Leto (U.
V Lfubtiani. dne 22 decembra
Stev 51
Prišla je zima, čas, ko gre k počitku vsa priroda. Sokovi v drevju se posuše in listje odpade. Gozd spi in nabira novih moči za prihodnje leto, za pomlad, ko ga čaka novo delo. Počiva pa tudi polje. Počivajo prazne njive in tudi ozime, ki so zagnale v jeseni. Pa tudi za r.jcs^. ki se je trudil od zgour..e pomladi do pozne jeseni vsak dan od zore do mraka, je prišel čas, da se vsaj malo odpočije in kakor nalašč pade v ta čas božič.
Z zimo je prišel božič, lep čas, katerega se veseli staro in mlado. Vsako Jeto se ponavlja, skozi dolgo, skoraj dvetisočletno dobo, ali vedno je lep.
Človek rabi vedno tolažilo, rabi nekaj, kar ga bodri k novemu življenju. In kaj je za človeka bolj veselega, kakor zavest, da se je rodil baš v božični noči njegov Odrešenik. Nadalje pa je o božičnih praznikih nekak zaključek važne življenske dobe, konec leta. Če prav se človek tako krčevito oklepa življenja, vendar želi vedno, da mine ena doba, da pride nova, v kateri namerava pričeti novo, drugačno življenje, če prav koncem koncev zaide najraje zopet na staro pot in hodi po istih stopinjah, po katerih je stopal v prejšnji dobi. — Božič naj bo nekako meddobje, v katerm bodimo srečni in veseli.
V božičnih praznikih po-hite vsi ljudje najraje na svoje domve. Vabijo jih lepi spomini mladih dni. Naj si bo še tako zakrknjena duša, o božiču se zamisli na dni mladosti in skoraj ga ni človeka, da ne bi imel na božič lepih spominov, vsaj lepših, kakor na navadne dni življenskega trpljenja.
Lepo je božično življenje v mestu, a niti za primerjati ni z božičevanjem na deželi. V mestu so prisiljeni obha-. ja-ti božič sredi zidovja, kjer manjka vsa pokrajinska lepota.
Ako si hočemo resnično uprispodobiti božično noč in vse ž njo vezane tajnosti Kristovega rojstva, moramo na deželo. Saj naš Gospod ni hotel biti rojen v mestu, božja volja je bila, da se . je rodil Sin božji v lepi prirodi, sredi pašnikov, v tihem ubogem hlevčku, v katerega bližini so bivali navadam skvarjene mestne gospode nedostopni, nesebični pastirji Srečen itsti, ki more uživati srečen božič med svojimi dragimi v lepi domači vasici. Ze pripravljanje samo na božične praznike na deželi ima nekaj lepega in svečanega. V vsa srca se naseli tiha sveta sreča in ljudje nikoli
med letom niso tako blagi, kakor baš v božični noči. V božični noči skoraj ni človeka, ki bi ne odpuščal tudi svojemu sovražniku. Sreča ljudem odseva iz oči.
Med najlepše božične navade na deželi pa spadajo gotovo
jaslice. Na jaslicah je združeno, odnosno uprispodob-ljeno življenje našega kmeta in njemu najbližjega — pastirja.
Božje dete se rodi v jaslih in leži v slamici, greje-ta ga voliček in osliček. Prvi, ki prihite k Novorojenemu, so pastirji, ki mu prineso v dar cevčice in razne kmečke pridelke. Kakor se iz vsega razvidi, so jaslice bile gotovo prve postavljene na deželi. Dandanes pa, žal, ta lepi običaj, kakor tudi mnogo drugih takih izginjeva in nerazumni ljudje, katerim manjka kmečki ponos, nadomestu-jejo prekrasne jaslice z božičnim drevescem, katero so zanesli k nam tujci in ni domače, slovensko. Pri nas je darove nosil vedno le sv. Miklavž, na Sv. Štefana pa so pobirali fantje potičice in tako prejemali darove. Dajanje božičnih darov pa ni bilo pri nas v navadi. Torej, ako hočemo biti samostojni in se pokazati neodvisne od tujcev, povrnimo se k jaslicam.
Lep je običaj večernega kajenja in blagoslavljala, najlepši pa je gotovo pohod k polnočnici. Polnočnica v mestu se ne more nikakor primerjati s polnočnico na deželi. Kaka razlika med božičnim zvonenjem v mestu, ko se glas zvona ubija med zidovjem in pa zvonenjem na deželi, ko odmeva zvon čez širno plan in odgovarja zvon iz ene fare zvonu sosednje.
Nepopisno sliko pa nudi prihod kmetov k polnočnici iz sosednjih vasi, ko žare in odsevajo v sneženi belini mogočno plamteče baklje.
Menda nikoli ni v cerkvi tako čiste pobožnosti, prežete s pravo ljubeznijo, kakor v božični noči.
Kako lepo je razpoloženje v človeških dušah v božičnem času na deželi, pa pričajo ljubke božične pesmice, po večini zložene od priprostega ljudstva. Koliko lepote je v njih. Ali v zadnjih letih tudi to izginjeva. Temu so žal krivi tisti, ki se čutijo nekako vzvišene nad našim prrprostim, dobrim kmetom, v resnici pa niso vredni, da kmet občuje ž njimi in pa tudi cerkev, ki uvaja novo, ljubezen in lepoto pogrešajočo pobožnost
Osnutek spomenika kralju Petru v Mariboru, >ki je dobil II., Dolinarjev pa I. nagrado.
