Poštnina pavislirana. Uredništvo in iipravništvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. Štov. 15. ¥ Ljubljani, 15. appiSa 1922 Lek II. 1191 Iz troj a vsako soboto Celoletna na-nina 37 50 D seina 3 50 „ osamezne /like se ra-Ijo po 75 p. Inseratl Trtrračunaio: pol str. 350 D, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda ?5 p. Naša prva obletnica. 11. aprila letos, to je zadnji torek, je minulo leto, odkar je prvikrat izšel naš list. Eno leto že se bijemo proti centralistični ureditvi naše nove države in proti korupciji, ki je v zvezi s centralizmom. -Ali pa smo dosegli tudi že kakšne uspehe? Priznati nam mora vsakdo, da smo dosegli mnogo. Ko je pred letom osorej izšla prva številka našega lista je bil položaj za nas silno neugoden. V slovenskih političnih glavah se je trdno zasidrala misel centralizacije in končne likvidacije naroda slovenskega. Naši politični možje so iz različnih vzrokov in nagibov izročili usodo slovenskega ljudstva v roke znane belgrajske „porodice“. Ljudstvo naše je molčalo in ni zinilo besedice. Centralisti so imeli lahko delo. Vse politično listovje v Sloveniji, razven malih izjem, nas je proglasilo za ..separatiste", „ru-šilce države", „protidržaven element", „rdeče jezuite" itd. Ljudje so bili tako prestrašeni in terorizirani, da se na naš list večinoma niso upali niti naročiti. Tudi nekateri ..prijatelji" so zmajevali z glavo, češ, avtonomija nedeljene Slovenije pomeni smrt nove države. Naše delo ni bilo lahko. Morali smo s stvarnimi argumenti in resnimi dokazi podpreti svojo idejo. Upamo, da nam morajo i prijatelji i nasprotniki priznati, da je bi naš list v ravnokar dovršenem letu vseskozi stvaren, resen in možat. Svojih odjemalcev nismo prevarili v nobenem oziru. Na domače in zunanje dogodke smo gledali kritično in jih presojali po resnici, brez ozira na desno ali levo. Pripravljali smo na nove politične smernice slovensko ljudstvo, za katerega je prišla doba, da se politično, kulturno in socialno "rcorijentira in z vsemi predvojnimi nasladami, ki ne spadajo v današnji čas, likvidira. Med to navlako štejemo tudi nredvojni brezvsebinski boj za ..liberalizem" in ..klerikalizem". Eden in drugi je mrtev, zato je treba s to šaro pomesti. Danes stoji pred nami eksistenčno vprašanje slovenskega ljudstva, in njegova nova strankarsko-po-litična grupacija po novih gospodarskih, kulturnih in socialnih vidikih nove, povojne dobe, v katero vstopamo! Naš načelni boj psovke naših političnih nasprotnikov niso mogle niti preprečiti niti odvreči. Zaman so naši „cen-tralisti" osnovali prav poseben konkurenčni list, ki bo ostal dokument sramote tiste propadajoče politične klike, ki je zavrgla svoj narod ter izdala njegove življenske interese. Ne zato, da bi državo rušili, temveč zato, da jo ustvarimo in ji damo solidno podlago, smo zapisali na svoj prapor geslo slovenske narodne avtonomije, sledeč zgledom mnogih velikih narodov in držav. Kar so kot dobro spoznali ne le Rusi, temveč tudi Angleži in Amerikanci, pa tudi tisti del slovenskega naroda, ki živi v Italiji, — nc more biti slabo in zanič! Z geslom za narodno slovensko avtonomijo smo obenem započeli boj tudi za samoupravo In samodločbo ljudstva — proti policajski demokraciji, za katero se skriva brezobrazno in neznansko nesramno plačkanje vsega delovnega ljudstva! Potek dogodkov v naši državi nam je dal prav. Ze se kaže, da naše države ni mogoče niti upravno urediti niti drugače konsolidirati na zamišljeni centralistični osnovi. Ljudje, ki so bili še pred enim letom uprav zagamani v centralizem in v predpostavko, da smo Srbi, Hrvati in Slovenci ne samo politično, ampak tudi kulturno, gospodarsko in socialno „eno“, danes dvomijo o tej za-mislici. Iz centralistov postajajo ljudje avtonomisti. Danes je le še prav majhen odstotek našega ljudstva centralistično misleč. Obenem ima naš list tudi to zaslugo, da je pošteno sopomagal vreči politični terorizem manjšine ob tla. Vladni sistem, ki so ga zgradili v Eel-gradu, se ruši in bo v doglednem času povsem na tleh. Bližamo se zopet neki odločilni dobi, ko bodo Slovenci morali imeti jasno pred očmi svoj politični cilj. Ta cilj imamo. Imeli smo ga deloma že leta 1848. in tudi pozneje. Dr. Krek nas je tik pred svojo prezgodnjo smrtjo še enkrat opomnil nanj, češ, narod brez državnosti ni narod! To zavest moramo imeti, ko se bo naša država znova na znotraj preurejevala. Ta cilj nam bodi zvezda-vodnica tudi v bodočnosti, pa bodi ta kakršnakoli — jasna ali temna. In še eno zaslugo ima naš list, ki je ni podcenjevati. Zopet je navezal bratske vezi med Slovenci in Hrvati, na katere smo 1.1918. nekako pozabili. Hrvati nam niso le bratje po krvi, ampak so tudi naši sosedi. Preko njih je tudi vsako politično ujedinjenje s •»Srbi nemogoče, kvečjemu le s pomočjo — bajonetov. Kakor znano, pa se na bajonetih nc more dolgo sedeti! Da je naša ideja pravilna in dobra, nam dokazuje tudi okolnost, da se število naših prijateljev in bralcev dnevno povečuje. Naš list je izmed onih redkih, ki je navezan zgolj na svoje odjemalce pa sc vkljub težkim časom vzdržuje sam. Torej je povsem samostojen in neodvisen. Zato se ne bomo bali tudi v bodoče pisati vedno le po resnici! Z zaupanjem v moralno moč slovenskega ljudstva in z vero v srcu, da globoko koreninimo v njem, bomo neustrašeno kot doslej branili njegova prava, ki mu gredo zaradi njegovega božjega poslanstva, ter kazali pot, ki edina je prava. Naj bi bil naš list naše- mu oplačkanemu in razkosanemu ljudstvo to, kar je žareča baklja popotniku v temni in viharni noči, da doseže čim prej samoodločbo in samoupravo, "o kateri hrepeni, ker mu je neobhodno potrebna! ' \ v Crne bukve slovenskega ljudstva. Slovenija je v naši državi zelo majhna, odkar so jo temeljito porezali na severu in zlasti na jugu. Slovenci smo sicer pretežno poljedelski narod, toda naša dežela je alpska in hribovita in ima zato le redko sejane rodovitne dolinice. Žita se ob najboljši letini pridela premalo za vse prebivalstvo, zato moramo uvažati pšenico, koruzo, oves, ječmen. Kar uvozimo pa moramo plačati in ta denar moramo od nekje imeti. Zato se slovensko kmečko ljudstvo bavi predvsem z domačo obrtnijo: mi delamo leseno robo, kujemo žeblje, kuhamo smolo, tešemo v gozdovih, žgemo posoda itd. Vse to moramo prodati, največ izven dežele. Zato pa moramo imeti prosto pot v svet, ker je sicer krošnja-renje nemogoče. Sedanje na vse strani zaprte in zasiražene meje, silno otežko-čujejo trgovino in promet z domačimi obrtnimi izdelki. Tod nam marsikateri krajcer odpade. Nadalje pridelujemo vino, na Kranjskem po Dolenjskem, v Beli krajini, v krški in litijski okolici, na Štajerskem pa marsikje, zlasti pa okoli Ljutomera in v Slovenskih Goricah. Tega pridelka v sedanjih gospodarskih prilikah ne moremo prodati. Vinogradniki ponujajo sedaj liter vina že po 20 K in še manj, in to samo zaradi pomanjkanja denarja potrebnega za gospodarstvo. Zato pa se temveč vina popije doma. Pijančevanje pa rodi posirovelost zlasti pri mladini. Kmečki gospodarji bi vedeli o tem mnogo povedati. Toda glavni vzrok je le ta, ker se vina ne more nikamor ven prodati. Saj vidimo, da prihajajo celo k nam vinogradniki iz Dalmacije in Banata in prodajajo tu na drobno (na li tre) svoje vinske pridelke. Preje so naši vinogradniki prodajali vino v Gradec, na Dunaj, na Češko. Danes je to skoro nemogoče zaradi prevelikih transportnih sredstev in carinskih mej, ki postajajo v gospodarskem pogledu neznosne. Toraj nam tudi tu odpadejo marsikateri krajcarji. časih so zaslužili naši ljudje pri živinoreji in prešičereji. Danes določujejo ceno živine in prašičev pri nas v Sloveniji in v Banatu. Na drugi strani pa imamo premalo krme. Slovenija ima dovolj krme za sebe samo ob dobrih letinah; v slabih letinah, kakor je bila n. pr. lanjska, jo je. premalo in kmet mora dati svojo živino — hočeš nočeš! — iz rok pod ceno. Toraj padajo tudi dohodki iz naše živinske prireje. Kaj pa — dolarji? Slovencev