Anton Martin,
po usmilenji božjem škof Lavantinski, vsim svojim vernim ovčicam ljubi mir in vse dobro iz vsega
serca željim.
HJfolgo se Vam nisim oglasil, preljube moje ovčice; in kedar se spet zglasim, Vam zopet sveti post naroČim, kajti nam je posta in pa pokore toliko potreba, de v dobrem ne onemagamo, kakor dveh oče,s, de tenko vidimo, in dveh ušes, de dobro slišimo. Brez svetega posta pčša naša pokora, in brez prave pokore ni izveli-čanja. Za to Kristus veli! „Resnično, resnično vam povem,, ako se ne hote pokorili, hote vsi poginili (pogubleni)." Posvetni ljudje pokore ne poznajo, in čertijo sveti post; pravi kristjani pa post ljubijo in se s postani pokorijo, ter skerbijo skoz to za dušo in za zdravo telo; zakaj: „Post je oče zdravja, kakor požrežnost mati bolezni; brez mesa in vina se nečistost ohladi, od pijanosti do nečistosti je pa le ena samo stopinja:"uČf sv. Jeronim. Pač je modro, kar pravi stari, keršanski uračitel: „Nad šestdeset let že zdravim in pomagam ljudem, pa v tem dolgem časi sim treh ljudi na tem sveti zastonj iskal: rokodelca, kteri svoje delo dobro zna in pridno dela, pa bi stradal; kristjana, kteri rad božjo besedo zvesto posluša, pa bi hudobnež bil; in pa človeka, kteri se rad posti, in bi zarano (hitro) umerl." — Sveti očaki, stari pušav-niki so se ojstro postili, so večidel korenince jedli in pili čisto vodo, pa so tolike starosti učakali! Sv. Anton pušavnik bil je 105, sv. Pahomi 110, in sv. Romuald 120 let star. Pred tremi letmi je umeri v Levovi na Poljskem Ciril Stefanovič, nadškof in metropolit armenski v 107. leti svoje starosti, kteri se je do svoje smerti tako ojstro postil, da si postne dni še mleka in jajčnih jedil dovoljil ni, pa je bil vedno zdrav in bistre glave. To nam kaže, da modri post zdravju ne škodi, marveč le hasne. Pa neizrečeno več kakor zdravo telo in dolgo živlenje naj nam izveličanje duše veljd, kojo sveti post čisti, jo čedi in ji po stezi svete čednosti v nebesa pomaga. „Ker se nismo hotli postiti, smo bili (po pervih stariših) iz paradiža iztirani. Postijmo se torej zvesto, de skoz post v sveti raj dojdemo:" opomina sv. Bazili.
Naša skerbna mati, sv. katolška cerkev si vsako leto prav ljubeznivo prizadeva, nas po stezi posta in pokore v izveličanje voditi, nas časno in večno srečne
— 2 —
storiti. Naj bi se pa ojstrega pota pokore in posta ne prestrašili, in na stezi ker-šanske popolnosti clo ne opešali, nam zapovedane poste toliko polajša, da se nobeni verni kristjan ne sme potožiti, kakor bi mu post preojster bil. Zatorej pa tudi nilibe izgovora nima, da bi se spodobno ne postil, razun praznih izgovorov takih slabovčrnih ljudi, kojim kos mesa več velja, kakor pa izveličanje duše. Le poslušajte, kako Vam sveta mati katolška cerkev postne dni tudi za leto 1862 ljubeznivo polajša:
I.	Vsi verni Lavantiske škofije se imajo mesenih jedil zderzati:
1.	Vsaki petek celega leta.
2.	Vsako kvaterno sredo (petek) in saboto.
3.	Na pepelnico in tri posledne dni velikega tedna.
4.	Na sveto bilo (kerstno saboto) pred binkoštmi alj duliovim, v saboto pred Petrovim (svetim Petrom in Pavlom), v četertek pred velikoj Gospodnicoj (v nebo vzetjem Marije), v saboto pred devicoj Marijoj čistega spočetja v adventi, in pa v sredo pred božičem (rojstvom Jezusovim).
