M^s^^va. kako se nain je treba zadruziti? Mnogi še zmirom mislijo: «Res, nižjim slojem gre slabo; toda pridno delati in štedljivo živeti morajo, pa bode šlo». Res, nekateri premalo skrbe, nekateri preveč zapravljajo; zato se je tudi že mej delavce preeej razširilo zelo priporočno treznostno gibanje. Vendar sploh to ni resnično; kdor tako govori, kaže, da sedanje družabne uredbe — bolje bi rekli: izneredbe — nič ne pozna. Ljud v obče ni kriv, da ubožava in hira. Gnilo je vse dandenašnje družabno gospodarstvovanje; ne stoji nič več na stališči krščanskem, ampak na svobodnjaškem (liberalnem), ki izpodjeda vsak zdrav razvoj. Vzdrževati ga more samo še sila. Ce bi se razglodavalo še kaj časa dalje to razmerje kakor doslej, prišlo bi vsekako do groznega nedopreglednega poloma. Še celo svobodnjaki (liberalci) to priznavajo, samo da iščejo vzrokov in zdravil tam, kjer jih ni. Če hočemo resno urediti sedanje zmete, če se hočemo kedaj dotruditi do pametnega socijalnega ustroja, treba je narn razumeti dobro, kak je sedanji položaj in kaj ga je zakrivilo. Kak je tedaj denašnji položaj nižjakov? Začnimo ž delavci v ožjem pomenu, držč se zlasti tvorničanov (delavcev v fabriki.) 1. Kako siromaši delavstvo. 1. Jako mnogo jih je brez dela, torej tudi brez j6la. Zadnji ponedeliek sem, mimo tvornice gredfe, zapazil celo četo čemerno oglčdajočih ljudii; vprašani, česa čakajo, odgovorš mi: dela iščemo. Ubožci! dva ali trije bi ga morda dobili, a toliko gotovo ne. Morali bodo naprej s trebuhom za kruhom; čim dalj bodo hodili zaslužka iskajoč okrog, tem razmršenejši, tem slabovidnejši, a tudi tem srditejši in tem slabonravnejši bodo, kdor jih bode pa srečal, zamrmral bo sam v sebi: «potepuh!» in če bodo stradajoč zaprosili kruha, reklo se jim bode prav mnogokrat očitljivo: <zakaj pa ne delaš?» Res, da je vmes tudi mnogo delomrznih vlačugarjev, tem bolj pa boli taka ravnava tistega, ki bi delal rad, pa dela ne najde. Spominam se, kako se je na Dunaji, ko je bil sneg proti pomladi črez noč zapal, zbralo na stotine in stotine lačnih delavcev pred hiSoj, kjer so se vsprejemali kidarji; hoteli so ne milostinje, ampak dela in ker ga nčso mogli najti vsi, hrumeli so in razgrajali, da bi s siloj prirazsajali si služa in s tem kruha. Zaprli so jih. Bilo je prav za prav to še sreča zanje: vsaj so se dva ali trikrac kolikor toliko najšli. Svečana meseca je poročal «Arbeiterfreund,* da je v Pragi brezposelnih: 560 zlatarskih, 530 ključalničarskih, 60 kolarskih, 460 mizarskih, 800 krojaških, 800 rokovičarskih, 500 pekarskih itd. strokovnikov (profesijonistov). Vseh delavcev brezdelnih samo v Pragi je menda kakih 20 do 25 tisoč! Benel piše, da so izprašali 1. 1894. v Hamburgu 53.756 delavcev, če in koliko časa so imeli v prejšnjem letu dela. Dozvedeli so, da je bilo 18.422 siromakov vsega skupaj celih 191013 tednov brez zaslužka. In izmej niih je bila velika večina oženjenih: koliko mož, koliko ž§n, koliko nedolžnih otrok je kruto stradalo! Ker hočem opisovati bolj na kratko, ne bom nasteval nadalje te siroščine. Je je vsepovsod mnogo, predovolj. Zdi se ti to morebiti čudno, zlasti ker ti morda sam potrebuješ hlapca ali koscev ali mlatičev itd., pa jih ne moreš najti. Pojasnim ti vse to kesneje. Za sedaj naj zinem samo to, da je glavni krivec