je bilo vedno nad 100.000 v Ameriki. Tam so povečinoma delali v jamah dolga leta, šparaii na vse pritege, ničesar si niso privoščili — samo stiskali so odvišne-dolarje in jih pošiljali domov. Od teh pristradanih in prišparanih dolarjev je živel marsikakšen dom, marsikatera bajta se je popravila, marsikateri fant je na račun dolarjev študiral, marsikatera mamica si je ob nedeljah na račun dolarja privoščila mesa in julice, marsikatera parcela se je odkupila od gospoda... Danes dolarji vedno bolj redko prihajajo, deloma zato, ker je tudi v Ameriki gospodarska kriza, deloma pa zato, ker je Amerika našim ljudem zaprta. Samo okolo 5000 ljudi sme iz naše dFŽave tja vsako leto. Pa še za te se tepejo razne tuje (po novem tudi „ ..domače" “) prekomorske družbe, kdo jih bo izvozil in pri tem ..zaslužil." Časih so naši ljudje v skrajni sili hodili tudi na razna primorska mesta, predvsem v Trst in na Reko. Tudi ta izhod je danes zaprt za naše ljudi. Tako gremo veliki revščini nasproti. Pa ne še dovolj. Pri tem ravno slovenskemu ljudstvu nalagajo davke, da je joj. Naša država je že tako uštimana, da jemlje najprej pri revežu. Hišni posestnik, ki ima 200.000 K vredno hišo plača v Sloveniji povprečno 4.400 K davka, na Hrvaškem povprečno 3.000 K, v Srbiji povprečno 1800 K in v Bosni povprečno 2200 K. Slovenski kmet, obrtnik, industrialec in delavec plačajo povprečno precej večje davke kot pa njihovi tovariši na Hrvaškem, v Bosni in v Srbiji. Na primer samski delavec v Sloveniji, ki zasluži na leto 60.000 K na mezdah mora plačati od tega svojega zaslužka 7200 K davka, v Srbiji pa plača isti delavec le 1264 K ali 316 dinarjev! Istotako je z. industrijskimi podjetji. Obrat v katerega je vloženo n. pr. 4 milijone kron kapitala je v Sloveniji obdavčen s približno 200.000 K, v Srbiji pa plača ravnotakšno podjetje povprečno le 72.000 K davka! LISTEK. GPS. »Glavni- Prosvetni Savet" — tako je treba brati te tri črke našega naslova — je via faeti dobil odločujoč vpliv v naših prosvetnih vprašanjih, ki se hoče sedaj naravnost uzakoniti. Zato menda ne bo odveč, če si nekoliko ogledamo njegovo zgodovino in njegovo sedanje delovanje. Ta „Savet“ je po svoji zgodovini častitljiva in po svojem namenu pametna institucija. „Knjaz“ nekdanje Srbije, Aleksander Karadjordjevič, je že 3. julija 1845. leta (po njihovem štetju) podpisal poseben zakon, ki je določil „Ustrojenije Odbora Prosveštenija", ki bi naj bil nekak pomožen organ :,Popečiteljstva Prosveštenija" (tako so takrat imenovali ministrstvo prosvete). Naloga tega organa je bila pomoči ministrstvu pri nje- govi skrbi za povzdiganje narodne prosvete z nasveti glede vseh reči, ki bi mogle vplivati na razširitev znanosti in koristnih ved v domovini. Ta naloga je obsegala predlaganje glede obsega pouka, njegove metode, učnih knjig, pa tudi popolnoma personalne stvari, kakor so n. pr. učna kvalifikacija in disciplinarni slučaji. Izprva je ta „savet“ sestajal iz devet ljudi, ki niso bili uradniki ministrstva prosvete, ki pa jih je ..knjaz" na predlog ministrstva imenoval za dobo treh let. Fungiral je na ta način, da je vršil naročila ministrstva, imel pa je tudi pravico, iz lastne inici jati ve dajati ministrstvu samostojne predloge. Njegovi sklepi, ki jih je ministrstvo odobrilo, so se predložili knezu kot predlog ministrstva; če se ni ministrstvo strinjalo s prosvetnim svetom, mu je mnenje zavrnilo z motivacijo, in v ponovnem slučaju oboje predložilo knezu v odločbo. Za to svoje poslovanje so dobivali člani po 180 (sto in osemdeset) tolarjev letne plače. Med člani je moral vedno biti vsaj en duhovnik. Za spccijelne naloge se je v tem svetu 1. 1849. ustvarila posebna „Škol-ska Komisija", ki se je morala pečati s pregledovanjem šolskih knjig. Ves ta posel je morala opravljati brezplačno, toda za posamezna cenzurirana dela je dobivala nagrade. Nje sled je izginil v livarni topov v Kragujevcu, kamor so prepeljali leta 1876. nje zalogo knjig in njen arhiv, ki se je spremenil v — pa-trone. Tako je šele 16. decembra 1879 narodna skupščina čula tekst knezovega ukaza, s katerim je prosvetno ministrstvo dobilo pooblastilo, da predloži zakon o uredbi novega ..Glavnega Prosvetnega Saveza". Ta zakon je dobil sankcijo 1. marca (po njihovem) 1. 1880. Njegov namen je ..dajanje mnenj v vseh važnejših vprašanjih višjega in nižjega šolstva, notranjega in zunanjega razvoja šolstva in šolske učne in znanstvene književnosti." Delokrog je ostal v glavnem oni, kakor je bil v 1. 1845. Z nekaterimi spremembami je bil sprejet nov štatut 1. novembra 1. 1886. Od ministrstva je bil „savet" relativno neodvisen; vendar pa ne tako daleč,1 da bi razna ministrstva ne skušala vriniti svojih želj — posebno v osebnih vprašanjih — članom, kar se jim je včasih res tudi posrečilo. Tako je ministrstvo s pomočjo „saveta" včasih zaradi ..politične agitacije" nekatere profesorje pognalo iz državne službe, druge pa povišalo v činu. — O delu prosvetnega saveta se je najlažje informirati iz ..Prosvetnega zbornika", ki je leta 1895. izšel na 82 polah. >C* Po prevratu in izvršenem „ujedi-njenju" je ta institucija, dasi po svoji zgodovini in nalogah, pred vsem pa po svoji sestavljenosti-čisto srbijanska, svoje delovanje kratkomalo razširila na celo državo, ne da bi se bila s kooptiranjem strokovnjakov iz drugih pokrajin primerno razširila. Za tako spremembo osebja je bilo sicer časa in prilike dovolj, toda očividno za to ni bilo volje. Tako je še 27. maja 1921 prosvetno ministrstvo imenovalo sledeče nove — izredne — člane prosvetnega saveta: pokrajinska šolska nadzornika Dragomira Naše ljudstvo vse to trpko čuti; na eni strani poslabšanje gospodarsko-pri-dobitnih razmer, na drugi strani pa čuti — kožoderstvo! Poleg tega vidi, kako se kapital vsepovsodi koncentrira, da bi potegnil kar vso kožo iz še živega telesa. Ker ni videti izhoda, ljudstvo molči v svojem obupu. Poleg vseh teh težkoč je prišla za naše preprosto in delovno ljudstvo še ena — moralna klofuta! Hraniti in misliti na bodoče dneve — to je postalo nepotrebno — kaj nepotrebno? Naravnost škodljivo! Denarna vrednost je vsak dan manjša, zato štedenje nima pravega pomena. Čim preje se trdo zasluženih novcev iznebiš, tembolje! To pa je naša najhujša rana, ker jemlje vsak up na samo-odpomoč. Pomisliti se mora pri tem tudi, da marsikateri izdelki, ki jih doma nimamo in jih moramo uvoziti — na primer obleko, razno orodje itd. — stane veliko več kot nekdaj, ker se mora za vse to plačati velika uvozna carina, med tem ko v prejšnjih časih za blago, ki se je kupilo na pr. na Češkem ali na Dunaju ni plačevalo nobenih colnin. Zlasti naše revno kmečko ljudstvo se je silno razveselilo besedi regenta Aleksandra v njegovem manifestu z dne 24. decembra 1918., kjer je dobesedno rečeno: „Jaz želim, da se takoj pristopi k pravičnemu reševanju agrarnega vprašanja in da se nkinejo „kmetstva“ (desetino plačujoči kmet v Bosni) in velika posestva. V obeh primerih se bo zemlja razdelila med siromašne poljedelce. Naj bo vsak Srb, Hrvat in Slovenec na svoji zemlji svoj gospodar. V svobodni naši državi so mogoči in tudi bodo samo svobodni lastniki zemlje. Zato sem pozval svojo vlado, da takoj sestavi komisijo, ki bo pripravila rešitev agrarnega vpra- Slovenci in Hrvati smo pred 1. 