Ljubljanski Zvon © — Vse je vrvelo mimo mene, a jaz nisem vedel, kam bi najprej obrnil svoje oko. Bilo je prvič v mojem življenju, da sem se nahajal v bližini takih ljudi. Nehote sem se obrnil, da bi odšel proti domu. Toda v tistem hipu sem zapazil nekega moža, ki je hitel mimo mene. Bil je visoke rasti, srednje starosti, a že vpognjenega tilnika. Njegov obraz je bil nenavaden. Bil je videti nekam bolj gosposki in inteligentnejši od drugih, a na njem jc ležala neka globoka, neprikrita žalost. Njegova obleka je bila preozka in oguljena ter je morala biti nekdaj čedna in gotovo ne njemu umerjena. Ta mož me je začel hipoma zanimati. Ozrl se ni niti na desno, niti na levo, z mahajočimi rokami in dolgimi koraki je hitel dalje. A jaz ga nisem pustil iz vida. Hipoma sem se odločil, da stopim za njim. — Na koncu ozke poti je stala nizka koča z majhnimi okni. V to kočo je stopil mož. Bil sem takoj za njim. Videl sem, kako je od-grnil spredaj zastrto okno in je odprl. Takoj nato sem zaslišal droben, zategel jok in vmes govorjenje mlade deklice. Nekaj mi ni dalo miru in stopil sem k oknu. Od strani in nekoliko zakrit od odprte oknice sem opazoval prizor, ki se je vršil pred mojimi očmi. Ob nasprotni steni, ki je bila nekdaj bela, a je zdaj kazala velike vlažne lise in začrnele madeže, je stala nizka zibel. V zibeli je ležalo morda dve leti staro dete s starikavim, bledim in koščenim obrazom. Nosek je bil ozek in na koncu oster in šilast, a ušesa so se svetlikala skoro prozorno. Dete je bilo očividno zelo bolno in se je zvijalo in upilo, da je človeku rezalo v srce. Pri vstopivšem možu pa je stala morda osemletna deklica, šibkega stasa in drobnih udov. Bila je oblečena le za silo in izpod kratkega krila ji je gledalo dvoje suhih, začrnelih nog. A njene oči so bile velike in lepe, toda otožne in od joku zardele. Stala je pred možem, očividno svojim očetom, ter mu govorila naglo in skoro z jokajočim glasom: »Anka je vedno jokala, ata. To jo mora vse boleti, oh, kako ji mora biti hudo!« Mož se je nagnil črez zibel, položil uho otroku blizu prsi ter poslušal. Kmalu nato se je sklonil zopet kvišku, a izraz na njegovem obrazu je bil še žalostnejši, še obupanejši. Stopil je k starejši deklici, potegnil nekaj novcev iz žepa, prešteval jih s tresočo roko ter jih nazadnje potisnil deklici. »Na, pojdi in prinesi za te novce, kar ti dado!« Deklica je vzela na bližnji omari stoječo posodo ter naglo odšla iz hiše. Videti je bilo, kako se ji je mudilo. Noge so se ji komaj dotikale tal, krilo je vihralo za njo v nastalem prepihu in posoda je šklopotala. Mož pa je v tem času vzel dete iz zibeli v naročje. Stopal je ž njim po sobi in glavo je imel sklonjeno nizko nad detetov obraz. A včasi je privzdignil svoj obraz, njegovo oko je gledalo topo in nepremično nekam kvišku, kakor bi pričakovalo pomoči od zgoraj. Včasi pa je iz tega očesa tudi švignil blisk srda in duševnega obupa. Roke so se mu konvulzivno stresle in videti je bilo, kakor bi bil hotel v takih hipih spustiti dete na tla ter je pohoditi. Toda vselej se je nenadoma zopet zdramil, iz oči mu je zasijala očetovska ljubezen in stiskal je dete bliže sebe in zibal ga na rokah. Črez nekaj časa se je potolažilo in nehalo jokati. V tem se je vrnila starejša deklica. Mož je položil dete rahlo zopet v zibel ter prijel doneseno posodo. Iz omare je vzel dva krožnika ter stresel nanju jed, ki jo je bila donesla deklica iz bližnje »ljudske kuhinje«. Bila je to gosta, morda že zadnja riževa juha s kosom mastnega mesa, v katerega sredi je tičala velika, črnikasta kost. V drugi posodi zraven je bilo nekoliko fižola in na površju veliki zrezki bele čebule. Mož je napravil križ, nekaj zamrmral ter sedel. Posrcbal je juhe nekaj nad polovico, ostalo je dal deklici, rekoč: »Kadar se Anka zbudi, daj ji še ono kavo, ki je v omari. Pa segrej jo prej pri sosedovih!