglasno.

			»K meni?«

			»Da. Hojka se je odločila, da bo na mojem domu preživela počitnice. Popoldne se odpeljeva. Veš, bolje je tako ... Pri nas bo kakor doma ... «

			»Kaj pa jaz?!« je mislil zavpiti Primož, a ni mogel spraviti besede iz sebe. Ta novica je bila ostra puščica, zadela ga je v občutljivo srce. Potem je Ribica odšla. Opravičila se je, da se ji zelo mudi. V resnici pa ni vedela, kako bi odgovorila Primožu, če bi jo še kaj vprašal.

			»Kaj pa jaz?? Kaj pa jaz?!« je kljuvalo v Primožu. Kljuvalo, kljuvalo...





Grenko slovo; Primož in Zmaj se izkažeta


			Ribica in Hojka sta bili že uro pred odhodom vlaka nared. Kovčka sta prav ponižno stala sredi sobe. Večji je bil Ribičin, manjši Hojkin. Ribica se je spet in spet pogledala v ogledalo; rdeča pentlja, ki si jo je vpletla v lase, je ni hotela ubogati, kot se za pentljo spodobi.

			»Ali nisi že malo prevelika za pentljo?« je vprašala Hojka. Stala je pri oknu in kdaj pa kdaj pogledala v šipo, kjer je trepetala podoba visokih dreves z dvorišča.

			»Prevelika?«

			»Seveda.«

			»Ja, vidiš! Jaz pa nisem in nisem mogla potuhtati, kje je nekaj narobe. Kar brž mi zgini z glave!«

			Pentlja je v loku sfrčala na posteljo.

			Nekdo je potrkal.

			Vstopil je Primož. Ni mogel skriti zadrege, ko je dejal: »Če hočeš, ti bom nesel kovček na postajo. Mislil sem pač, da...«

			»Prosim,« je rekla Hojka in skrila pogled v šipo med visoka drevesa.

			»Pa še koga pripelji s sabo, da bo mojega nesel,« se je brž oglasila Ribica. »Ko sem položila v kovček zadnjo obleko, se je nenadoma spremenil v svinec, da ga še dvigniti ne morem več. Kje je Zmaj v copatah?«

			»Da, res je v copatah... Poklical ga bom. Rad bo pomagal.«



			»Če je le pajku že naredil očala!«

			Primož se je samo nasmehnil in odšel.

			Čez pol ure so se že spuščali na glavno cesto. Ribica in Hojka sta hodili spredaj, Primož in Zmaj pa sta se za njima potila s kovčkoma. Zmaj je svojega kar naprej postavljal na tla in menjaval roke. »Če si danes ne bom izpahnil roke v ramenu, si je nikoli v življenju ne bom,« je govoril in stiskal zobe.

			Tudi Primož je čutil bolečino v ramenih, vendar je v srcu nosil željo, tisočkrat težjo: Hojka odhaja! Brez njega. Najbrž odhaja kar za dva meseca. Se z besedico se ni upal ugovarjati, ko je zvedel za njeno odličitev. Preponosen je bil, da bi jo prosil, še preveč daleč od nje, da bi jo lahko kako drugače privezal nase. Morda je bilo teh nekaj mesecev, odkar sta se poznala, premalo, da bi si zgradila drug do drugega most, ki so ga porušili v njuni najnežnejši mladosti.

			»S smrtjo bi se srečal, če bi naredil samo še korak!« je izdavil Zmaj, ko so prispeli na postajo, in omahnil na kovček.

			»Joj! Kovček mi boš zmečkal!«

			Zmaj se je dvignil in pogledal Ribico z utrujenimi, motnimi očmi: »To imam za plačilo!«

			»Oh, daj, daj! Sram te je lahko. Takle kovček te že vrže. Sicer si se pa sam ponudil za nosača,« je hitela Ribica.

			»Seveda, sam sem se ponudil... Oprosti, če sem kaj rekel,« je tarnal Zmaj in se hrepeneče oziral po klopi. Vse so bile zasedene, kot ose na satovju so na njih viseli potniki. Nekaj časa je premišljeval o tem, kako je svet nehvaležen, kot je navadno rekel njegov oče v takih trenutkih, nato pa se zleknil kar na tla ob plot.

			Nekaj minut pred odhodom vlaka je Hojka pristopila k Primožu.

			»Kaj boš pa ti delal v počitnicah?« ga je vprašala in gledala nekam mimo njega. Tja v vitke topole je gledala. Rasli so ob tovarni; ves dan so nihali med svetlobo in senco.

			»Se ne vem.«

			Utihnila sta. Tik pred slovesom se je toliko nabralo v obeh, da ni mogla nobena beseda iz bolečega srca.

			Primožu se je zazdelo, da Hojka težko odhaja, da bi morda le ostala na Dobrinjah, da bi ostala z njim, če bi ji znal reči primerno, odrešujočo besedo. Vlak je že vozil v postajo, ko je bruhnilo iz njega: »Mogoče bom šel v Savinjsko dolino... Ali nisi rekla, da boš šla z mano?«

			Hojki je za hip preblisnilo oči, kot bi zagoreli v njih vrhovi topolov, nato pa so se ti svetli vrhovi zlomili, brez šuma so se zlomili. Naglo se je obrnila in pohitela h kovčku.

			Vlak se je ustavil. Primož se je zbral in Zmaj je tudi vstal. Spravila sta kovčka v vlak. Poslovili so se. Hojka je naglo segla Primožu v roko in zbežala v oddelek. Ni mogla skriti solznih oči.

			Ko je vlak odpiskal s postelje, je Ribica vzkliknila skozi okno:

			»Glej, Zmaj, da boš prišel jeseni na postajo po moj kovček.« In se je zasmejala. Že je mislil samemu sebi reči: »Osel gre samo enkrat na led!« Pa se je premislil in dejal: »Do jeseni se mi bodo roke spočile. Pozabil bom in prišel na postajo. Najbrž bom prišel.«

			Hojke ni bilo k oknu.

			Komaj je vlak zavil v sotesko, so v železarni zatulile sirene. Žalostno so tulile. Kmalu se jim je pridružila še sirena na trgu. Okrog železarne je zašumelo.

			Požar!

			Skladišče železa gori!

			Primož in Zmaj sta v trenutku pozabila na vse drugo. Že sta se zlila z ljudmi, ki so hiteli na pomoč. Vhodna vrata v tovarno so bila široko odprta. Povsod prestrašeni in zmedeni obrazi. Sirene so s tuljenjem rezale senca. A gasilci še niso stisnili iz cevi niti kapljice. Gost in zadušljiv dim se je počasi valil iz skladišča in se obnašal nadvse samozadovoljno, češ: »Nihče od vas mi nič ne more! No, kar brizgnite vame, no, dajte!« je dražil reševalce.

			Zmaj je prehitel Primoža in stekel v skladišče. V naslednjem trenutku se je že vračal s tako težkim zabojem, da so se mu roke nategnile kot elastika in se mu je obraz spačil od napora.

			Sprva so se reševalci zaletavali drug v drugega in kričali vsevprek. Čez čas pa so skoraj utihnili, da se je slišalo le težko sopenje reševalcev in igrivo prasketanje ognja. Vmes so padali hripavi ukazi. Streha skladišča je bila v plamenih.

			»Pustite vse drugo!« je nekdo ostro zakričal. »Odnašajte plinske bombe in bencinske sode!«

			Kmalu potem je Primož že kotalil sod z nekim delavcem. Moral je vpiti, da so se jima izogibali. Zunaj je srečal Zmaja, ki se je vračal. Ves poten je bil v obraz in črn, ker si je z umazanimi rokami brisal čelo.

			»Vraga! Kaj delajo gasilci?!« so kričali razočarano.

			»Če ne bomo rešili bomb, preden se bo zrušila streha, se bo ogenj razširil še na sosednje obrate ... «

			Naposled so gasilci brizgnili. Močni, svetli curki so se pognali v ogenj.

			»Eh, prepozno so prišli... «

			»Streha bo šla po gobe in konec!«

			»Ne bo več dolgo ... «

			V	skladišču je bilo še nekaj plinskih bomb. In bencinskih sodov tudi. Na gorišču se je bil neizprosen boj med ljudmi in ognjem. Slo je za minute. Morda za sekunde.

			»Otroci, stran!« je odsekano ukazal poveljnik gasilcev. Iz skladišča je prihajal tako gost dim, da so mogli vanj samo še najhrabrejši.

			Primož in Zmaj sta smuknila mimo poveljnika v dim.

			»Nazaj, vidva, nazaj! Čujeta!« je zavpil poveljnik.

			Ni bilo dolgo, pa sta se vrnila s težko plinsko bombo. Oba sta močno pokašljevala in se solzila, tako so ju pekle oči. Bila sta med tistimi, ki so prinesli iz skladišča zadnje plinske bombe.

			Reševalci so se oddahnili. Res se je streha kmalu zatem sesula, toda nevarnosti ni bilo več. Rdeči petelin je pogoltnil mnogo, toda zmage ni slavil. Močni curki so ga docela ukrotili, v pepel so mu spremenili mogočni greben.

			Zmaj in Primož sta si z robci brisala oči in opazovala gasilce, ki so brizgali v počrnele tramove. Potem sta zagledala Raka, predsednika delavskega sveta. Ves moker je bil in poten. Opazila sta, da prihaja k njima.

			»Videl sem vaju,« je dejal in jima krepko stisnil roki. Bila sta zmedena in srečna hkrati. Topli stisk roke je bil zanju lepo doživetje, plačilo za požrtvovalnost. Tega ne bosta kmalu pozabila. Potem je predsednik Rak pohitel h gasilcem.

			V dom sta se vračala počasi, spotoma sta govorila le malo. S ponosom sta razkazovala svoje umazane roke in obraz. Z vzpetine sta pogledala železarno. Nad dvoriščem je plavala samo še rahla meglica, ki hladi rane. Reševalci so se razhajali.

			Ko sta se umila, je Zmaj dejal: »Grem gledat, če je že večerja.«

			Primož je sedel na posteljo. Toplo čustvo, ki ga je grelo vse od trenutka, ko mu je predsednik Rak stisnil roko, je začelo ugašati. Ugašalo je zavoljo samote, ki ga je pričakala v domu, zavoljo prazne sobe in tihih, pretihih hodnikov. V soboto se bo odpeljal še Zmaj, ki mu je pomagal preganjati samoto. Kaj bo počel od jutra do opoldne? Pa od opoldneva do večera?! In potem dolgo noč do jutra?! Dan bo enak dnevu. Jutro podobno jutru. In večeri? Večerov ne bo. Razdelila si jih bosta pusti dan in dolga noč.

			Tako bo minilo poletje. Na gredah bodo cvetele rože in lastovke se bodo odpravile na jug. In že bo tu jesen.

			Hladna jesen.





Skrivnostni zasledovalec, še eno slovo in nepričakovani obisk


			Zadnje dni je Primož večkrat opazil, da ga nekdo zasleduje. Ko je šel zadnjič k večerji, je zasledovalec smuknil izza vežnih vrat ter se izgubil v noč. Primož je stekel za njim, a ga ni dohitel, ker je skoraj trčil v upravnika, ki je prav tedaj prišel mimo. Naslednji dan je nekdo oprezno kukal skozi okno, ko je Primož obedoval. Ni ga prepoznal, ker si je prebrisanec nataknil očala, čelo pa skrival pod velikim klobukom. Seveda si je Primož to razlagal tako, da hoče Črni kavboj izpeljati vso stvar do kraja. Postal je še previdnejši in ni hodil sam iz doma. Toda kako bo, ko bo odpotoval še Zmaj?

			V sobo je stopil upravnik.

			»Primož, kako je? Vse v redu? Hojka je odšla v Vuzenico na počitnice, kaj. Pa se bo kmalu vrnila, boš videl. Dolgčas ji bo po tebi... No, na svidenje, fant! Veš, imam dela čez glavo. Rad bi ga čimprej končal, da si potem lahko privoščim malo dopusta. Na morje mislim. Mirko mi je namreč kar naprej za petami: Kdaj bomo šli? Seveda, ti še ne veš! Mirko je moj sin. Tako velik je kot ti. Čisto nor je na morje.«

			Že je stopil na hodnik, ko se je vrnil.

			»Šopek, si dobil štipendijo za ta mesec?«

			»Dobil. Hvala.«

			»No, vidiš, potem je vse v najlepšem redu!«

			Nato se je vrnil še drugič.

			»Veš kaj. Izpraznita s Tevžem še dopoldne tole sobo. Belili bomo. V sobo devet pojdita! Tevž tako danes odpotuje, kajne... Potem boš imel mir! Blažen mir... Če boš kaj potreboval, kar k meni pridi... «

			Primož se je otožno nasmehnil. »Le po kaj naj grem k njemu?« se je spraševal. »In če grem, saj ima vedno dela čez glavo. In vedno se mu nekam mudi.«

			Spet se je nasmehnil, nato pa začel pospravljati svoje stvari. Vtem se je vrnil Zmaj.

			»Tristo bataljonov, kaj počeš? Misliš tudi ti na pot? Kako si se odločil? Za morje ali za hribe?«

			»Ne za morje ne za hribe. Samo v sobo devet se bom preselil. Tu bodo belili.«

			»Ne morejo počakati še kakšen dan? Naj me v uho pišejo! Svoje stvari imam že tako v kovčku. Ob dveh odidem.«

			»Je prišel oče?«

			»Da. Govoril sem z njim. Da ti vidiš, fant, s kakšnim avtom se je pripeljal! Sveti se kot steklo!«

			»Če bi imel očeta, kot ga imaš ti, Zmaj, bi mogoče tudi prišel pome z avtom,« si je mislil Primož in zrl v prazno steno, na kateri je nekdo z žebljem narisal ptico brez desnega krila.

			»Eh, Primož, ne drži se tako žalostno! Kar na jok mi gre, kadar te vidim takega... Škoda, da ne moreva skupaj preživeti počitnic... No, prestaviva se, če že tako ukazujejo.«

			Soba, v katero sta se preselila, je bila visoka in ozka. Okno je bilo obrnjeno v sosednjo steno, tako da nisi videl nikamor. Sonce se je prikradlo vanjo le za kratek čas.

			»Nisem si mislil, da te bom pustil v tej luknji, ko bom odhajal,« je jezno vzkliknil Zmaj. Nato je prijel Primoža za ramo in dejal: »Pojdiva se kopat! Do opoldne imava še tri ure časa.«

			Na kopališču je mrgolelo kopalcev. Sonce je že dopoldne pokazalo svojo moč. Srečala sta več sošolcev in znancev, pa tudi Minč se je s svojo druščino že pražil na soncu. Tiho so se pomenkovali ter ju naskrivaj opazovali. Zmaj v copatah je poskušal vse, da bi spravil gospoda v dobro voljo. Primož je obsedel na robu bazena. Zmaj pa je takoj skočil v vodo.

			»Poglej me, kakšen sem!« je vzkliknil, ko se je potem povzpel iz bazena. Umazanija mu je nališpala čelo, usta, z eno samo besedo: vse telo! »Kot bi se kopal v prežganki!« je še dejal Zmaj in si brisal sivo zeleni lišp s kože. »Že spet cel teden niso menjali vode.«

			Primož se je sproščeno nasmehnil. Zmaj res ni bil več zmaj, temveč povodni mož, ki je ravnokar razigrane volje priplaval iz svojega kristalnega gradu. Ni mu zameril, ko ga je

			nenadoma prijel za roko in ga potegnil k sebi v vodo. Večkrat sta skupaj preplavala bazen. Zmaj je kdaj pa kdaj izginil pod vodo in potegnil za nogo kakega fantiča. V vodi, pa čeprav je imela že sivo zelenkasto smetano, se je Primož sprostil. Neprijetne misli so mu zbežale s čela, vsaj za nekaj časa mu je padel s prsi težki kamen in se potopil na dno bazena.



			Nazaj grede sta se ustavila ob tovornem avtu, ki je neizkušenemu šoferju ušel s ceste in so ga reševali z velikim goseničarjem. Reševalci so kričali in drug drugemu ukazovali. Še pozneje sta se pogovarjala o tem. Kljub temu jima je že uro pred Zmajevim odhodom docela zmanjkalo besed. Ko je Zmaj odhajal, je povabil Primoža, naj ga pospremi do železarne, da bo videl avto. Primož je povabilo odklonil. Tako sta se poslovila kar pred gradom.

			»Piši mi kaj! Saj veš naslov!« je zaklical Zmaj v copatah, nato pa naglo odšel po bregu.

			Primož je ostal sam.

			V dijaškem domu je sicer bilo še nekaj višješolcev, toda z njimi se ni družil. Ti so živeli že v drugačnem svetu.

			Ko je spet stopil v sobo, ga je sprejela puščoba, še enkrat večja puščoba s svojimi zvestimi služabniki: hladne stene brez slik, železna postelja, oguljene omare, majava miza in škrbasti stoli.

			Nekaj minut kasneje je že stopal po poti za gradom. Stopal je z željo, da bi kam šel. Kamorkoli. Da se mu le ne bi bilo treba vrniti v samotno sobo. Seveda, če bi Hojka ostala na Dobrijah, bi bilo drugače. Ne bi opazil puste sobe. Tudi železne postelje in oguljene omare ne. Morda bi mu Hojka celo postavila rože na mizo. Dolga leta si je vroče želel, da bi našel vsaj enega od svojcev. Zdaj je našel sestro, a je spet nima.

			»Šopek, si vedno tako zamišljen?« je zaslišal za sabo znan glas. Bil je Primožev razrednik, profesor Vodnik. Njegovo bledo lice so obkrožali mehki, sivi lasje.

			»Dober dan!« ga je pozdravil in se umaknil.

			»Dober dan. Kam si namenjen?«

			Primož je v zadregi skomignil z rameni.

			»Nisi šel nikamor na počitnice?« je vprašal profesor, a mu je bilo še tisti trenutek žal, saj je dobro vedel, kako je z njim. Zato je brž dodal še drugo vprašanje, da bi tako zabrisal prejšnje: »Se kaj kopaš?«

			»Malo že.«

			»Veš kaj, fant, pojdi z mano na stanovanje. Lahko ti posodim kakšno knjigo. Greš?«

			Ker mu Primož ni brž odgovoril, ga je profesor prijel za rame in ga potegnil s seboj.

			Odprla jima je prijazna žena, tudi že starejša.

			»Poglej, gosta sem ti pripeljal!«

			»O prav, prav!« je zagostolela žena, saj je imela res droban glas kot ptica.

			Posadili so ga v velik naslanjač. Primož se je radovedno ozrl po sobi. Profesor je stanoval v stari trški hiši; tudi pohištvo se je lepo ujemalo z njo. V kotu sobe je stala starinska omara, polna knjig.

			»Veš, zdaj sva kar sama z ženo,« je dejal profesor Vodnik in sedel njemu nasproti. Govoril je z njim kot z odraslim človekom. Primož ne pomni, da bi že kdaj kdo tako govoril z njim, zato se je dobro počutil v težkem naslanjaču in zaupljivo strmel v sivolasega moža.

			»Tri otroke sva imela. Dva sina in hčer,« je dejal profesor in pri tem snel s stene fotografijo v zlatem okviru. »Vidiš, tule so. Hči je najmlajša.«

			Primož je z zanimanjem opazoval postavne fante. Dekle je bilo namoč podobno očetu.

			»Vsi so že odfrčali. Vsak ima svoje skrbi. Tako sva z ženo spet sama.«

			»Večkrat nama je dolgčas,« je dodala žena, ki je takrat vstopila in prinesla na krožniku kekse. Po vsej sobi je zadišalo.

			»No, poskusi! Sama sem jih spekla. Pričakujeva namreč hčer.«

			Govorila sta, da Primož še do besede ni prišel. Do tega srečanja ni vedel, da so tudi odrasli ljudje večkrat osamljeni. Bil je ginjen, s tolikšno toplino sta se mu izpovedala. Nista se pretvarjala pred njim.

			Prisedla je žena.

			»Veš,« se je obrnila k možu, »vodovodna pipa spet dela.«

			»Kdo jo je popravil?« je vprašal profesor.

			»Jaz!« je ponosno vzkliknila. Nato se je obrnila k Primožu. »Prejšnji teden se nama je prvič pokvarila. Brž pokličeva inštalaterja. Jo popravi. Plačava. Komaj pa je inštalater odnesel pete, se je pipa spet spuntala. Spet pokličeva inštalaterja. Jo popravi. Spet plačava. Še isti dan je pipa spet puščala vodo, najsi sem jo obračala, kakor sem hotela. Danes dopoldne pa sem se je kar sama lotila. In glej! Pipa se odpira in zapira kot nova!«

			Zena je pripovedovala tako neprisiljeno, zraven pa se ves čas smehljala, da je Primož kar požiral njene besede. Hvaležen je bil obema, da ga nista spraševala o tem, kako živi kot vojna sirota. Pozabil je na svet zunaj sobe, za vedno bi ostal v mehkem naslanjaču in poslušal, poslušal.

			Ko je odhajal, je pritekla profesorjeva žena za njim in mu napolnila žepe s keksi.

			»Srečno, fant! Pa še kaj pridi!«

			»Bom!« je odgovoril Primož čisto nehote, da se je zavedel besede šele, ko je bila izgovorjena.

			S knjigo v roki, s polnimi žepi keksov in s prijetnim občutkom v duši se je vračal v dom. Bolj ko se je bližal staremu gradu, počasnejši je postal njegov korak. Vedel je, da se bo prijetni občutek razblinil v nič, ko bo spet stopil v sobo, v sobo devet. Primož pa si je želel, da bi občutek čim dlje gorel v njem.

			Torej ne več v sobo!

			Kam pa potem?

			Srečal je voznika. Z velikim bičem je priganjal konja. Primoža je spreletela odrešila misel.

			Deček na črnem konju!

			Kako da se že prej ni spomnil njegovega povabila! Deček na črnem konju! Sicer pa sploh ne ve za pot do njegovega doma. Pa ga bo že našel. Zagotovo ga bo našel, če ni bil samo pravljična oseba. Za Jegliča bo vprašal. Za Jegliča pod Goro. Kaj pa, če ga bodo grdo gledali, ko bo prišel k njim? Kaj bo storil potem? Naj bo že kakorkoli, se je hrabril, pojdem! Moram iti. To je edino, kar lahko storim, da ubežim sobi devet, da ubežim ljudem v trgu, ljudem v gradu, da ubežim samemu sebi.

			Čez pol ure je že korakal po gozdni poti. V torbo je zmetal le najnujnejše stvari. Tudi knjigo, ki mu jo je posodil profesor Vodnik, je vzel s seboj.

			Tako je bil zaverovan v svojo odločitev, da ni opazil, kako ga nekdo zasleduje. Če bi se vsaj enkrat ozrl, bi ga videl, kako včasih obstoji za drevesom, ali pa se potuhne za grm.





Abraham je blizu


			Primož je hitel, ko da se mu strašansko mudi. Sprva je korakal po poti kar na slepo. Jih bom že našel, si je govoril, samo da imam pravo smer. To vem za trdno, da moram k vznožju Gore. Ko se je za njim končal gozd, je zagledal pred sabo široko kotlino, ki so jo na drugi strani stražile visoke gore. Pod potjo so na travniku spravljali seno. Spustil se je k sušivcem in jih pobaral za pot k Jegliču.

			»K Jegliču bi rad?« je za njim ponovil vprašanje prileten mož. »Hm, pot bi ti bolj težko prikazal. Bi predolgo šlo, preden bi ti dopovedal. Glej, tista bajta je njegova!«

			Primož je zaman napenjal oči. Onstran kotline je stalo več hiš.

			»Ja, a je ne vidiš? Tu na mojo roko glej! Tiste tri borovce vidiš?«

			Prikimal je.

			»No, tja do tistih borovcev pojdi, pa jo boš zagledal. Zdi se mi, da tudi Jeglič danes spravlja seno! Veš, jaz že bolj slabo vidim. Včasih pa sem od tod videl, če si je Jeglič prižgal pipo ... «

			»Hvala lepa!«

			»Ni za kaj.«

			Odslej je imel Primož kar naprej tiste tri bore na očeh. V slabi uri jih je gledal že čisto od blizu. Kamor se je ozrl, povsod so grabili seno. Vreme jih je ubogalo.

			Ko je dospel do borov, je res brž zagledal Jegličevo bajto. Videl je tudi, kako sta Tonč in stari Jeglič razkladala voz sena. Tonč je stal na vozu in metal seno na skedenj. Torej le ni samo pravljična oseba, si je oddahnil Primož. Ko ga je opazil, se je naslonil na vile in se nasmehnil.

			»Prišel sem.«

			Samo ti besedi je spravil Primož iz sebe.

			»Malo potrpi. Hitro bom,« je rekel Tonč. »Pravkar sva zapeljala zadnji voz.« Nato je zavihtel na skedenj velik kup sena.

			»Prišel je tisti pob, o katerem sem vam pravil,« je dejal deček na črnem konju, ko je Jeglič prilezel s skednja.

			»No ja, dobro. Pojdita v hišo! Dal vama bom malo južino,« je dejal Jeglič, površno pogledal Primoža in odšel v bajto.

			Primož je bil nekoliko potrt zaradi tega sprejema. Sicer ni pričakoval, da ga bodo objeli in poljubili, a vendar.

			»Samo malo sem prišel pogledat,« je dahnil.

			»Eh, kar tu ostani nekaj časa! Saj imaš počitnice. Zaradi strica Jegliča se nič ne boj. Na zunaj ima res bolj trdo skorjo, drugače pa je mehek. Pridi!«

			Po tej razlagi se je Primož nekoliko oddahnil.

			»Letos bo spet malo krme,« je govoril stric Jeglič, si počasi rezal ržen kruh in ga zalival z moštom. »Če bi še vnuko kosili, bi bilo komaj. Pa ne bo kaj, ko je tako suho leto!«

			In čez čas:

			»Pob, kar tu ostani, boš Tonču pomagal.«

			Nazadnje pa: »Ko se bosta najedla, naredita strašilo in ga postavita v proso; nismo ga posejali samo za ptice. Jaz skočim k Tonijevi bajti, da bo prišla jutri Lena pomagat. Ječmen moramo požeti.«

			Potem se je še enkrat vrnil.

			»Mleko skuhaj za večerjo! Pa žgance pogrej!«

			Spet je odšel, a je obstal še zunaj pred oknom in zaklical: »Pob bo spal v sobi zraven naju ... «

			Videla sta skozi okno, kako je hitel v breg. Čeprav je bil že petdesetletnik, je bil gibčen in močan.

			»Nimam rad, če pride Lena k nam na delo,« je zamrmral Tonč. Ko je to rekel, je imel žalostne oči.

			»Kako bova naredila strašilo?« je vprašal Primož in pregnal iz Tončevih oči črne misli.

			»Boš kar videl. Imam že vse pripravljeno. Poglejva najprej k Črnu. Zdi se mi, da časopis bere.«

			»Časopis bere? Konj?«

			»Kadar ima prazne jasli, rečemo, da bere časopis.«

			Ko sta prišla pred hlevska vrata, je skočil v njiju pes s črno belimi lisami.

			»Priden bodi, Runo!«

			»Runo mu je ime? Je hud?«

			»Bral sem povest o ovčarju Runu, pa sem ga po njem imenoval, čeprav naš kužej še malo ni tak kot tisti iz povesti.«

			Ko sta odprla vrata v hlev, je Črn glasno zarezgetal in se veselo prestopil. Tonč je pohitel k njemu in ga udaril z roko po gosposkem, črnem vratu. Potem je vzel iz žepa košček kruha, ki si ga je pritrgal od male južne, in mu ga ponudil. Črn je hvaležno pokimal in hrustal sladki kruh.



			Hlev je bil nizek in majhen, imel je dvoje okenc. Razen

			konja je v hlevu stala še krava s tri tedne starim teličkom. Njej je Tonč prinesel sveže trave.

