ČLANKI IN RAZPRAVE
NARAVOSLOVJE IN HERALDIKA
ERNEST FANINGER
Heraldika je nauk o grbih. Grb je barvni znak,
ki predstavlja osebo, rodbino ali korporacijo. Po-
poln grb sestavljajo ščit, šlem, šlemno pregrinja-
lo in šlemni okras. Najvažnejši del grba je ščit
z grbovo podobo. Podobe na grbih so bile že od
začetka ali čisto heraldične, to je v kombinaci-
ji raznih barv, ali figuralne, ko ponazarjajo
različne živali, rastline, orodje, orožje in drugo.
Grbovne barve so bile rdeča, modra, zelena, čr-
na ter dve kovinski, zlata oziroma rumena in sre-
brna oziroma bela. Grb ima desno oziroma
sprednjo in levo, oziroma zadnjo stran, gledano
s stališča tistega, ki ga nosi. Praviloma naj bi fi-
guralne podobe gledale vedno naprej, to je v he-
raldično desno stran. Grbi so nastali v srednjem
veku za vojaško označevanje. Bili so dedni in so
tako predstavljali posamezne plemiške rodbine.
Ko so v šestnajstem stoletju vitezi prenehali
poslikavati svoje ščite z grbi, so služili le še za
okras. Tudi meščani so imeli grbe. Značilne za
meščanske grbe so bile figuralne podobe, ki
predstavljajo različna obrtniška orodja in izde-
lke, ki dajo sklepati na poklic lastnika (Otorepec,
1989).
V našem članku se bomo posvetili nekaterim
primerkom grbov, ki jih predvsem karakterizi-
rajo figuralne podobe naravoslovne vsebine. Pri
tem bomo natančno opisali grbe rodovine Zois,
ki je tako visoko zapisana na straneh kulturne
zgodovine Slovencev, povsod po svetu pa jo
dobro poznajo naravoslovci, saj so baronu Žigi
Zoisu (1747-1819) na čast imenovali mineral
zoisit, na njegovega brata Karla (1756-1799) pa
spominjata cvedici Zoisova zvončnica in Zoiso-
va vijolica. Obravnavajmo najprej grbe rodovi-
ne Zois, za katere so značilni dragi kamni ozi-
roma dragulji, kot jim še pravimo.
Predniki barona Žige Zoisa, ki ga pri nas
obravnavamo predvsem kot osrednjo osebnost
slovenskega prosvetljenstva, so živeli na Bergam-
skem oziroma Bergamaškem, kot deželi okoli
mesta Bergama še pravimo, ki je stoletja pripa-
dala beneški republiki. Kdaj natančno je prišel
v Cacodelliju pri Berbennu na Bergamskem ro-
jeni Michelangelo Zois ( 1694-1777) preko vme-
snega postanka v Trstu v Ljubljano, ne moremo
povedati, vsekakor pa je to moralo biti v zgod-
njem osemnajstem stoletju. Službo je dobil v že-
lezarski trgovini rojaka Petra Antona Codellija
pl. Fahnenfelda, hitro napredoval in leta 1735 že
postal lastnik trgovine. Ukvarjal seje izključno
s preprodajo. Imel je rudnike in fužine na Go-
renjskem, da, celo fužine v Mislinji na Štajerskem
so bile njegova last. V Ljubljani si je kupil več
hiš in jih nekaj združil v enotno palačo, danes
Breg 22. Tudi v Trstu je imel nepremičnine. Bil
je gospodar nekaterim fevdalnim gospostvom na
Kranjskem. Najlepše med njimi je bil grad Br-
do pri Kranju, od leta 1773 naprej fidejkomis ro-
dovine Zois.
Michelangelo Zois se je potegoval tudi za
plemstvo. V priznanje za pospeševanje trgovi-
ne gaje leta 1739 cesar Karel VL povzdignil v
viteški stan s plemiškim pridevkom »von Edel-
stein«, kar v prevodu pomeni dragi kamen. Mic-
helangelovo plemiško diplomo z grbom vred
hranijo danes v Avstrijskem državnem arhivu na
Dunaju in sicer na oddelku Allgemeines Verwal-
tungsarchiv. Zanimivo je, da pri pisanju takrat ni-
so bili zelo natančni. V navedenem aktu je Mic-
Plemiški grb Michelangela Zoisa iz leta 1739.
