SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Han Sthenwijk, Sestav naglašenih samoglasnikov v belskem govoru.....351 Miran Hladnik, Prežihov Boj na požiralniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze........................339 Sorin Palica, Slovansko *sbto — izzivalen problem?...........549 Carmen Kenda-Jež, Gombrowicz po slovensko (Razčlemba romana Ferdydurke) . 339 Majda Merže, Besedotvorni pomeni izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji Г...........................375 Stanislava Sirk, Fantastično in fantastična literatura...........599 Irena Novak-Popov, Vesolje v kaplji rose: Prispevek k pomenski analizi Zupančičeve zbirke V zarje Vidove...................419 Igor Grdina, Vojni dnevniki Edvarda Kocbeka..............427 OCENE — ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Jože Toporišič, Jezikoslovje s simpozija Obdobja 8............437 Mirjana D. Stefanovič, Nemški prevod srbskih in hrvatskih ljudskih pesmi . . 449 Marc L. Greenberg, Slovar prekmurskega govora.............452 Vesna Požgaj-Hadži, Lingvistički časopis SOL..............457 I3ratko Kreft, Dr. Oton Berkopec...................459 CONTENTS STUDIES Han Steenwijk, The accented vowel system of the Resian dialect of Bela (San Giorgio, Tuw Bili)..........................551 Miran Hladnik, Prezih's Boj na požiralniku and methodological questions of narrative prose analysis..................... Sorin Paliga, Slavic *яъ1о — a challenging problem?..............349 Carmen Kenda-Jež, Gombrowicz in Slovene: An analysis of the translation of Ferdydurke......................... • 559 Majda MerŠe, Word-formational meanings of desubstantival verbs in the Dalmatin Bible..........................Ъ71 Stanislava Sirk, The fantastic and the fantasy literature.........399 Irena Novak-Popov, The universe in a dewdrop: A contribution to the semantic analysis of O. 2upančič's collection V zarje Vidove..........419 Igor Grdina, Edvard Kocbek's wartime diaries..............427 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Jože Toporišič, Linguistic papers from the Obdobja 8 symposium......457 Mirjana D. Stefanovič, Hoch am Himmel steht ein Falke, transi. Hans Diplich and Franz Hutterer.................. • • • • • ^ Marc L. Greenberg, Slovar beltinskega prekmurskega govora, by France Novak . 452 Vesna Požgaj-Hadži, SOL, a journal for linguistics............457 Bratko Kreft, In memory Oton Berkopec (1906—1988)......................459 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bernik, Aleksandra Derganc, Tomo Korošec, Janko Kos, Boris Paternu, (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec. Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drugo Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kendu, Boris Paternu, Jože Puhar, Jože Sifrer (predsednik Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tehnična urednika — Managing Editors: Velemir Gjurin, Miran Hladnik. Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo mag. Marjan Znidarič. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske praviceV Ljubljana. — 1100 izvodov — 1100 copies. ISSN 0350-6894. — ISBN 86-377-0336-4 UDK 808.63-087 Han Steenmijk Amsterdamska univerza SESTAV NAGLASENIH SAMOGLASNIKOV V BELSKEM GOVORU Prikazan in komentiran — tudi v razmerju do doslejšnjega vedenja — je 12-fonemski sestav naglašenih samoglasnikov govora vasi Bela (San Giorgio, V Bili) v Reziji, ki ga izkazuje novo nabrano gradivo (1987). Sestav se loči od drugih rezi-janskih po odrazih praslovanskih kratkih *i in *u: ti so v Beli visoki, drugod pa nizkosredinski samoglasniki. Odrazi za dolga *i in *u so v Beli samo fonetično drugače uresničevani. Using the material collected in 1987, the author renders and discusses (accounting also for the results of previous surveys) the vowel system (12 phonemes) under accent of the ltesian dialect of Bela (San Giorgio/V Bili/Tuw Bili). The system differs from the rest of Resian by its reflexes of short *i and *u: Bela has high vowels here, whereas the other villages have low-mid ones. The Bela reflexes of long *i and *u merely have a different phonetic realisation. 1 U v o d. — Slovensko narečje v Reziji je že dalj kakor sto let predmet jezikoslovnega proučevanju. Objavljenih je bilo več raziskav, ki vsebujejo gradivo iz tega narečja, zlasti raziskave B. de Courtenayja (BdC) 1875 in 1895, Ramovša 1928 in Logarja 1972 in 1981. Vendar vsa ta dejavnost doslej še ni izrisala nedvoumne podobe. Največ protislovij v objavah zadeva sa-moglasniški sestav in so strnjeno povzeta pri Vermeerju 1987: 240, 241—2, 246—8. Ta protislovja so verjetno nastala kot posledica tega, da so med govori rezijskih vasi nezanikljiive fonetične razlike, in pa tega, da so nekateri glasovi v rezijanščini z vidika slavistike močno nenavadni. Kljub razlikam v razvrstitvi nekaterih samoglasniških foneinov je Logar (1964: 120) postavil trditev, da za vse rezijansko govorno področje velja en sam samoglasniški sestav.1 Ker je bil razvoj samoglasniškega sestava v najzahodnejši rezijski vasi, v Beli (lu w BiLi, San Giorgiio), nekoliko drugačen kakor razvoj, ki je pripeljal do samoglasniškega sestava preostalih vasi (prim. Rigler 1963: 71—2, Logar 1972: 8), se zdi smotrno to vas pogledati še enkrat ob pomoči novih podatkov. 2 Gradivo za pričujoči pregled je bilo nabrano med dvomesečnim bivanjem v Reziji poleti 1987. Nabrano je bilo po dveh različnih metodah. Pri eni informantki je- bil uporabljen izbor iz vprašalnika za Vseslovenski jezikovni atlas (VJA, = OLA): izbor sestoji iz enot, ki so na seznamu VJA označene s E (fonetika) in M (morfologija). Te enote so bile izvabljene tako, da je informantka morala prevajati kratke italijanske povedi. (Treba je vedeti, da je vsak narečje govoreči Rezijan dvojezičen.) Pri drugi informantki je šlo za pogovore v narečju, da bi se zagotovilo neprisiljeno ubesedovanje. 1 Logar (1963: 120) daje naslednji sestav naglašenih samoglasnikov: i и e o h ii во + a ?. P, V obeh primerih so bili rezultati posneti na trak. Obe informantki sta bili stari okoli 60 let. Druga ni nikoli živela zunaj domače doline, prva pa je veliko let prebila v raznih mest'ih severne Italije. 3 Sestav naglašenih samoglasnikov, ugotovljiv iiz tega gradiva, je tak: i i Џ и У eg о ? 9 а а У tem poglavju bo obravnavano govorrn» uresničevanje fonemov in dokazovan gornji sestav, medtem ko bodo mnenja drugih raziskovalcev predstavljena v naslednjem poglavju. Vsi fonetični zapisi so po sistemu MFA (mednarodne fonetične abecede, = IPA).2 3.1 /g/ se izgovarja kot visokosredinski zaokroženi sprednji samoglasnik, vendar ima izgovorim mesto umaknjeno nekoliko proti sredini glede na |0|, tako da ga kaže prepisovati takole: |0|. — Nasprotja: /р'оТ/ pet(i) 'prepevati' /р'еТ/ pet '5' /р'оТ/ pot 'steza' IVoAAI leda (Red) /gl'ecUT/ gledati /l'ode/ hlode (Tmn) /paršl'o/ prišlo /paršPa// prišla (ž. sp. ed.) /d'oT/ ded /d'aT/ dati /šPo/ šlo /šl'y! šli (m. sp. mn.) /g'orkZ/ gor k i /g'yrd // grdi Alternativno se sliši visokosredinski nezaokroženi sprednji samoglasnik, katerega izgovorno mesto je umaknjeno nazaj glede na [Ф], v prepisu |y|. Tako imamo npr. /d'olu/ 'delo' [d'älu, d'if lu], /(?kn'o/ 'okno' [ökn'ö, akn'v). — Ta glasova je najbolje imeti za nrosti varianti. 3,2 /\J. Ta fonem se uresničuje kot visoki sprednji nezaokroženi samoglasnik, ki ima izgovorno mesto za malenkost umaknjeno nazaj glede na |i|, v fonetičnem prepisu |ï|. Nepripravljenemu poslušalcu se sprva zdi neraz-ločljiv od I i], vendar obstaja nekaj ključev, ki so v veliko pomoč. Prvič, /i/ je nekoliko krajši od /i/. Drugič, pri /i/ lahko izgovor včasih niha med I i — — e), pri /j/ pa se to ne dogaja nikdar. Toda enkratna izpričanost za odločitev v teh rečeh ne zadostuje. — Nasprotja: /Pip.<4/ lipa /1МрД/ lepa (led, ž. sp.) [Pipa, l'ipœ, Рерэ| /pr'iT/ priti /pr'iT/ préd (prisl.) /s/d'i/ (on) sedi /wud'yT/ oditi /wm'iT/ umit (del., led, m. sp.) /wm'yT/ umiti (nedol.) 3.3 /u/ je visoki zadnji zaokroženi pomaknjenim mestom izgovora glede i /u/ od /u/ ni tako težko kakor /j/ od /i/, isti pomočkii kot prej: /u/ je daljši od nizko, tj. |u — y — о]. — Nasprotja: /m'uŠ/ muš 'osel' /guzd'u/ gozdu (Ded) /gl'u/ gluh /Sk'Mš^/ 'lnb' samoglasnik z za malenkost naprej ia |u], prepisljiv kot |ii]. Razločevati toda mutatis mutandis prihajajo prav /u/ in se včasih lahko izgovarja bolj /m'uŠ/ mož |m'uš, m'uš, iti'qs) /d'u/ kdo /ml'u/ meno(j) (os. zaim., Oed) /ku.s/Č/ kosič (ptiček) 3.4 /i, u/. Kot že omenjeno, sta ta visoka samoglasnika (sprednji nezaokro-ženi oz. zadnji zaokroženi) včasih izgovorno zelo blizu |e, o). Nasprotno pa se /e, o/ nikoli ne lizgovarjata više od |e, о], tako da je zamenjava izključena. — Nasprotja: /1'iT/ led gl'ed^4T/ gledati /r'uK/ rog /г'око/ roko (Ted) 3.5 /уJ se da opisati kot visoki srednji nezaokroženi samoglasnik z izgo-vornim mestom umaknjenim proti središču glede na [i], v fonetičnem prepisu podan kot Щ. Nastopa v glavnem v končnih zlogih in pred istozložnim /r/. — Nasprotja: /un'y/ oni (os. zaim., Imn, m. sp.) /n'i/ ni (3. os. ed.) /d'ysk^4/ deska /d'osylT/ deset (štev.) /w'yrb^,/ orba /v'orjOn/ verujem 3.6 /a/ ima izgovorno mesto bliže središču kot /a/, njegova uresničitev pa je bolj spredaj ali bolj zadaj, tako da niha med [œ — ä — S]. Nasprotno pa se /aj nikoli ne uresničuje kot sprednji samoglasnik, ampak zmeraj kot samoglasnik vmes med srednjim in zadnjim položajem, /a/ nastopa samo v končnih zlogih. — Nasprotja: /gr'a/ grah 'fižol' /str'a/ strah /sp'aT/ spati /sp'aT/ spat (nam.) /sastr'a/ sestra /sastr'ç/ sestre (I/Tmn) 7mport'anT/ 'pomemben' /kont'çnT/ kontent 'zadovoljen' /glač'an/ 'mrzel' /rač'on/ rečem (1. os. ed.) /gozd'a/ gozda (Red) /gOzd'o/ gozdu (Med) /st'ar/ star (prid.) /st'yrT/ strd Nasprotje /a/ /a/ <-> /e/ je nevtralizirano v okolju /' — j # I, kjer uresničitve variirajo med |ee — e| npr. /kr'Ej/ kraj (pokrajina)' in 'kralj', /m'Ej/ 'nikoli' (prisl.).3 2 Arhifonemi so zapisovani z velikimi črkami, npr. /T/ v /1'iT/. Ležeče velike črke pomenijo neobvezne arhifoneme, tj. foneme, ki se udeležujejo nasprotja, ki se v določenih položajih nevtralizira. Zgled /Л/ v /d'ysk^4/. 3 Pri nasprotju /e/ «-+ /cj/ ni bilo najti nič takega. 3.7 /q, q/. Uresničitve / i, u/uA i/i, и/и i, и i, и i,G и л*» ж * l, и -*■ i, и i'iB, uc i, и i, и У, Џ *г, *6 -> Не i У *è -> а a/aD — eF а Opombe k preglednici: A. Prvotno dolgi (cirkumflektirani, novoakutirani) *u->u: gluh Op. II;5 drugotni tlolgi (podaljšani stari akut) *uи: druga Op. 57 (led ž. sp.). B. 9 X e: tacé Mat. 8 (vel. ed.), toda tudi taci Mat. 6, jtèt Mat. 12/Mat. 26, toda tudi jtït Mat. 12, dojtèt Mat. 16, sér Mat. 19 (Ted) 3 X, petelçn Mat. 19, romunèt Mat. 29. C. 1 Xu: тип Mat. 20 (prisl.), С. 1 X i: tirk Mat. 522 (Ted), 4 X ë: ferk Mat. 11 (Ted), oèsi Mat. 24 (Med), den Mat. 28 (štev.), umèr Mat. 19 (del. -I, m. sp) toda tudi mùn Mat. 7. (oda tudi tirk Mat. 521; toda tudi tirk Mat. 521, toda tudi visi Mat. 25, toda tudi din Mat. 521, 4 Longhino (1984: 18) ima nöbe/nöbö (Med) in dölu (prisl.). 5 Op. 11 pomeni BdC 1875: 11, Mat. 8 pomeni BdC 1895: 8. D. a je večinoma vnesen v popravkih k izvirnemu besedilu (BdC 1985: 519—30). E. Ko Logar govori o odrazih za etimološki jer, pravi: »v govoru vasi Bela pa je pod akcentom prešel v /e/, sicer pa govorijo zanj /a/ in /e/, če so podatki mojega informatorja verodostojni« (Logar 1972: 7). F. V zvezi s tem odrazom je rečeno: ^>Res pa je, da gradivo glede tega ne kaže popolne doslednosti, zlasti ne v govoru Osojan in Bele« (Logar 1972: 7). G. Izjemoma pa tudi /y/: /tr'y/ 'tri', /triyst/у 'trideset', /st'ysnuT/ 'stisniti', /du-tr'yno/e 'katekizem'. 4.3 *t, *ü. Glede i Baudouin pravi: ». . .i здесь (в говоре G. (= San Giorgio, H. S.) гораздо ближе обыкновенного i, нежели того же i других говоров ...« (BdC 1875: 6). Pozneje pa, ko obravnava rez'ijanske odraze praslovanskih samoglasnikov, izrecno izjavlja, da je odraz glasov *l, *y v govoru Bele samo i (BdC 1875: 58—60). Na drugi strani omenja za ta govor и kot pravilni odraz za praslovanski *п (glede njegove domnevne razvrstitve gl. op. A k tukajšnji preglednici), toda ta и »... в говоре G. почти нельзя отличить от û ...« (BdC 1875: 56). Те izjave kažejo na fonetično vrednost za u/, ki je zelo blizu /i/ oz. /u/, veliko bliže kakor v drugih rezijskih vaseh.7 V BdC 1895 res najdemo j in tudi u, kjer ju glede na BdC 1875 ne bi smelo biti, npr. viliki Mat. ib/uiliki Mat. 24 in drugo Mat. 8/drugo Mat 519 (Ted ž. sp.). Ramovš 1928, ki je moral delati samo z Baudouinovimi podatki, se je odločil abstrahirati iz te variantnosti v prid /i, u/. Rešitev, do katere je prišel Logar 1972, pa je spet razumljiva v luči močne fonetične podobnosti med uresničevanjem /i, u/ oz. /i, u/. 4.4 *i, *ù. O fonetičnih uresničitvah odrazov za ta samoglasnika BdC (1875: 57, 60) pravi, da v Beli »dajejo vtis« kratkih ostrih naglašenih i, ù. V BdC 1895 se zdi možen tudi i,8 Ramovš 1928 pa spet odloča v prid /i, u/. Logar 1972 vpeljuje novost in nastavlja /j, ц/. V primeru /i/-ja ni dejansko nobene velike diskrepance s pričujočim predlogom, saj se ta ujema z Logarjem 1972 v tem, da ohranja različnost med *ï in *i.9 Tega ni mogoče reči o odrazih za *п in *ù, ki sta po pričujoči rešitvi sovpadla. 4.5 *r, *6. V tem primeru BdC 1875 ne omenja nobene regularnosti v rezi-janskih odrazih in se omejuje na naštevanje izpričanih enot (BdC 1875: 60—4). Pričujoči predlog se strinja z BdC 1895 in Ramovšem 1928 toliko, da je belski odraz visoki nezaokroženi samoglasnik. Nestrinjanje se tiče sovpada tega odraza z odrazi drugih praslovenskih samoglasnikov. Medtem ko naj bi bil po videnju prejšnjih dveh avtorjev sovpadel z odrazoma tako *i-ja kot *i-ja, se je po pričujoči razčlembi dogodil samo sovpad z odrazom *î-ja. 0 V sposojenkah iz furlanščine/italijanščine se romanski /i/ v nekončnih zlogih navadno odraža kot /i/, npr. /kant'in^/ 'klet', /ln\l\\\nl/ 'poklapan' (Imn, m. sp.). 7 In res sem pri terenskem delu na Njivi brez sleherne težave razločeval uresničitve /i/-ja od uresničitev /j/-ja, kajti slednjega so uresničevali nekje med [i — ui], tj. kot središčni ali zadnji nezaokroženi samoglasnik. K temu vprašanju se nameravam vrniti ob drugi priložnosti. 8 Zaradi mnogih variant v BdC 1895 ostaja do neke mere tvegano deducirati odraze za tukajšnje praslovanske samoglasnike, prim, opombe B—D k tukajšnji preglednici; vendar so v tej preglednici podatki, ki se zdijo pravilo v belskih besedilih. 0 Pripomniti je mogoče tudi, da fonetične uresničitve belskega /y/ niso tako zelo različne od nekaterih uresničitev njivskega Jij, prim. op. 7. Logar 1972 navaja čisto drugačen odraz, vendar sam izraža dvome o zanesljivosti svojih podatkov (op. E k tukajšnji preglednici). 4.6 *à. V dodatku k BdC 1873 je omenjen »temni a«, toda zaradi pomanjkanja gradiva se je BdC vzdržal tega, da bi kar koli dejal o njegovi razvrstitvi (BdC 1875: 128). V uvodu v BdC 1895 se omenja »»engen«, »gepreszten« »a««, pojavljajoč se v govorih Bele, Lipovca (Lipovaz) in Ravence (Prato di Resia), ki ga je BdC zmogel zaznati šele po večkratnih obiskih Rezije (BdC 1895: XV). Zato najdemo a vnesen v popravke, ki so nastali ob teh obiskih. Ramovš 1928 ne omenja nobenega odraza *à-ja, zato pa Logar 1972 ne dopušča nobenega dvoma, da ta odraz ni sovpadel z odrazom *a-ja. (Toda prim. op. E k tukajšnji preglednici.) 5 S k 1 e p. — Kolikor že se utegne pričujoči predlog še zmeraj razlikovati od prejšnjih razčlemb — glede enega je belski samoglasniški sestav zdaj bliže »splošnorezijanskemu« samoglasniškemu sestavu (prim. op. 1). V Beli imajo /j, h/ iz *ï, *п, prav kakor v drugih vaseh (Logar 1963: 120). Toda izrazito drugačne so v Beli fonetične uresničitve (prim. op. 7). To, kar belski govor loči od preostale rezijanščine, so odrazi za *î. *ù. Vse druge vasi imajo tu nizkosredinske samoglasnike, /ç, q/ (Logar 1963: 120), v Beli pa so odrazi visoki, /y, u/. Odrazi za *r, *6 in *à pa so šli, tako se zdi, v vsaki rezijski vasi svojo pot (Logar 1972: 6—7), tako da Bela za ta del ni nič bolj samosvoja kakor druge vasi. Prevedel Velemir Gjurin Filozofska fakulteta, Ljubljana Naoedenke Avanesov, Ruben Ivanovič 1965 in dr. (ur.), Voprosnik Obščeslavjanskogo Lingvističeskogo Atlasa, Moskva. Baudouin de Courtenay, Jan Niecislaw (= Boduèn-de-Kurtenè, 1. A.) 1875 Ору t fonetiki rez'janskix govorov, Varšava-Peterburg. 1895 Material y dlja južnoslovjanskoj dialektologii i ètnografii. 1. Rez'janskie teksti/, Sanktpeterburg. Groen, Ben M. 1983 "On the problem of an orthography for the Resian dialects", v: B. ]. Am-senga in dr. (ur.), Miscellanea Slaoica to honour the memory of Jan M. Mei-jer, Amsterdam, 253—263. Logar, Tine 1962—63 >Današnje stanje in naloge slovenske dialektologije«, v: Jezik in slovstvo VIII, 1—6. 1963 »Sistemi dolgih vokalnih fonemov v slovenskih narečjih«, v: Slavistična revija XIV, 111—132. 1972 »Rezijanski dialekt (Glasoslovna skica)«, v: VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana, 1—10. 1981 »Solbica«, v: P. Ivič in dr. (ur.), Fonološki opisi srpskohrvatskih/hroatsko-srpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenih op&teslovenskim lingvističnim atlasom, Sarajevo, 35—40. Longhino (-Arketöw), Arturo 1984 (ur.), Raccolta di Pater noster resiani, San Giorgio/Grassau. Ramovš, Fran 1928 »Karakteristika slovenskega narečja v Reziji«, v: Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VII, 107—121. Rigler. Jakob 1963 »Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu«, v: Slavistična revija XIV, 25—78. Vermeer, Willem 1987 »Rekonstruiranje razvoja samoglasniških sestavov v rezijanskih govorih«, v: Slavistična revija XXXV, 237—257. SUMMARY The material used in this survey was collected during a two months' stay in Rezija (Val di Resia) in the summer of 1987. The accented vowel system for Bela (V Bili/San Giorgio) that can be deduced from this material is presented on p. 332. Differing from previous analyses as the present proposal may be, in respect to one issue the Bela vowel system is now closer to the "general Resian" vowel system (cf. note 1). Bela does have /j. u/ out of *ï, *ü, just like the other villages (Logar 1965: 120). But the phonetic realisations differ sharply in Bela. What makes Bela stand out from the rest of Resian are the reflexes from *i, *ù. The other villages all have low-mid vowels here, /e, o/ (Logar 1965: 120), whereas Bela has high reflexes, /y. u/. With respect to the reflexes from *r, *ь and *à each Resian village seems to have adopted a different solution (Logar 1972: 6—7), so here Bela is not more out of line than the other villages. t; UDK 886.3.09 Miran Hladnik Filozofska fakulteta v Ljubljani PREZIHOV BOJ NA POŽIRALNIKU IN METODOLOŠKA VPRAŠANJA ANALIZE PRIPOVEDNE PROZE Ob noveli Prežihovega Voranca Boj na požiralniku (1935) so za potrebe fabula-livne, motivne in tematske analize preizkušene tri metode: E. Frenzel, S. Chatmana in J. M. Lotmana. — lnterpretacijska teza razprave je, da konec novele, če ga opazujemo v okviru žanrske tradicije kmečke povesti in iz perspektive proletarske književnosti, ni nujno tragičen. For a triple analysis (of plot, of motive, and of theme) of Prežihov Voranc's short story Boj na požiravniku (1935), three methods are tested: E. Frenzel's, S. Chat-man's, and J. M. Lotman's. — The interpretational thesis of the study is that the end of Voranc's story, if viewed within the tradition of the "rural story" as a genre and in the perspective of proletarian literature, is not necessarily tragic. V prvi vrsti gre za analizo in ne za interpretacijo. Interpretacija si prizadeva k odkritju smisla (sporočila) besedila, namen literarne analize pa je le pokazati na umetelnost, domišljenost literarnega diskurza in zgradbe. Ker je literarna analiza univerzalnejša, bolj preverljiva in objektivnejša, mora temeljiti na kar največ besedilih in v njih odkrivati skupne zgradbene postopke, interpretacijo pa zanima eno besedilo in njegova sporočilna in oblikovna specifika. Take so načelne razlike med postopkoma. Najprej se je treba odločiti, ali naj se analiza začne kar pri najdrobnejših pripovednih elementih, kakor je pokazal Chatman1 in ki bi se je v načelu lahko lotili kar vzporedno s prvim branjem, ali iz abstraktnega zarisa semantičnih polj po vzoru Jurija M. Lotmana,2 ki jih odkrijemo in potrdimo šele ob koncu branja. Zelo kratka besedila pod lupo prve metode ponujajo natančnejši odgovor na vprašanje, kako nastaja dojem besedila, zato je metoda zanimiva za recepcijsko vedo, pri besedilih večje dolžine, ki svojega smisla ne gradijo na zaporedju obvladljivega števila najmanjših členov pripovednega zaporedja, ampak na zaporedju pripovednih elementov višjega reda, pa induktivna metoda komajda pride v poštev. Tretjo, sredinsko ali klasično možnost analize ponuja Elisabeth Frenzel.3 Chatman je pri nas še najmanj poznan, zato naj najprej predstavim in komentiram tisti del njegove izhodiščne sheme, ki je za nas zanimiva, z dodatkom nemških terminoloških pojasnil.4 1 Sevmour Chatman, Story and Discourse. Narrative Structure in Fiction and Film. Ithaca/London 1983*, str. 54. 2 Jurij M. Lotman. Struktura umetničkog teksta. Beograd 1976, str. 300. 3 Elisabeth Frenzel, Motive der Weltliteratur. Ein Lexikon dichtungsgeschichtlicher Längsschnitte. Stuttgart, 1976. 4 Hans Wilhelm Schwarze, Ereignisse, Zeit und Raum. Sprechsituationen in narrativen Texten. V: Hans Werner Ludwig (ur.): Arbeitsbuch Romananalyse. Tübingen 1982 (Literaturwissenschaft im Grundstudium, 12), str. 145—188. Diagram pripovedne strukture Slovenske izrazoslovne težave se začno pri okencu »story«, ki bi se moralo slovarsko prevajati z .zgodba', vendar je njegov pomen označen z ,vsebina', kar pa naša veda strogo ločuje. Druga težava je z uvrstitvijo sižeja kot posebne časovne organizacije fabule — shema sižeju ne odreja jasnega mesta. Empirično je bralcu dano samo besedilo, torej zadnja postavka sheme. Vse ostalo je konstrukt, tako tudi zgodba. Zgodbe nikoli ne preberemo, ampak jo vedno povzamemo in opišemo. To storimo tako, da serijo prebranih dogodkov parafraziramo z imeni dogodkov: dogodke naslovimo, jih opremimo z nalepkami (angleški izraz za to je »event-labels«) kot npr. umor, srečanje, maščevanje, ločitev, poroka. .. (temu se je včasih reklo motiv) ali pa jih povzamemo v cel stavek, ki nudi dodatno informacijo o udeležencih dogodka, njegovih vzrokih in sklepu. Tako oblikovan povzetek se imenuje narativna propozicija. Ponavadi je to sklop dveh motivov, eden je vzrok, drugi posledica, npr.: pravdarska strast + gospodarski propad —> gospodarski propad zaradi pravdarske strasti. Zgodba nain je dostopna le preko narativnih pro-pozicij. Kako oblikujemo pripovedno propozicijo prvih treh odstavkov Boja na požiralniku? Dihurjeva bajta je imela pet njiv, na največjo je prišlo okrog dva birna posetve. Kadar so spomladi, ko je macesen na gori že ozelenel. Dihurjevi začeli z oranjem, so sosedje rekali: Pri Dihurjevih že spet zemlja gori!