II.	Vse druge postne dni (tudi v sabotali, razun zgoraj imenovanih) se dovolji uživati mesenih jedi', Če kdo v imeni božjem hoče; ima pa vsaki taki den po tri Očenaše, tri česena si Marija, in pa edno apostolsko vero v čast terplenja Kristusovega moliti. Verh tega se pa vsim vernim naroči:
1.	Molitev za mesojed naj se opravi, ako mogoče, z domačoj družboj na glas, prav pobožno in pa v duhi pokore. Kdor v takih oprostenih dneh mesa jč, naj po svojem premoženji ubogaime daja.
2.	Ribe in meso pri enem in ravno tistem obedi iz gole sladoželjčnosti take opro-stene postne dni uživati je prepovedano.
3.	O takih oprostenih postnih dnevih (v kojih se mesojeja dovolji) se le pri ednem obedi sme meso jesti; za večerjo se le mesena juha (župa) z drugimi postnimi jedmi naj uživa. Vbogi ljudje pa tudi za večerjo brez greha použijejo, kar jim je pri obedi o poldne mesa ostalo.
4.	Bolnikom za nekoliko časa mesene jedi dovoljiti imajo domači dušni pastirji in spovedniki oblast, sosebno kedar zdravnik svetuje alj naroči. Tudi takim, ki služijo alj delajo pri takih ljudih, kteri niso naše vere, naj duhovniki post, zder-žati se mesa, v kako drugo dobro delo premenijo; ravno tako popotnikom v ptuje kraje. Bolehni ljudje, kterim telesna slabost ne dopusti postnih jedil uživati, naj si po svojih dušnih pastirjih od škofa oprost izprosijo zapovedane postne dni meso jesti: Kdor ima to oprost alj dovoljbo, se postne dni mesa poslužiti, si je pa pritergati dolžen, kolikor mu starost, betežnost alj kaki drugi pravični uzrok dopusti.
— 3 —
III. Vsi verni katoličani še imajo v živeči si pr-itergati, in se na den le enkrat do sitega najesti:
1.	Vsaki den četerodesetodenskega posta (korizme) razun svetih nedelj.
2.	Vsako kvaterno sredo, petek in saboto.
2. V adventi vsako sredo in petek (namesti postov, ktere so svoje dni imeli pred prazniki svetili apostolov).
4. V saboto pred dnhovim (binkoštmi), v saboto pred Petrovim, v Cetertek pred velikoj Gospodnicoj, v petek pred vsemi Svetci, v saboto pred devicoj Marijoj čistega spočetja v adventi, in pa v sredo pred božičem. Ojstro postiti se niso dolžni bolniki, težkočne žene in one, ki otroke na persib imajo, ne otroci, ne stari ljudje, ne težaki alj delavci pri posebno težkem (žmetnem) deli. Kdor se ne zamore ojstro postiti, naj si pa po svoji zamožnosti saj enokoliko priterga, in kakor sv. Avguštin pravi, naj jokaje uživa, ter žaluje, de se popolnoma postiti ne more.
Ni je zapovedi cerkvene, ktiro bi tako slabo dopolnili sedajni kristjani, kakor zapoved svetega posta. Veliko jih je clo pozabilo, de je greli v petek in druge postne dni meso jesti; dosti je takih, kterim še na misel ne pride, si zapovedane postne dni zjutraj in zvečer pritergati, in le samo enkrat na den do sitega se najesti, ako so ravno zdravi in močni, in nimajo nobenega sosebno težkega dela. Pa ne pohujšajte se, in jih ne posnemajte, rekoč: ako jim veljd, zakaj bi pa nam ne veljalo. Pomislite, kaj od takih sv. apostol Pavl veli: „Posnemajte mene, bratje! in glejte na tiste, kteri tako živijo, kakor imate zgled nad nami. Zakaj veliko jih živi, od kterih sim vam že večkrat rekel, zdaj pa tudi jokaje rečem, de so sovražniki križa Kristusovega; kterih konec je poguba, kterih bog je trebuh, in hvala v njih sramoti, kteri pozemeljsko ljubijo." (Filip. 3, 17 — 20.) Bog nas ovarji takih razujzdanih mesojedcev in samogoltnikov. Postimo se z Kristusom po izgledi Svetnikov in vsili pravovernih kristjanov, božjih prijateljev; tako se bomo tudi z njimi veselili in gostili vekoma.
(Seguentia omitti possunt, tebi necessitas publicandi non urget, nec utilitas fandi svadet.)