österreichisches Staatsarhiv / Allgemeines Verwatun-
gsarchiv, Dunaj
5
helangelov plemiški pridevek zabeležen kar na
tri načine: Edlstein, Edelstain in Edelstein, med-
tem ko je njegov priimek napisan kot Zoyß ali
pa kot Zoys. Sam se je Michelangelo v prošnji
za dodelitev plemstva podpisal kot Zoys, vendar
je na nekem protokolu iz leta 1728, ki ga hrani-
jo v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, omenjen
kot Zois. Tako so se pisali tudi Michelangelovi
sorodniki na Bergamskem. Danes bi na podla-
gi diplome iz leta 1739 Michelangela titulirali
kot Michael Angelo Zois von Edelstein, čeprav
se je on sam, pa tudi še njegov sin Žiga, podpi-
soval s plemiškim pridevkom von Edlstein. Slo-
vensko bi ga seveda nagovorili kot Michelange-
lo Zois pl. Edelstein oziroma M. Zois Edel-
steinski, saj se je plemiški pridevek praviloma
nanašal na izvor ali pa na neko posest dotične-
ga, ki mu je bilo podeljeno plemstvo (Oswald,
1984).
Seveda se bomo vprašali, zakaj sije Michelan-
gelo Zois izbral plemiški pridevek »von Edlstein«
oziroma »von Edelstein«, kot ga sedaj pišemo.
Verjetno je vedel za pomen svojega priimka. V
furlanščini beseda zoia pomeni dragi kamen, a
zois je množina od zoia (Müllner, 1898, p. 47).
Po Kidriču (1939, p. 32-33) je Zois ladinski
priimek, zoia pomeni biser, a zois je množina k
zoia, kar naj bi Michelangelo gladko prevedel v
nemški Edlstein. Nadalje trdi Kidrič, da je be-
seda Zoia izpričana kot priimek, v lombardskih
provincah Como in Sondrio, torej v bližini Ber-
gama, tudi kot krajevno ime.
Oglejmo si še Michelangelov grb iz leta 1739.
Glavni del grba, ščit, je razdeljen na štiri polja.
Na dveh diametralno nasproti ležečih poljih vi-
dimo po eno polovico orla, na preostalih dveh
pa leva, ki drži skodelo dragih kamnov v šapah.
Tudi v šlemnem okrasu se pojavlja lev s skode-
lo draguljev v šapah. Očitno so dragulji na Zoiso-
vem grbu povezani s plemiškim naslovom von
Edelstein.
Leta 1760 je cesarica Marija Terezija poviša-
la Michelangela Zoisa pl. Edlsteina v barona, s
čimer je bila povezana tudi »izboljšava« grba.
Odslej se je glasil njegov po takratnih pravilih
pravilno napisani naslov Michael Angelo Freiherr
Zois von Edelstein, slovensko Michelangelo ba-
ron Zois Edelsteinski. Seveda danes enostavno
pišemo baron Michelangelo Zois in primemo
naslavljamo tudi njegove potomce.
Tudi za baronski grb Michelangela Zoisa je
značilen štiridelen ščit, ki pa ima v sredini še ma-
njši, tako imenovani srčni ščit. Na njem je glav-
ni motiv s starejšega grba, to je lev s skodelo
polno dragih kamnov v šapah. Na dveh
diametralno nasproti ležečih poljih velikega šči-
ta zopet vidimo po eno polovico orla, na preosta-
lih dveh pa ovalen ščit, nad katerim sta prekri-
žana meč in sulica. Potem je za grb baronov
Zoisov še značilno geslo LABORE, kar pome-
ni z delom. Baronsko diplomo Michelangela
Baronski grb Michelangela Zoisa iz leta 1760. Narod-
ni muzej, Ljubljana
Zoisa z naslikanim grbom vred hranijo danes v
Narodnem muzeju v Ljubljani, ostalo dokumen-
tacijo pa v že omenjenem arhivu na Dunaju.
Michelangelo Zois in z njim seveda tudi nje-
govi potomci so si pridobili plemstvo šele na Kra-
njskem, izhajajo pa iz rodovine, ki seje na Ber-
gamskem v glavnem ukvarjala s kmetijstvom.