« Dihurjev svet je ležal na zgneteni grudi ogromnega plazu, ki se je v starih časih udri visoko na gori in do gole skale vse poplaknil v dolino. Zaradi tega se je pri hiši oravzaprav rekalo pri Plazovniku. vendar je vsa soseska že od nekdaj uporabljala ime Dihur. Na začetku je pred bralcem vrsta nejasnosti, ki jih mora odpraviti. Teoretično, z nekaj pretiravanja, če bi šel brat novelo popolnoma nepoučen, bi bil v prvi vrstici celo v dvomih, ali ne gre morda za žival dihurja in torej za basen ali živalsko pravljico. Ne ve, kaj je to biren, oziroma ne ve, ali je to veliko ali malo, in zato ne ve, ali so Dihurji bogati ali revni bajtarji. Nejasen je tudi citirani verbalni akt soseske »Pri Dihurjevih že spet zemlja gori!«, v katerem vidi Zadravec5 celo sporočilni ključ novele. Njegove razlage bi bile lahko: a) zemlja se pri oranju kadi, ker je vlažna, in se zato zdi, kot da bi gorela, b) zemlja je rdeče/rumene barve (potrdilo za to je na naslednji strani: »lakotna, rdeča zemlja«), c) Dihurji se ukvarjajo z nečim, kar je proti zdravi pameti, saj za zdravo pamet zemlja ne more goreti, č) Dihurji so kolerična družina, ki vse dela s strastjo (spomnimo se pregovora: Kaj noriš, saj ne gori voda), d) šlo bo za štiri osnovne elemente: zemljo, ogenj, vodo in zrak, e) izjava kaže, da se sosedje ironično distancirajo od Dihurjev, f) izjava kaže, da se je soseska zmožna metaforično izražati in je tu kot pohvala »ljudskemu« jeziku. Določene informacije seveda bralec dobi: da zgodba ni od danes, ker birn ni današnja mera, da se dogaja v hribovitem okolju in na kmetiji. Ker ne gre za kakšno intenzivno ali tipično dogajanje, imamo težave z oblikovanjem imena dogodka kot najmanjše pripovedne enote. Pomagajmo si s povzetki sporočilnih enot, večjih od stavka, ki jih imenujmo pripovedne mikrosekven-ce in se običajno pokrivajo s segmentacijo v odstavke. V citiranem odlomku sta taki mikrosekvenci kljub trem odstavkom dve (citirani govor ni samostojna enota, oddeljen je le po tradiciji): a) Dihurjevi so strastni kmetje. b) Sosedje so jim našli zaničljivo ime. Prvi narativni propoziciji informirata o izhodiščnem položaju protagonista, najprej tako, da je protagonist nosilec lastnosti, potem pa še tako, da je pasivni objekt poimenovalnega dejanja soseske. Pogled na diskurzivno raven pokaže podobno komponiranost odstavkov. Informaciji o glavni »osebi« (A) sledi v obeh primerih komentar soseske (B), izražen enkrat na način kazanja oziroma citiranja (»showing«) in enakrat na način pripovedovanja (»telling«). Povzeli smo jih po sledeči formuli: Ai, B, A Ag, B2 •-* В 5 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, 6. Maribor 1972, str. 231. Če smo pri prvi repliki soseske še dvomili v ironični podton, ga pri drugi repliki ne moremo spregledati, saj preimenovanje Plazovnikov v Dihurje kaže na izrazito slabšalni odnos. V prvih stavkih pripovedi se je torej oblikovala opozicija Dihurji—soseska, ki jo bomo kasneje uporabili za definicijo semantičnih polj. Tako oblikujemo še druge propozicije prve polovice prvega poglavja: c) V suhem letu 1876 so imeli Dihurji izjemno rekordno letino. č) Dihurjev rod je vedno bolj krmežljav. d) Dihurji so prestradani. e) Dihurji so zavaljeni zaradi pretiranega zibanja. f) Uspešni sorodniki ne marajo za Dihurje. Kakor je povzemanje videti enostavno, je že interpretativno in ne več analitično početje. Brez vnaprejšnje vednosti o sporočilu novele bi najbrž povzetek oblikovali bolj dobesedno, npr.: či) Dihurji z muko obdelujejo svoj mokroten in ilovnat svet. di) Dihurji so veliki požeruhi. ei) Dihurji imajo vedno veliko otrok. fi) Na pol dorasli otroci se raztepejo po svetu. Skoraj vsak odstavek je vseboval nastavke dveh razlag: dobesedne, ki ugotavlja položaj in lastnosti Dihurjev, in metaforične, ki v zgornjih primerih izpostavlja vzroke za to stanje ali njegove neogibne posledice. Tako imenovani »objektivni pomen« je za literaturo nepomemben. Namesto pomena mora bralec realizirati smisel, do tega pa pride z interpretacijo, ki se odloča med večjim številom pomenov. Dlje živi literarno delo, več razlag se lepi nanj; vsak spremenjen kontekst, v katerem se znajde delo, prispeva k rojstvu novega smisla besedila.® Lahko smo prepričani, da Prežihu ni šlo za dobesedni pomen; literaturo beremo in imamo z njo veselje prav zaradi pomenov, ki jih je šele treba razvozlati in to so razlogi za vnašanje interpretacije že na tej najnižji pripovedni ravni, pa najsi je ponekod vprašljiva. Propozicije od a) do f), ki pokrivajo prvo polovico prvega poglavja, moremo strniti v propozicijo višjega reda, ki jo imenujemo pripovedna makro-sekvenca in se običajno pokriva s pojmom poglavja: 1. Revni in številni Dihurji se borijo z mokroto na njivi za eksistenco. Osem pripovednih propozicij ranga makrosekvence sestavlja analizirano novelo: 2. Sedanji gospodar je božjasten po krivdi brezobzirnih sosedov. 3. Dihur si prizadeva izkopati se iz revščine. 4. Dihur v pretirani delovni vnemi »strga vola«. 5. Dihurji so čudaki. 6. Dihurka umre zaradi pretiranega garanja. 7. Dihurska strast je krompir. 8. Dihurjevina propade. Na celo stvar je mogoče pogledati še malo drugače, s stališča pomembnosti dogodkov. Dogodek je prehod iz enega stanja ali situacije v drugo. Zato se da večina dogodkov razstaviti vsaj v dvoje situacij, izhodiščno in končno. ■ Milivoj Solar, Smisao teksta. V: Ideja i priča. Aspekti teorije proze. Zagreb 1980, str. 24—35. Situacije same so navadno posledica serij dogodkov različnega ranga, od stavčnega do makrosekvenčnega.7 Dogodki so, neodvisno od ranga, glede na potrebnost v zgodbi dveh vrst: taki, ki pomikajo zgodbo naprej in h koncu (ogrodni dogodki, »kernels«), in taki, ki zgodbo zadržujejo (satelitski ali obrobni dogodki, »catalysts«). Prvi nosijo t. i. pripovedno tveganje, drugi tega nimajo, ampak le pojasnjujejo, dopolnjujejo ogrodne dogodke z dodatnimi informacijami, skrbijo za atmosfero, komentirajo izvršene dogodke, karakterizirajo osebo, ji določajo vlogo v zgodbi ipd. Riziko ogrodnih dogodkov je v možnosti, da se izvršijo uspešno ali neuspešno. Identifikacija (ne)uspešnosti ni vedno enostavna, posebej če sta udeleženca dogodka dva antagoniste: kar je za enega uspešno, je za drugega poraz. Kako uveljavimo opisane distinkcije na odlomku s prve strani Boja na požiralniku? Situacija 1: V suhih letih, ako vigredi ni žgal suhi veter in je bilo brez toče, so Dihurjeve njioe ponavadi dajale štirikratno seme. To je bila že dobra letina. V mokrotnih letih pa so včasih komaj seme vračale. Situacija 2: Nekoč je dal oves na njivi »spodnja čeljusti desetkratno seme. Ko je takratni Dihur stresel zadnji, dvaindvajseti biren v predal na podstrešju, je vzdihnil: ■Tako bi nosil vse življenje ...« Bilo mu je takrat sedemdeset let. Za spomin na tako letino je vsekal v podboj guinna letnico 1876. Vrnitev v izhodiščni položaj: Take letine od tistih dob ni bilo nikoli več. V zgornjem primeru ležeče natisnjeni deli označujejo ogrodne dogodke, navadni tisk pa dogodke satelite, ki natančneje pojasnjujejo (datirajo), komentirajo okoliščine glavnega dogodka, vrednotijo glavni dogodek, mu iščejo opozicijo, skrbijo za atmosfero. Označeni dogodki so ogrodni le za mikro-sekvenčno propozicijo, ki jo sestavljata situacija 1 in 2 (V suhem letu 1876 so imeli Dihurji izjemno rekordno letino), nikakor pa ne za razvoj dogajanja na ravni osmih makrosekvenc, kar nakazuje že vrnitev v izhodiščni položaj v citiranem odlomku. Gledano iz tega širšega vidika so vsi citirani dogodki v službi karakterizacije glavne osebe in so torej dogodki sateliti. Hiter pogled na celotno novelo nas pouči, da je situacij, dogodkov in propozicij enakega značaja še več in da predstavljajo večino pripovedne verige. Med osmimi makrosekvencami je mogoče kot ogrodno določiti samo zadnjo, kar se popolnoma ujema z »novelskim značajem« besedila, ki naj bi prikazoval samo en usoden in prelomen dogodek. Ta dogodek premakne dogajanje z mrtve točke, obenem pa je zaključni dogodek. Vsi dogodki prej so imeli funkcijo karakterizirati »glavno osebo« ali najti njeno vlogo v pripovedi. Nekateri so prav napeti, razgibani in relativno dolgi (npr. kaznovanje zaradi kraje krompirja), vendar so vključeni v pripovedne sekvence, ki imajo izrazito retarda-cijsko vlogo. 7 V daljši pripovedni prozi obstajata še dve višji ravni: makrosekvence se zbirajo v glavno zgodbeno linijo (main storv-line), ki zajema samo en set oseb (glavni pramen): ko se pridružijo še drugi prameni (subsidarv story-lines), dobimo šele celo zgodbo. Zdi se, da so zaporedni deli pripovedne verige, ki pripadajo istemu redu, ■večinoma omejeni na število, obvladljivo za pomnenje, torej največ dvanajst. Takoj ko je število preseženo, se za lažje pomnenje oblikujejo enote višjega reda. V našem primeru je štiri do sedem stavkov dalo eno mikrosekvenco, sedem mikrosekvenc je dalo makrosekvenco in osem makrosekvenc je dalo zgodbo. Skladnja dogodkov: Pripovedne sekvence (tj. dogodki raznih rangov) se vežejo med seboj a) vzročno: izid dogodka je izhodišče novega dogodka: Nekoč mu ukrade kos mesa, zato ga je ubil. b) ena sekvenca je vložena v drugo kot detajl ali specifikacija: Živel je mož, imel je psa (= Živel je mož s psom). c) en dogodek združuje dva dogodka: Policaj je ubil tatu (— Policaj je ubijalec: Tat je bil ubit/kaznovan). Skladnja pripovednih sekvenc je podobna nadstavčni skladnji, le da so gradbeni elementi iz skonstruiranih propozicij in ne iz v tekstu izpričanih stavkov, kakor v sledečem ilustrativnem primeru. 1. Ko je imel sedanji Dihur deset let. 2. ga je mati odvedla h kmetu Osojniku pod goro za pastirja. 3. Vso pot mu je slikala izobilje, ki ga tam čaka, potice in pogače, 4. da Dihurček pri slovesu niti solze ni potočil. 5. Toda tam ga je čakalo trdo življenje. 6. Sit je sicer bil, 7. toda napori službe so presegali njegove moči. 8. (1 ...n) Čez dan je pasel petnajst glav govedi 9. Silno sovraštvo ga ie obšlo do vseh in 10. ko je dekla Mica odšla inlest, 11. je neopaženo izginil s skednja in jo pobrisal proti domu. Dogodki 2, 4, 5, 7, 9 in 11 so ogrodni, vendar ne vsi na isti ravni. 4 je nadrejen dogodku 2, 5 pa dogodku 7. Dogodka 2 in 4 (lažno upanje) sta v medsebojni opoziciji s parom 5, 7 (razočaranje), vsi dogodki od 1 do 8 (razočarano lažno upanje) pa so v opoziciji do enega samega dogodka 9 (sovraštvo) in od 1 do 9 (sovraštvo zaradi razočaranih upov) v opoziciji z 11 (beg). Ali z besedo: III Beg II iz sovraštva I zaradi В razočaranih A lažnih upov b o lepem življenju pri sosedu. a kamor gre mali Dihur. Tudi skladenjska struktura je že rezultat interpretacije. Zgornja je izhajala iz konca pripovedne sekvence in je zato v njej poudarila skladenjski princip vključenosti. Sprotno kronološko povzemanje v stilu I A Ko je šel mali Dihur k ■sosedu, je sanjal o lepem življenju, II В ki se ni uresničilo, III zato je vse zasovražil in pobegnil. daje več teže vzročnemu skladenjskemu principu. Tu približno se moči Chatmanove metode zaenkrat izčrpajo. Poimenovanja dogodkov v zadnjem odstavku (beg. sovraštvo) pa so že nakazala motivno analizo Frenzlove. Za stavčno povzete dogodke predvideva Chatman neomejeno število formulacij, Frenzlova ima vsega skupaj 50 motivov in je za klasifikacijo bolj operativna, čeprav manj natančna in včasih grobo zanemarju-joča motivna dejstva posameznih žanrov. Motivi so le tiste situacije, stanja, dogodki, lastnosti, ki se ponavljajo in so dobili svoje iine (»label«). Lahko so bolj ali manj kompleksni. Ne pripadajo več plasti pripovedi, ki jo obvladuje le časovni princip, ampak tudi tisti njeni polovici, ki je določena s prostorom (existents) in sta njeni glavni sestavini oseba in prostor. Motivi so poimenovani kot odnos (npr. sovraštvo med bratoma) ali kot kvaliteta (femme fatale). V Boju na požiralniku je mogoče odkriti motiv sirote, pretepanja/kaznovanja. smrti (mati, oče in vol umrejo od pretiranega dela), oranja, ubežnika, nohabljenosti (oče in sin imata kilo, drugi sin je brez očesa, vsi Dihurji so krmežljavi). sloge med zakoncema, strasti (Dihurji strastno ljubijo krompir, strastno ljubijo zemljo in svobodo), naravne nesreče in sovražne soseske. II klasični analizi besedila sodi tudi identificiranje snovi ali tematike ter teme. Za snov Boja na požiralniku je mogoče reči, da je iz kmečkega sveta ali pa iz sveta revščine, označuje torej realno predmetno območje, iz katerega literatura jemlje gradivo. — Tema je problem ali problemsko območje znotraj tematike. Tematika je izraz za material, tema je izraz za »idejno« ali »duhovno« plat teksta. Tako je mogoče reči npr., da je osnovna tema kmečke tematike lastninski odnos. Teme so nekakšni.Л8рек^ na snov oziroma motiviko, so sinonim za specifične konflikte oz. probleme snovi. Kakor so v načelu lahko distinkcije jasne, zaplete se pri konkretni analizi. Temo je priporočljivo iskati nekje med definicijo snovii in množico motivov, vendar smo mar- sikdaj v dvomih, kako široko jo poimenovati, da ne bi prišlo do poenačenja z motivom. Nobenega trdnega pravila za oblikovanje imena teme in za formiranje kataloga tem ni. Klasična motivna analiza se izčrpava v naštevalnosti in katalogiziranju, ne da bi ugledala globljo urejenost besedila ali celo njegovo specifično sporočilo; koristna pa je, ko našteva motive, značilne za kak žanr. Lotmanov model ni namenjen izključno pripovedni prozi, zato tudi ni utemeljen v časovni, ampak v prostorski dimenziji besedil. Model je dovolj znan: njegova prva naloga je odkritje dveh semantičnih polj, identificiranje meje med njima in postavitev glavne osebe v ta prostorski zaris. Opozicija, ki se je oblikovala v uvodnih mikrosekvencah, je veljavna tudi za generalni načrt novele, ki raste iz nasprotja med Dihurji in sosesko in jo je mogoče posplošiti v pare samostojnost-nesainostojnost, kmetstvo-proletarstvo, z dodatnimi informacijami kasneje pa še v individualno-kolektivno. revno-bogato, zgoraj-spo-daj, človeško-brezobzirno, naturno-pokvarjeno ... Brez predhodne natančne analize mikrosekvenc bi omenjena nasprotja teže odkrili; zavajal bi nas že naslov, ki nakazuje opozicijo Diluirjevina-požiralniki ali posplošeno človek--narava, ki se je kasneje izkazala drugotnega pomena.8 Kolektivni nosilec zgodbe (Dihurji) se spočetka nahaja v polju, ki ga odlikujejo predznaki samostojnost, svobodnoet..., torej zgoraj, čeprav na njegovem robu. To omogoča celo elemente idile, ki se kaže v slogi med zakoncema. Prizadevanje glavne osebe je usmerjeno k ohranitvi izhodiščnega položaja in trdnejši zasidranosti v njem. Konec novele je v znamenju padca družine dol v polje odvisnosti in brezlastništva, deklasiranosti, izgube doma in smrti. Padec (propad) je tudi edino »dejanje« v noveli in zato ni čudno, če se najkrajši možni povzetek zgodbe dotika prav te točke: »propad revne kmečke družine«. Izid dogodka je neuspešen, ravno nasproten želji, ki je ukterja spodbujala v aktivnost. samostojnost jtvttiou niratojNit > 8 Take pare opozicij vključuje nemški teoretik Karlheinz Stierle (Die Struktur narrativer Texte, Frankfurt, 1977) v Chatmanovo preglednico pod imenom »koncepti«. To so časovno privzdignjena, abstraktna izhodišča za snovanje zgodbe; radi jih nakazujejo že naslovi tekstov: Svetloba in senca. Stara in nova hiša... Koncepti se uveljavijo v določenih pogledih (temah) in so abstraktna podlaga za kreiranje teme. Koncepti Boja na požiralniku so npr. zajeti v opozicije zmaga/poraz, človek/narava, družina/družba. Lotmanova metoda Literarne analize je dobrodošel korektiv stranpotem, na katere se utegne izgubiti drobnjakarska analiza po vzorcu Seymourja Chatmana, obenem pa je zaradi večje stopnje abstrakcije primerna tako za oblikovanje tipologije tekstov kot za uspešen skok od analize v interpreta-cijske labirinte. Do sem sem kazal na analitična opravila, nujna za interpretacijo novele. Naj za konec, ne da bi želel biti izčrpen povzamem nekaj interpretacij novele. Smisel besedila po Linu Legiši" ni v misli o pravici, ki si jo delijo premožni, niti v dvomu v garanje na slabi zemlji, niti v prepričanju o prekletstvu, ki leži nad zemljo, ampak v formi besedila, v njegovi slikovitosti, »učinkovitem načinu«, kakršnega poznata tudi pravljica in pripovedka. — Antonu Slod-njaku10 pomeni Boj sporočilo o »tragični pogubnosti individualnega garanja na premajhnih in premalo rodovitnih posestvih« in »obsodbo zemljiške posesti v imenu kolektivizacije«. Zadravec (Zgodovina slovenskega slovstva 6, Maribor 1972, str. 231) namiguje, da so »Dihurji tu zaradi posebne moči zemlje«. Interpretacija Ferda Kozaka, uredniika Sodobnosti, kjer je bila 1935 prvič objavljena novela, je bila do besedila nasilna in je iz njega izločila odstavek o žalik ženah, ki so verjetno v nasprotju s tedaj modernim socialno-realističnim principom kazale na romantično usodnost dogajanju. Podobno samovoljen je Stanko Janež v Vsebinah slovenskih literarnih del, ko v relativno natančnem povzetku dogajanja izpusti eno poglavje o Dihurjevi krom-pirski strasti, in se tako izmika premisleku o individualni motiviranosti propada. Vodil bi namreč lahko v socialnodarvinistično razlago, po kateri je za Dihurjev propad kriva njihova degeneniranost. Interpretacija, ki jo v koncu dodajam doslej znanim in zapisanim, upošteva kontekst, ki ga literarna zgodovina rada spregleduje: žanrskost besedila. Z upoštevanjem tega konteksta je mogoče postaviti provokativno tezo, da konec novele Boj na požiralniku ni nujno tragičen ali neuspešen. Argumentacija bo oblikovana v dveh korakih. 1. Novela izhaja iz tradicije kmečke povesti. Za to vrsto pisanja je značilno, da smrt starih ne pomeni nobenega propada in nesreče, če preživijo potomci, ki bodo prevzeli dom in gospodarstvo. In prav to se na zadnjih straneh novele začenja uspešno dogajati, ko tek dogodkov spremeni intervencija soseske in pripelje do izgube (ukinitve) posesti. To pa je za kmečko povest nedvomno tragično dejstvo. — 2. Tu pa se novela Boj na požiralniku tragičnosti izmika s prestopanjem v žanrske okvire proletarske književnosti, na kar opozarja uvodna omemba dveh Dihurjev, ki sta šla delat v rudnik in jima na misel ne pride, da bi se še kdaj vrnila garat na kmetijo, in sta eni redkih stranskih oseb s predznakom simpatičnosti. Njuna omemba prav gotovo ni slučajna, saj podpirajo njeno aktualizacijo tudi sklepi drugih novel knjige o Samorastnikih, najočitneje pač Ljubezni na odoru in Samo-rastnikov. Prežih je nakazal prevrednotenje konca, ki v propadu kmečke posesti (doma) ne vidi tragike, in s tem prelomil z žanrskimi pravili kmečke povesti (kakor je v omenjenem članku povedal že Anton Slodnjak) na podoben način, kot je pred njim storil Ivan Cankar. Do predzadnje strani se je torej novela reševala tragike z žanrskimi pravili kmečke povesti, v abso- " Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva 6. Ljubljana 1969, str. 394. 10 Proza Prežihovega Voranea. J iS 1968, str. 75—83. lutnem koncu pa s perspektivizmom proletarske književnosti, ki je prostor kmečkega doma zagledala kot element tujstva in ki v deklasiranosti mladih Dihurjev vidi možnost za vstop v proletarski stan z zgodovinsko socialno perspektivno vlogo. ZUSAMMENFASSUNG In Prežihov Voranc' Novelle Boj na požiralniku (1935) werden fiir den Bedarf der Fabel-. Motiv- und Themenanal vse drei Methoden erprobt: das Aufzählen der Motive (E. Frenzel) erweist sich als nützlich bei der Ausgestaltung von Motivkatalogen einzelner Genres, bei der Analyse von Erzähldetails in Kurzprosatexten und bei der Beobachtung von Rezeptionsstörungen sind hingegen die Typologie und das Ereignisgefüge nach S. Chatman anregend, beim Herauslesen der Basisnachricht ist besonders in längeren Texten das Modell der semantischen Felder (J. M. Lotman) am nn-wendungsfähigsten. In keinem der Fälle kann von einer ausschließlich objektiven Analyse die Rede sein, da schon auf der Satzebene die Interpretationswahl erfolgt. Der Text Boj na požiralniku besteht aus acht Erzählmakroseotienzen (dazu gelangt man mittels Zusammenfassungen), die alle außer der letzten den Status von Satellit- (d. h. Rand-) ereignissen haben. Sie charakterisieren lediglich die kollektive Hauptfigur, das finale Skelettereignis mit seiner Schicksalhaftigkeit verleiht dem Text Novellencharakter. Die Interpretationsthese des Beitrags lautet, daß das Ende der Novelle nicht tragisch ist, obwohl es auf zwei tragischen Ereignissen, dem Tod des Vaters und dem Verlust des Bauernhofes, beruht. Da es sich um eine Erzählung handelt, die aus der Tradition der Bauernerzählung hervorgeht, kann der Tod des Vaters auch als regulärer Generationswechsel angesehen werden. Der Verlust des eigenen Heimes hingegen kann vom Standpunkt der proletarischen literarischen Genres gleichfalls nicht als tragisch gelten, angezeigt wird dies von dem Sammelband Samorastniki, denn erst die Proletarisierung schaft die Bedingungen fiir eine gesellschaftliche Revolte und damit die Perspektive auf ein besseres Leben. UDK 808-3 Sorin Paliga Bukarešta SLOVANSKO *SzTO - IZZIVALEN PROBLEM? Na primerjalni razčlembi položaja števnikov 'tO', '100' in '1000' v slovanskih jezikih kot tudi na širokem indoevropskem in neindoevropskem prostoru je postavljena podmenu, da je praslovanščina podedovala »normalno« obliko *sel/, '100', vendar je bila ta pozneje (verjetno v dobi od 1. stol. pred n. š. do 1. stol. po n. š.) nadomeščena z intruzivno« severnotraško (daško) obliko, ki jo je mogoče rekonstruirati kot *mta; to so si Slovani sposodili kot *аъй). The hypothesis, based on a comparative analysis regarding the situation of the numerals '10', '100' and '1000' in the Slavic idioms as well as on a large Indo-European and non-Indo-European scale, is that Proto-Slavic inherited a "normal" form *sçit-ä, očitno sorodno z *de\cm '10'. Zato je bilo '100' za občutek Praindnevropejcev 'desetkrat deset' ali 'pojačena deset(ica)', medtem ko je bilo '1000' pozneje tolmačeno kot 'poja-čeno sto' ali 'veliko sto', kakor razodeva primerjalna razčlemba. Kar se tiče slovanskih jezikov, je temeljni problem to, da rekonstruirana skupna oblika *яШо ni pričakovana oblika, tj. *seto; še več, moti ne le na-domeščenost fonema e z Ъ, ampak tudi končnica. Kakor kaže primerjava '100' z '10' in '1000' (podrobnosti gl. niže), bi morala splošna rekonstruirana oblika biti *sqt6. Kolikor vem, ta okoliščina, dasi nikakor ne nepomembna, ni bila deležna ustreznega razmisleka. Če predpostavljamo, da so se dogodile izjemne glasovne spremembe (npr. zaradi pogoste rabe tega števnika, prim. Manczak 1971), se moramo enako ozreti na očitno sorodne oblike za 10' oz. '1000', ki izpričujejo normalne glasovne spremembe. Če je tako, ali je položaj slovanskega *.sSfo zares izzivalen? '1 0', '1 0 0', '1 0 0 0' Jezikoslovna rekonstrukcija dovoljuje suponirati osnovno praindoevropsko (dalje: pie.) obliko *dKm '10' in izpeljanko *(d)km-t-om > lat. centum 'desetkrat deset' (Perotti 1985: 606). Zato si je sprejemljivo zamišljati, da je osnovni števnik praindoevropske družbe pomenil 'vseli (deset) prstov na (obeh) rokah'. Ker pa taka majhna količina oz. nizko število, kakor ju izraža ta števnik, ne moreta zadostovati pri pomembnih neposrednih zamenjavah blaga kot 100 ovc'. 