EMIL CESAR
ILEGALNE IN PARTIZANSKE TEHNIKE NA GORENJSKEM
DO APRILA 1943
Čas od napada fašistične Nemčije in Italije na Jugoslavijo do osvoboditve
maja 1945 pomeni v zgodovini jugoslovanskih narodov eno najtrših obdobij.
Z gotovostjo pa je bilo to obdobje najpomembnejše v neprestanem boju za
obstoj malega slovenskega naroda. Pomen tega boja je bil toliko večji, ker se
je naše ljudstvo z lastno krvjo zavestno borilo tudi za novo, pravičnejšo družbeno
ureditev. Narodnoosvobodilni boj ni bil samo edino mogoča oblika, da se
nacionalno osvobodimo, bila je tudi edina pot k socialni osvoboditvi. Zgodilo
se je prvič v naši zgodovini, da je neko vodstvo znalo in hotelo prisluhniti
svojemu narodu ter je upoštevalo njegove težnje. Vse to je lahko uspelo le
Partiji s predanimi in v boju prekaljenimi komunisti ter bogatimi organizacijskimi
izkušnjami — rezultatom trdega predvojnega dela, ki je imelo vseskozi
močno oporo v ljudstvu. S temi prekaljenimi silami je Partija prevzela
vodilno vlogo v boju za nacionalno in socialno osvoboditev ter postavila temelje
novemu družbenemu redu.
Kot iniciator narodnoosvobodilnega boja je uporabljala Partija najmočnejšo
ost svojega orožja, celotni predvojni tiskarsko-tehnični aparat, ki pa je
ostal še nadalje, tako po svojem vodstvu, kakor po izbranem kadru, vseskozi
izključno partijski. Odlikoval se je s svojo ekspeditivnostjo in bil vseskozi
močno orožje partijskega vodstva, ki je tudi po okupaciji z vso doslednostjo,
hitro in pravilno reagiralo na vse dogodke ter nenehno slabilo vse okupatorjeve
napore, zlomiti naše ljudstvo. Ob onemoglih prizadevanjih, da bi prišU
na sled organizaciji partijskih tehnik, pa so si okupatorji polomili zobe in si
omajali moralo tudi v lastnih vrstah.
Pričujoča razprava je le odlomek iz široko zasnovanega dela, ki želi zajeti
in obdelati zgodovinsko vlogo tiska v narodnoosvobodilnem boju Slovenije.
Zaradi obširnega gradiva pa sem se odločil za objavo v nadaljevanjih ter zaključil
prvo obdobje z aprilom 1943. leta, ko je po skrbnem prizadevanju
Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko začela zajemati organizacija tehnik
tudi ozemlje, ki so ga dotlej oskrbovali z literaturo le po dokaj nerednih
kurirskih zvezah. Namerno pa nisem vključil v razpravo dela tehnik na kamniškem
področju.
Iz obdobja prvih bojev se je ohranilo le malo dokumentov o delu partizanskih
tehnik; marsikateri je, po sproti nastajajočih zapiskih, nastal pozneje.
Tega gradiva pa je vse premalo, da bi do podrobnosti osvetlili delo katerekoli
izmed tehnik. Bili so mi le v oporo pri določanju posameznih podrobnosti.
V najmočnejšo pomoč pa so mi bili razgovori s tovariši, ki so v tehnikah sodelovali;
preverjene sem uporabil kot najdragocenejši vir za pisanje zgodo-
1111 . . • • - • " - -^
vine tehnik v prvem obdobju narodnoosvobodilnega boja, prav tako kot redke
spominske članke o tehnikah v tem obdobju na Gorenjskem.
Zahvala za pomoč pri prizadevanju, da bi bila slika o partizanskih, tehnikah
na Gorenjskem čim popolnejša, gre v prvi vrsti vsem tistim, ki so mi
posredovali svoje spomine na tehnike v razgovorih, napisanih spominih ali
so odgovarjali na moja pismena vprašanja. Da je podoba tega obdobja dokaj
popolna, so mi bili v nemajhno pomoč spomini Adolfa Ariglerja-Bodina. nastali
po dnevniških zapiskih in poznejšem spominskem dopolnjevanju ter so
gotovo najizčrpnejši in najboljši svoje vrste, za katere se mu še posebej zahvaljujem.
Zahvaljujem pa se mu tudi za oba izčrpna dopolnilna razgovora.
Prav tako se zahvaljujem Niku Kavčiču. Alešu Jelencu, Slavku Smoleju,
Francki Poljančevi. Slavku Trelcu, Pokrajinskemu muzeju za Gorenjsko v
Kranju. Muzeju v Skofji Loki in vsem drugim, omenjenim med posebno dokumentacijo,
ki jo tako delo zahteva. Da pa bi bila ta podoba čimbolj izčrpna,
prosim vsakogar, ki bi jo mogel s čimerkoli dopolniti, da to sporoči avtorju
(Ljubljana, Levčeva ulica 38) ali uredništvu Loških razgledov (Škofja Loka,
Muzej).
r
Za boljše razumevanje celotnega ustroja tehnik, ki jih je organiziral CK
KPS, in njihove pomembnosti najprej nekaj splošnih ugotovitev o vlogi narodnoosvobodilnega
tiska ter o delu samem.
V trdih preizkušnjah ilegalnega dela v predaprilski Jugoslaviji je uspelo
Partiji vzgojiti kader, ki je bil kos še težjemu boju in ki jo je čakal po razpadu
države. Predanosti tovarišev, ki so se zavedali, kako pomembno delo jim je
bilo zaupano, pa gre zasluga, da se njihovi izdelki kakovostno niso v ničemer
razlikovali od tistih, ki so nastajali prej v normalnih okoliščinah.
Po prizadevanju CK je dobil narodnoosvobodilni tisk že od vsega začetka
vsebino, ki je značilna za socialistični tisk. Zaradi tega ni bil »Slovenski poročevalec
« samo informativno glasilo Osvobodilne fronte, ki je vedno sproti
obveščala svoje članstvo o vseh sklepih političnega in vojaškega vodstva,
temveč list, ki je znal z jasnimi stališči do vsakega dogodka ostro in v pravem
času razkrinkati namene številnih sovražnikov ter z enako odkritostjo reagirati
tudi na vsakršno napako v lastnih vrstah.
Da bi Centralna tehnika KPS kar najbolje pomagala pri organiziranju
vseljudskega upora, si je že takoj po razpadu stare Jugoslavije zadala naslednje
naloge: 1. postaviti nove tiskarne in povečati zmogljivost obstoječih
tehnik, hkrati pa jim tudi zagotoviti zadostne količine tehničnega materiala;
2, obdržati in okrepiti zveze z okrožji in okrožnimi tehnikami, pri tem pa je
bilo potrebno premagati nemajhno oviro — umetno ustvarjeno, minirano in
dobro zastraženo mejo med italijanskim in nemškim okupiranim ozemljem:
3. tehnike okrožnih in pokrajinskih komitejev se morajo v čim krajšem časii
osamosvojiti, opremiti in vzdrževati s potrebnim tehničnim materialom; 4. dokumentni
sektor v Centralni tehniki mora z dobro izdelanimi dokumenti
omogočiti delo številnim ilegalnim partijskim delavcem po vsej Sloveniji,
hkrati pa jim zagotoviti varne prehode čez mejno črto.*
Iz nadalje navedenega bomo videli, da je Centralni tehniki vse to uspelo,
v zelo kratkem času, že v prvih mesecih okupacije, in da je bila že skraja,-
12
Prva stran letaka, ki ga je izdal lO OF za Gorenjsko konec septembra 19*2 in Je eden prvih gi)rcnjskih
partizanskih tiskov. (Po originalu v Nar. in univ. knjižnici v Ljubljani.)
. -W
zanesljivo kos svojemu pionirskemu delu. Potem se je ta mreža samo dopolnjevala
in z novimi potrebami tudi širila.
Prva redna zveza med Gorenjsko in Ljubljano, ki je ostala tudi po razpadu
Jugoslavije in po okupaciji, je bila vzpostavljena že leta 1940. Ves ta
čas se je vozil neki delavec s kolesom iz Kranja na javko v Ljubljano, ki je
bila pri kolarju Selanu v Klečah. Ta zveza se je obdržala do sredine 1941. leta,
ko so Kleče po mejni črti pripadle italijanskim okupatorjem, njena najbližja
okolica pa Nemcem, kar so ločili pozneje tudi z bodečo žico.*
Od poletja 1941 pa do konca leta je bila vzpostavljena zveza s kranjskim
okrožjem tudi po železnici, ki pa ni delovala redno. Zvezo je vzdrževal prometnik
v Zabnici in pozneje v Kranju Milan Zlatnar. Ta je prihajal v Ljubljano,
kjer je dvigal na domu brata Mirka Zlatnarja ali pri njunem očetu na
postaji v Ljubljani v glavnem tekste za »Slovenskega poročevalca«. Manjše
količine materiala so poslali po poprejšnjem dogovoru nekajkrat pod železniškimi
vagoni. Poleg omenjenih zvez so bile vzpostavljene zveze z okrožji
s pomočjo spremnega vlakovnega osebja, med drugim tudi s Šentvidom nad
Ljubljano. V Ljubljani je bila za vse železničarje, ki so prinašali pošto, javka
v razporejevalni pisarni na glavni postaji, ki jo je organiziral Kalaš. Njemu
so prinašali literaturo Mirko Zlatnar, Branko Ivanuš in Danica Bravničarjeva.'
Medtem ko so bile te zveze bolj ali manj priložnostne, pa je bila novembra
1941 vzpostavljena redna zveza med Ljubljano, ki je bila sedež narodnoosvobodilnega
boja, in Gorenjsko. Meja, ki je potekala preko Toškega čela,
tedaj še ni bila povsod preprežena z bodečo žico. Nemci so jo nadzorovali čez
dan in ponoči le s pogostimi patruljami, zaradi česar je bil prehod oborožene
patrulje, ki je prenašala material, skraja in kljub snegu lažji. Naloge te
patrulje pa so bile kaj različne, saj so odnašali na Gorenjsko poleg ilegalne
literature tudi tehnični material, a prehod so uporabljali tudi nekateri organizatorji
narodnoosvobodilnega boja, borci in aktivisti.
V začetku, ko patrulji še niso bile znane poti, so si pomagali z domačini,
ki so tihotapili, toda taka srečanja z njimi so bila skraja dokaj mučna. V patrulji
so bili Pavle Zibelnik-Pajo, Anton Kovač-Vožbalt in Drago Erlah, kadar
pa je bilo materiala več, kot bi ga lahko naenkrat prenesli omenjeni tovariši,
so jim pomagali še Štefan Slasar, Alojz Filipič, Ivan Selan in Jože Prebil.
Pot je bila, dokler ni zapadel sneg, precej lažja kot pozneje, paziti so morali
le na tiho hojo. S snegom pa je postajala zaradi sledov veliko bolj tvegana,
zlasti ker so Nemci kontrolirali ves hrib med Stanežičami in Mednom, predvsem
pot od Stanežič do Bornesa, torej prav ozemlje, po katerem se je prebijala
patrulja, in napori so cesto presegali njihove fizične moči.
Zahtevnim nalogam je ustrezala tudi oprema. V ta namen je dobila patrulja
bele halje s kapucami, ki jih je naredil krojač Anton Marenče iz
Dravelj; le-ta je tudi priskrbel potrebno blago zanje. Čevljar Peter Laknar
iz Dravelj je naredil trpežno obutev, nahrbtnike je izdelal Janez Kuštrin iz
Kamne gorice, medtem ko je patrulji priskrbel potrebna volnena zelena ogrinjala
Mirko Zlatuar-Miklavž. Tako oskrbljena je patrulja v razmaku nekaj
metrov, z bremenom, ki je ustrezal fizičnim sposobnostim posameznikov,
hitela preko meje. V snegu, ko je bilo treba gaziti celeč, so se pri hoji v zaporedju
menjavali. Za primer, da bi se spopadli z Nemci, je bila skupina oborožena
z dvema puškomitraljezoma, devetimi puškami tipa »Mauser«, petimi
pištolami in z več tisoč kosi streliva.