			»Kdo jo molze?« je previdno vprašal Primož.

			»Največkrat jaz. O, pa ta je še kar pridna. Lani smo imeli kravo, ki ji je bilo ime Dama; bila je tako muhasta, da sva imela s stricem zmerom pravi cirkus, preden sva jo pomolzla.«

			Zatem je Tonč splezal po lestvi in privlekel iz ostrešja stare hlače in klobuk s tremi luknjami. V obleko sta natlačila slame, Tonč je možeja še obul, sicer v ženske čevlje, ker drugih ni bilo. Pred dnevi jih je našel v gozdu. Potem je odvezal Runa in dejal Primožu:

			»No, kar zgrabi ga za noge, jaz ga bom pa za vrat! Pa močno ga drži, da te ne bo brcnil!«

			Tako sta ga odnesla na polje; če bi ju kdo od daleč gledal, bi mislil, da neseta pijanca, ki se je nalokal mošta. Runo je veselo poskakoval okrog njiju, čisto k možeju pa se ni upal.

			»Tale možej je malo Abrahamu podoben, zato se ga Runo boji!« je menil Tonč.

			»Abrahamu?! Kdo je to?«

			»Če boš nekaj časa pri nas, ga boš že videl. O, pa še kako ga boš videl! Se ni tri dni tega, ko se je prišel k nam najest in napit.«

			»Samo toliko mi zdaj povej,« je bil Primož radoveden, »je to človek ali žival?«

			»Človek ali žival? Mislim, da se ne bom zmotil, če rečem, da je vsakega pol... «

			Primož ga je belo pogledal. Abraham je najbrž kakšna pošast, ki živi v gori, si je govoril sam sebi, volkodlak ali kaj podobnega. Torej ga čaka tukaj še marsikatero presenečenje.

			Slamnatega možeja sta postavila sredi njive.

			»V dolino naj gleda,« je odločil Tonč, »da bo videl, kako lep je naš svet.«

			Večerilo se je. Oddaljene vrhove so že pokrile lahne meglice. Na košeninah so se oglašali čurimuriji. Runo pa je lajal in tekal okrog možeja.

			Ko sta se vračala, je Runo ves preplašen pritekel izza pšenice. Začel se je motati Tonču okrog nog. Ta je postal in dejal: »Abraham je blizu! Runo ga zavoha že kilometer daleč.«

			Potem se je Tonč pognal navzgor po ozarah. Primož se je priplazil za njim, na moč radoveden, kaj bo sledilo. Zagledala sta Abrahama, sedel je ob stezi malo pod bajto.

			»Kaj sem ti rekel! Počepniva!«

			Skrila sta se na rob njive, tako da se je težko klasje pšenice sklanjalo nad njiju.

			»Najbrž je zavohal, da ni nikogar doma,« je pritajeno zašepetal Tonč.

			Abraham se je kmalu dvignil, pogledal še enkrat k bajti in se spustil po stezi v dolino.

			»Tak je torej!« se je šele zdaj oglasil Primož in spet sproščeno zadihal. »To pa že ni volkodlak, je človek.«

			»Od daleč že. Počakaj, da ga boš kdaj videl od blizu. Pojdiva domov!«

			Tonč je vso pot do bajte pretekel, da ga je Primož le stežka dohajal. Runo se še vedno ni ločil od njiju. Tonč je najprej pogledal v hlev. Ko je odprl duri, je Črn mirno obrnil glavo. Tonč se mu je srečen nasmehnil.

			Sedla sta na hlod, ki je ležal pred hlevom, in se zazrla v dolino. Jegliča še ni bilo od nikoder, čeprav se je že stemnilo. Pri sosedih na bližnjem pobočju so že prižigali luči.

			Nekje blizu je zaskovikala sova. Primož se je plašno ozrl in vprašal: »Si večkrat zvečer sam doma?«

			»Večkrat.«

			»Te ni nič strah?«

			»Nič. Samo Abraham... Zadnje čase tako pogosto stika okrog hiše ... Zase se ne bojim ... Za Črna ... «

			»Za Črna?! Aha, že razumem ... «

			»Nocoj sva dva! Nocoj se nikogar ne bojiva!«

			Oba sta to čutila.

			»Jeglič ni tvoj oče, kajne?« je čez čas vprašal Primož.

			»Ne! Moj stric je. Nimam očeta ... Matere tudi ne ... Sploh nimam nikogar... Do danes nisem nikogar imel,« se je brž popravil in se ozrl k Primožu. »Rad bi še hodil v šolo... Želel sem postati agronom ali logar... Pa me je stric pregovoril. Rekel je, da bi rad meni zapustil ta moj drugi dom. Zdaj sem se že kar vdal v to. Včasih moram res trdo delati, ko sva s stricem koj sama... Le kadar je najhujše delo, nam pride kdo pomagat, največkrat Tonijeva Lena ... «

			Runo je nemirno vohljal okrog bajte. Črn je kdaj pa kdaj zaprhal, ko da sporoča, da mu je krma pogodu.

			»Moj nekdanji učitelj večkrat pride tod mimo. Se zmerom nagovarja strica, da bi me poslal vsaj v kmetijsko šolo.«

			Sova se je spet oglasila. Tokrat blizu hiše.

			»Kaj leta ta coprnica nocoj tod okrog?« se je razjezil Tonč. »Stopiva v bajto, da nama ne bo mleko vzkipelo.«

			Koj za njima je odprl duri stric Jeglič. Slekel je suknjič in obesil klobuk na žebelj.

			»No, kako je, poba? Večerja je kuhana, pravita, živina sita.« Tako je rekel Jeglič in sam vzel kuhalnico v roke. Kmalu so se kadili na mizi lepo rumeni žganci; Primožu je jed teknila kot malokdaj. Pojedli so molče. Po večerji je stric Jeglič še enkrat pogledal okrog bajte, zapahnil hlev in privezal psa. Čeprav je stala Jegličeva bajta visoko v hribu, jim je svetila električna luč, ki so jo napeljali po zadnji vojni. Jeglič je bil sila ponosen na to. Njegova tiha želja je še bila, da bi imel električni motor in mu vsaj na stara leta ne bi bilo več treba na roko mlatiti in rezati krme.

			Ko se je vrnil, je zaklenil tudi hišne duri, nato pa zagrnil okna.

			»Abrahama sva videla!« je povedal Tonč.

			»Kdaj? Kje?!« je preplašeno vprašal stric Jeglič in spet stopil k oknu. Narahlo je odgrnil zaveso in pokukal v noč.

			»Spodaj na stezi je sedel. Zdaj zvečer.«

			Stric Jeglič je začel šepetati.

			»Prej sem zvedel pri Tonijevih, da je bil Abraham prejšnji večer pri Mihčevi vdovi. Dati mu je morala moževo obleko. Pa še denarja. Sirota, ki že tako komaj živi. Osem majhnih otrok visi na njej. Ne vem, kako bo, če ga ne bojo kmalu dali pod ključ.«

			»Če bo tudi Mihčeva tako tiho, kot smo mi, potem pred tem salamenščkom še dolgo ne bomo imeli miru!« je skoraj zavpil Tonč.

			»Strela nebeška! Ne znaš bolj tiho govoriti?! Ti sploh ne veš, kaj lahko naredi Abraham! Bi rad, da nam pošlje petelina na streho, a?! Mihčeva bo tudi raje potrpela in jaz ji dam prav.«

			»Stric, jaz že ne bi bil tiho, ne, ne bi... «

			»Ti si še mlad, pob. Mladi ljudje pa tiščite z glavo skozi zid. O, jaz marsikaj vem o Abrahamu! In drugi tudi vejo. Pa nobeden noče začeti.«

			Primož je samo poslušal in se strahoma oziral v vrata. Bil je skoraj prepričan, da bo zdaj zdaj potrkal Abraham.

			»Kaj pa veste o njem, stric?« je vprašal Tonč.

			»Med to vojno je Abraham... Eh, bolje je, da sem tiho. No, naj bo... Bilo je tretjo zimo, odkar se je začela vojna. Pri Tonijevih so imeli na gumni ranjenega partizana. Bil je visok sneg, pa niso mogli z njim ne naprej ne nazaj... Eh, sem že preveč povedal! Abraham, ki je že dober mesec lenaril pri Tonijevih za pečjo, se je izgovoril, da gre k sosedu po tobak, v resnici pa se je naskrivaj odpravil v dolino k fašistom ... Jej, jej, kako me nocoj srbi jezik! Malo manj mošta bi moral popiti ... Ranjenca so potem fašisti na pol golega in bosega odgnali po visokem snegu v dolino, a so ga že med potjo pobili, ker ni mogel hoditi s težko rano ... Bil je še čisto mlad fant, skoraj otrok. Partizani niso nikoli odkrili izdajalca, ker se je stari Toni, ki je takrat edini vedel zanj, preveč bal Abrahama ... Lani, preden je stari umrl, pa mi je povedal. Hotel si je olajšati vest, saj se je čutil sokrivega. Zdaj ve tudi že Lužnik, in Podlesnik tudi... O, nekoč bo vse prišlo na dan! Toda jaz mu že ne bom prvi noge podstavljal, nak... No, poba, pojdimo spat! Jutri bo zgodaj dan. Ječmen bomo želi. Tonijeva Lena tudi pride.« Nato je stric Jeglič pogledal še Primoža: »Kaj pa ti? Znaš kaj delati? Mehkonožen si videti. No, snopje boš že podajal... «

			Tisti večer Primož ni mogel spati. Stric Jeglič je kmalu začel hrliti in tudi Tonča je premagal spanec. Za Primoža se je končeval dan poln doživetij: slovo od dobrega prijatelja Zmaja, tistega Zmaja v copatah, obisk pri razredniku Vodniku, zlasti pa prihod k Jegliču. S Tončem sta se v nekaj urah bolj zbližala, kot bi se s kom drugim v nekaj letih. Brž so padle med njima pregrade in vse bi si lahko zaupala.

			Na steni je enakomerno tiktakala stara ura. Primožu pa se je zdelo, da mu ura grozeče udarja čisto ob ušesu.

			Pri hlevu je večkrat zalajal Runo. Naj se je Primož še tako trudil, Abrahama ni več pregnal iz glave. Samo čakal je, kdaj bo potrkal na okno in bo v mesečini zagledal njegov kosmati obraz. Ali pa sploh ne bo potrkal. Znenada bo odprl vrata, skrbno zaklenjena vrata, in jih bo vrgel iz postelje. Primož je skril obraz v blazino in si potegnil odejo čez glavo.





Črna so ugrabili


			Predramili so ga glasni klici. Sprva je mislil, da je šele zatisnil oči. A je brž videl, da se zunaj že svetlika. Tudi Tonč se je prebudil. Hkrati sta pogledala v posteljo, kjer je spal stric Jeglič. Bila je prazna.

			V trenutku sta bila oba oblečena. Na vratih se je prikazal stric Jeglič. Bil je skoraj brez sape.

			»Črn! Ni ga!«

			Tonč se je pognal mimo Jegliča in odvihral v hlev. Primož je pohitel z njim. In stric Jeglič tudi.

			V hlevu je žalostno mukala krava. Morda je žalovala za svojim dobrim prijateljem. Tonč je nemo slonel ob jaslih in ni vedel, kaj naj stori. Primož je obstal kar pri vratih. Bil je preslaboten in hkrati preveč presenečen, da bi Tonču lahko rekel tolažilno besedo. Stric je ves zmeden tekal okrog hleva, že drugič pogledal tudi na gumno, ko da ne verjame svojim očem. Vsi trije so imeli na ustih besedo Abraham, a nihče je ni izgovoril.

			»Skočil bom k Tonijevim. Mogoče so oni kaj videli,« je zastokal stric Jeglič. »Tonč, ti pa stopi k Lužniku!«

			»Jaz bom šel v trg na policijo!« je dejal Tonč odločno. Nato pa s solzami v očeh: »Ubogi Črn... Moj Črn ... !«

			»Tonč! Rekel sem ti, da pojdi k Lužniku!« se je razjezil stric Jeglič in glas se mu je tresel. »Saj še ne vemo, kaj se je zgodilo s Črnom. Najbrž se je ponoči odvezal in se zdaj lepo pase na Tonijevem travniku. Že lani je... «

			»Potem bo mogoče že prepozno... Skril ga bo, potlej pa prodal kam daleč ... «

			»Nič ne bo prepozno! Že vem, kaj delam. Preden človek kaj naredi, mora najprej prešteti do deset!«

			»Kaj pa imate že navsezgodaj?«



			Tako je vprašala Tonijeva Lena, ki je prišla žet. Bila je visoka, suha ženska z moškimi rokami. Držala jih je v bok. Večkrat je prišla kaj pomagat. Če ni šel stric Jeglič ponjo, se je kar sama povabila. Imela je precejšnjo moč nad stricem, čeprav tega Jeglič seveda ni priznal. Ko ji je razložil, kaj se je zgodilo, se je razšopirila:

			»Ali ti nisem že stokrat rekla, da tak konj ni za tvojo siromašijo?! Ne pozabi stare resnice, Jeglič, da se daleč vidi, če leži zlatnik sredi gnoja! No, zdaj pa imaš! Nikoli več ga ne boš videl!«

			Tonč je jezno požrl slino. Že zdavnaj je vedel, da Lena sovraži Črna. Pa le zato, ker je bil plemeniti konj edino, v čemer je stric Jeglič ni ubogal.

			»Pravkar sem menil k vam,« je povedal Jeglič.

			»Po kaj pa?! Mi ti ga nismo ukradli. Tistega črnuha ne bi hotela imeti, če bi mi ga dal zastonj!«

			Jeglič je preslišal zadnji stavek in rekel:

			»Bom šel proti Lužniku. Tonč, vidva pa stopita malo proti gozdu!«

			»Morda bova našla kakšne sledove!« se je tedaj prvič oglasil Primož.

			»Ja, ja, tako naredita,« je rekel Jeglič zadovoljen in že je zavil proti Lužniku.

			»Čaj no, Jeglič!« je zavpila za njim Lena. »Želi ne bomo danes, kaj? Sem prišla na uro gledat?!«

			Jeglič je ni več slišal, samo zamahnil je z roko in hitel dalje.

			»E, tak gospodar! Res ni čudno, da nič nima. Čigav je pa tale pob?« je vprašala Tonča in pokazala s srpom na Primoža.

			»Iz trga je. Pri nas je zdaj.«

			»Vama miši lovi po bajti? Za kaj drugega tako najbrž ni. No, pa grem. Če bo treba, naj pride pome, saj ve, kje sem doma.«

			Komaj je zginila v lesu, je Tonč dejal:

			»Preiskala bova svet okrog hleva. Morava najti kakšno sled.«

			Tonč je odvezal Runa. Veselo je zalajal in se pognal po gorici.

			»Čudno, da ponoči nismo slišali Runa,« je rekel Primož. »Gotovo je videl, kaj se godi.«

			»Oh, Runo še zalajal ni! Ko je zavohal Abrahama, in jaz sem prepričan, da ima pri tej stvari Abraham svoje prste vmes, se je brž zavlekel v svojo bajto. In potem še pihnil ni več. Abraham ima nad njim čudno moč.«

			Blizu hleva nista našla ničesar.

			»Abraham je izkušen mojster,« je zamrmral Tonč. »Nekoč sem bral, da privežejo tatovi konjem na noge cunje in tako zabrišejo vse sledi.«

			Šla sta dalje stran od hleva. Na stezi, ki je peljala v les, je na najnižjem mestu tekla voda. Tako je bila steza na tistem mestu zelo mehka. Tam sta našla kopitom podobne sledove. Pomenljivo sta se spogledala. Stekla sta navzdol po poti. Runo se je še kar junaško podil za njima.

			»Glej! Tu! Tu je stopil Črn s svojo zadnjo nogo! Poznam kopito. Najbrž je zgubil cunjo.«

			»Mene pa zanima, kako mu je privezal cunje na noge,« je dejal Primož.

			»Abraham zmore vse. Je star konjski tat.«

			Niže v dolini sta našla še več sledi. Vodile so k staremu mlinu...





Spričevalo; Minčeva druščina se zbira za odločilni napad


			Tistega dne, ko je Minč dobil izkaz, se je vračal domov potrt kot malokdaj. Spremljali so ga njegovi najboljši gospodi, a oni tega še opazili niso, tako so razpravljali o načrtih za počitnice. Ni bil Minč toliko potrt zato, ker je padel, saj se je že nekaj dni prej na tihem sprijaznil s tem. Bil je tako hraber, da je vzel nase krivdo za slab izkaz. Tudi na mater in očeta takrat ni mislil, čeprav jima bo izkaz težko pokazal. Posebno materi. Najbolj se je grizel zategadelj, ker je Tonček izdelal. Izdelal je, čeprav si tega ni zaslužil z znojem. In to je Minč občutil kot veliko krivico. Tistega dne, ko jih je na jasi razkropil deček na črnem konju, sta se s Tončkom razšla. Ali bolje rečeno: Tonček je začel hoditi svojo pot.

			Na razpotju pred trgom so se nekateri poslovili.

			»In potem velja, kakor smo se zmenili?« je vprašal Boris, inženirjev sin. Bil je pomanjšani oče.

			Minč, ki mu je bilo vprašanje zastavljeno, je samo premaknil glavo, kar bi lahko pomenilo da ali ne. Namesto njega se je oglasil Marko-Ostroga:

			»Seveda velja. Kaj bi še govorili! Danes je tvoj dan, Boris. Imej ga na muhi od jutri do večera.«

			»Jutri je pa moj dan!« se je potrkal na prsi zelen drugošolec, ki je imel na glavi cel koš las. »Jutri utegnem. Mama bo prala pri Škrtu.«

			Minč jih je gledal s čudnim nasmeškom. To se mu je danes prvič zgodilo. Nekaj ni prav z mano, si je dejal. Pa menda ne mislim postati dober in pohleven fant, ki mu je slab izkaz prebutal kosti? Ne, ne, zbrati se moram, drugače bodo to opazili smrkolini in konec bo z mojim prvaštvom.

			Temu se Minč še vedno ni mogel odreči za nobeno ceno. Ni se mogel kar tako posloviti od svetlih in lepih trenutkov, ko je poveljeval svojim dečkom kot neustrašni Črni kavboj. Brez tega bi bili zanj dnevi preveč prazni, preveč dolgočasni. Saj, če ne bi bil Črni kavboj, bi bil kaj drugega: morda poglavar indijanskega rodu ali pa Old Shaterhand. Zdaj je moral biti še bolj zbran, odločen in neuklonljiv, saj se je proti njemu zarotil še Tonček.

			»Brž ko bo kdo od vas kaj zvedel,« je dejal Minč odločno, »naj mi nemudoma sporoči. Razumeli? Dobiti ga moramo na samem. Naš znak: dva dolga in en kratek žvižg!«

			»Oh, jaz pa he znam žvižgati!« je zastokal kuštravi drugošolec.

			»Potem pač ne moreš biti oglednik!«

			Deček jih je žalostno pogledal. Nato se je domislil: »Imam piščalko! Novo piščalko!«

			»Dobro. Naj bo. In še nekaj: nihče od vas se ne sme od te ure dalje družiti s Tončkom! Tudi govoriti ne smete z njim. Kdor bi se spozabil, ga bomo takoj poslali po rake.«

			Po rake poslati koga, je pomenilo, da ga bodo izločili iz svoje srede. Tako so pred dnevi naredili z Matejčkom. Poslali so ga po rake v bližnji potok. Ko se je vrnil, jih ni več našel. Naslednji dan ga niso več poznali.

			Poslovili so se.

			Minč je stanoval na vzpetini nad trgom. Tam so stale velike stanovanjske hiše, ki jih je po vojni zgradila železarna za svoje delavce. Trudil se je, da bi stopal prav tako brezskrbno, kot je stopal doslej, kadar se je vračal iz šole. Vendar se ni mogel otresti občutka, da vsi, ki ga srečujejo, že vedo, kako mu je v šoli spodletelo. Kar pobledel je, ko se je iz drugega nadstropja oglasila Mežekova, njihova sostanovalka:

			»No, kako je bilo, Minč?«



			Ali se ni nasmehnila? Ni pomežiknila, ko je izrekla to vprašanje?

			Zginil je brez odgovora v hišo in se neodločno povzpel po stopnicah. Pred vrati je prisluhnil. V stanovanju je bilo tiho, noben stol se ni premaknil, nihče ni ropotal s posodo.

			Mame ni doma! Za očeta je tako vedel, da je še v službi. Pogledal je pod predpražnik. Res. Našel je ključ.

			Oddahnil se je, obenem pa je bil razočaran. Brž ko bi ga mati zagledala, bi ga vprašala za spričevalo. Dal bi ji ga in čez deset minut bi bila najhujša nevihta že mimo. O, saj ga mama ne bi udarila, še dotaknila se ga ne bi.

			Že je bil v kuhinji. Iz kredence je vzel kos kruha in poiskal še malo masla. Čeprav je od zajtrka minilo že nekaj ur, ni jedel zaradi lakote. Toliko pač, da je samemu sebi prikrival razburjenje, ki se ga je lotevalo vse od trenutka, ko je našel prazno stanovanje.

			Tedaj se je spomnil, da se najhujši nevihti še vseeno lahko izogne. Položil je spričevalo na kredenco. Pa ne na vidno mesto. Tako, bolj v kot. Mama ga bo že zagledala, toda ne takoj, ko bo vstopila. Skrbno je spet zaklenil za sabo, skril ključ pod predpražnik in stekel iz hiše.

			»Dobro sem naredil,« se je oddahnil zunaj. »Matere še ni

			videti nikjer. Najbrž je šla po trgovinah in je povsod dosti nakupovalcev.«

			Pohitel je na ravninico za stanovanjskimi hišami. Tam so si dečki naredili majhno igrišče. Vedno je na tej shojeni krpici mrgolelo otrok. Tudi tokrat so Minčevi znanci že nabijali odbojko. Toda ni se jim pridružil. Brezbrižno je sedel na vzpetino in jih opazoval. Pa le z očmi. Njegove misli so spremljale mater, ki se je prav gotovo že vrnila. Pravkar je odložila nakupljene stvari na mizo ali na kredenco. Tako. Že drži v rokah njegovo spričevalo.

			Minč je bil na mater mnogo bolj navezan kot na očeta. Bil je edinec. Oče, ki je delal v železarni kot tehnik, ga je le redkokdaj vprašal, kako mu gre v šoli. Hodil je svoja pota in Minč je čutil, da mama trpi zavoljo tega. Po obedu je prebral časopis, potem pa odšel kegljat. Mama je bila hči preprostih staršev in ni imela toliko šol kot oče. Zaradi tega jo je oče velikokrat poniževal. Minč je bil v takih trenutkih na mamini strani. Vendar, ko je doraščal, je tudi Minč postajal drugačen. Na mamina vprašanja je začel odgovarjati zviška in osorno. In kmalu je slišal mamo, ko je rekla očetu: »Zdaj me je še fant začel prezirati... Od tebe se je naučil tega ... Oh, najraje bi umrla!« Toda Minč je bil le samosvoj in razvajen, znal se je izmuzniti skozi razpoko, ki je nastala med materjo in očetom, toda mame ni preziral. Nikoli.

			Zdramili so ga iz teh misli in ga poklicali k igri. Ni se branil, posebno ne, ko so rekli, da brez njega kratko in malo ne morejo igrati. S tem so ga že imeli. Vedno je bilo tako z njim. Če so le zabrenkali na njegov vzvišeni ponos vodnika, se jim je takoj odzval.

			Tako se je vživel v igro, da je pozabil na vse, in se je vračal domov šele, ko je železarna naznanila s sireno, da je konec dela.

			Ključ je našel v vratih. Mama je bila doma. In oče mogoče tudi. Pozvonil je v prepričanju, da je mama spričevalo že prebrala, da je pravzaprav že vse končano in da ga bo nevihta ujela samo še z nekaj kapljicami.

			Zelo je bil presenečen, ko mu je mama nasmejana odprla vrata.

			Kaj se je zgodilo? Morda pa se je oče z veselim obrazom vrnil z dela. To se je namreč le redko zgodilo. Da še ne bi opazila spričevala?! Nemogoče.

			»Kod pa hodiš?« je rekla in ga odpeljala v kuhinjo. »Saj sem ti pustila ključ. Ga nisi našel?«

			Mama je stekla k štedilniku. Pekla je palačinke. Naglo jo je obrnila. Danes me hoče počastiti, si je dejal Minč. Zato jih peče. Kadar me hoče posebno počastiti, mi speče palačinke.

			Potem se je obrnila k njemu.

			»No, kje imaš spričevalo?«

			Tako torej. Spričevala, ki ga je pustil na kredenci, sploh ni opazila.

			Minču je v hipu zalil srce strašen občutek. Se nikoli v življenju ni preživljal takega. Zaželel si je, da bi v trenutku postal neviden ali pa da bi se spremenil v brezskrbno muho ter lepo odfrčal skozi okno v prostorno nebo. Če bi pol ure prej slutil, da bo moral preživljati te minute, bi se ne vrnil domov.

			»Tam na kredenci,« je zašepetal, da sprva ni vedel, če ga je sploh slišala, kaj je rekel.

			Mama ga je pogledala. Ni imela več veselih oči. Ni imela več smehljaja na ustih. Samo prsi so se ji začele dvigati hitreje. Obrisala si je prste ob predpasnik in z neodločnimi koraki odšla h kredenci. Že je hotela prijeti spričevalo, a se je nenadoma premislila, se obrnila in vprašala:

			»Si padel?«

			Vprašanje je bilo izgovorjeno s takim glasom, da se je Minču razpočilo srce na dvoje. Prijel se je za prsi. Odgovoriti ni mogel. Samo narahlo je prikimal.

			Potem ni vedel, kaj se je dogajalo okrog njega. Mama se sploh ni dotaknila spričevala. Stekla je nazaj k štedilniku in s tresočo se roko obračala palačinko, ki se je že zdavnaj prismodila. Ni mu več pokazala obraza, vilice so ji padale iz rok. Oče, ki se je kmalu potem vrnil, ni vprašal Minča po spričevalu, prismojenih palačink pa tudi ni maral jesti. Vzel je časnik kar s seboj in brez pozdrava odšel na kegljišče.

			Od tistega trenutka sta z mamo govorila le malo. Niti z besedico mu ni več omenila spričevala in to je Minča še huje peklo. Oče se je le kislo nasmehnil, ko je zvedel: »Saj sem rekel. Fantu grejo same neumnosti po glavi: kavboji in pištole! Nič ne bo iz njega. Nič!« Mami pa je očital: »Razvadila si ga, no, zdaj pa imaš sramoto v hiši!«

			Oče je tako govoril vpričo njega. In takrat je Minč prvič globlje čutil, da ima svojo mamo zelo rad. Začel je sanjariti o načrtu, da bi z mamo pobegnila kam daleč stran, mogoče na kakšen samoten otok. Mama bi mu kuhala in prala, on pa bi hodil na lov, z navadnim lokom bi hodil na lov in ji prinašal plen, ki ga zasledijo samo najslavnejši lovci.

			Nepotešena želja, da bi kakor koli že postal slaven mož, da bi mu vsi popadali pred noge, če bi ga zagledali, ta želja namreč v Minču še vedno ni ugasnila. Zato se seveda ni mogel premagati, da se ne bi odzval, ko je čez dva dni zaslišal na dvorišču dogovorjeni znak: dva dolga in en kratek žvižg.

			Pred hišo je čakal kuštravi drugošolec. Nič ni govoril, samo z roko mu je mahal, naj pohiti z njim.

			Popeljal ga je v klet v sosednji hiši, kjer so ju že čakali. Posedli so na zaboje ali pa kar na tla.