Soka kralja Petra za spomenik, ki ga postavijo v Mariboru in ga izdela »kad. kipar Lojze Dolinar.
Levo;
Tamburaško društvo fin. kontrole v Dravogradu pod
vodstvom kapel-nika, nadučitelja Križmana iz Šent Janža, obeta postati eno najboljših tamto. društev v obmejni Koroški
Desno:
Inž. Makso Klo-dlč, poddirektor žel. direkcije v Ljubljani, je napravil načrti za železnico Kočevje - Vrbovsko, ki bo Slovenijo vezala z morjem.
Nj. Vel. kralj Aleksa.der I. je minule soboto, 17. t, m. praznoval 39. rojstni dan.
Deseti brat v Šiški pri Ljubljani.
Našemu vrlemu pristašu Martinu Tavčarju, vratarju Gorenjskega kolodvora v Ljubljani, in njegovi ženi Marijani se je koncem no-vemura rodil 10. sin. Na naši sliki vidimo v sredini očeta Martina in mater Ma-rijano, oba Škofjeločana1, z desetim sinčkom v naročju. Imena njuno najmlajše dete še nima, ker sta<rša upravi-•čeno pričakujeta, da se jima izpolni želja in prošnja po najvišji milosti in časti za svojega desetega sina.
Na levi staje poleg očeta 8. in 7., za njima pa 2. sin: £ letni Janezek in 10 letni Viičsfc, učenca osnovne šo-
le in sobni slikar, 26 letni Jože. Poleg njih je 4. sin Lojze, ki ima 19 let in je že izučen mehanik ter se uči še za šoferja. V sredini je najstareši Tine, mehanik v kurilnici v Ljubljani, ki je star že 28 let, oženjen in je že tudi oče — seveda — sina. Za mater se je postavil 3. sin, 20 letni Martin, sedaj finančni stražnik, ki pa gre kot mehanik k vojakom v letalsko četo. Mame se tišči 9. sin 5 letni Stanko, za njim stoji 5. sin, 17 letni France, ki v kratkem postane tapetniški pomočnik, ob desnem robu slike pa vidimo 6. sina Toneta, ki se s svojimi 13. leti uči za mizarja.
Herman Brun st., rudniški paznik v Hrastniku, je te dlni praznoval 40-letnioo kar je stopil v službo. Vso dolgo dobo je bil vzor svojim tovarišem in priljubljen pri njih kakor tudi spoštovati pri svojih predstojnikih.
Desno« Načrt nove železniške zveze med Kočevjem-Vrbovskim in Suša-kom, ki jo začno gra- >\ diti že jeseni. Debela r • krivulja od leve proti S? desni strani karte je od zahoda proti vzhodu tekoča Kolpa. Močna črta od Kočevja proti desnemu spodnjemu vogalu pa predstavlja novo železnico, ki se bo pri postaji Vrbovsko združila z železnico Zagreb - Sušak. Po novi progi bo vozil brzo-vlak od Ljubljane do
Sušaka le 6 ur.
Desno spodaj: Mihael Gajšek, tesar ski mojster v Podsre-di, in njegova žena Marija v krogu svojih otrok ob njuni zlati poroki, ki sta jonedlav no proslavila zdrava in čila
Ljeningrad, nekdanje rusko stolno mesto Petrograd, je pod bolj-ševiško vlado postalo popolnoma mrtvo in zapuščeno.
Pogled na slavni Trg. sv. Marka v Benetkah ob zadnji poplavi, ko je morje stopilo čez bregove.
Desno:
Nova slovenska moda, ki jo bo naše ženstvo zaižjek) Bositi spomladi in je posneta po obleki;naših zalih dV klet z dežde.
Francoski boksarski prvak se pripravlja na borbo s svojim nevarnim tekmecem z žaganjem drv. Tudi najimenitnejši zdravniki trdijo, da je najboljša telovadba in najbolj zdrav šport za ženske in moške — dielo.
Notranjost velikega letalo, ki nam kaže, kako udobno potujejo bogati ljudje že danes po zraku«
Levo:
Od napadalnega stolpa do tanka, najstrašnejšega orožja svetovne vojne. 1. Lesen stolp na valjarjih v starem veku- vojaki so bili na hodnikih dobro zavarovalni pred sovražnikom. Stolp so primaknili k ozidju mesta, loj so ga oblegali. 2. Sotski bojni voz iz leta 1456. Vlekla so ga konji, ki so bili, kakor kaže slika, vpreženi znotraj voznega okvira. — 3. Oklopen municijskt voz, kakršne je imela britska armada v bojih z Buri (1900). — 4. Najnovejši model angleškega tanka (1927), ki je znatno večji in hitrejši od prvih voz.
Molzna krava (prečanski kraji). Ministrski predsednik Vukičevič (z brado na diesni) pravi finančnemu ministru z žehtarjem: »Le dobro pomolzi, dokler ima še kaj mleka, ker bi se potem, ko ga ne bo več imela, lahko spremenila v bika in bi šla z rogmi nad nas ...« Najboljši pomagači pri molži so slovenski klerikalci, ki neprestano nar kladajo nove davke na kmečko ljudstvo.