Pa še eno resno (žerko) besedo imam povedati Vam, odrašeni dečki in mladenči, ktera naj tudi razvajene dekline zadene in prav do živega segne, kajti je strašno gerdo in hudobno, kar delate. Kaj pa? me bote barali. Oh, naj bi mi ne bilo potrebno praviti, kar se po širokem med Slovenci čuje, po stranskih deželah pripoveduje in clo v časnikih bere (čita) od Vaše gerde, pregrešne navade po noči okolj rogoviliti, voglariti in vesovati, sosebno po Dravskem in Savinskem polji, pa tudi po nekterih drugih krajih, tako, de je vsih poštenih ljudi groza in strah, ki po cele noči pokoja nimajo. Svetejši kakor je noč, hujše udelavate, uriskate in se tudi tepete; žalite Boga, dražite svoje sosede in pohujšate ptuje popotnike, kteri po Vaših
I
— 4 —
krajih potujejo, alj pa med Vami prebivajo, in se čudijo, de so med Slovenci še toliki divjaki.
Taka hudobna razvada ni Človeška, ne keršanska; le divjaki v Amerikan-skih berlogih tako delajo in pa po visokih planinah divja, dereča zverina, ki hodi po noči na plen alj rop; od pametnih, omikanih kristjanov, in pa od poštenih Slovencev kaj tako zlodčastega slišati, kdo bi verjel? In vender je, žalibog, taka! Nastavite torej, mladenči in mladenčice, svoje useša in zaslišite moj glas; pazite in si globoko v serce zapišite, kar Vam v imeni božjem povem. Vaše ponočno ulaču-ganje, voglarija in vesovanje je veliko žalenjc božje, škodljivo za dušo in truplo, za poštenje vaše in vaših ljudi, gerdo za vsako pošteno hišo, za celo srenjo in duhov-nijo, za celo našo skotijo velika sramota in gnuz. To nam pričajo polne voze (ječe) mladih hudodelnikov, nam pravijo cesarski sodniki, nam kervavo kaže tako pogosto prelita nedolžna kerv, ki vpije za maševanje v sveto nebo. Ponočnim rogoviležem veljajo besede Izaija preroka, ktire v imeni Gospodovem govori: „ Gorje prevzetni derhali, pijani obletajoči mladini, vrišeči slavi talcih, kteri v predobrem kraji prebivajo, in se od vina (gostokrat) opotekajo. Glej močen in mogočen (pride) Gospod kakor vihar s točo, kakor podirajoči piš, kakor dereča povodenj, ki se po široki deželi razliva," vas strahovat ponočne, razposajene voglarjc, kajti velika je vaša hudobija.
Kdo je kriv, de je toliko razberzdanih dečkov, sinov in hlapcev med nami, ki ne poštujejo očeta ne mater, ne slušajo gospodarja ne gospodinje, ne obrajtajo deželske ne duhovske gosposke, ampak živijo po besedah svetega pisma kakti konji in mezgi, ki so brez pameti. (Psalm 31, 9.) — Gerdo ponočevanje je černa tema in košata mati vsih tih hudobij. Kdo je kriv toliko zapeljanih deklin., ki so vsako sramožljivost zgubile, in so, kakor sv. pismo pravi, blatit na cesti podobne, za vsako nesramno djanje pripravljene? Ponočno vesovanje jim je deviško obleko svete nedolžnosti raztergalo, sapa ponočevanja jih je okužila, de jih ni greha sram, ne strah, temuč vsaka, še tolika gerdoba le smeh. Kdo je kriv toliko prevzetnega priduše-vanja, preklinjanja in klafanja, ki se čuje iz ponoenikov umazanih ust? Kdo uči toliko nesramnih reči našo mladino, kteri še, tako rekoč materno mleko med zobmi teči, kakor oni ponočni zbodi, v kojih se mladi ljudje obdvojnega spola peklenskemu zatanu zapišejo. Za to opomina sv. Duh: „Sprederznimi ne hodi po poti, de kje na te ne zveržejo svojih hudobnih del; zakaj oni hodijo po svoji volji, in tudi ti boš poginil z njihovo neumnostjo. (Sirah 8, 18.)