1 * • • 14
Skraja je patrulja izročala prineseno literaturo tovarišem, ki so prišli
ponjo na prej dogovorjeno mesto. Toda ta način ni povsem zadovoljeval, ker
se je morala patrulja z bremenom večkrat vrniti, ne da bi izpolnila svojo
nalogo. Zato je bilo nadaljnje uspešno delo odvisno od ureditve skladišč. Prvo
tako skladišče si je patmlja naredila še onstran mejne črte v peščenem kršju
pri kmetu Prevovniku pod Toškim čelom, in sicer tako, da so sod, ki so ga
prej še podaljšali, zakopali v pesek. Prostornina soda je bila tolikšna, da so
v njem lahko shranili do pet nahrbtnikov materiala in pet pušk. Od domačih
je za sod vedel le gospodarjev sin, ki je moral nanj tudi paziti in o njegovem
stanju poročati patrulji. Ko je zapadel sneg, pa so morali zaradi sledov to
skrivališče opustiti in preseliti sod v gnoj pred hlevom. Kljub temu, da je bilo
mesto, kamor so ga shranili, primerno, so zaradi domačih pripravili pri kmetu
Krašcu v Cepljah pod Toškim čelom novo skladišče. Uredili so si ga pod
podom zapuščenega svinjaka. Bilo je mnogo ugodnejše od tistega pri Prevovniku,
zlasti še, ker so bili pri hiši le odrasli ljudje, kmetija pa je bila zaradi
oddaljenosti tudi varna pred sosedi. V skladišče pri Krašcu, kakor tudi v tisto
pri Prevovniku, so prinašali vse gradivo, ki je bilo namenjeno Gorenjski. Ponj
so hodili na jez pri Gradaščici v Kozarjah, k Lojzetu Selanu in k Podreberšku
v Koseze, medtem ko ga je kmet Pere s sanmi vozil mimo italijanske postojanke
v bližino Krašca.'' Veliko lažji je bil prenos iz Kosez in Dravelj, in to
kljub temu, da je bila italijanska vojaška postojanka v Podutiku oddaljena
le dobrih pet minut. Material so odnašali največkrat ponoči čez draveljsko
gmajno ter Debeli hrib,** poslužujoč se pri tem kangel za mleko.
Zaradi že omenjenih nevšečnosti pa so naredili skladišče tudi na nemški
strani. V ta namen je izdelal klepar Nino Tomažič iz Dravelj pločevinasti
posodi z enim kubičnim metrom prostornine. Le-ti so potem prenesli na Gorenjsko
ter ju zakopali v medenskem hribu, kraj pa so potem imenovali Pod
smreko za tremi križi. Skladišče je dobro služilo vse dotlej, dokler ni zapadel
sneg. Zaradi tega, prav tako pa tudi zato, ker je postalo premajhno in je bil
kraj z medvoške kakor tudi z medenske strani težko dostopen, so po posredovanju
Mirka Zlatnarja dobili zvezo z nekim železničarjem iz Medvod ter se
z njim odločili za novo javko, opuščeni Bergantov mlin v Seničici. Toda tudi
to mesto je bilo za patruljo težko dostopno. Da se je mogla mlinu približati,
je morala potok, ki je bil brez brvi, dvakrat preskočiti, kar pa se je zaradi
širine potoka, utrujenosti in teže nahrbtnika le malokomu posrečilo. Skrivališče
pa je bilo kmalu izdano in le naključju se je imela skupina zahvaliti,
da ni padla pri mlinu v zasedo. Na srečo je prav tedaj namreč zapadlo toliko
snega, da je skupina zaman poskušala priti do Medvod. Vzdržala je le do
Toškega čela, nakar se je vrnila. Na nevarnost jih je po tem neuspelem prehodu
opozoril Mirko Zlatnar.
Po tej izdaji je poskušala patrulja vzpostaviti zvezo s smledniškim gradom.
Tu je čakala skupina na zvezo, da bi oddala literaturo, dva dni. Določib
so tudi mesto, kjer naj bi v bodoče v zakopano skladišče odlagali prineseni
material, toda zveza ni zaživela. Ker pa je moralo gradivo na vsak način na
Gorenjsko, je nudil skupini pomoč Dolomitski odred. Kurir Tarzan je vodil
patruljo do Loške čete, kjer so za odlaganje literature določili opuščeni mlin
pod Toščem, v bližini Loških Koznikov. Javka pa je že v maju 1942 propadla.
Nato je prevzel nalogo patrulje Dolomitski odred; tovariši, ki so vzdrževali
do tedaj zvezo z Gorenjsko, so prevzeli novo, nič manj odgovorno delo.'
15
Opisani kanal je bil med redkimi zvezami Ljubljane z okupirano Slovenijo.
Znano je, da je naše vodstvo uporabljalo za svoje potrebe in za potrebe
Centralne tehnike izključno naslednje kanale: za Kamnik preko Smartna in
Save;^ na Štajersko pri Sv. Križu pri Litiji; za Sevnico preko Mokronoga
(zadnja javka pred mejo je bila v Telčah), neko drugo zvezo s Sevnico pa je
vzdrževal neki študent po železnici; na Primorsko sta vodila dva kanala čez
bivšo jugoslovansko-italijansko mejo, in sicer pri Planini pri Rakeku in drugi
mimo Cerknice.* Prav posebno mesto med njimi pa zasluži opisana kurirska
pot čez Toško čelo do Medvod. Iz povedanega vidimo, da je bila to vojaško
organizirana, dobro oborožena skupina, ki je edina vzdrževala nekajkrat na
teden od 194L leta in domala vso prvo polovico 1942 redno zvezo med Ljubljano
in delom po Nemcih okupirane Slovenije.
O javkah, ki jih je uporabljala Centralna tehnika v Ljubljani za prenos
natisnjene literature za zunanja okrožja, tako tudi na Gorenjsko, izvemo iz
spominov Danice Bravničarjeve. Bravničarjeva^" je že skraja nosila literaturo
za ostalo Slovenijo na posebne javke, ki so bile v začetku na obrobju Ljubljane,
pozneje pa je bilo nekaj teh javk tudi v mestu, a so se pogosto menjavale.
Kot se spominja, je skraja oddajala za Gorenjsko 30—50 izvodov vsega,
kar je bilo natisnjenega v Ljubljani, pozneje pa je število posameznih izvodov
naraslo na 120. Pošiljali so tiskano in ciklostirano literaturo, v razliko od
Ljubljane, kjer je zalagala Centralna tehnika rajone po vzpostavitvi rajonskih
ciklostilnih tehnik le s tiskano literaturo.^^
Kaj vse je Centralna tehnika pošiljala v ostala okrožja in med njimi tudi
na Gorenjsko, ne bi mogli ugotoviti. Tem teže, ker ni znana celotna bibliografija,
kaj so v tem času v Ljubljani natisnili. Znano je, da je naše partijsko
vodstvo reagiralo na vsak okupatorjev ukrep, na vsa prizadevanja bivše
vladajoče klike, s krepkimi impulzi pa podpirajo tudi vsak narodnostni utrip.
Po vsem tem moremo soditi, da je v tem zelo široko zajetem okviru in številu,
ki ga navaja Bravničarjeva, prihajala ta literatura tudi na Gorenjsko. Kot
zanimiv drobec navedimo še to, da je bil prvi tisk tiskarne »Podmornica«
(bila je prva ilegalna tiskarna v okupirani Sloveniji in do tedaj tudi prva
bunkerska tehnika v zgodovini Partije na Slovenskem, ustanovljena septembra
1941) letak, tiskan na izredno tankem in finem papirju kot priloga »Delu«,
namenjen za Štajersko in Gorenjsko.'^ Stavek je tiskal tiskarski strojnik Stane
Cimperman, medtem ko mu je Rudolf Ganziti, ki je bunker pravkar dokončal,
pomagal, in sicer tako, da je poganjal ročico na ročnem tiskarskem stroju."
Toliko o zvezah Centralne tehnike CK KPS v okupirani Ljubljani z Gorenjsko
v času, ko so tam že delale tudi prve ilegalne ciklostilne tehnike.
II
Prva na Gorenjskem je bila ustanovljena ciklostilna tehnika na Jesenicah.^*
Aleš Jelene pripoveduje, da je prevzel skrb za tehniko po sestanku
z Gregorčičem, Stražišarjem in še dvema drugima tovarišema konec maja 1941
nad Potoki in jo od tedaj pa do svoje aretacije v januarju 1942 tudi vodil.^'*
Pred tem sestankom je bila tehnika pri Francu Mencingerju, ki je bil pred
vojno pevovodja jeseniške >Svobode«:'^'' v njej sta poleg Keliha, ki je tehniko
vodil, delala še Cilka Traven-Nočeva in Giorgioni. Na omenjenem sestanku je
Jelene tudi izvedel za ciklostil, ki je bil pri Noču v Borovljah, zvedel pa je
. 16
tudi za težave, ki jih je imela tehnika predvsem s prepisovanjem. Prav temu
pa je veljala v prihodnje Jelenčeva skrb. Ker je bila količina literature, ki jo
je prinašala iz Ljubljane kurirka Močnikova iz Senožeti, premajhna, se je
Jelene takoj lotil organizacije in je začela tehnika pod njegovim vodstvom
v najkrajšem času delovati. Da bi bilo delo čim manj sumljivo, so vse razen
razmnoževanja opravljali tovariši v službenem času v jeseniški železarni, kjer
so bili zaposleni. Tako je prihajal Aleš Jelene v pisarno Slavka Smoleja pod
krinko uradnih razgovorov — oba sta bila zaposlena v elektromehaničuem
oddelku, vendar med seboj ločena — in to kljub budnosti gestapovskega opolnomočenca
in šefa oddelka Hansa Saura. Tako sta v Smolejevi pisarni sestavljala
pozive lokalnega pomena,
razne vesti in radijska
poročila. Pripravljene tekste
je pozneje prepisovala na
matrice v pisarni centralnega
skladišča in na tovarniškem
pisalnem stroju Anda Jelinčičeva.
Tehniko so v veliki
meri zalagali s potrebnim
tehničnim materialom tovariši
sami; prinašali so ga iz
pisarn, pomagal pa jim je
tudi računovodja elektrooddelka
Rudolf Pavšič.'^ Tako
napisane matrice je največkrat
odnašal iz železarne Jelene,
včasih pa tudi Prajer.
s katerim sta bila skupaj v
pisarni, nekaj časa pa tudi
kurir tovarniškega oddelka,
štirinajstletni Tonček Klinar iz Javornika, ki pa ni vedel, kaj prenaša.^' Toda
zaradi previdnosti se tega načina niso velikokrat posluževali, saj so zaradi
podobnega odkrili gestapovci mrežo mladinskega aktiva.^" Matrice je prevzela
Cilka Traven ter jih izročala Kodru, delavcu v železarni na Javorniku. ki jih
je pri Martinu Noču z njeno pomočjo in s pomočjo Noča razmnoževal. Ta
razmnoževanja pri Noču so opravljali v Kodrovi sobi, ciklostil pa so shranjevali
v veliki krušni peči z dvojnim stropom, ki ga je naredil Noč. Delali so
včasih po dvakrat na teden; znano je. da so tiskali ob pripravah za vstajo zelo
pogosto, največji presledek med posameznimi razmnoževanji pa ni bil daljši
od štirinajstih dni. Razmnoževali so radijska poročila, razne pozive lokalnega
pomena, ki sta jih sestavljala, kot rečeno, Aleš Jelene in Slavko Smolej, pozneje
pa so razmnoževali tudi izvlečke iz posameznih prispevkov v »Slovenskem
poročevalcu«. Število razmnožene literature je bilo skraja 300 do 500
odtisov, na koncu pa so razmnožili še enkrat toliko, do 1000 izvodov.^"
Tehnika je obveščala in mobilizirala kraje v okolici Jesenic. Po dobro
organizirani mreži narodoosvobodilnemu Ijoju predanih delavcev, ki so se iz
teh vasi vozili v železarno, sta prišla domala v vse vasi po dva izvoda, včasih
pa tudi več, vse literature, ki jo je tehnika razmnožila. Literatura jeseniške
tehnike je krepila narodnoosvobodilno misel v Gornjesavski dolini in od Bohinja
do Radovljice. Medtem ko je bila pri Tavčarjevih v Žirovnici ena izmed
Železniška čuvajnica pri Radovljici, kjer je dcluvala ilegalna
tehnika Dušana Cričkoviča
2 Loški razgledi 17
z^V
glavnih javk za ta konec, je nosila natisnjeno gradivo iz tehnike v Javorniku
na Jesenice Francka Logar. Nekoč je pomagala njej in prijateljici prenašati
veliko košaro literature, skrite med opranim perilom, tudi patrulja dveh nemških
vojakov, ki pa seveda nista vedela, kaj nosita.^*
Kot pozneje vse druge, se je morala tudi ta tehnika večkrat seliti. Tako je
bila nekaj časa na domu Martina Noča, Ane Nočeve na Koroški Beli, pri Petru
Kodru, Tinetu Noču, na domu Cilke Travnove in pri Kožarju pod Mežakljo,
prenehala pa je z delom z aretacijo Aleša Jelenca, Ande Jelinčičeve in Slavka
Smoleja v januarju 1942. Zanimivo je, da je Nemci, kljub vztrajnemu prizadevanju,
med njenim tričetrtletnim delovanjem niso odkrili, kar je bila v veliki
meri zasluga Aleša Jelenca, pa tudi velike predanosti vsega kolektiva, ki se je
zavedal pomembnosti svojega dela. Zasluga tehnike je bila, da je po zlomu
Jugoslavije mobilizirala vse napredne sile za boj z okupatorjem, zlasti pomemben
pa je bil ta delež ob pospešenih pripravah za decembrsko vstajo
v Gornjesavski dolini in v Bohinju.