			»Danes je bil moj dan,« je povedal Ostroga. »Tako se glasi moje ogledniško poročilo: Ob devetih se je šel kopat z Zmajem. Nič posebnega. Na kopališču je bil do enih. Spet nič posebnega. Ob pol treh se je srečal s profesorjem Vodnikom, svojim razrednikom. Potem ga eno uro nisem mogel opazovati, ker je prišel oče pome in sem moral domov. Ko sem ob štirih pritekel na grad, sem ga spet videl. Šel je po stezi proti Kotu. Nekaj časa sem mu še sledil, nato sem se vrnil domov, ker sem moral po mleko. To je vse.«

			V mračni kleti je utihnilo. Samo zaboj, na katerem je sedel Minč, je rahlo škripal. Kuštravi drugošolec je pohlevno vprašal: »Kam je le šel?«

			»Molči! Prezelen si še, da bi govoril prvi!«

			Kuštravec je povesil glavo, vse druge oči so se uprle v Minča.

			»Mislim, da je šel k dečku na črnem konju,« je naposled dejal Minč. »Jutri zjutraj ob osmih zbor!«

			»Kje?«

			»Za transformatorjem.«

			Drugo jutro so se zbrali natančno ob določeni uri. Nobeden ni manjkal. Tudi kuštravec ne. Minč je bil to pot brez kavbojskega klobuka. Drugi se niso mogli ločiti od njih, pa tudi brez vrvi in pištol na kapice niso marali na tak odločilni pohod.

			Minč je hodil prvi. Naprej so poslali oglednika. Bali so se, da jih ne bi spet na vsem lepem presenetil deček na črnem konju.

			Ves čas so se držali sila resno in bliskali z očmi na vse strani kot sokoli. Ko so prispeli na vzpetino, od koder se je lepo videla kotlina, je Minč pokazal z roko in vzkliknil: »Glejte ju! Pravkar gresta proti mlinu!«





Obračun v starem mlinu


			Tonč in Primož sta obstala dvajset korakov pred mlinom. Stopila sta k stari hruški, ki je bila tako zajetna, da bi jo oba komaj objela. Splašila sta se, ko je v osiveli krošnji vzprhutal divji golob in odletel proti lesu.

			Stari mlin se je majal nad izsušeno strugo kot visok kup trhlih, nezloženih desk. Polovico strehe se je že pogreznilo. Sivi mah se je prisesal k preperelim deskam. Iz levega boka te stare barke na suhem je molela nalomljena os za mlinsko kolo. Nekje pod razpadlim ostrešjem so gnezdili pogorelčki.

			Runo, ki je stekel še nekaj korakov proti mlinu, se je kmalu ustavil, zasukal črni smrček po zraku in se nato vrnil k njima. Naprej očitno ni maral.

			»Glej!« je dejal Tonč in pokazal z roko.

			»Kaj?«

			»Tik ob mlinu vidim sled.«

			»Je Črnova?«

			To vprašanje ju je mučilo že od trenutka, ko sta našla prvo sled v mehkih tleh. Tonč je sicer trdil, da je lahko samo Črnova in od nobenega drugega konja. Toda kmalu tudi sam temu ni več verjel, saj so bile naslednje že podobne sledem, kakršne pušča za sabo sto drugih konj.

			»Poglejva!«

			»Da, poglejva!«

			Z občutkom tesnobe sta se približala mlinu s severne strani. Tonč se je previdno prijel za deske, se povzpel na prizidek in pogledal skozi edino okno, ki ga je premogel razpadajoči mlin.

			»Kaj vidiš?«

			»Nič... Ja, nekakšen zaboj ali kaj... «

			Takrat se mu je odtrgala deska. Zdrsnil je po prizidku in omahnil na travo. Runo je začel bežati. Strahopetno bežati, da še zalajati ni utegnil. Napeto sta čakala, če se bo kdo prikazal. Če je Abraham v mlinu, bo zdajle prav gotovo prišel k oknu. Ali pa bo ves divji prihitel okrog vogala.

			Zaman sta čakala in tudi Runo se je spet vrnil. Prav pohlevno je povešal glavo.

			»Sram te bodi, Runo! Bojazljivec!«

			Pes se je zazrl vanj z vodenimi očmi. Morda je razumel gospodarjeve besede, a pomagati si ni mogel.

			»Kaj bova zdaj?«

			»Noter bova šla. Če ne bi bilo za Črna, ne bi šel v mlin za noben denar, čeprav ne verjamem v strahove. Toda za Črna bi storil vse. Primož, ti boš počakal zunaj. Previdna morava biti. Zato bi bilo neumno, če bi vstopila oba naenkrat. Strahov res ni, hudobni ljudje pa so še na svetu... Če bo kaj narobe, steci brž po ljudi! Glej, tamle na njivi žanjejo ječmen.«

			»Pojdiva raje oba, Tonč! Tako ti bom laže pomagal.«

			»Rekel sem, da ne. Ubogaj me!«

			Še enkrat ga je pogledal, mu toplo stisnil roko, nato pa odšel okrog vogala. Mlin je stal v bregu, tako da je bil podkleten. Vendar je kletna vrata zaraslo bezovje, pa tudi koprive so si tam izbrale nadvse primeren prostor.

			Primož se je medtem previdno oziral na vse strani. Zdaj je stekel k desnemu ali levemu oglu mlina, potem spet pogledal skozi okence, če je Tonč že v izbi. Runo ga niti za trenutek ni pustil samega, ves čas se mu je motal pri nogah.

			Potem je zaslišal Tonča, kako je stopil po preperelem podu. Prišel je k okencu.

			»Ni tako strašno tu notri, kakor sva mislila,« je dejal. »Bojim se samo, da se ne bi kaj zrušilo name.«

			»Nisi ničesar našel?«

			»Vse je prazno. Samo nekaj starih cunj leži v kotu izbe. V drugem pa slonita oguljena mlinska kamna. Pridi noter, Primož!«

			»Zakaj pa?«

			»Tako, da boš videl. Se na podstrešje bova pogledala. Mogoče zbudiva kakšnega zaspanega mračnika.«

			Primož je odprl vrata, ki so škripala, da je šlo skozi ušesa. Bila so še zelo trdna. Runo je obsedel na pragu.

			»Tonč! Brez pomena je, da šariva tod okrog. Nekaj drugega morava ukreniti zaradi Črna.«

			»Prav imaš. Kar greva, samo na podstrešje še pogledava.«

			Tonč je že splezal na mlinski kamen, nato se je oprijel debelega droga, ki je nekoč stal poleg stopnic. Te so že davnaj razpadle. Ni še dvignil glave na podstrešje, ko je nekdo zgoraj zarentačil. Tonč je skočil na tla, Runo je glasno zacvilil in pobegnil.

			V odprtini se je pokazal Abraham. Pisnil je skozi škrbaste zobe, ko ju je zagledal, nato pa se spretno zavihtel pred njiju na tla. Primož in Tonč sta naredila korak nazaj. Toda Abraham ju je prehitel in sunkoma zaprl vrata ter se naslonil nanje.



			»Kaj iščeta tu? Bi rada mračnika za južino, ha?« Ko sta še naprej brez besed zrla vanj, je pristavil: »Samo malo se usedita. Takoj vama spečem kakšnega.«

			»Zakaj ste zaprli vrata?« se je ojunačil Tonč.

			»Da ne bo prepiha. Lahko bi se še prehladila.« Zagonetno se je zasmehljal in spet vprašal:

			»Kaj iščeta tu?«

			»Kje je Črn?« je zavpil Tonč, jezno in obupano hkrati.

			Abraham se je zarežal: »A, Črna iščeta? Ha, ha, ha! Menda misliš, da sem ga jaz vtaknil v žep in odnesel sem v mlin. Ha, ha, ha! Mogoče sem ga skril na podstrešje, če ga tu nista našla... Res! Na podstrešju je! V gnezdo pogorelčkov sem ga položil, ha, ha, ha!«

			Odkar se je Abraham začel smejati, Tonč ni čutil več

			strahu pred njim, samo jezo še. Vedno bolj je bil prepričan, da so Abrahamovi prsti tatinski prsti. Primož je tiste trenutke preživljal čisto drugače. Ponoči, ko ni mogel zaspati, je naredil iz Abrahama največjega razbojnika vseh časov, razbojnika, ki je ukradel gorskim škratom nadnaravno moč. Zato je samo čakal, kdaj bo Abraham zamahnil z dolgo roko: zemlja se bo odprla in pogoltnila oba!

			»Ko smo danes zjutraj prišli v hlev, Črna ni bilo,« je mirno razložil Tonč.

			Abraham je spet pisnil skozi zobe, zmajal z glavo in sedel ob vratih na tla. Skušal je narediti še bolj nedolžen obraz.

			»Sedita še vidva,« je rekel, »lepo vsi skupaj mirno poštudirajmo, kam je Črn odnesel svoj rep.«

			»Sam ga že ni nikamor odnesel!«

			»Tonč, mogoče imaš prav. Vendar sedi, ker bo naš pogovor najbrž dolg. In ne govori tako predrzno, ker zdajle nisi doma, veš!«

			Primož je pogledal skozi okence. Daleč na njivi se je svetlikalo žito. Zanjice so se sklanjale in pridno zavezovale težke snope. Če bi zaklical, ga ne bi mogle slišati.

			»Kdo pa je ta?« Abraham je pokazal na Primoža. »Tvoj hlapčič?« Ha, ha, ha! Ti čevlje čisti? Kdaj si ga najel?«

			»Abraham, ne norčujte se! Prav nič se vas ne bojim.« Primož je občudoval prijateljev pogum.

			»Samo eno tako še zini, pa vaju privežem h kamnu in vama zamašim usta!« Nato se je spet zarežal: »Menda veš, Tonč, da je ponoči v tem mlinu ovset strahov! Ha, ha, ha! Lahko jim boš za camarja , ta pob pa za družico!«

			»Jaz bi rad samo to vedel, kje je Črn. Abraham, lepo prosim, če veste vi...«

			»No, no, saj že prosiš. Torej ne misliš na ovset?«

			»Tako rad imam Črna! Ne vem, kaj bom počel brez njega ... «



			»Tako, pob, to je že druga pesem ... Mogoče se bomo še pametno pomenili.«

			»Abraham! Vi ga imate, kajne?! Povejte!«

			Tonč je postal s svojim prosečim pogledom pravi otrok, ki ne more dolgo skrivati, kaj mu teži srce.

			»Le čakaj, čakaj, tako se spet ne bomo zmenili. Rečem ti, Tonč, bolj previdno obračaj besede. Jaz ti samo to lahko povem, kje bi ga mogoče našel. Toda le, če mi prineseš Jegličevo nedeljsko obleko, kruha, mesa in mošta ... «

			»Tega ne morem... «

			»Kakor hočeš. Potrebujem vse to, ker mislim smukniti čez... Tu ni več mogoče živeti.«

			Tonč je brž vedel, da Abraham misli reči, da bo šel čez mejo. Kadar ga nekaj časa ni bilo na spregled, so ljudje brž začeli govoriti, da jo je pobrisal čez mejo. Nekateri so celo zatrjevali, da je že pisal iz Amerike.

			»Če bi bil jaz tako mlad, kot sta vidva, bi se kot gospod sprehajal po Ameriki... Prideš tja, čez leto imaš hišo, avto ... Poba, če sta pametna ... «

			Abraham je skrivnostno zavrtel oči.

			»Govorimo raje o Črnu!«

			»Torej nočeš domov po obleko in hrano? Misliš, da bom šel v Ameriko lačen in raztrgan?«

			»Grem. Pa boste držali obljubo?«

			»Bom. Baraba nisem, to menda veš.«

			»Pridi, Primož!«

			»Čakaj, pob! Šel boš sam. Nikar ne misli, da mene pri belem dnevu luna trka. Tale bledikavec bo ostal tukaj. Če bi se mogoče spozabil in komu čivknil, da te čakam v mlinu, se bom pomenil z njim, preden boste prišli do mene. Si razumel?«

			Primožu je začela trepetati koža na licu. Tega res ni pričakoval. Ni si mogel predstavljati, kaj bi Abraham lahko storil z njim, toda mislil je na najhujše. Da pa Tonč zaradi njega ne bi mogel po zahtevane stvari, spet ni hotel, saj je vedel, koliko mu pomeni Črn. Zato se je odločil, da bo težko breme vzel nase, za svojega dobrega prijatelja si ga bo naložil na ramena.

			»Kar pojdi, Tonč! Ne boj se zame,« je mirno rekel Primož in Tonča narahlo potisnil proti durim, ko se mu je zazdelo, da še omahuje.

			Preden se je Abraham dvignil, da bi Tonč lahko odšel skozi vrata, so od zunaj zaslišali ostro povelje:

			»V imenu postave! Abraham, vdajte se!«

			Abraham, ki je že na pol vstal, je za nekaj sekund okamnel, da se ni mogel docela zravnati.

			»Pobegniti ne morete, Abraham. Mlin smo obkolili,« je zunaj nekdo razlagal z odsekanim glasom, ne da bi se pokazal.

			Da se bo stvar tako končala, Tonč še v sanjah ni pričakoval. Tudi Primož ne. Morda še manj. Oba sta bila zelo presenečena, ko se je znenada nekdo oglasil pred vrati. Ne more biti drug kot policist, sta mislila. Toda kako so prišli do mlina? Stric Jeglič že ni šel ponje. Preveč se je bal, da bi se mu Abraham maščeval.

			Ko je Abraham zaslišal glas drugič, ni več pomišljal, bliskovito se je pognal skozi odprtino na podstrešje. Takrat so se odprla vrata. Prihitel je Minč in še dva gospoda. Obesili so se Abrahamu na noge in ga potegnili nazaj na tla, še preden je priplezal na podstrešje. Ko je spoznal, da so ga prevarali smrkavi paglavci, je začel divje biti okrog sebe. Toda rešiteljem sta priskočila na pomoč Tonč in Primož, ki sta si že opomogla od presenečenja. Minčeva gospoda sta Abrahama držala za noge, Tonč in Primož vsak za eno roko, Minč pa mu je zmagoslavno pokleknil na prsi. Abraham je brcal in sukal glavo, pljuval in pihal.

			»Držite ga! Zvezal ga bom!« je vzkliknil Minč in že vzel svojemu gospodu vrv. Oči so mu gorele, prvič v življenju je lahko na pravem mestu pokazal, kaj zna. Povezali so Abrahama kot štruco. Presneto so se spotili, preden so ga dobili iz mlina na trato, saj se je ujetnik še zvezan zvijal in sukal.

			Potem je Minč s ponosom pripovedoval, kako se je s gospodi približal mlinu. Seveda je zamolčal, s kakšnim namenom so se približali... Ko je skozi okno zaslišal Abrahamove grožnje, se je brž odločil za napad z zvijačo. Ne da bi dosti premišljal, je spremenil cilj svojega napada. Kako ujeti razbojnika, je že večkrat videl v filmu.

			Takrat so pritekli še ljudje, ki so želi na polju. Minč je že pred napadom rekel Ostrogi, naj gredo ponje, čeprav si je želel, da bi z Abrahamom opravil sam. Zelo ponosen je bil zdaj, ko mu je uspelo.

			Med žanjicami je bil tudi Praprotnikov Andrej, pravi orjak, o katerem so govorili, da nosi sam polne sode mošta v klet.

			»Kaj imate s tem človekom?« je z mogočnim glasom vprašal Tonča.

			»Andrej, ga ne poznaš?«

			Praprotnik se je sklonil k štruci in jo obrnil, saj je Abraham od sramu skril obraz v travo. Tedaj se je Andrej zakrohotal, da se je na mlinu utrgala še ena deska.

			»Abraham! Ojej! Tebe so povezali kot majhnega otroka?! Vedel sem, da jih boš nekega dne dobil po nosu, da pa te bojo otroci, nak, tega si nisem mislil! Ha, ha, ha!«

			»Andrej, odveži me! Pokazal bom tem smrkolinom, kdo sem. Igrajo se z mano!«

			»Si jim že kaj naredil?«

			»Kaj jim bom naredil?! Kaj imam z njimi! S temi zelenci! Se njihovih mater ni bilo nikjer, ko sem jaz že oral! Odveži me, no, dobiš za Štefan mošta!«

			»Andrej, saj si slišal, da nam je ponoči zginil Črn?« se je tedaj oglasil Tonč.

			»Ja, slišal sem praviti... «

			»Abraham ve, kje je, pa noče povedati.«

			»Kako bi vedel! Samo za norca sem jih imel. Kaj me briga Jegličev konj! Takih konj še pogledam ne! Nisem med kozami zrasel.«

			Tonča je žalitev prizadela, mislil je zamahniti, a ga je Andrej zadržal.

			»Pob, starega človeka ne boš tepel! Falot je že, ne verjamem pa, da je odpeljal vašega konja.«

			»Je, je!« je vztrajal Tonč. Večna bledica na njegovem obrazu je začela dobivati majhne rdeče pike. V kotičke oči so mu že silile solze. Ni mogel razumeti, da se Andrej zavzema za Abrahama, saj je bil v dno srca prepričan, da se ne moti. Samo čakal je, kdaj bo močni Andrej popustil Abrahamu vezi. Potem bi res ne kazalo drugega, ko da si vsi skupaj nabrusijo pete. Tudi Minč je sprevidel, kam se stvar suče. Preveč ponosen je bil na svoj podvig, da bi kar tako prepustil jetnika drugemu. Zbral se je in dejal:

			»Mi smo ga ujeli. Samo mi ga bomo spet spustili, če bomo tako sklenili. Zaslišati moramo ujetnika, kajti tudi meni se zdi, da je kriv. Dobro vem, koliko je Tonču pomenil njegov konj... «

			Njegov glas je pel kot zvonček, ki se sredi čistega poletnega dne oglasi nekje v daljavi. Vsi so strmeli vanj, tudi Abraham je pozorno dvignil obrvi. Ne, to ni bil več Minč, ki je takrat predlagal, naj Primoža zaprejo v klet, da bo sam zmagoval, tudi Črni kavboj ni bil več Črni kavboj, ki je tolikokrat hodil na čelu druščine s širokim klobukom in s pištolo na kapice.

			»Pričnimo z zasliševanjem,« je Minč še izvedensko dodal. »Če ne bo hotel govoriti, ga bomo odpeljali na policijo. Tam bo povedal, kam je dal Črna.«

			Andrej, ki je ves čas pozorno poslušal Minča, si je položil roke na hrbet, klobuk pa potisnil na tilnik. Jezno je zabliskal z očmi.

			»Čuk na veji! Bi mogoče radi še mene zvezali ali kaj?! Že vidim, da se samo igrate z Abrahamom, da imate bajže z njim.«

			»Tako je, Andrej,« se je vzradostil Abraham. »Jaz ne vem za Jegličevega konja, res ne. Lepo mirno sem spal v mlinu, saj veš, da sem siromak in da moram drugače spati kje zunaj pod smrekami. Lepo mirno sem spal, pravkar sem sanjal o pogači, kajti lačen sem že tudi, ko so pridivjali tile siroteji in me grdo napadli ter zvezali... «

			S takim nedolžnim glasom je govoril, da je ganil žanjice, ki so prihitele za Andrejem. Začele so nagovarjati Andreja, naj siromaka čimprej odveže.

			»Ja, odvezal ga bom,« je odločil Andrej. »Če se me kateri od vas samo dotakne, ga bom mahnil, da bo videl tri Gore!«

			Tišina, ki je sledila tem besedam, je bila žalostna za dečke, vesela za Abrahama. To tišino pa je kmalu pretrgal čuden glas, bil je podoben rezgetanju. Da, sprva samo podoben. Ko so vsi skupaj še bolj napeli ušesa, so spoznali, da res čujejo rezget konja. Ugibali so, od kod prihaja. Tako je spet nastala tišina, samo drugačno barvo je imela: veselo za dečke, žalostno za Abrahama.

			»Črn!« je zavpil Tonč na ves glas. »V kleti je!«

			Stekel je proti mlinu, toda Andrej ga je prehitel, kot medved je prilomastil do vrat, razmetal bezovje, ki ga je Abraham samo prislonil na kletna vrata, da jih je zakril, nato pa vdrl v klet. Črn je stal v tesnem prostoru, ki še malo ni bil podoben kleti, prej nekakšni votlini. Obrnil je glavo ter gledal Tonča in Andreja z očmi, ki so se svetlikale, kot da so iz pozlačenega stekla.

			Tonč je skočil k njemu in ga objel, kot objamemo zvestega prijatelja, ki smo ga po dolgem času spet srečali. Andrej pa ni rekel niti besede več. Obrnil se je in se vrnil k ujetniku.

			Medtem je prihitel tudi stric Jeglič. Sklepal je roke in zmajeval z glavo. Ko so mu razložili, kje lahko najde svojega konja, se je v loku izognil Abrahamu in odšel proti kleti.

			Toda Tonč mu je že prihajal naproti s Črnom. Stric Jeglič je ves iz sebe popravljal konju mogočno grivo, ga gladil po vratu, k Abrahamu pa si ni upal pogledati.

			Praprotnikov Andrej je stal sredi trate kot gora, ki je nihče ne premakne. Če so dečki mislili, da bodo zdaj z njegovega obraza prebrali opravičilo, so se motili. Andrej je bil preveč sin gore, ki je stala v ozadju. Ta gora pa le redko spremeni svoje obličje, nikoli ne pove, kaj skriva v sebi. Samo to je dejal: »Odpeljite ga! Jaz bom šel z vami, da se vam med potjo ne spunta ... «

			Štruca je prav ponižno vstala, saj je vedela, da bi bil vsak odpor zaman. Andreja-gore ne bi omehčala več nobena beseda. Andrej-gora pa je hodil nekaj korakov za njimi.

			»Primož!« je vabeče zaklical Minč, ko so prispeli na prvo vzpetino. »Boš kaj kmalu prišel v trg?«

			»Ne vem še. Mogoče. Pridi ti gor!«

			»Ja, pridi!« je rekel še Tonč.

			In že so krenili dalje: Abraham v sredi s povešeno glavo, okrog njega ponosni Minč s prijatelji, za njimi pa Andrej-gora.

			Žanjice so se vračale na polje. Kakor so prej sočustvovale z Abrahamom, ker je znal tako nedolžno zavijati oči, tako so zdaj hitele naštevati grda dejanja, ki jih je ali pa mogoče tudi ni zakrivil.

			Stric Jeglič je z nagubanim čelom stopal za konjem in bolj samemu sebi mrmral v brado: »Dobro. Kaznovan bo. Na policijo me bodo klicali, potem pa na sodišče. Ko pa bo kazen prestal, se bo vrnil... «

			»Oh, stric, ne bo se tako hitro vrnil, ne! Zdaj, ko smo ga končno le dobili pod ključ, se bojo ljudje upali in mu zlili na glavo vse, kar je kdaj skuhal... Tudi vi boste povedali tisto o ranjenem partizanu ... Ali ne, stric?«

			»Jaz! Pob, kaj pa misliš!« je prestrašeno zatarnal Jeglič, obenem pa je vedel, da je končno napočila ura, ko bo treba razkriti tudi največji Abrahamov greh. Še je govoril in mahal z rokami, fanta pa ga nista več poslušala. Vsa spremenjena sta hodila vsak na eni strani konja. Ob robeh poti sta trgala travo ter mu jo mašila v usta.

			In Črn, ki je bil tistega dne najbrž še tešč, je sočno travo lakomno požiral ter se jima zahvaljeval, ko je kimal z lepo glavo...





Zlato in krokarji v Vranskih pečeh


			Primož je bil že dober teden pri Jegliču. Včasih je čisto pozabil na Dobrije, vsaj zdelo se mu je tako, pozabil na svet v dolini, na neprijazno sobo v gradu, na Hojko - ne, sestra je živela v njegovem srcu tudi takrat, kadar ni mislil nanjo. Drugič je spet nenadoma sedel v samoten kot in se spraševal: »Kod neki zdajle hodi? Je zdrava? Morda pa se ji je kaj zgodilo in me na smrt bolna kliče...« V takih trenutkih bi bil najraje stekel v dolino, sedel na vlak in se nemudoma odpeljal k njej.

			Ves dan se je potem pomuljeno potikal okrog bajte, da je stric Jeglič dejal Tonču: »Zdi se mi, da ga nekaj peče. Hudi- mana, je kaj naredil ali kaj?!« Tedaj mu je Tonč povedal, kako je Primož po dolgih letih našel sestro, ki je šla zdaj na počitnice v Vuzenico ali kam. Stric Jeglič je zmajal z glavo in rekel: »Ja, hm, samo vojna je tega kriva, ja... «

			Jeglič je bil vse od tistega dne, ko so odpeljali Abrahama na Dobrije, na moč slabe volje. Nobeno delo mu ni šlo od rok. Ob večerih je še skrbneje zaklepal duri, ugasnil luč, nato pa dolgo v noč bedel ob na pol zastrtem oknu. Čeprav je bil svoje dni vojak - konjenik, se je vendarle bal zopetnega srečanja z Abrahamom. Neprenehoma ga je mučila misel, da se bo Abraham že kako izgovoril pri sodnikih ali pa bo celo pobegnil iz zapora. »In potem gorje meni in pobu!« je končaval taka razmišljanja.

			Primož je pomagal Tonču, kolikor je le mogel in znal. Vsakega kmečkega dela se je lotil z veliko voljo, potem pa kmalu opešal. Ni se mogel kosati s Tončem, ki je bil vajen dela. Ob večerih mu je bral iz knjige, ki jo je dobil od profesorja Vodnika. Tonč, ki je ves dan kosil pšenico, je zvečer vseeno rad prisluhnil. Tonč je povohal šolo prav toliko, da si je zaželel še več učenosti, je večkrat dejal stric Jeglič. Ta je gledal bolj postrani, kadar sta sedla h knjigi. »Za kmeta niso bukve!« se je hudoval. »Kmet je rojen za delo.« Čez čas pa sta opazila, kako je stric Jeglič le prisluhnil zgodbi, a se nista izdala, ker bi jima preveč zameril. Samo s komolcem sta se dregnila.

			Nekega večera pa, ko je Jeglič popil nekoliko več mošta kot ponavadi in je za nekaj časa le pozabil na Abrahama, ga je Tonč nagovoril, da je pripovedoval, kako so ga nekoč napadli razbojniki, ko se je vračal s sejma v Celovcu, a so se brž vsi razbežali, ko so videli, koga so prijeli.



			Potem tisto, kako se je neke noči za njim pripodila divja jaga, ko je hodil iz Črne, da pa je neke noči za njim pripodila divja jaga, ko je hodil iz Črne, da pa je zdivjala mimo, ko je pravilno legel na desno stran poti. Najraje pa mu je šla z jezika tale zgodba: »Nekoč smo šli drvarji podirat drevesa za deščice. V tistih časih smo še z deščicami pokrivali strehe. Kakor smo že poskušali, cepilo se ni nobeno drevo. Vsi smo začeli gruntati, kaj je. No, jaz sem jo kar kmalu poštudiral, saj sem bil že izkušen drvar. Ko je dečva prinesla malo južino, sem rekel, naj se vsi poskrijejo. Potlej sem postavil malo južino na panj in se skril še sam. Na iglicah smo bili, če se bo zgodilo tisto, kar smo pričakovali. Tedaj zagledamo majhnega zelenega možeja z zlatim kladivcem. Ja, zlato kladivce je imel, še danes pomnim! Brezskrbno je priskakljal k cajni. Najprej je pogledal v vrč, ta šment mali, in se napil mošta. Potlej si je vzel iz cajne še kruha in mesa... Ko pa se je najedel, je šel od drevesa do drevesa, kot sem jaz že vnaprej napovedal, in je udarjal po deblih s tistih zlatim kladivcem. Pink! Pink! Pink! Ni bilo dolgo, pa se je zeleni možej zgubil v lesu. In katero drevo smo potlej podrli, vsako se je cepilo, kot bi pogačo rezal... «

			Fanta sta si tistega večera zaželela, da bi stric Jeglič še večkrat pokusil malo več mošta in da bi se Abraham končno vendarle umaknil iz njihovega sveta.