100 krav', "100 loncev' ipd., ki so zelo pogoste, je v takih primerih postal najpomembnejši števnik števnik '100'. S tem si lahko razložimo, zakaj imajo ugrofinski jeziki sposojenko iz nekega iranskega jeziika: finsko sata, madžarsko .szâz (Benkö in dr. 1967—1976, 3, pod szâz). Zunaj-jezikovna realnost je torej bila, da so iranska plemena, v predzgodovini meječa na ugrofinsko domovino, vplivala na trgov(in)sko življenje in prav tako na izrazje. A to nikakor ni osamljen primer. Armenščina je ohranila samo tasn '10 kot ie. dediščino. Števnik '100' je nerazvozlan (verjetno domač), medtem ko je oblika za '1000' sposojena (gl. preglednico 1). Albanščina izkazuje mešane domače in latinske oblike, četudi se je v nekaterih primerih zelo težko odločiti v prid enega od obeli možnih izvorov, ker z zgodnjimi besedili ne razpolagamo in ker je svoje prinaredilo tudi skriževanje (kontaminacija). Pa vendar: alb. dhjelë se zdi domače, quind '100' odraža lat. centum, in mijc odraža lat. mille, milia (prim, romun. mie). Števnik '1000' prav tako postavlja mikavna vprašanja. Čeprav naše snovi ne osvetljuje neposredno, koristno razstira splošno ozadje. Najprej je treba opomniti, da pie. verjetno ni imela posebne oblike za '1000', saj so različna ie. narečja razvila posebne oblike v poznejših obdobjih. Rekonstruirana psevdopraindoevropska oblika *$ienlo- z domnevnim pomenom '1000' počiva na premalo trdnih podatkih (Рокоту 1959 : 446: Morris in dr. 1979: 1518). Vseeno naj bi razlagala grške oblike za '1000' (*ghésl-yo-) kakor tudi latinsko obliko (*smï- 'eden' + neka oblika *gzh1ï-). Ta mnenja se zdijo precej obupani poskusi v primerih, ko lahko pie. besedišče komajda razloži poznejše resničnosti. Indoiranska skupina izkazuje oblike, tvorjene s .s-a- 'ena' + neko obliko, ki naj bi bila izpeljana iz istega prvotnega korena *£lieslo-, čeprav je možna tudi povezava s sanskrtskim (dalje: skr.) sâhas- 'moč, sila' (Simenschy in Ivanescu 1981: 311). Drugi jeziki, kakor armenščina in madžarščina, so si sposodili iranske oblike za '1000' (gl. pregl. 1). medtem ko si je finščiina ustrezni števnik sposodila od svojih germanskih sosedov. Na drugi strani je gruzinščina razvila ta števnik kot 'desetsto' (pregl. lb). Za podlago nadaljnjemu razpravljanju o položaju števnika '100' v pra-slovanščini je najvažnejši položaj števnika 1000' v slovanščinii,1 baltščini in germanščini. Kakor kaže preglednica 1, števnika za 10' in '1000' v praslo-vanščini oba izkazujeta normalen glasovni razvoj, v slednjem primeru s tvorjenko tipa *tu- > *ty- + '100'. tj. *ty-set6, *ty-seia 'pojačeno sto' ali 'veliko sto'. To so pomembne podrobnosti, kažoče, da je bila starinska praslovanska oblika za '100' prav verjetno *sét6, pozneje nadomeščena s *sZto. Toda preden to misel razvijemo, naj pripomnimo, da so podobne 1 Stcsl. ihtna 'temà' je izpričano tudi v pomenu 'zelo veliko, velika množica', včasih celo 'deset tisoč'. To je bilo v staroromunskih besedilih kalkirano z intunerec 'tema' (L. Djamo-Diaconitä, v: Olteanu 1975: 103. op. 1). Ta posebno zanimivi pomenski razvoj se da razložiti z asociacijo 'noč' — 'veliko zvezd', 'temno nebo (npr. pred neurjem)' — 'veliko ptic', itd. tvorjenke za '1000' izpričane v baltščini in germanščini. Če že konvergentne oblike v baltščini in slovanščinii ne povzročajo večjih problemov — saj sta ti jezikovni skupini razvili mnogo podobnih oblik —, pa obstoj podobnega števnika v germanščini (torej zgrajenega po istem vzorcu *tu- + '100') postavlja nekaj neprijetnih vprašanj. Machek (1971: 643) je skušal težavo premostiti z domnevo, da germanske oblike niso domorodne (tj. v skladu s pravili glasovnega razvoja od pie. do germ.), ampak sposojene iz slovanščine. Vendar germanisti običajno nastavljajo praobliko *tus-hundi (torej *tus- + + '100'), pri čemer naj bi bil prvi del zloženke iz ie. *tëu-, *tau-, *tema-'otekati, naraščati' (Pokornv 1959: 1080, prim. arm. tciv 'število'; dalje Was-serzieher 1979: 230, Morriis in dr. 1979: 1546). Ti dve mnenji zbotati ni lahko, pa vendar bode v oči, da je praslovansko *ty-net6, *ty-seta utemeljeno na normalnem glasovnem razvoju in je zanesljivo domače. Če sprejmemo Mach-kovo podmeno (k čemur se nagibam tudi sam), potem lahko rekonstruirano germansko obliko *tusundi (ne *tus-hundi) štejemo za sposojeno iz slovanskega (dalje: si.) *ty-sét6 oz. še raje iz vzporedne oblike *ty-sçt6: Germani so slišali slovanski y (takrat še kratki u) kot u, nosni ç kot un in skupino t6 kot ti. Vidimo, da Machkovi teoriji ne nasprotuje nič, in prav treba bi jo bilo spet prerazmisliti.2 Preglednica 1 '10', '100' in '1000' v indoevropskih jezikih '10' '100' pie. *delctn *(d)km-t-6m, *(d)km- psi. *des$tt, *s^th, nadomeščeno s bait. lit. dešimt šimtas let. desmit simts stprus. stind. daša iatàm avest. dasa sat am nperz. arm. tasn (harior) germ. *tehun *hundan got. taihun hund kelt. stir. deich cet kirn г. det cant korn. dek cans bret. dek kant toh. A/B xäk/Sak käntlkänte lat. decern centum gr. f>f.xa 'e-xazov '1000' t-ä - *sb/o *ty-sçtb, *ty-sçta tükstantis tiikstoš, tukstuöts tüsimtons (tož. mn.) sa-hasram ha-zar/гэт (liazär) (liazar < nperz.) *thus-hundi рп-hundi eol. jon.-at. mille, milia /fAAtOl x(e)îXioi, xv^101 2 Kolikor vem, ni nihče ponudil podmene, da bi lahko baltščina, slovanščina in germanščina izkazovale kalk po doinorodnem (predindoevropskem) vzorcu, čeprav se mi to zdi povsem verjemljivo. Seveda bi bilo treba premisliti več nadrobnosti (npr. ali je germanščina prav tako kalkirala isti vzorec ali si je besedo preprosto sposodila iz slovanščine), in ker namen pričujočega članka ni rešiti tako kar se da sporno vprašanje, ga samo nakazujem. Morebitna podmena, da so baltščina, slovanščina in germanščina razvile konvergentne oblike v neki poznejši, predekspan-zijski praindoevropski fazi, ni vzdržna, ker baltščina in slovanščina spadata v sa-temsko, germanščina pa v kentumsko skupino. Skoraj gotovo je, da so konvergentne Preglednica lb '10'. '100' in '1000' v nekaterih neindoevropskih jezikih '10' '100' '1000' gruz. ati asi atasi fin. la/mmenen sata (< iran.) tuhat. rod. tuhannen (< germ.) nmdž. tiz (? sposojeno) szaz (< iran.) ezer (< iran.) Preglednica 2 '10', '100' in '1000' v slovanskih jezikih '10' '100' '1000' psi. desçt ь sgth, sbto ty-sçtb, ty-sgia ty-sçta, ty-sçth stcsl. deset ь sbto ty-sçsta, ty-sçsta bolg. deset sto (hilijada) sbh. dësët stô tîsuca {hiljada) slov. desçt stô tisoč č. deset sto tisùc (star.), tisîc slš. desat'. desiati sto tisic p- dziesiçê sto tysiqc r. désjat' sto tysjaca Slovansko *sZto in sorodni problemi Če 10' in celo 1000' izpričujeta normalen glasovni razvoj iz pie. v psi., psi. '1000' pa so si verjetno (ali vsaj mogoče) sposodili sosednji Germani že zelo zgodaj, zakaj tedaj '100' povzroča tolikšne glasovnorazvojne probleme? Seveda bi lahko mislili, da je morda prišlo do izjemnega glasovnega razvoja ali da je raba spremenila začetno obliko. To so pravzaprav podmene, ker ni boljših. Če zares poskušamo dati razumno razlago, bi morali sprejeti podmeno, da je bila slovanska oblika najbrž sposojena. To je bilo očitno mnogim znanstvenikom (npr. Mikkoli 1913 1950, 1: 69). Drugi slavisti to citirajo kot možnost, ne nagibajo pa se k njenemu sprejetju (npr. Vasmer 1953—1958, 3: 15, Skok 1971 — 1974, 3: 336, oba z navedbo nadaljnje literature). In res bi lahko bila verjeten vir iranščina, saj so ugrofinski jeziki prevzeli ravno iransko obliko. Težava je v tem, da -iranske oblike izkazujejo v korenu a-jevsko stopnjo samoglasnika (avesta satani), medtem ko si. oblika vodi k osnovni obliki *sut- (torej *sutzm, pri podmeni o iranskem viru), ta pa, kolikor vem, ni izpričana niti vzpostavljiva za noben iranski jezik. Po mojem povezovanje z iranščino ne ponuja dobre razlage in bi ga bilo treba opustiti. Dejstvo, da ga mnogi slavisti niso sprejeli, po svoje samo dokazuje, da mu manjka prepričljivosti. Toda, kateri drug vir priklicati na pomoč? Očitno je, da bi to moral biti satemski jezik, ki ga je govorilo katero od ljudstev, meječih na domovino Slovanov, zanjo pa se danes lahko domneva, da se je razprostirala severno ocl Karpatov, v današnji južni Poljski in jugozahodni Ukrajini (Gimbutas 1971; Vaiia 1983). Ozemeljsko so bili Slovani in njihovi sosedi nonaseljeni takole: oblike v teh jezikih novote, sposojenke ali kalki iz poznejše, popraindoevropske faze. Podmeno, da bi lahko bile kalki po predindoevropskem vzorcu, podpira stanje v gru-zinščini, kjer je zveza med '100' in '1000' razvidna na prvi pogled (gl. preglednico lb): '1000' je preprosto 'desetsto'. SI. I. Ozemeljska razvrščenost Slovanov in njihovih sosedov na začetku naše ere, tj. več stoletij pred slovansko ekspanzijo v osrednjo, severno, vzhodno in južno Evropo (po Gimbutasovi 1971 in Vâni 1983 z avtorjevimi dodatki). V luči znanega je zdajci mogoče skleniti, da (1) si. *Шо ne more biti sposojeno iz kakega kentumskega jezika, torej germanščina in keltščina ne prihajata v poštev; (2) baltski jeziki prav tako ne morejo razložiti slovanske oblike, čeprav so bližnjesorodni; (3) iranščina ne more priti v poštev, ker ni mogoče verodostojno rekonstruirati nobene praoblike kot * sut эт. Po izključitvi teh možnosti se naša razčlemba lahko obrne k zadnjima dvema: ilirščini in traščini. llirščino lahko praktično izločimo, ker zgodovin ski, arheološki ali jezikovni podatki preprečujejo, da bi jo jemali za vir si. *sZto. Stiki med Slovani in Iliri so morali biti naključni, beseda kot *sZto pa zahteva nepretrgane, dolgotrajne in sistematične vezi. To končno pelje k zadnji možnosti, ki utegne naposled osvetliti celotno vprašanje: k traški zvezi.3 Romunsko siita, slovansko *.sZto, in s tem povezani vidiki Svojčas je bilo običajno razlagati roinun. sutä '100' kot slovansko sposo-jenko (Säineanu 1929: 632: Puiscariu 1976/1. izd. 1940/: 275; Schmid 1964: 196; Vasmer 1953—58, 3: 15; Rosetti 1986: 135, 280, češ da gre za zelo staro sposo-jenko, ko je bil prevzem slovanskega jora z romunskim û mogoč4; Raevskij 3 Podmeno, da bi si. *sbto lahko bilo severnotraška (daška) sposojenka, je prvi izrazil Daicoviciu (1956: 120). To je bila sijajna opazka avtoritete med zgodovinarji, vendar storjena mimogrede, brez potrebnega dokazovanja. Treba jo je zabeležiti za historiat tega vprašanja. Pričujoči članek je nastal neodvisno od tega kratkega zarisa in s popolnoma drugimi argumenti. 4 Prevzem si. ъ > ronnin. û (pod naglasom, kot v sut S) ni bil nikoli mogoč in ga ne podpira niti en primer. Podmene, da romun. sutä kaže slovanski vpliv, je kriva tudi (ali predvsem) grafična iluzija; v prejšnjem stoletju (npr. v priročnikih, kakršen je Miklošič 1886) se je si,to običajno pisalo *siito (tako ponekod še danes, npr. Raevskij in Gabinskij 1978: 411, tu z nepričakovanim zapisom *sïto, verjetno tiskovna pomota). Seveda sta prepisa *suto ali *sbto, kot je v jezikoslovju navada, zgolj dogovorna; toda >pisavna slepila« v jezikovnih razčlembah bi lahko bila hvaležen predmet daljših razprav. in Gabinskij 1978: 411). Novejše raziskave dvomijo o slovanskem izvoru romun. sutä (Mihäilä 1971: 360; Fischer 1985: 105—6) in jo imajo za »neznanega izvora« (Goteanu in dr. 1975: 919) ali pa izrecno za substratno (severno-traško ali daško) prvino (Giuglea 1983: 316; 1988: 359; Pârvulescu 1974). Osamljena podmena pa vidi tako romunsko kot slovansko besedo za '100' sposojeni iz istega iranskega vira (Slusanschi, v: Slusanschi in Wald 1987: 265, op. 16). Pregledujoč te podmene, opazimo, da je prej dopuščani slovanski izvor zdaj težko sprejeti. Taka podmena je bila ponujena in brž sprejeta (že v 19. stoletju), ko se problemov v zvezi s substratno dediščino v romunščini še niso lotevali ustrezno. Mnogim jezikoslovcem je bilo (in je kdaj pa kdaj še zmeraj) laže enačiti romun. sutä < si. *.s<5/o (nekdaj zapisovanega *süto — »pisavno slepilo«, ki je podpiralo podmeno o slovanskem izvoru tega števnika v romunščini), kakor pa predpostavljati, na primer, da bi obe obliki lahko bili dejansko sorodni, prasorodni, na širši indoevropski ravni. In nazadnje, osamljena podmena, omenjena zgoraj (Slusanschi), ne rešuje tega zamotanega vprašanja, marveč ga brez potrebe in perspektive celo še bolj zamotava. Ta dejstva zahtevajo odgovore na druge za pravilno razumevanje bistvene posameznosti, in sicer: (1) obravnava ie. zvočnikov v traščini v primerjavi z drugimi ie. jeziki, s slovanščino vred; (2) morebitne priče traških oblik v starodavnih besedilih; (3) kdaj in kako so si Slovani domnevoma sposodili severnotraško (daško) obliko za '100'. ki je nato spodrinila podedovano psi. obliko *set6. Zaključni del pričujočega članka je posvečen tem vidikom. (1) Ie. zvočniki v traščini in s tem povezani problemi Preglednica 3 Indoevropski zvočniki in njih odrazi v raznih jezikih Pie. SI. 1 raš. Lit. Stind. Gr. Lat. Germ. f ir, ur ur ir г ад, да or ur I il, ul ul il г аЯ. Яа ol, ul ul Ч1 ? um (juž. nar.) im а а em um um > и (sev. nar.) îf ? m (?) in а а en un (Po: Krahe 1942: 46—7 in Simenschv & Ivänescu 1981: 218—21: traške glasovne vrednosti so usklajene z avtorjevim pogledom, predstavljenim v glavnem besedilu.) Raziskave zadnjih dvajset, trideset let so pokazale, da sta ie. *m in *џ res dala v traščini *um, *un (Georgiev 1957: 81, ocenjeno v: Poghirc. 1969: 316—7). Kljub temu je na tem mestu potreben večji popravek: glasovni potek ie. *m, *n>traš. *um, *un ni lasten samo južni veji traške družine, ampak dovolj očitno tudi njeni severni veji (z malenkostno razliko — gl. niže): med drugim dokazuje to dejstvo podedovana substratna oblika sutä v romunščini in sposojena oblika *sZto v slovenščini. So pa še drugi dokazi. Nedavno je pokojni profesor Ivänescu (1980: 258) opozoril, da romun. burtä 'trebuh, maternica' (rabi se za nosečnice in sploh trebušaste osebe) odraža ie. *bhrt-, koren *bher 'nositi; roditi otroke' (Pokorny 1959: 128; Morris in dr. 1979: 1509). Romunska oblika ima neposredno vzporednico v nemškem Ge-burt, sorodnem z Bahre 'nosila' (Wasserzieher 1979: 24): podatek, ki kaže, da sta traščina in germanščina indoevropski *r obravnavali podobno. Imamo torej najmanj dva čista zgleda, ki izkazujeta traško ravnanje z ie. zvočniki: prvič, ie. *m> traš. *um-n, pozneje tudi и (v nekaterih severnih narečjih, vštevši narečje, iz katerega so si Slovani sposodili *sZto), npr. ie. *lcmt-ä > traš. *sunt-, *sut- (najverjetneje *sunta in *.sи1э), od koder romun. sutä (končni -ä zelo verjetno odraža podoben ali enak fonem v traščini);s in drugič, ie. *r > traš. *ur, npr. *bhrt- (koren *bher-)> traš. *burt- > romun. burtä 'trebuh, maternica'. Po mojem mnenju se še eden ponuja z romun. и se gudura (o psih) 'izražati zadovoljstvo z drgnjenjem telesa ob gospodarjeve noge'. To je očitno arhaičen izraz iz pastirskega življenja, kjer so psi nepogrešljivi pri čuvanju ovc; beseda ima jasno albansko vzporednico gudulis 'žgečkati, ščegetati'. Predlagana ie. oblika je *ghnd-, koren *ghend-, *ghed- 'prijeti, pograbiti, vzeti' (odtod tudi angleško get, for-get, lat. pr(a)e-hendere, itn., za nadaljnje oblike gl. Pokorny 1959: 437, Morris in dr. 1979: 1517—8). Če se sprejme naša rešitev, tedaj bi rekonstruirana glasovna sprememba bila: ie. *ghi}d-(< *ghend-) > traš. * gud-ur-t-ul- > romun. gudur-a, alb. gudul-is,e (2) Ali je traški etimon izpričan? Romunščina izpričuje obstoj osebnih imen, izpeljanih iz sutä '100', kot so: Sutä, Suteanu (sutä + -eanu), Sutescu (sutä + -escu) (Iordan 1983: 431). To dokazuje, da osebna imena, izpeljana iz števnika '100', res obstajajo. V tem smislu bi lahko bile relevantne naslednje traške oblike: (a) tra-čansko osebno ime Sountous (Suntus) (Dečev 1957: 470); (b) Souêtou-lénos, Souitou-lënos, pridevka (epiteta) Herosa, trakijskega viteza (n. d., 468). Zadnji dve imeni (božanski ali junaški) izkazujeta kot drugo prvino -lënos; etimološko ni jasna, je pa potrjena v drugih imenih bogov, npr. Ouërze-lênos, pridevek Dioniza. Oblike Souëtou-, Souitou-, Sountous so starejše od romunskih imen Sutä, Suteanu, Sutescu, tj. odsevajo — kot osebna aLi božanska imena — rekonstruirano traško besedo* za '100', ki naj bi imela koren *sunt-, *sut- (*sunt-a, *sut-a). Pripomniti je treba dvoje. Osebno ime Sountous/Suntus odraža nosniškost, in taka izgovarjava je bila bržkone resnična; iz tega je sklepati, da jc vsaj v nekaterih narečjih (eno od njih je tisto, v katerem je bila zapisana oblika Suntus) ie. *m prešel v *um, *un. Druga narečja so *u"1'" raznosnila v u: tako narečje je bilo gotovo neko severno, v bližini slovanske domovine, zakaj samo breznosniška oblika lahko zadovoljivo razloži si. *sZto. — Božanski imeni Souctou-lënos, Souitou--lënos, sicer nejasni v drugem delu, izkazujeta v prvem pomen '100': ime 5 Če je naša rekonstrukcija dovolj pravilna, potem je najverjetnejša oblika za '10' v traščini *désuM (v južnih narečjih) in *désut (v severnih). Prav tako možni sta *dasûM, *dasùt, če sprejmemo misel (lepo podprto s podatki, ki jih tu ni mogoče razvijati), da je traški jezik poznal vsaj en nevtralni fonem tipa /o/. 0 Albanska vzporednica lahko odraža ilirski prototip (pri podmeni, da je albanščina novoilirski jezik) ali pa traškega (če domnevamo, da je albanščina potomka traščine). Glede na občutljive in težke odprte probleme v zvezi z albansko etno-genezo je za naš namen dovolj opozoriti na vzporednost med romun. gudura in alb. gudulis. bi bilo mogoče prevesti kot 'bog s stotimi (? — Ičnos)'. Tii obliki obe izkazujeta pisno pomoto z ë oz. i (eta oz. jota). Prava izgovarjava bi bila morala biti nosna tudi tu, namreč Sourit ou-/Suntu-lčnos (grška črka ni). (3) Slovansko *sZto in možna kronološka slika Navedena dejstva dovoljujejo postulirati obstoj psi. oblike *set6, ki je v skladu z drugima relevantnima števnikoma *deset6 in *ty-set6 (tudi *ty--seta). V določenem predzgodovinskem ali prazgodovinskem času je to obliko zamenjala severnotraška. celo severnodaška oblika (ki jo je mogoče rekonstruirati kot *sut-a), ki je pozneje postala vseslovenska beseda za '100'. Takšno sposojo je mogoče razumeti samo, če se skličemo na zunajjezikovne realnosti, iste (ali podobne), kakršne so pripeljale do iranskih oblik za 100' v ugrofinskih jezikih: trgovina in blagovni promet. Podobne zunajjezikovne realnosti so krive za verjeten (ali vsaj možen) slovanski izvor germanske besede za '1000'. Če to sprejmemo, se postavlja upravičeno vprašanje: kdaj je psi. *set6 zamenjala post-psl. oblika *sZtc diskutabilno severnotraškega izvora? Odgovor je nujno težak, ker nam manjka primerna preglednica severnodaško-pra-slovanskih korespondenc, čeravno je bil v zadnjem času vpliv daščine na slovenščino pogosto opažan (npr. Cimbutas 1971: 22 in nasi.: Vana 1983: 88). V teh okoliščinah je odgovor»lahko le ena od preprostih podmen na podlagi redkih zgodovinskih podatkov. Najverjetnejša doba. ko bi bili Dečani lahko imeli pomemben vpliv na Slovane in njihov jezik, je od 1. stoletja pred n. š. do 1. stoletja po n. š., to je doba, ko so Dačani igrali važno vlogo v jugovzhodni Evropi, začenši z vladavino Burebiste v 1. stol. pred n. š. in kon-čavši z drugo dakijsko-rimsko vojno 1. 105—106. Po tem datumu so Dačani, in sploh Tračani, šli neizprosno pot postopnega porimljanjenja: ni verjetno, da bi bili še lahko> vsiljevali ključne izraze, kakršen je '100', čeprav so »svobodni Daki« liinskemu imperiju zadajali preglavice tja do 4. stoletja. Po drugi strani je slovanska sposoditev števnika '100' še pred 1. stol. n. š. seveda mogoča, vendar ne vidim povsem prepričljivega družbenega in gospodarskega konteksta. Nazadnje, če sprejmemo domnevo, da so si Germani števnik za '1000' sposodili, potem je najverjetnejše, da je do te sposoje prišlo pred 1. stol. n. š.. ko so morali Slovani imeti določen vpliv na germanska ljudstva. Za zdaj zgodovinski in arheološki dokazi še ne podpirajo takega mnenja, toda bodoči podatki bodo gotovo razjasnili tudi te podrobnosti. Sicer pa se tega poglavja slovansko-germanskih odnosov ni mogoče v polnosti lotiti na tem mestu. Zaključne opombe in sklepi Položaj slovanskega *sZto se da bolje razumeti v širšem, indoevropskem kontekstu. Števniki za '100' in '1000' se lahko pogosto sposojajo iz sosednjih jezikov. Položaj v finščini, madžarščini in slovenščini je tipičen. Zanimiv je tudi položaj v romunščini, kjer sutä odraža domačo predrimljansko (se-vernotraško) obliko in je vrinjenka (intnizivna oblika) med števniki romanskega izvora. Podoben, čeprav nekako obrnjen položaj najdemo v albanščini, kjer qind '100' (n, and to *uiï-n > u, in the southern and northern dialects of Thracian, respectively, is well supported by other examples. On the other hand, Machek's hypothesis that the Germanic form for '1000' is a borrowing from Slavic is perfectly feasible and is additionally analyzed in this paper together with the suggestion that at least in Baltic and Slavic (possibly also in Germanic) the numeral '1000' may be a caique after an indigenous (pre-lE) model (ef. Georgian forms for '100' and '1000', Table lb). The paper tangently deals with the situation of Rum. suta and of other numerals for '10', '100'. and 'J000' in IE and non-IE languages which offer the adequate background for concluding that generally numerals from 1 to 10 are indigenous whereas numerals denoting hundreds and thousands may be indigenous or borrowed as a result of commerce and trade and depending on socio-economic contexts. UDK 884.03 Carmen Kenda-Jež Filozofska fakulteta, Ljubljana GOMBROWICZ PO SLOVENSKO (Razčlemba prevoda romana Ferdydurke) Razčlemba skuša motivirati makrostilistične spremembe v slovenskem prevodu romana Witolda Gombrowieza Ferdydurke. Na podlagi modifikacije Gombrowicze-vih katahretičnih prvin ugotavlja spremembe temeljnih romanesknih katego:rij. vloge pripovedovalca in opisa. Seeking after the motivations underlying the changes in the Slovene translation of Witold Gombrowicz"s novel Ferdydurke. the present analysis finds the modifications of Gombrowicz's catachrestie elements to entail alterations of the basic novelistic categories: the role of the narrator and the description. 