Kar nas preseneča, je, da so tudi nekateri člani
rodovine Zois na Bergamskem imeli svoj grb. V
biblioteki A. Mai v Bergamu hranijo pod ozna-
ko Camozzi-Verteva zbirko grbov. Izdelana je bi-
la v črno beli tehniki proti koncu osemnajstega
stoletja. Pod številko 3090 zasledimo v njej grb,
nad katerim je napis Tomba in Alzano Mag.
nella chiesa dei Frati, poleg grba pa je napis Zois.
Po podatkih Maria de Grazie, ravnatelja Držav-
nega arhiva v Bergamu (osebno sporočilo), so grb
posneli na nekem grobu v minoritski cerkvi S.
Annuntiata v kraju Alzano Maggiore.' Kasneje
so samostan ukinili, cerkev pa v letih 1818-1820
restavrirali. Sedaj se imenuje S. Maria Stella in
pripada bolnišnici Pesenti-Fenaroli v Alzanu
Lombardo, 6 km severno od Bergama. V cerkvi
ne vidimo več grbov. Verjetno so jih med res-
tavracijo odstranili.
Znanstveni opis bergamskega grba, temu pra-
vimo blazoniranje, je opravil dr. Heinrich Pur-
6
Bergamski grb Zoisov. Biblioteka A. Mai, Bergamo
Grb trga Šoštanja iz leta 1757. (Kobel, L & Pirchegger,
H. 1954)
khartshofer iz Štajerskega deželnega arhiva v
Gradcu (osebno sporočilo).^ Na zgornjem polju,
ki ga loči od spodnjega ozko bruno, vidimo med
dvema osemžarčnima fasetiranima zvezdama
dragotino, ki jo sestavlja ovalen kamen, obdan
z dvajsetimi listi in tremi visečimi biseri. Na
spodnjem polju je osemžarčna fasetirana zvezda.
Na žalost ni na kopiji šrafur, da bi lahko ugoto-
vili barve. V tej zvezi še povejmo, da kamen v
draguljarstvu pomeni skrajšano obliko za dragi
kamen. Dragi kamni oziroma dragulji so mine-
rali različne kemične sestave, ki imajo veliko
trdoto, lepo barvo in sijaj, so prozorni in se da-
jo polirati ter lepo oblikovati. Draguljarji šteje-
jo med drage kamne tudi bisere in jantar, čeprav
v tem primeru nimamo opravka z minerali,
ampak z zmesmi razhčnih spojin. Ker bergam-
ski grb ni prikazan v barvah, ne moremo niti slu-
titi, katera vrsta dragega kamna naj bi bila v sre-
dini dragotine. Le njegova ovalna oblika doka-
zuje, daje brušen kot cabachon.
Sicer se oba grba Michelangela Zoisa po vi-
dezu zelo razlikujeta od bergamskega grba
Zoisov, toda preseneča nas dejstvo, da so na
vseh naslikani dragi kamni. Razliko vidimo le
v tem, da na Michelangelovih grbih dragi kam-
ni zapolnjujejo skodelo, na bergamskem grbu pa
se pojavljajo kot sestavina dragotine. Seveda se
sedaj lahko vprašamo, ali morda ni bergamski grb
inspiriral Michelangela Zoisa, da sije 1739. ob
podelitvi plemstva izbral plemiški pridevek
Edlstein in so tako prišli dragi kamni tudi v nje-
gov grb.
O izvoru bergamskega grba zaenkrat ne mo-
remo ničesar povedati. Potrebne bodo še ge-
nealoške preiskave Zoisov na Bergamskem, po
potrebi tudi še v deželi, od koder so Zoisi pred
stoletji prišli na Bergamsko. O tem pa so na voljo
različno podatki. Po družinskem izročilu, ki ga
je zapisal Žiga Zois, naj bi se na Bergamskem
nasehl neki Millebois, po poklicu vojak, po ro-
du Švicar ali pa naj bi vsaj prišel iz Švice, in pri
tem spremenil svoj priimek v Zois. Drugačne-
ga mnenja je Arthur Zois iz St. Gallena v Švi-
ci, daljni potomec Michelangela Zoisa, ki me-
ni, da so Zoisi grškega porekla. V štirinajstem
stoletju naj bi jih zavlekli v Španijo, od koder naj
bi prišli v Lombardijo in se naselili v mestu
Bergamo. Več o svojih daljnih prednikih nava-
ja Michelangelo Zois v pismu cesarici Mariji Te-
reziji v zvezi z baronatom. Po njegovih naved-
bah je kraj izvora rodovine Zois holandsko mesto
Ammersfort v provinci Utrecht. Tam so se pisa-
li Zoesius oziroma Zoes. V šestnajstem stoletju
naj bi v Ammersfortu živel slavni Heinrich
Zoesius, »Nobilus Patritius« tega mesta. Ko so
na Holandskem zmagali protestanti, so se iz
verskih razlogov Zoisi preselili na Bergamsko in
tam svoj priimek spremenili v Zois (Faninger,
1984, 1985 in 1987). V zvezi z Michelangelo-
vimi navedbami naj še povemo, da so patriciji
v srednjeveških mestih sestavljali mestne svete.