Po aretaciji omenjenih tovarišev je Francka Logar prenesla ciklostil pod
Mežakljo na Jesenice. Tehniko so morali organizirati na novo. V kratkem času
svojega ponovnega delovanja je tehnika med drugim razmnožila nekaj pozivov,
že februarja ali marca pa se je selila v partizane.^^
Prvo tehniko o Kranju je organiziral Franc Vodopivec, in sicer po posvetovanju
CK KPS, ki je bilo dne 2. junija 1941 v Mencingerjevi ulici v Ljubljani
ter na Brdu pri Ljubljani. Po spominih Toma Brejca je bil dnevni red
tega sestanka naslednji: analiza političnega položaja na Gorenjskem, analiza
dotedanjega dela partijskih organizacij na Gorenjskem, Osvobodilna fronta in
narodnoosvobodilni boj, krepitev SKO J, čuječnost, da se prepreči vdor gestapa
v vrste odporniškega gibanja, organizacija partijskih tehnik in širjenje propagandnega
gradiva."' Na tem sestanku sta bila kot zastopnika CK KPJ
prisotna Edvard Kardelj in Franc Leskošek, z Gorenjske pa Jože Gregorčič
iz jeseniškega okrožja, Franc Vodopivec iz kranjskega okrožja in Tomo Brejc
iz kamniškega okrožja.
Z razmnoževanjem so začeli v Kranju avgusta 1941 v mehanični delavnici
pri Krašovcu. Ti prvi poskusi pa niso uspeli. Po pripovedovanju Francke
Poljanec je bila pri Krašovcu natisnjena literatura zaradi prevelike količine
barve težko čitljiva in tako zamazana, da so jo morali pozneje ponovno natisniti."*
Septembra je prevzel tehniko Janez Poljanec, v delo pa je vključil
tudi svojo ženo Francko, ki je kot služiteljica v Tekstilni šoli že pred vojno
razmnoževala dijakom skripta. Bila je dela vajena in ji razmnoževanje ni
povzročalo težav, tehniko pa so s tem preselili v Tekstilno šolo.
Zaradi pogojev, v katerih je poslej tehnika delala, in mesta, za katero so
se odločili, je uspelo, da je Nemci niso mogli odkriti. Nemci so namreč po
okupaciji Tekstilno šolo zaprli in jo spremenili v skladišče po vsej Gorenjski
zaplenjenih slovenskih knjig, ki so jih največ odpeljali v Nemčijo. Prav te
nasilno odvzete knjige pa so služile kot varno skladišče ne le samo v Kranju,
temveč po vsej Gorenjski v akciji, ki je segla do Jeseiiic in Tržiča, nabranega
papirja za potrebe tehnike. Med knjigami pa so hranili tudi arhiv vsega, kar
je bilo do tedaj v tehniki natisnjeno, toda zaradi varnosti ga je pozneje neki
fant odpeljal k Antonu Hafnerju v Stražišče, Škofjeloška cesta št. 37."°
Poljančeva je v Tekstilni šoli razmnoževala približno poldrugi mesec.
Delala je samo ponoči, v kopalnici brez oken, ključe za vstop v prostor pa ji
je izročal hišnik šole Gregor Jelene. Na že omenjenem ciklostilu, ki je služil
18 , . • . . . . ..
pred vojno potrebam šole, je razmnoževala vso literaturo, ki je prihajala
v omejenem številu na Gorenjsko, največ pa »Slovenskega poročevalca«, ki je
po njenem pričevanju izšel vsak teden v dokaj visoki nakladi,''" odnašali pa
so jo poleg Poljančevih še Slava Jelene, Gregor Jelene, v novembru in decembru
pa Cirila Kozjak-Curk ter drugi celo na Jesenice. Curkovi je po dva
zavoja prinašal neki tovariš Rudi na dogovorjeno mesto vrh stopnic na poti
iz Kranja v Stražišče, na Jesenicah pa jo je izročala Francki Traven.^''
Nemci pa bi po naključju tehniko lahko odkrili, saj so bili čez dan vsi
prostori v šoli pod njihovim neprestanim nadzorstvom. Zaradi tega je Poljanec
že v novembru pripravil tehniki nov prostor pri Jožetu Zanu, bivajočem na
Cesti na Klanec št. 1. Iz Ljubljane so za novo tehniko dobili ciklostil, ki so ga
najprej za kratek čas shranili v Tekstilni šoli in ga pozneje ponoči v nahrbtnikih
prenesli na Poljančev dom na Kokrškem bregu št. 5; Franca Gajška, ki
je pozneje vodil tehniko pri Zanu, pa je prišel učit nekdo iz Ljubljane. Pri
Poljančevih je bil stroj shranjen toliko časa, dokler niso konec novembra ali
v začetku decembra uredili pri Zanu primernega prostora.^' Zaradi previdnosti
so namestili stroj kar v Zanovi čevljarski delavnici. Ciklostil so namestili
v steni pod oknom, v katero je Gajšek vgradil lesen podolgovat zaboj (naredil
ga je brat Zanove žene Marije, Franc Jalen, mizar iz Huj), pri katerem je
vrhnji del, ki je bil hkrati okenska polica, služil kot pokrov. Po pričevanju
Žanove žene Marije so razmnoževali skraja v njeni spalnici. Matrice je v čevljih
prinašal Janez Poljanšek, papir pa je iz trgovine Ivana Venlinga prinašal
v nahrbtnikih Gajšek sam. Z Gajškom so v tehniki delali še Francka Poljanec,
Pavla Ferlič, pozneje ustreljena v Mauthausenu, neka Karlina^^ ter Jožef Zan
in njegova žena Marija, Milka Stegnarjeva pa je pisala matrice.'"
Kot prej v Tekstilni šoli. je tehnika tudi tu izdajala vso takratno literaturo
za vso Gorenjsko, ki so jo zasedli Nemci. Marija Žan se spominja, da so imeli
v ta namen poseben zemljevid z označenimi kraji, prav tako pa so imeli označena
tudi nahajališča partizanskih enot, kamor so po posebnem ključu pošiljali
dogovorjeno število izvodov, in sicer tako, da so natisnjene izvode zvili
v zvitke ter jih označili s številkami in šiframi posameznih krajev.^^
Vzroki, zakaj so odkrili gestapovci celotno mrežo narodnoosvobodilnega
boja v Kranju, so znani, poznane pa so nam tudi metode, ki so se jih okupatorji
poslviževali pri zasliševanjih. Dne 22. februarja 1942 je padel pri poskusu
bega pod okupatorjevimi streli Franc Gajšek,'^ takrat pa je končala tudi
Žanova tehnika. Aretirani Gajšek je namreč, ko bi bil moral pokazati gestapu
Žanovo tehniko in čeprav je bil beg zaradi visokega snega skoraj nemogoč,
skočil v Kranju pred kamnosekom iz gestapovskega avtomobila. Tako je
mogoče domnevati, da je Gajšek pod pritiskom gestapovcev klonil in je morda:
priznal, da ve za tehniko pri Žanovih, vendar ko so ga prisilili, naj jo pokaže,
se je raje odločil za nemogoče, za beg in smrt. Marija Zan pa je pred prihodom
gestap'ovcev uspela poskriti natisnjeno literaturo v sneg na dvorišču, matrice
v neko škatlo za žeblje, ciklostil pa je zakopala v gnoj; kak teden pozneje ga
je sredi dopoldneva, okoli pol enajstih, odpeljala s sanmi k Skrinjarjevim
v hišo Ivana Strehovca na Primskovo št. 115.'"
Leta 1941 so razmnoževali krajša gesla in odlomke iz »Slovenskega poročevalca
« tudi na domu Ivana Gašperina-Mitje v Doslovičah št. 26 pri Žirovnici.
Delali so na pisalnem stroju, ki ga je odstopil narodnoosvobodilnemu
gibanju Franc Prešeren iz Radovljice. Y ta namen je v začetku juUja obiskal
2* 19 , ; ^" -
Gašperina član okrožnega komiteja KPS za Jesenice Karel Preželj in mu
naročil, naj gre po pisalni stroj v Radovljico. Z njim je odšel ponj tudi Jakob
Legat, ki je prinesel stroj h Gašperinu. Tu je ostal shranjen v drvarnici
v majhnem bunkerju, ki ga je naredil Gašpcrin, do novembra, ko so ga prenesli
k Valvasorjevi koči pod iStolom. Posluževali so se ga predvsem za pisanje
poročil jeseniškega okrožnega komiteja Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko,
zvezo med obema forumoma pa je vzdrževal Ivan Pogačnik-Ivko.^^
To je bil prvi temelj za bodočo Tehniko Okrožnega komiteja KPS Jesenice.
Podoben, vendar že z določnejšim namenom, je drugi poskus v Žirovnici.
Na pisalnem stroju, katerega lastnik je bil Leopold Jesenko iz Žirovnice št. 2.
so razmnoževali predvsem dnevna radijska poročila. V ta namen so se posluževali
neprijavljenega radijskega sprejemnika, prav tako shranjenega pri
Jesenku, nekajkrat pa so pri njem na pisalnem stroju in s pomočjo kopij
pretipkali nekaj popolnih številk »Slovenskega poročevalca«.'"
V Skofji Loki je pripravljanje velike propagandne manifestacije Wehrmannschafta.
ki so jo nameravali 2-1. avgusta 1941 prirediti nemški okupatorji
na škofjeloškem telovadišču v Puštalu, sprožilo v škofjeloškem aktivu SKOJ
misel, kako preprečiti manifestacijo, s katero je skušal okupator pridobiti
naklonjenost prebivalstva, hkrati pa razkriti njene prave namene. Odločili uSO
se za poseben letak s pozivom Ločanom. naj ne nasedajo Nemcem in se ne
pustijo mobilizirati za boje proti Sovjetski zvezi. Letak, ki ga je sestavil
Svetko Kobal. je pregledal in dopolnil še Lojze Kebe-Štefan, nakar so ga na
šapirografu, ki ga je vzel Nemcem na občini v Stari Loki Ferdo Gartner,
razmnožili nad 200 izvodov. Hkrati z njim so izdelali tudi na stotine lističev
z bojnimi gesli. Skojevska akcija je v noči med 23. in 24. avgustom v celoti
uspela.'"
Medtem ko je bil to le poskus z močnim političnim učinkom, pa kaže
nadaljnje delo, da se je z rastjo narodnoosvobodilnega boja rodila v Skofji
Loki v tem času tudi misel o organiziranju lastne ciklostilne tehnike. Zaradi
tehnike v Kranju, ki je zalagala s tiskom tudi ta del Gorenjske, so namero
pozneje opustili.'''
Vrzel, ki je kmalu zatem nastala zaradi prenehanja delovanja skoraj vseh
tehnik, ustanovljenih leta 1941, je bila toliko bolj občutna, ker sta v začetku
leta 1942 propadli tudi tako pomembni tehniki, kot sta bili kranjska in jeseniška.
Izmed vseh je ostala in se tudi močno razvila le Tehnika Okrožnega
komiteja KPS Jesenice. V marcu 1942 so prenesli pisalni stroj, ki ga je odstopil
Franc Prešeren, od Valvasorjeve koče za hrib Ajdno nad vasjo Potoki, kjer je
bil sedež Okrožnega komiteja KPS Jesenice.^'^^ Zaradi tega sta bili prav ta
tehnika in tehnika, ki jo je pozneje organiziralo okrožno politično vodstvo,
poleg novih poskusov v Radovljici in enega v Loški četi, spomladi 1942 edini
pomembni žarišči narodnoosvobodilnega tiska na Gorenjskem. V glavnem pa
je bila Gorenjska v tem času navezana na literaturo, ki je prihajala čez Toško
čelo do Medvod in pozneje čez Polhograjske Dolomite. Kljub temu ljudstvo ni
bilo osamljeno. V močno oporo je bila prebivalstvu že zavest, da so tu partizanske
vojaške enote, katerih močni in prepričljivi vojaški uspehi, hkrati pa
tudi močna osebna propaganda je segala v sleherno gorenjsko vas.
Kot rečeno, sta v tem času delali v okolici Radovljice poleg Tehnike jeseniškega
okrožja dve tehniki, od katerih zasluži vsaj druga večjo pozornost.
.-, >- 2200 ' ; . ••V
21
Pozimi 1941/1942, verjetno pa že v decembru 1941,^" se je odločil za samostojno
akcijo Dušan Čričkooič, ki ga je že 1941. leta povezal z narodnoosvobodilnim
gibanjem Slavko Trelc ter mu izročal ilegalno literaturo, ki so mu jo
prinašali partizani izpod Stola, ali tisto, ki so jo razmnoževali na nemškem
okraju v Radovljici. Kakor se spominja Slavko Trelc, pa je bilo literature
kljub temu vedno premalo. To je napotilo Cričkoviča, da je pričel samostojno
razmnoževati predvsem razna gesla in pozive. Cričkovic je bil v stari Jugoslaviji
orožnik, ki se pa po njeni okupaciji ni vrnil niti domov v Hercegovino
niti ni hotel vstopiti v okupatorjevo žandartaierijo. Zaposlil se je kot čuvaj
v železniški čuvajnici pri Radovljici in tu se je z njim seznanil Trelc. V tej
čuvajnici je potem verjetno vrezoval v gumo pozive in gesla ter vse, kar je
natisnil, v prostem času tudi sam raztrosil ali nalepil po Begunjah in okolici.