1918. živeli v veliki Avstro-Ogrski monarhiji. Tam nas ni nihče vprašal: ali hočeš?, temveč so nam vedno in v vsem zapovedali: moraš! Zato so bili franki — cesarski; ceste bele so bile — cesarske; himne naše so bile — cesarske; državne službe so bile — cesarske; postavam smo rekli- da so — cesarske, skratka, vse kar je bilo važnega in lepega in imenitnega je bilo — cesarsko! Svetovna vojna je ljudi spravila v ogenj in k — pameti. Končno, leta 1918., je cesar padel, njegova armada se je razkropila in postali smo — svobodni! Resnično svobodni! Ustanovila se je tako-zvana „Narodna vlada za Slovenijo". Ta vlada je bila sicer svobodna, ampak tudi jetična, to pa zategadelj, ker so bili ljudje, ki so jo tvorili — politično nejasni. Slovenija je bila leta 1918. pravzaprav in de iure samostojna slovenska republika! Tega pa nikdar nikoli ni nihče javno izrekel, tudi njena ..republikanska" vlada ne! Duh hlapca je živel v nas, ki smo takoj spočetka svoje svobode mislili in se zanašali na milost — drugih. Komaj svobodni in enakopravni, smo že mislili tja tujega gospodarja, ki nam bo delil —-bratsko milost. Ze smo zopet pripravljali svoj politično nacijonalni piskerček, v katerega naj kane malo peteršiljčka od slučajno mimoidočega — gospoda. Go- Obradoviča in Nikolo Rakiča, profesorje beograjske univerze Nedeljka Košanina, Branka Panazeviča in Veselina Čajka-noviča, ravnatelja I. beogr. moške gimnazije Svetolika Stevanoviča, ravnatelja 1. kragujevške gimnazije Teodosija Boš-koviča, ravnatelja gimnazije v Velikem Bcčkercku, Mateja Stanojloviča, inspek-tora prosvetnega ministrstva Milana Kariča, profesorja velike pedagoške šole Dušana Rajičiča, beograjske gimnazijske profesorje Danila Katiča, Radi-voja Iliča, Simo Cvetkoviča, Leposavo Boškovičevo in Košaro Cvetkovičevo, beograjska učitelja Milutina Stankoviča, Dimitrija Sokoloviča in učiteljici Svako Radičevičevo in Darinko Gavrilovičevo. Princip, po katerem se je minister ravnal pri izberi teh novih članov, je tako jasen, da ni treba o njem še izgubljati besed. Med tem pa „savet“ mirno razpravlja- sklepa in odloča o stvareh, ki ali zadevajo vso državo ali pa obravnavajo tvarino, ki je vsem članom tega saveta popolnoma tuja. Prosvetni savet je for- šanja, a „kmete“ (v Bosni, plačujoče hak agam) poživljam, da z zaupanjem v mojo kraljevo besedo, mirno počakajo, da jim naša država postavnim potom preda zemljo, ki bo vnaprej samo božja in njihova, kakor je to že odavno v Srbiji." Pri nas so mnogi, ki so vsled spremenjenih gospodarskih prilik zapadli u-boštvu, dolgo čakali na agrarno reformo, upajoči, da dobijo nekaj zemlje ali pa primeren užitek v veleposestniških gozdo-vin. To upanje pa je varljivo, ker je sedanja vlada opustila misel na izvedbo agrarne reforme ter se danes veže z raznimi nemšimi veleposestniki — proti slovenskemu kmečkemu in delavskemu ljudstvu! Kaj torej? Obupati ne smemo. Pomoč je — v nas samih! Zopet se bo treba poprijeti podrobnega gospodarskega in kulturnega dela v rodbinah, v vaseh, v občinah. Zopet bo treba zaupati le sebi samemu, kajti napačno bi bilo, da bo naše ljudstvo rešil kdorkoli izven nas. Zopet bo treba izobraževati se, zopet bo treba postaviti na noge stare zadružne organizacije in po potrebah ustanoviti nove. Zlasti pa bo potrebno, da se zavedamo svoje slovenske skupnosti in hotenja, da hočemo vsi k enemu — skupnemu cilju. Prva stopinja do tega cilja bo naša slovenska avtonomija. Ko to dosežemo — in če bomo resni in imeli voljo jo tudi bomo — bo nadaljno naše gospodarsko-obnovit-veno delo mnogo, mnogo lažje kot je danes. Potem bomo šele videli, kaj je naše in s čim smemo in moremo gospodariti. Pri tem pa moramo vedeti in vedno imeti pred očmi, da hodijo med nami volkovi v ovčjih kožah. Takih je še mnogo in tudi novi so na vidiku. Sodite pa stranke in ljudi po dosedanjem delu! spod vrže čik vstran, — berač ga pobere! „Cesarska“ politika! Leta 1918. je tudi socialno vse vrelo. Tedaj je bila spričo sovjetske ruske republike zelo verjetna svetovna socialna revolucija. Ruska sovjetska vlada je storila mnogo, da pride do velike svetovne socialne revolucije. Delalo se je na to i v zapadni Evropi i v Aziji. Že se je zdelo, da bo ta cilj tudi dosežen. Toda Nemci niso prav hoteli in brez njih in proti njim je bilo nemogpče. Zaman so govorili zastopniki sovjetske Rusije na kongresih neodvisne socialistične stranke v Nemčiji, zaman na zborih laške socialistične stranke, zaman na kongresih francoske socialne demokracije. Na Dunaju zapo-četa boljševiška propaganda je splahnela ob odporu avstrijske socialno-demo-kratične stranke in njenih vodnikov. Propaganda v Poljski je zamrla, ko je poljski imperializem zmagoslavno zavrnil sovjetskega Hmelnickega — Budje-nija. Propagando v Rumuniji je zavrla nizka omika sužnja romunskega bojarja (veleposestnika), v Jugoslaviji je komunizem zagrešil taktične napake, ki so vrgle njegovo propagando ob tla, v Bolgariji pa je kmečka stranka Stambulij-skega ostala zmagovita napram komunizmu — skratka, izgledi na svetovno ali vsaj evropsko socialno revolucijo po vzoru Rusije so postali minimalni. Ljenin muliral načrt zakona o ljudskih šolah, ki bi naj veljal za celo državo, on je formuliral enak načrt zakona o srednjih šolah, v katerem bi se mu naj nekako uzakonila pravica, da bodi baš on najvišja in zadnja instanca, ki bi odločala v spornih vprašanjih našega kulturnega dela. Prosvetno poverjeništvo v Ljubljani je predložilo ministrstvu v odobritev novo izdajo Breznikove „Slovenske slovnice" in Grafenaurjevo ..Čitanko za višje razrede srednjih in njim sorodnih šol,“ da se pripustita kot učni knjigi na slovenskih srednjih šolah. Ministrstvo je obe knjigi — kako neki bi naj drugače ravnalo? — poslalo ..Prosvetnemu sa-vetu“; ta je v svoji seji dne 1. junija 1921. leta za vsako določil po tri recenzente in sklenil, da naj avtorja (oziroma poverjeništvo) deponirata za trud recenzentov pri slovnici 300 (tri sto) dinarjev, pri čifanki pa 450 (štiristo in petdeset) dinarjev. (Čudno, da so čitanko taksirali više ko slovnico; mogoče je bolj debela)? Kaj so gospodje receri-zentje rekli, nam ni znano; tudi ne ve- bo v Genovi sedel za mizo, da se poraz-govori z meščanskimi vladami zapadne kapitalistične Evrope — kot „trgovec“. To vse so reči, ki smo jih mogli in smo jih tudi spoznali že 1. 1919. in 1920. Spoznali pa smo tudi, da stoji pred nami še nerešena politična revolucija v raznih evropskih državah, zlasti pa v onih, ki so na novo nastale. Med temi državami smo tudi mi. Nihče ne more reči, da 1. 1918. ni bilo 90 odstotkov slovenskega ljudstva republikanskega mišljenja. Otresli smo se tuje fevdalne nadvlade, katere simbol je bil „Cesar“ in naravnost blazno bi bilo misliti, da si ga večina želi zopet nazaj. Samoobsebi se nam je zdelo pojmljivo, da smo in bomo poslej — republikanci! Toda mi smo se obenem „ujedinjevali“ z Hrvati in Srbi. In zlasti ker so bili Srbi monarhisti in so prinesli s seboj svojega kralja, smo se troštali z demokratično monarhično vladavino; končno so naši politični voditelji, ki pa jih narod za ta primer ni pooblastil, rekli svoj ja in amen. In tako smo dobili monarhijo. Mi Slovenci bi k temu komaj kihnili in ne prišlo bi nam niti na um, ugovarjati narejenemu dejstvu, da nam sosedni Hrvati ne bi dali znova misliti o tem vprašanju. Toda ne samo Hrvati, ampak tudi prilike v državi SHS, kakor so se razvijale zadnja tri leta in zlasti zadnje čase. Da smo dobili takoj spočotka avtonomijo, bi kaj malo čutili in vedeli o tem, ali živimo v kraljevini ali pa v republiki. Toda centralzem v državi in vse njegove krvave posledice so nam čisto jasno in nedvoumno postavile pred oči živo zavest, da živimo v centralistični monarhiji, in ne v — avtonomni republiki! Nihče v Jugoslaviji ni toliko škodoval dinastični in monarhični ideji kot naši centralisti, zakaj danes — govorimo vedno le v imenu Slovenije! — je pri nas gotovo — 99. odstotkov republikancev med kmečkim in delavskim ljustvom. Zato stojimo v naši državi pred novo politično revolucijo! Ali se bo ta izvršila mirno, recimo ob priliki volitev, ali pa bo našla kakšen drugačen izhod, to se danes še odteguje naši presoji. Fakt pa je, da stojimo pred vprašanjem, kako se bo in se mora rešiti naš notranji državni problem. Hrvati so po veliki večini republikanci. In Hrvatje so — narod, ravno tako, kakor sp Srbi narod in kakor smo Slovenci — narod. Po izidu zadnjih volitev v konstituanto sodeč, so se Hrvati v banovi izrekli ti veliko večino za republiko in sicer za ..Hrvaško kmečko republiko." Ti izvoljeni hrvat-ski republikanci so izjavili sledeče: „Mi z veseljem priznavamo činjenico, da smo ne samo mi Hrvati, Srbi, Slovenci