			Za oba pa je bil črn dan, kadar je prišla pomagat Tonijeva Lena. Jeglič se je na tak dan spremenil v ubogljivega otroka. Vse je izpolnil, kar je ukazala. Lena si je namreč domišljala, da ne bo minilo leto, ko bo pri Jegliču za gospodinjo. Tonč se je je izogibal, če je le mogel. A ga je že tako dolgo iskala, da ga je našla.

			»Ne čuješ, kako se dere Miška? Najbrž krava že tri dni ni jedla! O, saj pravim, Jeglič je vse predober s tabo!«

			Tonč se ni maral prepirati z njo, zavoljo strica ne, čeprav ga je vsakokrat pogrelo, kadar je zavpila nanj. Brez besed je šel in napolnil kravi jasli. To pa je sklenil že zdavnaj, da bi šel prvo uro od hiše, če bi se stric Jeglič res oženil z njo.

			Primož je bil Leni strašno napoti. Nekaj dni se je delala tako, ko da ga sploh ne vidi, potem pa se ni mogla več premagati in je začela še njega obračati.

			»No, se bojiš, da bi si roke umazal?! Tu pri nas se dela, veš, da imate potem vi gospodje gospodi v dolini kaj jesti!«

			Če bi bila Lena tako pridna, kakor je znala jezik sukati, bi lahko vse Jegličevo polje sama obdelala. A se pri delu ni nikoli pretegnila, pri jedi pa skoraj. Stric Jeglič je moral vsakokrat vzeti iz kašče mesa, kadar je prišla, drugače pa je stiskal, da so videli meso le ob nedeljah.

			Najbolj se je zamerila Tonču in Primožu, ko je spodila od hiše Magričevega Jaka. To je bil slaboten starec, ves kosmat in v cunje oblečen. Ni imel doma. Dobri ljudje so ga jemali pod streho. Pokojnine ni dobival, ker je bil preveč boječ, hkrati pa preveč ponosen, da bi se pobrigal zanjo. Ljudje, pri katerih je dolga leta hlapčeval, ga niso hoteli več poznati. In zaradi ponosa, to je bilo še edino, kar je imel, ni maral živeti od miloščine. Spletel si je velik koš in vanj nabiral stare krpe, papir, steklo... Vsako soboto se je z zvrhanim košem odpravil na Dobrije in nabrano prodal Odpadu. Kakor je bil drugače zaprt vase, se je pred otroki razživel. Celo zaplesal jim je in zapel. Besedila, ki ga je pri tem izgovarjal, ni razumel nihče.

			Ko je torej nekega dne priromal k Jegliču, je Lena pravkar imela besedo. Zaprosil je za prenočišče. Lena ga je začela zmerjati, nato pa ga je spodila ter mu vrgla koš po bregu, da so listi papirja sfrčali na vse strani. Tako se je obnašala, čeprav sploh ni imela nobene pravice, da bi komu odrekala prenočišče pri Jegliču. Tonč se ni mogel premagati. »Sram vas bodi!« je zavpil. »To je naša hiša, da veste!«

			Takrat se je šele usulo iz nje.

			»Vaša hiša?! Tvoja že ni! Niti ena deska ni tvoja. Prav tak berač si kot tale. Le poglej ga, kakšen je. Kot bi ga vragi trgali! Sicer pa bi se ta bajta že zdavnaj podrla, če vam jaz ne bi hodila pomagat. V tej bajti sem pustila najboljša leta. Zdaj pa imam za plačilo, da me tak smrkavec zmerja, mene, ki sem hotela Jegliču zmerom samo dobro ... Samo dobro!«

			V nekakšni ihti, jezi in joku je stekla po bregu. Tonč in Primož si tega joka nista gnala k srcu, temveč sta šla pomagat sivolasemu starcu. Dolgo so pobirali stare papirčke in drugo šaro. Nazadnje je Magričev Jaka omagal in sedel v travo. Z izsušenimi očmi je gledal po poljih, kjer je nekoč oral in sejal. Prisluhnil je lesu, v katerem je kot mlad fant drvaril, pokošene travnike je gledal, kjer je tolikokrat juckal s koso na rami...

			Odpeljala sta ga na senik in mu naredila mehko gnezdo. Ko se je starec zleknil nanj, je zašepetal: »Saj bom plačal, vse bom plačal... «

			Nista ga poslušala, nista mu odgovarjala na te besede. Še večerjo sta mu prinesla.

			Nikoli Primož ne bo pozabil nedeljskega popoldne, ko sta se s Tončem odpravila k Vranskim pečem. Vsak nekaj časa sta jezdila Črna, ker nista marala še ob nedeljah mučiti Tončevega ljubljenca. Steza, ki ju je vodila skozi gozd, je bila sprva kar položna. Kdaj pa kdaj se je gozd odprl in sta videla v dolino, kot bi gledala skozi velika, od sonca obsijana okna. Primož se ni smel spomniti, da ob njem ni sestre Hojke. Ponosno je jezdil lepega črnega konja, morda ga je jezdil tako samo še kralj Matjaž, ki spi pod Peco. Kako srečen bi bil, če bi nenadoma pritekla naproti Hojka, kot Alenčica bi pritekla in ga zaprosila pomoči, ker drvijo za njo kruti pesjani. Vzel bi jo k sebi v naročje, potem pa zavihtel bridko sabljo ter vsem pesjanom posekal glave ... A Alenčice ni bilo ...

			Kdaj bo pritekla? Ali bo sploh kdaj?

			Ko sta se bližala Vranskim pečem, se je svet začel naglo dvigati. Črna sta odslej vozila na uzdi. Včasih je malo postal, potem pa spet nekaj korakov pohitel.

			»Glej jih, Vranske peči!« je zasoplo vzkliknil Tonč. »Kar tu bova ostala. Više danes ne bova lezla.«

			Primož je zagledal visoke skale. Zazdelo se mu je, da stoji pred razvalinami visokega srednjeveškega gradu.

			»Na teh skalah so nekoč živeli krokarji. Še danes pravijo, da so pazili na zlato, ki ga je polno v Vranskih pečeh.«

			K skali je peljala shojena stezica, ki se je nato izgubila v odprtinico. Če je kdo hotel stopiti vanjo, se je moral globoko skloniti.

			»Nista še bila tu,« je dejal Tonč. »Pa ne bo več dolgo. Skoraj vsako nedeljo popoldne prideta... «

			»Ne morem verjeti.«

			»Kakor hočeš... Že več let hodita. Slepi Urh in njegova nečakinja. Mojcka ji je ime. Za roko ga pripelje do votline. Urh nato sede, udarja s palico po skali, jemlje kamenčke v roke in preizkuša, če je že našel zlato. Prepričan je, da ga bo nekega dne našel. Mojcka pa tačas v bližini rože nabira...

			»Pa je res zlato v Vranskih pečeh?«

			»Kje pa! Urhov sin, ki zdaj gospodari na Lukanovem, tudi ve, da ga ni, pa le pusti, da ga hodi slepi oče iskat... Veš, Urh je preživel dve vojni in v vsaki je vse izgubil... V zadnji vojni je še oslepel povrhu, ko je bežal iz goreče hiše. Zdaj išče zlato, da bi vsaj nekaj zapustil otrokom, kot sam pravi... «

			»Ali ne gre nekdo tamle?« je dejal Primož. Res se je nekaj premikalo skozi grmovje. Pa je bil najbrž le zajec ali morda srna, ki sta jo že prej videla.

			Tonč in Primož sta tistega dne čakala zaman. Slepi Urh ni prišel. Sploh nikdar več ni prišel k Vranskim pečem po zlato za svoje otroke, ker je tisto nedeljo umrl. To je bilo namreč prvo, kar jima je povedal stric Jeglič, ko sta se vrnila.

			Tonč pa je takoj opazil, da ima stric na jeziku še važnejšo novico. In res je prav kmalu prišel z besedo na dan:

			»Podlesnikova Nana je prišla pravit, da je Abraham ušel iz zapora,« je rekel in mukoma požrl debelo slino. »Dopoldne je slišala na Dobrijah... Menda so ga včeraj videli na Tolstem vrhu.«

			Se bolj je Jegliča ta novica prizadela zategadelj, ker je preiskovalnemu sodniku že povedal zgodbo o ranjenem partizanu.

			»O, lepo kašo sem si skuhal,« je zastokal in skrušeno sedel na klop pred hišo. »Dolgo sem bil tiho, presneto, prejšnji teden pa me je jezik tako zasrbel, da sem povedal... O, Abraham mi bo to pošteno plačal! Najbrž bo že danes ponoči prinesel račun. Če že ni zdaj kje blizu ... Zgoraj v gozdu... «

			Potem je proseče obrnil oči v Tonča in dejal: »Povej, pob, kaj naj narediva! Kaj naj narediva?!«





Abraham je spet tu; Minč reši Primoža


			Abraham se je spet potikal okrog bajte, čeprav ga ni še nihče videl in ne slišal. Kot nevidni, preteči duh je stal zdaj za staro hruško sredi dvorišča, zdaj za hlevom, pa spet potuhnjeno ležal na robu gozda; ponoči je pogledoval skozi okno in skovikal kot sova. Tonč je sicer zatrjeval, da ne verjame govoricam, ki so se bliskovito razširile od kmetije do kmetije, a do kraja le ni bil prepričan, da so izmišljene. Primož še manj. Zanj je bil Abraham še vedno velik razbojnik, ki se lahko reši iz najgloblje ječe, iz najtežjih okovov. Tako se je prve dni, ko so zvedeli za novico, Jegličeva bajta spremenila v pravcato trdnjavo, v katero ponoči niti mušica ni mogla. Ker pa se po nekaj dneh Abraham le ni pokazal od nikoder, so se pri Jegliču vsaj na videz pomirili.

			Potem sta prišla v nedeljo na obisk Minč in Marko-Ostroga. Prišla sta iz doline, a dvoma in strahu iz Jegliča nista pregnala. Minč je govoril ohrabrujoče: »Oh, oh, to so samo govorice! Abraham je na varnem ... Kmalu mu bojo sodili. Ne bojte se ga več... « Marko pa je povedal drugače: »Moj oče je celo v časniku bral, da je Abraham pobegnil... Vsi policaji ga iščejo, a se jim vsakokrat spretno izmuzne, čeprav so ga že za suknjič držali ... Na Pohorju je ubil že tri izletnike... «

			Stric Jeglič je pobledel in zaklical Tonču: »Nikamor ne hodi od hiše! Si slišal?!«

			Ko je Jeglič izginil v bajto, so se kljub temu zmenili, da bodo šli na Goro. Minč, ki je kazal, da ne pozna strahu, jih je nagovoril. Tonč in Primož pa sta bila preponosna, da bi se strahopetno skrivala v bajti.

			Bil je lep, sončen dan. Mesec avgust si je že uredil polja, travnike in lesove po svoje: jabolka je priganjal k zorenju, na travniku si je naročil otavo, na jasah pa se je sladkal z malinami.

			Minč je spotoma pripovedoval, kako so takrat spravili Abrahama v dolino in s kakšnim presenečenjem so jih sprejeli tržani. Abraham je šel skozi trg kot ovčka, ki jo preganjajo neusmiljeni volkovi, tako da so nekateri celo sočustvovali z njegovo nedolžno masko.

			Tonč je hodil na čelu skupine in razlagal kot izkušen vodič: vsako gnezdo je poznal, vsakega ptiča, vsako sled. Vedel je tudi mnogo zgodb o votlinah, znamenjih, mimo katerih so šli, pa o lovcih in mogočnem grofu z dobrijskega gradu.

			Marko je kar naprej tarnal, kako mu je žal, da ni vzel s seboj cepina in vrvi. Tonč se mu je smejal in dejal, da hodijo domačini na Goro vedno brez cepina in vrvi. Tudi Minč ga je zbodel: »Kar kakšnemu gamsu se obesi na rep, pa boš brez nesreče prilezel na vrh, ali ne, Primož ... «

			Primož se je nasmehnil, vendar je še z nezaupanjem sprejel marsikatero Minčevo besedo ali prijazno kretnjo, saj ni mogel svojih čustev tako naglo prebarvati kot Minč. Minč je bil že tak, da se je hitro udomačil tam, kjer je lahko pokazal, kaj zmore in koliko ve. To pa so občutili vsi, da se grenki trenutki, ki so jih preživeli na Dobrijah, vedno hitreje odmikajo v preteklost. In tako so se pogovarjali brez vseh očitkov in brez sovraštva, ko da se je po srečanju v starem mlinu šele začelo njihovo poznanstvo.

			»Če hočete, gremo mimo nekdanje partizanske tiskarne,« je predlagal Tonč.

			»Seveda! Pojdimo!«

			»Jaz je še nisem videl.«

			»Jaz tudi ne.«

			»Je težko priti do nje?«

			»Boste že videli.«

			Ko so se začeli vzpenjati, pot ni bila preveč strma. Vsaj na začetku ne. In ves čas se jim je dozdevalo, da sploh niso kdove kaj visoko. Nekako sredi poti se je začelo. Skala jim je začela gristi kolena. Tonč, ki je hodil prvi, jih je opozoril na vsak kamenček, ki se je odkrušil.

			Prilezli so na ozko polico. Stali so tesno drug ob drugem. S te police je vodila manjša stezica na desno okrog skale.

			»To je pot k partizanski tiskarni,« je povedal Tonč.

			»Pred našim nosom je, a je še ne vidimo.«

			»Res. Odlično so jo skrili!« je pritajeno vzkliknil Marko; tako se je vživel v čas, ko so se po lesovih zaradi varnosti le tiho pogovarjali.

			»Samo tisti jo je našel, ki je vedel zanjo. To so bili redki kurirji, ki so prinašali tiskarni nove in nove naloge ter odnašali natiskane.«



			Potem so jo zagledali. Nizko kolibo, ki so jo partizani prav spretno zgradili iz smrekovih brun. Od tiskarne se je lepo videlo daleč na jaso; na jasi pa je stala kmetija.

			»Kadar so se tiskarni bližali fašisti,« jim je pripovedoval Tonč, »so spodaj na kmetiji brž obesili skozi linico belo krpo in s tem pravočasno opozorili tiskarje. Sicer pa tiskarne fašisti prav do konca vojne niso našli... «

			Najbolj zvedav je bil Marko. »>Netopir< so jo imenovali, ali ne?«

			»Ja, >NETOPIR<. To pa zato, ker visi koliba v skalah kot mračnik v stolpu ... «

			»Pa res.«

			Zdaj kraljuje okrog kolibe tišina starih smrek. Le njeni zvesti prijatelji jo še kdaj obiščejo, posedajo pred njo, in takrat spet spregovore spomini. Morda včasih prileze na rob prepada gams in se s ponosnimi očmi zazre v dolino.

			Ko so si pazljivo ogledali še notranjost male tiskarne, so se odpravili še više. Pot je bila vedno bolj naporna. Sami so si jo izbrali. Plezalce je gnala dalje samo še drznost. Ko so srečno prispeli na vrh, so bili stotero poplačani za ves trud in pogum. Pred njimi je valovila dolina, vsa pretkana z avgustovskim soncem, v ozadju so se nizali položni hribi. Zelezarniški dimniki so bili samo še drobne igle in dobrijski grad škatla vžigalic.

			Prevzelo jih je mehko čustvo. Bližji so postali drug drugemu. črni madež, ki je še ležal v Minčevi duši, se je zdaj jasneje izločil. Priplaval je na površje, ni ga mogel več skrivati. In Minč je vedel, da mora nekaj reči, nekaj pač, pa naj bo še karkoli.

			»Si videl, Primož, nimam več kavbojskega klobuka ... «

			»Si ga že pozabil doma ... «

			»Sploh ga ne nosim več... Hojka ti kaj piše?«

			Primož se je zdrznil, a ni odgovoril.

			»Mogoče sem tudi jaz kriv, da ti ne piše, da je šla...« Take mehkobe Primož že dolgo ni občutil. Ni in ni mogel več govoriti...

			»Ko se bo jeseni vrnila, bo morda vse drugače.«

			»Tudi jaz mu pravim tako,« je rekel Tonč.

			»Ustanovili bomo rod tabornikov,« je rekel Marko. Čisto prostodušno je to povedal, saj se je vse premalo zavedal, kaj se je dogajalo tisti trenutek. Minč pa je pograbil te njegove besede, ki so bile maloprej izgovorjene kar tjavdan, in dejal: »Jaz bi ga imenoval >Rod netopirjeva«

			Tu so utihnili. Od severa je pripihal mrzel veter.

			»Vrnimo se!« je dejal Tonč. »Pred mrakom moramo biti na varnem.«

			Marko se je prvi spustil s skale, a je že po nekaj korakih nevarno padel.

			»Zajec neumni! Zakaj tako divjaš?! Dol je treba iti previdneje kot gor!« se je razjezil Tonč. »Če si tu polomiš kosti, jih nikoli več ne sestaviš.«

			Primož se je spuščal predzadnji. Za njim je šel samo še Minč. Trepetal je po vsem životu, morda zaradi mrzlega vetra, morda zaradi pravkar preživetega trenutka. Šumelo mu je v glavi, v sencah mu je kljubovalo in noge so se mu šibile. Lotevala se ga je omotica. Že je hotel povedati Tonču, pa mu je spet odleglo. Previdno je prestavljal noge in tako malo zaostal. Minč, ki je hodil za njim, ga ni priganjal. Sploh ni govoril.

			Na nekem nevarnem mestu pa se mu je zmeglilo pred očmi. Hotel je prijeti Minča za roko, a bilo je prepozno.

			Pozneje mu je Tonč pripovedoval: »Nenadoma je Minč zavpil. Ko sem se obrnil, ni bilo ne tebe ne Minča. Pohitel sem nazaj. Tedaj sem zagledal, kako se je Minč krčevito oprijemal nizkega borovca in vlekel k sebi tebe, ki si zdrknil na ozko polico... No, potem smo te brž privlekli na varno. Če te Minč ne bi takrat ujel, bi zdaj ne stal več na nogah... «

			Primožu je odleglo, vendar so se kljub temu vračali zelo počasi.

			»Če bi stric vedel, kam sem vas odpeljal, bi mi prav gotovo navil ušesa,« se je smejal Tonč. Razživeti se tudi on ni mogel več, preveč mu je silila v zavest slika, kako nesejo proti domu mrtvega Primoža.

			Ko so se poslavljali in sta se Minč in Marko vračala na Dobrije, je Primož prvič od blizu pogledal Minču v oči.





Nikoli oddano in nikoli prejeto pismo


			»Primož, še enkrat zapeljeva, pa bo njiva prazna,« je rekel Tonč. Stal je na vozu in zlagal snope, ki mu jih je podajal Primož. Težki klasi pšenice so viseli z voza.

			Tedaj je Tonč opazil, da stoji Primož nepremično poleg snopa in zre nekam v dolino. Sonce, ki je Tonča že močno ožgalo, je pri Primožu obupalo; njegovo lice je bilo še vedno belo. Le nekaj bledo rumenih pikic se mu je nabralo pod očmi.

			»Kam gledaš?«

			Primož ni premaknil glave. Moral ga je vendar slišati, saj sta bila narazen le nekaj korakov. Potem je Primož dvignil snop in ga vrgel na voz, ne da bi odgovoril na Tončevo vprašanje.

			Spet sta nekaj časa delala brez besed. Črn se je lakomno pasel na ozarah; sonce se je lesketalo na njegovi koži, na koži črnega tigra. Znenada je Primož vprašal:

			»Misliš, da mi je Hojka kaj pisala?«

			Nanjo si torej mislil, moj dragi prijatelj, si je rekel Tonč. Kako da nisem tega že prej uganil? Zdaj si lahko razložim tudi to, zakaj si se mi včeraj skril na senik in te ves večer nisem mogel stakniti. In predvčerajšnjim! Nisi maral južinati, pa tudi večerjati ne, rekoč, da ti ni dobro. Zato bo najbolje, če ti takole odgovorim:

			»Res, Primož. Najbrž te čaka v domu pismo.«



			Tonč je to povedal z iskrenim glasom, da je v trenutku privabil Primožu smehljaj na lice. Potem nista govorila več o pismu in ne o Hojki. Hitela sta z nalaganjem, ko da se obema nekam mudi. In že je škripal proti bajti zadnji voz. Njiva je ostala sama, vsa otožna, ko da so ji odpeljali otroke, ki jih je vse leto hranila, se ob viharnih dneh bala zanje, jih oblačila: ko so bili še mlajši, v zelene obleke, ko so odrasli, v zlata oblačila. In zdaj so odšli. Kako pusto in samotno ji bo ob zimskih dneh!

			Ko so se ustavili na dvorišču, so bili potni vsi: Primož Tonč in Črn, a zadovoljni, da je bilo delo opravljeno. Lena pa je vseeno zavpila z gumna:

			»Ej, dolgo sta hodila! Sta spet klepetala na njivi, kaj?« Jegliču pa je rekla: »Dokler je bil Tonč sam, je vsako delo hitreje opravil.«

			Večerjali so repico v coklah in mleko. Vsak zase. Tonča

			sploh niso našli, ko je bilo treba iti k večerji, tako ga je maloprej zabolel Lenin očitek. Primož je preiskal vse kotičke, pa tudi Jeglič je godrnjaje stopal okrog bajte. Že ga je začela zasledovati misel, da je mogoče Abraham, ki se je čez dan gotovo skrival kje v bližini, odpeljal Tonča, da bi se s tem maščeval nad njim. Potem še Primož ni maral v hišo. Sedel je pod staro hruško in se naslonil na njeno zgarano deblo. To visoko drevo ni več rodilo, a ga stric Jeglič le še ni maral posekati. Vsako zimo mu je znova podaljšal življenje. Stara hruška je namreč že večkrat prestregla streho, ki bi drugače udarila v hišo.

			Na obronkih na koncu doline se je že risal prijeten avgustovski večer. Sladki vonj po detelji je trepetal v zraku.

			Tisti večer je Primož začutil z vso bolečino, da je tudi v tej hiši samo tujec. Samo vojna sirota. Če bi živel v njej edinole Tonč, bi mu bilo morda nocoj drugače pri srcu. S Tončem se je v kratkem času zbližal kot doslej z nobenim! A vendar! Tonč je v tej hiši sam tujec. Tonijeva Lena ga je malodane vsak dan spomnila na to.

			»Ali mi je Hojka res pisala?« se je spraševal. Šele danes se je tega domislil, čeprav je imel sleherni dan pred očmi njeno podobo. Hojka je prav gotovo zelo podobna njuni materi. Kar pa ga je spominjalo na mater, mu je bilo sveto, to je bilo tisto, za kar so ga oropali že v rani mladosti. Kadar je spregovoril ime Hojka, je obenem poklical svojo mater in očeta.

			Za mnoge dečke so njihove sestre samo neumne in domišljave koze, da, prav tako je slišal govoriti svojega sošolca. Toda tisti, ki tako govore, se jim beseda vojna ne zdi nič strašnega; imajo topel dom, ob zimskih večerih, ko se okrog oglov podi snežna burja, sede ob peči in poslušajo najstarejšo sestro ali brata, ko jim bere iz knjige. Ob rojstnih dnevih najdejo na mizi darila: od mame, od očeta, potem še kaj od bratov in sester. Morda samo kaj skromnega, na videz nepomembnega. Ti dečki niso nikoli preživljali novoletnega večera pri tujih ljudeh ali v puščobni sobici internata ...

			Mogoče mi je res pisala! Že štirinajst dni me čaka njeno pismo v domu. Že štirinajst dni! Pisala mi je, da bi se rada vrnila, da pa ne ve, če sem še na Dobrijah.

			»Joj, kakšna neroda sem!« mu je udarjalo v prsih. »Kaj, neroda! Topoglavec sem, da se nisem že prej spomnil na to... V pismu mi sporoča, da bo šla z mano v Savinjsko dolino. Zdaj težko čaka na moj odgovor.«

			Primož se je naglo dvignil. Stekel je v hišo in vzel suknjič, ki je ležal na njegovi postelji. Jeglič je ravnokar pospravljal posodo, Tonijeva Lena pa je udobno počivala na stolu.

			»Kje je Tonč? Ali nocoj ne misli k večerji?«

			»Ne vem.«



			»Čuj! Kam pa greš?! Hej, ali te divja jaga podi?!«

			Primož pa tega ni več slišal. Že je hitel po stezi. Tedaj se je spomnil, da bi moral vsaj Tonču povedati, kam gre. »Toda kje naj ga zdajle iščem?« si je dejal. »In navsezadnje mi tudi on ni povedal, kam se je skril.«

			Tam, kjer se dve poti združita, tam, kjer so na vsaki strani dozorevali lešniki, mu je Tonč nenadoma prišel nasproti. Mehki lasje so mu padali na čelo; na njem se je že zarisala prva guba. Guba, ki ostane na človekovem čelu enkrat za vselej.

			»Kam greš?«

			»V dolino ... «

			In ker ga Tonč ni vprašal, po kaj gre, je Primož sam povedal. S takim glasom je povedal, ko da je trdno prepričan, da ne gre zaman.

			»Pismo me čaka ... «

			Tonč je narahlo privzdignil obrvi. Nato je segel z roko po lešniku, a ga ni mogel ali pa ni hotel doseči.

			»Stric te že dolgo čaka z večerjo.«

			Primož ga ni vprašal, kam in zakaj se je prej skril. Tonč mu je bil za to obzirnost hvaležen.

			»Že grem,« je dejal, toda to je bolj pomenilo: »Ne bom večerjal... «

			Tonč je odšel v breg s počasnimi koraki, odšel je kot starec. Veje z lešniki so se stegnile za njim.

			Medpotoma se Primož ni mogel otresti tesnobnega občutka, da bo zdaj zdaj planil izza drevesa Abraham in mu režeč se zastavil pot. Oddahnil se je šele, ko je zagledal stari dobrijski grad. Pozno je že bilo. Tu pa tam se je svetlikala v oknu luč. V košatih drevesih se je zibal veter, ves nemiren je bil in po dežju je dišal. Le v železarni pod gradom so kladiva udarjala svojo vsakdanjo pesem. Tam so noč spreminjali v svetel in žareč dan.

			Dvorišče pred gradom je bilo prazno in tiho. Le hišnikova mačka je sedela pred vrati. Ko je zaslišala korake v belem pesku, je pobegnila v vežo.

			Primož je odšel po stopnicah, nato pa temni veži do upravnikovega stanovanja. Plaho je potrkal. Ko se mu ni nihče oglasil, je potrkal močneje.

			Zaman.

			Ta prvi neuspeh Primoža ni preveč razočaral. Saj ni pričakoval, da ga bo sprejel upravnik doma kar na pragu s pismom v roki.

			Spodaj v veži je stal hišnik, starejši mož z ozkim in dolgim obrazom. Najbrž je slišal, da nekdo hodi.

			»Glej ga, glej, poba! Kod pa ti hodiš?«

			»Malo sem bil na počitnicah... Gospoda upravnika ni doma?«

			»O, že deset dni je z družino na dopustu! Na morju. Vsak dan ga pričakujemo ... «

			Seveda, saj mu je pravil, da bo šel na morje. S sinom, da bo šel na morje ... Spominja se.

			»Je bilo kaj pošte zame?« je bruhnilo iz Primoža. Ni se mogel več premagati.

			»Ti, tega pa ne vem. O, vsak dan je prišlo nekaj pošte. V upravnikovo pisarno sem jo zaklepal.«

			»Ali ne bi hotel pogledati, če je kaj zame?«

			»Zdaj naj grem gledat?! Ali ni dovolj, da si me iz postelje spravil? Tako si razbijal po vratih, da sem se pošteno prestrašil. Ja, nič ne vemo, komu odpremo. Si slišal za Abrahama, ali ne? ... No, lahko noč. Jutri zjutraj pogledam ... Jutri... «

			Hišnik je oddrsal po hladni veži, nato pa stopil v svoje stanovanje in se zaklenil. Sele takrat se je Primož zdramil. Saj še v svojo sobo ne more. Ključ je pri hišniku. Stekel je po hodniku in potrkal. Potrkati je moral še enkrat. In še enkrat. Sele nato se je prikazal jezni hišnikov obraz.