Način njegovega dela je neznan, edina priča, ki je vedela za Cričkovicevo
delo, pa postopka tiskanja in razmnoževanja ni videla. Konec junija 1942 so
Cričkoviča zajeli, prav ko je lepil lepake, ter ga v prvi tretjini julija nekje
pod Tržičem s še petimi tovariši ustrelili. Ker pa so 30. julija zaradi izdajstva
zaprli tudi Trelca,*" je s tem izginila vsaka sled za vsemi Čričkovicevimi pripomočki,
ki se jih je pri delu posluževal.*^
Prva stran Slovenskega poročevalca gorenjske izdaje, izdelek tehnike PK KFJ v Poljanski ilolini.
(Po originalu v Nar. in uuiv. knjižnici v Ljubljani.)
Cričkovičevemu poskusu najbližji je bil omenjeni poskus Nika Kaočiča-
Gorazda, borca Loške čete. Na majhno železno podlogo z zaklopnim pokrovom,
ki jo je prinesel od doma iz Škofje Loke Tone Savnik," so vrezali petokrako
zvezdo, začetni črki Osvobodilne fronte (OF), simbol narodnoosvobodilnega
boja Triglav ter menda srp in kladivo. S tem pripomočkom so izdelali na
tisoče propagandnih lističev, ki so jih potem trosili borci na svojih akcijah,
patrulja štirih tovarišev pa jih je odnesla 1. maja 1942 tudi na športno igrišče
v Škof ji Loki."
Krajši čas je delala tudi druga radovljiška tehnika, ki si lasti v zgodovini
ilegalnih tehnik dokaj svojsko mesto. Njeno ustanovitev je narekovala bližina
partizanskih borcev, še bolj pa velika potreba in želja ljudi po narodnoosvobodilnem
tisku, na drugi strani pa pomanjkanje lastnih pripomočkov za
razmnoževanje ter psihološko dobro pogojen postopek razmnoževanja. Po
obisku takratnega okrožnega sekretarja Franca Vodopivca-Cirila meseca februarja
1942 pri Slavku Trelcu, kjer se je zadrževal dalj časa, je odnesel Trelc
partizanom pod Stol pisalni stroj, ki ga je dobil pri družini Hrovat, katero so
Nemci izselili v Srbijo. Prinesel pa je tudi večjo količino matric, ki jih je dobival
pri prijateljih, zaposlenih v nemških uradih; precej materiala mu je
prinesel Martin Prešeren. Po omenjenem dogovoru z Vodopivcem sta potem
napisane matrice prinašala Trelcu Tomaž Verdnik in Avgust Beniger, on pa
jih je izročal Broni Ostaševski, ki je bila tedaj zaposlena na nemškem okraju
in tam na skrivaj razmnoževala partizansko literaturo.
Prvo naročilo partizanske čete pod Stolom ji je prinesel Edi Glinšak-Brko.
Med drugim so se dogovorili, naj Ostaševska sestavi in razmnoži letak, ki naj
podžge narodnoosvobodilno misel. Ta je potem doma s svojim bratrancem
Marjanom Rabičem letak res sestavila, njemu pa so pozneje sledili, poleg
vrste listov in lističev z bojnimi gesli, še trije drugi pozivi. Matrice je Ostaševska
pisala na svojem domu, razmnoževala pa jih je zaradi varnosti v
mraku, ko so bili prostori prazni, na nemškem okraju. Pri tem ji je bil v pomoč
pokojni Marjan Rabič, ki je stražil na cesti pred poslopjem z nalogo, da
bi v kakršnikoli nevarnosti, ki bi grozila, zažvižgal. Zaradi okoliščin, v katerih
je tehnika delala, ji nabava tiskarskega materiala ni povzročala težav. Bila
je med redkimi ilegalnimi tehnikami, ki je ves čas svojega obstoja vse od
matric do ciklostilnega papirja in barve dobivala v nemškem uradu, in to
v količinah, kot jih je potrebovala.*^* Tako so razmnoževali predvsem razne
proglase in pozive, radijska poročila o položaju na bojiščih, ki jih je poslušala
ali Ostaševska na svojem domu ali drugi zanesljivejši tovariši,''*'' objavili
so imena okupatorjevih sodelavcev, obširneje pojasnili izdajalsko vlogo Mihajlovičevih
četnikov,*''= razmnoževali pa so tudi prepustnice za prehod preko
meje in jih je Ostaševska tudi sama podpisovala, prav tako pa tipkala tudi
začasne osebne izkaznice.*""^ Števila natisnjene literature ne moremo ugotoviti,
po Trelčevi dokaj nedoločeni izjavi, da je je Ostaševska pri vsakem razmnoževanju
pripravila za poln nahrbtnik, pa moremo soditi, da je razmnoževala
v nekaj sto izvodih. Tako natisnjeno literaturo je potem izročala Trelcu,
ki jo je v dogovoru z omenjenima partizanoma izročal partizanom, nekaj pa
so je aktivisti sami raztrosili tudi po Jesenicah ali drugod. Tehnika je po tem
postopku delala domala šest mesecev in prenehala po Trelčevi aretaciji 30. junija
1942** in s premestitvijo Bronke Ostaševski na drug oddelek.***
' ' • 22 ' : '
III ^
Velikega pomena za rast narodnoosvobodilnega tiska po pokrajinah je bil
že v aprilu 1942 sprejeti sklep CK KPS, da odidejo prvi organizatorji ilegabiih
tehnik iz Ljubljane na teren nuditi pomoč grupnim tehnikam. To nalogo je
vodstvo Centralne tehnike zaupalo tovarišem, katerih delo je bilo v tesni zvezi
z razvojem in organizacijo ilegalnega tiska v Ljubljani in ki so si s svojo predanostjo
in natančnostjo pri delu to zaupanje zaslužili. Tako sta odšla Albert
Zornada-Marko in Jože Bradeško-Boštjan na Dolenjsko, Mitja Ribičič-Ščuka
v štab II. grupe odredov, v štab I. grupe odredov pa je bil sprva namenjen
Rihard Knez, medtem ko bi moral Adolf Arigler-Bodin oditi na Primorsko.
Ker pa bi moral tovariš, ki naj bi šel v Trst, govoriti tudi italijanski, čemur
je bil vešč le Knez, je vodstvo Centralne tehnike poslalo na Primorsko njega,
na Gorenjsko pa Ariglerja. Po tem sklepu je Arigler v aprilu še vpeljal v delo
Aco Lušin in neko drugo tovarišico, ki sta delali v ciklostilni tehniki na Gosposvetski
cesti št. 6, mimo tega pa opravljal za tehniko še razne priložnostne
naloge. Ukvarjal se je s poskusom, kako izboljšati kvaliteto tiska v ciklostilnih
tehnikah. V ta namen mu je prinašal Jurij Ribičič, ki je tedaj delal v eni
izmed ilegalnih tiskarn, tanke naslovne črke, ki jih je poskušal Arigler vtisniti
v matrice, poskušal pa je tudi s tiskanjem naslovov publikacij v rdeči barvi;
vendar ne prvi poskus ne slednji način tiskanja ni uspel. Tako so bili sprememba
prvotno določene poti, delo v centralni ciklostilni tehniki, osebna
oprema, po vsej verjetnosti pa tudi pripravljanje ponarejenih osebnih dokumentov
vzrok, da je odšel Arigler iz Ljubljane zadnji, šele sredi junija.'*
Komaj poldrugi mesec po ustanovitvi zadnje radovljiške tehnike, ko je
bila na voljo narodnoosvobodilnemu boju na Gorenjskem le Tehnika Okrožnega
komiteja KPS Jesenice, je nastal poskus, ki je kmalu prerasel dokaj ozek
začetni okvir. Bila je to Tehnika štaba I. grupe odredov, ki je zaživela takoj
po prihodu Adolfa Ariglerja-Bodina na Gorenjsko. Po Ariglerjevih podatkih,
ki so nastali po skopih, vendar dragocenih zapiskih v žepnem koledarčku, je
ta odšel prvič čez blok z namenom, da pride na Gorenjsko, 19. junija, in sicer
v Dravljah ter potem brez večjih težav prispel do javke. Ker pa so mu tu odsvetovali
nadaljnjo pot brez potrebne osebne opreme, se je že naslednjega dne
odločil za povratek v Ljubljano. Ponovni prehod bloka se mu je posrečil šele
6. julija, in sicer spet preko Dravelj do javke, kjer je dobil še istega dne zvečer
zvezo s kurirji, s katerimi je naslednjega dne nadaljeval pot v 1. četo I. bataljona
Dolomitskega odreda. Od tu je nameraval po kar najhitrejši kurirski
zvezi priti v štab I. grupe odredov. Namero pa je preprečila velika italijanska
ofenziva. Y močnem nočnem nalivu se je namreč sredi premika bataljona
kolona pretrgala, tako da je od celotnega bataljona ostal z Ariglerjem le del
čete, s katero se je ponoči 12. julija premaknil preko Ljubljanice v krimske
gozdove. Dne 21. julija se je prepeljal z nekim tovarišem ponovno čez Ljubljanico
ter v jutranjih urah naslednjega dne, 22. julija, prispel k stricu Josipu
Ribičiču v Dobrilovo ulico št. 22.*^ Z novimi ponarejenimi dokumenti, ki jih
je dobil 6. ali 7. avgusta, se je kot Jože Rezar, sin Jožeta in Ane roj. Premec,
rojen 15. junija 1923, železniški delavec, samski, stanujoč v Ljubljani, Resljeva
cesta št. 6, z osebno izkaznico številka 017.206 — 8. avgusta odpeljal z vlakom
do Loga ter še istega dne zvečer dobil zvezo z 2. četo Dolomitskega odreda. S še
enim tovarišem, Primorcem Ludvikom, je 11. avgusta prekoračil mejo, blizu
Zminca prečkal Soro, od tod pa mimo Zalubnikarja 13. avgusta prispel na
23
kurirsko zvezo pod Sv. Tomažem. Po treh dneh, ko so bili partizani zaradi
izdaje znanega gestapovskega izdajalca Krainerja 16. avgusta napadeni, so se
od tod še istega dne premaknili ter naslednjega dne prispeli na Jelovico, kjer
je bil pri eni izmed čet tudi štab 1. grupe odredov. Dva dni kasneje, 19. avgusta,
pa je že začel z razmnoževanjem prvih radijskih vesti. Tega dne je namreč
tehnik Aleš, ki je ostal s Fedorjem Reištcrjem-Frankom''* po dogovoru med
štaboma I. in II. grupe odredov zaradi fizične izčrpanosti v štabu I. grupe,
popravil baterijski radijski sprejemnik ter prestregel med drugimi tudi novice
o drugi fronti, kar pa je bilo, žal, le poskusno izkrcanje. Te vesti je potem
Arigler v štabu grupe, ki je imel do tedaj le pisalni stroj in že omenjeni radijski
sprejemnik, pretipkal. Podobna poročila, razmnožena v nekaj primerkih
na pisalnem stroju, so izdajali tudi v prihodnje, kolikor je seveda dopuščal
čas. Ta radijska poročila o novicah s fronte so bila zaradi slabega sprejemnika
oprta le na poročila oddaj radia London.•'''^ Prepisoval pa je tudi razna navodila
in okrožnice, ki jih je izdal grupni štab: razmnoževal jih je v osmih,
včasih pa tudi v šestnajstih izvodih.''* V čete so jih odnašali kurirji, in ker je
šla izgradnja Osvobodilne fronte prav preko čet v širino, je prišlo z njimi
v stik tudi prebivalstvo.*"
Dejstvo, da so že dva dni po Ariglerjevem prihodu izdelali na pisalni stroj
razmnožena poročila, je narekovala živa potreba ter razvijajoči se politični
položaj tako doma. predvsem na Gorenjskem, kot v svetu. Prav gotovo je bilo
odločujoče tudi io. da so bili gorenjski partizani zaradi lokalnega okvira "delovanja
Tehnike Okrožnega komiteja Jesenice, katere tisk pa je vzlic temu s
partizanskimi enotami prišel v zelo širok stik z ljudmi, odvisni predvsem od
tega, kar so po prenehanju delovanja Zibelnikove patrulje prinašali kurirji
iz Dolomitskega odreda. Vse to je prav gotovo vplivalo, da so še v istem mesecu,
komaj deset dni po Ariglerjevem prihodu, po vrsti uspelih akcij v odgovor
na nemško propagando v zvezi z avgustovsko ofenzivo, da so uničili
narodnoosvobodilno gibanje na Gorenjskem, gorenjski partizani napadli Ribno,
požgali most v Podnartu in pripravili po sklepu štaba akcijo v Kropo z namenom,
da se preskrbijo s potrebnim tehničnim materialom za vzpostavitev
tehnike. Dne 27. septembra so enote 1. grupe odredov akcijo uspešno izvedle
ter po navedbah Adolfa Ariglerja-Bodina zaplenile v občinski pisarni rotacijski
ciklostil, ročni ciklostil, nekaj pisalnih strojev,^" matrice, več vrst papirja
in drugi tehnični material, s čimer so ustvarili močno materialno bazo, toliko
pomembno za nadaljnje uspešno delo. V ilustracijo tega uspeha in kako velike
so bile količine zaplenjenega materiala naj zadostuje podatek, da je nosilo zaplenjeni
material približno dvajset borcev, za komaj dve uri dolgo pot pa so
potrebovali pet ur naporne hoje. Tako nastala zaloga ni le krila vseh potreb
grupne tehnike, v veliki meri je zadovoljevala tudi potrebe tehnike v Mišačah.
zlasti še, ker so se založili v Kropi s papirjem vseh vrst. ki jim je bil na razpolago,
tudi s takim, ki za delo s ciklostilom ni bil najbolj primeren.''