in Bolgari, temveč da smo vsi Slovani ne le jezikovna, temveč tudi ena moralna in duhovna celota. Toda vsa naša hrvaška preteklost in posebno žalostne izkušnje zadnjih dveh let nas uče, na niti mi Hrvati in Srbi nismo en narod v političnem smislu te besede, to je, da Hrvaška s svojo ogromno republikansko kmečko večino ne more biti ena država s Srbijo dokler je Srbija kraljevina, že zato ne, ker to Hrvaška biti noče. Hrvaška pa kot tisočletna politična in narodna, kulturna in gospodarska individualnost ima pravico to ne hoteti, t. j. ima popolno in neomejeno pravico do svoje samoodločbe." In na drugem mestu pravijo hrvaški kmečki republikanci: „da je mogoče, da žive i Hrvati i Srbi i Slovenci na seda- mo, ali se knjige smejo rabiti po slovenskih srednjih šolah. Eno pa je jasno: ob taki praksi se bo prav lahko zgodilo, da bo kako knjigo dobil v roke recenzent, ki za tak posel nima nobene druge kvalifikacije ko dejstvo, da bi že pred letom 1914. lahko bil čian srbijanskega „Glav-nog Prosvetnog Saveta". V resnici je ta „GIavni Prosvetni Savet" v sedanji obliki in s svojimi aro-giranimi pravicami v današnjih razmerah nevzdržljiv. Ali se naj drži tradici-jonalnega obsega svojega delokroga, to se pravi, omeji svoj vpliv samo na oni del naše države, ki ima v njem svoje zastopnike, ali pa se mora totalno spremeniti. Po svoji današnji sestavi nima pravnega niti moralnega naslova za pravice, ki jih vrši in ki si jih prisvaja. Ta in tak »prosvetni savet" je najlepši in najsimpatičnejši plod ..ujedinjenja". kakor si ga predstavljajo — drugi. Drugi, ne pa mi, ki si ga nikdar nismo tako mislili in ga tudi danes ne umevamo tako. njem našem skupnem državnem zemljišču, ki ima mednarodno priznane meje, kakor je n. pr. bilo tudi nemško cesarstvo od leta 1871. dalje razdeljeno ne samo na štiri kraljevine — med katerimi je bila Bavarska s svojo lastno diplomacijo in svojo lastno vojsko — temveč tudi na tri neodvisne republike: Hamburg, Bremen in Liibeck. Hrvati streme toraj po federalizaciji in jo zahtevajo. Oni hočejo, da bodi njihova hrvaška država — republika in pravijo, da nimajo pravice ugovarjati Srbom, ako sami žele imeti v Srbiji monarhijo. Ako bi se Jugoslaviji danes ali jutri priključili tudi Bolgari, bi imeli tudi oni vsak čas pravico proglasiti svojo bolgarsko republiko ali pa si pridržati svojega sedanjega kralja Borisa. Zakaj pa vstrajajo Hrvatje v svoji nepomirljivi odpornosti, zahtevajoči, da se umakne srbska vojska iz njihove dežele, da morejo takoj osnovati lastno republikansko vladavino? Oni se pritožujejo nad sedanjimi političnimi razmerami, ko se ne vpošteva volja večine naroda, temveč se vlada hrvatsko ljudstvo od ljudi, ki jih ono noče. Zlasti se pritožujejo tudi nad tem, da jim je bil ukinjen ban in hrvaški sabor ter se hoče sedaj hrvaško državo deliti „na oblasti", nadalje nad tem, da je bila Dalmacija nekako izločena iz hrvaške državno-pravne sfere, da se neljube politične osebnosti zapirajo, batinajo, ubijajo in uničujejo. Toda oni navajajo tudi gospodarske razloge za svoj sedanji odpor! Hrvaški republikanski poslanci so rekli v neki svoji spomenici v tem pogledu tole: „Na presenečenje vseh gospodarskih krogov in na nepopisljivo ogorčenje naroda je bila odvzeta poglavitno hrvaški, slovenski in srbski kmečki in delavski sirotinji ena petina gotove imovine pri markiranju kron ob formalni obljubi vlade, ki pa še do danes ni izpolnjena, da se bo ta svota, ki znaša blizo ene miljar-de, zopet povrnila. Kmalo za tem je zopet ob markiranju kronskih novcev bila ista sirotinja prikrajšana za milijone povodom ponarejenih mark na tisočakih. Vlada pa ni poiskala in kaznovala ponarejalce teh mark in bankirje, ki so pretvarjali z žigosanjem avstrijske in madžarske krone v — jugoslovanske. Med tem je vlada ob enodušnem protestu vsega naroda in vseb gospodarskih krogov in korporacij na jugoslovanskem področju bivše Avstro-ogr-ske monarhije samovoljno odredila in izvedla izmeno štirih kron za en dinar ter se je tako kmečki in delavski sirotinji s tem nečuvenim nasiljem odvzelo nadaljne tri četrtine gotovega imetka, s čemer je bila izzvana v gospodarskem življenju takšna draginja, ki bi sicer v naši kmečki deželi nikoli nastati ne mogla. Najsamovoljne in neznosne carine, odrejene in pobirane na turški način, nadalje z enostavno ministrsko odredbo početvorjeni ali z enakimi naredbami uvedeni novi davki, so neznansko ogorčili ves narod • brez razlike političnega mišljenja in brez razlike stanu, jezika in vere, tako da je v zgodovini težko najti primera takšne splošne in opravičene nezadovoljnosti, katera je posebno v banski Hrvaški našla duška v tem, da je pri volitvah od 440 tisoč oddanih vo-livni kroglic bilo 280 tisoč republikanskih, a komaj 158 tisoč monarhističnih." Vse te gospodarske nadloge, ki nam jih je naprtila slaba politika in belgraj-ski centralizem čutimo tudi mi Slovenci, in sicer še težje, ker smo gospodarsko šibkejši od Hrvatov. Tudi v političnem pogledu se večina slovenskega ljudstva ne upošteva prav nič. Poleg tega imamo mi še politično sramoto, da so nekateri slovenski poslanci z našim narodom mešetarili z belgrajsko vlado za svoje osebne koristi, drugi pa se obnašali dvoumno, ko so polagajoč prisego monarhiji, zatajili republikanski program, vsled katerega jih je ljudstvo volilo. Vsi poznamo te poslance, ki naj ljudstvo v bodoče napodi z mokrimi cunjami, ko pridejo zopet po lahkoverne glasove! Danes je vsakdo prepričan, da mora priti do revizije ustave, ki naj jugoslovansko državo na znotraj uredi po načelih avtonomije ali pa celo — federacije. če bodo dobili Hrvatje neko posebno izvzeto stališče v državi — o čemer danes prav za prav ne moremo več dvomiti! — se moramo vprašati, kaj bo v tem trenotku s Slovenci, če zopet ne Centralistična monarhija ali federativna republika? * bodo imeli svojega lastnega jasnega političnega cilja, kakor je bil to slučaj leta 1848. in leta 1918.? Zato pravimo, da je naš‘političcn cilj lastna državnost na narodno priznanem teritoriju Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ali naj ima ta lastna državnost monarhistično ali republikansko obliko — o tem pa naj odloči ljudski plebiscit, ne pa volja in čustva posamezni političnih oseb! Mi vsi vemo, da so monarhije dobre in slabe (zgled Angleška in predvojna Avstrija), da pa so tudi republike slabe in dobre (zgled Francoska in Švica). Demokratično čustvo in prepričanje nam pravi, da bi pri nas republika morala biti kmečka in delavska, ker sta to poglavitna socialna stanova slovenskega naroda! Veliki napredni in kulturni narodi si večinoma volijo republikansko obliko vladavine: Francozi, Amerikanci, Nemci, Rusi, Ce-hoslovaki, Poljaki, Švicarji itd. Naj to-raj obvelja v tem pogledu volja naroda! Naš politični cilj. Od več strani so nam izrazili željo, naj ponatisnemo članek „Naš politični cilj“. Tej želji drage volje ustrezamo. Članek se glasi: „Kadar človek doraste, stremi za tem, da postane sam svoj in kolikor mogoče neodvisen gospod. Vsak kmečki fant gleda, da prevzame po svojem povratku od vojakov domače gospodarstvo in se postavi na svoje noge; vsak rokodelski pomočnik se trudi, da odpre svojo lastno delavnico in si ustvari svoj dom. Tako je tudi z narodi. Vsak narod, ki se zaveda svojega življenja, si hoče ustvariti svoj dom, t .j. svojo lastno državo. Zgodovinski razvoj vseh velikih in malih narodov nam to priča. Tudi malih narodov — to nam dokazuje zgodovina Bolgarov in Srbov. Bolgari in Srbi so se borili stoletja, da si pridobe, svoj državni dom. Lastna narodna država je bila za Bolgare in za Srbe jasna zvczda-vodnica, to je bil za oba naroda njihov glavni politični cilj. Lastna država in Slovenci. Slovenci smo imeli nekdaj v davnih časih tudi lastno državo. Tekom stoletij pa je spomin na lastno državo med Slovenci ugasni!. Usoda je hotela, da smo prišli pod oblast močne države, ki ni bila zgrajena na narodnostnem, ampak na čisto drugih principih in silna državna moč Avstrije v dobi absolutizma nas je tako pritisnila k tlom, da se kar nismo upali misliti na svoj lastni državni dom. Zadovoljili smo se po letu 1848. samo z zahtevo po skromnem lastnem stanovanju v veliki avstrijski državni hiši in sicer v obliki nar. avtonomije pod firmo Zedinjene Slovenije. Šele za časa svetovne vojne je zapisal pokojni dr. Krek ob priliki agitacije za majsko deklaracijo, „da narod brez lastne državnosti ni narod.