0 Prevod je predmet raziskav (primerjalne) literarne zgodovine navadno takrat, kadar ta raziskuje njegove razvojne vplive na domačo književnost. Zato literarnega zgodovinarja zanima predvsem dvoje: (1) Problem izbire besedila — raziskava idejno-estetske vsebine dela in njegove vloge v izhodiščni književnosti ter primerjava s sočasno oblikovanostjo domače ustvarjalnosti. (2) Vplivi že prevedenega besedila (recepcija in interpretacija): — posredno: ocene literarne kritike; — neposredno: navezave v izvirni književnosti (posnemanje, citatna raba, polemika ipd.). Med obema izhodiščnima točkama ostane tako celoten prevajalski proces, presaditev besedila v drug kulturni kontekst, proces »podomačenja« (v našem primeru poslovenjenja). Sodobna teorija prevajanja pa prav prek razčlembe prvotne interpretacije prevajalca1 in razčlembe modeliranja besedila2 usmerja v raziskavo druge smeri med izvirnikom in prevodom, perspektive, s katere domača ustvarjalnost oblikuje prevodno. Samo taka, obojesmerna kritika prevodov je lahko tvorna podlaga za ustvarjanje prevodne zgodovine, s tem pa prispevek k oblikovanju modela poetike v določenem časovnem preseku. Roman Ferdydurke Witolda Gombrowieza z letnico nastanka prevoda (začetek sedemdesetih let) in s prevajalkino usmerjevalno predstavitvijo v spremni besedi3 odpira predvsem vprašanje, kako je delo predstavnika poljske zgodovinske avantgarde projicirano na ozadje sodobnih slovenskih neo-avantgardističnih dogajanj.4 Problem ni brez povezave s književnim dogajanjem v Evropi šestdesetih in sedemdesetih let, saj je Gombrowiczevo delo ponovno oživelo prav v tem času, in sicer predvsem kot prevodna literatura, torej umeščena v drugotno okolje in kot taka nujno že prevrednotena. V izhodišču članka je zato orisan razvoj recepcije Gombrowiczevih del, ki jih zaradi svojevrstnega sinkretizma, visoke stopnje interpretabilnosti vsaka nova razvojna doba opazuje v drugačni luči. Pregled nam bo omogočil 1 Prvotne glede na poznejši metakomunikacijski razvoj besedila v novem okolju. 2 Popooič, str. 41—42. 3 Salamun-Biedrzycka: Witold Gombrowicz in Ferdydurke. 4 Kljub pomislekom zaradi pomenske ustreznosti se zdi ta termin uporaben vsaj za oznako določene literature kot gibanja. ločitev prevajalskih posegov na tiste, ki so motivirani s takratnim splošnim odnosom do Gombrowiczevega ustvarjanja, in druge, ki bi lahko bili posledica posebnih slovenskih razmer v razvoju sodobne slovenske proze, hkrati pa odprl poti za primerjavo izvirnika s prevodom. Ker besedilo v literarni kritiki in zgodovini ni doživelo enoumne pomenske hierarhizacije svojih sestavin, ki navadno usmerja prevajalca pri ohranjanju za delo pomembnih prvin.5 se nam zastavlja za razčlembo in kritiko prevodov malce nenavadno vprašanje o makrostilistični ustreznosti prevoda. Preverjanju te bo namenjen osrednji del članka. Strukturna razmerja v romanu naj bi osvetlili primerjavi vloge pripovedovalca in opisa, dveh temeljnih romanesknih kategorij, idejna razmerja pa vprašanje vloge esejistično oblikovanih delov Ferdydurke. Mikrostilistične spremembe (obravnava poteka predvsem na besedni ravni) nas lxwlo tako zanimale zgolj v svoji enotni usmerjenosti, ne glede na vzrok, zaradi katerega so nastale (ali zaradi tipičnih prevajalskih postopkov logizacije in nivelizacije, zaradi kulturne in jezikovne nepredvidljivosti, ali preprosto zaradi napačnega branja izvirnika) in s katerim se običajno ukvarja prevodna znanost. 1 R a z v o j recepcije G o m b r o w i с. z e v i h del Witold Gombrowicz (1904—1969) skupaj z Brunom Schulzem (1892—1942) in Stanistawom Ignacyjem Witkiewiczem — Witkacyjem (1885—1939) spada v trojico najvidnejših predstavnikov poljske avantgarde med obema vojnama. Toda tudi tu mu pripada posebno mesto. Medtem ko je ustvarjanje slednjih dveh popolnoma zraslo s tem zgodovinskim obdobjem in se v njem tudi konča, so Gombrowiczeva dela le (sicer ploden) začetek ustvarjalne poti. ki se nadaljuje šele v petdesetih in šestdesetih letih. In če sodobna poljska literarna zgodovina Schulzeva in Witkievviczeva dela brez večjih težav lahko opredeli s splošnimi poimenovanji za takratna gibanja (prvega umesti med ekspresioniste, drugega pa med formiste in katastrofiste), se pri Gombro-wiczu zatakne — prisiljena je uporabljati zunajčasovne termine (groteska, tragifarsa. parodija, satira...) ali pa pristati na to. da ga označi kot pojav avant la lettre — kljub znanim ugovorom6 navadno kot predeksistencializem. Vzrok za te težave med drugim tiči v Gombrowiczevem odnosu do ustvarjanja sploh. Zabrisovanje mej med življenjem in umetnostjo, tako značilno za različne avantgarde, je namreč že od vsega začetka temeljna Gombrowiczeva drža, še več — vseskozi poskuša obvladovati vse stopnje v nastajanju in razvoju umetniškega dela,7 je svoj prvi bralec in kritik, ki upošteva vse 5 Gjurin, str. 66—67, pri svojih razčlembah prevodov npr. uporablja tristopenjsko lestvico pri ocenjevanju potrebnosti ohranjanja določene prvine — lahko je vodilni, spremni ali pogrešljivi osnovek. 11 Opredelitev je postala sporna predvsem zaradi Gombrovviczeve polemike z eksistencializmom in eksistencialisti (prim. npr. Dnevnik 1953—1956. str. 143—148). vendar bi razloge za spornost prej veljalo iskati v delu samein — Gombrowicz res oblikuje temeljna občutja, ki so motivi in teme eksistencialističnega romana, samoto, strah itd., toda ta še zdaleč nimajo metafizičnih razsežnosti kot pri eksistencializmu in so tako kot druge prvine podrejene parodiji. 7 V Spominih iz obdobja mladosti je bil sprva predgovor, ki naj bi pojasnjeval vsebino dela in uvajal v branje, pod psevdonimom je objavil tudi kritiko lastnega dela (G. K., Postawa nowych autoröw: Choromaiiski, Gombrowicz, Rudnicki, Kurier poranny 1933, št. 28), najbolj značilen pa je naslov njegove ocene Ferdydurke; Da bi se izognili nesporazumom (Aby uniknqë nieporozumienia, Wiadomosci literackie 1937, št. 47). možne načine sprejemanja in razbiranja pomenov, prvi režiser svojih dramskih del,8 »vodilni gombrowiczolog«, ki je odločilno oblikoval razvoj celotnega vedenja o sebi in ga s svojimi duhovitimi, drznimi in pronicljivimi, a vedno nasprotujočimi si izjavami tudi dokončno zapletel. Resnično, iz narave samega umetniškega dela izvirajočo zmedo med literarnimi kritiki in zgodovinarji pa povzroči prav roman Ferdydurke (1937). Ob prvencu Spomini iz obdobja dozorevanja (1933) se mnenja še značilno delijo — privrženci takrat prevladujočega novega realizma so novele zavrnili, avantgardisti pa so jih z navdušenjem sprejeli.9 Roman s klasično, umetelno arhitektonsko zgradbo, roman prostora, ki razgaljuje kar tri poljska družbena okolja (šolsko, meščansko, vaško oz. plemiško), a je hkrati po svojem načinu upovedovanja. vlogi pripovedovalca in oblikovanju likov daleč od realističnega, ne ustreza niti eni niti drugi smeri, čeprav ga je kritika dokaj blagohotno sprejela. V delu je namreč iskala (in našla) potrditev svojega literarnega programa, nato pa ustvarjalcu začetniku pokioviteljsko svetovala, kako naj prihodnjič svojo zamisel dejansko uresniči in ga opozarjala na usodne spodrsljaje.1" 2e prvi kritiški zapisi pa ne glede na literarne nazore svojih piscev rišejo model dveh temeljnih možnih vstopov v Gombrowiczevo literaturo, ki se oblikujeta okrog središčnih pojmov njegovega ustvarjanja, parov forma — jaz, višjost — nižjost. zrelost — nezrelost (pozneje starost mladost). Forma je po Gombrowiczu osnovni način človekovega bivanja in obstajanja, celotnost vseh obrazcev in navad, po katerih je sploh mogoč stik z drugim človekom — nastanek kulture, civilizacije: hkrati pa tudi človekova meja človek je zaradi nje neprestano »ustvarjen od drugega človeka«, obstaja samo kot uresničitev ene izmed komunikacijskih možnosti, zato se poskuša osvoboditi, najti svoj lastni izraz, a odkrije le — novo formo. »Resničnost sem odkril v neresničnosti, na katero je obsojen človek«,11 izjavi v razmišljanju o pomenu Ferdydurke v znamenitih Pogovorih. Edini način premagovanja te neresničnosti je razkrivanje mehanizma forme, poigravanje z njo, predvsem pa neprestano oplajanje s tistim, kar še ni dokončno izoblikovano, kar je na hierarhični lestvici ustaljenih vrednot nižje, manj zrelo — od tod tudi njegova prevzetost z mladostjo, ki je »gola«,12 še ne odeta v formo. Književnost je eno izmed največjih kraljestev Forme, še toliko bolj, če je obrobna in niti ne ustvarja svoje lastne forme, ampak jo prevzema iz razvitih kultur, hkrati pa služi ostalim tvorbam civilizacije — Domovini, Narodu, Bogu.13 Tskanje novih izrazil je nesmiselno, je le preslikava zaprtega 8 Prim, napotke režiserjem Poroke. Dnevnik 1953—1956, str. 103—104. 0 Za stališče prvih prim. npr. Juliusz Kaden-Bandromski, Z okresu dojrzewaniu, Gazeta Polska, Varšava 1935, št. 222; zu stališče drugih pa oceno Spominov v kritiki Ferdydurke Štefana Kisielemskega — Ferdydurke, Artykul dyskusyjny, Czas 1938, št. 125. 10 Npr. Ludmik Fryde, O »Ferdydurke« Gombrowieza, Piöro 1938, št. 1: Tragični konec Ferdydurke je nedoslednost. Obstaja samo en izhod: priznati nad minljivo resnico kulture — večno resnico religije. V op. 9 omenjeni Kisielemski pa presoja takole: Saj Gombrowicz nima aparatu, ki bi mu omogočil videnje sveta, niti malo ni realist /.../. In tako namesto resničnega sveta, ki ga hoče smešiti, kritizirati in napadati — kritizira in napada svoj lastni notranji svet. 11 Dominique de Roux, str. 41. 12 S himno večno goli mladosti se konča zadnja Gombrowiczeva drama, Operetka. 13 Prim. Dodatek k Dnevniku 1953—1956 — esej o Sienkiewiczu (str. 352—564). kroga, v katerem se giblje umetnost, na višjo raven. Metafora je mrtva. Najvišji oblikovalec Gombrowiczeve proze je katahreza:14 Ferdydurke15 je enciklopedija vseli mogočih oblik iz poljske književnosti (ne glede na to. ali spadajo v visoko ali nizko, trivialno zvrst) in izročila — od mikro- do makro-strukturnih oblik, ki so s katahretično rabo izgubile svojo funkcijo in postale predmet svojevrstne gombrowiczevske parodije, parodije brez pozitivnega literarnega programa. Meja med parodiranim in parodirajočim pri njem ne poteka med »posnemanim slogom« in »sobesedilom. ki nasprotuje njegovim lastnostim«,16 oblike parodirajo druga drugo —• parodičnost ni osnovana na protipostavljanju (dvočlenskost, antonimnost), ampak na sopostavljanju (več-členskost, kontrastiranje). Katahreza obvladuje tako rekoč vse jezikovne ravnine od morfema do besedila, poleg premega pomena ima vsako jezikovno izrazilo še svoj »metapomen« — prav z »napačno rabo«, ki »zgreši« svoj sporočevalni namen, se razkrije kot govorno dejanje. Izjav kot npr. »imam se za skrajnega realista«,17 »neutrudnega delavca na polju domače literature in kulture«,18 »sem marksist«19 ipd. torej ne moremo izvzeti iz kulturnega konteksta, ki tako izjavo lahko sproducira, ter jih uporabiti za izhodišče interpretacije. Ker pa ideja forme v Gombrowiczevih delih ni izražena samo implicitno, v njihovi strukturi, ampak tudi eksplicitno, v esejistično oblikovanih delih besedila (ti seveda tudi niso brez svoje katahretične vloge, značilno je npr. to, da so v Ferdydurke del romana kot neke vrste literarni program oz. njegova parodija, po vojni pa se ustalijo predvsem v dnevniških zapiskih — zavzamejo torej obliko, ki je za izpovedovanje literarnega oz. filozofskega nazora v določenem časovnem obdobju tipična), kritika do Gombrowicza prodira bodisi prek razčlembe strukturiranja besedila (navadno se ukvarja z vprašanjem smeha, z estetskim prevrednotenjem sveta20) bodisi prek njegovih eksplicitnih izjav in trditev (filozofski tip interpretacije, iskanje etičnega in moralnega prevrednotenja sveta21). Zadnji način je v primerjavi s prvim izrazito časovno omejen in odvisen od sočasnega razvoja literarne misli ter kaže na univerzalnost Gombrowiczevega načela, na odmevnost in izrabljivost njegove proze tako rekoč v vsakem kulturnem okolju. Uravnoteženi model kritike. ki uporablja oba načina interpretacije in ustvarja že tudi njuno sintezo,22 pa je pravzaprav značilen le za nemoten potek recepcije v prvih letih po nastanku Ferdydurke. Kmalu ga nasilno pretrgajo druga svetovna vojna in zunajliterarni razlogi (Gombrowicz pred vojno odpotuje v Argentino 14 Dobrzynska, str. 110 in 131, katahrezo, normalno »razširitev območja uporabe besede, motivirano s pomanjkanjem jezikovnih sredstev za opredelitev določenega pojma«, rabljeno v umetniške namene, se pravi za zamenjavo uveljavljenega poimenovanja, loči od metafore po »enotematičnosti«: izgubi zveze med primerjanim in primerjalnim člei\om, katahreza je le »genetična, jezikovna« metafora. 15 Že sam naslov romana je zgleden primer katahreze. 10 Slownik terminöw ..., str. 294. 17 Dominique de Roux, str. 11. '» Dnevnik 1953—1956, str. 89. 19 Dnevnik 1957—1961, str. 131. 20 Terminologija A. Flakerja, str. 28. 21 Prav tam, str. 29. 22 Višek v razlagi Gombrowiczevih del pred drugo svetovno vojno je prav gotovo razprava B. Schulza Ferdydurke, Skamander 1938, št. 96/98. in se na Poljsko več ne vrne, doleti ga usoda pisatelja emigranta, njegova dela so takoj po vojni na Poljskem prepovedana, funkcionirajo pa kot neke vrste ideologija osvoboditve izpod socrealizma23) recepcijo popolnoma prevesijo na drugo stran. Ferdydurke so na Poljskem24 izdali le še 1. 1957 in 1986 (v Delih), to pa ni omogočilo normalnega sprejemanja književne umetnine. Povprečni poljski bralec je imel stik z Gombrowiczem le prek del o njem, pozneje pa tudi prek pogosteje uprizarjanih dram ter v posameznih (navadno študentskih) »krožkih ferdydurkistov«. Eden izmed dokazov za tako stanje je, da po petdesetih letih ni niti ene jezikovnostilistične razčlembe romana ali registra citatov, aluzij, travestij in pastišev — ker ta stran v zavesti sprejemnikov kot relevantna sploh ni obstajala.25 Trdimo torej lahko, da je za povojno kritiko, vsaj do začetka sedemdesetih let, ko je nastajal slovenski prevod Ferdydurke, značilno razlaganje Gombrowieza z Gombrowiczem — z njegovimi formulacijami iz tematsko-motiv-nega sklopa jaz — forma — drugi. Prav ta pa omogoči drugi preobrat v recepciji — tematika gombrowiezevske filozofije forme je tudi tematika eksistencialističnega romana, ki se najmočneje razvije prav v obdobju po drugi svetovni vojni, in Ferdydurke prvič doživi natančno literarnozgodovinsko opredelitev.*6 Ves Gombrowiczev evropski razvoj, predvsem uspeh v Franciji,27 je pravzaprav zasnovan na teh temeljih: prevod Ferdydurke je doje-man kot tradicionalni filozofski roman z bistveno hierarhizirano pomensko strukturo — z zgoščeno tezo.28 Na prvi pogled se zdi, da hoče biti slovenski prevod korak naprej v razumevanju Gombrowieza, nova metamorfoza spričo novih razmer v literaturi. »Gombrowicz — večni upornik, outsider, toda hkrati predhodnik današnjega, posteksistencialističnega sveta«,29 dvakrat piše Katarina Šalamun v svoji spremni študiji k romanu, izpostavlja njegov individualizein, spor z narodom in »problem nasilja ideologije nad posameznikom« — ter ga tako posku- 23 O takratni rabi »prepovedanega« Gombrowieza priin. članek Jana Jožefa Lip-skega Ferdydurke czvli wojna skuteczna wydana mitom, Nowa Kultura 1957, št. 12. 24 Seveda je Gombrowicz v poljščini izhajal še v Franciji. Vsa njegova po vojni napisana dela so izšla najprej pri pariškem Instytutii Literackem (1953 — Poroka in Transatlantik; 1957 — Dnevnik 1953—1956; I960 — Pornografija; 1962 — Dnevnik 1957—1961; 1965 — Kozmos; 1966 — Dnevnik 1961 — 1966 in Operetka), zbrana dela so izdajali od 1969 do 1977. 25 S tega vidika je razumljiva tudi naslednja Maličeoa (str. 251—252) ugotovitev: »Gombrowiczev roman ima svoje apstraktno dno, ima svoju čistu književnu, odnosno umjetničku shemu, koja se izvodi iz karaktera Gombrowiczeva književnog talenta i iz onih književnohistorijskih faktora, koji su formirali taj talenat. Ta se 'shema' najizravnije manifestira u jezičnom slogu Gombrowiczeva djela. n njegovoj meta-forici i idiomatici. Današnja se aktualnost Ferdydurke ne zasnioa na ovoj njezinoj unutrašnjoj zakonitosti, ali bi ta njezina ' shematičnost' mogla biti zalog orijednosti toga romana pro futuro.« (Podč. K. K.) 26 Prvi ga z evropskim eksistencializmom poveže Artur Sandauer v študiji Sno-bizm i propaganda zagrnniczna. Odrodzenie 1946, št. 50. 27 Francoski prevod' Ferdydurke je iz 1. 1958. 28 Odmevi eksistencialističnega pojmovanja se v kritikah in razpravah pojavljajo do osemdesetih let. Ena izmed takih značilnih študij je npr. Andrzeja Kijomskega Kategorie Gombrowieza. Twôrczosé 1971, št. 11. 29 Šalamun. Witold Gombrowicz in ..., str. 5 in 13. ša povezati z gibanji mladih v šestdesetih letih.'10 I oda ko poskušamo razbrati, kako je pojmovan Gombrowiczev avantgardizem, kakšne narave je to »kljubovanje«, ki je »glavna vzmet vsega Gombrowiczevega delovanja, ne samo pisanja«,31 nain proti zgornji predpostavki govori naslednje dejstvo. Pri iskanju stičnih točk med Ferdydurke in ustvarjalnostjo v 60. letih, v poznejših študijah pa med sodobno slovensko in poljsko književnostjo sploh,32 Šalamunova izhaja iz povsem tradicionalnega razumevanja proznega dela in njegovega poslanstva, predvsem njegovih spoznavnih razsežnosti (»dviganje družbene podzavesti v zavest«35) — zaradi teh svojih večnoveljav-nih lastnosti so umetniška dela med seboj primerljiva po doseženi ravni spoznanja o svetu, ne glede na čas in okoliščine, v katerih so nastala. Med spoznanjem in posredovanjem tega spoznanja ni nobenih razpok, izrazna sredstva so popolnoma podrejena ideji in z njo zlita: »prav v tem iskanju 'resnice sveta skozi sebe, v tem procesu dviganja lastne podzavesti v zavest (pojmovane ne-racionalistično), pa se po mojem lahko zgodi čudež trenutne izpolnitve — ustvarjalni akt, in to ne samo v umetnosti/.../ Takrat se same od sebe pojavijo take in ne drugačne besede, edino ustrezna oblika...«34 To pojmovanje je oprto na izjave in delovanje gibanja, ki se je oblikovalo okrog Perspektiv ter Kataloga in katerega duhu je pripadala tudi šalamunova, predvsem pa na poglede Rudija Šelige, ki so v njenih razpravah tudi največkrat parafrazirani.35 Kljub njenim dokaj osebnim pogledom na slovensko književnost lahko trdimo, da je taka razlaga posledica posebnega razvoja slovenske proze, katere osrednji tok je v nasprotju s poezijo vedno ostajal zavezan tej ali oni idejni angažiranosti,30 poskusi prevrednotenja te zvrsti so redki in obrobni, izraziti pa šele v drugi polovici osemdesetih let.37 Tako roman Ferdydurke, opazovan s stališča slovenskega neoavantgardizma, še vedno ostaja zanimiv zaradi svoje »filozofske sheme« in po tej plati ne presega eksistencialistično obarvanih interpretacij. Pač pa skuša Šalamunova »tezo« Gombrowiczevega romana opredeliti s kategorijami, ki so povezane z nastankom novega romana in s sočasno kritiko. Delo naj bi bilo poskus premagovanja antropocentričnega občutja sveta in odpiranje poti v neantropoçentrizem, njegove razsežnosti naj bi bile »tragične«, saj se Gonibrowiczu ne posreči poiskati »trdn/ih /tal/ pod nogami 30 Prav tam, str. 8: Notranja svoboda torej, ki je dana vsakemu freaku /.../: str. 30: /V/ Ivonini osebi je to samozadostno outsiderstvo, ki družbo tako draži (in ki mu daje različna imena — pred vojno je bila to nezrelost«, večno pubertetništvo«, pred nekaj leti verjetno »hipijevstvo«) ... 31 Prav tam. str. 19. Katarina Salamun-Biedrzycka. Spremna beseda. Varujte me. mile zarje (iz sodobne poljske proze). MK 1983 (str. 153—168). 113 Prav tam, str. 153. 34 Prav tam. str. 153—154. 35 Prejšnji citat je pravzapra\ parafraza Šeligovega, na začetku razprave citiranega: Resnica sveta je ytemeljena s človekovim doživljanjem oziroma resnica sveta je prav to doživljanje — pisatelj pa je veliki vsevedni čudež narave, ki mu je dano videnje človekove podzavesti in urejevanje le-te. ■'"> Prim. В. Paternu, Razvoj in tipologija slovenske književnosti, JiS 1966. Tudi Šeligo se npr. kmalu iz oblikovnih iskanj v prozi obrne k družbeni kritičnosti. Najbolj očitna je razlika med novelističnima zbirkama Kamen (1968) in Poganstvo (1973). 37 Med najnovejše bi lahko uvrstili Mistifikcije B. Gradišnika in Črno luknjo M. Svabiča. v nečem, kar je zunaj človeka«.3" Hes Gombrowiczev svet v celoti ostaja znotraj človeške »forme«, svet predmetov, živalski ali rastlinski svet ostajajo tuji. nepomembni, nezmožni za komunikacijo,39 zato ni nič čudnega, če v drugih interpretacijah naletimo na formulacije, ki trditve Šalamunove postavljajo na glavo.40 Cïre torej za eno izmed aktualizacij Gombrowiczeve filozofije, ki pa zaradi svoje sorazmerne širine in oddaljenosti od tistih prvin, ki roman strukturirajo. na sam prevod nima neposrednega vpliva.41 V ospredju primerjave odnosov med izvirnikom in prevodom bodo zuto tisti posegi, ki Ferdydurke spreminjajo v tradicionalni filozofski roman s tezo, in sicer predvsem z dveh vidikov: kaj se dogaja s katahrezo kot temeljnim strukturnim načelom in kako (če sploh) so preoblikovani esejistični deli romana. 