Sedaj so potrebovali za vzpostaviiev tehnike, za katero se je zlasti zavzemal
Lojze Kebe-štefan, in za njeno nemoleno delo le še primeren prostor, kjer
bi zgradili bunker, ali dobro skrito mesto za barako: vso zalogo materiala so
doslej namreč zaradi varnosti hranili v raznih skrivališčih na Jelovici. S tem
namenom so iskali 7. septembra Adolf Arigler. Vinko Hafner in Stane Kersnik-
Jelovčan. ki sta bila po svojem položaju člana grupnega štaba, primerno
mesto, ga našli in ga tudi že začeli pripravljati. Dva dni za tem, 9. septembra,
pa je Jelovico zajela nemška ofenziva in za dalj časa zavrla pričeto delo.
24 -
v ofenzivi, ki je zahtevala tudi življenje komandanta 1. grupe odredov Jožeta
Gregorčiča, sta padla oba tehnika, ki sta ostala v I. grupi po odhodu II. grupe,
Aleš in Fedor Reišfer, Arigler pa jo je preživljal na neki smreki, komaj deset
minut oddaljen od kraja, kjer so zadali Nemci gorenjskemu partizanstvu enega
najtrših udarcev.^^ Svojega skrivališča skraja zaradi nevarnosti, ker so pod
njim ves čas stikali Nemci, Arigler sploh ni zapuščal. Pozneje je odhajal z
drevesa proti večeru, in to le toliko, da si je za silo utešil najhujšo lakoto
z gozdnimi sadeži. Dne 12. septembra je proti večeru drevo zapustil, blodil
naslednje dni po Jelovici do Rudnega v Selški dolini z namenom, da bi našel
partizane, kar se mu je posrečilo šele 15. septembra. Tega dne je naletel na
kurirja Mirka Ambrožiča, po
domače Martincovega, in iz
razgovora z njim zvedel za
usodo grupnega štaba. Naslednjega
dne, 16. septembra,
je dobil po njem zvezo s prvo
partizansko enoto. Loško četo.
18. septembra pa je odšel s
kui'irjem na zvezo s Stanetom
Kersnikom, ki mu je sporočil,
da mora počakati še nekaj
dni, preden bo mogel v štab.
V štabu grupe so prav
zaradi velikih potreb razpravljali
o tehniki verjetno
že takoj po Ambrožičevem
sporočilu, da je našel Ariglerja.
Le tako moremo razumeti
Kersnikovo sporočilo
Ariglerju, da mu bo v pomoč preživeli borec Selške čete Maio. Preostali čas
čakanja je Arigler izkoristil za urejanje majhne votline, primerne za tehniko,
ki je bila le dobre pol ure oddaljena od vasice Jamnik in je ležala 400 do 500
metrov levo od kolovozne poti iz Jamnika na Mošenjsko planino. Do ponovnega
sestanka s predstavniki štaba I. grupe odredov je prišlo 22. septembra.
Arigler se je sestal z Lojzetom Kebetom in hkrati dobil, zaradi velikih političnih
potreb, že tudi prvo delo. Razmnožiti je moral letak, ki ga je sestavil ver*'
jetno v sodelovanju z Vinkom Hafnerjem Kebe sam, stilistično in slovnično,
pa popravil, kakor je to delal tudi večkrat pozneje, Arigler. Naslov tega letaka,
ki je pravzaprav prvi natisnjeni izdelek Tehnike štaba I. grupe odredov,
pozneje so jo imenovali >Afefa«, se nam je ohranil v dveh verzijah. Lojze Kebe
ga v svojem poročilu CK KPS z dne 1. oktobra istega leta navaja kot »Bela
garda in 'izdajalska vloga dr. Bedenka«, Arigler pa si je zabeležil v svoj dnevnik
naslov »Izdajalska vloga bele garde«. Letak je danes izgubljen, zaradi tega
točnosti naslova ne moremo preveriti. Do zamenjave je prav lahko prišlo v
Kebetovem poročilu, kljub temu, da je letak sam napisal. Pomota bi^mogla
nastati zaradi preresne zavzetosti nad poročilom, ki jo je le-to zahtevalo,
napake pa tudi pri morebitnem poznejšem pregledovanju poročila ni opazil.
In končno, to poročilo je nastalo šele 1. oktobra, morda tudi kak dan pozneje.
Ariglerjevi dnevniški zapiski pa so nastajali sproti, ali kot sam pravi, dan.
največ dva za opisanimi dogodki, kar je gotovo zahtevalo ob zastavljenem
HiJia MiSačah, kjer je delovala Tehnika štabu I. grupe
odredov
25
opravilu tudi večjo miselno zbranost. Poleg tega je znan tudi Ariglerjev delež
pri nastajanju besedila, da ne govorimo o nadaljnjem delu od prepisovanja
matric do večkratnega razmnoževanja, kar bi izključevalo možnost pomanjkljive
navedbe naslova. Vse to govori v Ariglerjev prid, dokončni odgovor na
to vprašanje pa nam bo lahko dala samo najdba letaka ali kakega drugega
avtentičnega dokumenta. Dvojna verzija naslova pa nam koristi, saj rekonstruira
vsebino letaka. Medtem ko je Ariglerjeva navedba dokaj splošna, je
po Kebetu izpričani naslov dokaz, da je sprožila izdajo letaka živa potreba,
zavrniti poskus, da se na Gorenjskem organizirajo belogardistične formacije.
Ta zamisel belogardističnih eksponentov pa je zaradi budnosti narodnoosvobodilnega
boja na Gorenjskem in takojšnjega ukrepanja v celoti propadla.
Prostora, namenjenega za tehniko, ni mogel Arigler pripraviti niti naslednjega
dne, 23. septembra. Tega dne je namreč odšel dopoldne z Matom in
kurirjem Ivanom Pogačnikom-Ivkom v skrivališče na Mošenjski planini po
ciklostil, pisalni stroj in drugi tehnični material, zaplenjen v Kropi, popoldne
pa je v oglarski bajti ob cesti Jamnik—Mošenjska planina, nedaleč od Zidane
skale, razmnožil še nadaljnjih 900 izvodov omenjenega letaka. Z urejanjem
tehnike je nadaljeval naslednjega dne, zvečer pa odšel v štab odreda, ki je
tedaj bival v opuščenem oglarskem kopišču, skritem v gostem grmovju v bližini
samotnih hiš pod Jamnikom, imenovanem tudi Kolbmbrt. Tu je, zaradi
nastalega političnega položaja in zaradi hitrega ukrepanja proti okupatorjevi
mobilizaciji Slovencev na Gorenjskem, začel z Lojzetom Kebetom sestavljati
letak »Slovenci na Gorenjskem« in mu pomagal pri formuliranju misli. Besedilo
sta dokončno izdelala šele 27. septembra, verjetno dopoldne, saj sta ga še istega
dne Arigler in Mato razmnožila pred skalnim prostorom, namenjenim za tehniko,
v 1800 izvodih, naslednjega dne pa natisnila še nadaljnjih 1500 izvodov.
Zaradi velikih potreb, aktualne vsebine in velikega vpliva na prebivalstvo, sta
ga še ponovno razmnoževala. Tako sta 2. oktobra natipkala dve matrici tega
razglasa in ga še istega dne razmnožila v 630 izvodih, nadaljnjih 800 izvodov
pa je razmnožil Arigler 8. oktobra. Ker so se mu matrice kvarile, je moral napisati
nove, kar je delo močno zavleklo. Letak so natisnili skupno v 4730
izvodih.
Prvotno izbrano mesto so z najdbo nove skalne votline, ki jo je odkril
Stane Kersnik, opustili. Od prve je bila oddaljena le dobrih 200 metrov, bila
je večja in na prikladnejšem kraju. Tehniki prvotno namenjeno votlino pa so
odločili za skladišče. Novi prostor so začeli urejevati 1. oktobra. Ker pa je bilo
do nove tehnike iz taborišča grupnega štaba, kjer je bival tudi Arigler, dobro
uro hitre hoje, so se odločili za novo taborišče, komaj deset minut oddaljeno
od tehnike. Še pred selitvijo so poslali tehnika Mata v Dolomite s poročilom
o stanju tehnik na Gorenjskem in s prošnjo za baterijski radijski sprejemnik,
za enega ali več radijskih tehnikov, za tehnični material, predvsem pa za
barvo in matrice ter za več ljudi, ki naj bi pomagali v tehniki. Hkrati so nadaljevali
s pripravami za dokončno ureditev tehnike. Dne 8. oktobra so prinesli
za tehniko potrebne ustrojene kože, 12. oktobra pa so se vanjo vselili. To
je bila, prva vojaška tehnika na Gorenjskem, zato naj na kratko navedem njen
opis, kakor nam ga je ohranil Adolf Arigler-Bodin: Da so mogli novi prostor
osposobiti za potrebe tehnike, so morali najprej z macolo odbiti vse ostrejše
robove v stenah in izravnati teren, nakar so postavili vanj leseno ogrodje. Nanj
so napeli ustrojene kože ter tako zavarovali prostor pred vlago, ki je kapljala
s sten. Vhod je vodil skozi streho, pokrov, na katerega so pribili mah, pa so
26
z usnjenimi pasovi pritrdili na okvir. Naredili so še mizo, dva stola, nekaj
polic in lestev. Tehnika je bila opremljena z rotacijskim ciklostilom, dvema
pisalnima strojema ter vodoravnim ciklostilnim razmnoževalcem. Po smrti
Lojzeta Kebeta-Stefana je tehnika, zaradi vse večje potrebe po konspiraciji,
dobila ime »Meta«; dal ji ga je Vinko Hafner.°'
Kot prvi je nastal v novem prostoru letak »Za narod ali proti narodu«
v 2300 izvodih. Naslednjega dne sta Arigler in Bojan Illich-Kostja, ki je prišel
v tehniko 8. oktobra, od devetih zvečer do šestih zjutraj razmnožila še nadaljnjih
1000 izvodov na rotacijskem ciklostilu, 350 pa na ročnem ter 2600 listov
letaka »Odlok«, s katerim je štab I. grupe prepovedal sečnjo gozdov. Ker pa
sta na eno matrico prenašala isti tekst po dvakrat, sta z razpolovitvijo natisnjenih
strani dobila 5200 izvodov odloka. V tehniki sta delala tudi 16. oktobra,
ko je delo prekinil nemški vdor na Jelovico. Po sporočilu zlovešče novice sta
se tudi onadva priključila tovarišem ter se z njimi premaknila v notranjost
Jelovice. Pri tem je bil ranjen komisar grupe Kebe in je za posledicami rane
tudi umrl, medtem ko se je ostalim posrečilo izogniti se obroču. Bila pa je
v nevarnosti tehnika. Nemcem se je namreč posrečilo v bližini tehnike odkriti
skladišče tehničnega materiala in v veri, da odkrijejo še tehniko, so stikali tudi
za njo, hodili tik nje, namera pa se jim ni posrečila.^*
Po teh dogodkih so več kot dva meseca, vse do prvega snega, hodili v tehniko
le ponoči, po opravljenem delu pa se spet naslednjo noč vračali v štabno
taborišče, ki so ga po odhodu Nemcev z Jelovice ob podvojeni previdnosti
premaknili na staro mesto pod Kolombrtom. Kot prvo delo po ofenzivi je bil
28. oktobra dopoldne razmnožen letak »An alle deutschen Soldaten und Proletarier
«, namenjen v 770 izvodih nemškim
vojakom. Mimo drugega je napisal Arigler
v »Meti« 9. novembra dve matrici posebne
izdaje »Slovenskega poročevalca« gorenjske
izdaje, nadaljnji dve in dve matrici
letaka »Slovenci pod nemško okupacijo«
pa naslednjega dne, 10. novembra, nakar
je razmnožil »Slovenski poročevalec« v
635, letak pa v 1140 izvodih. Delal je nepretrgano
od jutra do polnoči, po polnoči
pa uredil razmnožene strani »Slovenskega
poročevalca« in jih spel. Z delom v »Meti«
pa se Ariglerjevo delo ni izčrpalo. Mimo
opisanega je opravljal tudi razna taborska
dela, tipkal poročila in okrožnice. V zvezi
s širjenjem tehnik je bil medtem Bojan
Illich odšel v Kokrški odred, Adolf Arigler
pa je novembra vzpostavil zvezo s
tehniko Poljanskega bataljona, ji poslal
navodila za delo, nekaj matric z izrisanimi
naslovi ter nekaj drugega tiskarskega materiala.^"
Dne 8. novembra se je štab zaradi
skoraj povsem odpadlega listja preselil v
novo taborišče v bregu pod cerkvico na
Jamniku, se 23. novembra pomaknil glob-
- 27
Naslovoa stran brošure Oskarja Savlija-
Jakoba, ki jo je izdal PO OF za Gorenjsko.