« Prav tako je delil ž njo fižol in meso. Deklica ga je ves čas gledala razumno in se vedla kakor odrasla mladenka. In videti je bilo, da se oče popolnoma zanese nanjo. V tem je v tovarni že zopet zažvižgalo. Bila je prva popoldne. Mož je planil kvišku, ozrl se na zibel, pogladil starejšo deklico po laseh ter odhitel . . . To je bil prizor, kakršnega še nisem videl v svojem življenju, prizor, ki se je globoko vtisnil v mojo dušo. Ko sem se oddalil od koče, bilo mi je tesno pri srcu, kakor bi se bil vprav oglasil mrtvaški zvon, ki bi zazvonil najdražjemu mojemu prijatelju ali sorodniku. Počasi in s povešeno glavo sem stopal proti domu. Ali tedaj mi je zopet vstal v spominu obraz moža, ki sem ga bil opazoval. Kje sem že videl ta obraz, te poteze, te oči ? Gotovo je bilo, da sem videl nekdaj že temu podobno obličje. Toda kdaj, kje? Zaman sem si belil glavo, nisem se mogel domisliti . . . Naslednje dni sem begal nestalno okoli. Ogledal sem si bližnje premogokope, bližnjo papirnico in tovarno za sladkor. Povsod so sc mi pojavljali enaki prizori, povsod sem videl namesto živih, žilavih in življenja veselih ljudi mehanski se pregibajoče stroje, ki so brezbrižno, s topimi izrazi in bedastimi obrazi na povelje pregibali svoje ude. Videl sem tudi, kako je nekemu delavcu odtrgalo roko. Skoraj sem omedlel pri tem pogledu. A nesrečnež ni niti črhnil. Zamahnil je z odščipnjenim udom po zraku v velikem polkrogu, da je brizgnila kri daleč na okolu, ter se sesedel. Prav tako brez vsake besede sta priskočila druga dva delavca ter ga v hipu odnesla. A stroji so ropotali dalje, živi stroji so se pregibali kakor prej, nihče se ni zmenil navidezno za nesrečneža . . . Ali je bilo čudo, da sem bil od dne do dne nervoznejši, od dne do dne s sam seboj nezadovoljnejši ? Moja bolezen je bila neozdravljiva, moja domišljija prenapeta, trebalo je najmanjšega dogodka, in struna bi bila morala počiti. In vedno me je bolj mučilo vprašanje, kako bi se dalo pomagati, kako bi se dalo olajšati. Uvideval sem, da je tu treba študij, resnega in napornega dela. Sklenil sem se oprijeti teh študij, a ko C. Golar: Iz bosanskega perivoja. — Fran Valenčič: Ko se oženim ... 87 sem hotel nastaviti, nagrmadila se je pred menoj preogromna, pre-orjaška zgradba, segajoča z glavo svojo do neba, a imajoča temelj svoj globoko pod zemeljsko skorjo. In moja glava ni mogla več misliti, moji sklepi so otrpnili, moja duša je bila ubita. Moja ladja je plavala brez vesel in jader po neskončnem, brezbrežnem oceanu, Valovi so se igrali ž njo, krmilo je bilo porušeno. Nejasno sicer, a čutil sem vendar, da tu ne more odpomoči posameznik, da je tu treba velikanskega aparata, treba tisoč in tisoč rok in glav, treba titanov, treba nadčloveških, nebeških sil. (Dalje prihodnjič.) Iz bosanskega ulad junak za selom jezdi in klobuk postrani nosi, za klobukom tri peresa: Prvo — solnce večnožarko, drugo — lunin soj je beli, tretje — rosa jasnoČista. pemvoja. Žarko solnce za sirote, lunin soj jc za popotne in za njive čista rosa. Njivice so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za devojke, a devojke za junake. C. Golar. Ko se oženim © to bo radost, to bo čar, ko ženko vzamem si. Vse polno godcev jaz tedaj za ples najamem si. In fantje pridejo po kolač in pelo se bo, da bo kaj, in pilo se bo in plesalo, o to bo direndaj! Potem v Benetke pojdeva črez tiho plan lagun, kjer melodije zadone od mandoline strun. Tam pela bova barkarole, potem pa hajd še v Rim. Kar pride še, o, to pa to previdno — zamolčim. Fran Valenčič. Küski novelisti. Za »Ljubljanski Zvon« spisal Akil Volynskij (St. Peterburg). III. ajvečji talent moderne ruske beletristike, Anton Cehov, se mora z ozirom na svojo umetniško prednost postaviti tik za Tolstim. On je dovršil slikanje normalne ruske