			»Kaj ti je? Te kaj drži?«

			»Prosim ključ ... Od sobe ... «

			»Se nisi mogel prej spomniti?! Zena je že mislila klicati na pomoč, tako si udrihal po durih ... «

			Prinesel mu je ključ in brž spet zaklenil za sabo.

			Primož je odklenil svojo sobo in prižgal luč. Nikoli doslej se mu ni zdela še nobena soba tako pusta in prazna. Vse stvari so bile na običajnem mestu. Nihče se jih ni medtem dotaknil. Stal je sredi sobe in razmišljal, naj leže ali ne. Potem je sedel na posteljo, a opazil je, da je okno zaprto. Odprl ga je. Močan veter mu je bušnil v obraz. Veliki, gosti oblaki so se podili mimo meseca, ta pa se je držal vzvišeno in brezbrižno, ko da je boj oblakov z vetrom zanj samo razposajena otroška igra.

			Legel je. Hrabrilo ga je upanje, da bo naslednjega dne le odprl Hojkino pismo. Dolgo je bedel, vendar je bil spanec močnejši kot njegovo goreče pričakovanje. Sanjal je, da jaha na črnem konju. Samo oči in mogočno grivo ima belo kot sladkor. Že se divje podi po neznani deželi, po brezmejni dolini, kajti v daljavi stoji Hojka in ga čaka z razprostrtimi rokami. Komaj pa se ji približa, mu že izgine izpred oči, ko da jo je odpihnila burja. Tako se je v sanjah podil vso noč, vsaj njemu se je tako zdelo, Hojke pa ni mogel dohiteti...

			Ko se je prebudil, se je že svetlikalo. Videti je bilo, da so naposled zmagali črni oblaki, saj se je burja utrujena umaknila v krošnje dreves. »Ne bo več dolgo, ko se bo ulila ploha,« si je rekel Primož, ko je skozi okno zagledal težke oblake.

			Vstal je, ko so še vsi drugi v domu spali. Na koncu hodnika so se v večjo sobo vselili višješolci, ki prav tako niso poznali drugega doma. Šele zjutraj je Primož videl, da dom še vedno belijo. Po hodnikih je ležal pesek in vedra z apnom so stala po kotih.

			Prisluškoval je, če je hišnik že vstal. V njegovem stanovanju pa je bilo še vse tiho. Šele ko se je ulila ploha, je hišnik pogledal na dvorišče. Primož ga je brž prijazno pozdravil; upal je, da ga je s tem že spomnil, na kaj čaka. Toda hišnik je le zaspano odzdravil, nato pa dvakrat pošteno kihnil in spet izginil v stanovanje.

			Potem je čakal še dobro uro. Hišnikovo stanovanje se še vedno ni odprlo. »Pa menda ni zlezel nazaj v posteljo?« se je Primož ves v strahu spraševal. Odločil se je in potrkal. Oglasila se je hišnikova žena. Primož je vstopil in obstal kar na pragu. Hišnik je ležal na divanu, ves zavit v odejo. Primož ni spravil besede z jezika. Pa je zavreščala hišnikova žena: »No, kaj bi rad?«

			»Ali ne bi hoteli pogledati, če je zame kaj pošte?« je zaprosil Primož in zrl v hišnika. Toda spet se je namesto njega oglasila hišnica:

			»Samo zato si prišel že navsezgodaj? Čudno, da nas nisi vrgel iz postelje opolnoči?«

			»Malo počakaj, pob!« je zastokal hišnik. »Bom šel pogledat ... Bom ... «

			»Nikamor ne boš hodil! Bo že počakal! V tej bajti bi dvignili človeka še s smrtne postelje!«

			Primož je spet stal zunaj na hodniku, na okno se je naslonil in gledal umazane potoke na dvorišču, ki jih je v nekaj minutah izgrebla ploha. V enem takem potoku je zagledal mrtvega vrabca. Prav gotovo je padel iz žleba. Deroči tok ga je odnesel dalje v dolino.

			Tudi višješolci so že vstali. Čul je, kako so se zaspano pogovarjali.

			»Koliko je že ura?« je tiho vprašal bledega črnolasca, ki si je prišel čistit čevlje na hodnik.

			»Deset bo, dragi gospod!«

			Torej čaka hišnika že skoraj tri ure! Sele takrat je začutil, da ga že bolijo noge. Pa tudi zajtrkoval še ni. Pri Jegliču sedijo zdaj že pri mali južini. Ko je hotel vnovič potrkati pri hišniku, je ta kašljajoč odprl vrata.

			»Vsak dan me bolj duši v prsih... Sem že res tako zanič ali kaj,« je rekel. »Strašno se bojim, kako bo pozimi. Ta pa ni več daleč. Kar poglej, kakšno vreme je danes. Mene zebe do kosti.«

			»Tudi Primož je začutil, da mu je hladno. Pa zdaj ni utegnil misliti na to. Zdelo se mu je, da hišnik vse prepočasi stopa, da se strašansko obira, ko odpira vrata v upravnikovo pisarno.

			Res sta zagledala na pisalni mizi lep kup pisem in časopisov. Primož je pohitel, da bi kar sam brž pregledal pošto, saj bo hišnik prav gotovo vsako pismo obračal celo večnost.

			Hišnik pa ga je ujel za rokav. »O, kar lepo pri miru pusti! Pismo je uraden dokument,« je razlaga, ko da je najmanj višji poštni inšpektor, »in zato ga ne sme vsakdo vzeti v roke... «

			Hišnik je jemal pisma s kupa, si vsakega posebej naravnal na pravilno razdaljo, saj je že slabo videl, nato pa črkovaje prebral naslov. Zraven je izgovarjal svoje velevažne pripombe, kot na primer: »Ta že kraca kot petelin na gnoju!« Ali pa: »Mhm, to pismo je za upravnika. Semle ga moram dati, da se ne izgubi... « Pri tem ga je položil nazaj na isti kupček. In potem spet: »Ta Komelov pob pa skoraj vsak dan dobi pošto! Država mora samo zanj imeti enega poštarja... «

			Kupček se je počasi nižal. Toda Primož še ni obupal. Kar poskočil je, ko je zagledal belo pismo s Hojkino pisavo. Ni se mogel premagati, segel je po njem. Hišnik pa mu ga je iztrgal iz rok.

			»Počakaj no, da vidimo, če je res zate!«

			Primož je prebral naslov čez hišnikovo ramo. Ni mogel verjeti, da pismo ni bilo naslovljeno nanj. Zdaj vidi, da še vedno premalo pozna Hojkino pisavo.

			»Vidiš, da ni zate!« se je jezil hišnik, ko je po dolgem času le prebral naslov.

			Hojka mu ni pisala.

			Razočaran je Primož odšel na hodnik. Se enkrat bolj razočaran zato, ker je trdno veroval, da mu je pisala, tako trdno, da je znal na pamet sleherno besedo pisma, ki nikoli ni bilo napisano. Ne, ni mogel verjeti, da tega pisma ni prejel. Ni mogel verjeti.

			In takrat ga je spreletela nova misel.

			Novo upanje.

			Še enkrat je stekel pred hišnikovo stanovanje in potrkal. Ni čakal, da bi se kdo oglasil. Ni mogel čakati. Ves zasopel je obstal sredi kuhinje. Hišnik je že spet ležal na divanu in kašljal izpod velike odeje.

			»Prosim! Ali je bila Hojka kaj tukaj? Medtem ko mene ni bilo v domu.«

			To je bila namreč tista bilka, katere se je še oprijemal.

			»Hojka? Katera Hojka?« je vprašal hišnik in pokazal izpod odeje svoj modrikast nos ... »Aha, že vem... Že vem... Ne, ni bila. Vsaj jaz je nisem videl.«

			»O kom pa govorita?« je bila hišnica radovedna. Bila je prav tako suha kot njen mož, bleda in z velikimi, črnimi kolobarji okrog oči. Stanovalci dijaškega doma so se je bolj bali kot njenega moža.

			»Oh, saj veš, o tisti punci, ki je zdaj v Vuzenici na počitnicah. To je njen brat.«

			In takrat se je ulilo iz nje.

			»Že vem, že vem. Tista bleda punca... A, ti si njen brat? Tisti, ki smo te spomladi rešili iz kleti? Ja, ja. Skoraj ne morem verjeti. Nič ji nisi podoben. Ali ne, Matevž? Aja, zadnjič sem bila v Vuzenici. Sestra je tam poročena. Veš kaj, pob, nisi ji podoben. Ne bi rekla, da sta se zvalila v istem gnezdu, nak, ne bi rekla. Ali ne, Matevž? Torej zadnjič sem bila v Vuzenici. Sestra me je že dolgo vabila. Ali ne, Matevž? No, če ti takole v oči pogledam, potem mogoče že.«

			»Res ste bili v Vuzenici?« je vprašal Primož, vendar je bil že tako potrt zaradi pisma, da ni več kdo ve kaj pričakoval.

			»Si mar gluh? Trikrat sem že rekla, da sem bila v Vuzenici. Saj ne bi šla, ko tako težko pustim kure. Sestra je zbolela, pa res nisem smela več odlašati. Ali ne, Matevž? Moja sestra se dobro pozna z Golobovo, pri kateri je zdaj Hojka. O, dolgo sva se menili o njej. Tebi sem že tako pravila, ali ne, Matevž? No, sestra mi je rekla, da ji je pravila Golobova, kako čudna je tista punca. Menda kakšen dan sploh nič ne govori in nič ne je. Ti že tako veš, ali ne, Matevž! Ja, pa še to je rekla, da nikoli niti z besedico tebe ne omeni... Sploh da se ne spomni nate... Sploh ne... To pa je že res malo čudno. Jaz se na svojo sestro vsak dan spomnim, ali ne, Matevž?«

			Primoža je začelo dušiti v grlu, ko da se mu proti ustom dviguje voda. Najraje bi pobegnil skozi duri, da ne bi več slišal strašnih besed, ki so se kot mrzla čreva vlekla iz hišnice. A se ni mogel premakniti z mesta.

			»Ja, pa še to je menda nekega dne rekla, ta tvoja sestra, če je sploh tvoja sestra, kaže že ne tako, no, rekla je, tebi sem že pravila, ali ne, Matevž, rekla je, da bi najraje sploh ne šla več nazaj na Dobrije ... «

			Primož se je tisti trenutek le odtrgal od tal in kot pijan butnil skozi duri.

			Brez dežnika, v lahnem poletnem suknjiču, je zavil po stezi v gozd. Ni se prav zavedal, da se v dežju vrača na Jegličevo. Mokri lasje so se mu kmalu prilepili k čelu, dežne kapljice so mu neusmiljeno bičale obraz, bičale so mu srce, a tega niti ni občutil kot bolečino.

			Že je videl tiste tri visoke borovce, za katerimi se je skrivalo Jegličevo. Vitki vrhovi so se počasi majali v vetru. Prav počasi, ko da se posmehujejo podivjanemu dežju. Primož še vedno ni vedel, da se vrača k njim.

			Nenadoma pa je zrasel pred njim Tonč. Prav tako ves moker. Šele takrat se je Primož zdramil. Pogledala sta se.

			»Si se že vrnil?«

			Primožu so čez oči drsele kaplje. Ni si jih obrisal, ni odgovoril na Tončevo vprašanje. Primoževo srce je bilo prazno, zato tudi ni vprašal Tonča, če ni morda Abraham kriv, da ga je ob takem vremenu srečal sredi blatne poti.





Še enkrat v Abrahamovem brlogu


			Tonč je zavil s poti na polje in od tam na travnik. Trava se je v dežju znova pomladila, vsa mehka se mu je zvijala pod čevlji. Primož je molče stopal za njim. Roke je z vso močjo tiščal v hlačne žepe, glavo pa potegnil v ovratnik suknjiča.

			Dež je nekoliko ponehal in sonce se je poskušalo nasmehniti skozi oblake. Z drevja so kapale na zemljo težke kaplje. Potok se še ni umiril.

			Primož, ki prej ni vprašal Tonča, kam namerava, je nenadoma naglo dvignil glavo iz ovratnika. Res. Bila sta že blizu starega mlina, blizu mlina, ki ga Primož nikoli v življenju ne bo pozabil.

			Kmalu sta stala sredi razdrapane izbe, kjer so se pred nedavnim srečali z Abrahamom. Toda v izbi je bilo prav tako hladno kot zunaj, če še ne bolj, saj je skozi velike špranje neusmiljeno vleklo. Zapahnila sta duri, Tonč pa je zbral stare krpe, ki jih je našel po kotih, in zamašil največje luknje.

			»Tu bova ostala nocoj,« je dejal Tonč, ne da bi ga pogledal ali mu povedal, zakaj. »Te bo zeblo?«

			»Ne vem.«

			Tonč ga je pogledal. Primož je ves premočen stal pred njim, ustnice so mu drgetale od mraza. Lica je imel bleda, ko da mu jih je nekdo polil z voskom.

			»In lačen si najbrž tudi. Hm, kako da nisem pomislil na to! Veš kaj, tu me počakaj... «

			Tonč je že odprl vrata. Primož ga je preplašeno gledal, z oledenelimi očmi ga je gledal.

			»Kam pa greš?«

			»K Jegliču!«

			Tonč ni rekel: grem domov. Primož je to opazil. Zaslutil je, da se je tudi s Tončem nekaj zgodilo.

			»Ali ne bi šla oba?«

			»Ne.«

			Tonč je zaprl vrata za sabo. Primož je stopil k okencu. Videl je Tonča, kako je hitel v breg. Spet je rosilo, tako gosto rosilo, da je bilo ozračje ena sama mokra zavesa, stkana iz tisočero srebrnkastih kapljic. Ko je Tonča zgubil izpred oči, se je Primož prav previdno ozrl po izbi. Nikoli si ni mislil, da bo kdaj ostal sam sredi starega mlina, o katerem je krožilo med ljudmi toliko skrivnostnih zgodbic in ki je veljal za Abrahamovo zatočišče. Nič se ni premaknilo. Prav nič. Ostal je pri okencu in se trudil, da bi dihal čim tiše. Nato se je spomnil na odprtino v stropu, skozi katero si se lahko povzpel na podstrešje. Če bi Abraham nenadoma spet skočil v izbo? Saj vsi govore, da je res ušel pravici. Bo dosegel pravočasno duri? Skozi okence ne more skočiti, ker je premajhno. Obžaloval je, da nista prej s Tončem pregledala podstrešja.

			Sapica se je spet okrepila v močan veter. Ta pa je prinesel s seboj nov naliv. Primož se je moral umakniti od okna; veter je zaganjal dež skoraj do srede izbe.

			Čeprav je vedel, da je šel Tonč zanj po nekaj hrane, da torej le nekdo na svetu misli nanj, mu to ni pomagalo pregnati občutka grenke in brezkončne zapuščenosti. Take zapuščenosti ni občutil niti takrat, ko za Hojko sploh še ni vedel.

			Naglo so se odprla vrata. V izbo je butnil Tonč. Izpod velike suknje, ki si jo je bil ogrnil, je privlekel debelo odejo. Razvil jo je in Primož je zagledal četrt hleba kmečkega kruha in dve prekajeni klobasi. Primož je za ternutek pozabil na podstrešje, spet se je čutil močnega.

			»No, zdaj pa le. Ogrni si tole suknjo in sedi na odejo! Tu imaš pa južino!«

			Primož je ubogal brez ugovora. Lomil je velike kose kruha ter jih zalagal s klobaso. Tonč je sedel k njemu in si z rokami objel kolena.

			»Boš tudi ti?«

			»Ne skrbi. Jaz sem južinal.«

			»Kdo ti je dal te reči? Stric Jeglič?«

			»Ne. Sam sem vzel. Stric je pri Tonijevih.« Čez čas je še dodal: »Odejo mi je posodil Črn. V hlevu jo imamo, da ga pokrivamo z njo. Tako žalostno me je gledal, ko sem zapiral hlevska vrata.«

			Zdelo se jima je, da ziblje veter cel mlin. Na levo, na desno. Kot barko. Staro barko. Na podstrešju je pokalo, cvililo, kot da se pozibavajo jambori. Oba sta zrla v razpadajoči strop, kot mornarja v jambore.

			»Rekel si, da bova ostala tukaj čez noč.«

			»Jaz ne grem več k Jegliču.«

			Primož je že hotel reči: Jaz pa ne grem več v dolino. Pa ni. Le vprašal je spet.

			»Tonč, kaj se je zgodilo?«

			Pa menda nisi tudi ti, Tonč, zaman čakal na kakšno pismo, je pomislil Primož. Na pismo, ki bi ti sporočilo, da le imaš nekoga, ki misli nate, nekoga, ki ima isto mater in očeta. Zdaj pa si tudi ti, Tonč, neizrečeno razočaran, ker hišnik pisma ni in ni mogel najti. Ni ga mogel najti, čeprav je bil kupček pošte precej visok. Kajne, Tonč, hišnik se jezi, ker dobivajo nekateri pošto skoraj vsak dan, da se niti ne zmenijo več zanjo. Vsiliti jim mora pisma, če se jih hoče rešiti.

			»Danes je prišla Lena že navsezgodaj,« je dejal Tonč, »čeprav nimamo kakšnega posebnega dela. Stric je bil strašne volje; vso noč ni spal, ker je bil prepričan, da bo ponoči prišel nadenj Abraham. Tudi jaz nisem zatisnil oči. Sinoči mi je stric povedal, da bo Lena čez tri tedne prišla k Jegliču za gospodinjo.«

			»Torej se bo le oženil z njo?«

			»Ja. Se bo. Te njegove besede so pomenile zame: Tonč! Pospravi svoje stvari in pojdi! Pojdi od hiše, ki ti je postala drugi dom. Vso noč sem premišljeval o tem, pa se vseeno nisem mogel odločiti... Zjutraj pa ... «

			»Kaj je bilo zjutraj, Tonč?«

			»Povedal sem ti že, da je prišla Lena navsezgodaj k nam. Pognala je strica iz postelje, meni pa ukazala: >Zakuri in skuhaj zajtrk!< Jaz pa se nisem mogel premakniti z mesta. Samo gledal sem jo. Kdo ve, kakšne oči sem imel tistikrat.



			Leni se je od jeze zasvetil nos. Zakričala je: >Si gluh?! Ti moram vsako stvar dvakrat povedati?! O, ti bom že zbila lenobo iz zadnjice, preklemano, da ti jo bom! Le počakaj! Tak velik pob, pa ni za nobeno rabo. Uh, smrdiš od lenobe! !< Jaz pa sem jo še vedno samo gledal, gledal. Takrat je skočila vame in me udarila. Trikrat me je udarila. Z vso silo me je udarila po obrazu. Pogledal sem strica, a se še nisem premaknil. Stric je stal prav ponižno ob postelji. Komaj je zamrmral: >No, vidiš, Tonč, prav ti je, zakaj pa ne ubogaš Lene?!<«

			Primož je tedaj ujel Tončev pogled. Bil je spoznanje, razočaranje in bolečina hkrati. Prav gotovo ga je na licu še vedno pekel Lenin udarec. Ne bi bilo prav, če bi ga še kaj vprašal. Primož si je zlahka predstavljal, kako je Tonč po tistem udarcu zdrvel skozi vrata. »Morda je stekel v hlev k Črnu. Najbrž je bilo tako,« si je rekel Primož.

			»Mislim, da je bilo tudi stricu takrat hudo, toda bil je premalo odločen, da bi se postavil na mojo stran. Ko sem sedel pri Črnu, je pridrsal za mano in me klical. Do hlevskih vrat je prikašljal. Pa mu nisem hotel odpreti. Nikomur na svetu tisti trenutek ne bi odprl... «

			Veter je še vedno butal v staro barko. Ali se ni nagnila na desni bok?! Cula sta, da je po strugi, ki se napolni le ob nalivih, tekla deževnica. Nekje pod trhlim podom je drla voda. Kaj, če sredi noči odtrga staro barko? Brž ko bi se premaknila, bi se prav gotovo sesula v deščice. Primož in Tonč sta se stisnila drug k drugemu in si pokrila noge z odejo.

			»Vem, Primož, da nisi dobil pisma. Če bi ga dobil, te ne bi bilo več iz doline. Jaz bi sam, čisto sam zdajle sedel v tem zapuščenem brlogu.«

			Deževno vreme je skrajšalo dan. Izbo je napolnila noč, nekje iz kotov je prihajala in s podstrešja. Le okence se ji je še nekaj časa upiralo. In prav na to okence je takrat sedla drobna ptica. Pastiričica, je brž ugotovil Tonč. Pred dežjem se je zatekla, morda je izgubila svojega gospoda. Žalostno je mahala z dolgim repkom. Ni si upala v izbo. Najbrž se ji je izba zdela kot velika kletka. Zato je rajši spet odletela v deževno noč.

			Za večerjo sta pospravila kruh do zadnje drobtinice in od klobase je ostala samo še špila. Potem je Tonč vstal in poskusil zvaliti pred vrata oglodani mlinski kamen. Sele ko sta se ga lotila oba, sta ga z veliko muko premaknila. Tedaj je Primož vedel, da meni Tonč res prespati noč v stari barki. Na okence je naslonil deski, ki ju je z velikim truščem odtrgal od stropa. Tako. Zdaj je samo še skozi špranje med deskami silila v izbo deževna noč. Spet sta sedla k steni in si zavila noge.

			»Na podstrešje nisi pogledal, Tonč?«

			»Zaradi Abrahama se ne boj! Če bi bil res spet na podstrešju, bi naju zdajle že pestil.«

			»Morda se je potuhnil in bo sredi noči pokazal svojo moč.«

			Tonč pa se ni premaknil. Videti je bilo, da premišljuje nekaj drugega. »Saj res! Najbrž tuhta, kaj bova ukrenila jutri,« si je dejal Primož.

			»Že dolgo nisem bil na Orehovem,« je dejal Tonč.

			»Kje je to, Tonč? Oh, oprosti mi, že vem ... «

			Kako je mogel pozabiti, da je nekoč stal na Orehovem

			Tončev dom. Po vojni ni nihče bajte znova postavil. Samo spominsko ploščo so vzidali v steno, ki se ni porušila.

			»Na spominski plošči so vklesana imena moje matere, očeta, bratov ter sestre ... Z zlatimi črkami... «

			In spet sta vsak zase jadrala z mislimi. Morda sta v tistih minutah zrasla že za nekaj let, zrasla sta kot pravljično drevo, ki se ga dotakne čudežna moč.

			Ko se je Primož narahlo obrnil, je videl, da je Tonč naslonil glavo na steno in zaprl oči. Mogoče je že zaspal. Kako je mogel tako mirno zasnuti?«

			»Tonč, že spiš?«

			»Ne. Kaj je?«

			»Misliš, da je res, kar je pravil Abraham?«

			»Kaj je pravil?«

			»No, tisto, saj veš... Da je ponoči v tem mlinu >ovset< strahov... «

			»Eh, daj no! Še zmerom verjameš v strahove? Abraham je naju hotel samo zastrašiti in nič več.«

			»Tonč, ne rečem ravno, da se bojim... Bral pa sem že večkrat, da v starih mlinih rado straši... «

			»Če stoji kje kakšen star mlin, že si mislijo, da mora tudi strašiti v njem. Oh, kolikokrat sem že šel ponoči z Dobrij, mimo tega mlina, pa skozi gozd, toda do danes me še ni nič snedlo, res ne...«

			»Kar zavidam ti, tako govoriš. Saj veš, nisem strahopetec. Toliko me že poznaš. Sam pa le ne bi spal ponoči v tem mlinu. Ko sem bil še manjši, so me namreč odrasli strašili, če se je le dalo. Posebno hudo mi je bilo pri Krilcu. Očim me ni maral. Večkrat me je za vsako figo zaprl v temno klet. Nikoli ne bom pozabil, kakšne trenutke sem preživljal v tistem zaporu.«

			»Ali ne bi bilo lepo, če sploh ne bi poznali strahov?«

			»Če grem zvečer po stopnicah v sobo,« je nadaljeval Primož, »se kar naprej oziram, saj se mi zdi, da nekdo po prstih stopa za mano in da me bo zgrabil za vrat...«

			Utihnila sta. Zunaj je nehalo deževati, veter pa je še brusil ogle bajte. Tudi Primož je spustil veke na trudne oči. Želel si je, da sploh ne bi zaspal. A naj se je še tako trudil, veke so bile od minute do minute težje. Že preteklo noč je spal le nekaj ur. Vendar je še enkrat pogledal Tonča. V trdi temi je le s težavo razločil obrise njegovega obraza. Nato je premagalo še Primoža.

			Nenadoma je nekdo spustil skozi odprtino na stropu lepo, čisto novo lestev. In že je po njej priplezal stari mlinar. Bil je velik in debel, lase in brke je imel iz dolgih, belih nitk. Za njim je prikašljal hišnik iz dijaškega doma, ki je tisto noč postal mlinarjev pomočnik. Nazadnje je prihitela še hišnica. Nič se ni spremenila od opoldne, ko jo je videl Primož v domu.

			»Spusti vodo na kolo!« je z grmečim glasom ukazal debeli mlinar. Hišnik je poskočil strumno kot vojak. »Sto let smo čakali, da bo po strugi spet pritekla voda. No, zdaj smo le dočakali ... «

			Hišnik je pozdravil po vojaško in brž smuknil skozi steno. Kar skozi steno. Ni se tako obiral kot opoldne. Mlinar pa se je zadrl nad hišnico: »Lenoba jezikava, pometaj! Pometaj! Ne vidiš, koliko smeti se je nabralo? Ti si tega kriva!«

			Hišnica se mu ni upala niti z besedico ugovarjati. Vsa je trepetala pred mogočnim mlinarjem. Pograbila je metlo in že začela pometati. Toda bolj je hitela, več smeti je ležalo po tleh. Pot ji je curkoma lil po licu. Stari mlinar pa je rohnel: »Hiti! Hiti! Izba mora biti pometena, preden bo pritekla voda na mlinsko kolo!«

			Hišnica je vsa obupana zamahovala z metlo, smeti pa ni in ni hotelo zmanjkati. Tedaj je pridrla voda na mlinsko kolo. »Nesrečnica! Gorje nam!« je zavpil stari mlinar. »Spet si nas pogubila za sto let!«

			Voda je šumela, šumela in divjala, pridrla v mlin ter v hipu pogoltnila mlinarja in hišnico. Preden je hišnica izginila v šumečih valovih, je zgrabila Primoža za roko. Primož se je začel z njo vred potapljati, pa je zakričal na ves glas.

			In takrat se je prebudil. Tonč ga je držal za roko.

			»Nekaj si sanjal, Primož.«

			Dolgo se ni mogel zdramiti. Tonč je vstal, da bi popravil deski, ki sta bili prislonjeni k oknu, a ju je veter nekoliko odmaknil. Še vedno je boleče zavijal v jamborih.

			Hišnik in hišnica iz doma, ki ju je pravkar srečal v sanjah, Primožu nista hotela več iz glave. Zdelo se mu je, da bo hišnica vsak čas v resnici začela pometati. In hišnik bo odšel skozi steno, da bo po sto letih spustil vodo na mlinsko kolo.

			Na pol v snu je Primož slišal Tonča, kako je dejal:

			»Nisi slišal praskanja?«

			Ker mu Primož ni odgovoril, ga je Tonč stresel za rokav.



			»Kaj je?! Tonč!«

			»Ja, jaz sem te zbudil. Čuj, spet!«

			»Kaj pa? Res! Kot bi nekje praskala mačka.«

			Napeto sta prisluškovala. Nekaj časa sta zaman napenjala ušesa. Potem spet.

			Tonč je vstal.