2 Primerjava izvirnika s prevodom 2.1 Vloga pripovedovalca Prevajanje pripovedovalčevega govora vseskozi obvladuje napetost med Gombrowiczevo hibridno konstrukcijo iz tujih govorov, ki nikomur več ne pripadajo, so odtrgani od svojega družbenega zaledja in jih usmerjajo zgolj splošne jezikovne zakonitosti,4- in picvajalkinim pričakovanjem neposrednega avtorskega govora. »/P/ripoved o avtorjevih sanjskih dogodivščinah /se/ meša z neposrednimi komentarji in resničnimi spomini«, trdi Salamunova, v Ferdydurke je celo »poglavje, ki ga lahko imamo v celoti za avtorsko razlago«.43 Toda neposredne besede, avtorjevega jezika v romanu sploh ni. pripovedovalca preplavljajo vse mogoče romaneskne konvencije, ki jih ne zna več selekcionirati44 — ne izpolnjuje več svoje temeljne romaneskne funkcije organizatorja pripovedi, ampak samo igra njegovo vlogo —. s tem pa je relati-vizirano vsako pripovedovalčevo stališče sploh. Temeljna prevajalska težnja, ki jo lahko spremljamo pri primerjavi, je poenotenje pripovedovalčevega jezika, vzpostavljanje njegove koherentnosti, ki pa jo prevajalec lahko doseže le z zabrisovanjem temeljnega strukturnega načela — z izločanjem katahretičnih prvin. 38 Šalamun, Witold Gombrowicz in ..., str. 29. '10 Kozmos, zadnji Gombrowiczev roman, je pravzaprav parodija postopkov novega romana. Junaka hočeta iz nepomembnih predmetov (puličice, razpoke na zidu itn.) na vsak način ustvariti znake, odkriti njihov skrivnostni pomen. 40 Jan Blonski v študiji O Gombrowiczu, Miesiçcznik literacki 1970. št. 8, npr. govori o antropoeentrizmu trpljenju pri Gombrowiczu, Malic, str. 218 pa o antropo-tropizmu. 41 Morda pa od tod izvira sicer nerazumljiva sprememba izvirnika nu — po Šala-munovi — ključnem mestu romana, ko se jožek otrese Mladičevih, ni pa še prišel v stik z drugim človekom: 176/202 Nie, zniknçlo, ani mtody, ani stury, ani nowo-czesny, ani staromodnv, ani uezen, ani chiopiec, ani dojrzaly, ani niedojrzaly, bylem nijaki, bylem žaden -v Ne, izginilo je. ne mlad ne star. ne sodoben ne staromoden, ne dijak ne deček, niti zrel niti nezrel, bil sem nedolžen, bil sem nihče (namesto: bil sem nikakršen, bil sem noben). 42 Prim. Bah4n, str. 78—81. Gombrowicz se od pravega govornega raznoličjn razlikuje prav po družbeni neutemeljenosti rabe jezika. Eden izmed načinov za dosego take stilizacije je parodiranje oblik, ki zaradi svoje starosti, izrabljenosti sploh ne morejo več biti purodirane. 43 Šalamun. Witold Gombrowicz in.... str. 19 in 22. 44 V romanu naletimo npr. celo na pripovedovalca iz Karla Maya: To je bil počasen. križev pot. najtežji, ki sem ga kdaj prehodil; izvedeli boste še o mojih prigodah v preriji in med zamorci, toda noben zamorec se ne more meriti z dvoriščem v Bolimowu (str. 249). Katahrezo, ki bi jo shematično lahko ponazorili takole: SISTEM 1 SISTEM 2 SISTEM 1 kat. prvina lahko odpravimo tako, da namesto drugosistemske prvine iz pomenske paradigme izberemo tako, ki sistemu ustreza. Možnost zamenjave je pogojena z vrsto katahreze: na kateri jezikovni ravni se ta dogaja in kakšna je razdalja med obema sistemoma — ali gre za stik med dvema umetnostnima konvencijama, med dvema zvrstema knjižnega jezika, med knjižnim in neknjižnim jezikom itn. Sorazmerno neopazna je npr. zamenjava katahretičnih nepolnopomenskih besed (veznikov, členkov itd.) z nevtralno ustreznico. Pogosti zastareli jeno, ongiš, giooli, zapramde, ki ne prizivajo le tradicije proze iz 19. stol., ampak mnogo starejša retorična besedila,45 močno zmanjšujejo avtorskost izjave: 13/49... nie straszny im rewolucjonista, ktöry /...J na przyklad Monarchie burzy gmoli Republice (-* ne bojijo se revolucionarja, ki /.../ na primer ruši Monarhijo Republike radi) -* ... ne bojijo se revolucionarja, ki /.../ na primer ruši Monarhijo na ljubo Republiki.48 Prav tako brez večje škode za denotativni pomen ostaja prevajalkino spregledovanje Gombrowiezevih nenehnih preskokov v druge, neumetnostne zvrsti jezika. To so hkrati tiste prvine Ferdydurke, ki ob premem branju najbolj očitno učinkujejo kot slogovni spodrsljaji in zaradi katerih si je pisatelj ob svojih začetkih prislužil sloves okornega, neizbrušenega pisca.47 Oglejmo si pomen in funkcioniranje takih prvin na primerih iz uvodnega poglavja in dveh zgodbenih delov romana. 1. Uvodno poglavje se po temi (pisateljevo soočanje z lastno ustvarjalnostjo, tudi z značilnim motivom pojavitve dvojnika) zgleduje pri simbolističnih oz. ekspresionističnih delih,48 toda slogovno ne gre le za pastiš. V nabreklo prispodobo takole vdre govorjeni jezik: 7/43 Z tumanu, z chaosu, z mçtnych rozlewisk, wiröw, szumöw, nurtöw, ze trzcin i szuwarôw, z rechotu žabiego mialem sie przeniešč pomiçdzy formy klarowne, skrystalizowane — przyczesac siç, uporzqdkowaé, wejsc w zycie spoleczne doroslycli i rajcomač z nimi. Samo prispodobo Šalamunova dokaj ustrezno prelije v slovenščino, jo približa dikciji slovenskega simbolizma (tuman (dob. oblak, gosta megla) -> motne megle): Iz motnih megla in iz kaosa, iz meglenih močvar, vrtincev, šumov, tokov, iz trsja in trstičja, iz žabjega regljanja naj bi se preselil med čiste, izkristalizirane oblike — se pogladil, uredil, stopil v družbeno življenje odraslih in... 45 Prim. op. 42. 46 Stran v izvirniku /stran v prevodu/ srbohrvaškem prevodu. V oklepaju so moji prevodi in komentarji. 47 Prim, v op. 10 omenjeno Frvdejevo delo: Vendar se Gombrowiczu delo umetniško popolnoma ne posreči. Ne posreči se mil sveta deformirati tako, da bi nad golimi dejstvi in posameznimi realijami nastala konsekventno zgrajena sfera umetniške resničnosti. 48 Prim. npr. Cankarjevo črtico Zjutraj. Rajcomaé lahko, če hočemo ohraniti pogovornost, prevedemo z naslednjo stopnjujočo se lestvico ustreznic: klepetati — kramljati — čvekati — zafrkavati se — zezati se — rajcati koga. Knjižne ustreznice, razporejene po ohranjeni stopnji pejorativnosti, pa so besedičiti — govoričiti — pogovarjati se. Prevajalka, ki hoče obdržati visoki slog (o pomenu simbolističnih prvin za oblikovanje slovenske različice pripovedovalca Ferdydurke glej nadaljevanje), gre še dlje po lestvici, uporabi besedo občevati z abstraktnejšim, širšim pomenom 'sporazumevati se', ki utemelji umestnost tako obširnih pisateljevih razglabljanj. 2. Motiv zaljubljenosti v gimnazijko iz drugega zgodbenega dela Ferdydurke, kot izrezan iz takratnih poljskih pogrošnih romanov, povzroči v jeziku pripovedovalca pravo poplavo raznovrstnih klišejev. Vendar ti ne izvirajo zgolj iz te zvrsti, ampak iz celotne plasti trivialnega v literaturi, hkrati pa še iz jezika potencialnih bralcev te vrste čtiva. Ko Jožek opisuje poskuse približevanja svoji ljubljeni, uporablja besednjak prej iz vojaških, kriminalnih ali pustolovskih romanov kot pa iz ljubezenskega. Eden izmed njih npr. bolj spominja na priprave za dvoboj: 117/144 Podszedlem do niej — i stanqlem blisko, m odleglošci jednego do droöch krokôrv. w milezeniu zaproponowalem siebie ...(-> Približal sem se ji — in obstal blizu, na razdalji enega do dveh korakov, molče sem predlagal sebe...) -»• Stopil sem k njej in obstal čisto blizu, korak ali dva vstran, molče sem ji predlagal samega sebe.. > Nivelizacija je tem popolnejša, čim bolj se klišeji približujejo publicistični maniri opisovanja dogodkov, ki jo praktična stilistika ob pomoči jezikovnih kotičkarjev tako zvesto preganja:50 147/173 Pot, ktöry przy tej sposobnošci na czolo mi wystqpil, okazal siç mocniejszy od kwietnveh potôw tenisowveh (-> pot. ki mi je ob tej priložnosti na čelo stopil, se je izkazal za močnejšega od ocvetličenega teniškega potu) -> Pot, ki mi je pri tem stopil na čelo, je bil očitno močnejši od cvetnega teniškega potu ... Zato nas ne preseneti takle prevajalski spodrsljaj, napačno branje izvirnika (rzeczona je brano kot rzeczoroa) : 149/173 A dalej — cale stosv owveh pospolitych dziš. drobnveh tomikôw z wierszami /.../, walajacych siç na dnie szuflady. zresztq przvznac trzeba — nie rozciçtych i nie napoczçtvch przez rzeczona pensjonarkç. In naprej — celi kupi danes vsakdanjih drobnih pesniških zbirk /.../, ki so se valjale na dnu predala, pa jih — to moramo priznati — stvarna (namesto (zgoraj) omenjena) gimnazijka sploh ni raz-rezala ne odprla. Prim. Maličev prevod, str. 103: ... i stadoh blizu, na udaljenosti jednog do dva koraka . . . M Salamunova se pri prevajanju pogosto podreja načelom praktične stilistike, tako npr. za terminologizirano gombrowiczevsko formo enkrat uporablja forma. drugič oblika (npr. str. 109: Toda vi — in tu se kaže vaša druga poglavitna napaka, si predstavljate, da temelji umetnost na ustvarjanju del, ki so po obliki popolna: neizmerljivi in vsesplošni proces ustvarjanja forme omejujete na ustvarjanje pesnitev oziroma simfonij; in ko niste še nikoli znali /.../ pojasniti drugim, kako izredno veliko vlogo ima v našem življenju oblika, forma (tudi v zadnjem primeru namesto obeh leksemov v izvirniku stoji samo forma). Popolnoma nerazumljivo pa je te vrste preganjanje tujk: 20/55... dzieciçcia. infantylna pupa mnie chwvcita otroška, otročja (namesto infuntilnu) ritka me je zgrabila... 3. V tretjem zgodbenem delu je dogajanje postavljeno na podeželje. Meč-ko. Jožkov prijatelj, se začne bratiti s kmečkim fantom in tako prebudi stara nasprotja med plemstvom in kmeti. Ta malce nenavadna motivacija na koncu pripelje do klasičnega prizora tovrstne proze — podivjana množica zavzame dvorec. Najprej pa se začne do gospode nesramno vesti služinčad — v opisu teh dogodkov postaja pripoved vse bolj »realistična« in »dinamična«: T ' 1 'оду lut'cik wdurty siç szurgoty i piski/.../Konstanty — Kto tam? — zawolat. — Nie wolno! Ktoš smyrgnql w g;|szcz. Ktoš sie rozešmiat. -*■ Nenadoma pa je skozi pol odprto prezračevalno okence vdrlo gruljenje in cviljenje /.../ Konstantin je pomolil glavo skozi prezračevalnik. — Kdo je tam? je zaklical. — Ne dovoljujem! Nekdo se je pognal v goščavo. Nekdo se je zasmejal. Bralčevo napeto pričakovanje pa prekine naslednji stavek, ki spet premakne pozornost na edino resnično dogajanje — ustvarjanje romana: Kainieii, frygniçty z silq fizycznq, upadi pod oknem. (-»■ Kamen, zabrisan s fizično silo. je padel pod oknom.) -»■ Kamen, zalučan z oso silo, je padel pod okno. Prekrijeta se pripovedovalec kmečke povesti in pisec učene fizikalne razprave — obe predmetnosti sta degradirani, vendar ne za slovenskega bralca romana. Najbolj tvorna in za Gombrowicza tudi najbolj značilna vrsta katahreze pa ni le medzvrstna, ampak načenja pomenska razmerja v sistemu samem — krši kolokacijska pravila51 in besedam spreminja družbeno dogovorjeni pomen. Najpogostejši je prenos besede s konkretnim, stvarnim pomenom na polje abstraktnega. Zaradi njihove nemotiviranosti ima bralec veliko možnosti za to. da jih sam napolni s pomenom, tako so eden izmed glavnih vzrokov za »neulovljivost« Gombrowiczeve filozofije (pisatelju so morali biti v veliko veselje poskusi znanstvene razlage teh pojmov52). Najbolj znane tovrstne katahreze pupa, mina in géba ('ritka', 'izraz/obraz' in 'gobec'), ki so skupaj s tvorjenkami (upupič 'narediti iz koga ritko") v poljskem jeziku doživele samostojen razvoj in so del slovarja, so v romanu bolj ali manj ustrezno prevajane, vsekakor pa ohranjajo svojo osnovno pomensko vlogo. Zanimivo je dvojno poimenovanje za gebo fris in ksiht, ki ga z izvirnikom ne moremo utemeljiti; prvega prevajalka rabi v pripovedovalčevem govoru, drugega pa v govoru enega izmed likov.53 kar potrjuje našo domnevo, da skuša pri prevajanju individualizirati posamezne govore (vključno s pripo-vedovalčevim), hkrati pa jih trdneje pripeti na jezikovne modele določenih družbenih okolij (satirični pol Ferdydurke). Na splošno pa se Šalamunova ogiba tudi tem katahretičnim postopkom. Primerjajmo eno izmed takih mest 51 Porzig, izraz iz teorije sintagmatičnih med besednih razmerij, cit. po John Lyons, Seinantyka 1, str. 253—259. и Npr. pri Jožefu Lipskem v študiji Witold Gombrowicz — czlowiek i pisarz. Kultura 1965, št. 42 in 43: /.../ problem »ritke« pri Gombrowiczu (s to besedo označuje potiskanje duševnosti odraslega človeka na raven otroka s pedagogiko, socio-tehniko itd.). M Gl. prim. Mečkovega govora na str. 17/18. s slovenskim in srbohrvaškim prevodom.54 V Predgovoru k Filidorju s podlago v otroku (po Salamunovi je to programsko besedilo) naletimo na takle prevajalski problem: 74/106/65 Bo na ezvmže wlaâciwie polega sytuacju drugorzçdnego pisarza. ješli nie na jednym wielkim odpaleniu? —>- kajti v čem je bistvo položaja drugorazrednega pisatelja, če ne v enem samem velikem /???/ Sobesedilo (»bistvo položaja je«) v nadaljevanju zahteva posplošeno sodbo, abstrakcijo (prim. SSKJ: »po svojem najglobljem bistvu je pedagoško delo prizadevanje za človeka'!.). Odpalenie, glagolnik glagola odpalič, je Gom-browiczeva tvorba, osnovni pomen glagola je konkreten: vigati/už.gati, ustreliti, razstreliti, izstrelili, oklofutati, za pogovorni jezik pa je značilna prenesena raba 'ostro koga zavrniti, zabrusiti komu kaj'.si Slednja sploh omogoči asociativni premik, besedni pomen pa z nadaljnjimi sintagmami Gombrowicz vse bolj postvarja (npr. mymierzyé odpalenie odmeriti, primazati'). Nobeden od prevajalcev v svojem jeziku ni nušel ustreznice, s katero bi lahko ponovil potek pomenske preobrazbe, zato sta se oba odločila za ohranitev posameznih prvin: Salamunova za ohranitev abstraktnosti z besedo zavržen je, s katero ima pozneje v ostalih sobesedilih nemalo težav. Malic pa za ohranitev konkretnosti s katahretično pljusko 'klofuto'. Tako dobimo dve povsem različni besedili — feljton o literaturi in njegovo parodijo: 1. Kajti v čem je bistvo položaja drugorazrednega pisatelja, če ne v enem samem velikem zavrženju? Najprej ga neusmiljeno zavrže bralec, ki nikakor noče uživati v njegovih delih. Drugič ga osramoti in zavrže lastna resničnost, ki je ni znal izraziti. In tretjič gu zavrže in mu da brco — in to je naisramotneje — umetnost sama /.../. To pa povzroči, da postane drugorazredni pisatelj predmet posmeha z vseli strani, 0 križnem ognju se ga odkrižujejo. /.../ kaj neki naj pričakujemo od človeka, ki je trikrat dobil brco. /.../ O, tu nemožnost, da bi presekali popkovino, ki nas veže s človekovo zavrženostjo\ Zavržena duša — nepodunana cvetlica /...J — in ko srečam na cesti kakega umetnika in vidim, kako zaudarja po navadni, zoprni zavrženosti... 2. Jer u čemu se zapravo sastaje situacija drugorazrednog pisca ako ne u jednoj velikoj pljuski? Prvu i nemilosrdnu pljusku odmjera mu čitalac, koji se odi učno ne želi nasladjivati njegovim djelima. Drugu i srumotnu pljusku odmjera mu njegova vlastita stvarnost, koju nije uspio izraziti. A trecu, najsramotniju pljusku i udarac и stražnjicu dobiva od umjetnosti /.../. To čini. du drugorazredni pisac postaje predmet poruge sa svili struna, uhvačen u unakrsnu vatru pljusaka. f.../ šta da se očekuje od čovjeka, koji je triput ošamaren. /...J Oh. ta nemogučnost. du se presiječe pupčana vrpca što se veže z ljudskom pljuskom ! Ošamarenu duša — cvijet nem i risan /.../ 1 kada u gradu susretnem kojeg od umjetnika i vidim kako je и osnovi njegove egzistencije obična pljuska .. .50 54 Ferdydurke, prev. Zdravko Malič, Mladost, Zagreb 1965. 58 'Г. Pretnar je opozoril na možno izpeljavo besede iz pala — debelu palica, gorjača, vulg. penis. 56 Izvirnik: Bo na ezvmže polega sytuacja drugorzçdnego pisarza, ješli nie na jednvm wielkim odpaleniu? Pierwsze i nielitosciowe odpalenie wymierza mu zwyklv czytelnik, ktörv zdecydowanie nie chce lubowaé sie jego utworami. Drugie i haniebne odpalenie wymierza mu wlasna jego rzeczywistosc, ktörej nie zdolal wyrazié. A trzecie odpalenie i kopniqcie. najhaniebniejsze ze wszvstkich, spotyka go od strony sztuki /.../. To sprawia, že drugorzçdnv staje siç przedmiotem posmiewiska ze wszystkich stron, rvziçty m krzyiomy ogien odpalenia. /.../ czegož možna siç spodziewac po czlowieku, odpalonym po trzvkroč. /.../ O. ta niemožnošč przeciçcia pçpowiny tqczqcej z odpaleniem czlowieczvm! Dusza odpalona — kwiat nie wvw^chany /.../ i gdv spotkam na miešcie ktoregoš z artystôw i widzç, jak zwykle odpalenie ležv u podstawv jego egzvstencji... Do sedaj smo ugotavljali in dokazovali nivelizacijo pripovedovalčevega govora. Vendar ne bi mogli trditi, da je ta slogovno povsem nezaznamovan, da je brez vsakršnih stilizacij. Že prva poved romana v prevodu zveni povsem cankarjansko: "5/41 V torek sem se zbudil ob oni prazni in brezoblični liri (dobesedni prevod bi se glasil: ob tistem brezdušnem in neizrazitem času).57 ko je noč pravzaprav že mimo. a svitati se še ni utegnilo prav pričeti. Vsako ugibanje o morebitni parodični rabi simbolističnih vzorcev, ki ne bi bila brez povezave s podobnimi postopki v takratni slovenski prozi.58 pa prepreči že prevajalska napaka v naslednji povedi: Šele naslednjo minuto sem se reono zavedel (z biedq rozeznalem — sem komaj lahko verjel), da vlaka na postaji zame ni... Ohranja sicer dikcijo iz prve povedi, hkrati pa v komentar vnaša prvine psihološke karakterizaeije ter napoveduje posebno pripovedovalčevo optiko. Postopek je v skladu z oblikovanjem simbolističnega tipa pripovedovalca — vse v romanu je podrejeno komentarju, piščevemu »občutenju sveta«.5" Šalamunova zelo skrbno izbira besedje iz tega slogovnega območja in ga uporablja tudi takrat, ko za to nima opore v izvirniku — navadno si z njim pomaga iz zadreg zaradi posameznih prevajalskih problemov. Npr.: 8/43... jedynie stylem. glosem. tonem chlodnvm i opanowanym izolujqc je na papierze, wykazujqc, že oto pragnç wziqé rozbrat z fermentem? kar sem samo s stilom, z glasom, s hladnim in obvladanim tonom fiksiral na papirju, dokazujoč, da vendar hočem obračunati z motnjavo? (dob. prevod za ferment — ferment, nemir, vznemirjenje, vrenje) Za dužo sie milczv o osobistych skazah i spaczeniach tego wejscia, na zawsze brzemiennego w konsekwencje -> Preveč se molči o osebnih notranjih napakah in zablodah ob tem vstopu, katerega posledice so za vedno občutne (tako sfcaza kot spaczenie se v poljščini v osnovnem pomenu uporabljata pri napakah različnih predmetov — prva v raznih zvezah kot 'blago z napako', druga pa kot 'ukrivljenost, izkrivljenost, deformacija' — npr. spaczenie drzroi).w Ob tako trdno v izročilo zasidranem pripovedovalcu, čigar jezik je v prevodu jasno ločen od drugih glasov v romanu, se mora nujno spremeniti tudi jezik ostalih likov, saj ga pri Gombrowiczu prav tako zaznamuje osnovno spoznanje o nemožnosti sporazumevanja in suverenega obvladovanja jezika. Ker osebe v romanu ne govorijo, ampak »se jim govori«, njihov jezik ni poskus realističnega posnemanja govora določenega družbenega okolja, am- 57 Prim. Maličev prevod, str. 5: U utorak se probudih u ono muklo i bezdumo doba. kada se noč zapravo završila, a zora još niie dobro svanula. 5H Prim. npr. parodične vstavke v Šel igo v i noveli Odgovori in baterije. Katalog 2. Znamenja 11/12. Založba Obzorja, Maribor 1969:... kar Milena. Milena. Milena ni mogla nikoli videti, ker ni bila od tu. ker ni bila iz teh krajev in je imela klobuček in oči v daljne daljave, podane tja daleč in razprte ustne, da so bili zobje mokri od solz in postrani nagnjena glava . . . 59 Prim, opredelitev te vrste pripovedovalca v študiji B. Pogorelec Metodologija jezikovnostilistične raziskave Cankarjeve proze. J iS 1974/73, str. 272—277. 00 Tudi na zamsze brzemiennego iv konsekmencje bi veljalo prevesti bolj po gombrowiczevsko, npr. ob tem, posledic brejem vstopu. Op. T. Pretnarja. рак konglomerat, stilizacija v književnosti že stiliziranih govorov, ki pa pri posameznih likih uhajajo iz okvirov svoje ustaljene rabe. Najbolj očitna razlika med izvirnikom in prevodom je v govoru Mečka, takrat, ko bi rad iz sterilnega šolskega okolja stopil v preprosti, vulgarni, nižjeslojni svet. Njegov jezik ni ne iz enega ne iz drugega sveta, skonstruiran je iz vseh mogočih citatov iz različnih pripovednih položajev. Salamunova ga poskuša prevajati s posnetkom govorjenega jezika: i2t—122/49 A, tu jesteš! — wrzasnql. — Serwus, Jöziek, kolega! Wizytç skladam. /.../ Chodž, chodž, со tam bçdziesz piçtq sobie zaroracal. zaprowadž mnie do swych apartamentöw /.../. Jôzio, kolega, napijmy siç, rajcomač bçdziemy, gçboroac na wszystko, со popadnie... (-* A, tu si, je zavreščal. — Servus, Joži, kolega! Klanjam se (prim, še Maličev prevod, str. 107: U posjet ti dodjoh...)! /...J Daj no, kaj si boš neto belil (spet značilna gombrowiczevska katahreza, prenova frazeologema zaroracač sobie glorvç 'beliti si glavo', za take inovacije v jeziku slovenskega Mečka seveda ni prostora), popelji me v svoje sobane J. .J. Joži, kolega, pijva, se bova zezala, bova na vse frise pokala (gebomač je ena izmed zgoraj omenjenih tvorjenk iz geba) ...) -> A, tie si, je zavreščal. — Servus Joži, kolega! Obisk si dobu! /.../ Pejd, kaj se boš kisu, pel me u svoj apartma /.../. Joži, kolega, napijma se, se boma pogovorla, boma delala vsem ksihte ... 2.2 Opisi pokrajine Še ena romaneskna kategorija vzbuja pozornost zaradi pomenske vloge, ki je v izvirniku izrazito drugačna ko; v prevodu: opis zunanjega sveta. Y romanu je njegova vloga zgolj katahretična, pojavlja se ne glede na zgod-beno dogajanje, ga včasih celo nasilno in nerazumljivo prekinja, hkrati pa je opis popolnoma stereotipen, njegove sestavine so maloštevilne in preproste: v skladu z zgodbenim časom se dani, je dan ali pa se m raci, sem in tja letajo ptice (»Ptičice so posedale po drevesih ali letale...«) ali letala, se vozijo avtomobili, tramvaji in vozovi, skačejo kobilice. Pomembno strukturno vlogo dobi opis šele v zadnjem zgodbenem delu, v ljubezenskem prizoru med Jožkom in Zošo, ki je parodija secesijsko oblikovane pokrajine.61 Pri Šalamunovi pa je tudi opis podrejen komentarju, tragičnemu spoznanju o ujetosti človekove osebnosti v okolje: »V dokaz primerjaj svetle, sončne slike narave v prvem delu /..I — v drugem delu to vzdušje prav tako še srečamo, čeprav že v manjši meri /../ — v tretjem delu pa prevlada temna, moreča tonacija /. ./. Višek te mračnosti je dosežen v opisih Zošine pokrajine«.'2 V skladu s svojo interpretacijo Salamunova predvsem v prvih delih romana izboljšuje izvirnik, skuša opis vključiti v pripoved in ga podrediti njenemu toku. Popravlja ga na dva načina ali ga poetizira in s tem poudarja pripovedovalčevo prisotnost ali pa ga konkretizira, stopnjuje pomembnost prikazane stvarnosti za romaneskni svet: 1. 28/62... i obie potçgi zmagaly siç w cichvm powietrzu jesiennym, pošrod lisci spadajqcych z dçbu, m rozhomorze iycia szkolnego. a staruszek roozny zgarnial miotlq šmiecie do émietniczki. trawa z.ôlkla i niebo bylo blade... (-> in obe sili sta se merili v tihem jesenskem zraku, sredi listov, ki so odpadali s hrasta, o hrupu šolskega življenja, starček sluga je pometal smeti o smetišnico, travu je rumenela in nebo je bilo bledo) -> ... in obe sili sta tekmovali v tihem jesenskem zraku, sredi listja, ki je odpadlo s hrasta, o brnenju šolskega živžava. stari šolski sluga je pometal smeti na kup. trava je rumenela in nebo se je bledo svetilo . . . 