duše, katera se na prehodu v novo dobo muči s svojimi razdirajočimi jo boleznimi. Cehov je stal kot zdravnik ob postelji na smrt bolnega človeka. In kaka čudovita umetnost se je porodila pod peresom tega zdravnika! Njegove novele, njegove poslednje drame in vse, kar on piše, prešinja globoka resnoba in iskrenost. On tiplje žilo, posluša srce, govori previdne mehke besede in se naglo obrne, da bi skril pred bolnikom solze, ki so zalile njegove oči, ker čuti, da mu ne more pomagati. To so svete solze ruske duše. Zc sam slog njegovih povesti, njegovih popisov, dialogov, junakov — vse to prešinjajo skrite solze avtorjeve. Prav lahko razumemo, zakaj ruska publika poslednja leta tako ljubi tega nadar-nega pisatelja. Čimbolj spoznava sama svojo bolezen, tem bliže ji je Čehov, ker vidi samo sebe v njegovi umetnosti, in ker je on sam čimdalje bolj resen in iskren. Čehov je začel svojo literarno delavnost z nedolžnimi igračami, ki so se tiskale v satirskih časopisih. Poznal ga je samo majhen krog občinstva, toda kakor se to navadno dogaja pri resnično nadarjenih ljudeh, imel je že takrat obilo gorečih privržencev. Iz tega malega kroga je zaslulo njegovo ime polagoma med širšo publiko. V Petcrburgu, pripoveduje legenda, da je prvim uspehom Čehova veliko pripomoglo »Novojo Vremja«, ki ga je na mah zapazilo in povzdignilo. Seveda pravi umetnik ne potrebuje pokroviteljstva časnikarskih glumačev, ki so se mu zadnji čas začeli celo posmehovati. V pravo veliko rusko literaturo je vstopil Čehov šele s tistimi spisi, ki so bili natisnjeni v »Severnem Vestniku«. O teh spisih je izpre-govorila kritika svojo besedo, in za nje se je navduševalo občinstvo. Od tega časa je njegova popularnost rasla čimdalje bolj brez ozira na to, da so ga liberalni žurnali napadali, in brez ozira na to, da so se poleg njega začeli razvijati tudi drugi beletristični talenti, ki so imeli tudi šumen uspeh. Slava Čehova zatemnjuje vse druge sočasne mlade slavce. Posebno so pripomogle k temu njegove poslednje drame: »Čajka«, »Ded Vanja«, in »Tri sestre«, ki se prikazujejo z nenavadnim uspehom v moskovskem »Umetniškem gledišču«, ki sta ga osnovala Stani-slavskij in Nemirevič-Dančenko. Občinstvo je zagledalo pred seboj čehovske junake vtelešene in spoznalo je samo sebe. Bolezni, ki mučijo to občinstvo, so bile razkrite na odru; razkrila jih je nežna in rahla roka, in čeprav v proizvodih Cehova ni ozdravljajoče moči, vendar je v njih sočutje in tolažba. V resnici, sredi vrenja današnje literature stoji Cehov na posebnem mestu skoro osamljen. Najbolj peneči valovi sedanjosti so se zavalili v drugo stran, v smeri od Tolstega k Dostojevskemu, in zato je menda Cehov, ki je organski izrastek iz zemlje, ki jo je razoral Tolstoj, mnogo bližji množici čitateljev nego mnogim izmed tovarišev po peresu. Vendar ima s temi ljudmi nekaj občnega, kar ga razlikuje od Tolstega. Junaki Cehova so bolni, a sami ne vedo za kako boleznijo, oni umirajo, ne da bi vedeli zakaj, in to njih neznanje dokazuje, da so dospeli k neki veliki, še ne razumljivi resnici. Umetnik še sam ni dosegel te resnice in morebiti je ne doseže nikdar, toda on stoji pred njo in čuti njeno važnost . . . Obenem s Čehovim se je prikazala svetla zvezda Korolenka. To je tudi nadarjen pisatelj, ki si jc na mah pridobil zanimanje, in lahko rečemo, da je dosegel tudi mejo svojega umetniškega razvoja. Njegove najboljše novele imajo eksotičen značaj, ker je obdelaval snovi, tuje ruskemu življenju, ker je slikal z barvami daljnih krajev. On opisuje severno tajgo (pragozd), tipe poljsko- ruske zemlje in svobodnih junakov sibirskih. Povsod čutiš pri njem liberalne proteste, ki jih ublažuje nežni zvok srčne strune. On slika vnanje življenje v konkretnih, individualnih oblikah. Včasi preiskuje tudi psihološko strujo tega življenja, toda vsakikrat, kadar