Za poduk iu kratek oas. živ pokopan. (Poslovenil o. II. Šalamun.) Bolehal sem že dolgo časa za mrzlico, piše Fehner, polagoma me je moč zapustila, pa čut bivanja zdel se mi je da živahnejši postaja, kolikor bolj so me telesne moči zapuščale. Videl sera na pogledu zdravnikovem, da je dvomil nad mojim ozdravljenjem in tiha žalost rnojih prijateljev me jc prepričala, da je vse upanje o zdravju zastonj. Necega dne proti večeru se je prevrgla bolezen — občutil sem nenavadno in nepopisljivo trepetanje — v ušesih mi je šumelo, kakor voda deroča, brezštevilne ptuje postave so obstopale mojo posteljo; bile so svetle in lahke brez teles. Bil je jasen in resnoben trenotek, hotel sem se ganiti, pa mi ni bilo mogoee. Nato sera bil nekaj časa v grozni zmešnjavi; kakor hitro pa je ta minola, spametoval sem se spet; manjkalo pa mi je zmožnosti, ganiti se. Zraven mene sem slišal jokajoči glas strežnice, rekoč, da sem umrl. Kaj sem pri teh besedah občutil, ne da se popisali. Napenjal sem vse moči, da bi se mogel ganiti; pa ni mi bilo mogoče z oeesom še ganili. Po kratkem prestanku pride moj prijalelj bliže, jokajoč se in od velike žalosti ganjen se je dotaknil raojega liea in rai zaprl oči. Zdaj so bile moje oči za ta svet zaprte, pa ostal mi še je posluh, čutilo in trpljenje. Ko so moje oči bile zaprte, slišal sem r-d ljudij, da je moj prijatelj izbo zapuslil in pogrebni podjetniki so me začeli po mrtvaško opravljati. Njihova nepremišljenost še je bila hLijša, kakor žalost rac'i|i prijateljev. Grdo so se vedli, križema so se smijali, hi so rae od ene na drugo stran pomikali, in so ostudno ravnali z navideznim mrličem. Ko so me na mrtvaški oder djali in napravili, so se umaknili ti ničvredneži, in poniževalni obred navideznega žalovania se začne. Tri dnl so me obiskavali moji prijatelji; slišal sem jih šepetati in več od njih se me je s prsti dotaknilo. Tretji dan reče eden od njih, da je že duh. Prinesli so krsto ali trugo — bil sem vzdignjen in v njo položen. Moj prijatelj dene mi glavo na vzglavje in čutil sem, kako so njegove solze na moj obraz padle. Vsi tisti, kaleri so me ljubili, so še me kratek čas pogledavali v krsti, in potem odidejo, pogrebci pa so krsto zabili. Od teh sta bila dva pričujoča, eden od teh je mogel oditi, predno sla izgotovila delo. Slišal sem, kako je zaostali žvižgal, ko je krsto zabijal; ta se premagavši, dokonča delo na tihem. Zdaj ostanem sam; vsak se je ogibal izbe. Pri vsem tem sem vendar znal, da še nisem pokopan; čeravno sem bil v temi in nepremakljiv, imel sem vedno upanje do režitve; pa lo ni dolgo trajalo. Pride dan pogreba, čutil sem, kako so krsto vzdignili in jo odnesli, čutil sem, kako so jo v mrtvaški voz položili. Množica Ijudij je okoli stala, od katerih so me nekateri pomilovali. Voz se začne gibati; vedel sem, da me peljejo na pokopališče. Voz postane in krsto vzamejo iz njega. Gutil sem, da so me potem nekateri liudje na ramah nesli. Nekaj časa prenehajo, zaslišim šumenje vrvij okoli nje, čutil sem se v njej majajočega — bila je spuščena in bil sem na dnu groba — vrvi so padle na pokrov, to sem slišal. (Konec prih.) Smešnica. Mož prižge nekega opoldne svečo ter po vseh koteh sobe nekaj išče. Žena, ki dva tedna ni holela besedice spregovoriti, ga dolgo opazuje; nato pa spregovori: »Kaj pa vendar iščeš z lučjo pri belem dnevu?« — Mož vesel odgovori: »0, ali šeimaSjezik? Mislil sem, da si ga izgubila, zato sem ga hotel po- iskati« Po teh besedah mož ugasne luč, pa tudi ženina jeza je ugasnila.