(Po originalu v Narodni in uniT.
knjižnici v Ljubljani.)
--. ... - ^ > -^
Ije v dolino v bližino Rovt, že naslednjega dne, 24. novembra, pa se ponovno
vrnil v staro taborišče. Dne 25. novembra je odšel Arigler v »Meto«; ter razmnožil
štiri strani »Slovenskega poročevalca« v 320 izvodih. V tem taborišču
pa se niso zadrževali dalj časa. Že 26. novembra so izvedeli, da so Nemci odpeljali
Pavleta Mohoriča, gospodarja z Jamnika. kjer je bila glavna javka.
Zaradi tega so se naslednjega dne po peturni hoji preko Jelovice ustavili ob
cesti Kropa—Kamna gorica v bližini kmeta Miklavževca, si naslednjega dne
poiskali primernejši taboriščni prostor, 29. novembra pa se premaknili zopet
v taborišče pod jamniško cerkvico ter se 1. decembra lotili urejanja novega
taborišča v bližini starega. Zaradi drugega dela, ki so ga opravljali prav vsi
člani štaba, je bil Arigler medtem le enkrat v »Meti« in prepisal na pisalni
stroj poročila članom pokrajinskega komiteja. Dne 11. decembra je prispela
v taborišče neka ženska, ki je hotela priti po bližnjici z železniške postaje
Podnart na Jamnik. Po posvetovanju so žensko izpustili, kaki dve uri pozneje
pa so že videli prihajati veliko kolono Nemcev, katerih namen je bil, da izselijo
nekatere prebivalce Jamnika. Po tem dogodku se je štab razšel. Nekateri
so odšli na obhod enot in terena, Arigler in Bertoncelj pa sta odšla k Cirilu
Pečniku v Mišače št. 9, malemu kmetu, ki je bil zaposlen na železniški postaji
v Kranju.
Vzporedno z rastjo in razvojem Tehnike štaba I. grupe odredov sta delali
že omenjena Tehnika Okrožnega komiteja KPS Jesenice in Tehnika Poljanske
čete, ki pa je v kratkem času ob splošnih potrebah prvotni namen kmalu
prerasla.
Tehnika jeseniškega okrožnega komiteja je s preselitvijo za hrib Ajdno
nad vasjo Potoki z delom nadaljevala. V juniju leta 1942 se je z razmnoževanjem
literature načrtneje ukvarjal Jože Štrukelj-Rafel. ilegalec, doma iz
Radovljice. Septembrska akcija leta 1942 na občinske urade v Žirovnici pa je
tehniki priskrbela še nadaljnja dva pisalna stroja, rotacijo in ciklostil, precej
matric in drugega iimteriala. Njeno nadaljnje delo se je močno pospešilo,
s tem da se je tisk kvalitetno dvignil na primerno višino in se količinsko povečal,
pa se je razširil tudi akcijski radij njene propagande.''
V Loškem pogorju je sredi septembra vzniknila med borci Poljanske čete,
ki se je tedaj nahajala v okolici Malenskega vrha,"* določneje v Edu Bregarju-
Donu in Niku Kavčiču, čigar iznajdljivost na tem področju je bila znana že
iz prve polovice leta 1942, misel o razmnoževanju radijskih poročil, letakov
in druge literature, skraja le za potrebe Poljanske čete. Prav ta primer zgovorno
izpričuje značilno predanost boju. lastno vsem borcem, ki se niso zadovoljili
le z oboroženimi napadi na sovražnika, ampak je v vsakem posamezniku
bila še enako močna želja in volja, pomagati in širiti narodnoosvobodilni
boj z vsemi svojimi sposobnostmi. Po razgovoru s komandirjem Poljanske čete
Janezom Pohlevnom in politdelegatom Bogom Flandrom-Klusovim Jožo, ki sta
zamisel podprla, je odšla prve dni oktobra izpod Malenskega vrha na Zirovski
vrh patrulja, v kateri so bili Bine Mlakar, Milan Zakelj, Niko Kavčič in Pavle
Inglič-Bar. ki je patruljo vodil, z nalogo, da poskrbi za vse. kar bo tehnika
pri svojem delu potrebovala. Prva. na pisalni stroj razmnožena poročila so
izdelali v nekaj izvodih takoj, ko je uspelo Edu Bregarju popraviti baterijski
radijski sprejemnik, potem ko je pripeljal s kolesom iz Goričan in Medvod
potrebne nadomestne dele.'*
Ze konec oktobra je Tehnika Poljanskega bataljona zaradi vse večjih potreb
svoj prvotni namen prerasla. Takrat sta si Niko Kavčič in Edo Bregar
28
po nalogu sekretarja PK KPS za Gorenjsko Maksa Kjmelja-Matije ogledala
opuščeni bunker ob majhnem potoku, ki teče iz Brd v Srednjiški grapi, in sicer
na zemljišču v Lojgeh, oddaljenem le pet minut od Srednje vasi v Poljanski
dolini. Bunker je bil zgrajen že leta 1941, do leta 1942 pa so ga uporabljali kot
pomožno bolnišnico. Medtem ko sta se Niko Kavčič in Edo Bregar takoj lotila
urejanja prostora, je jela Milka Mezeg iz bližnje Jagršnikove domačije oskrbovati
tehniko z vsem potrebnim za nemoteno delo. Vzdrževala je zveze z zunanjim
svetom, za kar je morala cesto v Škof jo Loko, Medvode, Kamnik in Kranj.
Nekajkrat pa so se pripeljale na zvezo s tehniko v Srednji vasi tudi Miuka
Tavčarjeva iz Zminca ter Mici Kršmančeva in Tončka Hafnerjeva iz Škofje
Loke. Ob preselitvi v novi bunker je tehnika razpolagala z že omenjenim baterijskim
sprejemnikom in pisalnim strojem, z Dolenjske pa so dobili še ciklostil.""
Tako opremljeni so poslušali in razmnoževali radijska poročila. Novembra
je bilo v tehniki že pet tovarišev. Mimo Kavčiča in Bregarja je prišel
novembra v tehniko še Miloš Ziherl-Prešeren, v pomoč jim je bila še Milica
Pervanja-Marjanca, medtem ko je vzdrževal zveze Groga Rupnik. Tako okrepljeni
so začeli z načrtno delitvijo dela. Odslej je poslušal oddaje tujih radijskih
postaj Niko Kavčič ter delal sproti stenografske zapiske, redakcijo je
vodil Miloš Ziherl, tisk in ekspedit pa Edo Bregar.*^ Zjutraj med četrto in peto
uro je odnašal tiske kurir Groga Rupnik skraja le četam Poljanskega bataljona,
že v decembru pa so začeli oskrbovati z literaturo tudi terenske
politične delavce."^ Po že omenjenem dopisu Adolfa Ariglerja Tehniki Poljanskega
bataljona, ki je vseboval med drugim tudi nasvete tehnikom, bi mogli
soditi, da je tem delo vsaj skraja povzročalo težave; prav tako moremo razumeti
kot pomoč izkušenejšega tudi njegov prihod iz MišaČ v Poljansko dolino in
njegovo tamkajšnje bivanje do odhoda, tokrat na levo stran Save. Ariglerjevo
sodelovanje ni bilo toliko pomoč tehniki pri delu kot nasvet, kako s pravilnejšim
postopkom dvigniti kvaliteto narodnoosvobodilnega tiska. Kljub težavam,
ki jih je imela tehnika z nabavami potrebnega tehničnega materiala, pa
je v kratkem času svojega obstoja razmnožila 8000 izvodov uajraznovrstnejšega
propagandnega gradiva in s tem opravičila svoj obstoj."^
Vztrajanje na prvotnem mestu pa bi postalo za nadaljnji obstoj tehnike
ob novih, vse večjih nalogah lahko usodno. Zato so se že v začetku decembra
odločili za nov, primernejši prostor, ki so ga še v tem mesecu zgradili v grapi
za Jagršnikovo kmetijo. Bil je večji od prejšnjega, štiri metre dolg, dvfi širok
in dva metra visok, prostora pa je bilo v njem za dva pograda, štedilnik in
mizico za delo. Vanj so se vselili prve dni januarja 1943."^
Novembra 1942 je bila kot zadnja v tem letu ustanovljena v Dobrči nad
Tržičem Tehnika štaba Kokrškega odreda, ki pa je delala le kratek čas.
Natisnila je nekaj splošnih letakov in nekaj letakov Kokrškega odreda,*'
v novembru in decembru pa ponatisnila tudi šest številk centralne izdaje
»Slovenskega poročevalca«.*'° Nekaj dni je tehnika delala tudi v vasi Lese.
zaradi strahu domačinov pa se je morala seliti.°''
V leto 1943 so stopile gorenjske tehnike z bogatimi organizacijskimi izkušnjami,
ki jim niso bili kos še tako premišljeni sovražnikovi udarci. Sicer
je že sredi janimrja kot prva prenehala z delom Tehnika štaba Kokrškega
odreda, opravičena pa je bila tudi previdnost tehnikov Tehnike Poljanskega
haialjona in njihov sklep, da si morajo zgraditi nov bunkerski prostor, v katerega
so se vselili v prvih dneh januarja 1943. Nemci so 12. januarja prvi
bunker res odkrili in ga napadli, niso pa s tem mogli zavreti široko zastav-
• ' - 2299 • - : • • • "•
•^Jti.
Ijenega dela. Slutiti pa so morali, da je v okolici odkritega bunkerja še drugi,
zaradi tega je iz previdnosti tehnika za nekaj časa prenehala z delom, kar je
razvidno tudi iz poročila vodstva pokrajinskih tehnik vodstvu Centralne
tehnike. Po tem poročilu je bil kot zadnji v tem mesecu 20. januarja natisnjen
»Slovenski poročevalec«, prvo nadaljnje delo, ki ga poročilo navaja, pa je
nastalo po skoraj mesec dni dolgem presledku, ko je bila razmnožena naslednja
številka »Slovenskega poročevalca« v 360 izvodih. Po zastoju med
tiskoma bi sodili, da je bilo delo zaradi nemške nevarnosti prekinjeno za
25 dni, kar se tudi ujema s Kavčičevim pričevanjem.*" Mogli pa bi ta presledek,
kolikor je bilo morebiti potrebno, da so se pripravili za nadaljnje delo,
skrčiti za dan ali dva.
Y tem času je še naprej razvijala svojo dejavnost Tehnika Okrožnega
komiteja KPS Jesenice. Bila je še vedno v taborišču okrožnega komiteja za
hribom Ajdno nad vasjo Potoki. Zaradi konspiracije so delali v njej samo
ponoči. Oba ciklostila in pisalne stroje so imeli spravljene v posebnem prostoru
v Ajdni. Tu so ostali neodkriti tudi tedaj, ko so postali člani okrožnega
komiteja žrtev izdaje. Vendar so jih nekaj dni za tem prenesli v neko vilo
med Zapužami in Radovljico.'"
Tehnika štaba I. grupe odredov se je po opisanih dogodkih konec 1942. leta
preselila v Mišače. Zamisel za preselitev v nov bunker je bila Bertoncljeva,
prostor sam pa so uporabljali že pred vselitvijo tehnike:'^ zgradil ga je s pomočjo
Ivana Bertonclja-Drinovca ter Toneta Mohoriča-Šiške iz Mišač lastnik
biše Ciril Pečnik-Poglajen. Mesto so izbrali v gospodarskem poslopju za hlevom.