hoče pogledati v »skrivnostno globočino omračene Človeške duše«, stopi njegovemu umetniškemu delu nekaj na pot. Opisa vanje vnanje prirode in vnanjega življenja — zameti in snežni viharji, žgoči mraz, ledovje sibirskih rek, poetični šum temnih gozdov, življenje raznih begunov in voznikov, stokajočih pod jarmom uboštva — vse to se vrti pred nami jarko, svetlo in silno, in vse to zakriva pri njem notranji zmisel človeškega življenja, ki bi lahko imelo pri umetniku s takšnim talentom, kakršen je Korolenko, najvišji interes. Kdo ve, kakšne notranje borbe mučijo tega pisatelja, in kako težko se on omejuje na interese žurnalnega liberalizma, kakšen poseben publicistični takt ima v svojem umetniškem delu, ki dopušča samo površno-previdno dotikanje k nekaterim snovem, ki nc razdira ustanovljenih svetinj »Ljubljanski Zvon« 2. XXII. 1902. 7 »subjektivne« sociologije. Nekaj treznega, jasnega, normalnega se kaže v vseh njegovih eksotičnih povestih. Korolenko je precej zaostal in ne vidi, kaj se godi v moderni literaturi, celo pri pisateljih, ki imajo veliko manj talenta nego on. On nekako nazaduje v svojem literarnem delu in ponavlja včasi nekatere svoje prejšnje motive; zato ne vzbuja več tako živega interesa v tisti publiki, ki se gnete okoli Cehova in Gorkega. Struje, ki se raztekajo iz rezidenc po vsem Ruskem tako naglo iz središča na periferije, vznemirjajo in dražijo Korolenka, sedečega v provinciji za uredniško mizo, le malo. On nima kaj odgovoriti na te struje; ne simpatizuje ž njimi niti jih ne zanika. Simpatični talent Korolenka usiha polagoma in se izgublja. Poleg Korolenka moramo postaviti pisateljico Mikuličevo, ki jc naglo zaslovela v literaturi in izzvala šepet zadovoljnosti, kakršnega izzove včasi v občinstvu pikantna, lepo oblečena ženska. Mikuličeva je pikantno in lepo opisala gizdavo posvetno damo in njeno evolucijo izza rane mladosti do njene poslednje družbinske drame. Za talent Mikuličeve se je navduševal nekaj časa celo Tolstoj; toda čudno, kakor naglo je bil tudi priznan njen talent, tako hitro se jc izčrpal. Pod površjem svežih in živih barv so se skrivali tesnosrčni moralni nazori, se je skrivala tiha želja, da bi pobirala stopinje za moralnim Tolstim. Prav na dnu teh hrepenenj je ležalo pri tej pisateljici celo komaj vidno licemerstvo. Poslednja leta je popolnoma izginila z literarnega obzorja. IV. Na meji med staro in novo literaturo moramo postaviti Garšina. To je pisatelj posebne usode, ki jo lahko imenujemo tragično v resnem zmislu. Njegovo ustvarjanje se ni dalo ločiti od njegove osebnosti, ki je bila skozinskoz humana, poetično-humana. Bil je zbolel na duhu, potem se je povrnil iz blaznice, toda znak neka-kega ginljivega brezumja ga ni ostavil nikdar. Ne morem pozabiti nekega svojega vtiska, ki ga je naredil name Garšin, srečavši me nekega dne na Nevskem prospektu. Zdel se mi je nekako odebelel, toda njegovo lice, njegove oči in vsa njegova vnanjost je kazala, da je to čisto poseben človek, ki ni nikomur drugemu podoben. Črez nekolike dni se je razširila po Peterburgu novica, da se je Garšin ubil, skoči vši z vrha stopnic na tla. V eni izmed njegovih najboljših povesti »Iz spominov prostaka Ivanova« je imeniten prizor. Opisan je hip iz rusko-turške vojne, ko defilira armada pred carjem Aleksandrom II. »Kakor bi bile perutnice izrasle in jih nesle dalje — piše Garšin — tja, kjer je grmela godba in kjer se je raz-legal glasen ura . . .