Ponočno vesovanje je pa tudi košata pošast, ki mladim ljudem zdravje in živlenje krati, ter njihovo dušo v pekel, truplo pa pod zemljo spravlja. Kdo je popil tvojo zdravo, mlado kerv, revni mladenč, onemogla deklina, ki se bleda kakor senca okolj pomikata? Kdo ti je nogo ulomil, kdo zdrobil roko, glavo otokel in tebi oko izbil, tebi mladenč tvoje močne persi poterl? Jeli nisi na svojih ponočnih potih za vse žive dni rano (žlaka) dobil, kojo v grob z sebo poneseš? Kaj misliš, de se tebi ne bo poznalo, ako ti rane zacelijo in bolečine pohenjajo, ktire si pri ponočnem tepenji prijel? — Močno se motiš. Potreno kolo močno ne bo; tudi ne terdno tvoje
— 5 —
teló, kojega v mladih letih nemarno peškodješ. Na svoje stare dni boš ječal in stokal za to, kar si v svoji norski mladosti po nemaršini dobil. In če že ti sam kako rano dobiš, jo sam terpiš in se potolažiš, de si zaslužil; alj kako pa hočeš drugim bolečine poverniti, ktire si jim naredil skoz svoje tepenje in klanje? V starem zaveti (testamenti) je bilo oko za oko, zob za zob, živlenje za živlenje; in če ravno v naših časih toliko ojstre kazni za bojevalee ni, božji pravici utekli ne bojo. „Gorje je živemu Bogu v roke priti!" (Hebr. 10, 31.) Bog tepe stariše za pregrehe otrok, pa tudi otroke zadel pregrehe starišev do tretjega in četertega roda, posebno take, ki mladim ljudem skoz perste gledajo; on tepe cele okolice in duhovnije, ki take hudobne razvade med sebo terpijo, ter jih obiše s trašnim ognjem in z hudo boleznijo; Bog strahuje cele dežele z kervavo vojsko, pobere takim krajem naj lepše mladenče, in opere z prelito kervjo oskrunjeno zemljo, kakor nas skušnja žalostna vsih vekov uči. Zastonj se jokajo matere za svojmi sini, in izdihujejo za njimi očetje, kojim so preveliko svojvoljo dopustili. Dopolni se takim ljudem in krajem večna resnica,, ki pravi: „Pravičnost narod povzdiguje; greh pa ljudstva nesrečne stori." (Pregov. 14, 34.)
Ne recite razvajeni ponočuhi: „Se pač ne splača, de nam škof kaj takega očitajo; saj ne storimo hudega, če smo ponoči dobre volje." Vi imate strašno dobro voljo, ter si z grehom in betegom, z smertjo in peklom igrate. Jeli ni vaša prevzetija in nepokoršina do starišev, do dušnih pastirjev in vaših srenjskih predpostavljenih od hudega? Ni vaše pohujšanje, kojega dajate in jemlete, vaše divjanje in tepenje, pogosto kervavo morstvo in dolgoletno sovraštvo, kojega delate, hudo? Vi ponočni vrešaki svoji žlaliti in srenji, celi dnhovniji in škofiji poštenje kradete, in prašate, kaj ste hudega storili? — Pred četcrnajstmi letmi je mlad hudodelc v rabelnovih rokah očitno zbranemu ljudstvi povedal, da je ponočno vesovanje krivo bilo njegove tako strahovite smerti; zakaj na.ponočevanji se je vsega hudega naučil, zgubil svojo nedolžnost in dozoril toliki hudobec. — Tako daleč pa mi ne zajdemo, eden alj drugi poreče. Prijatel! kamen se iz višine zatoči, in ne henja, dokler v globini ne obleži. „Terdovratnemu sercu se bo poslednjič hudo godilo; in kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginili'velí sv. Duh. (Sirah 3, 27.)
Ne odsekajte in ne ustavljajte se modrimu opomínovanju, rekoč: „Smo mladi, čerstvi korenjaki; kdo nam je kos? Ne recite, kakor nekdajni hudobni Izraelci prevzetno: Z smertjo smo zavezo storili, in s peklom pogodbo naredili; aho ravno šiba kakor povodenj pride, nas zadela ne bo." Na to sam Bog po preroku odgovori: „Vaša zaveza z smertjo bo overžena, in vaša pogodba s peklom ne bo obstala; kedar šiba pride, kakor povodenj, pobila vas bo." (Iz. 28, 15. 18.) Vaša močna roka se bo tresla kakor šiba na vodi, vaše zalo, okroglo lice bo kakor hrastova skorja krastavo, vaš hudobni jezik bo pečen od žeje, in vaše truplo bo kepa červov in kupček prahu. Pravični Bog ni prevzetnim angelom prizanesil, je pervi razujzdani svet z občnim potopam pokončal, je Sodomo in Gomoro z gorečim žveplom požgdl; tudi Vas bo najšel, prevzetni ponočniki. Bog sicer dolgo odlaga, pa gotovo zadene;
in dalej ko odloži, ojstreje prime. Zato uči sv, Duh: „Boga se boj in spolnujrtjegove zapovedi, ker to dela človeka popolnega." (Pridgar. 12, 13.)
