Učiteijeva modrost. ,,Modrost ni druzega kakor vednost o blaženosti, ki nas uči priti do nje", tako določuje Leibnitz, morda pervi nemški filozof, modrost. Modrost je tedaj perva, tako rekoč kraljica vseh vednosti, ona nas mora spremljati na poti do spoznanja. Kakšna pa mora biti modrost pri učitelju ? Na to odgovarjamo, ako premišljujemo, po kakšnih posebnih potih mora hoditi učitelj, da pripomore v dosego naj višjega smotra, splošnega blaženstva. Ta smoter je za vse stanove, razloček je v tem, kaj ima storiti sleherni, da ga doseže. Učenik podučuje z besedo, z zgledom; napeljuje in privaja mladost. Tedaj bi bila učiteljeva modrost v tem, da se uri v taki vednosti, ki mu pomaga pospeševati blaženstvo svojih učencev z naukom, z zgledom, v poterpežljivosti in ljubezni. —• Zapopadek je obširen, pa ne more biti drugačen. Le razločujmo ga od njemu sorodnih zapopadkov. — Učiteljeva modrost se pervič razločuje. od mnogo-vedeštva; to je kaj drugačnega od prave modrosti. Clovek je lahko znajden v mnogih vednostih na pr. v matematiki, prirodopisji, zgodovini, pri vsem tem pa je vendar lahko učitelj — bedak. Mnogostranska vednost sicer učitelju pove, kaj ima storiti, kaj opustiti, da bo ravnal modro, a modrost še to ni. Resnično pa je, da se modrost in nevednost ne pogajate. Neveden učitelj ne more biti moder, niti ne postati, dokler je njegov dub v temi. Učiteljeva niodrost tudi ni v veliki učenosti; marsikak učenjak bi slabo podučeval rnladino. Pod učenostjo razumemo obsežno in temeljito znanje ene ali več učenostnih strok, da pozna, kako se je začela učenost in mčri na njeno popolnost. Od učitelja malih pa nihče ne tirja take učenosti, sploh smo zadovoljni, ako je njegovo znanje več kakor zadosti, da učence nauči predmeta v taki meri, kakor je njira potrebna. Sicer nihče ne brani učitelju biti učenemu, a potreba mu je biti modremu. Povsod tirjajo od učitelja, da naj v šoli in zunaj šole z besedo in djanjem pospešuje blagrost pri niladini; ,,on mora to vediti in znati". A naj bolj temeljita učenost ga v to ne sposobi. Učiteljevo modrost bi tudi zamenjali z duhovitostjo. To je res kaj izverstnega, kar bi privoščili vsakemu človeku, a ta lastnost je učitelju le podredjene vrednosti. Prav izraz za duhovitost bi bil menda ta, da duhovit (prebrisan, razumen) sklepa iz tega, kar ima pred sabo, kar je pred njim, na drugo še višjo in daljno stvar. Ako iina učitelj ta dar, in ga obrača v pravi raeri v prid mladine, tako bo duševno obzorje svojih učencev zelo, zelo razširjal. Ali bi pa ta dušna sila zadostila učiteljskemu poklicu. Ali ni treba te sile večkrat omejiti, da se ne poda otrokom namesto mleka — otrova? Ali se ozira duhovitost na malenkosti, na katere raoramo toliko paziti pri odgoji človeškega rodu? Nak, nikdar ne, višje roke je potreba, katera vse, malo in veliko, spravi v lepo soglasje, in to je le mogoče, ako učitelja vodi modrost. Ali pa morda izobraženost nadomestuje modrost? Prava izobraženost, pripelje k modrosti, dasiravno ni istega poruena. Izobraženost, prava izobraženost, kaj je druzega, ako ne tak položaj pri človeku, iz katerega se razvija vsaka popolnost? Tako pa po navadi svet ne razumeva izobraženosti. Kdor pozna navadne oblike vljudnosti in sicer nekaj več ve, kakor je navada v tistem kraji, ta velja že za izobraženega. Kdor pa svet nekaj pozna, ve tudi kako radodaren je bogati iu revni svet s tem pridevkom; tedaj morda ni treba razpravljati razliko med tako izobraženostjo in modrostjo. Nekatere znake učiteljeve modrosti hočemo tukaj povedati. 1. Modrost obsega vsa tista vodila, iz katerih izpeljujemo pravila za blagotvorno učiteljsko delovanje. Prava modrost nas uči, čemu da je človek, čemu so vse stvari na svetu, nam pove, da bo človek za vse njegovo dejanje in nehanje odgovor dajal svojemu stvarniku, nam kaže prostost človeške duše, nam naznani pravo vrednost vseh reči pod solncem. Le tačas, kedar se taki nauki vkoreninijo pri gojitelju, kedar bo učitelj gledal na kvišku gori, pa tudi na zemljo doli, in po pametno presojeval, v kaki obliki ima podajati svoje nauke, je upati, da bode človeški duh čedalje bolj podoben svojemu izvirniku. 2. Prava modrost obsega vse tiste resnice, ki dajo človeku veselje do vsega dobrega in blagega, in modrost to veselje v njem ohrani in zvišuje. Ako človek brezobzirno išče svoje lastne sreče, je to djanje zaničljivo pa tudi brezpametno, ker se ta nikdar ne doseže. Pamet pa, katera mora povsod vladati, zahteva, da ižčemo svoje sreče tako, da tudi bližnjega srečnega storimo; kdor drugače ravna je vreden zaničevanja. Modrost uči učitelja, da je njegova lastna sreča, sreča njegovega bližnjega odvisna od posebnih postav, ako se te opuste, drugo vse nič ne pomaga. Človeško serce ni zadovoljno po svojem lastnem hotenji, ampak po neoveržljivih pravilih. 3. Modrost daje učitelju odkritoserčno ljubezen do mladine, pa ga tudi uči, kako jo more voditi. Nekateri vedo čudne reči pripovedovati, koliko se doseže pri otrocih; a to je gotovo, da modrost ali brezglavnost silo različno vpliva na mladino. Naj več pa se opravi pri otrocih z ljubeznijo. Učitelj se namreč veseli z otroci, videti, kako napredujejo, kar je v trudi in znoju sejal, žanje z veseljem, in ravno to mu pa daje  pravo vednost, ker namreč skerbi in si prizadeva svoj poduk tako vravnati, da ga mladina razumeva. 4. Z vsem svojim trudom, z vsem prizadevanjem, z vso ljubeznijo učitelj dostikrat ne doseže — nič; britkost ga tare in serce mu upada. In kaj potena?! Modrost ga zopet tolaži; ona mu pove, da človek za dobro prizadevanje le nehvaležnost v dar sprejme, inodrost ga pa zopet uči, da dobro, kar se tukaj stori, ni nikoli čisto pozabljeno, usejano seme kali tu ali tarn, in bode ob svojem času dozorelo. Tako premišljevanje podeli sercu zopet mir in pokoj. Kdor ne verjame, naj poskusi, naj si prizadeva, kar veli Horacij: Upaj si, moder biti!