« Umetnik je hotel pokazati, kako se čuti v tem gibanju mas nekak močen instinkt, ki daje ljudem krila in jih goni naprej. V Garšinu je bilo nekaj tolstovskega z ozirom na nravstveno vzvišenost epskega pripovedovanja, toda tudi ti tolstovski motivi so prehajali pri njem v nekako lirsko ekstazo, pluli dalje, tresli se in se razbijali v tragično disharmonijo. Glede Široke popularnosti se more z Garšinom primerjati samo današnji mladi pisatelj Maksim Gor j kij. Zaslovel je hitro, v kakih dveh, treh letih, in kakor se nam dozdeva, je že dosegel vršino svoje slave. Njegov talent že ne napreduje več, morebiti že celo pada. Sicer pa usode takih neenakomernih talentov ni mogoče prej videti, in prav mogoče je, da razvije Gorjkij, če dobi od kake nove strani posebnih vtiskov, novo moč. Nikakega dvoma pa ni, da je eden najoriginalnejŠih današnjih talentov; in morebiti ravno zato, ker je nekako divji, privlačuje čitateljstvo k sebi. Kaj je vse bil Gorjkij v svojem nemirnem življenju, predno je postal pisatelj po poklicu! Bil je črevljarski učenec, kuhar na parobrodu, pek, poulični prodajalec kvasu in jabolk, pisar pri nekem advokatu, od katerega pa je, čeprav se mu ni slabo godilo, ušel in spet začel bloditi po svetu; nakladal je blago na ladje in delal na železnih cestah. Nestrpljiv, goreč in svobodoljuben se ni hotel prikleniti na eno mesto, nego je menjal en posel z drugim, je obupa val, poskušal ustreliti se in potem je zopet vstal na svoje noge. Takšen je Gorjkij v življenju, takšen je tudi v umetnosti. On je ustvaril v literaturi tip bosjaka, človeka odtrganega od zemlje, ki se pa tudi ne prišteva k masi mestnega proletarijata. Mlado marksistično gibanje je zgrabilo seveda tudi njega, zato obliva Gorjkij s svojim humorjem prostodušnega kmeta, ta normalni tip ruskega človeka. Pravzaprav pa Gorjkij ni pristaš tega gibanja, kajti namesto instinktov razredne borbe nosi v sebi instinkt individualnega svobodoljubja, nekak anarhističen element, ki ga približuje nekaterim zapadnoevropskim literarnim strujam. Včasi se v njem zbudi nekaj zlobnega, brezobzirno - negativnega, zbude se neke posebne moči, ki dvignejo Gorjkega nad vsakdanjo posvetno moralo; in v takih trenotkih se sveti njegova umetnost v zloveščih barvah nietzscheanstva in takrat je nekoliko 'podoben tudi Dosto-jevskemu. In kaj je vzrok njegovih uspehov v današnjem občinstvu ? Gorjkij je svež, nov, in čeprav po svoji biografiji ni kulturen človek, 7* vendar koraka v prvi prsti. Naj bo že globočina njegovega talenta kakršnakoli, on je brez dvoma vrgel v rusko literaturo nov ferment, ki s kvasom dekadentstva vred osnuje bodočnosti nove literarne organizacije. Kar se tiče razmer njegovega talenta, moremo reči, da je njegova umetniška dikcija jako nepopolna, včasi groba, včasi prisiljena, vobče neharmonska. Njegove barve so svetle, često pa tudi kričeče, retorične, kakršne rabi človek silnih čustev, ki pa nima dovolj samokritike in izobraženega ukusa. V nekaterih njegovih podobah se čuti domišljavost . . . Bosjak Gorjkega se nam ne kaže vselej kot produkt ruske zemlje. Ti bosjaki brodijo v prašnem viharju in povsod, koder jih Gorjkij pošilja, nastopajo kot tujci, priŠleci, o katerih ne veš, odkod so se pojavili. Ti nedostatki umetniškega talenta Gorjkega postanejo nam jasni na ta način, ker je on iz početka nastopil kot pisatelj določenega, priljubljenega motiva, ki se je porodil v njegovi lastni duši. Morebiti se je izpremenil ta njegov motiv tudi vsled uspehov med občinstvom pri njem v gospodujočo idejo. Krog njegovih vtiskov, s katerimi živi vsaka umetnost, kateri pa se pri njem nanizujejo na gotovo misel, se je zožil in pisatelju pričenja groziti opasnost, da upade v enolični shematizem. Njegove nove povesti že nimajo prvotne svežosti in prožnosti, čeprav se trudi avtor, da bi obnovil in pomladil svojo muzo z motivi iz drugih sfer ruskega življenja, kakor n. pr. v romanu »Toma Gordjejev«. Včasi piše Gorjkij na snovi, ki že niso več nove, kakor n. pr. fantazije o hudiču, ali zopet Šine na dan poprejšnja osnovna struja njegovega ustvarjanja, kakor n. pr. v krasni črtici »Šestindvajset in ena«. Posamezna mesta te črtice so polna moči in brez ozira na realistično risbo