7
Grb rodbine Stainach. Steiermärkisches Wappen-Buch
1587
Izbirali so jih med najbogatejšimi in uglednimi
meščani. Mnogi izmed njih so dobili plemstvo
in s tem prišli tudi do lastnih grbov (Oswald,
1984).
O najstarejši zgodovini rodovine Zois torej raz-
polagamo kar s tremi različnimi verzijami! To-
da nekaj zbuja pri tem pozornost. Kar dvakrat je
govora o spreminjanju priimka na Bergamsko
prispelih Zoisov^ Potem, ako naj bi prišli Zoisi
iz Grčije preko Španije v Bergamo, bi njihova
pot navsezadnje lahko vodila preko Holandije,
ki je v šestnajstem stoletju bila pod špansko
oblastjo, najbližja povezava med Holandijo in
Bergamsko pa poteka ravno preko Švice!
Ko smo tako natančno obravnavali grbe z dra-
gimi kamni kot figuralnimi podobami, se bomo
vprašali, ali so tudi kamnine upoštevali v heral-
diki. Čudno vprašanje, pa je vendar tako! Kam-
nine predstavljajo dele zemeljske skorje z bolj
ali manj konstantno mineralno sestavo, kos kam-
nine pa imenujemo kamen. S tem v zvezi ome-
nimo šoštanjsici grb iz leta 1756, ki ima na he-
raldični desni strani orla, na levi pa hrib s tremi
v obliki src oblikovanimi kamni. Nemško seje
Šoštanju reklo Schönstein, kar pomeni lep ka-
men. Šoštanjski grb torej »govori« o imenu kra-
ja. V tej zvezi omenimo še rodbino Stainach na
zgornjem Štajerskem, ki je imela na svojem gr-
bu tristopenjsko kamnito piramido.
Na mnogih grbih blestijo zvezde. Zapazili
smo jih že na bergamskem grbu Zoisov. Tri šes-
Grb mesta Ljubljane na listini, ki jo je izdal ljubljanski
magistrat leta 1893. Hranijo jo v Zgodovinskem arhi-
vu Ljubljana
tokrake zlate zvezde na modri podlagi so imeli
gospodje Stembergi (Strmec na Koroškem), od
njih Vovbržani, po njihovem izumrtju 1321 pa
Zovneški, kasneje Celjski, tri zvezde pa so kra-
sile tudi grb mesta Celja (Otoropec, 1988).
Najbolj pogosta živalska figuralna podoba je
lev. Z njim smo se že seznanili na obeh grbih
Michelangela Zoisa. Tudi podob panterja ne
manjka na grbih: grb dežele Štajerske na primer
ima srebrnega panterja na zelenem polju.
Poleg leva predstavlja orel najbolj pogosto ži-
valsko figuralno podobo. Tako kot leva smo ga
že videli na obeh grbih Michelangela Zoisa, pa
tudi na šoštanjskem grbu. Od ptičev omenimo le
še goloba, ki krasi grb mesta Maribor.
Za ljubljanski in celovški grb je značilen zmaj.
Na ljubljanskem sedi na stolpu, na celovškem pa
leti mimo njega oziroma lebdi pred njim. Zmaj
predstavlja neko bajeslovno bitje. Slikajo ga s kri-
li in enim ali dvema paroma nog, pa tudi brez kril.