			»Nekaj praska po durih.«

			»Res po durih.«

			Že sta bila pokonci. Tonč je prislonil uho na duri.

			»Kdo je zunaj?«

			Nič odgovora. Se močneje je zapraskalo po durih in neki nerazločni, cviljenju podobni glasovi so prihajali skozi špranje.

			»Odmakniva kamen.«

			»Raje ne, Tonč.«

			Primož je živel še na pol v sanjah. Ni še mogel potegniti meje med sanjami in resničnostjo. Pa je vseeno pomagal Tonču, v katerem je kar kipela hrabrost. Ko sta odprla duri, je v izbo planil Runo, Jegličev pes. Pognal se je Tonču na prsi.

			»Ja ti, Runo?! Sredi noči?! Tako si naju prestrašil, da bi navsezadnje še jaz začel verjeti v strahove... «

			Runo je presrečen tekal sem in tja po izbi. Oči so se mu svetlikale. Lajal pa ni. Ko sta sedla nazaj na odejo, je prisedel še Runo. Primož in Tonč sta bila njegovega nenadnega obiska nadvse vesela. Runo ju je spet spomnil na svet zunaj stare bajte, saj se jima je zdelo, da že dolgo živita samo zase kot Robinzon in Petek, čeprav je v resnici preteklo šele nekaj ur.

			»Ne, tega si ne bi mislil! Še malo ne. Zmerom sem imel Runa za velikega strahopetca. Saj se spomniš, kako jo je zadnjič pobrisal pred Abrahamom?«

			»Mogoče je hotel to nocoj popraviti in se opravičiti pred tabo. Čudno, da te je našel. Dež je vendar zabrisal sledove.«

			»Najbrž je tekal na slepo okrog in me iskal. Vedel je, da sem šel z doma... Runo, spet si moj prijatelj. Ja, priden si in hraber, resda ... «

			»Prav gotovo je težko premagoval v sebi strah, kot človek, kaj misliš?«

			»Seveda. Spet je lahko pričakoval, da bo tu kje srečal Abrahama.«

			Nista bila več zaspana. Hladno je postalo v izbi, zato sta se še bolj stisnila drug k drugemu. Tudi Runo je prinesel s seboj nekaj toplote. Deževalo ni več in tudi veter se je končno le ugnal. Morda jih bo pozdravilo sončno jutro ...

			»Primož!«

			»Ja?«

			»Ti ne misliš več v dolino?«

			»Ne.«

			Noč se je že skoro razredčila. Stara barka je plula mehkemu jutru naproti, jambori so se umirili.

			»Primož! Se spomniš, o čem je govoril Abraham?«

			»Med drugim je pravil, da misli čez mejo... V Ameriko... «

			»V Ameriko ... «

			»Tonč!« je s trepetajočim glasom vzkliknil Primož.

			»Ali nisi rekel, da ne pojdeš več v dolino?«

			»Že, toda ... «

			»Jaz se ne vrnem k Jegliču ... «

			Stara barka je začela neopazno spreminjati smer. Jutro ji je z leve strani padalo v jambore.

			»Tonč! Na to nisem še nikoli pomislil.«

			»Tudi jaz ne. Do snoči. Zdaj pa se mi zdi, da bi šel. Abraham je rekel: >Ce bi bil jaz tako mlad, kot sta vidva. Čez leto bosta imela avto, hišo... < Tudi Lešnikov Vestrej je šel lani čez mejo. Toliko je bil star kot jaz. Zdaj je pisal, da se že z avtom vozi v službo ... «

			»Ti bi šel zaradi avta, Tonč?«

			»Primož!«

			»Zakaj potem tako govoriš?! Če bi šel, bi šel samo zato, ker ne maram več v dolino ... «

			»Oprosti, Primož tisto zaradi avta sem rekel kar tako... Mislil sem, da se boš morda raje odločil... Ne bi smel reči tega, zdaj vem. Sicer pa kakor hočeš, Primož. Jaz pojdem. Natanko sem vse premislil. Dobro poznam pot do meje. Ne bojo me dobili. Spomladi sva s stricem kupovala kravo na Jamnici.«

			Že se je začelo svetlikati. Mlada svetloba se je zlila na jambore, da se je stara barka pogreznila nekoliko globlje v jutro ... Primožu se je zazdelo, da je spet priletela mimo okna pastiričica, izgubljena ptica ...

			Molčala sta. Vsak zase sta bila boj, kakršnega do takrat še nista poznala. Bojevala sta se z nasprotnikom, ki je bil tisti čas mnogo močnejši od njiju. Lahko bi zmagala. Toda jutro bi se moralo razpočiti in brizgniti vanju čudežno moč. Jutro pa je bilo mirno, da se jambori niti za las niso premaknili.

			»Tonč!«

			»Kaj je?«

			»Kdaj?«

			»Ko se bo zdanilo ... «





Hojkine počitnice


			Tisto nedeljo, ko sta prišla Minč in Marko na obisk k Jegliču in so se potem s Tončem in Primožem povzpeli na Goro, tisto nedeljo popoldne se je vozila Hojka z Ribico po Dravi nad vuzeniško elektrarno. Z jadrnico se je vozila. Reka se je pred elektrarniškim jezom razlezla v pravo jezero s skrivnostnimi zalivi. Gole veje dreves, ki jih je zalila voda, so bile videti kot črne roke, ki kličejo na pomoč. Seveda je sedel v jadrnici tudi Ribičin oče, saj dekletoma ni zaupal muhastega čolna. Ribičin oče je bil po poklicu strojevodja. Tako je bila ozka jadrnica za njegove močne in izkušene roke samo orehova lupina.

			»Hojka! Poglej našo mamo!« je veselo vzkliknila Ribica. »Samo noge si namaka v reki.«

			Golobova mama je res sedela na levem bregu reke in jim pomahala, kadar so privozili mimo.

			»O, naše mame za noben denar ne spraviš v čoln,« je pritrdil še oče Golob in se nasmehnil.

			Jadrnica je še dokaj hitro rezala plitve valove. V njih se je lesketalo belo jadro s popoldanskim soncem v naročju. Hojka je med vožnjo namakala roko v vodo, da ji je prijetno šumelo skozi drobne prste. Okrog tankih usten ji je igral žalosten smehljaj. Se so ji v ušesih zvenele besede Golobove mame: »Punca, punca, se res nikoli ne smeješ? Kadar te pogledam, se spomnim na koroško narodno: Je tanka ko konoplja, lica ima bela ko makov cvet... «

			Počasi se jima je bližala druga, manjša jadrnica. Nekoliko dalje zadaj sta se zibala še dva čolna. V enem, ki je bil zbit iz starih desk, sta sedela dva dečka. Morala sta biti izredno pogumna, da sta se s tem zabojem upala na sredo reke. Videti je bilo, da je lepo nedeljsko popoldne zvabilo na jezero vse čolnarje, kar jih je premogla mlada rečna luka.

			»Oče, ali lahko skočim v vodo?« je vprašala Ribica. »Rada bi se malo obesila na jadrnico, v kateri se vozi Čebulova Lojzka. Boš videl, očka, kako bo začela klicati na pomoč, ko me bo zagledala v vodi.«

			»Ne, ne boš skakala v vodo! Premrzla je. Razen tega ne moreš Dravi nikoli zaupati... «

			»Blizu čolna bom plavala ... No, očka!«

			»Rekel sem, da ne!«

			Jadrnica, v kateri se je vozila boječa Lojzka, se je približala na nekaj vesel. Ribica je še enkrat pogledala očeta. Držal se je resno kot sodnik. V Ribičinih očeh pa je gorela nagajivost. Ni je mogla več pogasiti. Kot bi mignil, si je odpela obleko. Kopalke si je oblekla že doma. Preden je oče iztegnil roko, da bi jo zadržal, je že pljusknilo. Komaj je Ribica pokazala glavo iz vode, je boječa Lojzka že vpila kot žerjav: »Na pomoč! Prevrnila nas bo! Ribica nas bo prevrnila!«

			»Vrni se! Čuješ?! Le čakaj me, punca!« Tako je klical Ribičin oče in ves razburjen obrnil jadrnico za hčerko... Ribica se je že obesila na Lojzkino jadrnico, a jo je fant, ki je krmaril, udaril po roki. Lojzka je bila vsa zaripla v obraz, tako je vpila.

			Tedaj je Ribica zagledala mater, kako je vsa obupana tekala sem in tja po bregu. Slišala je namreč klice na pomoč, brž nato pa je zagledala v vodi Ribico. Ribica seveda ni mislila, da bo s svojim nagajivim skokom v vodo prestrašila še mamo. Jadrnica se je nevarno zazibala, ko jo je oče z muko spravil na krov.

			Potem je oče Golob brž zakrmaril k bregu. Ves čas ni spregovoril besede in tudi pogledal ni Ribice. Mami ni dal nobenega pojasnila, ko so pristali; le-ta je preplašena spraševala, kako je Ribica padla v vodo. Oče Golob je molče snel jadra, pobral vesla in odšel proti domu. Mama je začudeno gledala za njim.

			»Oče je hud name,« je pojasnila Ribica. »Nisem ga ubogala. Res nisem slutila, da bo nastal cel vihar, če bom malo skočila v vodo ... «

			»Tudi mene si prestrašila. Le poslušaj, kako mi bije srce. Kaj takega mi ne stori nikoli več!«

			Molče so se vračali domov. Ribica je hodila zadnja. Večkrat se je obrnila in pogledala na jezero. Njihova jadrnica je vdano čakala v zalivu. Sonce si je čez sredino jezera skovalo zlato cesto. In kadar je čoln zapeljal nanjo, je kot blisk smuknila naravnost v sonce.

			Hojka je šla za Golobovo mamo. Pot jih je vodila mimo vuzeniške elektrarne. Veliki in težki žerjav je počival. Reka, ki se pred jezom na videz ni nikamor premaknila, kot da je ujeta v veliko skledo iz prsti in kamenja, je na spodnji strani padala na skale z bučanjem in s kipečimi valovi.

			Tudi Hojka je bila huda na Ribico. V času, ko je živela pri Golobovih, je spoznala, kako skrbno in ljubečo mater ima. In oče? Vsakokrat, ko se vrne z dela, najprej vpraša, kje je Lenčka; doma je namreč ne kličejo za Ribico...

			Naslednje dni, ko se je Ribica na moč trudila, da bi si spet pridobila očeta, ji je Hojka odpustila, da je bila tako lahkomiselno nagajiva. Golobovi so imeli lepo, majhno hišo. Stala je v hribu na koncu trga. Nedaleč od železnice. Ribica in Hojka sta večkrat stali pri oknu na podstrešju in čakali vlak, ki ga bo vodil strojevodja Golob. Ko je oče prvič po tistem dogodku na jezeru vozil mimo, mu je Ribica kot običajno pomahala z belim robcem. Videla je, kako jo je pogledal, pozdrava pa ji s kapo ni vrnil.

			»Se je hud name,« je vzdihnila Ribica. »Očka strašno dolgo kuha jezo ... «

			Vlak je izginil za ovinkom. Dekleti sta obsedeli pri okencu. Daleč spodaj se je valila reka. Po njenem desnem bregu se je vlekel stari del trga z nizkimi in počrnelimi hišami. Ob elektrarni pa so stale nove stanovanjske hiše.

			»Se je hud name!« Te besede, ki jih je maloprej izrekla Ribica, so padle tudi v Hojkino dušo in začele rasti v očitek. »Tudi Primož je najbrž hud name,« si je govorila. »Pustila sem ga in šla na počitnice k tujim ljudem. Ali takrat res nisem mogla ostati z njim? Res nisem mogla ostati na Dobrijah? Tako dolgo sem ga čakala, in ko je prišel zares, sem mu obrnila hrbet. Toda, Primož, ne misli, lepo te prosim, ne misli, da se v tem času nisem spomnila nate. Ne, tega ne smeš misliti. Še pisati sem ti hotela; pismo sem že napisala, pa me je nekaj pregovorilo, da ga nisem nikoli oddala na pošto.«

			Čez dva dni je oče Golob spet vozil mimo. Hojka in Ribica sta sloneli pri podstrešni linici.



			»Oh, umrla bom, če mi očka še danes ne bo pomahal s kapo!« je zastokala Ribica.

			»Umrla?« se je tiho vprašala Hojka. »Potem bi morala jaz že kdaj ležati v grobu. Hujše stvari sem že doživela, čeprav imam komaj trinajst let. Kaj, če bi se Primož danes pripeljal mimo?! Pomahala bi mu, on me pa še pogledal ne bi. Morda me ne bi opazil. Peljal bi se mimo, ker noče več živeti na Dobrijah. Morda se je že peljal mimo?« je vsa v strahu vztrepetala. »Peljal se je mimo. Ne bom ga videla nikoli več. Nikoli več ...!«

			Hojka je glasno vzdihnila od bolečine. Ribica, ki je samo čakala, kdaj bo zaslišala vlak, je bila tisti hip slepa zanjo. Sicer pa tudi druge dni nikoli ni mogla razumeti, zakaj Hojka toliko presanjari v svoji postelji, zakaj večkrat še njene družbe ne mara.

			Za ovinkom je zapiskal vlak. Ribica je zacepetala z nogami in si prav vznemirjeno grizla nohte. Hojka je še ni videla take. Vlak je priropotal mimo. Ribica se je do pasu nagnila iz linice in pomahala, ko je zagledala očeta. Pravkar si je brisal roke. Nato je snel kapo z glave in ji odzdravil.

			Ribica je bila vsa iz sebe od veselja. Objela je Hojko in poskakovala na podstrešju kot pajac. In Hojki je bilo še huje, ko je gledala presrečno prijateljico ...

			Bilo je tistega dne, ko je po dolini divjala burja in se je Primož razočaran, ker ni dobil pošte, zatekel s Tončem v stari mlin. Ribica je bila že navsezgodaj pokonci. Pri Golobovih so praznovali mamin rojstni dan. Ta dan je veljal za domači praznik.

			»Pokaži mi, Ribica, kaj boš dala mami!« ji je prejšnji večer rekla Hojka.

			»Ne, ne pokažem ti. Se tebi ne pokažem. Lahko bi se spozabila in izklepetala.«

			»Ne bom, ne.«

			»Ne pokažem ti in konec!«

			Tisto jutro je torej Ribica vstala že pred zoro. Dež je brez prestanka bičal šipe. Narahlo je odprla duri in po prstih odšla v kuhinjo. Ni prižgala luči. Kar v temi je pogrnila mizo z velikim, novim prtom. V šoli ga je sama izvezla pri ročnem delu. Blago pa je kupila za prihranjen denar. Potem je tiho odklenila kuhinjska vrata in stekla na vrt. V trenutku je bila mokra, čeprav si je ogrnila dežni plašč. V kotu vrta je skrivala cvetico lončnico, ki je komaj čakala, da se reši neprimernega bivališča. Vrnila se je in postavila cvetico na mizo, prej pa še lonček ovila z belim papirjem. V veži je poiskala za omaro lepo vazo. V njej je že ležal listič z napisom: Od Hojke! Skoraj bi ji vaza padla na tla, tako so se ji od razburjenja tresle roke. Zelo se je bala, da je ne bi kdo presenetil. Vse bi ji pokvaril. Ko je opravila, je po mačje smuknila nazaj v posteljo. Hojka je bedela. Vprašala jo je:

			»Kje si bila?«

			»Pst! Molči!«

			Ribica je napeto prisluškovala, kdaj bo mama vstala. Vsaka minuta se ji je zdela neznansko dolga. Najraje bi kar zaklicala v spalnico: Mama, tak vstani, no, in pojdi v kuhinjo! Boš videla, kakšne oči boš dobila!

			Hojka je brž uganila, kod je hodila. Ali ne bi bilo lepo, ko bi bila ona zdajle Ribica?! Vsa srečna bi pričakovala, kdaj bo mama stopila v kuhinjo in našla darilo. Le kdaj ima Primož rojstni dan? Ga je mar že zamudila?!

			Končno je Golobova mama le vstala. Tudi Ribica je zlezla iz postelje in stopila k vratom, da bi prisluškovala. Ne bi rada preslišala nobenega vzklika. Mama se je še precej časa obirala v spalnici. Oče se še ni zbudil. Slišala ga je, kako je še smrčal. Potem je mama odprla vrata v kuhinjo in prižgala luč. Samo sekundo ali dve je še počakala, nato je Ribica skočila nazaj v posteljo in s srečnim obrazom zrla predse. Nekaj trenutkov ni bilo slišati v kuhinji niti diha. »Mama se od presenečenja ne more zbrati,« si je dejala Ribica. Nato je slišala, kako se je mama z drsajočimi koraki približala njeni sobi in odprla duri.

			Obstala je na pragu. Pramen luči, ki je padal iz kuhinje, ji je obsijal lase in desno srce. Bila je videti večja, bila je videti mlada. Ustnica se ji je prav rahlo tresla; srečen smehljaj se je zibal na njej. Roke je držala sklenjene v naročju. Ribica se ni mogla več premagati. Planila je iz postelje, stekla k mami in ji omahnila na ramena. Voščilo, ki ga je mislila izreči, so ji zadušile solze.

			Hojka je skrila obraz v blazino. Ramena so se ji tresla od joka. Oh, da bi nikdar ne videla tega prizora! ji je zakričalo srce. Da bi ga nikdar ne videla! Proč mora od te hiše, daleč proč »Če bi tak trenutek še enkrat doživela, bi umrla, zares bi umrla... Vrniti se mora k Primožu. Se danes. S prvim vlakom se mora vrniti. Ali je res morala samo zato v Vuzenico, da bi doživela ta trenutek?!« Šele tu je spoznala, kako nebogljena bi bila brez Primoža, zdaj ko ga je našla.

			Vstala je in se oblekla za na pot. Ribica je že žvrgolela po kuhinji. Danes ni imela časa zanjo. Ko se je napravila, je vzela izza posteljne omarice šopek rož. Že prejšnji dan ga je pripravila. Stopila je v kuhinjo. Vsa mirna je bila in otroško vdana. Okrog oči ji je jok zapustil sledove. Neprijetno ji je bilo, da tega ni mogla skriti, čeprav se je skrbno umila. S tresočo se roko je ponudila Golobovi mami šopek in rekla: »Se mnogo mnogo zdravja vam želim... In naj lepše se vam zahvaljujem za vse. Bili ste tako dobri z mano ... «

			Komaj komaj je zadržala solze. Golobova mama se ji je zahvalila in jo poljubila na čelo. Mislila je zbežati iz hiše, a ji je Ribica zastavila pot. A joka ni mogla več krotiti. Z bolečino se je zdaj pomešal še občutek sramu, da joka. K njej je stopila Golobova mama in se tiho zahvalila:

			»Hvala tudi za lepo vazo!«

			Hojka je obrnila glavo in zagledala na mizi vazo, ki je še nikoli doslej ni videla. Že je hotela odpreti usta, a je ujela proseči Ribičin pogled. Zdaj je vedela, da je ona kupila vazo zanjo. Ribica je z veseljem sprejela njeno nemo zahvalo.

			Komaj so pozajtrkovali, je Hojka vstala in rekla: »Rada bi šla na osmi vlak ... «

			Vsi so se spogledali. Kako hvaležna jim je bila Hojka, da je niso mučili z vprašanji: Zakaj? Čemu? Pa tako nenadoma? Kam? Se boš še vrnila?

			Ribica je hotela z njo na postajo, Hojka pa jo je v veži zaprosila, da bi šla rada sama. Ribica je stala na pragu in zrla za njo.

			Vlak je imel zamudo. Ne pomni, da bi imel že kdaj toliko zamude. Vsak dan ga je slišala, kako je točno pripeljal mimo. Mogoče pa se ji samo zdi, da je tokrat tako počasen, ker je vsa nestrpna in neučakana. Stopila je na tračnice in se ozirala v smer, kjer bi lahko ugledala dim vlaka.

			»Prosim, ga še dolgo ne bo?« je že drugič vprašala železničarja, starega, dobrodušnega moža.

			»Ej, punca, še dvajset minut boš čakala! Pa le sem na peron stopi! Nič prej ne bo pripeljal, če ga boš čakala na progi.«

			Z majhnim kovčkom v roki je nato nemirno stopala sem in tja po peronu. Golobovi ji niso pustili, da bi vzela s seboj vse stvari. Mora se še vrniti, preden se bo pričel pouk, so ji rekli. Hojka se tisto jutro res ni mogla prepirati z njimi zaradi tega. Brez ugovora je vzela manjši Ribičin kovček.

			Mogoče se bo res vrnila. Že popoldne se bo mogoče vrnila, če ne bo našla Primoža. Toda če ga ne bo našla, se tudi h Golobovim ne bo več vrnila. Sploh ne ve, kaj bo počela, če Primoža ne bo več v domu, če ga ne bo več na Dobrijah.

			Toda hrepenenje, ki se ji je tisto jutro naselilo v srce, je močnejše kot temne misli. Že ga je videla, kako bo slonel pri oknu dijaškega doma in žalostno gledal v dolino. Tedaj bo prišla po poti. Do srede dvorišča bo že prišla, pa je še ne bo opazil. Nenadoma pa bo obrnil glavo. Obraz se mu bo razširil v smehljaj. Kot nor bo stekel skozi sobo, zdirjal po dolgem hodniku in nato preskakoval kar tri stopnice hkrati ter ji prihitel naproti...

			Vlak je pripeljal na vuzeniško postajo. Počasi se je ustavil in potniki so pohiteli proti njemu. Hojka je čvrsto prijela za kovček, v katerem je bilo nekaj pogače, tudi za Primoža je Golobova mama priložila velik kos, in vstopila.

			Prišel je mlad prometnik in dvignil lopar.

			Vlak je odpeljal proti naslednji postaji.





Slovo od Črna


			Kmalu se je popolnoma zdanilo. Stara barka je brez šuma drsela po gladini jutra. Hladna megla je puhtela iz mokrega travnika. Trgali so jo prvi sončni žarki, ki so padali tudi skozi okence v mlin.

			Primož je molče zrl v prebujene megle, Tonč pa je pospravljal odejo; Runo se mu je ves srečen motal pri nogah. Nato se je s starčevskim korakom približal Primožu ter mu položil desnico na ramo.

			»Črna bi še rad videl,« je dejal z odsotnim glasom.

			»Opazili naju bojo in potem ... «

			»Ne bojo. Skrivaj se bova približala hlevu. Vem, da je tvegano ... Toda moram ga še enkrat videti... Moram ... Če bi se dalo, bi vzel iz omare tudi nedeljski suknjič. Še malo hrane bi rabila, ker bova morala najbrž blizu meje počakati, da se bo naredila noč ...«

			Primož je globoko vzdihnil. S tem vzdihom si je poskusil preložiti težki kamen, ki mu je ležal na duši od trenutka, ko sta se odločila. Preveč nenadoma je prišlo vse to. Razen tega mu je kar naprej silila pred oči slika, kako ju bodo prijeli in ju pripeljali nazaj na Dobrije. Takrat bi prav gotovo umrl od sramote. Zavidal je Tonču, da je tako brezbrižno miren. Toda Primož se je varal. Nič drugače ni bilo s Tončevim srcem. Ker je bil starejši in je dolgo živel ob redkobesednem Jegliču, je znal le bolje skrivati svoje misli.

			»Pojdiva, Primož! Zadnji čas je.«

			»Kaj pa Runo? Izdal naju bo.«

			»Mislil sem nanj.«

			Tonč je privlekel iz žepa vrvico ter privezal psa.

			»Lajal ne bo?«

			»Ne bo ... Upam vsaj.«

			Jutro je bilo zelo hladno. Ker sta bila neprespana, sta to še bolj občutila, ko sta stopila iz mlina. Preden sta zavila v breg, sta se še enkrat ozrla na staro barko, na njene nepremične jambore. To, da sta v njej preživela noč, ne da bi se spet srečala z Abrahamom, ju je samo opogumilo, in stari mlin zanju ni bil več skrivnostno domovanje strahov.

			Megla je popolnoma zakrivala Jegličevo bajto, le vrhovi borovcev so kukali iz megle. Sonce se je bleščalo na koncih krošenj.

			Hodila sta naglo. Skoraj tekla sta navkreber. Runo je jezen trgal vrvico. Nenadoma se je iz megle izluščila moška postava. Tako ju je zmedlo, da se nista utegnila skriti za grmovje. Pa sta se brez potrebe prestrašila. Ni bil stric Jeglič, kakor sta menila prvi hip, temveč Lužnikov Lipej, njihov sosed. Nesel je mleko v dolino.

			Ko je pridrsal do njiju, se je ustavil in ves začuden vprašal: »Ja, Tonč, kje pa si bil že navsezgodaj?«

			Primož se je začudil, kako hitro je Tonč našel odgovor: »Pri Kajžerju sva bila, da bi nam za danes posodil voz... «

			»A tak!« je dejal Lužnikov in že hitel dalje.

			Ko sta se približala hiši na petnajst korakov, sta se ustavila. Nikogar nista opazila, vse je bilo še ovito v hladen jutranji mir. Iz dimnika se je prav počasi vrtinčil dim. Pes je hotel steči naprej. Najbrž bi rad naznanil njuno vrnitev.

			»Če je črn sploh še v hlevu?!« je vznemirjeno rekel Tonč.

			»Misliš, da ga je Abraham?«

			»Ne, ne, rekel sem kar tako ... «

			»Pojdiva do hleva! Runa pa bi najraje pustil tule. Toda lajal bo, da bo groza.«



			Že sta menila dalje, ko je stopila na prag Tonijeva Lena. Koj za njo se je prikazala še neka ženska. Glasno sta govorili in se spustili po stezi. Primož in Tonč sta se potuhnila za korito, ob katerem sta stala, Runu pa je Tonč z dlanjo pokril oči.

			»Korenje gresta plet!« je zašepetal Tonč.

			Ženski sta se medtem že tako približali, da sta slišala vsako njuno besedo.

			»Sveta nedelja! Je Jeglič trep!« je sikala Tonijeva Lena.

			»Ja, kam pa je že letel tako zgodaj?«

			»Poba snoči ni bilo domov. Vso noč ni mogel spati. Kar naprej je hodil poslušat, če je mogoče potrkal na duri. Ta terc misli, da ga je Abraham odpeljal. Namesto da bi šel nama pomagat korenje plet, že celo jutro za pobom leta! Ko tisti smrkavec ni vreden, da bi ga pes povohal! Nobene škode ne bi bilo, če bi se ga res Abraham usmilil.«

			Tonč se je hotel dvigniti in planiti iz skrivališča, a ga je Primož zadržal. Bili sta že mimo. Leno pa sta še razločno slišala: »Če je res vojna sirota, naj bi ga pa oni redili doli v dolini! Ali ne? Toda kje! Tisti gospodje tam doli jim samo potuho dajejo, takim otrokom. Mi ubogi ljudje pa garamo zanje. Vidiš, tako je danes ... «

			Kakor je imel Tonč Jegliča rad in mu je bilo skoraj hudo, ko je slišal, kako si je v skrbeh zaradi njega, vendar k Jegliču ni maral več, zdaj še manj, ni maral zaradi Tonijeve Lene.

			Nikoli!

			»Stric se lahko vsak čas od kod prikaže.«

			»Kar pojdiva, saj bova hitro opravila!«

			Toda Tonč je varal samega sebe, če je mislil, da bosta res opravila tako hitro. Komaj je odprl vrata v hlev, je Črn veselo zarezgetal. Obrnil je glavo in s prosečimi očmi pogledal Tonča. In te proseče oči so mu govorile: »Dragi prijatelj, me misliš zapustiti? Te mar nisem ves srečen pozdravljal, kadarkoli sem te zagledal? Ali te nisem nesel na svojem hrbtu, kamorkoli si hotel? Prijatelj moj, ne naredi mi tega, prosim te...«

			Tonč je stekel h konju in ga objel okrog vratu kot ljubljenega človeka. Na hrbtu je začutil Črnovo toplo sapo. Kolikokrat mu je ogrela mrzlo srce!