Pa kaj bi vas kregal, predragi moji mladenči; bojim se, namesti poboljšati, vas razdražiti; razdraženih ljudi pa popraviti ni. Rajši poprosim, in pa tako lepo, ko znam, pred vsemi očete in matere Vas. Ne dopustite svojim odrašenim dečkom po noči izpod strehe hoditi, zaperajte svoje dekleta, kedar je tema in noč. Vi svoje premoženje skerbno okovarite, da vam ga tatje ne ukradejo; vaši sini in hčere so naj drajše blago, ohranite jih sosebno ponoči doma, de vam jih černe teme oblast ne pokvari. „Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače nima skerbi, je včro zatajil, in je hujši od nevernika:" pravi sv. Pavl. (I. Tim. 5, 8.) — Prosim Vas, častiti srenjski predstojniki, odborni in priseženi možje, ne terpite po vaših soseskah ponočnega uriša in ulačuganja, in dajte jim strah, ki Vam ponoči nepokoj delajo, de vaša srenja in okolica poštenja ne zgubi; na vašim poštenji veliko leži. Tudi nevčrni Rimljani so svoji mladini ojstro prepovedali po noči brez varne sprembe izpod strehe hoditi, ter so spoznali, de je noč mladini nevarna moč. Tudi usmileni Jezus veli: „To je sodba., ker je luč prišla na svet, in so ljudje bolj ljubili temo ko luč; zakaj njih dela so bile hudobne. Vsakdo namreč, kteri hudo dela, sornaži luč, de niso svarjene jeqove delaš4 (Jan. 3, 19 — 20.)
Zarotim Vas, prečastiti dušni pastirji in čuvaji Siona, svete cerkve božje, ne molčite in ne utihnite svariti, kedar čnjete upiti ponočne, sposobne ljudi. In če poboljšanja ni, za terdovratneže take tudi odveze ni, in častitega pogreba ne bo za take, kteri na ponočnih pregrešnih hojah in bojih naglo smert storijo. — Prosim pa tudi sosebno Vas, vi mladeniči, ljublenci moji, opustite divjo navado, se po noči krog potikati, uriskati, in ljudem ukljubo naganjati, se prepirati in poskušati, kteri Vas bi bil hujši. Strah in groza naj vsakega mladenča obleti, ki se pervokrat pomočnikom v družbo poda, in pomisli, de ga peklenski duhovi spremljajo, in štejejo njegove stopinje, kojih po takih zapeljivih stezah stori. „Oblecite božje orožje, de zamorete obstati pred zalezovanjem hudičevim, ker se nam ni vojskovati le zoper meso in kerv, veli sv. Pavl, ampak zoper poglavarstva in oblasti teme, zoper hudobne duhove v podnebji" (Efež. 6, 11.) Verjemite mi, prijateli mladi, škof sim, in ne lažem: pregrešno ponočevanje je iz pekla doma, Vas in vaše tovarše pohujša, v nesrečo in v pekel pelje. Za to opomina sv. Duh: „Veseli se, mladina, v svoji mladosti, in tvoje serce naj bo dobre volje tvoje mlade dni; vedi pa, de zavoljo vsega tega bo te Bog v sodbo vzel." (Pridigar 11, 9.) To moje apostolsko pismo Vas bo enkrat na sodbi božji tožilo, ako me ne slušate, ki sim vaš duhovski oče in viši pastir. — Bodite zdravi in veseli, pa tudi pridni in pošteni, ljubi Bogu in vsim pravičnim ljudem. „Gnada božja z vami vsemi!" Amen.
V Marburgi na den sv. Antona pušavnika 1862.
Anton Martin,
Lavantinski škof.
Natisnil pri JE. Jattžič v Mturtmrgi.