temnega milieuja žemljepekov polna nekake neizrazljivc poetične dražesti. Avtor je nazval svojo črtico »poema«. V resnici je junakinja te poeme, hišna Tanja s svojim rožnatim obrazkom in modrimi veselimi očmi, po svoji naturi čista in vendar predrzna v svoji prvi strasti, nekako višje bitje, ki je moralo izzvati obožavanje šestindvajsetih pekov. To dekle je bilo božanstvo za te ljudi, na mah pa je padla v njih mnenju, nakopala si s tem njih gnev, in vendar je stopila iz njih kroga s ponosno glavo in s čustvom preziranja teh nesrečnih delavcev. Tukaj tiči res nekaj krasnega, in nevedoma veruješ radi tega nadarjenemu avtorju. (Dalje prihodnjič.) Rapsodije bolgarskega goslarja. SI i le e iz. zgodovine bolgarske vstaje. II. Tabor v Oborišču. (12. aprila 1876.) „HacraHc BCien». Mliccur» ircrptc, :m+»:uu oöcmurn» CBOjbTi» neoeceirb Fopa :jaui>'Mii, ivIitpcut» iioivfce, ]>a.inauT»'n> irfce xai'uyiHKO irkceiib! . X I'H C TO 1) O T C B T». iso zbrali nocoj se sokoli, a sestali hajduki so hrabri se sredi gozda balkanskega na posvet. Oborišče, ti divji pogorski kot! Tebe videle niso še turške oči/i tod hodila še turška ni noga nikdar. Samo medved in volk sem zahajata pa lisica in zajec poznata te, a najboljše pozna te bolgarski hajduk! Mahovite se dvigajo skale navpik, in po njih se razpenja zeleni bršljin. In te bukve stoletne! Ni štirje možje ne obsežejo debla nobeni iz njih. Oborišče, ti krasni balkanski gozd! . . Pri kurišču kurišče gori in žari, in rudeči plameni obsevajo zagorele, bradate obraze možem . . . V gostih gručah stojč, in stoje in sede sred doline hajduki med bukvami. Na nabasane puške naslanjajo se, a za pas si zataknil je handžar vsak. Ko na bitev pripravljeni čakajo, razgovarjajo živo se med seboj. Tu pa tam je počenil kateri na štor, glava rusa mu zlezla na prsi je in omahnile roke so žuljave ob straneh mu. Utrujen zadremal je . . . Že minula na nebu je davno polnoč, a pogovorom burnim ni konca še. Kak skrivnostno odmeva od strmih skal in od bukovih debel prepirov zvok! Zdaj utihnili vsi so za hip. Črn čuk preko glav jim od nekod jc prifrfral. Vsi zamišljeni v ognje strmijo molče . . . A tu dvigne postava visoka se, izmed tolpe ponosno pokoncu se vzpne. Gavril Benkovski vstane, pogumni glavar. Sapko svojo kosmato in kodrasto, narejeno iz črnih koštrunovih run, si pomakne z desnicoj za tilnik nazaj in sred taborja gromko spregovori: »Omahujete ? Kaj r Ni napočil še čas ? Ni dovolj še trpljenja, ni dosti gorja? In posoda ni zvrhana zdavnaj že? Ni ožulil nas jarem že turški dovolj ? Ali nimamo že mučenikov dovolj, ki so padli za dom in svobodo vsi ?! Iz grobov nas pozivajo bratje ti', da osvetimo mi se za njih sedaj. Kliče Levski iz groba, diakon-junak, kliče Botev iz groba nas, pesnik-hajduk . . Kaj je raja? Preganjana divja zver! Po pogorju potiče nesrečna se, zasledujejo lovci — Turčini jo, ah, stoletja, stoletja že brez miru . . . Kaj je raja bolgarska? Mar nismo ljudje? In pokaj bi prenašali sužno igtf, ko r^ Upodabljajoča umetnost Naša slikarja: I. Vavpotič in M. Strnen sta bila razstavila preteklega meseca par svojih slik. Vavpotič je bil izložil v Kollmanovem oknu več študij. — Strnen je razstavil pri Scbwentnerju v jako diskretni daljavi neki damski portret, ki priča o lepem talentu slikarjevem. Samo škoda je, da slika nikakor ni dovršena, nego le bolj skicirana. ' Med revijami »Čcska Revue,«, ki jo urejata sedaj dr. E. Frida (pesnik Jaroslav Vrch-lick<-) in dr. Rayman, se redno ozira tudi na druge Slovane ter na nas Slo-vencc. V prvi številki novega letnika poroča dr. Karasek pod naslovom »Preš crniana« o literaturi, ki jc narasla povodom Prešernovega jubileja. Govori o ruskem prevodu Korševem, o Prešernovem albumu, o Vidičcvem nemškem Prešernu ter o prevodih v poljskem jeziku. Končno pravi, da smo Slovcnci s to Prešernovo