tem nezdravim razmeram celo naše družabno gospodarstvo; posebej pa naj omenjam 2) delo ženskih in otrok. Žensko je Bog ustvaril, da gospodinji in vzgaja svojo deco; otroku pa je dal nam§no, da se telesno in duševno in duhovno prav razvije, da se potrebnega nauči, da se pripravi na poznejše delovanje. Cloveška sebičnost je pa ta Božji red izneredila, prevrgla: Ker so stroji mnogokatera dela olajšali, da jih je kos opravIjati tudi slabotnejša roka, opravljaj jih ženska, opravljaj nežna mladina, zakaj ta dela ceneje — hrez ozira na to, da s tem zanemarja žena svoje dolžnosti, da se šibki dečki in deklice ne morejo ne dušno ne telesno razviti — že so celi okraji, v katerih ni niti jednega mladiča več, ki bi bil sposoben za vojaka! — brez ozira na to, da se s tem delohotnim možakom jemlje kruh izpred ust! Vrh tega se znižuje s tem tudi njih moškemu delu cena in plačilo. Koliko ženskih in otrok dela v tvornicah? Poročilo francoskega delavskega svfeta za 1. 1897 se glasi: Šteli in razbirali smo 2,591.288 delavcev, ki delajo v 290.305 podjetjih; izmej teh je 223.285 dečkov in 210.182 deklic pod osemnajstimi leti, 600.408 pa sicer še nedoletnih ženskih, a samo 1,557.313 moških, ki imajo že 18 let — torej enajst stotisoč žensk in šibke mladine in samo dobrih petnajststotisoč kolikor toliko krepkih mladeničev in mož! Obrtno nadzorništvo v Nemčiji pa uradno objavlja za 1897. 1.: Število otrok po tvornicah se je zopet pomnožilo; dela jih 6151, ki še nemajo 14 let; in ti siromački ne delajo samo po šest ur na dan, kakor dopušča zakon, ampak tvorničarji jih silijo povsod, v vseh podjetjih, da morajo delati dalj časa. Tudi ni v nobenej teh tvornic, kjer delajo ti sirotki, pravega reda in tistih potrebnih naprav, kakor to zahtevajo zakonite določbe. Da se pa te zakonite določbe tem laže prestopajo, daje se jim, kolikor mogoče, delo domov, da delajo doma: Takih otrok je v samem Ahenskem okraji do 5000. Prav mnogo takih detet je Se le 5 ali šestletnih! In na Angleškem delajo že otroci, ki imajo 12 let, že po celih 9 ur na dan, jednaistletniki pa tudi že poldneva, torej po 6 ur; zato se imenujeio ti: «poldnevarji» ali «polčasarji» (half-timers). Takih poldnevarčkov je v samej Angliji brez Irske in Škotske kakih 120 tisoč. In v uradnih objavah vladnih navodnikov (komisarjev) čitamo o petletnih detetih, ki šivajo rokavice štirnajst do šestnajst ur na dan; čitamo o četah na pol oslepelih deklic, kako hodijo zjutraj najprej na kliniko za oči, zdravit jih, potem pa v tvornice, dalje kvarit jih za ljubi kruhek; čitamo o triletnih otročičkih, kako jedni z vročim likalom čepč in žede ob ognji; kako drugi vtikajo poleg njih opečene svoje ročice v vodo, da bi jih ohladili in si zmanjšali bolečino; kako Se drugi taki malčki sed6 z obezanimi rokami na slami, ker jim je za njih nežno mladost pretrdo delo vrglo prste iz sklepov.*) Clovek ne ve, ali bi se jokal ali se srdil. Res je, da včasi voditelji sami hočejo, naj jim žena ali otroci delajo; to pa pač samo zato, da morejo shajati; zato pa kličemo s papežem: Možu naj se da tolikšna plača, da more pošteno preživiti celo rodbino, žena pa gospodinji, otrok pa rasti in se uči! (Dalje prihodnjič.) *) Poglej 0 tem zadnjem: dr. Scheicher: MDer Clerus und die soziale Frage," prav dobro knjigo.