			Primož je ves nestrpen stal pri durih. Kar naprej je pogledoval proti bajti, da ju ne bi presenetil Jeglič ali kdo drug. Vedel je, da se jima mudi, toda ni mogel spregovoriti besed: Pojdiva, Tonč, čas je in dolga pot je še pred nama. Ni jih mogel izgovoriti, ker je hotel prijateljema vsaj nekoliko podaljšati slovo. Tonč je najbrž opazil njegovo napetost, zato je spustil lepi Črnov vrat.

			Črn je videl, da se bo le treba zares posloviti. Takrat so njegove oči postale žalostne. Govorile so: »Vidim, da moraš na pot, dragi prijatelj, in da na to pot ne morem s teboj. Kjerkoli že boš, ne pozabi name! Jaz bi se ti le še zahvalil za vse priboljške, ki si mi jih podaril skrivaj, pa še za plemenitost, da me nikoli nisi udaril... Srečno, moj zvesti prijatelj! Ne vem, kaj bom počel brez tebe ... «

			Takrat je Črn pogledal stran in skril glavo v jaslih. Tonč je pohitel k durim, a se je še enkrat obrnil, vzel koš ter nasul Črnu sena... Tisto jutro so najbrž vsi pozabili nanj. Črn se ni zmenil za sladko seno, čeprav je bil lačen, še zmerom je gledal stran, ko da se sramuje svojih žalostnih oči.

			Nato je Tonč skočil v hišo, Primož pa je ostal na straži. Ni bilo dolgo, ko se je vrnil z novim suknjičem, iz žepa mu je molel kruh.

			»Tole bom še nesel Črnu,« je dejal in pokazal košček kruha, ki ga je držal v roki.

			Spet je pohitel v hlev in spet se dolgo ni vrnil. Tonču je dosti teže, ko odhaja, si je dejal Primož. Ima prijatelja, vsaj enega, ki ga težko zapušča. Kaj pa jaz? Sestro imam. Samo njo imam. Mar zdajle misli name? Se sanja se ji ne, kam se odpravljam in da se ne bova videla nikoli več. Prav lepe in vesele počitnice preživlja. Mogoče ta trenutek vsa razigrana jadra z Ribico po jezeru ...

			Tonč se je končno le prikazal iz hleva. Ves spremenjen je bil. Primož je samo čakal, kdaj bo rekel: »Ne morem od tod, Primož. Ne morem. Pojdi sam, če hočeš... « Tonč ni rekel nič takega, čeprav so mu mogoče te besede res ležale na jeziku. Poklical je Runa, ga pobožal, nato pa ga privezal k pasji utici.

			Pohitela sta po stezi v breg. Runo je lajal, ko da se je devet razbojnikov približalo hlevu. Tonč se ni ozrl, junaško se je premagoval. Potem sta še slišala, da je začel Runo cviliti. Presunljivo cviliti. Takrat je Tonč še bolj pospešil korak, da ga je Primož komaj dohajal. Hitela sta, kot da pred nekom bežita...





Jegličeva odločitev


			Ko se je Jeglič vračal od Korena, pri katerem je poizvedoval za Tončem, je že od daleč zaslišal lajati psa. Razveselil se je tega, saj se mu je v hipu povrnilo upanje, da bo Tonča našel doma. Kmalu se je lajež spremenil v otožno cviljenje, in Jeglič se je znova zmedel. Doma se je pravkar nekaj zgodilo, si je govoril v strahu. Nisem slišal, da bi Runo že kdaj tako cvilil.

			Ves upehan in znojen je prispel do bajte. Obstal je sredi malega dvorišča in se hrepeneče oziral na vse strani. Ko je nekaj trenutkov zaman čakal, se je napotil proti hlevu. Ustavil se je pri Runu. Ta je za hip prenehal cviliti, koj nato pa se je spet začel žalostno zavijati. Jegliču je cviljenje rezalo srce. Še huje se mu je godilo, ko je odprl hlevska vrata. Črn je imel polne jasli. Ni se še dotaknil sena. Sunkoma je obrnil glavo, a ko je videl le Jegliča, jo je spet povesil.

			Vem, si je dejal Jeglič, Tonč je bil doma. Torej ga le ni ugrabil Abraham. Še je živ! Črnu je napolnil jasli in psa je privezal In potem? Potem se je poslovil od njiju. Od Črna. Od Runa. In je šel. Toda kam?! Kam?!

			Stari Jeglič je bil zdaj res obupan. »Sem mar to zaslužil?« se je pritoževal samemu sebi. »Tonč, kaj si mi naredil?« Koj nato je slišal tudi odgovor: »Nikoli si nisem mislil, da bo kdaj prišlo tako daleč. Pob si je vse preveč gnal k srcu, če je Lena jezikala. Čudno občutljiv je. Presneto mu bo še hudo zaradi tega na svetu. Toda jaz, ki sem to vedel, se vseeno nisem postavil zanj. Z Leno sem držal. Celi bajti je že začela ukazovati. Do danes nisem vedel, koliko mi Tonč pomeni. Do danes. Zdaj šele vem, da Lene sploh nisem imel tako rad, kakor sem si domišljal. Razen tega še za gospodinjo ni, ji vse preveč smrdi delo. Jaz, stari osel, sem zaradi te lene terbe zavrgel poba, ki mi je bil kot sin! O, ko bi ga mogel zdajle doklicati! Pa si še malo ne morem misliti, kam se je dal. Da bi šel v dolino? Nak, ne verjamem. V dolino nikoli ni maral.«

			Jeglič je ves skrušen sedel na hlode pred hlevom. Tako je bil zmeden, da še razmišljati ni mogel, kaj naj stori. Lahko bi se spomnil in odvezal Runa. Prav gotovo bi pes pohitel po tončevi sledi. Toda ta preprosta, a pomembna misel mu ni prišla na um.

			Kakor je bil drugače po značaju mehek in popustljiv, je od trenutka do trenutka rastla v njem jeza zaradi Tonijeve Lene. Sele zdaj se je spomnil na očitke in svarila, ki jih je moral poslušati. Sosed Koren mu je večkrat dejal: »Jeglič, dobro ti hočem, toda rečem ti, da Tonijeva Lena ni zate. Njo bo danes ali jutri pokopala lenoba, jezik pa ji bo še po smrti migal... « Tako so mu govorili tudi drugi. Toda Jeglič je bil vse doslej gluh za te besede.

			Pob je bil priden, mu je šlo skozi glavo, rad me je imel, zelo rad, kar je zmogel, je naredil zame. In moje krvi je, bratov sin. Pa še vojna sirota, ki res nima nikogar več. Joj, kako sem bil sebičen Samo nase sem mislil, ko sem ubogal Tonijevo Leno. Samo nase!«

			Podprl si je težko glavo.

			Tedaj je slišal, da prihaja nekdo po stezi. Glasno je govoril s samim seboj. Jeglič je takoj prepoznal glas Urhove Micke, ki je šla zjutraj z Leno korenje plet na njegovo njivo. Brž ko ga je zagledala je začela vpiti:

			»Jeglič, ti boš čez leto dni siromak, če boš to babo vzel! To ti jaz rečem. In še to, le dobro si zapomni: Danes sem ti prišla delat pa nikoli več! Nikoli več, da veš!«

			Urhova Micka je bila zelena od jeze. Ker jo je Jeglič samo debelo gledal in ni nobene rekel, je nadaljevala: »Jaz sem pipala stranišče, da se mi je kar motilo pred očmi, ona pa: enkrat si janko popravlja, zdaj jo spet v križu nekaj peha, potem spet pol ure v senci leži in si lase privezuje! Se za pisker korenja ti ni oplela! Se za majhen pisker ne! Nekaj časa sem jo še gledala, potlej pa mi je postalo dosti. Kaj takega še ne. Naša mačka je lena, po cele dneve preleži na soncu, toda včasih le dvigne taco in se počehlja za uhljem. Lena je še za to prelena!«

			Najbrž Urhova Micka še ne bi ustavila točo besed, če se ne bi takrat prikazala na stezi še Lena. Vsa spočita se je prizibala do njiju.

			»Zdaj, ko je tale prišla, pa jaz grem!« je udarila Urhova Micka z nogo ob tla in se obrnila, da bi šla.

			Tonijeva Lena pa jo je zagrabila za rokav.

			»Hitro povej, kaj si se mu napletla! Pa Jeglič ti že ni verjel, vem, da ti ni. Jeglič verjame samo meni.«

			»O, to tako vem!« je zavpila Urhova Micka. »Kar naj te poboža za tiste tri korene, ki si mu jih danes oplela.«

			»Jeglič! Si slišal? Menda ne boš pustil, da bi te tako grdo zmerjala, da bi naju tako grdo zmerjala?«

			Jeglič, v katerem se je že ves čas nabiralo, je krčevito stisnil pesti, vse žilice na obrazu so mu trepetale.

			»Zgini!« je zakričal Leno. »Poberi se, od koder si se vzela! In da nikoli več ne prestopiš mojega praga! Nikoli več!«



			Tonijeva Lena, ki Jegliča še ni videla takega, seveda sprva ni mogla verjeti. Ko pa je začel stopati proti njej in so se muoči bliskale kot staremu, ranjenemu tigru, je spoznala, da gre tokrat vendarle zares. Brž je poskusila s prijaznim obrazom in lepimi besedami:

			»No, ne bodi hud, Jeglič. Bolna sem. Strašno me boli v križu, zato danes res nisem mogla delati, kot bi rada. Toda če hočeš, ti sama oplejem korenje, ko bom spet boljša.«

			Jeglič pa ni popustil. Ko se je pozneje tega spomnil, samemu sebi ni mogel verjeti, da je bil res tako odločen. Se enkrat je zakričal: »Zgini! Zgini!«

			Ko je Tonijeva Lena že bežala v breg, je še vedno vpil za njo: »Ti grdoba, ti si mi spravila poba od bajte! Samo zaradi tebe je šel. Uh, zakaj ti nisem že zdavnaj jezik odrezal!«

			Urhova Micka je med prepirom izginila. Toliko je še počakala nad bajto, da je videla, kako se bo končalo, nato je pohitela domov. Doma, tudi pri sosedih, bodo potem ves dan govorili o tej novici. Najbrž bodo še kaj dodali, recimo, da ji je Jeglič vse lase populil ali pa zlomil na njenem hrbtu ročico od voza.

			Jeglič si je za nekaj trenutkov olajšal bolečino v srcu. Porodil se mu je občutek, da je opravil veliko delo. Znova in znova se je čudil, da je to zmogel.

			Ko se je spomnil, da je bilo pravzaprav vse to čisto zaman, ker ni Tonča, da bi mu kot prvemu sporočil, kako je opravil z Leno, in da mu tega najbrž ne bo mogel nikoli več povedati, je spet žalostno povesil glavo. Znova se je vse sesulo v njem in stal je tam sredi dvorišča nebogljen kot otrok. Tisti trenutek še z očesom ne bi trenil, če bi nenadoma izza bajte prištorkljal Abraham. Z njim je utihnilo vse. Runo je stal pri svoji utici, še z repom ni več zamahnil, kokoši so zaspale v toplem pesku. Iz dimnika se ni kadilo, nihče ni zakuril v peči. Se vode, ki je curljala v korito, skoraj ni bilo več slišati.

			Za trenutek se je dan ustavil.

			Potem se je Jeglič le spet premaknil. In takrat je tudi Runo spet pomahal z repom, kokoši so zaprhutale s perutmi, da je frčal pesek daleč v travo, in tudi voda je spet zacingljala.

			V Jegliču se je oglasila misel: Morda je Tonč le šel v dolino? S Primožem je šel. Primož pa je iz doline. Te možnosti se je Jeglič oprijel kot rešilne bilke. Pognal se je po stezi v dolino, ne da bi še prej zaklenil bajto, ne da bi zapahnil hlevske duri...





Nad domačo hišo


			Sonce je stalo že visoko, ko sta prispela na križpotje. Skoraj vso pot sta prehodila molče. Le spodaj pri Korenovem ovinku, kjer stoji veliko leseno korito za napajanje, sta se malo ustavila. Tonč se ni mogel premagati, da ne bi povedal, kolikokrat je pri koritu napajal Črna, svojega najboljšega prijatelja.

			Včasih sta med potjo vztrepetala in misli so se jima splašile, saj se je Tonču zazdelo, da čuje nekje rezgetanje Črna, Primožu pa, da je ujel v uho vabeči glas Hojke. Toda če sta še tako tenko poslušala, hitri veter se pri njima ni ustavljal. Samo listom na drevesih je šepetal nekaj skrivnostnega.

			Tonč je zavil s križpotja na rob jase in se povzpel na skalo. Ta osamljena skala je bila podobna veliki zvezdi, ki je padla z neba in je potem na zemlji ugasnila. S te ugasle zvezde se je še lepo videla Jegličeva bajta. Primož je prišel za njim.

			Iz dimnika se ni več kadilo. Bilo je po tistem prepiru med Jegličem in Leno, zato je bilo dvorišče kot izumrlo. Videla se je tudi steza, ki je vodila od Jegliča v dolino; mimo starega mlina je hitela in se nato kmalu izgubila v gozdu.

			»Glej, Primož! Tamle je Jamnica. Cerkev in nekaj hiš okrog nje.«

			»Vidim.«

			»Meja teče nekoliko nad vasjo. Po tistem vrhu. V eni uri in pol bova pri Zvoniku. To je kmet, pri katerem sva takrat s stricem kupovala kravo. Če naju bi kdo pred Zvonikom ustavil, bom rekel, da me pošilja stric Jeglič, ker bi rad vedel, če imajo še kakšno kravo naprodaj.«

			»Kaže, da si vse dobro premislil.«

			»Ne boj se. Ne bojo naju dobili!«

			Kar pozabila sta na vse drugo, tako ju je zaposlila misel, kako junaško in zvito bosta izpeljala svoj pobeg. Primož se je celo videl, kako bo že jutri pisal Hojki iz Celovca. To bo pogledala, ko bo odprla pismo. Takrat se ji bo mogoče vendarle zasmilil, a bo seveda prepozno. Prepozno. Toda koj nato je zavrgel to misel. Nikomur ne bo pisal. Sploh nikomur. Tudi Hojki ne. Naj kar misli, da je mrtev. Kadar se je čutil najbolj zapuščenega, si je vedno zaželel, da bi umrl, potem pa, da bi slišal, kako bi jokali za njim in ga vsaj mrtvega vzljubili.

			Nista se mogla še posloviti od jase, ne od skale, ugasle zvezde, od koder sta imela tako lep razgled. Tonč je že neštetokrat prehodil polja, ki so se v širokih pasovih raztezala pod njima: bledo rumeno strnišče, rdečkasta zemlja, črno strašilo sredi najširšega pasu, nazadnje pa ozare kot zelen okvir za veliko sliko. Ali res še ni videl nizke breze, ki raste na spodnjem pasu? Ali je res še ni videl? Mogoče je zrasla iz zemlje preteklo noč. Samo zato je zrasla, da bi mu zagrenila slovo.

			»Letos bojo lešniki čudno polni,« je zamrmral Tonč, pa sam ni vedel, kdaj je odprl usta. »Lani sem jih nabral komaj za klobuk ... «

			Oba sta uprla pogled na leskovje, ki je raslo ob stezi pod hišo. Ali je res še leskovje lepo, kadar ga človek za vedno zapušča?

			»Pravijo, da v Ameriki ne rastejo lešniki ob taki stezi,« je šepetal Tonč. »Korenov brat je tako pisal domov. Veš, lani so mu morali poslati sliko tiste steze, ob kateri rastejo lešniki. In potem se je čudno zahvaljeval zanjo in pripisal, da tisto sliko kar naprej gleda in se spominja, kako je kot mlad fant stikal za lešniki... «

			»Zakaj mi vse to pripoveduješ, Tonč?« je samega sebe vprašal Primož. »Ali si se zdaj, ko si spet zagledal svoj dom, polja, lešnike, ki si jih menil letos obirati, skesal in misliš vsak trenutek preklicati svojo odločitev?! Ali se kaniš vrniti v hišo, kjer ti Lena kar naprej očita, kako si stricu Jegliču samo v škodo, in kako prav ona na glas obžaluje, da nisi še ti zgorel s svojimi starši in brati. Kar reci, Tonč, da se v tako hišo ne moreš več vrniti. Z menoj je prav tako. V dolino ne morem več. Dobro veš, da ne morem. In tudi nočem. Naj se vrnem v sobo, kjer me čakajo samo štiri puste, belo pobeljene stene?«

			Primož se je dvignil in hotel skočiti s skale, da bi čimprej nadaljevala pot. Toda Tonč ga je zadržal. Se nekaj bi rad povedal Primožu, potem pa lahko kreneta. Pokazal je na razpotje in dejal:

			»Do tega razpotja sem vsakokrat šel z materjo, kadar me je prišla obiskat. Saj je bilo samo dvakrat. Ni utegnila. Se ob nedeljah ne... Ko je odšla dalje, sem jaz še dolgo sedel na tej skali in jokal. Sele sedem let sem imel, ko sem moral od doma k Jegliču. Takrat mi je bilo hudo, da so prav mene izbrali prvega. Mislil sem pač, da me mati ne mara. Danes vem, da sem ji to očital po krivici. Nekoga so morali dati za pastirja, drugega jim ni kazalo, saj ni bilo za vse kruha. Pa so dali mene, ki sem bil najstarejši in najbolj korajžen, kot je rekel oče, ko sem odhajal od doma ... «

			Zdaj sta oba molče gledala na razpotje, ko da pričakujeta, kdaj se bo prikazala Tončeva mati in rekla: »Tonč! Dosti dolgo si živel pri tujih ljudeh... Pojdi z mano! Postavili smo si nov dom. Lepši dom. Tudi zate bo prostora in velik kos kruha ti bom lahko odrezala ... «

			»Križpotje pa ni hotelo oživeti. Ugasla zvezda ni mogla več na nebo. Tam, kjer je nekoč stal Tončev dom, zakriva ruševine visoka trava, ki je nihče več ne kosi...

			Znenada se je Tonč dvignil. Obstal je na skali kot spomenik, tudi pobledel je še bolj.

			»Poglej! Poglej!«

			Videla sta, kako je Črn pridivjal iz hleva. S skale ni bil videti večji kot črna ovca. Brezumno se je pognal po stezi, da mu je črna griva zavihrala v vetru. Vendar je kmalu obstal, obračal glavo, ko da prisluškuje ali išče v zraku zaželeni vonj, nato se je naglo zasukal in odtopotal nazaj proti hiši.

			»Črn se je odvezal!« je veselo vzkliknil Tonč. Menda je ves čas samo na to čakal. Samo na to.

			»Predolgo sva gledala s te skale, Tonč.«

			Tonč se ni zmenil za njegove besede. Kot obseden je spremljal z očmi vsak Črnov korak.

			»Strica pa ni doma, da bi ga spet privezal.«

			Črn se je medtem izgubil v les proti Lužniku.

			»Kam je le zdirjal?« je dejal Tonč zaskrbljeno. »Mogoče ga je Abraham odvezal... « Koj nato pa: »Šel bom pogledat ... «

			Že se je spustil s skale in stekel nazaj po poti, ne da bi še enkrat pogledal Primoža. Potem se je le vrnil in zaklical: »Primož! Počakaj me tu! Kmalu bom nazaj. Samo Črna bom privezal... «

			In že ga ni bilo več.

			»Ne bo se več vrnil,« si je rekel Primož. »Vem, da se ne bo.«

			Primož je sedel na skalo, ugaslo zvezdo, in vdano gledal predse. Popolnoma je otopel. Brezbrižno je jemal v roko kamenčke in jih metal v grmovje. Ničesar več ni pričakoval. Pomislil je: »Tonč bo najbrž pri bajti trčil v Abrahama!« Vendar tisti trenutek zategadelj ni niti trenil z očmi.

			Videl je, kako je Tonč pritekel do hiše. Koj nato jo je že rezal dalje po stezi, po kateri je prej zdirjal Črn.

			Potem se ni premaknilo nič več. Primoža je prevzel občutek, da je drevje pod njim nehalo šumeti, trava se ni več upogibala v vetru. Daleč v dolino se je raztezal moreč opoldanski mir.

			Čez čas se mu je zazdelo, da čuje železarniško sireno na Dobrijah. Glas sirene je premaknil krošnje dreves, prebudil je mehko travo in zazibal v tečajih opoldanski mir.

			Takrat je opazil, kako je nekdo prišel spodaj v dolini iz gozda. Stopal je precej naglo proti Jegliču. Nekdo je imel v trgu opravek, pa se vrača domov. Od sosedov kakšen. Primož je neznanca brezbrižno spremljal s pogledom.

			Čudno pa ga je zbodlo pri srcu, ko je prepoznal, da je ta nekdo dekle. Dekle. Samo narahlo ga je zbodlo, vendar je že premaknil roko, da bi poskusil zaplavati iz brezbrižnosti in otopelosti.

			Ni poteklo deset minut, ko ga je sunkovito pognalo v zrak. »Ne, ne, to ni mogoče! To ni mogoče!« je šepetal in ognjeno- mrzli mravljinci so mu po bliskovo šinili po vsem telesu.

			Se vedno je stal na istem mestu. Na skali. Zbal se je, da zaradi prijetne slabosti, ki ga je obšla, sploh ne bo mogel s skale, da ne bo mogel nikoli več s skale. Kot bi odrezal, je pozabil na vse, kar je pretrpel do tiste minute. Vse, vse se je potopilo. Zlilo se je v ugaslo zvezdo.



			Tam spodaj se je po stezi bližalo dekle, ki se ji nekam mudi in je tako neverjetno podobna Hojki, njegovi sestri.

			Ko se je zgubila v globokem kolovozu, Primož ni mogel več strpeti na skali. Odtrgal se je od ugasle zvezde. Čeprav ji še ni prepoznal obraza, je bil vendarle z vsem svojim bistvom prepričan, da je Hojka in nihče drug. Ni pomislil na razočaranje, ki ga je morda čakalo ob srečanju z dekletom. Kot ponorel je zdivjal nazaj k Jegliču.





Svidenje


			Spotoma je večkrat presekal pot in jo ubral kar počez skozi gozd. Tako mu je na nekem mestu, kjer je pod listjem stala voda, spodrsnilo in je padel na hrbet. Kdaj drugič bi tak padec vzel čisto drugače. Tokrat pa se je zavedal le na pol, da je padel, kajti že v naslednjem trenutku je tekel dalje, ko da se ni zgodilo prav nič.

			Ko je dospel iz lesa in je zagledal sto korakov niže Jegličevo bajto, se je ustavil. Kar nekam razočaran je postal, saj je pričakoval, da bo v tistem trenutku zagledal Hojko, kako mu nasmejana maha v pozdrav.

			Najbrž sploh ni bila Hojka! Mogoče je videl le Lužnikovo najmlajšo, ki je šla domov mimo Jegličeve bajte. Da, da, prav gotovo jo je zamenjal z Lužnikovo Hanco, ki je bila tako zelo podobna Hojki.

			Solze so mu orosile oči. Grizel si je ustnice in počasi stopal proti Jegliču. Sele zdaj je začutil bolečino v hrbtu. Runo ga je zagledal, pa je začel trgati verigo. Lajati ni mogel več, samo polglasno je še pokašljeval.

			Takrat je prišla po stezi izza hleva.

			V rožnatem krilu in snežnobeli bluzi, z rahlo rdečico v licu. Primožu se je zazdelo, da je nekoliko zrasla, odkar se nista videla. Ko je zagledal Primoža, si je zmedeno popravila lase z levico in se poskusila nasmehniti.

			Stopil je k njej.

			»Primož!« je dahnila. »Zdaj sem prišla ... «

			Svet okrog njiju je v tistem trenutku utonil.

			Primož in Hojka sta stala sama na majhnem, zelenem otoku. Preplašeno sta se gledala, ko da ne vesta, kam se bosta obrnila, kaj si bosta rekla. V naslednjem trenutku se je zeleni otok začel širiti, spet so se do njiju raztezala polja, travniki, lesovi...

			In tedaj sta pomislila, da si še nista dala roke v pozdrav. Narahlo so se dotaknili njuni prsti.

			Veselo rezgetanje Črna ju je docela zdramilo. Sele takrat je Primož lahko spregovoril.

			»Črn se je vrnil... «

			»Črn?«

			»Ja, tako je ime konju?«

			Res sta ga kmalu zagledala, kako je ponosno prikorakal izza ovinka, ponosno kakor cirkuški konj. Tonča je nosil na svojem hrbtu.

			»To je pa Tonč ... «

			»Poznam ga po imenu. Minč mi je pravil o njem. Če danes ne bi srečala Minča, sploh ne bi vedela, da si tu zgoraj...«

			»Minč je postal drugačen.«

			»Vem, vse mi je povedal... Pa ni mogel z mano, ker mu je zbolela mama.«

			Tonč je ustavil konja nekaj korakov pred njima. Potegnil si je roko čez oči, ko da hoče pregnati podobo, v katero ne more verjeti.

			»Zaman se trudiš, Tonč. Res je. Hojka me je prišla obiskat ... «

			Šele ko ji je stisnil desnico, je tudi Tonč verjel. Res, težko je bilo verjeti, saj se je dan, ki se je zjutraj tako žalostno začel, končaval s soncem na hribih onstran doline.

			Črn je začel s slastjo trgati travo.

			»Poglejta, kako je lačen!«

			»Sena v jaslih se še dotaknil ni.«

			Utihnili so in opazovali Črna. Sočna trava mu je kar sama silila pod zobe. Takrat se je spet oglasil Tonč.

			»Primož! Tudi jaz sem lačen kot volk!«

			Hojka je že segla z roko v kovček in privlekla iz njega velik kos pogače.

			»Prosim, jejta! Za vaju sem prinesla.«

			Primož in Tonč sta pogačo brez obotavljanja prelomila na pol in se je lotila. Nič ju ni bilo sram, da sta vsak svoj kos kruha pospravila že po nekaj minutah. Ko je zginil zadnji grižljaj iz njunih rok, je Hojka pokazala prazen kovček in se zasmejala: »Zdaj pa nimam več... «

			Primož je bil tega njenega smeha bolj vesel, kakor če bi mu dala še enkrat večji kos pogače. Saj se ne spominja, da bi že kdaj videl tak smehljaj na njenih licih.

			Potem je Tonč odpeljal Črna v hlev, Primož in Hojka pa sta sedla na trato. Brž nato se je Tonč vrnil in veselo vzkliknil: »V tem trenutku se bom spremenil v kuharja! Poiskal bom vse, kar premore Jegličeva bajta.«

			Na durih se je še enkrat obrnil.

			»Stric se bo vsak čas prikazal. Bosta videla. Tudi on bo strašno lačen.«

			»Kaj pa je?«

			»Tega ne vem. Vem pa nekaj drugega, Primož. Ko sem tekel za Črnom, me je srečal Korenov oče. Njemu je pravila Urhova Micka, da je stric za vselej spodil Leno ... «

			In potem je Tonč s srečnim obrazom izginil v hišo.

			Primož in Hojka sta obsedela na trati. Sonce, ki je maloprej obsvetljevalo bližnje vrhove, se je prav počasi bližalo nebu. Prav počasi in neopazno.

			Sprva sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh, ko da si nimata prav nič povedati. Polagoma sta se bližala drug drugemu. Minilo bo še nekaj časa, da bosta zabrisala leta, ki sta jih preživela vsak zase.

			»Si že dolgo tu zgoraj?«

			»Kmalu ko si odšla, sem prišel... «

			»Res je lepo tukaj.«

			»Lahko bova še večkrat prišla, vem, da naju bo Tonč zmerom vesel.«

			»O, to pa!« se je oglasil Tonč za njunim hrbtom in že stekel na skedenj. Kmalu zatem so zakokodajsale kokoši. Tonč se je vrnil s polnimi žepi jajc.