literaturo lahko zadovoljni. — »Češka Rcvue« omenja naš »Ljubljanski Zvon« vselej z največjo pohvalo in ga prišteva k najboljšim slovanskim časopisom. — V 2. zvezku piše Tfeštik o hrvaški folkloristiki; * * * studita finsko vprašanje in obsoja z nami vred rusificiranje Finov; Štefan Radič govori o gospodarski samostojnosti južnih Slovanov; dr. Karasek in dr. Prusik poročata o slovanskih časopisih in literaturah. V 3. zvezku piše pesnik in urednik J. Vrchlicky duhovit uvodni članek o jubileju Carduccija in Lorma ter riše paralelo med obema pesnikoma. Naš dobri znanec HolT-meister poroča za »Č. R.« o glasbi. »Slovansky Prchlcd« pod uredništvom pesnika Adolfa Černcga vsako leto bolj napreduje. Dopisi in članki se odlikujejo po temeljitosti in znanju. V prvi štev. novega IV. letnika poroča urednik sam o »Ruski antologiji«, ki sta jo uredila in izdala Vesel in Aškerc, ter pravi, da se je ta zbornik popolnoma posrečil.« V tej knjigi dobodo Slovcnci antologijo ruske poezije, s kakršno (antologijo) se mi (Čehi) nc moremo ponašati — piše g. Cern$ —. »To ni samo zaslužno, ampak tudi izvrstno delo, ki so ga izvršili pač pesniki!« — piše »SI. Pfehled« o »Ruski antologiji«. Čehi sami, pristavlja g. Černy, še nimajo take antologije, pa tudi drugi Slovani še nimajo enake knjige. — V prvem, tretjem in četrtem zvezku jc znamenita razprava hrvaškega publicista St. Radiča »N ej dokonalej ši piedstavitel slovanski m v š 1C n k y« (Jiff Križanič). Zadnji zvezek jc za nas Slovence še posebno zanimiv po članku M. Jame »O si o vinskem um eni v<'t v a r n em«, ki se bo še nadaljeval. Pozornost duševnih voditeljev slovanskih zasluži tudi P. Novdka spis »O potfebe slo- vansk^ch narodopisü«; zakaj »slovanski vedomi' mus« u nas i u všech ostatmeh Slovanu b<'ti buzeno, pestovdno, rozširovdno a všemožne podporo-vano«; zato mora vsak slovanski narod imeti poleg svojega lastnega narodopisa tudi narodoptse o vseh drugih Slovanih. — Take knjige morajo prej ali slej f Josip Nolli, operni pevec in odgovorni urednik »Slovenskega Naroda«, je umrl v 60. letu svoje starosti dne 11. januarja. Pokojnik je bil rojen v Ljubljani, študiral na Dunaju jus, ne da bi bil dovršil svoje študije. Ves navdušen za narodno stvar posvetil se je bil, imajoč krasen bariton, operi in gledišču. Za razvoj slovenskega gledišča ima Nolli nevenljivih zaslug. Ko so se bile razmere v Ljubljani obrnile na slabšo stran in je nemškutarstvo dobilo premoč, odšel je Nolli po svetu ter peval kot operni pevec z najlepšim uspehom v Zagrebu, v Ncapolu, Barceloni, v Odesi in v Kijevu. Povrnivši se leta 1890. v Ljubljano, je bil do svoje smrti režiser tukajšnje opere ter kot pevec njen steber. Svoj glas si je bil ohranil do svoje starosti; šele zadnje leto je bil začel pešati. Zadnja partija njegova je bil Tonio v operi »Pagliacci« . . . Josip Nolli je bil po svojem očetu italijanske krvi, kar se je kazalo tudi na njegovem temperamentu; sicer pa jc bil čist značaj, dobra duša, iskren slovenski rodoljub, ki se ni sramoval idealov svoje mladosti. Časten spomin zaslužnemu opernemu pevcu Nolliju! f Dragotin Jesenko - Doksov. uradnik banke »Slavijc« in slovenski pesnik, jc umrl tukaj dne 22. januarja ob 12'/s popoldne za šenom v 37. letu svoje dobe, ostavivši vdovo in sedmero nepreskrbljenih otrok. Pokojnik je bil porojen v Ljubljani, je obiskaval gimnazijo, ne da bi bil naredil maturo. Vstopil jc bil pri banki »Slaviji«, kjer je služil do smrti. Jesenko je bil duhovit mož in je imel resničen pesniški dar, o katerem pričajo njegove precej številne pesmi, ki jih jc priobčeval pod staroslovenskim imenom »Doksov«. (T. Doksov) v »Slovanu«, v »Ljubljanskem Zvonu« in drugod. Tudi prevajal je veliko (dram in libretov) za dramatično društvo. Da sc je bolj harmonsko razvijal, bi bil imel nemara večjih uspehov. Zadnja leta jc