Ob tednu otroka
»Pridobivamo prostor za ot-roke, razširjamo družtoeno or-ganizirano vzgojo otrok in us-posabljamo družbeije delavce zanjo«, to je bilo geslo letoš-njega tedna otroka, ki se je za-čel 7. oktobra.
In ko vsako leto v začetku oktobra usmerimo svoja razmi-šljanja v vsakokratno geslo, se tudi vprašamo, kaj smo do slej storili za to, da bi otro-kom resnično nudili srečno otroštvo in enak štart v živ-ljenje.
Če se za hip pomudimo ob številkah — te so tako zgovor-ne in obvezujoče, da preprosto ne moremo mimo njih — ugo-tovimo, da je v Sloveniji od okoli 22 odstotkov vseh ljudi, otrok starih do 15 let, da je v vzgojno varstvenih ustanovah, torej v ustrezno družbeno var-stvo vključenih le 16 odstotkov vseh predšolskih otrok. In kljub temu, da se je v nekaj zadnjih letih število mest v VVZ od okoli 20.300 povečalo za skoraj 15.000, v zadnjem ča-su pa skoraj podVojilo, je po-treb še veliko več, saj so mo-rali vrtci po Sloveniji lani od-kloniti kar okoli 10.000 otrok, od tega samo v Ljubljani ni našlo varnega zavetja v VVZ okoli 2.500 malčkov.
Po načrtih ctroškega varstva naj bi letno vključili y družbe-no varstvo 4.000 otrok| tako, da bi bilo prihodnje leto vključe-nih v VVZ 41.000 otrok, čez na-slednjih pet let pa okoli 70.000.
Vzporedno s prizadevanjem, kako bi čim bolj razširili mre-žo VVZ — tudi v manj razvitih območjih — na pobudo repub-liške skiipnosti otroškega var-stva poteka akcija za tako ime-novano legalizacijo zasebnega varstva, ki marsikdaj tudi v resnici zasluži vzdevek »Crno varstvo«.
Zakaj pravzaprav gre? Gre preprosto za resnico, da smo si kar vsi na jasnem, da je da-nes v varstvu pri drugih druži-nah ogromno otrok — preko
3.000, ali skoraj 11 odstotkov. (Drugi otroci, okoli 9.500 ali približno 34 odstotkov jih je v varstvu doma pri starših, 4.700 ali 17 odstotkov je v var-stvu pri sorodnikih v bližini doma, pri sorodnikih v dru-grem kraju jih je okoli 1.400 ali 5 odstotkov. Brez urejene-ga varstva jih je okoli 1.800, v reji nekaj čez 100, v rednem varstvu v VVZ pa okoli 7.500 ali   približno   17  odstotkov.)
Potreb po organiziranem varstvu in širokerri zajetju ot-rok v predšolsko vzgojo torej ne moremo pokriti samo s po spešeno izgradnjo VVZ — za-to je pač potrebno veliko de-narja in več časa — otroci pa so neponovljive in enkratne osebnosti in njihove rasti in oblikovanja ne stnemo časovno odlagati na pozneje, do najide-alnejših rešitev.
Družbeno varstvo otrok v drugih družinah naj bi zajelo predvsem dojenčke in otroke do treh let, po tem obdobju pa bi otroke iz družinskega var-stva vključevali v programe strokovne predšolske vzgoje v vzgojno varstvene zavode. To varstvo pod družbenim nadzo-rom, ki se je tudi v drugih raz-vitejših deželah že precej raz-vilo, ima seveda svoje predno-sti in pomanjkljivosti, pričako-vati pa je, da t>o v Ljubljani najverjetneje zaživelo še letos.
Problem v ožjem in najšir-šem smislu besede in vsebina letošnjega gesla je vprašanje otrokovega prostora v stanova-nju, na igrišču, v vrtcu in ob njem, v šoli in ob njej. O tej temi je bilo minule dni ob tednu otroka tudi dvodnevno posvetovanje v Kranju.
Prostorov za otrokovo igro, delo in telesno rekreacijo hu-do primanjkuje, saj veliko vrt-cev sploh nima igrišč, polovi-ca pa je — premajhnih ali sla-bo opremljenih. V ljubljanskih občinah denimo, imamo zdaj okoli 140 igrišč (čeprav neka-
tera med njimi ne zaslužijo te-ga imena) od tega jih je 50 v okviru vrtca ali šole. Pogosto se dogaja, da otroških igrišč nihče ne vzdržuje in tako za-nemarjena, s hudo ponesnaže-nimi peskovniki in polomljeni-mi igrali postajajo pravi viri okužb za manjše otroke. O tem, da gradimo stanovanjske soseske brez igrišč, ali pa da zanje po navadi zmanjka de-narja smo pa že taka porabili potoke črnila.
In še na nekaj velja opozo-riti. Takole mimogrede. Gren-ka resnica je, da imajo naj-manj igrišč otroci v strogem središču mesta, kjer preprosto ni zelenih površin, toda tudi njihovim vrstnikomv novih stanovanjskih soseskah, kjer se odrasli tako radi ponašamo, da imamo naravnost vzorno urejene zelenice in »igrišča, se v bistvu ne godi dosti bolje. Da bi ohranili nedotaknjeno zelenico in travico, v naši za-vesti pisano kar z veliko začet-nico, imamo vselej, kadar se
m.imo nas pripodi razigrana »nevzgojena mularija« priprav-ljenih na koncu jezika kup prepovedi, groženj: »Ne brcaj-te žoge, ne vozite se s kolesom, ne skačite po travi!... Ne smete tega in onega! Najraje jih vidimo »lepo pridne okoli peskovnika«, če je seveda le-ta na voljo. In če je, je za otroke. sto okoliških družin)...
Ker je letošnji teden otroka, zdaj ko pišemo te vrstice, tik pred izidom časopisa, že nao-koli, le na kratko omenimo, katere zanimivejše prireditve za otroke in druge delovne ak-cije so bile  pripravljene v
Zaradi bolezjenske odsot-nosti sekretarke občinske zve-ze prijateljev mladine, tovari-šice Anice Zavec, kot je po-vedala, v Centru ni bilo poseb-nih prireditev. V lutkovnem gledališču so sicer predstavili lutkovno igrico Zlata ptica, ki pa je bila žal izredno slabo obiskana. So ti naši mestni ot-roci res že tako razvajeni, ni-
so bili pravočasno obveščeni, ali je bilo vmes kaj drugega? če bo »vse po sreči« bo 29. neovembra najverjetneje odprt težko pričakovani vrtecAne Zi-herl na Resljevi, še ta mesec bodo zasadili lopato za novi vrtec na Grajskem pobočju, ki bo nudil varstvo okoli 180 oc-rokom prebivalcev stare Ljub-ljane.
Teden je torej naokoli, mi pa smo v naših prizadevanjih šele nekje sredi poti. Veliko dela nas še čaka v Centru. Sem sodi borba za proste po vršine, za nove lokacije, do-govarjanje in tehten premisleK ali naj gremo v odpiranje no-vih vrtcev v bližini delovnih mest staršev ali naj jih gra-dimo v stanovanjskih naseljih. Gre namreč za denar, ki ga prispevajo posamezni delovni kolektivi — in ta denar se obi-čajno ob solidno zastavljeni akciji tudi dobi, le dogovoriti se je treba, kam ga velja us-meriti.
R. R.