61 Prim. Malic, str. 188. "2 Šalamun. Witold Gombrowicz in . . .. str. 26—27. 28/63 Babie lato mulo siç lenimie, gdyin tak szeptal. a lišcie spadaly ... (Babje leto je leno minevalo, ko sem tako šepetal, listje pa je odpadalo ...)-> Zlata jesen je tiho trepetala, medtem ko sem tako šepetal in listje je odpadalo... 35/70 Niebo na vvvsokošciach zrvisalo lekkie, pobladfe. chtodne i szvdercze... (Nebo v višavah se je povešalo lahko, pobledelo. hladno in posmehljivo...) Tam v višavah se je svetilo zračno, bledo, hladno, posmehljivo nebo... 2. Za konkretizacijo je značilno dodajanje besed, ki natančneje opredelijo predmet ali dogajanje (jata golobov za trenutek posedi na hrastu, hišnikov sinček se vrača iz sosednje trgovine, drobci prahu poplesujejo v sobi ne v zraku, kot je v izvirniku), in nenehno spreminjanje besednega reda. Gombrowicz namreč ne uporablja za opis značilnega besednega reda. pri katerem je v jedru poimenovanje na novo opaženega predmeta. Vsa opažena predmetnost pri njem zato učinkuje tako. kot da je na prizorišču od vekomaj — stari arzenal pobledelih krajinskih slik in razglednic: Letalo je brnelo nad hišami, muha je brenčala na okenski šipi. tramvaj je stokal na ovinku, ptički ščebetajo na drevju (po Šalamunovi pa: nad hišami je brnelo letalo, na okenski šipi je brenčala muha. tam daleč je cvilil tramvaj, po drevju ščebetajo ptički). 2.3 Teza romana Ferdydurke torej v slovenščini ni roman o romanu in njegovem nastajanju. Pri svoji klasični strukturi je lahko poveden in tvoren samo s svojo tezo. Za Šalamunovo je Gombrowiczevo delo zanimivo predvsem kot roman panifie!. delo. ki ga je, kot pripoveduje anekdota.6-'' mladi pisatelj ustvaril zato. da bi z njim osramotil svoje kritike in jim pokazal, kaj je prava literatura. Prav ta nereflektirani mladostniški upor proti vsemu staremu, predvsem pa institucionaliziranemu, je podlaga za poistovetenje Gombrowicza s slovensko generacijo mladih upornikov v šestdesetih letih. Ferdydurke je preveden kot primer zmage novega nad starini. Zato je vsa prevajalska ustvarjalnost usmerjena v ohranjanje domnevne pamfletistične svežine in ostrine, predvsem z različnimi aktualizacijami in poskusi prenosov v slovensko okolje. Najbolj opazna sta zamenjava Kikove pesmi s Krakarjevo84 (Gombrowicz je svojčas polemiziral s Pikom, Šalamunova pa s Krakarjem) in zamenjava naslovov pesniških zbirk, ki se nerazrezane valjajo po Zutinem predalu z medvojnjini slovenskimi,65 na slog romana pa močneje vplivajo drobni dodatki in spremembe, v katerih se izraža avtorjeva izrazito pejorativna, iro- 83 Jarzqbski, Gra ..., str. 186—205, je z analizo recepcije Spominov ugotovil, da H) delo med kritiki sploh ni bilo tako slabo sprejeto ali celo zavrnjeno, kot je trdil Gombrowicz. 84 150/176 Horyzonty pçkajo jak flaszki zielona palma pçczneje pod chinury / przenosze siç znowu do cienia pod sosny — sttjd : dopijam chciwym chaustem moja codziennq wiosnç. -»• V vonjavo jutro stopam prek poljan. Greni mimo žitnih njiv, ki bohotijo v vzponu se rasti, in se plodijo... Pomlad puhti iz njiv in s cvetnih vej... Zadihal z zemljo bom. srce naslonil k njej. da bom bogat in poln vse nje dobrot. , , , 85 149/176... Blade Swity i Wschodzuce Swity, i Switv Nowe i Nowe Switanie. i Epoka Walki. i Walka w Epoce, i Trudna Epoka, i Mloda Epoka. i Mlodziež na Czatach, i Czaty mtodošci, i Mlodošc' Walczqca. i Mlodošč Ыцса ... -» ... Bledi sviti in Radostni sviti in Novi sviti in V zarje nebeške, Pesmi življenja in V hladnem jutru in Pesmi trpljenja in Mlada leta in Pesmi boja in Boj v pesmi in Mlade setve in Solnce in sence in Nova mladina in Vesela mladina ... Tudi če gre pri Gombrowiczii res za prave naslove pesniških zbirk, je prevladujoča težnja po besedni igri. ki pripelje do absurdnih naslovov. nična ocena predstavljenega sveta. Naivni, omejeni in topi ljudje se spremenijo v naivneže, omejence in topoglavce, sçdy dzialaczy spolecznych (sodbe družbenih aktivistov) v sodbe družbenih oe/edelavcev, sgdy drobnych urzed-nikow (sodbe malih uradnikov) v sodbe drobnih uradnič/cov, rewolucjonista, ktory jeden dojrzaly ideal zwalcza drugim dojrzalym idealem (revolucionar, ki pobije zrel ideal z drugim zrelim idealom) pa v revolucionarja, ki pobije zrel odgovoren ideal z drugim odgovornim idealom. Avtorjev glas, ki ga v Ferdydurke bralec lahko razbere le iz načina konstruiranja romana, se preseli med romaneskne glasove, namesto parodije literarnega programa,68 ki povzema osnovna gesla poljskih avantgardističnih gibanj (zlitje umetnosti z življenjem, Witkiewiczev problem čiste forme itd.), dobimo pravi literarni program, ki spet poveže Gombrowieza z razmerami v slovenski neoavantgardi. 3 Sklep Vsak prevod — če naj postane sestavni del književnosti v novem kulturnem okolju — je neke vrste predelava, urezan po meri literarnega obzorja, v katerega se vključuje. Besedilo, izbrano za primerjavo, je zaradi svoje odprte strukture omogočalo prevajalki svobodnejšo pomensko hierarhizacijo bistvenih sestavin, s tem pa opaznejša odstopanja od izvirnika — tudi tista, ki jih lahko označimo kot značilna za prevajanje v slovenščino —, ki so na koncu privedla tudi do makrostrukturnih sprememb v romanu. Za poetiko prevajanja na Slovenskem je gotovo najbolj pomembno spoznanje, da je tudi prevod avantgardnega besedila lahko tako močno navezan na tradicionalno v književnosti in jeziku (skoraj nerazumljivo za ta čas se nam npr. zdi podrejanje umetnostnega besedila normam praktične stilistike, ki se v prevodu marsikje približujejo celo purizmu67), čeprav je sočasna recepcija do neke mere omogočala spregledovanje Gotnbrowiiczeve strukturne inovativnosti — v sedanji dobi komunikacij in lacanovske filozofije jezika, ki je v marsičem sorodna z Gombrowiczevo, je morebitni novi prevajalec ne bi mogel kar preskočiti. Da pa to ni zgolj stvar prevajalkine interpretacije, ampak njene ujetosti v določeno prevajalsko konvencijo, ki se ji podreja, nam dokazujejo mesta v izvirniku, ki bi s svojimi novimi jezikovnimi strukturami lahko utemeljevala njeno tezo o antropocentričnem občutju sveta.BS pa so zaradi svoje jezikovne »nenormalnosti« prevedena nevtralno. Ali lahko ugotovitev o simbolističnem izvoru tradicionalnih prvin v romanu posplošimo? Je simbolizem v slovenski književnosti 20. stoletja njena najbolj tvorna prvina? Odgovor na to vprašanje seveda prepuščamo razčlembi obsežnega korpusa prevedenih besedil in njeni primerjavi z natančno proučeno simbolistično poetiko. 00 Parodiranje raznih literarnih programov je na sploh značilno za Gombrowicze-\e dnevniške zapiske, prim. Dnevnik 1953—1956, str. 165: Z največjo ponižnostjo priznavam, jaz. črv, da se mi je včeraj v sanjah prikazal Duh in mi izročil Program, sestavljen iz petih točk . . . 87 Prim. op. 49. 68 Predvsem gre tu za konstrukcije, ki izražajo posameznikovo pasivnost, ne-močnost: 88/112... starszy przez mlodszego jest stmarzany... ni prevedeno kot starejši je ustvarjan od mlajšega, ampak starejšega ustvarja mlajši. Nove so tu Gombrowiczeve konstrukcije z roobec — O ten kult, to posluszenstwo ... dziewczyny ivobec pensjonarki i ruobec nowoczesnej (O, ta kult, ta poslušnost dekleta do gimnazijke in do sodobnice) -> O ta kult, ta poslušnost... mladega dekleta, gimnazijke in sodobnice (154/180). VIRI Gombromicz. Witold: D/.ieta I — IX (II. Ferdvdnrke). Wvdawnictwo literackie. Krakov—Vroclav 1986. Gombromicz. Witold: Ferdydurke (prevedla Katarina Salamun-Biedrzycka). Cankarjeva založba. Ljubljana 1974. LITERATURA Bahtin, Mih ail •. Teorija romana (prevedel Drago Bajt). CZ, Ljubljana 1982. Bolecki. Wlodzimierz: Poetyeki model prozv w dwudziestoleciu miçdzvwojennym. Ossolineum: Vroclav—Varšava—Krakov—Gdansk—Lodž 1982. Dobrzynska, Teresa: Metafora; Poetvka, Zarvs encyklopedvczny, Dziat II. torn IV. Wydawnyctwo PAN, Vroclav—Varšava—Krakov—Gdansk—Lodž 1984. Flaker, Aleksandar: Poetika osporavanja. ÄK. Zagreb 1982. Gjurin. Velemir: Oblikovna vzporeditev Zupančičeve .»Vseh živih dan« in njenega angleškega prevoda, Oton Zupančič v prevodih. Zbornik društva slovenskih prevajalcev 4, Ljubljana 1980 (str. 66—80). Gombrowicz i krytycv, Wvdawnictwo literackie, Krakov—Vroclav 1984. Jarzebski, Jerzy: C.ra w Oombrowicza, PIW, Varšava 1982. Lyons. John: Semantvka 1 (prevedel Adam Weinsberg), PWN, Varšava 1984. Malic, Zdraoko: Književno djelo Witolda Gornbrowicza. Zagreb 1965 (doktorska disertacija). Popooič, Anton: Teôria umeleckého preklada, Tatran 1975. de Roux. Dominique: Rozmowv z Gombrowiczem, STOP, Varšava 1986. Skorupka Stanislam: Slownik frazeologiczny jijzyka polskiego, Wiedza powszechna. Varšava 1974. Slownik jçzvka polskiego. PWN, Varšava 1984. Slownik terminôw literackieh (M. Glowinski. T. Kostkiewiczovva. A. Okopieii-Sla- winska. J. Slawinski). Vroclav 1976. Slownik wyrazöw bliskoznacznych (pod redakcjq Stanislawa Skorupki). Wiedza powszechna, Varšava 1984. Salamun-Biedrzycka, Katarina: Witold Gombrowicz in Ferdydurke. Ferdydurke. Cankarjeva založba, Ljubljana 1974 (str. 5—37). Ista, Tlumaczqc Ferdvdnrke. Literatura na swiecie. Czerwiec 1975. nr. 6 (50). str. 312—320. Ista, Spremna beseda. Varujte me, mile zarje (iz sodobne poljske proze). Mladinska knjiga, Ljubljana 1983 (str. 153—168). Vodnik. France: Poljsko-slovenski slovar, DZS. Ljubljana 1977. STRESZCZEN1E Artvkul jest prôbq takiego rodzaju interpretacji modifikacji translatorskiej. ktôra w szerszvm zakresie badan pozwala na okrešlenie podstawowych zasad po-etvki translatorskiej danej epoki. Ferdvdnrke (1937) Witolda Gornbrowicza, teksi bçdqcv przedmiotem analizv porôwnawczej. dziçki swojej otwartej strukturze ua-daie sie w procesie translatorskim do dosyé dowolnej hierarchizacji podstawowych skladnikôw warstwv jçzykowej utworu, со spowodowalo w wypadku przekladu sloweriskiego istotne zmiany rnakrostrukturalne powiešci. Analizujqc przede wszv-stkim zjawisko katachrezy, tvpowej figurv jçzykowej Gornbrowicza. autorka do-chodzi do wniosku, že w tlumaczeniu sloweriskim formalne šrodki awangardvzmu jçzvkowego Gornbrowicza zostalv poprzez zacieranie ich zneutralizowane. Sklad-niki innowacji jçzykowych byly zastqpione tradycyjnvmi elementarni narracji po-wiesciowej. charaktervstvcznvmi dla prozv sloweriskiej v okresie modernizmu. UDK 808.63-5 (091) Majda Метке ZRC SAZU, Ljubljana BESEDOTVORNI POMENI IZSAMOSTALNIŠKIH GLAGOLOV V DALMATINOVI BIBLIJI* Skoraj pri sedmini od pribl. 3300 glagolov v Dalmatinovi Bibliji je s precejšnjo gotovostjo določljiva samostalniška podstava, kar dokazuje visoko produktivnost tvorbenega modela. Ugotovljeni besedotvorni pomeni kažejo pestrost, ki ne zaostaja za današnjim stanjem. Odsotnost redkih še pričakovanih odtenkov besedotvornih pomenov je prej znamenje neaktualnosti potreb kot pa tvorbene nemoči. Osnovni besedotvorni tipi so ohranili produktivnost do danes. V naslednjih stoletjih se ie močneje spremenil le sestav izsamostalniških glagolov, saj so iz rabe izginjali predvsem tisti s prevzetim samostalnikom v podstavi. With a high degree of certainty, almost one seventh of the approximately 3300 verbs in the Dalmatin Bible are analyzable as derivatives from a substantive; de-substantival derivation, then, must have been highly productive. The diversity of the word-formational meanings found in the Dalmatin Bible is no smaller than today; some shades of word-formational meanings that one might expect to find are. indeed, lacking, but their absence signifies that at the time they were not needed, it is not a sign of derivational deficiency. The basic word-formative types have remained productive even today. What has changed considerably is only the system of de-substantival verbs: many of the verbs with a borrowed substantive at their base have fallen into disuse. 0 V glagolskem besedju Dalmatinove Biblije1 je približno pri sedmini glagolov ugotovljiva samostalniška podstava.2 Tak delež dokazuje visoko produktivnost tvorbenega vzorca, številne nove tvorjenke pa kažejo, da ta tudi v drugi polovici 16. stoletja še ni začela pojenjevati. Ker je Dalmatinova Biblija najpomembnejši prevodni dosežek slovenske protestantske književnosti 16. stoletja; ker je v njej zaradi vsebinske zahtevnosti in razgibanosti pričakovano razgrnjen velik del aktivno rabljenega besednega zaklada tega časa; ker predstavlja zgledno jezikovno normo ne le za 16. ampak tudi za naslednji dve stoletji: je ugotovitve o besedotvornih pomenih in skladenjskih lastnostih izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji mogoče predstavljati kot označevalne za knjižnojezikovno prakso slovenskih protestantov.3 * Osnovo pričujočega (razširjenega) prispevka predstavlja eno od poglavij avtoričine magistrske naloge: Besedotvorna in semantična struktura glagola v jeziku Jurija Dalmatina, 1984 (1985). 1 J. Dalmatin, BIBLIA, TV IE, VSE SVETV PISMV, STARIGA inu Noviga Teftamenta, Slovenfki, tolmazhena, fkusi 1VR1A DALMATINA. Gedruckt in der Churfürftlichen Sächfifchen Stadt Wittemberg / durch Hans Kraffts Erben. 1584. Faksimile, Ljubljana, 1968. 2 Samostalniška podstava je ugotovljiva pri pribl. 240 nesestavljenih in pribl. 220 sestavljenih glagolih v Dalmatinovi Bibliji. S pomočjo kartoteke, ki jo predstavlja popolni izpis Dalmatinove Biblije, je bilo ugotovljeno tudi skupno število glagolov: pribl. 3300. Kartoteko je izdelala Komisija za historične slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 3 Ugotovitve, ki jih je v izčrpni, sistemsko celoviti predstavitvi tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi nanizala A. Vidovič-Muha, takšno sklepanje potrjujejo. A. Vidovič-Muha, Struktura glagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Slavistična revija (dalje SR) 32 (1984), 245—256, in Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobju 6, Ljubljana, 1986, 349—374. Ilustrativne bi lahko bile tudi pri osvetljevanju jezikovnih značilnosti zvrstno določenega besedila biblijskega prevoda, kar pa je spet osrednja zvrst 16. stoletja. O.t Zaradi štiristoletne časovne odmaknjenosti je ugotavljanje sestava in s tem v zvezi končnega števila izsamostalniških glagolov v Dalmatinovi Bibliji zapletena naloga. Otežuje jo veliko število glagolov s prevzetim samostalnikom v podstavi. Pri večini od teh se je besedotvorni proces dogajal v tujem jeziku. Pogosto jo ovira različna in težko razpoznavna stopnja za-strtosti besedotvornega pomena, sem ter tja pa še nejasna smer tvorbe oz. možnost dvojnega pojmovanja podstave (npr. šum — šumeti). V dvomnih primerih so kot vodilo uooštevani izsledki etimologije.4 0.2 Ugotavljanje besedotvornih pomenov je potekalo s pomočjo skladenjske pretvorbe. Pri tem so bili upoštevani teoretični in metodološki dosežki sodobnega slovenskega besedotvorja.5 Da pa bi sinhrono določanje i. i. govorne oz. skladenjske podstave in z njeno pomočjo ugotavljanje besedotvornega pomena izsamostalniških glagolov ne odvedlo predaleč od dejanskega stanja, je vzporedno teklo sobesedilno preverjanje dobljenih besedotvorno-pomenskih vrednosti. Pri ugotavljanju pravilnosti skladenjske pretvorbe so bile v veliki meri upoštevane tudi sopomenske opisne možnosti iz Dalmatinove Biblije. Analiza je bila usmerjena predvsem na prvostopenjske izpeljanke.® 0.3 Pri razvrstitvi besedotvornih pomenov so upoštevani delovalniki be-sednozvezne skladenjske podstave. njihova sklonska izraženost,7 različnosi jedrnih glagolov ter skladenjsko razmerje med jedrnim glagolom in razvijajočim členom. 1 Sami + Glag 1.1 To, kar izraža podstavni samostalnik (PoSam). je. gre. se pojavlja, pada...': dei-i Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen — Primus Trüber und seine Zeit«, Tübingen, 1986 (v tisku). Izpostava je v večini tovrstnih primerov posneta po Lutrovem zgledu.12 Običajno je izrabljena za natančnejšo lastnostim določitev osebka. Neredko je opravičljiva s stavčnočlensko simetrijo, kar pomeni, da je stilno pogojena. V tej skupini glagolov številčno prevladuje besedotvorno obrazilo -iti. Pri dežiti je bilo kasneje zamenjano z -uoati -ovati oz. -evah'.13 Podstavni samostalniki označujejo vremenske pojave (blisk, dež, rosa) ali snov (prah). Skupino so v 16. stol. zaokrožali glagoli, izpeljani iz samostalnikov, ki označujejo enega od časov dneva (daniti se, nočiti se). Npr.: Diejcit, fe dani, dan gori gre (Bohorič, AH, 1584, S 13); es Nachtet, noctefcit. nuzh fe dela, Je nozhy (Megiser, 1592, k5a). Predponskih uresničitev naštetih glagolov v Dalmatinovi Bibliji ni. 2 Glag + Sami 2.1 'Biti to, kar izraža PoSam : gospod-ovati < 'biti gospod'; erbati, goljufati, hlapčooati, kmetovati, kraljovati, kurbati, mojstriti mojstrooati, ose-benjovati, pričati — pričovati, romati, tolmačiti — tolmačcoati. V isti niz bi bilo mogoče uvrstiti še glagola družiti se in gostovati se, pri katerih je besedotvorni pomen 'biti to. kar izraža PoSam' vezan prav na sopojavljanje morfema se.14 Našteti glagoli so v Dalmatinovi Bibliji rabljeni prisojevalno. Pri večini je ugotovljiva tako prehodna kot neprehodna raba. Npr.: GOSPVD krajluje, figa fe Semla ve/feli (1, 304 а): Bo/ lili ti z he s nas krajlooal, inu zhes nas gofpodooal? (1, 24 a). Med prehodnimi glagoli je več predložnih: družiti se k (možu), gospodovati čez (ribe, nas)-, gostovati se z (njo), kraljovati čez (nas) ; kurbati se za (ptujimi bcguoi), kurbati se z (mnogimi lotri). Ob povratnem glagolu kurbati se je bila v rabi tudi nepovratna dvojnica kurbati. Osamela pojavitev glagola oscbenjovati nakazuje neprchodnost. Glagola mojstriti — mojstrooati sta rabljena samo tožilniško, glagol hlapčooati pa samo dajalniško prehodno: hlapčooati komu. Podstavni samostalnik je v povedkovodoločilnem ujemalnem razmerju z opisnim glagolom. Vršilec dejanja oz. nosilec poteka ali stanja je ob glagolih s tem besedotvornim pomenom v Dalmatinovi Bibliji praviloma oseba. Neosebni (neživi) vršilec dejanja signalizira preneseni pomen, npr.: dèrshi fvoj lesik, de hudu negooory, inu /ooja uftna, de negolufajo (III, 121 a). Med naštetimi glagoli pojavnostno prevladuje obrazilo -ovati -ujem. Ce odštejemo primere, kjer takšna obraziljenost naznačuje drugotno tvorjene nedovršnike, se obrazilo številčno izenačuje z -ati -am: vsako se pojavlja pri petih glagolih. Obrazilo -iti -im je redkejše (2 glagola). Sestavljenost s pred- 12 Prav z opazovanjem primerov, kjer je podstavni samostalnik sobesedilno posebej izpostavljen, kar do neke mere povzroča istorečnost, je mogoče še natančneje določiti meje Dalmatinove prevodne odvisnosti oz. neodvisnosti od Lutrove predloge. Z njimi je v posameznih primerih merljiva tudi stopnja leksikaliziranosti besedotvornega pomena. 13 Glagol deževati je v drugačnem pomenu naveden že v H i pol i to vem rokopisnem slovarju: Diluvio. mässeren. vodeiiizhiti. s'vodö polivati, shkrofiti, povud-nia biti, defhéviti, defhovâti, povodniti (Dictionarium trilingue, 1711/12, 1.181). Poli lin skuša z oblikovno različnostjo para dežiti — dežuvati obseči razliko v bolj in manj omejenem trajanju dejanja: Dèfhûje de'fhuvati. Es regnet immer. Pluit continuo: Defhy. Regnen. Pluere. (Tu inalu besedishe treh jesikov. 1781, D3b.) 14 Glagol družiti koga k v Dalmatinovi Bibliji nastopa z besedotvornim pomenom 'delati koga druga', za glagol gostiti koga pa je mogoče predvidevati besedotvorni pomen 'imeti koga v gosteh'. ponami in izpredložnimi levimi obrazili izpričujejo le nekateri od naštetih glagolov: pričati nastopa v sestavi 7, iz-, pre-, .s- in za-; družiti se s pri- in z-, glagoli goljufati, rnojstriti in tolmačiti pa le s po enim levim obrazilom (o-. pre-, s-). Izhodiščnim glagolom dodana predponska in izpredložna obrazila so spremenila predvsem njihov pomen in vidsko vrednost, vezavo pa le redko: npr. pričati čez koga — izpričati kaj. Njihov nadaljnji pomenski razvoj je neredko zabrisal jasnost besedotvornega pomena. Podstavni samostalniki opredeljujejo vršilca dejanja oz. nosilca poteka ali stanja glede na poklic (kmet, hlapec), vlogo ali položaj (gospod, kralj, gost, erb, mojster), lahko pa tudi glede načina delovanja in obstajanja (goljuf, romar). 2.2 Z osnovnim skladenjskopretvorbnim vzorcem ni mogoče obseči besedotvornega pomena vseh naštetih glagolov. Najpogosteje zahteva spremembo podobnostni pomen, ki je rezultat pomenskega razvoja: kmetovati < 'delati kot kmet' ali 'opravljati delo kmeta'. Razpoznavnost omogoča sobesedilo: je enu Méftu pèr Murji s'malim folkom dobil, inu je ondi krajloval, kakàr en Kraji (II, 184 b). Pri navedenem primeru je podobnostni pomen celo presežen, saj glagol nastopa s pomensko vrednostjo 'vladati'. Tu in tam je na pomenski razvoj glagola, s tem pa tudi na zastrtost osnovnega besedotvornega pomena, sobesedilno opozorjeno celo z istorečnim vršilcem dejanja oz. nosilcem stanja ali poteka. Npr.: Dalmatin: Skusi mene Krajli krajlujo . . . Skusi mene Viudi go f podu jo (I, 319 b), Luter: Durch mich regiern die Könige .. . Durch mich herrschen die Fürsten (11/1104). Pomenskorazvojno pričakovana motivacijska razširitev, ki jo potrjuje tudi sobesedilno preverjanje, je ugotovljiva še pri nekaterih glagolih: npr. pri glagolskem paru pričati — pričoouti < 'biti priča' in 'dati/dajati pričo'. Oddaljevanje od okvirno določenega besedotvornega pomena je zaznavno tudi pri glagolih gostovati se in gostovati (koga) s pomenoma 'imeti gostijo' in 'prirediti gostijo komu . Tudi pri glagolskem paru rnojstriti — mojstrooati je leksikaliziranost pomena dosegla visoko stopnjo.15 Glagola sta danes živa le še v knjižni rabi (SSkJ II. 826), njun pomenski spekter pa se s stanjem v 16. stol. ne ujema. 2.3 Besedotvorni pomen 'postati to, kar izraža PoSam" izpričuje sestavljeni glagol posvačiti se, varianto 'postati tak kot to, kar izraža PoSam pa glagol pojuditi se. Na podobnostni pomen bolj ali manj izrazito kaže sobesedilo, zanesljivo odkrivati pa ga je mogoče tudi po primerjalni poti:10 15 Dokaz za to je tudi široka pomenska razlaga Lutrove rabe glagola, dodana sodobni žepni izdaji Lutrove Biblije: meistern (m. Akk.) — (jds.) Lehrer sein, (jmdn.) Vorschriften machen, (elm.) in den Griff bekommen, besser tun, besser missen, (etro.) aussetzen, bemängeln (LB, 351*). S tovrstnimi razlagami so opremljene tiste besede iz Lutrove Biblije, ki pomensko izraziteje odstopajo od današnje rabe: prim. Worterklärungen zur Lutherbibel von 1545; v: D. M. Luther, Biblia, Das ist die gantze Heilige Schlifft Deudsch auffs new zugericht, Wittenberg, 1545, Deutscher Taschenbuch Verlag, München, 19T4. 