zvenela v njegovih pesmih sa-tirska struna; življenske težave so ga pritiskale čimdalje bolj. Siccr pa je bil kot pesnik velik idealist, ki je visoko mislil o poklicu in pomenu pesniške besede. Slovenski jezik jc poznal dobro; veliko njegovih pesmi ima pravo estetiško vrednost. Dobro bi bilo zbrati njegove raztresene poezije in jih izdati čim prej, ne samo zato, ker so zbirke vredne, nego tudi zato, da bi dobili njegovi nedorasli otroci majhen spomin po svojem očetu — od založnika . . . Pogreba v življenju skromnega pesnika Doksova se je bila udeležila dolga vrsta ljudi iz vseh slojev, zlasti veliko dam; na čelu so korakali uradniki banke »Slavije« s svojim ravnateljem, g. županom Hribarjem. Javna predavanja' v Ljubljani. Dne 12. januarja jc predaval v »Mestnem domu« pred mnogobrojnim občinstvom iz vseh slojev g. ravnatelj Šubic o bistvu električne moči na električnih železnicah s posebnim ozirom na ljub- za malo ceno tudi med naše slovensko ljudstvo. Ijanski električni tramvaj. Svoje temeljito predavanje je pojasnjeval z risbam in električnimi eksperimenti. Znano je, da je g. Šubic strokovnjak v elektrotehniki. — Dne 19. januarja je govoril g. dr. Tavčar v »ženskem izobraževalnem društvu« o tematu »žena in javnost« ter dokazoval, kako potrebno je dandanes, da se naše ženstvo začne bolj zanimati za javne razmere v človeški družbi in da se ne smo več zapirati v svojo otroško sobo. Naše Slovenke naj bi posnemale ženstvo velikih prosvetljenih narodov, med katerimi igrajo ženske dandanes važno ulogo v politiki, literaturi, v znanstvu in v umetnosti. — Dne 26. januarja pa je predaval mestni fizik, g. dr. Kopriva, o nalezljivih boleznih in sredstvih, kako se jih ubranimo. Jako aktualen predmet iz obče higijene! — Ponavljamo, da nas ta javna predavanja izredno vesele, ker je to resnično pozitivno delo na polju ljudske prosvete. Vivant sequentes! Podporno društvo za slovenske visokošolce v Pragi se je ustanovilo pred kratkim v metropoli češki. Tako društvo je bilo poleg enakih društev v Gradcu in na Dunaju potrebno tudi za Prago, odkar študira na tamošnji češki univerzi čimdaljc več slovenskih akademikov. Čehi so se poprijeli s pravo bratsko ljubeznijo dela in podporno društvo je bilo ustanovljeno: Pri prvi volilni seji so biti izvoljeni v odbor: Predsednikom nadinženir pri dež. odboru g. F. Tomšič, njega namestnikom dež. svetnik g. dr. Boh. Fran ta, blagajnikom, advokat gosp. dr. I. Et tel z Hvozdomilu, tajnikoma akad. slikar g. Jos. Germ in amanuensis univ. knjižnice g. dr. Ivan Žmavc; namestnikom sta bila izvoljena, c. kr. rudniški nadkomisar g. Rad. Vi die in redaktor g. Kufner; revizorjema advokat g. dr. K. Šcbesta in revident dež. železnic gosp. G. Sporn. Že pri prvi seji se jc pokazalo..živo zanimanje za velevažno društvo pristopom med ustanovnike in člane; upati jc, da bode tudi domovina spoznala veliki pomen tega društva ter se odzvala pozivu odborovemu z enako požrtvovalnostjo. Rusko svobodno vseučilišče v — Parizu. To jc odgovor na brutalnosti ruskega birokratizma, katerih posledice so bili znani dijaški nemiri po ruskih vseučiliščih. Moderna ruska inteligencija jc do grla sita policijskega jerobstva, kj se razteza celo na univerze in strahuje profesorje in dijake. Ti birokrati so daleč zaostali za duhom časa, a mlada ruska inteligencija hrepeni in žeja po svobodi. A ker te svobode doma ne najde, išče jc »za mejo«. Bogataši ruske kolonije pariške so sklenili ustanoviti v francoski prestolnici svobodno vseučilišče in najznamenitejši učenjaki so obljubili svojo pomoč. Na tem vseučilišču se bodo učile posebno socialne znanosti. Kaj pač poreče na to gospod Pobjc-donosccv, ki si domišlja, da sta slovanstvo in despotizem identična pojma. Popravek: Na strani 3 01. čitaj pod naslovom članka (»Slovenci v Ameriki«) opomnjo Konec (ne: Dalje.).