“ Na te prevažne besede pa je slovenski narod kmalu — pozabil. Ali smo Slovenci narod? Dve trditvi sta, ki sc borita danes za prvenstvo: Hni trde, da Slovenci nismo narod, drugi pa trde, da smo narod. Hni nočejo priznati in poznati ne Slovencev, ne Hrvatov, ne Srbov, ampak pravijo, da smo vsi skupaj »Jugo-slovani“. Drugi pa trde, in med te spadam tudi jaz, da so na svetu Srbi, da so na svetu Hrvati, da so na svetu Slovenci, in da ljudi, ki bi se sami sebe na-zivali »Jugoslovcne**, na svetu ni. Pojmi kakor „Jugoslovan“, „Roman ali „Gcr-man“ ali „Slovan“ so pomožni znanstveni pojmi, ustvarjeni od učenjakov v svrho ..ekonomije mišljenja**. Kakor pravi Anglež, da je Anglež in ne »German, tako pravi tudi Slovenec, da je Slovenec. Kadar pa govori učenjak o Slovencih, Hrvatih itd. skupaj, jih na kratko imenuje »Jugoslovane*1, da si prihrani čas in prostor. Isto je, kakor pri živalih: Mi poznamo pač konje, goveda, pse itd., nikjer pa nimajo pri hiši „se-salca“ — ta se nahaja samo v učnih knjigah kot pomožni znanstveni pojem. Slovenci torej so in se tega tudi zavedajo, da so. Za to so Slovenci narod. Politični cilj Slovencev. Slovenci smo majhen narod, ki se je pozno zavedel svojega življenja kot narod. Toda dejstvo, da smo majhni, po mojem mnenju ne more in ne sme biti nikaka ovira, da ne bi nalik dorastlemu kmečkemu fantu stremeli za lastnim državnim domom. Lastna država, to inora biti naš glavni politični cilj. Pa bodo rekli mnogi: Tega ne bomo dosegli! Tako govorjenje je napačno. Dosegli ga bomo, če bomo hoteli. Hoteli bomo pa, če se tega cilja zavedamo, kakor so sc ga zavedali in tudi dosegli Srbi in Bolgari. Zato ravno pravimo, da je to naš cilj, kakor je socialni cilj krščanstva izražen v nauku: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe: Tudi to je cilj, ki ga pregrešni svet še dolgo ne bo dosegel, a vendar je ta nauk visok in vzvišen cilj, ki sveti pred nami. Lastna državnost. Po svetovni vojni sklenjene in podpisane mednarodne pogodbe so priznale Srbom, Hrvatom in delu Slovencev skupno državno ozemlje, na katerem naj bi si ta trojica zgradila skupno državno hišo. Zato je umevno, da bomo Slovenci težko dosegli pravi politični cilj vsakega zavednega naroda, namreč lastno državo, niso pa mednarodne pogodbe nikaka ovira, da zahtevamo na skupnem ozemlju in v skupni državni hiši vsaj svoje posebno stanovanje, do katerega bomo imeli mi sami ključ v rokah. Z drugimi besedami: Če že ne moremo v doglednem času priboriti si lastne države, moramo zahtevati vsaj iastno državnost. Če že lastne hiše ne moremo imeti, moramo hoteti vsaj lastno stanovanje, v katerem bomo mi sami gospodarji. Kdor nima ne lastne hi še, ne lastnega stanovanja, je na slabšem kot najslabši bajtar ali osebenek. Ta ima vsaj svojo streho; kdor pa nima ne bajte in ne stanovanja, mora ležati v hlevu v listju in služiti. Tak človek je hlapec in suženj, ki ne more in ne sme imeti svoje volje in tudi narod je ne more imeti, če nima vsaj stanovanja. Narod pa, ki svoje volje ne more udejstvovati niti v najmanjši meri, ni narod in mora zamreti. Pred svojo smrtjo pa mora bridko okušati resnico Prešernovih besed, »da so pod svitlim solncem najhujši sužnji dnovi.“ Kdo pn mora biti nosilec narodnega političnega cilja? Jasno je, da mora biti nosilec narodne volje oni sloj naroda, ki živi od narodne zemlje: to je kmet. Na zemlji in od zemlje, ki jo obdeluje slovenski kmet, živita poleg kmeta tudi obrtnik in delavec, ki tudi opravljata važne socialne posle, živita pa končno le od — zemlje. Ta kmet se mora zavedati, da ne potrebuje le on sam za svojo osebo lastnega doma, ampak da ga potrebuje tudi cela skupina slovenskih kmetov z delavci, obrtniki in inte ligenti vred. Kadar bo ta zavest skup nosti prodrla med slovenskimi kmeb, potem ne bo dolgo trajalo, da bomo imeli Hovenci kot pretežno kmetiški naro vsaj svojo državnost, če že ne svoje države, ki bo omogočala tudi delavcu in inteligentu udobno življenje na temeljih socialne pravičnosti. Naša sedanja politika. Vnanje razmere, v katerih smo živeli Slovenci, nam niso dajale baš mnogo upanja na ustvaritev lastnega do ma. Bili smo hlapci, ki smo se čutili v tuji hiši — zaradi prilično dobrega go spodarstva — precej dobro, in samo ob posebnih prilikah mislili na lasten dom. Zato smo delali za — druge in razmišljali o tem, kako bi tujo hišo nanravili kolikor mogoče udobno in se lotili raznih »principov**, po katerih naj bi bila urejena tuja hiša, da bi sc mogli tudi mi v njej počutiti kolikor mogoče dobro. Eni so se ogrevali za »naprednost1, drugi za »socialnost** itd. Jaz pa mislim (ampak samo svoje misli ne vsiljujem nikomur), da je važnejše, najprej imeti hišo oziroma stanovanje in šele potem misliti na to, s kakšno politično barvo bom hišo pobarval! Kaj mi pomagajo polni lonci najrazličnejših barv, če pa nimam ne hiše, ne mize in ne stola, da bi. ga barval? Zato pravim: Najprej hiša, potem barva! Nnjprej ali popolna ali vsaj kolikor mogoča velika politična neodvisnost in samostojnost, najprej lastna državna hiša, potem pa jo urejujte na znotraj tako, kakor to hoče — narod sam! »Narod brez lastne države ali vsaj državnosti ni narod !“ — Zapomnimo si to! Kaj storiti? Zato mislim, da ne bi bilo morebiti napačno, če bi med Slovenci zapihalo nekoliko sape po lastni državnosti. Ker pa mora biti nosilec državnosti v prvi vrsti kmet, zato nam je kot narodu potrebna organizacija, ki bo širom cele Slovenije vzbudila med ljudmi misel in željo po lastni državi. Mi moramo v sedanjem političnem metežu dobiti organizacijo, ki bo slovenska in kmečka in če narod sam to odloči, morda republikanska. Prost mora biti, prost moj rod. — Na svoji zemlji svoj gospod!“ Kakšnega pomena bi bila poživitev Krekovega izreka o lastni državnosti za obmejne Slovence in za one, ki so danes ločeni od nas, pa menda ni treba posebej razlagati nikomur. Jugoslavija. V sebi zaokroženi, enakopravni deli Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolga-• ov morejo tvoriti višjo, življenja zmožno in od sosedov vpoštevano skupno državo — Jugoslavijo. Ta država pa more biti urejena le federativno, da se izognemo medsebojnim sporom, pa tudi nasilju, kakor ga opažamo danes. Ta smoter se more doseči le, ako se Slovenci zavedamo, da smo tudi bistven, toraj potreben del jugoslovanske države! Genovska konferenca. Velika gospodarska konferenca za obnovo Evrope v Genovi se je pričela po dolgih predpogajanjih med različnimi vladami 10. aprila. Konferenca sama ne tvori zase posebnega poglavja evropske povojne politike. Začetek leži v Was-hingtonu. Konca in kraja teh konferenc pa ni mogoče predvideti, kajti tudi Genova ni da bi morala pomeniti definitivno likvidacijo svetovne vojne in povratek v mirno razpoloženje Evrope. Tehnične priprave za konferenco Nastanitev ogromnega števila zastopnikov 34 tujih držav, časnikarjev itd. je prizadevala laški vladi mnogo dela in mnogo skrbi. Vlada je najela v mestu in v okolici nad 200 hotelov, vil in privatnih stanovanj, katere je dala udeležnikom konference na razpolage. Promet je uredila tako, da je članom konference pot do konferenčne »palače St. Giorgio** vsak trenutek omogočena z najrazličnejšimi vozili. Poštno, brzojavno in telefonsko službo opravljajo prvovrstne moči in vpostavile so sc nove brzojavne in telefonske zveze, ki omogočajo direktne spoje med Genovo in skoro vsemi evropskimi centri. V vseh konferenčnih uradih pa opravljajo službo najboljši italijanski uradnim. Jugoslovanska delegacija v Genovi. Za jugoslovansko delegacijo