10 S primerjalnim vključevanjem Japljevega prevoda«, to je prvega celotnega katoliškega prevoda, ki ga je konec 18. stol. oskrbel Jurij Japelj s sodelavci, je mogoče jezikovni razvoj zanesljiveje začrtati, hkrati pa ga po dveh stoletjih tudi že preverjati. 1. Dalmatin: ti) ptuji od Rimu, I udje. inu kir (o le pojudili, K reter ji inu Araberji (111. 61 b); 2. Dalmatin: inu Jo Stephana isvolili. . . inu Nikanora ... kir fe je bil po- judil (111, 64 a); Trubar: inu Miclausha Antioskiga, kir ie od te Aydouske liti ludouski Veri bil Itopil (Ta pervi deil tiga noviga testamenta. I"557. 348): Luter: ond Nicolaum den J Ude genossen (111/2201): Japelj: Inu Niklaosha preobernenza is Antiohie (10 28). Primerjava z nemškim prevodnim zgledom nakazuje eno najbolj tipičnih ubesedovalnih razlik med Lutrom in Dalmatinom. Jedrnato Lutrovo izražanje s samostalniki, zlasti še s samostalniškimi zloženkami, je Dalmatin pogosto nadomeščal z glagolskimi opisi. Čeprav je tak postopek lahko posledica ubesedovalnih zadreg, pa je z njim jasno nakazana drugačna upo-rabnostna razvrstitev besedotvornih vzorcev in celo besedotvornih vrst. Na osnovi primerjanja postaja še bolj očitna živost besedotvornih vzorcev, preverljiva pa je tudi funkcionalnost njihove izrabe. 2.3.1 Med tvorjcnimi glagoli v Dalmatinovi Bibliji predstavlja poseben podtip besedotvornega vzorca in pomena tvorjenka usiriti se < 'postati sir' ali 'spremeniti se v sir". Ločeno obravnavo opravičuje tudi sprememba razmerja med osebama v pomensko ekspresivncjše razmerje med osebo in stvarjo (PoSam označuje snov). Tudi v tem primeru se povratni glagol po besedotvornem pomenu razlikuje od nesestavljenega nepovratnega glagola širiti. ki ga Dalmatin v Bibli ji ni rabil: < 'delali sir". Dalmatin: Néfi Ii ti mene kakor mleku molsel. inu kakor Sir puftil fe ofiriti? (I, 269 a); Luter: Hastu mich nicht wie Milch gemolcken ond ivie Kese lassen gerinnen? (1/927). Primerjava z Lutrom kaže, da do istorečnosti prihaja po naključju, saj je Dalmatin glagol gerinnen prevedel z domačo izsamostalniško ustreznico usiriti se. V naslednjih stoletjih se je raba glagolov bogooati in osebenjooati močno zožala.17 Japelj ju nadomešča s sopomenkami ali s sopomenskim opisom.18 Npr. 1. Dalmatin: bogu j meni fkusi Duha Uga bogovanja (I. 166 a): Japelj: Prerokuj meni s'ogunuvâofkim duham (2'133); 2. Dalmatin: Vftani inu pojdi, ti inu tooja hi/ha. inu offebejnuj, ker kuli more/h (I, 207 b); Japelj: Vsdigni fe, inu podaj se na pot, ti, inu *voja hi I ha, inu prebivaj kakôr ptuja kjer koli samorefli (2 447). Iz knjižnojezikovne rabe je zaradi tuje podstave izginil glagol erbati. Glagol posoačiti se Pleteršnikov slovar še navaja (II, 177). SSK J pa nič več. Ekspre- 17 Prvi je v SSKJ označen s star. (SSKJ L 163), drugi (osebenjkovati) pa s kvali-fikatorjem nar. (SSKJ 111. 444). 18 M. Orožen je z natančno izdelano tipologijo leksikalnih razlik osvetlila razmerje Dalmatin — Japelj, ugotovitve pa upor.abi.la za oceno stopnje in smeri jezikovnega razvoja v dveh stoletjih: (dramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu biblije (1584—1784—1802). Protestantismus bei den Slowenen, Wien. 1984. 153—179; Smernice knjižnega jezikovnega razvoja od Jurija Dalmatina do Jurija Japlja (1584—1784). jezik in slovstvo 30 (1984/85), 217—223. sivni predznak uporabnostim omejuje glagol kurbati se (SSKJ II, 532). Njegova nepovratna dvojnica je iz rabe izginila. Nekateri glagoli so pomensko zastareli (npr. gostovati). Besedotvorni tiui. s katerimi je bil v 16. stol. izražen besedotvorni pomen biti to. kar izraža PoSam', so ohranili produktivnost.19 3 Glag + Sam,i 3.1 'Delati/narediti, opravljati opraviti, ustvarjati ustvariti to. kar izraža PoSam': greš-iti <. 'delati greh(e)'. Glagoli coprati, kaši jati, koreniti se < 'gnati koren(ine)', mašovati, prašiti < 'delati praho', ropotati in šumeti so v Dalmatinovi Bibliji rabljeni samo neprehodno. Neobvezno jih spremljajo okoliščinska dopolnila: kakor fe v'Papefhtvi vidi, de I o nijh Cerqve v'kate-rih Mafhujo, taku terdnu obsi/dane kakor eni Tabri (II, 103 a). Isti besedotvorni pomen je ugotovljiv tudi pri glagolih, za katere so poleg neprehodnih rab običajne tudi prehodne, ki so pogosto predložno izražene-bojovati/bojooati se: bojovati zoper (sovražnike) za (svetnike), z (nami) bojovati se zoper (hudiča)/za (tu), z (Judam): grešiti zoper (Gospoda): igrati (Gospodu), igrati (basen)/(pasi joti) (tragedijo) : losati za (suknjo)/čez (nje)/če/ (mojo suknjo): of rati (of re) (darove): pleniti (deželo) /(ajde): roditi (sina) (sad); ropati (živino)/(skednje); šaliti se z (božjo besedo): vojskovati zoper ( Abimeleha)/z (Izraelom)/vojskovati se s (hudičem). Boseclotvornopomensko se od naštetih glagolov ne razlikujejo glagoli, ki so v Dalmatinovi Bibliji samo prehodno rabljeni: nor. muštrati folk < 'opravljati inušter ('pregled')' koga/česa: končati lažnike, mesto; pildati koga. Preverjanje stavčnih uresničitev kaže. da je besedotvorni pomen večkrat širši od izhodiščno določenega in do neke mere integralnega. Ker glagol peniti se hkrati označuje proces ustvarjanja in stanje, bi njegov besedotvorni pomen lahko obsegla šele razširjena pretvorba: 'delati in imeti pene'. Pri glagolu znamenjovati se je težko odločiti, ali je v ospredju rezultat dejanja ali njegovo podeljevanje: delati in dajati znamenja'. Znamenje kot rezultat dejanja je lahko sobesedilno tudi natančneje določeno, npr. left te snaminu-jem s'krishom tiga isvelizhanja (1. с TI b). Pomenska sestavina podeljevanja je praviloma vezana na prehodne glagole, kar vodi k sklepu, da parov kot krstiti — krščovati ter ofrati — ofronati ne opravičuje le razlika v trajanju dejanja, ampak so neredko še dodatno pomensko osmišljeni. Ponavljalni glagoli so nekoliko pogosteje rabljeni neprehodno (oz. ne tožilniško prehodno). V ospredju je glagolsko dejanje samo in zato besedotvorni pomen 'delati to. kar izraža PoSam' ne zahteva razširitve. V skladu s povečanim številom vezavnih možnosti izsamostalniških glagolov je vse izrazitejši tudi upad skladnosti besedotvornega in leksikalnega pomena. Npr. rodilniška vezava glagola grešiti odkriva predkrščanski pomen glagola 'ne zadeti, miniti, izgubiti' (Bezlaj, ESS J I. 174): Ti vfe te poteptal h, kateri tvoih Praud grilhé (l. 311 a). Predvidljiva je tudi zatemnitev besedotvornega pomena pri glagolu štrikuti, ki nastopa le v zvezi štrikati mrežo 'plesti mrežo', in ne več < 'delati mrežo iz štrikov'. Po skladenjskih lastnostih se mnogim od naštetih glagolov približuje tudi glagol flancati, čeprav se besedotvornopomensko ne izenačuje docela z njimi: <'saditi fiance'. V ospredju ni rezultat dejanja, ampak razmeščanje tega. 19 Na to kažejo primeri, navedeni v razpravi A. Vidovič-Muhe Primeri tvorbnih vzorcev glagola, SSKLJ 2t (1985), Ljubljana, 47—61 (50—51). kar izraža podstavni samostalnik. Številne prehodne rabe kot tudi ustreznični niz iz Registra pa kažejo, da glagol nastopa v pomenu 'saditi' in da je tudi pri njem besedotvorni pomen že zastrt: Pèrpelaj nje noter, inu flanzaj je na tej Gorri tooje erbfzhine (1, 45 a); Flanzati (Crajnfki) safaditi (Slovenlki, Besjazhki) jaditi, ozepiti (Hervazki, Dalmatinlki, lftrianlki, Cralhki) (111, Cel V a). Z upoštevanjem pogosteje rabljenih nadomestnih opisov iz Dalmatinove Biblije se je mogoče precej približati razumevanju besedotvornega pomena izsamostalniškega glagola v 16. stol. in predvidljivo skladenjsko pretvorbo prilagoditi le-temu. Približevanje praviloma poteka z vključitvijo manj splošnega jedrnega glagola, npr. losati < 'metati/vreči los', in ne 'opravljati/opraviti los'. V vlogi jedrnega glagola besedne zveze, ki kot skladenjski opis nadomešča ustrezno tvorjenko, pogosto nastopa glagol delati. Najpogosteje se z njo izmenjuje. V Dalmatinovi Bibliji je praviloma v številčni premoči tvorjenka, torej krajša, ekonomičnejša možnost: npr. glagol grešiti je pogostejši kot zveza delati greh/grehe; ofrati — ofrooati nastopata pogosteje kot zveza delati ofre; špotati se (komu) pogosteje kot zveza delati špot (iz koga). Pravo nasprotje soobstajanja dveh enakovrednih izraznih možnosti predstavljajo zveze, ki nimajo enobesedne ustreznice (npr. delati punt), pa tudi tvorjenke, ki ne potrebujejo opisne razbremenitve (npr. šaliti se). S podstavnimi samostalniki je praviloma označen rezultat dejanja izpeljanega glagola. Pomensko so precej različni, vendar abstraktnost močno prevladuje nad konkretnostjo. Njihov razpon sega od abstraktnih pojmov (greh). preko oznak dejanj, procesov in stanj (maša, igra, los, šala, rod 'porod'), ki jih je prav tako moč izenačevati z rezultati dejanj izpeljanih glagolov, do konkretnih predmetov (koren). V ospredju sta besedotvorna tipa -iti -im in -ati -am. Pojavnostno sta precej približana (11 : 8). Tvorba z besedotvornim obrazilom -ooati -ujem močno zaostaja (4 glagoli). Do izrazitejšega tekmovalnega razmerja med naštetimi tremi obrazili bi utegnilo priti le, če bi glagoli pleniti in plenjati — plenjo-oati, kjer nastopajo ob isti podstavi. ne bili v tako izrazitem številčnem ne-ravnovtsju (16x : 3x — 2x). Glagol šumeti, ki je skupini zaradi možnosti dvojnega pojmovanja podstave dokaj pogojno pripojen,2® izpričuje še -eti -im. Glagoli s tem besedotvornim pomenom so v Dalmatinovi Bibliji prisoje-valni. Razen glagolov koreniti se in šumeti vsi nastopajo z osebnimi vršilci dejanja oz. nosilci poteka ali stanja. Vzporedne brezosebne rabe so redke, npr. Sakaj s'Boshjo beffedo /e nej fhaliti (II, 196b). Netipični vršilec dejanja. predmet ali okoliščinsko dopolnilo zanesljivo opozarja na pomensko spreminjanje, npr.: ty odtéti od Hifhe luda ... bodo fe /pet pod fe, korenili, inu nad /e fad nef Ii (II, 15 a) (v vlogi vršilca dejanja se namesto rastline pojavlja človek); Pole, njega Duh popada, inu on sdajci opye, inu ga tèrga, de le pejni (111. 36 b) (tekočina -> človek); Inu njegova fhtima, kakor velike oodé Piumé (III, 138a) (premik od tipičnega k netipičnemu je nazorno izpeljan z neokrnjeno primero). Istorečnost, ki nastaja z izpostavo podstavnega samostalnika, je tudi pri glagolih s tem besedotvornim pomenom najpogosteje izrabljena za kakovostno 20 Tudi nekatera druga razmerja glagolov in samostalnikov (npr. kašljati — kašelj in ropotati — ropot) niso povsem izčiščena glede smeri tvorjenosti. ali vrstno določitev. Praviloma je usmerjana s prevodno predlogo. Npr. Dalmatin: AK.U gdu vidi fvojga Brata gréfhiti en greh, nikar k'fmèrti (III, 126 a) — Luter: so jemand siliet seinen Bruder sündigen eine sunde /nicht zum tode (III 2430). Nasprotno pa izpostava podstavnega samostalnika ob ropati ne pomeni pomenske izenačitve, saj samostalnik označuje to, kar je bilo pridobljeno z ropanjem: le lamuzh Shivino inu roup téh Méft, [mo nam rupali (I, 102 a). V Japljevem prevodu tvorjenko iz Dalmatinove Biblije pogosto zamenjuje sopomenski opis (prim, prevod citiranega primera: Kateri oej, de njégoo brat en greh Iturij, kateri ni sa fmèrt (10'544, (1786)). Levo obraziljenim glagolom zaokrožiti, zajeziti, zmiriti ustrezajo le pretvorbe z dovršnim jedrnim glagolom: za-krož-iti < 'narediti krog". Ti glagoli v Dalmatinovi Bibliji nastopajo sami, brez izhodiščnih nesestavljenih nedo-vršnikov. Na predponsko ali predložno levo obrazilo so poleg funkcije izražanja dovršnosti vezane še diuge pomenske vrednosti, ki jih oddaljujejo od izhodiščnih glagolov. Do danes je iz knjižne rabe izginilo veliko glagolov s prevzetim samostalnikom v podstavi (npr. coprati, losati, muštrati). Nekateri se uporabnostim niso okrepili in so še naprej ostali na obrobju (npr. flancati, štrikati). Drugi so potrjevali produktivnost besedotvornega vzorca z nadaljnjim levim obra-ziljenjem. Glagol koreniti je nadomestila tvoijenka iz izpeljane podstave: ko-reniniti. Najbogatejšo levo obraziljenost izpričujejo glagoli grešiti (po-, pre-, z-), koreniti (iz-, o-, u-) in deliti, ki je prisoten tudi v številnih glagolskih kalkili (raz-, u-; narazenrazdeliti itd.). Coprati ima edini od glagolov s prevzeto podstavo ob sebi dva dovršnika. nastala z levim obraziljenjem (ob-, pri-). Sestavljivost s po eno predpono izpričujejo glagoli roditi (pre-), znamenovati (za-), kašljati (od-), pleniti (o-), ropati (ob-). Leva obraziljenost podstavne glagole pomensko spreminja, menja pa tudi njihov vidski pomen. Izrazitejša sprememba besedotvornega pomena nastopa pri glagolu /zfcoreniii <'odstraniti s korenom'. Razumevanje prenesenega pomena je v Dalmatinovi Bibliji olajšano z robno opombo: taku hozhem je ft nje *iskoreniti is moje de-shele, katero [im jeft пут dal (I. 237 b) — *cillu satréti. Ista pomenska vrednost je ob glagolu ausrourtzeln omenjena kot značilnost l.utrove rabe: aus-murtzeln — völlig vernichten (LB. 307*). Pri glagolih obcoprati (koga) in obšrangati (mesto) je ugotovljiva sprememba besedotvornega pomena: coprati <. 'delati copie' obcoprati (koga) <'obdati (koga) s copri'; šrangati < 'postavljati šrango/šrange' — obšrangati (mesto) < 'obdati (mesto) s šrangami'. 3.1.1 Delati/narediti iz česa to, kar izraža PoSam ali spreminjati/spremeniti kaj v to, kar izraža PoSam: del-iti (deželo) < 'spreminjati deželo v dele'; tako še polooičiti in razkrušiti < 'spremeniti v kruh(e)' ('drobec, gruda, kepa , Bezlaj, ESS J II, 104). Npr. my nemarno leta S. Sacrament refkrujhiti ali po-looizhiti (1, с II a). Glagol razkrušiti danes učinkuje besedotvorno nemotivi-rano. Stopnja zastrtosti besedotvornega pomena v 16. stol. ostaja uganka. Glagol polooičiti je izpeljan iz tvorjene podstave (pol > polovica). Oznaka knj. v SSKJ kaže, da danes ni več splošno rabljen (SSKJ III, 780). Podstavni samostalniki v vseh treh primerih označujejo del celote. Zaznaven je en sam besedotvorni tip: -iti -im. Pojavitev tretjega delovalnika, ki je skladenjsko izpeljana z dajalniško ali predložno tožilniško vezavo izsamostalniškega gla- gola, kaže, da je besedotvorni pomen treba razširiti s pomensko sestavino dajanja: Inu ta z/ia.s pride, de on jooim otrokom ima erbfzhino deliti (1. Ill a); Po Sobboti fo ony ta roup dilili mej oboge, oduve inu /irote (II, 200 a). Zveza deliti kaj s kom, dobljena na osnovi primerov, kjer je pomenskoraz-vojno v ospredje pomaknjeno stanje (npr. Kleazar... Dely s'losuam red Kanaan/ко deshelo (1, XIV b)). pa narekuje pretvorbo imeti del". 3.1.2 'Izločati to. kar izraža PoSam': .solz-iti se < 'izločati solze'. Poleg glagola solziti se je sem mogoče uvrstiti še glagol gnojiti se, ki se po besedotvornem pomenu razlikuje od glagola gnojiti (kaj) esedotvorni pomen izpričuje tudi več sestavljenih glagolov, ki se v nesestavljeni obliki v Dalmatinovi Bibliji ne pojavljajo: pokositi, raz-/skva-siti, razžagati, zarigljati, zažiglati pravico (< zažigalna pravica) < 'potrditi pravico z žiglom'. Vi •šilec dejanja je praviloma oseba. Tožilniško izraženi predmet, na katerega je usmerjeno dejanje glagola, je običajno stvar, le pri gajžlati oseba. Oddaljitev od teh dveh stalnic je navadno znak prenesenega pomena ali pomenske širitve (npr. En nuzhizh ta drugi brufsi, inu en Mosh tiga drusiga (I. 326 b). Redke neprehodne rabe so opravičljive bodisi s sobesedilno naslonitvijo, lahko pa kažejo na povečano stopnjo leksikaliziranosti pomena, npr.: Kadar on sazhne gajshlati. taku on prece vbye (1, 269 a);38 inu fo brali fvoje Vinograde, inu fo prefhali, inu fo na ples delali (I, 138 b). Podstavni samostalniki označujejo orodje (brus, gajžla, kosa, preša, žaga) ali snov (koas. lot). Zveza lotano železo je terminološkega značaja, kar kaže tudi sopomensko besednozvezno nadomestilo iz Registra: f.otanu shelésu (Crajnfki) soarjénu shelésu (SlovenTki, Besjazhki) (III, CcVb). Primerjava z Lutrom odkriva zastrtost besedotvornega pomena pri glagolu razkvasiti < 'narediti kislo', na kar kaže tudi prevodno nastala istorečna zveza: Dalmatin: Inu fo v/i red Prefhu/hniki, kakàr ena Pezh, katero Fifhtèr res-béli, kadar oméfsi, inu pufty Qoas /kusi resqvafsiti (II, 106 a); :le J ар 1 je v prevod citiranega primera: Akti tépe, (bi kdô rekal) naj na enkrat omory (3/574). Primerjava z Japljem kaže, da se je glagol gajžlati že v 16. stoletju uporabljal v pomenski vrednosti, ki se je prekrivala z besedotvornim pomenom, in v pomenski vrednosti, pri kateri je bila prav sestavina, karakteristična za besedotvorni pomen, že zastrta. Luter: Gleich wie ein Backofen den der Becker heitzet / roenn er hat ausgeknetet / und lesst den Teig durchseuren (11/1580). Istorečnost je včasih le navidezna, npr. Vinu le o'prefhah oezh neprefha (II, 7 a): preša — prostor za stiskanje grozdja'; prek a v vlogi podstavnega samostalnika "naprava za stiskanje grozdja'. S primerjanjem Dalmatinove Biblije in Lutrove prevodne predloge postaja jasno razvidna utečenost besedotvornega postopka, ki skoraj brezhibno vključuje tudi glagolski vid. Ugotovljiva sta dva besedotvorna tipa: PoSam + -ati (6 glagolov) in PoSam + -iti (4 glagoli). Produktivnost sta ohranila do danes. Dve predpon-ski sestavljenki v Bibliji spremljata samo glagol brusiti (nabrusiti, zbrusiti). Njegovega besedotvornega pomena ne spreminjata. V vmesnih štirih stoletjih so glagoli s tem besedotvornim pomenom doživeli več sprememb. Iz zborne rabe je izginil glagol gajžlati. Nadomestil ga je besedotvorno enako strukturiran glagol bičati. Pri glagolu zažiglati je zamenjava tekla v smeri (pečatiti) zapečatiti. 5 Glag + Sam kot del primične sestavine 5.1 Psovati zmerjati s psom': izlakotooati < 'izčrpavati z lakoto'. Podstavni samostalnik je v obeh primerih del načinovne prislovne zveze, ki kot neobvezno okoliščinsko dopolnilo spremlja jedrni glagol. V prvem primeru označuje žival, v drugem pa stanje, kar je že znak, da glagola glede besedotvornega pomena nista povsem izenačena. Oba sta prisojevalna in prehodno rabljena. V vlogi vršilcev dejanja in predmetov je pričakovano pojavljanje oseb (oz. živih bitij v vlogi predmetov). Odstopi kažejo na preneseni pomen: de bodo S. Evangeli islakctovali (II. 93 a). Glagol psovati je bil že v 16. stoletju uporabljen z zastrtim besedotvornim pomenom. Na to kaže primerjava z Lutrom in ustreznični niz iz Registra. Npr. fvarili (Crajnfki) pfuvati, pokarati, kleti (Slovenfki oli Besjazhki) (111. Dd II b); Dalmatin: Sakaj jeft Ilifhim, koku nyh oeliku mene pluje (II. 37 a) Luter: DEnn ich höre mie mich viel schelten (11/1309). Glagol psovati je v Bibliji izpričan le v nesestavljeni obliki, izlakotovati pa le v sestavljeni. Oba sta se v rabi ohranila do danes. 5.2 Križati koga < dati/pribiti koga na križ'; slediti koga < 'biti komu na sledi' ter le ilustrativno še potiti — potovati < 'biti na poti' iz tretjega stolpca v Registru (slovensko, bezjačko). Vsebinsko konkretni podstavni samostalniki so deli krajevnih prislovnih zvez, ki dopolnjujejo jedrna glagola dati (s konkretizacijo pribiti, ki jo narekuje biblijsko okolje) in biti. Glagola križati in slediti sta v Dalmatinovi Bibliji iabljena prisojevalno in prehodno. Netipični predmet signalizira preneseni pomen: Kateri рак Criftufu flifliio, ty krishajo fvoje mefsu, sred njegovimi lufhti inu shejlami (111. 104 a). Pri prehodnem glagolu herpergovati se odpira dvojna možnost pretvorbe ('dajati komu erperge' in 'imeti koga na erpergah'), s tem pa tudi različna razlaga besedotvornega pomena. Dileme za današnji čas ni potrebno reševati, saj je glagol, ki je imel v podstavi tujo samostalniško tvorjenko, že skoraj izginil iz rabe.37 37 Glede današnje rabe glagola jerprgovati prim. V. G j ur in. Pisna podoba besed v prvih dveh Trubarjevih knjigah, ki so danes žive le v nekonveneionalni slovenščini, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 6 (1986), Ljubljana, 463. 5.3 Zimooati < 'biti čez zimo". Podstavni samostalnik označuje letni čas. V skladenjski pretvorbi kot del časovne prislovne zveze dopolnjuje jedrni glagol. Pravilnost take razvezave potrjuje obstoj sopomenskega opisa, s katerim je Dalmatin izmenično prevajal glagol wintern iz Lutrove Biblije. Dalmatin: Inu kadar je tu Brud neleshozh bil, de bi zhes S у то tamkaj oftali (lil, 77 a) — Luter: Vnd da die Anfurt ongelegen mar zu wintern (III, 2249). Razen glagola križati so bili vsi drugi v Dalmatinovi Bibliji redko rabljeni. Majhno število primerov kot tudi odsotnost vzporednih tvorjenk daje slutiti omejeno produktivnost nakazanih besedotvornih vzorcev. Iz navedenih primerov je komajda mogoče izluščiti potencialno tvorbeno prodornejše pri-ponsko obrazilo -ooati -ujem. SUMMARY A substantival base is determinable with a considerable certainty for almost one 'eventh of the approximately 3>00 \erbs in the Dalmatin Bible — a fact that testifies lo a high productivity of this pattern of word formation. There are some 240 verbs derived by means of a suffix, and also approximately 220 prefixed verbs. Their word-formational meanings, determined by a syntactic transformation and verified by synonymous paraphrases in the Dalmatin Bible, demonstrate a variegation that does not lag far behind the situation in modern standard Slovene. The absence of the few shades of word-formational meanings that one could have also expected to find is a sign that they were not needed, rather than a sign of an impotence in word formation. The base nouns of those verbs in the Dalmatin Bible that are word-formationallv on the same level can be arranged into characteristic groups of related denominations, e.g.: terms denoting meteorological phenomena; terms denoting the agent's vocation or status; terms denoting results of verbal action: terms denoting materials, (musical) instruments, abstract notions, etc. Another connective feature is their identical valence, ascertainable by the concrete examples of use of verbs of identical word--formational meanings. Deviations from the syntactically typical patterns (e.g. predication instead of non-predication; transitivity instead of intransitivitv; atypical subject, object or adverbial of circumstance) signalize semantic shifts that evolu-tionallv more or less obscured the word-formational meaning. The degree of obscuration is often revealed through u comparison with Luther's translation (which served as a basis for Dalmatin's one). The most frequent suffix is -i-ti. ranking first in eight, second in five, and third in two out of all identified word-formational meanings and shades of meaning. It is followed by -a-ti, ranking first in seven and second in six. Also frequent is -ova -aoa-ti. which appears in a double role: as a word-formative formant proper (kraljooati. kmetooati. klagooati) and as a means of secondary imperfectivization (škoditi — škodovati, zmagali — zmagovati, krstiti — krščooati). The -ira-ti suffix is rare. The suffixes are added to native as well as borrowed bases, which can themselves be complex (goantati, antoertati). Such a distribution of suffixes reveals analogies whose origin is difficult to determine. The productivity of word-formative tvpes can be measured also by the number of prefixed verbs. The word-formational meanings evincing the highest potential for prefixation are 'to be that which is denoted by the base substantive' and 'to do. uerform or create that which is denoted by the base substantive'. When added to desubstantival verbs, the prefixes regularly change the meaning and the aspectual value of the verbs, but hardly ever their word-formational meaning (e.g. koreniti se 'to strike root' — izkoreniti 'to tear out by the roots'). More often than by prefixation. a change of the word-formational meaning is entailed by the derivation with the se morpheme (e.g. sir it i 'to make cheese' — usiriti se 'to become cheese' or to get changed into cheese'). The ensuing centuries witness a depletion of verbs with borrowed substantives at their base. They were replaced by their native synonyms, which were rarely structured according to an identical derivational pattern (e. g. gajžlati — bičati, goantati — obleči, martrati — mučiti, troštati — tolažiti, zažiglati — zapečatiti, etc.). i...i- .V!,:..