			»Kar pridita v hišo! Ena dve bojo na mizi!«

			Komaj je dal Tonč zadnje cvrtje v usta, je vstopil stric Jeglič. Poten je bil in upehan. Na obrazu se mu je poznalo, da je preživljal težke ure. Toda zdaj ni od sreče zakrilil z rokami, samo nasmehnil se je, a še ta smehljaj je skušal skriti.

			»Pa si res že doma?« je poltiho dejal in sedel na mizo. »Korenov oče te je videl. Spodaj pri mlinu sva se srečala.«

			Jeglič je poškilil k Hojki, nato pa nadaljeval:

			»Črn se je menda odvezal, ne?«

			»Ja. Skoraj do Korena je že pridirjal. Dol s skale sem videl, da sem šel ponj.«

			»A tako. Na skali si bil. Seveda, ja... No, zdaj bo že drugače.«

			Jeglič, ki je bil tako ali tako redkobeseden, je spet utihnil. Nihče ni mogel pričakovati, da se bo izpovedal Tonču, v samoti in ob trdem delu ga je prerasla trda skorja. Pod kožo pa je bilo srce, ki bi Tonča najraje objelo in ga poljubilo. Tonč je brž opazil njegovo zadrego in je rekel:

			»Zaradi Lene že vem, stric.«

			»Že veš? No prav.« To je izrekel z velikim olajšanjem. Pa le še ni povedal vsega.

			»Jeseni lahko greš v kmetijsko šolo, če boš še pri volji... «

			To je bilo zadnje, kar je tisti večer dejal stric Jeglič. Jesti ni maral, ko mu je Tonč ponudil. Brez besed je odšel v klet po mošta in sedel na klop pred hišo.

			Naslednji dan so bili vsi zgodaj na nogah.

			Primož in Hojka sta se odpravljala.

			»Bosta res šla?« je otožno vprašal Tonč. Stal je s Črnom na trati pred hišo in ga rahlo božal.

			»Ja,« je smehljaje se dejala Hojka.

			»Zmenila sva se, da bova šla pred začetkom pouka še v Savinjsko dolino, « je rekel Primož.

			»Kadar se bosta spomnila name, pa me pridita obiskat... «

			»Bova!« je dejala Hojka.

			»Seveda bova!« je obljubil Primož.

			Tonč je še dolgo gledal za njima. Tudi Cm je dvignil glavo. Z lahkimi koraki sta se Hojka in Primož vračala v dolino. Na obzorju se je sonce vzpenjalo v nebo.





Za konec še o veselem koncu


			Vlak je kakor razposajen konjiček poskakoval proti Dobrijam. Včasih je zarezgetal, na ovinkih pa navadno nekoliko zacvilil, ko da se je splašil. Nad njim je lahno valovila mlada, bela griva in z vetrom izginjala v nebo.

			»Pripravimo se!« je dejala Ribica svečano.

			»Nikamor se nam ne mudi, niti čez most se še nismo peljali.«

			»Vsaj kovčke dajmo na tla,« je vsa nestrpna vztrajala Ribica. »Primož, pomagaj mi, prosim!«

			Primož je vdano vstal in se stegnil na polico. Ribica mu je pomagala zgolj z besedami, zato je priskočila na pomoč še Hojka. Ribica je vzela letos s seboj kar dva velika kovčka.

			Vozili so se iz Vuzenice. Potem ko sta se Primož in Hojka vrnila iz Savinjske doline, sta se odpravila še k Ribici. Hojka je tako ali tako morala po svoj kovček. Golobovi so ju spraševali, kako je bilo v Savinjski dolini, Hojka je molčala, Primož pa je povedal, da sta preživela nepozabne dni, čeprav je za njunim domom ostalo le malo sledov.

			»Kaj mislita, ali bo le kdo na postaji?« je vzdihovala Ribica. »Zdaj mi je obljubil ob slovesu, da bo prišel.«

			»Dva kovčka bom že jaz nesel.«

			»Kdo bo pa tretjega?«

			»Midve,« se je oglasila Hojka.

			»Kaj pa misliš! Še roke si nategnem in novo obleko umažem. Raje oba kovčka podarim prvemu, ki mi pride naproti.«

			Primož se je spomnil Tonča. Kako le živita s stricem Jegličem? Kako je z Abrahamom? Še vedno ni vedel nič natančnega o njem. Spomnil se je tudi svoje prve vožnje na Dobrije. Takrat je z radovednostjo, upanjem in strahom čakal, kdaj bo po dolgih letih zagledal Hojko, svojo izgubljeno sestro, zdaj sede Hojka ob njem. Potem so prišli meseci, ko sta se iskala, pa srečanje s Tončem, Minčem in doživljaji z Abrahamom.

			»Primož, na kaj misliš?« je tiho vprašala Hojka, njene besede so bile pobarvane s svetlim smehljajem.

			»Mislim na to, da se skupaj peljeva na Dobrije in da bo letos v domu in šoli lepše kot lani.«

			»Eh, mislita raje na to, kako bomo kovčke spravili v dijaški dom. Drugo zdaj ni važno,« je rekla Ribica, zamahnila z roko in si popravila veliko pentljo na poletni obleki.

			Ko je vlak zavil na dobrijsko postajo, so se vsi trije sklonili skozi okno. Na peronu je bilo samo nekaj ljudi: prometnik, ki je stal vzravnano kot vojak, sivolas poštar, pa starka z vnukoma, deklico in fantkom, ki sta zamaknjeno pozdravljala prihod vlaka.

			»No, zdaj pa imamo!« se je našobila Ribica. »Do zadnjega sem mislila, da bo kdo na postaji.«

			Primož je brez besed zgrabil največja kovčka in se z njima pretil do vrat. S stopnic mu je pomagal sprevodnik. Vlak je odpeljal dalje, Ribici pa je šlo od jeze na jok.

			Tedaj so nekje iz ozadja zaslišali razposajen in nagajiv smeh. Vsi hkrati so se obrnili. Izza poslopja so pritekli znanci iz dijaškega doma. Ribica je na ves glas vtisnila od veselja. Še bolj so bili presenečeni, ko se je trenutek nato pripeljal na vozičku Zmaj v copatah. Držal se je kot butalski župan. V voziček pa ni bil vprežen nihče drug kot osliček. Zmaj je ustavil pred velikimi kovčki, svečano stopil z vozička in vse po vrsti pozdravil:

			»Dragi gostje, tukaj vas že nestrpno pričakuje znameniti Dobrije-ekspres...,« je dejal Zmaj in pokazal z roko na oslička.

			»Čigav je?« se je vsa srečna smejala Ribica. »In kako mu je ime, da bom vedela, s kom imam čast peljati se... «

			»Osliček je lastnina našega Planinskega društva,« je brž pojasnil Minč, ki je bil tudi med njimi. »Hrano prenaša na planinsko postojanko... Že včeraj smo vas čakali. Seveda zaman.«

			»Ime mu je General!« je resno dostavil Zmaj.

			»General? Res?«

			»Res. Zakaj bi osliček ne mogel biti General?«

			Družba se je zasmejala.

			Že so naložili kovčke. Zmaj v copatah, ki je bil za prvega šoferja pri Dobrije-ekspresu, je zaklical: »No, dajmo, spoštovani General... « Osliček se ni dosti zmenil za ta vljudni pozdrav, saj je trmasto obstal na mestu.

			»Že vem, kaj je našemu Generalu, že vem,« se je spomnil Zmaj. »Ima kdo kakšen bonbon?«

			»O, jaz jih imam polno vrečko!« je zaklicala Rosica, ki je prav tako prihitela pozdravit prijateljici.

			Ko je General pojedel tri bonbone, se je premaknil in dostojanstveno odpeljal s postaje. Ribica se je pridružila Zmaju, Minč pa je s Primožem, Hojko in Rosico in drugimi stopal za vozičkom. Vsem je v srcih zaživela misel, da so pravzaprav šele tokrat na postaji pričakali brata in sestro in da bodo s šolskim letom, ki je pred njimi, začeli hkrati tudi drugačno skupno življenje v domu.

			Ko so se vzpenjali po poti proti gradu, je General večkrat počival, čeprav so mu skoraj vsi pomagali, saj so vso pot gospodko porivali voziček. Zmaja je bilo malce sram, da je njegov Dobrije-ekspres tako počasen, toda pomagati si ni mogel. Generalu je bilo zelo težko ukazovati.

			Ko so pred domom postavili kovčke na tla, je General spet dobil tri bonbone, Zmaj pa enega.

			Še dva dni je bilo do pričetka pouka, ki pa sta hitro minila: pri igri v parku, na krajših izletih, v pomenkih ob večerih. Spet so stanovali skupaj stari znanci: Primož, Anej, Vanč, Bucika in Zmaj. Vanč kar verjeti ni mogel, da ga bo Minč odslej pustil pri miru, še več: da želi postati dober prijatelj. Samo Tonček je še hodil svoja pota.

			Na dan pričetka pouka so se že navsezgodaj začeli zbirati pred šolo. Jesensko sonce jim je sijalo v lica, lahne meglice so se dvigale iz travnika za šolo, v parku je že rumenelo listje. V gozdovih Gore se je oglašal lovski rog.

			Ko sta Primož in Hojka tisto jutro stopila iz doma, jima je znenada prišel naproti Tonč. Presenečeno so se pozdravili. Pod kostanjem pa je stal Črn. Ko je zaslišal pozdrave, je mladostno obrnil glavo.

			»Kaj pa ti tukaj že navsezgodaj?«

			»Na Dobrije greva. Sladkorja in kave nam je zmanjkalo. In vidva? Danes začnete spet, kajne?«

			Primož in Hojka sta pomenljivo prikimala. Koj nato se je Primož spomnil in vprašal Tonča:

			»In ti? Ali se nista zmenila s stricem, da boš šel v mesto v kmetijsko šolo?«

			»Zdaj sva sklenila malo drugače. Čez dva meseca se bo tu na Dobrijah začela kmetijska šola. Ob večerih. Tako bova najbolj zadovoljna oba: stric, ker bom ostal pri njem, in jaz, ker bom lahko vendarle hodil v šolo, obenem pa se mi ne bo treba posloviti od Črna... «

			»O, potem se bomo vsak dan videli!«

			»Seveda! V vašo šolo bom hodil.«



			Pristopili so k Črnu. Primož ga je pogladil po lepem, črnem vratu. Hojka pa mu je ljubeznivo popravila grivo, ki mu je silila na oči.

			»Ja, še to vama moram povedati,« je naglo dejal Tonč, »da bomo zdaj menda imeli mir pred Abrahamom. Tisto, da je pobegnil iz zapora, ni bilo res. Ljudje imajo mnogokrat vse prevelike oči in prevelika ušesa. Prejšnjo soboto je bila obravnava. Abraham je dobil, kar si je zaslužil... Stric si je pošteno oddahnil. In midva s Črnom tudi, ali ne?«

			Črni konj je visoko dvignil glavo.

			Tonč se je povzpel na njegov hrbet. Se enkrat se je obrnil k njima. Na njegovem bledem obrazu je bilo komaj razločiti smehljaj. »Srečno!« je še zaklical, nato pa odjezdil po poti v trg.

			Primož in Hojka sta počasi odšla proti šoli. Vrata so se pravkar odprla, množica dijakov se je valila vanjo. Vse je bilo nekam tiho, dotikalo se jih je svečano jutro.

			Zlila sta se z množico in začutila njeno prijetno toploto.





O avtorju




			LEOPOLD SUHODOLČAN

			10. 8.1928 - 8. 2.1980

			Rodil se je leta 1928 v Žireh v Poljanski dolini. V skromni bajti, ki je bila materin dom, je preživel prvih šest let: pozimi na veliki krušni peči, poleti v gozdovih in rebru za bajto in pa v delavnici pri starem očetu, ki je izdeloval zaboje za pošiljanje znanih žirovskih čevljev.

			Ko so očeta - finančnega stražnika - premestili prav na drug konec Slovenije, na Plač pri Svečini, se je tja selila vsa družina. Živeli so na samoti in do šole je imel mladi Suhodolčan celo uro hoda. Tako ni čudno, če so gozd, živali, potoki otrokom v njegovih zgodbah tako domači: tudi v pisatelju živijo že od otroških let.

			Da bi otroci lahko nadaljevali šolanje, se je družina selila v Šentilj v Slovenskih goricah. To je tretji kraj iz pisateljevih otroških let, ki bo za zmerom živel v njem. Od tam se je Suhodolčan vozil z vlakom v šolo v Maribor. Očeta so prvi dan vojne zajeli nemški vojaki in ga odpeljali v ujetništvo. Družina - bili so štirje otroci - je slonela vso vojno na materinih ramah.

			Po vojni je Suhodolčan končal učiteljišče v Mariboru. Tam se tudi začne njegovo prvo literarno udejstvovanje: sodeloval je v literarnem glasilu Mlada greda, pri Mladinski reviji in nastopal na literarnih večerih skupaj s pesnikom Kajetanom Kovičem in pisateljem Smiljanom Rozmanom. Pozneje je začel objavljati prispevke v Pionirju, Cicibanu, Pionirskem listu in drugod.

			Ko se je vrnil od vojakov in po prvi zaposlitvi, je študiral na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Od leta 1953 je bil njegov dom na Prevaljah.

			Od leta 1953 do leta 1957 je bil predmetni učitelj na osnovni šoli Prevalje, od leta 1957 do 1974 pa ravnatelj osnovne šole Franjo Golob na Prevaljah. Leta 1974 je postal urednik otroške revije Kurirček, leta 1977 pa je prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika knjižnih izdaj založbe Borec v Ljubljani.

			Umrl je veliko prezgodaj, sredi svojega najbolj ustvarjalnega obdobja, 8. februarja 1980 na Golniku.



BRALNA ZNAČKA

			»Dvignila se je beroča vojska izpod Pece in Uršlje …

			(Tone Seliškar).

			Bralno značko sta Leopold Suhodolčan in profesor Stanko Kotnik ustanovila leta 1961. Prva značka je bila podeljena na Osnovni šoli Franjo Golob na Prevaljah. Srečanja s številnimi literati in pogovori o prebranih knjigah so učence le še spodbudili k branju, podelitev bralnih značk pa je veljala za pravi slavnostni dogodek. Bralna značka bo letos praznovala 60. obletnico in pomeni slovensko kulturno posebnost. Prav tako je Bralna značka nosilka številnih priznanj in od leta 2019 vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.



BIBLIOGRAFIJA

			Poznali smo ustvarjalno vnemo Leopolda Suhodolčana, a šele bibliografija njegovih del, ki jo je sestavila Marija Suhodolčan, izdala pa Koroška osrednja knjižnica le nekaj mesecev po pisateljevi smrti, je zgovorno pokazala, kako plodno je bilo Suhodolčanovo življenje in kako mnogostransko njegovo pisateljsko, publicistično, prevajalsko, uredniško in drugo delo. Z le nekaj primerki, kolikor smo jih takrat razmnožili, seveda nismo mogli ustreči vsem, ki so si želeli v pisateljev spomin izdane bibliografije. Zato je gotovo potrebna nova izdaja, tokrat dopolnjena z bibliografskimi podatki od leta pisateljeve smrti do marca 1987.

			Tako dopolnjena bibliografija nam pove, da je Leopold Suhodolčan napisal sedem romanov, tri zbirke novel, šest gledaliških, štirinajst radijskih in dve televizijski igri za odrasle; da je obogatil slovensko otroško in mladinsko književnost s štiridesetimi knjigami, devetnajstimi gledališkimi in lutkovnimi, štirinajstimi radijskimi igrami in dvema televizijskima nadaljevankama, da je objavil v časopisju, zbornikih in knjigah nad šeststo leposlovnih prispevkov in najrazličnejših člankov za odrasle in mladino.

			Izčrpna Bibliografija Leopolda Suhodolčana pa ni samo dokaz njegove mnogostranske ustvarjalnosti, temveč tudi dokaz odmevnosti in živosti njegovih del. Iz nje zvemo, da so mnoge njegove knjige izšle doma v več ponatisih, da je njegova dela prevajalo nad petdeset prevajalcev, da je trinajst njegovih knjig, prevedenih v štiriindvajset jezikov, doživelo že oseminšestdeset izdaj, da je njegova dela ilustriralo več kot šestdeset likovnikov, o njem in njegovih delih pa je več kot dvestopetdeset piscev pisalo nad petsto daljših in krajših, zgolj informativnih sestavkov, a tudi poglobljenih, problemsko zaokroženih razprav in diplomskih nalog.

			Smotrno urejena Bibliografija Leopolda Suhodolčana bo tako z množico dragocenih podatkov v veliko pomoč vsem, ki se ukvarjajo in se še bodo ukvarjali z življenjem in delom pisatelja.

			Spremna beseda Janeza Mrdavšiča v 2. izdaji Bibliografije Leopolda Suhodolčana (Prevalje, 1987. 113 str. 31 cm).



UVOD

			Bibiliografija Leopolda Suhodolčana (dopolnjena in razširjena izdaja) je izšla leta 1987 in zajema popise vseh del (za odrasle in mladino) od leta 1948 do marca 1987 (1430 zap. štev.)

			Zaradi večje preglednosti je gradivo razporejeno v posebna poglavja, ki so v okviru posameznih let urejena po abecednem vrstnem redu po naslovih del in priimkov avtorjev prispevkov o L. Suhodolčanu.



IZVLEČEK IZ BIBLIOGRAFIJE L. SUHODOLČANA

			Samostojni tiski (po naslovih)

			 				Bog ljubezni. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Cepecepetavček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979, 1986. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Človek na zidu. Ljubljana, Državna založba Slov. 1960

				Deček na črnem konju. Maribor, Založba Obzorja 1961

				Deček na črnem konju. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1972, 1977, 1979, 1984. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Dobrijska balada. Ljubljana, Državna založba Slov. 1967

				Dvanajst slonov. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1983, 1984

				Hi, konjiček. Ljubljana, Založba Borec 1964, 1974

				Kam se je skril Krojaček Hlaček? Ljubljana, Mladinska knjiga 1974

				Krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1970, 1972, 1975, 1979, 1980, 1991. Priznanje Zlata knjiga leta 1975

				Kurirčkov dnevnik. Ljubljana, Založba Borec 1977

				Kuža Luža. Ljubljana, Mladinska knjiga 1984

				Levi in desni klovn. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Markov maj. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Med reko in zemljo. Ljubljana, Državna založba Slov. 1977

				Medvedek na obisku. Čudežna srajca dopetajca. Ljubljana, Scena 1972

				Moj prijatelj Jumbo. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Mornar na kolesu. Ljubljana, Partizanska knjiga 1973, 1981

				Na kmetiji. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1982, 1985, 1988

				Na večerji s krokodilom. Nove detektivske mojstrovine Naočnika in Očalnika. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976, 1979

				Najdaljša noč. Ljubljana, Založba Borec 1975. Kajuhova nagrada za leto 1975

				Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1973, 1979

				Narobe stvari v mestu Petpedi. - (Srečna hiša Doberdan. - Figole Fagole). Ljubljana, Mladinska knjiga 1973

				Norčije v gledališču. - (Križ kraž kralj Matjaž. - Anton Pomperdon in vsi Pomperdoni). Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Noro življenje Maribor, Založba Obzorja 1972

				O dedku in medvedku. Ljubljana, Založba Borec 1987

				O medvedku in dečku. Ljubljana, Založba Borec 1979

				Ognjeni možje. Maribor, Založba Obzorja 1955

				Peter Nos je vsemu kos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1979. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Pikapolonček. Maribor, Založba Obzorja 1968

				Piko Dinozaver. Ljubljana, Mladinska knjiga 1978, 1989. Levstikova nagrada za leto 1979.

				Piko Dinozaver. Lj., Bgd., Univerzum, Vuk Karadžič, 1984

				Pipa, klobuk in dober nos. Ljubljana, Mladinska knjiga 1976

				Pisatelj, povej mi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Potovanje slona Jumba. Maribor, Založba Obzorja 1965

				PraMatija ali Bučman. Ljubljana, Založba Borec 1980

				Pri nas in okoli nas. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Punčka. Ljubljana, Založba Borec 1970, 1985

				Rdeči lev. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Rumena podmornica. Ljubljana, Mladinska knjiga 1969, 1974

				(Sedem) 7 nagajivih. Ljubljana, Partizanska knjiga 1976

				Sejem na zelenem oblaku. Maribor, Založba Obzroja 1958

				Skriti dnevnik. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961, 1965, 1967, 1973, 1976, 1979, 1983, 1986. Priznanje Zlata knjiga leta 1976

				Sledovi molčečih. - Nočni vlak. Ljubljana, Prešernova družba 1970

				Snežno znamenje. Ljubljana, Založba Borec 1981

				Stopinje po zraku in kako sta jih odkrila Naočnik in Očalnik, mojstra med detektivi. Ljubljana, Mladinska knjiga 1977, 1979

				Svetlice. Maribor, Založba Obzorja 1965

				Trenutki in leta. Ljubljana, Cankarjeva založba 1979

				Ukaz rdečega zmaja. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964

				Velikan in Pajac. Ljubljana, Mladinska knjiga 1965. Levstikova nagrada za leto 1965.

				Veliki in mali kapitan. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968

				Z vami se igra krojaček Hlaček. Ljubljana, Mladinska knjiga 1982

				Zgodilo se je 6. aprila. Ljubljana, Založba Borec 1978





IZVIRNA DELA

			Pripovedna in dramska dela

			 				10 knjig za odrasle (7 romanov in 3 zbirke novel, od teh je izšel 1 roman posthumno)

				37 knjig za mladino (od teh je izšlo 5 knjig posthumno)

				4 knjige mladinske dramatike

				41 knjig za mladino je izšlo v 74 izdajah



			Gledališke in lutkovne igre

			 				6 gledaliških iger za odrasle

				19 gledaliških in lutkovnih iger za mladino in ena priredba po njegovem delu ter ena priredba za film



			Radijske igre

			 				14 radijskih iger za odrasle in ena priredba po njegovem delu

				14 radijskih iger za otroke in sedem priredb po njegovih delih



			Televizijske igre

			 				2 televizijski igri za odrasle

				2 televizijski nadaljevanki za mladino po 7 in 10 epizod.

				Več drugih radijskih in televizijskih oddaj in raznih posnetkov na kasetah, gramofonskih ploščah, diapozitivih in diafilmih.



			Prevodi samostojnih tiskov (po jezikih)

			 				Angleški jezik: Piko the Dinosaur (Piko Dinozaver), 1978

				Armenski jezik: (Skriti dnevnik)

				Azerbajdžanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Češki jezik: Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček), 1979 Krejčik Kalhotka (Krojaček Hlaček in Kam se je skril krojaček Hlaček 1979)

Piko Dinosaurus (Piko Dinozaver), 1981, 1983



				Estonski jezik: (Skriti dnevnik)

				Francoski jezik: Tim, le Tailleur (Krojaček Hlaček), 1973 Les nouveaux tours de Tim, le Tailleur (Kam se je skril krojaček Hlaček?) 1976



				Gruzinski jezik: (Skriti dnevnik)

				Italijanski jezik: I dodici elefanti (Dvanajst slonov), 1987, 1994

				Kitajski jezik: (Kam se je skril krojaček Hlaček?), 1982(Krojaček Hlaček), 1982

(Piko Dinozaver), 1982



				Latvijski jezik: (Skriti dnevnik)

				Litvanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Lužiškosrbski jezik: Dwanače elefantow(Dvanajst slonov), 1981



				Madžarski jezik: Foltocska szabocska(Krojaček Hlaček), 1981

Priicsok, a dinoszaurusz (Piko Dinozaver), 1987



				Makedonski jezik: Skrieniot dnevnik (Skriti dnevnik), 1965, 1967.Žoltata podmornica (Rumena podmornica), 1973, 1974

Krojačot Krojko (Krojaček Hlaček), 1979



				Moldavski jezik: Žurnalul tejnuit (Skriti dnevnik), 1973

				Nemški jezik: Das versteckte Tagebuch (Skriti dnevnik), 1977Linse & Lupe, die Meisterdetektive (Na večerji s krokodilom), 1979

Gesichter der Nacht (Najdaljša noč), 1978

Schneider Hoschen (Krojaček Hlaček), 1983

Piko, der Dinosaurier (Piko Dinozaver), 1985

Der Zappelzappelzappelmann (Cepecepetavček) 1985, 1986

Zwolf Elefanten (Dvanajst slonov), 1985



				Poljski jezik: Krawczyk Niteczka (Krojaček Hlaček), 1984

				Ruski jezik: Sprjatannyj dnevnik (Skriti dnevnik), 1971Umejka Zašejka (Krojaček Hlaček), 1978

Krasnyj telenok v beluju krapinku (Pikapolonček) 1978

Piko Dinozavr (Piko Dinozaver), 1982

Dvenadcat’ slonov (Dvanajst slonov), 1983



				Slovaški jezik: Majster Nitka (Kam se je skril krojaček Hlaček), 1975Gombfkova chalupa (Krojaček Hlaček), 1975

Krajčfrik Nohavička (Krojaček Hlaček), 1975, 1979

Dinosaurus Piko (Piko Dinozaver), 1981, 1982, 1983

O dvanastich slonikoch (Dvanajst slonov), 1982



				Hrvaški in srbski jezik Crveni lav (Rdeči lev), 1974, 1974Sakriveni dnevnik (Skriti dnevnik), 1977, 1982

Veseli detektivi (Naočnik in Očalnik), 1977

Krojač Bocko (Krojaček Hlaček), 1976, 1977, 1978, 1979

Veliša i Pajac (Velikan in Pajac), 1979

Dvanaest slonica (Dvanajst slonov), 1979

Krojačič Hlačič (Krojaček Hlaček), 1979

Dvanaest slonova (Dvanajst slonov), 1983, 1983, 1990 Tapatapatavko (Cepecepetavček), 1986, 1991



				Tadžikistanski jezik: (Skriti dnevnik)

				Ukrajinski jezik: Shovanyj ščodennyk (Skriti dnevnik), 1983

				Uzbekistanski jezik: (Skriti dnevnik)Dinozavr Piko (Piko Dinozaver), 1984



				Turkmenski jezik: Piko dinozavr (Piko Dinozaver), 198713 del je prevedenih v 25 jezikov in ta dela so izšla v 71 izdajah.





			.

			Leopold Suhodolčan

			DEČEK NA ČRNEM KONJU

			Urednik: Dušan Čater

			Ilustriral: Marjan Amalietti

			Spremna beseda: Marija Suhodolčan Dolenc

			Založba Suhodolčan

			Ravne na Koroškem 2022

			Avtor Epub-a: Uroš Hrovat

			Izdaja: Elektronska izdaja (e-pub)

			Dostopno na: https://www.biblos.si/


Cena: 9,99€

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 120179715

			ISBN 978-961-7140-96-5 (ePUB)





Kazalo

			Veliko pričakovanje

			Prvo srečanje

			Zmaj v copatah, tekma v parku in še kaj

			Prijezdil je deček na črnem konju

			Prijatelja; krivogledi Abraham jima ne da miru

			Svetel trenutek v temni grajski kleti

			Majhno morje, veliki gusarji in nesrečni Vanč

			Črni kavboj je pripravil zasedo

			Počitnice so tu; Zmaj kupuje očala za pajka

			Grenko slovo; Primož in Zmaj se izkažeta

			Skrivnostni zasledovalec, še eno slovo in nepričakovani obisk

			Abraham je blizu

			Črna so ugrabili

			Spričevalo; Minčeva druščina se zbira za odločilni napad

			Obračun v starem mlinu

			Zlato in krokarji v Vranskih pečeh

			Abraham je spet tu; Minč reši Primoža

			Nikoli oddano in nikoli prejeto pismo

			Še enkrat v Abrahamovem brlogu

			Hojkine počitnice

			Slovo od Črna

			Jegličeva odločitev

			Nad domačo hišo

			Svidenje

			Za konec še o veselem koncu

			O avtorju