je pripravljen kot bivališče hotel »Gugliel-mina“ (Viljemina) v Rapallu. Našim delegatom so se zastopniki laške vlade z ozirom na posebna pogajanja med obema državama peljali precej daleč nasproti, da tako pripravijo ugodna tla za oficielne razgovore. Naša delegacija šteje 10 oseb. Stališče Zedinjenih držav. Zedinjene države severoameriške ne bodo na konferenci zastopane. Kot zaupnik ameriške vlade bo sejam prisostvoval znani ameriški finančnik Van-derlip. Zedinjene države stoje slekoprej na stališču: Gospodarska obnova Ev- rope ni mogoča brez izprememb v rešitvi reparacijskega vprašanja in brez »azorožitve. Dokler ne bodo evropske države začele resno pretresati teh dveh vprašanj, bo stala Amerika (uradno) ob strani. Potovanje in prihod ruske delegacije v Genovo. Pod vodstvom ljudskega komisarja za vnanje zadeve Čičerina je odpotovala v Genovo številna ruska delegacija, ki sc je nastanila najprej v Rigi. Tu se je vršila važna konferenca med Rusi in med zastopniki ruskih obrobnih držav, katere izid je bil po najnovejših izjavah vodilnih državnikov prizadetih držav povoljcn. Iz Rusije so krenili Rusi v Berlin, kjer so imeli važna posvetovanja z nemško vlado. Rezultat teli pogajanj ni znan, izgleda pa, da so si Nemci in Rusi še v nekaterih točkah precej na- vzkriž. Iz Berlina so potovali Rusi ne preko Švice, kakor bi bilo pričakovati, ampak preko Brennerja v Italijo oziroma v Genovo. Za Genovčane je bil prihod Rusov silna senzacija. Laška vlada je iz strahu pred morebitnimi napadi laških fašistov na sovjetsko delegacijo kolodvor in ulice in ceste, ki vodijo do Rusom namenjenega hotela »Imperial** v Santa Margherita, močno zastražila. Na vseh avtomobilih, s katerimi so se peljali ruski delegatje, so sedeli do zob oboroženi karabinjerji, nad ulicami pa so ropotali aeroplani, da bi videli od zgoraj kakšno morebitno skrivno zasedo. V hotelu samem pa straži Ruse dvojna straža: laški karabinjerji in ruski vojaki. Dostop do ruske delegacije je siino težaven. Na morju v mali luki pred hotelom pa se usidrala laška vojna ladja, da prepreči vsak napad na Ruse z morske strani Te pedantične varnostne odredbe smatrajo Rusi sami za preobsežne in se jim smejejo. Precej neverjetna pa je trditev, da dela Rusom neprijetnosti hotelski račun, ker morajo plačati dnevno po 300 lir zao skrbo. Ruska gospoda v Genovo gotovo ni prišla brez denarja. Delovni program konference. V ponedeljek sc je vršilo v Palazzo Reale zborovanje zastopnikov onih narodov, ki so na canneški konferenci od-ledili, kdo naj se povabi k mednarodni gospodarski konferenci v Genovo. Vtis, ki ga je napravil ta prvi sestanek, je bil nadvse ugoden. Z ozirom na to se more pričakovati, da se bo na genovski gospodarski konferenci možno sporazumeti v vseh točkah, o katerih se bo konferenca posvetovala. Rusi za pomirljivo politiko. Ruski delegati Čičerin, Litvinov in Vorovski so v imenu ruske delegacije posetili italijanskega ministrskega predsednika de Facta in italijanskega ministra zunanjih poslov Schanzerja. Ruski odposlanci so obrazložili svoj načrt glede gospodarske obnove Evrope, in so pri tem pokazali, da se hočejo držati čim bolj pomirljive politike. LIoyd George zahteva razorožitev male entente in Poljske. Včerajšnja predkonfercnca delegatov velike entente, ki je izgotovila program za današnjo otvoritveno konferenco, je bila precej burna. Angleški ministrski predsednik Lloyd George je zahteval, da se mu na današnji seji na vsak način podeli beseda, ker namerava podati gotove izjave, ki bodo našle po vsej Evropi močan odmev. Lloyd George bo najbrže v prvi vrsti govoril o razorožitvi in zahteval, naj se razorožita mala antanta in Poljska. Na ta način hoče izraziti naklonjenost Rusiji. Francoska delegacija je dobila zagotovilo, da ne bo nihče zahteval zmanjšanje oboroževanja Francije. Za avtonomijo zasedenega ozemlja. Za novo laško pokrajino, ki sc imenuje »Julijska Benečija** in v kateri tvorijo Slovenci pretežno večino prebivalstva, je ustanovljena posebna »deželna posvetovalna komisija**, ki ima nalogo, staviti vladi posebne predloge, da se uprava dežele kar najbolje in brez prevelikih bolečin prilagodi novim razmeram. Eno glavnih vprašanj v tem oziru je ohranitev pokrajinskih avtonomij. 1*0 je tudi komisija' uvidela in član komisije dr. Pettarin je stavil v interesu ohranit- ve deželne avtonomije na zadnji seji posvetovalne komisije sledeči predlog: »Deželna posvetovalna komisija za Julijsko Krajino je proučila vprašanje ohranitve naših krajevnih avtonomij. Uvidela je, da se avtonomije, dasi so na videz darilo vladarja podložnikom, v resnici po svojem pomenu in po dobi, v kateri so bile podeljene, morajo smatrati za pridobitev liberalizma nasproti absolutni državni oblasti, dalje da je upravni sistem ,ki sloni na avtonomističnem načelu, v svojem bistvu dober tudi ne-glede na njegov zgodovinsko-politični pomen, ker se z njim razdelijo vse zakonodajne in upravne pravice med državno viado in krajevna zastopstva, In sicer tako, da se ohranijo v področju državne vlade v neskrčenem številu vse zadeve, ki se tičejo celokupnega prebivalstva, medtem ko bi se krajevnim za-stopom izročile samo tiste zadeve, katerih važnost je strogo omejena na ozko področje. Dalje se s takim upravnim sistemom uveljavlja tudi načelo razdelitve dela, kar olajšuje v veliki meri hitro opravljanje poslov. Posvetovalna komisija ugotavlja, da krepi opravljanje upravnih poslov krajevnega značaja potom krajevnih zastopov čut odgovornosti tistih oseb, ki so na čelu teh zastopov, ker se njihovo delovanje vrši v tesni zvezi in pod neposrednim nadzorom prebivalstva, ki je neposredno prizadeto. Dejstvo je, da daje avtonomija tudi najrevnejšemu državljanu možnost, da pride neposredno do besede v upravi dežele in občine. Ta možnost je edino prava moralna sila, ki daje državljanu jasno zavest, da je živ in državi potreben element. Na ta način se poraja tisti resnični in nezrušljivi patriotizem, ki izhaja iz spoznanja, da so lastni zasebni interesi državljana isti kot interesi države. Krajevne avtonomije so najsigur-nejše sredstvo za uveljavljanje proizvodnih sil dežele. Le na podlagi pravic, ki izhajajo iz avtonomij, so avtonomni zastopi v stanu nastopati kot pospeševalci in podpiralci ustanov, ki so sposobne povzdigniti delavnost dežele v duševnem in gmotnem oziru. Take ustanove so n. pr. v „odrešenih“ pokrajinah: deželni hipotečni zavod, deželne hranilnice, deželni kmetijski zavodi in uradi, nadaljevalne šole za vajence in vsi drugi zavodi, ki jim je cilj pospeševanje poljedelstva in živinoreje. Posvetovalna komisija je trdno prepričana, da so avtonomije, s katerimi je prebivalstvo »odrešenih" krajev združeno že nad 60 let, postale bistven del socialnega in gospodarskega življenja tistih krajev, ki so jih upravljala avtonomna oblastva. Ako bi se ta uredba čez noč nadomestila z drugo, naj bo tudi boljša, bi iz omenjenih razlogov nastale nasilne izpremetnbe v gospodarskem in socialnem redu, ki bi se po svojih posledicah dale primerjati s posledicami, ki nastanejo za živo bitje, ako se mu odreže kak kos njegovega telesa. V odrešenih pokrajinah živijo drugorodne manjšine, katerim hoče italijanska tisočletna kultura zagotoviti, da bodo lahko mirno živeli skupno z Italijani, na skupno korist, v medsebojnem spoštovanju in v enaki vdanosti napram državi in njenim ustanovam. Edino sred- „Našim čitateljem gotovo ni neznano, kaj so morali trpeti zadnjo zimo v najhujšem mrazu na vojaško službo vpoklicani rekruti, katerih je zaradi slabe in nezadostne hrane in pomanjkljive obleke na stotine pomrlo in na tisoče nevarno obolelo. V parlamentu je združena opozicija nastopila složno proti tedanjemu vojnemu ministru generalu Zeče-viču in zahtevala njegovo izročitev sodišču. Tej popolnoma opravičeni zahtevi so se pa uprli slovenski samostojneži, čeprav je na stotine slovenskih fantov postalo žrtev neznosnih razmer zanikrne vojaške uprave. O držanju slovenskih samostojne-žev