Na tej osnovi natančneje ločijo zmaja od lindver-
na, vendar razlikovanje ni enotno. Podobo zma-
ja na grbu mesta Ljubljane lahko povežemo z
ljubljanskim barjem (Otorepec, 1988), gotovo pa
je zmaj v celovškem grbu povezan z neprehod-
nim močvirjem, ki se je nekoč razprostiralo
južno od mesta. Prisluhnimo pripovedki, ki go-
vori o celovškem zmaju in nastanku grba glav-
nega mesta Koroške.
Da bi se znebili zmaja, je koroški vojvoda
zbral nekaj pogumnih mož in jim zgradil na ro-
8
Grb rodbine Mindorff. Steiermärkisches Wappen-Buch
1587.
bu močvirja stolp, od koder so prežali na zma-
ja, dokler ga niso uničili. Potem je vojvoda na
mestu stolpa dal zgraditi grad, okoli katerega so
se naselili ljudje in močvirje spremenili v rodo-
vitno polje. Tako je nastalo mesto Celovec, v
njem pa danes na novem trgu spominja na nek-
danjo pošast iz enega samega kamnitega bloka
izklesani zmaj. Proti koncu šestnajstega stoletja
ga je oblikoval Ulrich Vogelsang, dokončal pa
njegov brat Andreas. V zvezi s tem kipom pa bi
bilo zanimivo še nekaj dodati. V srednjem ve-
ku so v okolici Celovca našli fosilno lobanjo.
Dolgo so mislili, da gre za zmajevo lobanjo. Še-
le v prejšnjem stoletju so paleontologi dokaza-
li, da pripada izumrlemu dlakavemu nosorogu,^
kije v ledeni dobi živel na tem področju. Vrh te-
ga so sedaj še ugotovili, daje omenjena lobanja
služila umetniku za podlogo, ko je oblikoval
glavo celovškemu zmaju. Danes vidimo lobanjo
razstavljeno v Deželnem muzeju za Koroško v
Celovcu (Ucik, 1990).
Tudi rastline, predvsem vrtnice in lilije, so
cesto zastopane med figuralnimi podobami na gr-
bih. Tako vidimo na štiridelnem ščitu grba rod-
bine Mindorff, ki je imela posestva na vzhodnem
pa tudi na južnem Štajerskem, na dveh naspro-
ti ležečih poljih po en list detelje, na preostalih
dveh poljih pa po en par puščic.
OPOMBE
1. Kraj se danes imenuje Alzano Lombardo. - 2. Do-
besedno se opis glasi: "Durch einem schmalen Balken
geteilt, im oberen Feld zwischen zwei achtstrahlingen,
facettierten Sternen ein Kleinod aus ovalen Stein, umbe-
ben von zwölf Blättern und drei abhängenden Perlen,
im unteren Feld ein achtstrahliger facettierter Stern.
Leider zeigt die Kopie keine Schraffuren, sodaß die Far-
ben nicht angegeben werden können. - 3. Coelodonta
antiquitatis.
UPORABLJENA LITERATURA
Bartch Zacharias, Steiermärkisches Wappen-Buch 1567
Fascimile Ausgabe mit historischen ud heraldischen
Anmerkungen von Josef von Zahn und Alfred Ritter
Anthony von Siegenfeld, Graz 1893
Faninger, F. 1984, Sigmund Freiherr Zois von Edelstein
/ Ziga baron Zois pl. Edelstein. Geologija, 27. knjiga,
str. 2-25, Ljubljana
Faninger, E. 1985, Rodovina Zois. Proteus 47/6, str.
213-217, Ljubljana
Faninger, E. 1987, Izvor rodovine Zois in njeni najpo-
membnejši predstavniki na Slovenskem. Zbornik za
zgodovino naravoslovja in tehnike. Zvezek 9, str.
89-107, Ljubljana
Kobel, L. & Pirchegger, H. 1954, Steirische Ortswappen
einschließlich jener der ehemaligen Untersteiermark.
Graz 1954
Oswald, G. 1984, Lexikon der Heraldik. VFB
Bibhographisches Institut Leipzig, 1985
Otorepec, B. 1988, Srednjeveški pečati in grbi mest in
trgov na Slovenskem. Slovenska matica Ljubljana, 1988
Otorepec, B. 1989, Grb. Enciklopedija Slovenije, 3,
str. 377-378, Ljubljana 1989
Ucik, F. H. 1990, Wollhaamashorh und Lindwurm.
Carinthia II, 180./100. Jahrgang, str. 295-306, Kla-
genfurt 1990
9