Moja ura Moja lepa nova ura je leto dni tekla, ne da bi hitela ali zaostajala. To me je tako navdušilo, da sem jo začel nnatrati za najboljžo uro na svetu. Nekega večera pa sem jo pozabil naviti. To me je silno razžalostilo, kakor da bi to bil znak kake nevarnosti. Polagoma pa sem se pomiril in sl mislil, da prepustim uro neizbežni usodi. Naslednjega jutra sem zavil k prvemu urarju, da bi točno naravnal uro. Urar vzame uro v roke, da bi Jo popravil. Pri tem reče: »Ura zaostaja za štiri minute. Uravnalca moram potirniti naprej.« Jaz sem ga hotel zadržati in mu pojasniti, da ura teče Člsto pravilno. Vsa moja zgovornost je bila brezuspešna. Urar je trdovratno vztrajal pri tem, da ura zaostaja za riri mlnute in se mora uravnalec potisniti naprej. Tako je tudi storil, dasi sem skakal okrog njega in ga prosil, naj pustl uro pri miru. Ura je zdaj začela prehltevati, ko da je dobila silno vro<!ino, je stopetdesetkrat zanihala na minuto. V dveh mesecih je prehitela vse ure v mestu ln je bila za dvajset dni pred njimi. Nahajala se je že v drugi polovici novembra in je uživala zimsko veselje, druge ure pa so prišle šele do konca oktobra. Nesel sem jo drugemu urarju, da bi jo popravil. Urar me je vprašal, ali je 2e kdaj bila v popravllu. Odgovoril sem mu, da še ni bila potrebna popravila. Iz njegovih oči je zasijalo zlobno veselje. Hitro je odprl uro, si nataknil na oko povečevalno steklo in pogledal v ustroj ure. čez čas je izjavil, da mora uro očistiti, namazati in naravnati. Gotova bo čez teden dni. Po tem popravilu je ura začela zaostajati. Jaz sem radi tega prepozno prihajal v slulbo, na sestanke, razgovore in — obed. Ura je v prvih štirih dneh pretekla samo tri dni. To se je ponovilo tudi v naslednjih štirih dneh in jaz sem naenkrat ugotovil, da sem že za cele tedne zaostal za ostalim svetom. Uro sem nesel tretjemu urarju. Ta si jo Je rnodro ogledal od veeh strani. »Cilinder je pokvarjen,« j€ nazadnje izjavil ter me zagotovil, da bo v treh dneh uro popravil. Po tej soperaciji« je ura tekla »približno« dobro. A le dva, tri dni. Potem pa se je v njej V8e zmeSalo. Pol dneva je kar drvela, v drugi polovici pa je tekla tako počasi, da so jo druge ure dohitele. Tako je dan končala Istočasno ko one. Nekaj dni sem prenašal to muhavost, potem pa sem se podal z njo k četrtemu urarju. Urar je ugotovil, da je vzmet stisnjena. V nekaj dneh jo je »popravil«. Toda kar je ura na eni strani dobila, to je na drugi strani izgubila. Nekaj časa je tekla, potem pa se je ustavila, nato je spet nekaj časa tekla in se spet ustavila. Kadar je tekla, je razbijala ko kladivo. Prai sem obložil z vato, da udarcev nisem čutil tako močno. Odnesel sem Jo k urarju. Ta jo je popolnoma razdrl in mi povedaJ, da so kazalci vsega krivi. Uro je nato popravil. Po popravilu je ura dobro vršila svoje dclo, le enkrat na uro sta se kazalca sprijela in se skupno Tv_>mikala naprej. Ta stvar me je nekaj časa zabavala, a ker ure nisem mogel vedno držati v roki, da bi takoj popravil kazalca, ko sta se sprijela, sem uro odnesel k urarju. V tem urarju sem prepoznal nekega starega znanca — bivJsga strojnika na parobrodu. Mož jt to natančno pregledal in dejal: »Ura dela s »reveliko paro in je potrebna temeljitega popravila.« Meni so že presedala ta večna popravila, za katera sem izdal že trikrat toliko denarja, kolikor je stala nova ura. Urarju sem rekel, naj kar obdrži uro Jn sem odšel. Naj si on dalje razbija a njo glavo — jaz si je ne bom ... ¦