ob priliki parlamentarne debate zaradi te afere poroča ljubljanska .Jugoslavija’*, ki gotovo ni »klerikalni organ", sledeče: »Radikalci, ki so v najožji zvezi s famozno „belo roko“, o taki obtožbi seveda niso hoteli ničesar slišati. Tudi „demokratje‘‘ Pribičevičeve sorte so se obsodbi uprli, le nekateri srbijanski de-mokratje z Lj. Davidovičem na čelu so zahtevali vsaj parlamentarno komisijo, ki naj preišče to strašno afero. No, niso uspeli, ampak v parlamentu krepko glasovali za „prost prelaz na dnevni red“, kar je tudi umevno, kajti kdo bo zapuščal zaradi smrti ali obolenja par sto „zarukanih kmetavzarskih butic“ tečne vladne jasli, zlasti še, ker to niso demokratski volilci. V vsej nagoti so se pa pokazali naši »samostojneži". Glede njih smo bili na stvo za zagotovitev tega mirnega skupnega življenja je ohranitev avtonomij. Med raznimi avtonomnimi sistemi jih je nekoliko, ki dajejo pravo deželno suverenost v nasprotju z državno. Avtonomni sistem, ki je v ,.odrešenih" pokrajinah še v veljavi, pa ne krha niti najma-nje absolutne suverenosti države nad celim državnim ozemljem. Dalje ne vsebuje ta sistem nikake možnosti, da bi se z njim okrhala suverenost države, ker ostanejo pravice avtonomnih zastopov popolnoma v mejah zadev, ki se tičejo teh pokrajin in ki niso v nasprotju s splošnimi interesi države. Centralizem se je izkazal, da ne more zadovoljevati potreb državljanov v zadostni meri, kar je povzročilo avtonomistično gibanje tudi v starih pokrajinah kraljestva. To gibanje je zadobilo v nekaterih najbolj zanemarjenih krajih naravnost vznemirljive oblike. Vsled tega se bo morala sedanja uredba države popolnoma izpre-meniti v avtonomističnem smislu. Komisija je prepričana, da se morajo avtonomije novih pokrajin ohraniti tudi zato, da se da priložnost, da se praktično preizkuša porabnost tudi za druge pokrajine Italije. Ravno tako je komisija prepričana, da se ugled in moč države ne moreta okrepiti, ako se državi ne omogoči, da pri vsaki priložnosti izdatno in naglo poseže vmes, tako da bo lahko skrbela čim lažje za potrebe državljanov in zadovoljevala njihove želje na podlagi sigurnega in globokega poznavanja razmer. Vse te predpostavke pa se dajo uresničiti samo potom decentralizacije države, katera sc more izvesti samo na podlagi krajevnih avtonomnih zastopov, ker bi sicer decentralizacija izgubila svojo izdatnost. Upoštevajoč vsa ta dejstva, je posvetovalna komisija sklenila sledeče: Razen formalnih ukrepov za juridično koordinacijo, naj se pravice avtonomnih zastopov v novih pokrajinah Italije ohranijo nedotaknjene v svojem bistvu, predvsem pa naj se ohranijo: a) zakonodajne, finančne in od-ločevalne pravice deželnih zborov; b) pravice deželnih odborov kot neodvisnih upravnih oblastev, dalje posebne naloge deželnih odborov kot organov pri nadzorovanju nižjih avtonomnih enot, predvsem občin, in kot sodišč v sporih med podrejenimi avtonomnimi enotami, predvsem med občinami; c) pravice do lastne uprave, ki gredo manjšim avtonomnim enotam, posebno občinam, a posebno občinam z lastnim statutom; d) posvetovalna komisija želi, da bi izkušnje, ki so se je in se bodo še napravile 7. avtonomijami v novih pokrajinah, služile kot pouk za bodočo decentralizacijo države po deželah, ki se bo morala iz-. ršiti v enaki obliki po vsem kraljestvu! jasnem že prej, namreč, da je ni v naši politični zgodovini stranke, ki bi s takim cinizmom prevarila volilce, kot so to storili samostojneži. Nastopili so volilno borbo z avtonomističnim in protijede esarskim programom, a kakor hitro so prišli v Belgrad, so na ljubo političnima pustolovcima Puclju, ki je postal minister, in dr. Vošnjaku, ki se je preril do poslaniškega mesta, zapustili svoj program, prevarili svoje volice ter se z dušo in telesom prodali dr. Žerjavu, temu zlemu duhu našega naroda. Zagovarjali so vse korake sedanje vlade, podpirali vse, za naš narod še tako katastrofalne ukrepe, a človek bi mislil, da se bodo v.prli vsaj sedaj, ko je direktno prizadeto zdravje in življenje njihovih lastnih vo-lilcev. Ne, v svojem cinizmu se ta »samostojna" družba ni sramovala izmed prvih skleniti, da bo v Zečevičevi aferi glasovala za „prost prelaz na dnevni red“, torej za to, da se niti parlamentarna komisija ne osnuje, ki bi preiskala, kdo je kriv, da je zbolelo na tisoče naših zdravih in krepkih fantov ter jih na stotine pomrlo. Seveda, če bi glasovali za Zečevičevo obtožbo, bi moral g. Pucelj zapustiti ministrski fotelj, in to je zn naše „sainostojneže“ važnejše, kot pa življenje tisočerih naših kmetskih fantov. Postopanje SKS je tukajšnje politične kroge naravnost osupnilo, še krepkejši odmev bo pa brez dvoma našlo med njihovimi prevaranimi volilci. Saj je pa tudi čas, da se pri nas pomede z ljudmi, kojih edini cilj je — osebna ko-rist.“ Glasovati za »prost prelaz na dnevni red“ se pravi glasovati za zaupnico vladi in v tem slučaju je pomenilo to toliko, kot glasovati za zaupnico onemu ministru, ki je zairivil težke bolezni sto- Vladi se dobro godi. Večine, prave večine, sicer nima, ampak moč ima. Demokratje, radikalci, muslimani in slovenski samostojneži jo krepko podpirajo, komuniste je sama na svojo pest iz parlamenta izključila in Hrvatom sploh ni v parlamentu — torej se vladi čisto dobro godi. Zato tudi lahko sklepa, karkoli hoče, seveda sklepa vse ne toliko v prilog in v korist države ka‘\or ■\ korist onih strank, ki podpirajo današnji politični režim. Zato je sklenila naša slavna vlada tudi tak nov volilni zakon, ki bo branil le koristi v vladi zastopanih strank, druge pa bo poskušal pritisniti cb zid. Pri zadnjih volitvah za državni zbor (za- ,.konštituanto“) smo volili po pro-porčnem sistemu. Kakor se vsi spominjamo, takrat niso nastopale posamezne osebe kot kandidatje, ampak nastopal so stranke. Volilec se pri zadnjih volitvah ni mogel odločiti za posameznega poslanca, ki mu je bil všeč, ampak odločiti se je moral za stranko. Mogoče so bile raznim volilcem posamezne osebe, ki jih je dvignila stranka na svoj ščit, precej neprijetne in marsikatero figuro bi bili volilci radi žrtvovali večni pozabljivosti. toda to ni šlo, ker se je moral odločiti vsak ali za celo strankino lisio s prijetnimi in neprijetnimi kandidati vred, ali pa je moral ostati doma. Stranke so potem štele oddane glasove in po številu za eno ali drugo stranko oddanih glasov je dobila vsaka stranka na njo odpadajoče število poslancev. Pri prihodnjih volitvah bo stvar nekoliko drugačna kot je bila pri prvih volitvah v naši državi. Pri prihodnjih volitvah tudi še ne bodo nastopali posamezni poslanci v svojih okrajih, ampak še vedno stranke. Ako bo do novih volitev država že razdeljena v »oblasti" (okrožja), bo dobilo vsako okrožje z ozirom na število prebivalstva gotovo število poslancev, če bodo Slovenijo razdelili na dve »oblasti", bo dobila »ljubljanska oblast" in bo dobila »mariborska oblast" določeno štrvilo poslancev. Za ta poslanska mesta se bodo borile posamezne stranke na sledeči način: Recimo, da odpade na »ljubljansko oblast (okrožje) 10 poslancev. Za teh 10 poslanskih mest se bo potegovalo po sedanjem položaju sodeč n. pr. 9 strank: Slovenska ljudska stranka, Samostojni kmetje, Jugoslovanska demokratska stranka, Narodni socijalisti, komunisti (pod kdove kakšnim imenom), socialni demokratje, Gospodarska stranka, Srbski zemljoradniki in skupina dr. Šušteršiča. Vsaka od teh strank bo morala postaviti svojo kandidatno listo in jo prijaviti sodišču po dosedanjih predpisih v določenem roku. Vzemimo, da pride na volišča v »ljubljanski oblasti" 90.000 volilcev. Po končanih volitvah bodo volilne komisHc določile najprej neke vrste »strankarski" količnik. Ta se bo izračunal tako, da sc razdeli število oddanih glasov s Številom poslancev: 90.000 razdeljeno na 10. Rezultat te delitve znaša 10 tisoč. To število je »strankarski količnik in pomeni: stranka, oziroma strankarska kandidatna lista, ki ne dobi po novem zakonu vsaj dveh tretjin tega količnika, sploh ne pride vtč v poštev pri razdelitvi r.iandaiov. Torej stranka, /.a katero v našem slučaju ne glasuje vsaj 6666 vo lilcev, ne more sploh nič več računati na kak mandat. V Prijepolju sc vrši proces proti znanemu »odmetniku" Boškoviču. „Od-metnike" imenujejo tiste, ki so se od zakona in postave »odvrgli" (»odmetnuli"), t. j. so zapustili pot zakona in segli po samopomoči). Boškovič je mohameda-nec. Ko so začeli srbski uradniki paliti in ropati hiše muslimanov, se je Boškovič temu nasilju uprl, pobegnil je v gore in se krvavo maščeval. Na zadnje so pa le prijeli nekaj njegovih »jatakov" (pomagačev) in te sodijo sedaj v Prijepolju. Proces proti tem »pomagačem" je odkril strahovite stvari, še strahovitej- tin slovenskih fantov! Ali bodo volilci glasovali tudi še pri prihodnjih volitvah za zaupnico takim ljudem, ki so se izkazali v parlamentu kot tako zvesti branitelji ljudskega zdravja?" Vzemimo praktičen vzgled in recimo, da bi dobili pri prihodnjih volitvah v »ljubljanski oblasti": SLS.................. 60.000 glasov SKS.................. 10.000 „ JDS .... 