Skraja je vodil vhod skozi drvarnico, in sicer skozi pol metra visoko
odprtino. Ker pa tak vhod v bunker ni bil najboljši, so ga začeli 20. decembra,
že po Ariglerjevem prihodu, preurejati in so ga speljali skozi hlev.''^ Po novi
zamisli se je prišlo vanj po krajšem neopaznem rovu pod jaslimi v hlevu,
kar je zahtevalo v okoliščinah, v kakršnih so priprave izvajali, mnogo več
truda in nemalo previdnosti. Pečnik je moral najprej prvotno odprtino bunkerja
zadelati z opeko, znotraj pa jo je moral Arigler podpreti s hrastovimi
deskami in drogom. Šele nato je začel Pečnik prebijati iz hleva novi dohod,
Arigler pa je ostal zaradi tega 21. in 22. decembra v zazidanem bunkerju.'*
Tehnika v Mišačah je bila prva na Gorenjskem v hiši zgrajena bunkerska
tehnika, zato je tudi razumljivo, da je imela kljub temu, da bunkerski način
gradnje ni bil več neznan, nekaj pomanjkljivosti. Prostor, v katerega so
napeljali tudi električno razsvetljavo, je bil zelo vlažen in je imel močno
pomanjkljivo ventilacijo, kljub temu, da je prihajal zrak skozi zasilni izhod,
ki je bil zadelan z drvmi." Ta vhod je bil namreč zaprt z desko, da pa bi
dušili ropot, so v rovu namestili še en pokrov in prostor med njima zadelali
s starimi blazinami. Ves čas obstoja tehnike so se v tem prostoru zadrževali
Ivan Bertoncelj, včasih dalj časa tudi Stane Kersnik, Tone Mohorič, nekaj dni
pa je v njem živelo kar šest ljudi. Razumljivo, da je bilo tedaj delo onemogočeno,
saj je bil zaradi majhnega prostora radijski sprejemnik kar na tleh,
pisalni stroj pa na pručici. Hrano je ljudem kuhala Pečnikova žena Kristina.
Delo v -»Meti^ pa med pripravami za preselitev v Mišače ni prenehalo.
Po Ariglerjevih dnevniških zapiskih se je moral že 14. decembra, po treh dneh
bivanja v Mišačah, ponovno vrniti v »Meto« ter razmnožiti »Slovenski poročevalec
«, zaradi pomanjkanja papirja le v 135 izvodih. Ker pa je bila tehnika
v Mišačah 24. decembra v glavnem zgrajena, je obiskal »Meto« samo še 27. decembra,
ko je z borci Jelovške čete prenesel v Mišače ves preostali uporabni
30 -^ '
Nekatera glasila narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem v letu 1945
tehnični material. Po teh podatkih je prenehalo delo v »Meti« 14. decembra
z razninožeujem zadnje številke »Slovenskega poročevalca«, nova tehnika v
Mišačah pa je pričela z delom 3. januarja 1945. Tega dne je Arigler na pisalnem
stroju razmnožil osem strani obsegajoča »Radijska poročila« v osmih
izvodih. To delo je nadaljeval še 4. in 6. januarja, le da so bila 4. januarja
napisana poročila mnogo obsežnejša; razmnožil jih je na 16 straneh. Mimo
>Radijskih poročil« pa je 6. januarja napisal še nadaljnji dve matrici »Pesmi«,
ki jih je začel prepisovati že dan prej, oboje pa tega dne razmnožil v 110 izvodih
na 440 straneh. Pri pisanju radijskih poročil so se tudi nadalje posluževali
le pisalnega stroja, tako na primer 14. in 23. januarja, obakrat v številii
prvih poročil.
Mimo že omenjenega dela v tehniki nudijo Ariglerjevi zapiski za ves čas
njegovega bivanja izčrpno in razgibano podobo njenega poslanstva. Splošnega
političnega pomena ob močno spremenjenem političnem položaju v korist narodnoosvobodilnemu
boju je bil na primer 30. januarja izdani letak »K orožju
Slovenci!«,"^ ki ga je sestavil Oskar Savli-Jakob, član PK KPS. Izšel je na
dveh straneh v 250 izvodih, nadaljnjih 400 izvodov pa je bilo natisnjenih
7. februarja. Še istega dne so razmnožili tudi 50 letakov »Resnica o nacionalizmu
in nacionalistih«. Prvi »Slovenski poročevalec« gorenjske izdaje je izšel
v novi tehniki zaradi pomanjkanja primernega papirja — od tod tudi majhno
število izvodov, gotovo pa tudi omejeno število izdaj — le v 60 izvodih na
skupaj 300 straneh. To število je bilo izmed vseh izdaj tudi najnižje, kajti
z vzpostavljanjem novih odborov Osvobodilne fronte, ki so med drugim z zbiranjem
papirja in drugega tehničnega materiala oskrbovali tudi tehnike, je
naklada vseh tiskov nenehno rasla. Istega dne je tehnika razmnožila tudi
»Radijska poročila«, ki so že od 5. februarja dalje izhajala v 100 izvodih.
Bolj kot karkoli so zgovorne prav številke o natisnjenih izvodih »Radijskih
poročil«, ki izpričujejo tako nesluteno rast narodnoosvobodilnega boja kot
tudi veliko požrtvovalnost tehnika Adolfa Ariglerja, ki je to delo opravljal.
Dne 10. februarja je mimo 150 izvodov »Slovenskega poročevalca« na skupno
900 straneh izdelal tudi 130 izvodov »Radijskih poročil«, že z naslednjo številko
17. februarja pa se je njihovo število več kot podvojilo;'^ 22. februarja
so radijska poročila izšla v 370 izvodih. 2. marca v 600 izvodih na skupno
1200 straneh. 8. marca, ko je bila tehnika na višku svoje zmogljivosti, celo
v 700 izvodih na skupno 700 straneh ter 13. marca v 400 izvodih na skupno
400 straneh. Med drugim je tehnika natisnila 12. marca šest strani obsegajočo
brošuro »Narod v ječi« v 145 izvodili, 17. februarja šest strani »Naše žene«
v 200 izvodih, deset dni pozneje 250 izvodov in skupno 2450 strani »Ljudske
pravice«, ki so jo dobili iz Polhograjskih Dolomitov,''* 5. marca dve strani
obsegajoči letak »Slovenskemu ljudstvu ponosne Gorenjske«, 9. marca 700 izvodov
»Slovenskega poročevalca« na šestih straneh" in 11. marca letak »Prebivalstvu
jeseniškega okrožja« v 1200 izvodih.*"
Delo v tehniki je do 14. marca opravljal Arigler sam, sam pa je vzdrževal
tudi zveze s terenom, kolikor niso jemali literature za svoja področja posamezni
aktivisti. Za potrebe jeseniškega okrožja jo je po dogovoru — verjetno
s terenskim aktivistom Štrukljem-Dolfom v Radovljici, s katerim so se dogovorili
za dneve. Čas in kraj oddajanja literature — šestkrat ali sedemkrat
prinesel do neke skale pri Fuksovi brvi čez Savo pri Radovljici, kjer je čakal
kurir, za kranjsko okrožje pa jo je nosil v bližino mostu pri Globokem.
- , . ..; • . . - . • » . , . . •- • ••• ^
. , • - ^ • ' . . 32
z vzpostavitvijo rednega obratovanja tehnike v Mišačah pa je bilo po
sklepu Pokrajinskega komiteja Ariglerjevo delo na tem mestu končano. Moral
bi oditi v pokrajinsko vodstvo tehnik in nadalje širiti organizacijo tehnik po
vsem ozemlju zasedene Gorenjske. Oditi pa je mogel šele dva meseca po omenjenem
sklepu, 14. marca, in sicer potem, ko je 4. marca najprej prišel na delo
v tehniko Ivan Pogačar-Ivko, ki je bil do tedaj kurir štaba I. grupe odredov,
8. marca pa za njim iz Tehnike Okrožnega komiteja KPS Jesenice še Viktor
Jurkas-Bine.*'
Kako je medtem delala Tehnika Poljanskega bataljona pri Jagršniku A'
Srednji vasi? — Kljub temu, da se je tehnika preselila, je zahtevala bližina
ceste poostreno previdnost. Zaradi tega so kuhali le ponoči, toplo hrano so
prejemali le zvečer in zgodaj pred dnem, medtem ko so dan izkoristili za
spanje.*"' Prav to je pospešilo tudi zamisel o novi gradnji. Na predlog takratnega
sekretarja Pokrajinskega komiteja Maksa Krmelja so se odločili za novo
lokacijo med Vinharji in Žabjo vasjo. Medtem ko so v februarju 1943 še vedno
delali v bunkerju za Jagršnikovo domačijo, so hkrati že začeli ponoči pripravljati
gradivo za novo bivališče. Iz previdnosti so ga gradili le tovariši iz
Tehnike Poljanskega bataljona, marca pa se jim je, po svojem prihodu iz
Mišač, pridružil tudi Adolf Arigler, ki se je bil medtem posvetoval s Pokrajinskim
komitejem o ustanavljanju novih tehnik na Gorenjskem. Graditi so
začeli 18. aprila, ko so pričeli z izkopom zemlje in že naslednjega dne začeb
donašati deske od dokaj oddaljene Cirilove kmetije v Žabji vasi. Delo je bilo
težavno tembolj, ker je bilo novo mesto oddaljeno od omenjene kmetije tričetrt
ure. Nova tehnika je bila nekoliko večja od prejšnje, bila je tri metre dolga,
dva metra široka in prav toliko visoka ter povsem vkopana v zemljo. Zemljo
so nasuli tudi na strop, prekrit s strešno lepenko, skozi katerega je bil urejen
vhod, kar so dokončali 24. aprila.*"
Hkrati z gradnjo pa so razmnoževali tudi najnujnejšo literaturo. Tako
sta nastali 2. aprila dve strani prvomajskega proglasa, ki ga je razmnožil
Adolf Arigler, in dve strani »Partizanskega zakona«, II. aprila zjutraj še ena
stran »Partizanskega zakona«, popoldne pa nadaljnje tri matrice prvomajskega
proglasa. Dne 22. aprila je Arigler natipkal še tri strani »Partizanskega
zakona« in tri strani »Objave Glavnega poveljstva«, ves preostali čas pa te
tiske razmnoževal; 24. aprila so razmnožili dve strani »Radijskih poročil« v
600 izvodih,^* nadaljnje tri strani »Partizanskega zakona« pa je Arigler natipkal
25. aprila: 26. aprila je narisal dve matrici parol, za kar je porabil
skoraj pet ur dela, naslednjega dne pa jih razmnožil hkrati z navodilom »Vsem
vojaškim in terenskim organizatorjem partizanske mobilizacije«.*^
Po dnevniških zapiskih Adolfa Ariglerja je bila nova tehnika dograjena
28. aprila. Zgodovinsko pomemben pa je tudi zapis, ki nam vsaj približno
osvetli zamisel, hkrati pa tudi datum nastanka prvih strani partizanske izdaje
»Zgodovine VKP(b)«, ki so nastale prav v tem času in kar zasluži v zgodovini
tiska v narodnoosvobodilnem boju jugoslovanskih narodov pomembno mesto.
Tehnika je že tedaj delala pod vodstvom Pokrajinskega komiteja KPS za
Gorenjsko, zaradi česar se je tudi preimenovala v Tehniko Pokrajinskega komiteja.
Od začetka leta 1943. od koder sega prvo ohranjeno poročilo o njenem
delu, sestavljeno verjetno po tedaj vodenem dnevniku opravljenega dela, so
do konca aprila razmnožili:'^ 5. januarja 300 izvodov brošure »Preko krvi v
novo življenje«, 500 izvodov »Slovenskega poročevalca« in 450 izvodov »Radijskih
poročil«, 7. januarja letak »25-letnica Velike Oktobrske revolucije« v
3 Loški razgledi 33
1300 izvodih, 9. j a n u a r j a »Radijska poročila« v 450 izvodih, 20. januarja 500
izvodov »Slovenskega poročevalca«, 24. februarja 360 izvodov »Slovenskega
poročevalca«, 25. februarja >Radijska poročila« v 360 izvodih, 26. februarja
zbirko partizanskih pesmi v 150 izvodih, 8. marca »Slovenski poročevalec«
v 315 izvodih in »Radijska poročila« v 320 izvodih. V marcu in aprilu je nastal
zastoj kot posledica priprav in dela za novo tehniko. Kljidj temu pa so medtem
7. in 13. a p r i l a razmnožili »Radijska poročila«, vsakokrat v 394 izvodih,
22. a p r i l a »Prvomajski proglas O F delovnemu ljudstvu Gorenjske in Slovenske
Koroške« v 2600 izvodih. 24.aprila »Radijska poročila« v 410 izvodih, 27.aprila
pa letake z raznimi gesli in letak »Vsem vojaškim in terenskim organizatorjem
partizanske mobilizacije« v 100 izvodih."
Tak je bil delež Gorenjske v zgodovini razvoja partizanskih tehnik v času
snovanja in vse večje rasti narodnoosvobodilnega boja. Prav zaradi vedno
večjih potreb po literaturi in zahtev so nastopile spremembe tudi v organizaciji
in delu prvih tehnik. Med prve večje izpremembe sodi gotovo v januarju
1943 izvedena priključitev tehnike v Mišačah Pokrajinskemu komiteju KJr*S
za Gorenjsko, kar moremo razbrati tudi iz tega, da ji je odslej pošiljal tekste
in rokopise Pokrajinski komite, kakor tudi iz že omenjene premestitve Ivana
Pogačarja-Ivka in Viktorja Jurkasa-Bineta v Mišače, Adolfa Ariglerja-Bodina
pa v zvezi z novimi nalogami v pokrajinsko vodstvo tehnik. Hkrati s tem se
j e spremenila tudi naloga Tehnike Poljanskega bataljona, ki je zalagala z liter
a t u r o — v razliko od tehnike v Mišačah, ki je delala za radovljiško, jeseniško
in deloma tudi kranjsko okrožje — ozemlje od nemško-italijanske mejne črte
do Kranja. Konec tehnike v Mišačah, ko je razpolagal Pokrajinski komite KPS
za Gorenjsko mimo tehnike bivšega Okrožnega komiteja Jesenice le še s Tehniko
Pokrajinskega komiteja, v kateri so bili po Ariglerjevim prihodu zbrani
domala vsi tehniki, ki so bili tedaj na Gorenjskem,*' ter velike potrebe po
literaturi pa so prav gotovo to reorganizacijo še pospešili. S tem se pričenja
novo poglavje v razvoju in delovanju partizanskih tehnik v letih narodnoosvobodilnega
boja na Gorenjskem.
