Tovarišu Josipu Lapaineju »Saj srca zvesta kakor zdaj, ostala bodo vekomaj!« smo peli četrtoletniki ljubljanskega učiteljišča leta 1899. ob razhodnici. Tega smo se tudi zvesto držali, čeprav smo se razkropili po vsej ožji domovini, do današnjega dne, ta vez drži, dokler se poslednji naše devetorice, ki še tavamo po zemlji, ne pridruži tovarišem nad zvezdami! Sešli smo se ob 10-, 20-, 25- in ob 30-letnici, od takrat vsako leto... in vselej so kazale naše duše isto prožnost, razigranost in idealnost kakor leta 1899., le telesa so dozorevala bolj in bolj. Za 30-letnico smo že dobili srebrne vence, dvojne oči itd., le Ti, dragi Jože, nisi hotel izven srebrnega venca nobenih starostnih telesnih doklad. Leto mlajši, si bil za 15 do 20 let krepkejši kakor mi. Stal si kakor hrast, ... a usoda! Nenadoma zruši hrast strela, tako je zrušil tudi Tebe slučajen, nenaden udarec, ki pa ni zrušil le Tebe, temveč pretresel tudi nas, Tvoje sošolce, ki smo Te ljubili kakor brata! Izgubila je družinica svojega skrbnega, Ijubečega moža - očeta, brat brata, Davorin Jenkova šola v Cerkljah svojega upravitelja, učitelja, pesnika, pisatelja in vzgojitelja, izgubilo je učiteljstvo domače šole in okraja svojega voditelja in borca za stanovske pravice, težko ga bosta pogrešali sekcija in JUU. Kaj ostaja nam vsem?! Ostaja nam le tolažba, da rešen zemskih težav in nadlog, uživaš nad zvezdami obilo plačilo za svoje zvesto, vneto in nesebično delovanje na zemlji. Izprosi v raju tolažbe vsem, ki žalujemo za Teboj, — Cerkljanom, tovarišem in domovini pa vrednega naslednika! Jože! — z Bogom! — na svidenje! Z. Mikuž.