5 „ NSS .... 2.000 J KS...................2.500 JSDS .... 1.000 „ GS.................... 2.995 „ SZS .... 1.000 ,. dr. Šušteršič . 11.000 „ Skupaj . . 90.000 glasov Na podlagi te razdelitve in cepitve glasov odpadejo iz konkurence za mandate vse stranke, ki so dobile manj kakor 6666 glasov. Vsako upanje na kakšen mandat bi izgubile v našem primeru sledeče stranke: JDS, NSS, komunisti, socialni demokratje, Gospodarska stranka in Srbski zemljoradniki. Za razdelitev mandatov bi prišle v poštev le: SLS, Samostojni kmetje in Šušteršičeva skupina. Sedaj pa se prične razdelitev mandatov na popolnoma novi podlagi, namreč na podlagi d’ Hontovega sistema. Računalo se bo tako-le: SLS: 60.000 : 1 = 60.000 60.000 : 2 = 30.000 60.000 : 3 = 20.000 60.000 : 4 = 15.000 60.000 : 5 = 12.000 60.000 : 6 = 10.000 60.000 : 7 = 8.571 60.000 : 8 — 7.500 60.000 : 9 = 6.666 60.000 : 10 = 6.000 SKS: 10.000 : 1 = 10.000 10.000 : 2 = 5.000 10.000 : 3 = 3.333 itd. deljeno s števili do 10, ker znaša šte- vilo poslancev 10. Ravno tako: dr. Šušteršič: 11.000 : 1 = 11.000 11.000 : 2 = 5.500 itd. (kot zgoraj). Iz dobljenih rezultatov odpade na 10 najvišjih številk pa 1 mandat. V našem slučaju dobe torej: SLS — 8 mandatov, SKS — 1 mandat in skupina dr. Šušteršič — 1 mandat; skupaj 10 mandatov. Posledica tega volilnega sistema bo predvsem izpad malih strank. Za male organizacije v novem volilnem sistemu ni prostora. Male stranke in strančice bodo toraj izginile in obdržale se bodo le velike stranke. Zato je umevno, da so se n. pr. slovenski demokratje zelo kislo držali, ko so zvedeli, kakšen bo nov volilni zakon, kajti ta jih obsoja v Sloveniji naravnost na smrt. Žrtvovati pa morajo svojo politično ekzistenco na ljubo veliki demokratski stranki v Srbiji. Tako kot demokratje morajo računati še mnoge druge stranke v raznih deželah naše države. Ene same velike stranke, ki bi bila proširjena na celo državo in ki bi se mogla potem imenovati »državna stranka", novi zakon sko-ro gotovo ne bo omogočil. Pač pa se bo pokazalo, da obstoje v posameznih pokrajinah naše države močne pokrajinske stranke, ki bi prav lahko prevzele vlado v pokrajinah v svoje roke. Ali z drugim besedami: Novi volilni zakon bo pokazal v svojih praktičnih rezultatih, da naša država še zdavnaj ni zrela za centralizem, pač pa, da jo je mogoče vladati le nn podlagi pokrajinskih avtonomij, oziroma federacij. še kakor proces proti komunistom v Bel-gradu. Kar so povedale priče, presega vse meje človeške dostojnosti in priča naravnost o satanskem zverinstvu ljudi, katerim so ubogi jetniki izročeni. Mi poročamo dobesedno po »Naši Pravdi": »Splošno se je govorilo, da so osumljeni muslimani (»Turki") žrtve verske in narodne nestrpnosti gotovih srbskih gospodov, ki so za vsako ceno hoteli na umeten način ugotoviti krivdo današnjih obtožencev s tem, da so priče mučili in jih z mučenjem prisilili, da povedo, kar Neverjeten nastop Slovenske samostojne kmečke stranke v parlamenta. Novi volilni zakon. Grozote zaporov v Bosni. so gospodje želeli. To splošno mnenje se je izkazalo kot resnično. Niti ena izmed prič, ki so morale v preiskavi vsled ne-čuveuega trpičenja izpovedati, da so obtoženci (slede imena, op. ur.) krivi, ni ostala pri svoji prvotni izjavi, ampak vse priče $o izpovedale pred sodiščem, da ničesar ne vedo! Na sodnikovo vprašanje, zakaj so v preiskavi izpovedale obtežilno za obtožence, so priče pripovedovale strašne stvari o svojem mučenju in da so samo zato izpovedale obtežilno, da si muke okrajšajo. Priča Muslič je izjavil, da je njegova prva izpoved lažnjiva. Njega so kot pričo zaprli in mu v zaporu izbili zobe. Tepel ga je „sekretar“ Bajič in žandarji. Posebno se pritožuje nad žan-darmerijskim kapetanom Aleksičem, ki mu je zažgal hišo. Ko so ga pripeljali v zapor, je tam našel pričo Mladena Ostojiča ležečega v krvi! V zaporu so ga zvalili na klop in ga tepli, dokler ne izpove kaj obtežilnega proti obtožencem. — Zajka Kara-ahmedovič, mati dveh otrok, katere je pripeljala s seboj, pripoveduje, kako jo je „sekretar“ Bajič tepel v poslopju okrožnega načelstva z razpletenim bičem, dokler ni izjavila, da je njen mož dobil bombe od Mladena Ostojiča! Ker so jo trpinčili, je priznala vse, .kar so hoteli, da prizna, toda vse je bilo laž. Kavno tako je izpovedal Salko Kara-.ahmetovič. Tudi njega so mučili, in v mukah je povedal, kar so trinogi hoteli. „Bil sem v mesnici, ne v uradu“, so bile njegove besede. Pravi, da so ga neusmiljeno pretepali „sekretar“ Bajič, inšpektor Todorovič in kapetan Alekšič. Okrožni načelnik (!!) mu je zdrobil nogo, v sekretarjevi uradni sobi pa so mu izbili 2 zoba in ga pretepali z bikovko. Tudi Mladena Ostojiča so mučili: Načelnik Perumičič in inšpektor Todo-rič sta ukazala, da se mu zabadajo igle za nohte. Ko je bil ves krvav, sta mu rekla: Sedaj priznaj! Mladen pa ni priznal. Zato so ga tepli dalje, dokler se ni zgrudil brez zavesti na tla. Nato se je znašel v kleti. Tam so ga privezali na klop in kapetan Alekšič mu je lastnoročno odmeril petdeset batin!! nicn Dj^cvo. Maribcr, Sirtjuo S' inb^p- Sp»it, Šibe«'k. E^pazHurai Brd._ nost z SveopCo Zai atiijsko banko d. d. v "Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko baf»ko d. d. v Novem Sadu- Daje trgovske kredite, eskemptira menice, lembardira viedrostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskibuje vse bančne in boizne transakcije pod najugodnejšimi pogoji. Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije. ^ BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBKBBBBBBBBBBBBBBBHBB3BBBBBB0iaeiESBB32& ililli ste se že naročili na il ! revijo ..Rovi Zapiski" [ sum:no za moške in volneno za ženske obleke, belo in pisano platno, ceflr In pisane kretone ter razno manufak'-turo kupite radi velikan skega in direktnega Importa naje neje v velctrgovnl In razpošlljalnl R. btermer ki Coli« St. 374 Vzorci proti delni odškodnini Din 10-— pošti prosto. VpUčsna d In. glavnica K 30,000.000 scovEHSKii lam Ljubljana, K; ekon trg 10, naupofi »Metnega doma" Telefon St. 567 Ge*, račun St. IZ ZOS %E Obrestuje najugodneje vloge na kejižice in v tekočem računu. Izvršuje vse bančne Ima posebni amerikanski oddelek in prvo-vrstne zveze z inozemskimi bankami, posle najkulantneje. Cblačilnica za Slovenijo r. z. z o. z. v Ljubljani priporoča ogled a voj© zaloge manufakture fS^"’ Izključno češki izdelki! ‘"Vi ”‘aW’J Ravnokar prispeva blago od mnogih, tovarn. Prispela je tudi izbrana zaloga dam- skega blaga od znane brnske tvrdke Sti.»aa**y & Schlesingep. Glavno skladišče v »Kresiji«, 1. nadstr. Poseben vhod iz Lingarjeve ulice št. 1. Detajlna prodajalna v Stritarjevi ulici štev. 5. Podružn)ca v Somboru.. ODO.GDO Mm Slov. eskomptna banka Rezerve o rog H 6,500.000 Podružnice stajgradEt. LjubljoRii, SelERburgova uica št. 1. Telefoni št. 146, 458 Brzojavke: ESKOMPTNA. Icvriuie vse bančne posle najtočneje in najkulantneje «