— Opombe
/. Razvoj in delo Centralne tehnike KPS od leta 1939—1945. (Arhiv CK ZKS.) —
2. Prav tam. — 5. Ljubljana v ilegali, Ljubljana 1955, str. 246. — 4. Pavle Zibelnik-
Pajo: Patrola za Gorenjsko. (Rokopis hrani avtor.) — 5. Ustna izjava Lojzeta Selana
20. aprila 1960. — 6. Pavle Zibelnik-Pajo: Patrola za Gorenjsko. — 7. Ljubljana v ilegali,
str. 245. — 8. Mirko Zlatnar: Podrobnejši podatki o delu in organizaciji Centralne
tehnike do razsula stare Jugoslavije. (Arhiv CK ZKS.) — 9. Ljubljana v ilegali, str. 245.
— 10. Prav tam, str. 245. — 11. Prav tam, str. 246. — 12. Stane Cimperman: Partizani
osvobodilnega podzemlja. Borec 1957, str. 118. — 13. Rudolf Ganziti: Iz podzemlja
okupirane Ljubljane, Ljubljana v ilegali, str. 289. — 14. France Konobelj-Slovenko:
Pod Možakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice 1954, str. 117. — 15. Aleš Jelene,
ustno sporočilo 4; julija 1960. — 16. Slavko Smolej, pismena izjava, Jesenice, 7. decembra
1959. — 18. Isti vir. — 19. Aleš Jelene, ustno sporočilo, 4. julija 1960. — 20. Isti
vir. — 21. Slavko Smolej, pismena izjava, Jesenice, 7. decembra 1959. — 22. Aleš Jelene,
ustno sporočilo 4. julija 1960. — 23. Tomo Brejc: Začetek. Borec 1960, str. 297. —
24. Francka Poljanec, ustno sporočilo 25. julija 1960. — 25. Pepca Hafner, Stražišče,
pismena izjava 25. julija 1960. — 26. Francka Poljanec pravi, da je bilo v eni noči
natisnjene literature za veliko vrečo. — 27. Cirila Kozjak-Curk, ustno sporočilo 3. av-
34
gusta 1960. — 28. Francka Poljanec, ustno sporočilo 25. julija 1960. — 29. Isti vir. -^
30. Marija 2an, ustno sporočilo 28. januarja 1960. ^ JI. Ista vir. — 32. Slavko Smolej,
pismena izjava, Jesenice, 7. decembra 1959. — 33. Izjava Okrajnega odbora ZB NOV
Kranj, Kranj, 29. julija 1960. Vsa prizadevanja, da bi zvedel kaj več o nadaljnji
usodi stroja, so bila zaman. — 34. Pismena izjava Ivana Gašperina-Mitje, Žirovnica,
19. julija 1960. — 35. Isti vir. — 36. Florjan: Začetki ljudske vstaje v Škofji Loki, Loški
razgledi 1954, str. 17. — 37. Prav tam. — 3? a. Izjava Ivana Gašperina-Mitje 19. julija
1960. — 38. Adolf Arigier-Bodin, ustno sporočilo 27. aprila 1960. — 39. Pismena izjava
Slavka Trelca 29. junija 1960. — 40. Isti vir. — 41. Pismena izjava Slavka Trelca 13. junija
1960. — 42. Niko Kavčič, ustno sporočilo 20. maja 1960. — 43. Niko Kavčič: Ustanovitev,
razvoj in akcije Loške čete v letu 1942, Loški razgledi 1955, str. 12-13 in ustno
sporočilo 20. maja 1960. — 43 a. Pismena izjava Bronke Ostaševski 4. oktobra 1960. —
43 b. Isti vir. — 43 c. Pismena izjava Slavka Trelca 29. junija 1960. — 43 č. Pismena
izjava Bronke Ostaševski 4. oktobra 1960. — 44. Pismena izjava Slavka Trelca
29. junija 1960. — 44 a. Pismena izjava Bronke Ostaševski 4. oktobra 1960. — 45. Več
o prehodu prim. Adolf a Arigler-Bodin: Skozi žične ovire mimo bunkerjev v Ljubljano,
iLjudska pravica« 23. junija 1957, str. 5. — 46. Naporni pohodi so mu prizadejali velike
težave. Imel je naduho in visoko dioptrijo očal. Po: A. Arigler-Bodin, ustno sporočilo
27. junija 1960. — 47. Isti vir. — 48. Adolf Arigler-Bodin: Spomini. (Hrani muzej NOB
v Ljubljani.) — 49. Prav tam. — 50. Niko Kavčič navaja v svojem prispevku Ustanovitev,
razvoj in akcije Loške čete v letu 1942, Loški razgledi 1955, str. 16, da so jih
zaplenili pet. — 51. A. Arigler-Bodin, ustno sporočilo 27. junija 1960. — 52. Prim. še
Franc Lušina: Iz spominov na leto 1942, Loški razgledi 1956, str. 49. — 53. Adolf Arigler-
Bodin: Spomini. — 54. Prav tam. — 55. Adolf Arigler-Bodin: Dnevnik. (Hrani Muzej
NOB v Ljubljani.) — 56. Adolf Arigler-Bodin, ustno sporočilo 27. junija 1960. —
57. Ivan Gašperin-Mitja, pismena izjava, Žirovnica, 19. julija 1960. — 58. Niko Kavčič,
ustno sporočilo 20. maja 1960. — 59. Niko Kavčič: škofjeloško okrožje — zibelka partizanskega
tiska na Gorenjskem, Loški razgledi 1956. str. 29. — 60. Kako so nastajale
in delale gorenjske partizanske tiskarne. (Iz pripovedovanja tov. Eda Bregarja našemu
uredniku.) Tovariš 1946, str. 110. — 61. Niko Kavčič, ustno sporočilo 20. maja 1960. —
62. Adolf Arigler-Bodin: Spomini. — 63. Niko Kavčič: Škofjeloško okrožje — zibelka
partizanskega tiska na Gorenjskem, Loški razgledi 1956. str. 31. — 64. Adolf Arigler-
Bodin: Partizanske tehnike na Gorenjskem. (Arhiv CK ZKS.) — 66. Metod Mikuž: Slovenski
poročevalec, glasnik in ogledalo naše narodne osvobodilne borbe in ljudske
revolucije. Slovenski poročevalec 29. novembra 1949. — 67. Adolf Arigler-Bodin:
Partizanske tehnike na Gorenjskem. — 68. Niko Kavčič: Škofjeloško okrožje — zibelka
partizanskega tiska na Gorenjskem, Loški razgledi 1956, str. 52. — 69. Prav tam. —
70. Pismena izjava Ivana Gašperina-Mitje, Žirovnica, 19. julija 1960. — 71. France
Konobelj-Slovenko: Drama v Mišačah, Pod Možaki jo in Karavankami so se uprli,
str. 271. — 72. Adolf Arigler-Bodin: Spomini. — 73. Isti vir. — 74. Isti vir. — 75. Adolf
Arigler-Bodin: Partizanske tehnike na Gorenjskem: France Konobelj-Slovenko. omenjeno
delo, str. 272. — 76. Izjava Maksa Krmelja-Matije. — 77. Adolf Arigler-Bodin:
Spomini. — 78. 17. februarja so izšla >Radijska poročila« v 300 izvodih. Prim. Adolf
Arigler-Bodin, Partizanske tehnike na Gorenjskem. — 79. Skupaj torej 4200 strani. —
80. Adolf Arigler-Bodin: Spomini. — 8/. Isti vir. — 82. Isti vir. — 83. Adolf Arigler-
Bodin: Dnevnik. — 84. Isti vir. — 85. Po nedatiranem poročilu Pokrajinske tehnike.
(Hrani muzej v Škofji Loki.) — 86. Tak je bil popoln naslov že prej omenjenega
letaka. — 87. Že omenjeno poročilo Pokrajinske tehnike. — 88. Niko Kavčič: Škofjeloško
okrožje — zibelka partizanskega tiska na Gorenjskem, Loški razgledi 1956, str. 33.
R e s u m e
LES IMPRIMERIES CLANDESTINES EN HAUTE-CARNIOLE JUSQU'AU MOIS
D'AVRIL 1943
L'etude presente est le premier travail d'une certaine importance qui retrace
rhistorique de la naissance, du develloppement et des activites des imprimeries clandestines
et de celles organisees au maquis non seulement en Haute Carniole, mais
dans n'importe quelle region de la Slovenie occupee. Tout ce reseau d'imprimeries est
ne des experiences acquises au cours du travail clandestin du Parti communiste de
35
Slovenie avant la guerre; le Parti disposait de cadres devoues et experimentes, et
toute rorganisatioii du travail technique resta aussi pendant la lutte de liberation
entierement dans ses mains.
Au debut, la Technique centrale du Parti, installee a Ljubljana, entretenait la
liaison avec les autres regions occupees de la Slovenie par des voies diverses, et en
ce qui concerne la Haute-Carniole, aussi par les trains. Mais la liaison la plus iniportante,
qui etait precisement celle avec la Haute-Carniole. etait maintenue aussi par
une patrouille armee creee specialement a cette intention qui transportait a travers
la ligne de demarcation toute la litterature imprimee dans les ateliers clandestins
de Ljubljana.
La premiere imprimerie clandestine en Haute-Carniole fut celle creee en avril
1941 a Jesenice, qui fonctionna jusqu'au mois de janvier 1942 et qui exer(;a une grande
influence dans toute la vallee de la Save jusqu'a Radovljica. Le mois de janvier 1942
fut fatal aussi a Timprimerie clandestine de Kranj, qui avait commence ses travaux
vers la fin de Tete 1941, et dont la production etait destinee a toute la Haute-Carniole.
En 1941, il y eut en outre les copies dactylograijhiees de Torgane du Front de Liberation
tSIovenski poročevaleo faites a Žirovnica et a Dosloviče, ainsi qu'un tract qui
condamnait severement la creation du Wehrmannschaft et les attaques allemandes
contre 1'Union sovietique, et qui fut imprime a Skofja Loka. En 1942, les essais deja
mentionnes faits a Žirovnica et a Dosloviče menerent a la creation de Timprimerie
clandestine du Comite du Parti pour Tarrondissement de Jesenice, qui prit un grand
essor au cours de Tete 1942. Cette meme annee, on crea en accord avec le peloton des
partisans combattant au pied du Stol Timprimerie clandestine de Radovljica qui etait
organisee d'une maniere fort originale: les stencils. dactvlographies chez les partisans,
etaient apportes a Radovljica et reproduits dans le bureau meme des occupants. En
dehors de ces imprimeries, il y avait des initiatives individuelles: un garde-barriere
de Radovljica reproduisait des slogans au moyen des tampons de caoutchouc qu'il
fabriquait lui-meme, et un combattant de la compagnie de Loka faisait la meme chose
au maquis.
Appres Toffensive d'ete de 1942 fut creee la premiere imprimerie militaire des
partisans, le Centre technique de Tetat-major du !<"' groupe de compagnies, qui joua
une rol important dans la mobilisation de la population. EUe reproduisait toutes les
publications des organismes centraux et locaux. Cette imprimerie survecut a diverses
offensives dangereuses, et fut transferee en decembre 1942 dans un abri special construit
dans une maison de Mišače, le premier de ce genre destine a une imprimerie
qui exitat en Haute-Carniole; son activite prit fin en avril 1943 par suite d'une trahison
qui coiita la vie a tous ceux qui y travaillaient. — En septembre 1942 fut creee
aussi Timprimerie de la compagnie de Poljane qui devint plus tard celle du bataillon
de Poljane, pour se transformer ensuite dans le Centre technique du Comite regional
du Parti pour la Haute-Carniole. Cette imprimerie publia entre autres 1'Histoire du
Parti des bolcheviks, ce qui lui donne une plače importante dans Thistoire des editions
des partisans. En janvier 1943 fut detruite aussi Timprimerie de la compagnie de Kokra
qui n'existait que depuis novembre de Tannee precedente.
Ces imprimeries etaient approvisionnes dans une grande mesure par le butin des
combats armes avec Toccupant (appareils de reproduction. machines a ecrire, papier,
etc). La reproduction se faisait au moyen des stencils, et les appareils etaient caches
dans la plupart des cas en des abris souterrains. Maigre les circonstances extremement
difficilles, ces publications clandestines n'etaient pas differentes des autres, executees
en des conditions plus favorables.
36