- о . . ■ . г . .. „ . (JDK 82.01/.09 Stanislava Sirk Šmartno pri Litiji FANTASTIČNO IN FANTASTIČNA LITERATURA Sledeče razmišljanje izvira iz domneve, da fantastično nastaja ob stiku dveh realnosti. V nadaljevanju pa se ukvarja s pojasnitvijo narave obeh polov, katerih stik povzroča fantastično in fantastično literaturo. Beginning with the assumption that the fantastic originates in the contact of two realities, the article attempts to illuminate the nature of the two poles whose contact brings the fantastic and the fantasy literature forth. Fantastično se zdi podobno Einsteinovemu pojmu časa. Tako kot je Einstein dokazal, da čas ni nekaj realno obstoječega, ampak je le odnos med predmetnostma — če ne bi bilo predmetnosti, ne bi bilo časa —, se tudi za fantastično zdi, da je zgolj odnos, nekaj, o čemer ne bi bilo moč govoriti, če bi se eden od polov, na katera se odnos veže, odstranil. To razmišljanje se bo poskušalo približati naravi omenjenih polov, ki sta sama na sebi nefantastična, realna. Ce govorimo o fantastičnem kot o odnosu, dobimo nekakšen trinom realno—fantastično—realno in ne morebiti binoma realno—fantastično (v drugih oblikah: običajno—neobičajno, realno—irealno, realno—čudežno). Kajti fantastično ni nekaj dejansko obstoječega, ki bi predstavljalo protipol realnosti, ampak je le odnos med dvema realnostma. V bistvu gre le za eno vedno in povsod obstoječo realnost. Za enkrat ostanimo pri pojasnitvi tistega dela trinoma, ki običajno nerealnost (fantastično »realnost«) razume kot realnost — recimo ji realnost A —, ki se postavlja ob realnost B. Zakaj lahko običajno nerealnost razumemo kot realnost? M. Boss v svoji knjigi Novo razlaganje sanj piše: Danas, doduše, svi rado koriste veliku riječ »stvarnost«. Ima čak i takvih koji se pozivaj u na više od jedne stvarnosti. Oni uz jedinu pravu dodaju i jednu drugu, a da več o pravoj nisu u stanju reči što to zapravo znači: »stvarnost«, ili рак stvaran«. Oni koji olako za nešto kažu da je stvarno«, a za nešto drugo opet da je nestvarno«, najčešče ništa ne slute o dugoj i značajnoj povijesti stvaranja naše današnje predožbe o »stvarnosti«. A ukoliko se ne poznaje ta povjest, ne može se i znati što je to zapravo »stvarnost«. Stoga cijela tu priča o stvarnosti budnog stanju, o nestvarnosti onog što se sanja i o razlikama izmed u toga dvoga. ostaje visjeti u zraku. Sa strogom znanstvenošču to nema nikakve veze.1 Boss torej pove, da običajno, poljudno razlikovanje med realnostjo in nerealnostjo v znanstvenem jeziku nima kaj početi in da je takšna raba v bistvu zunajznanstvena in je znanost ne sme sprejeti nekritično. Hkrati pa nam citirani odlomek že kaže enega od pojavov, ki se običajno označi z besedo nerealno. To so sanje. Sanje kot nerealnost, ki se postavlja ob budnost kot realnost. Za Bossa so sanje, tako kot budnost, realno. Govori 1 Boss, str. 240. o realnosti budnega stanja in o realnosti sanjanja. Začetni formalni trinoin lahko izpolnimo z dvema realnostma: budno stanje — fantastično — sanje. Niso sanje fantastične. Fantastično nastane zaradi soočenja dveh realnosti. Kakšna je narava teh dveh realnosti in s čim je mogoče dokazati, da ima realnost A za človeka isto vrednost kol îealnost B. zakaj stik med njima človek dojema kot fantastično? Sanje so torej naravni vir fantastičnega (če jemljemo literaturo kol umetni vir, ki lahko sanje le zapiše ali pa jih emitira s posnemanjem tehnike sanj). Takšna vira sta še mit in otroštvo. Zastavi se vprašanje, ali so vsi ti trije pojmi na isti ravnini, glede na to, kaj označujejo. Predvsem se zdi vprašljiva umestnost pojma otroštvo. Otroštvo je določeno obdobje v ontogenetskem razvoju človeka, ki je zaznamovano tudi s specifičnim dojemanjem sveta. Lévi-Strauss, avtor izdelane tehnike razlaganja mitov, je v mitu videl način mišljenja primitivnega človeka.- Sanje je mogoče razumeti kot specifično odprtost svetu." ki se razlikuje od odprtosti svetu v budnem stanju. Mit in sanje je potrebno na tak način opredeliti zato, ker bi bilo oba pojma moč razumeti kot zgodbo, torej kot produkt sanj in mita (prav beseda mit to tudi najpogosteje označuje).4 S tem pa bi otroštvo ne spadalo na raven tako razumljenih pojmov. Ce bi jima pripisali takšen pomen, potem bi morali namesto otroštvo rabiti pojem otroška fantazija, ki bi ga razumeli kot rezultat specifične odprtosti otroka do sveta. Torej otroška fantazija (kaže se v simbolni igri in otrokovih likovnih izdelkih) ali pravljica. Pravljice so toliko kot zapisana otroška fantazija. Tudi miti in sanje se ohranjujejo, le če so zapisani. Otrok je še v fazi »ustne« kulture, če prevzamemo termin, ki ga je uporabil A. Cook, ko je poskušal opredeliti šest faz v razvoju odnosa med mitom in jezikom.5 Prvi dve fazi je imenoval kot »ustni« ali »p red p i sni« kulturi. Prag pismenosti postavlja v Egipt (hieroglifi); egipčanska civilizacija® pa se tudi drugače običajno pojmuje kot tista, ki predstavlja prehod iz primitivne v sodobno misel, prehod iz mitosa v logos, ki je končno dobil vseobsegajočo •moč v Platonu.7 Otrok naredi z obvladovanjem (alfabetske) pisave korak iz otroštva v odraslost. Potemtakem je šele odraslost tista doba, ko se kodificira otroška fantazija v obliki pravljice ali kakšne njej podobne literarne zvrsti. 2 Jameson, str. 102. 3 Boss, str. 263 in nasi. 4 Valentin Kalan navaja v svojem prispevku v Problemih različne pomene grške besede ho mythos, ki jih je nase prevzemala v zgodovini. Mit je pripoved, zgodba, izmišljotina, povest, basen, pravljica, bajka. 5 Cook, str. 66. e Hegel vidi v egipčanski civilizaciji začetnico umetnosti, t. i. simbolične umetnosti, ki lahko nastane, le tedaj, ko postane simbol zaveden: »Stoga vidimo da se opet javlja neko izmirenlje jedinstvo, kakvo smo našli na prvome stupnju, ali ipak s toni razlikom što identičnost značenja i njegovog realnog odredenog biča nije više neposredno ujedinjenje. več ujedinjenje koje je proizvodeno iz razlike, te stoga nije zatečeno, nego je iz duha stvoreno.« (Estetika 2, str. 59). Egipčanska civilizacija predstavlja prag k popolni osamosvojitvi ideje kot take, ki ne išče več sedeža v čut-nozaznavni pojavnosti. 7 A. Cook postavlja Platona v tretjo fazo. ki jo imenuje faza abstraktnega pre-svetljenja (Mit i jezik, str. 67). Torej bomo uporabljali vse tri pojme (sanje, mit. otroštvo kot tri specifične načine človekove odprtosti v svet. ki so hkrati trije viri fantastičnega. Sedaj lahko izpolnimo še druga dva trinoma. Poleg že omenjenega, sanje —fantastično—budnost, sta to še: otroštvo—fantastično—odraslost in mit— fantastično—nem it. Otroštvo in odraslost predstavljata dve obdobji v ontogenetskem razvoju človeka. Medtem ko mit predstavlja nasproti n envi tu fazo v filogenetskein človekovem razvoju. In kaj so sanje v odnosu do budnosti? Sanjata odrasel človek in otrok. Torej ne gre za takšno zaporednost kot pri mitu in nemitu ter otroštvu in odraslosti, ko po preteku določenega časa. eno obdobje zamenja drugo. Vendar pa odraslost in nemil nista nikoli čista, kajti kot pravi Cook, ko govori o mitski razsežnosti sodobne literature, se nič nikoli ne izgubi. To pa pomeni, da otroštvo in mit v odraslem in nemitskem človeku puščata sledove, ki se manifestirajo kot sanje. Po Freudu so sanje izpolnitev iracionalnih želja, ki koreninijo v našem otroštvu.8 Tisto, kar je bilo nekoč zavestno in česar se po prestopu v novo obdobje ali iz ene stvarnosti v drugo — iz otroštva v odraslost, iz mita v nemit — ne zavedamo več, je v človeku »ostalo« kot podzavest, ki se manifestira v sanjah. (Kasneje bo v delu poka-zano. da tudi književni znak kot zavestna umetnikova tvorba korespondira z mitičnim in tako dobiva specifične razsežnosti v primeri z neknjiževnim jezikovnim znamenjem.) Poleg teh treh trinomov. mit—fantastično—nemit. otroštvo—fantastično— odraslost, sanje—fantastično—budnost, pa obstaja še četrti. Človek se lahko nahaja še v dveh realnostih, od katerih je ena običajno pojmovana kot nerealnost. To so različna patološka stanja, katerih rezultat so patološke manifestacije. V prejšnjih treh primerih gre za stanja zdrave človekove duševnosti, patološke manifestacije pa nastanejo zaradi različnih duševnih motenj. Toda tudi tokrat lahko govorimo o dveh realnostih, ki sta sami po sebi nefanta-stični, fantastičnost povzroči šele njun stik. Kajti sedaj se lahko vprašamo, kaj bi se zgodilo, če se ne bi zbudili, če ne bi odrasli, če ne bi prestopili v nemit, če ne bi ozdraveli. Poznali bi samo eno realnost, ki je ne bi mogli vzporejati z nobeno drugo in bi bila za nas tudi edina resničnost. To pa pomeni, da se do nje ne bi mogli obnašati kot do lažne realnosti, saj bi to že predpostavljalo poznavanje še ene — resnične realnosti. V sanjah pogosto eksistiramo na način, ki je s stališča budnosti nerealen (letini na zelenem travniku nad zrelimi žitnimi polji; ležim v krsti in prosim starše, naj me nikar ne pokrijejo, naj mi dajo k obrazu svečo, da bodo videli, da bo plamenček zatrepetal...), a kljub temu stvari in dogajanja ne sprejemamo kot lažne. S stališča budnosti pa se nam takšne sanje kažejo kot laž. (Laž je, da je mogoče leteti na travnati preprogi: laž je, da je moč človeka, ki govori, imeti za mrtvega.) Podobno je tudi v otroštvu. Otrok ne sprejema tega, da je volk požrl Rdečo kapico in da je potem živa prišla iz volkovega prerezanega trebuha, kot laž. Torej ne kot nekaj fantastičnega, ampak kot nekaj realnega. To bo zanj laž šele, ko odraste — ko se »prebudi«. 8 Bohak, str. 35. Seveda se v sanjah pogosto bojimo, strah se stopnjuje do groze. Tudi otrok večkrat tako reagira na realnost, ki ga obdaja. Strah je čutil tudi primitivni človek, ko je spoznaval moč predmetnOsti. ki ga je obkrožala. Strah ni zapustil niti odraslega, civiliziranega človeka. Včasih se zdi, da je strah posledica fantastičnega, ker strah nastaja tudi zaradi nerazumevanja predmet-nosti in pojavov. Vendar strah s fantastičnim nima ničesar opraviti. Mogoče prav obratno: strah je dokaz, da predmetnost, ki nas obdaja, dojemamo kot resnico in ne kot laž. Bistvo fantastičnega je v tem, da ob »prebujenju« prejšnjo realnost dojamemo kot laž. Zoran Mišic je v predgovoru k Antologiji francoske fantastike opredelil fantastiko na način, ki nasprotuje temu. kar trdi to razmišljanje: ju bih rekao da je u literaturi prava fantastika ona koja sebe predstavlja kao suštu stvarnost, koja ti potpunosti preuzima ulogu realnosti. Sve što je u tukvoj vrsti literature natprirodno mora se prikazati kao da zaista postoji. inače fantastike nema. Bili da su to vile. veštice i vukodlaci, ili sirealistički preobražaji stvari, oni se moraju pojaviti na javi. a ne u snu ili ludilu. tako da oni koji su jih ugledali inoraju u njih poverovati." Ob tem citatu je moč preveriti pravilnosti naših doslejšnjih misli. Prva razlika je v tem. da Mišic ne govori o dveh realnostih, ki bi se postavljali druga ob drugo, ampak le o fantastični »realnosti«. V paradoks Mišica pripravi misel, da je prava fantastika v literaturi samo tista, ki v popolnosti prevzema vlogo realnosti. Osebe se do nadnaravnih pojavov obnašajo, kot da bi bili realni. (To izhodišče ima tudi ta razprava.) Toda vprašamo se lahko, za koga je potem literarni svet še fantastičen, če se literarnemu junaku kaže kot realnost. Najbrž za bralca, o čemer pa Mišic ne govori. Literaturo razume v nasprotju s sanjami in norostjo kot budnost. Za razliko od stvari, ki jih vidimo v sanjah in v katere ne verjamemo, mora biti pravo fantastično literarno delo narejeno tako. da je njegov svet povsem realen. Boss govori o budnosti sanjanja — to budnost lahko primerjamo z budnostjo junakov v literarnem delu. Torej so sanje in fantastično literarno delo na istem nivoju (sanje so specifičen znakovni sistem ali »jezik«). ?.e prej je bilo omenjeno, da se v sanjah obnašamo do nadnaravnih stvari kot do realnosti — tako kot bi se moralo po Mišicevem mnenju dogajati v pravi fantastični literaturi. Laž ali fantastika so sanje šele. ko se prebudimo. Literatura je fantastična šele, ko jo sprejme bralec. Zdi se, kot da Mišic znakovnega sistema literature ne loči od predmetnosti. Literatura mu je toliko kot dejanskost. Lahko pa bi razumeli Mišičevo izrivanje sanj in halucinacij s področja prave fantastike tudi drugače. Fantastično literarno delo ne sme imeti okvira. v katerem nam pripovedovalec pove. da je uokvirjena zgodba produkt sanj ali kakšnih patoloških stanj. S tem bi označil sanje kot laž že sam pripovedovalec in ne šele bralec. Mišic bralca ne upošteva in tako dela bistveno napako, ko literarno delo postavlja na raven dejanskosti in ne na raven sanj kot znakovnega sistema. Mišic ne daje sanjam in halucinacijam (nasproti magičnemu, ki mu je sedež fantastike) vrednost fantastičnega še zaradi nečesa. * Predgovor k Antologiji francuske lantastike, str. X. Ce ponovimo njegovo misel, fia se morajo čarovnice, volkodlaki, vile pojaviti v budnosti in ne v sanjah in norosti, in to misel postavimo ob zgornjo, dobimo takšno razmerje: sanfe. halucinacije so toliko kot nebudnost. mit je toliko kot budnost. Če Mišic stvar tako razume, potem je mogoče budnost mita vzporednosti s t. i. pravo budnostjo, ki se postavlja ob sanje. To pa bi že pomenilo, da se fantastične stvari dogajajo tu in ne tam. Mišic spet pade v paradoks, ko pravi, da se mitski svet v zavesti prednikov ni zdel niti malo fantastičen. Za koga те potemtakem fantastičen? Najbrž za nemit-skega človeka. Tudi Mišic pravi, da danes v ta čudežni svet ne verjamemo več. To pa vse govori o tem. da se mora zgoditi nekaj, če hočemo, da bo imelo vrednost fantastičnega, tam in ne tu. Kajti za mitskega človeka tak svet ni bil nadnaraven, ker je bil tu. Mit je bil nefantastičen do tedai. dokler ga človek ni presegel — tako kot je to s sanjami, norostjo in otroštvom. Mit je sam na sebi »budnost« toliko, kot so to sanje, norost in otroštvo. Če so se za mitskega človeka zdele normalne številne metamorfoze, se za sanjalca zdi popolnoma naravno, da plove nad žitnimi polji. Kateri od njiju bo rekel, da gre le za navidezno preobrazbo narave, za laž? Nihče. To lahko naredi šele budni ali nemitski človek. Mišic greši v tem, ko ne razume mita, sanj in patoloških manifestacij na isti ravnini. Sanje in patološke manifestacije mu niso fantastične zaradi tega. ker izenačuje sanjalca v sanjali z budnim sanjalcem. ne zavedajoč se. da те za sanjalca vsa stvarnost, ki ga obkroža, na naj bo še tako nenavadna, realna, nefantastična, tako kot je za mitskega človeka. Čeprav ugotavlja, da je za mitsko zavest nenavadna stvarnost povsem realna, pa kljub vsemu ne vidi fantastike v odnosu, ampak mu je fantastična sama mitska realnost. V mitu, sanjah, otrokovem dojemanju sveta in patoloških manifestacijah antropologi in psihologi ter psiholingvisti odkrivajo iste zakonitosti. To je dodaten protidokaz Mišicevemu pojmovanju, ki postavlja ostro ločnico med mitom ter sanjami in patološkostjo. Kako naj bi bilo mogoče, da sanje in oatološkost nista vir fantastičnega, če pa ju obvladujejo iste zakonitosti, kot obvladujejo mit? Fantastično kot posledica neprepoznavanja specifičnegu znakovnega sistema Če primerjamo mit in nemit ali sanje in budnost in poskušamo opredeliti razliko med temi realnostmi, bi rekli, da s« stvari, ki se dogajaj« v sanjah, nelogične v primeri s temi, ki se dogajajo v budnosti, ali da v sanjah vlada drugačna logika kot v budnosti. Kuj povemo, ko rečemo, da se nam določen potek dogajanja zdi logičen? To, da se stvari odvijajo tako, kot predvideva naš logični vzorec, ki ga sprejmemo prek posredovanja jezika ali jezikovnih znamenj. Če na primer rečemo Vino je kri, nam naš logični vzorec to sporočilo ovrednoti kot lažno. Kajti znaka kažeta na dve različni predmetnosti. Potemtakem sta ta dva znaka glede na to, kaj označujeta (glede na vsebino znakov), nezdružljiva. Isti stavek Vino je kri pa je pri katoličanih sprejet kot resnica in ne kot laž. Ali potem pomeni, da v verskem obredu, ki tako bere verigo označevalcev, ni logike, saj besedi oino in kri kažeta na isto izvenjezikovno predmet- nost kot v prvem primeru? Torej označevalci ostanejo nespremenjeni v obredu in izven njega. Tu velja Lévi-Straussova misel o prevladovanju označevalcev nad označenim ali Lacanova trditev o avtonomnosti označevalcev, ki ju ilustrira s pismom: »... pismo koje stoji kao simbol obustavljene ali odgo-ctene komitnikacjie uopče. ili autonomije označitelja. koji ide svojim vlasti-tim putem, bez obzira na nova značenja i nove upotrebe u koje ga se stav-lja, objekt koji slobodno pluta u svjetu i upija svaki novi tip vrijednosti.«1" Kaj se dogodi na poti iz neobreda v obred? Označevalci se izpraznijo: napolniti jili je mogoče z novimi pomeni. In tu bi lahko bila razlika med logiko stavka v neobredu in obredu. Označevalci ostanejo isti. le da se na poti iz neobreda v obred izpraznijo in lahko napolnijo z novimi pomeni. Strukturalizem daje označevalcu konvencionalen značaj. Kako bomo določeno predmetnost poimenovali, je odvisno od družbenega »dogovora« in ne od poimenovane stvari same na sebi (znak je poljuben) ali morda samo od posameznika. Kaj pa pomen znaka? Ali je ta zares povsem subjektiven? Edmund Leach pravi, da je tudi ta zamejen s konvencijo družbe (četudi se je ne zavedamo). Dubravko Škiljan govori o filtrih, preko katerih se prelivajo pomeni. Kakšen pomen ima določen znak za posameznika, je torej odvisno od njegovega resniičnostnega vzorca, ki je splet individualnih in kolektivnih izkušenj. Takole piše: individualna sloboda u pridavanju značenja znakovima nikako nije apsolutna, jer je svako pojedinačno iskustvo duboko uraslo u kolektivno iskustvo grupa kojima taj pojedinac pripada i tako je determinirano čitavim nizom društvenih i historijskih faktora kroz koje se čovjek i iskazuje kao ljudsko biče. To ujedno ima za posljedicu da se značenje može promatrati ne samo na individualnoj razini nego i na kolektivnim nivoima koje odreduje strukture najrazličitijih socialnih grupacija.11 Leach pravi: Medutim, umetničko predstavljanje opšteprisutnih objekata u različitim kulturama sledi veoma različite konvencije, i to je izgleda značajno. Sasvim je moguče da svaki pojedinac opaža svoj svet onako kako to sugeriše njegova kulturna podloga. Danas največim delom sveta dominiraju »realističke« slike koje se dobiju pomoču fotografskih aparata.12 Otrok se nauči oblike praznih označevalcev določenih predmetov, ki jih postopoma polni s pomeni. Za otroka je npr. beseda volk prazen označevalec, ki ga napolni z individualnimi in iracionalnimi pomeni. Ko odraste, ta individualni in iracionalni pomen vsaj deloma zamenja (lahko tudi popolnoma) konvencionalni pomen. Ta pa ima po Leachu danes vrednost »realističnih« slik. Znak volk ima za nas vrednost (pomen) določenega bitja s točno določeno fizično podobo, vine vrednost določene tekočine za pitje. Dubravko Škiljan piše,13 da prav umetnost ohranja individualni in iracionalni pomen znaka. Nadrealizem je bila umetniška smer, ki je temeljila na iracionalnem pomenu znaka. Umetnost se na poti k dosegi tega cilja poslužuje metafore. Torej smo pridobili še en način branja stavka Vino je kri. 10 Jameson, str. 112. 11 Škiljan, str. 31. 12 Leach, str. 35. 13 D. Škiljan: U pozadini znaka. Vino je kri. laž Vino je kri. resnica Vino je kri. metafora Prvo branje pripada vsakdanji logiki, drugo logiki obreda in tretje logiki umetnosti. Prvi in drugi primer je treba brati sintagmatsko, zadnji pa je potreben transformacije, potrebno ga je torej razumeti paradigmatsko. Da drugega ne smemo sprejemati tako. nas izrecno uči nauk religije. Kajti vino ni simbol krvi, ampak je kri sama. Zanimiv primer navaja v svoji knjigi tudi Leach. Prav tako iz današnjih dni, vendar ne iz območja religije, ampak politike. Govori namreč o državnem udaru, ki ponavadi ne zahteva veliko žrtev, ampak le zasedbo vladne palače, potem ko se prejšnji oblastniki umaknejo v udobno pregnanstvo. Potemtakem bi lahko rekli: Vladna palača je oblast. To ni laž, ni metafora. ampak resnica, čeprav vemo, da ie vladna nalača zgoli določena zgradba. oblast pa predstavljajo ljudje. Toda za ljudi tista palača, ki jo vidijo kot stvar iz betona in železa, dobi točno določen ideološki, konvencionalni pomen, ki nima vrednosti L.eachove »realistične« slike. Ko vzporedimo prvi stavek Vino je kri s tem drugim Oblast je palača, vidimo, da gre v prvem primeru za identifikacijo s konkretnim pojmom, v drugem pa z abstraktnim. Toda iz Svetega pisma vemo, da je kri toliko kot življenje — ponovno gre za primerjavo konkretnega z abstraktnim. (Takšno vrednost ima kri tudi v mezopotamskem mitu o stvarjenju človeka: »Da bi se čovjeku odahnuo život, upotrebljena je krv ubijenog boga. u skladu sa drevnim vjerovanjem, koje je izraženo i u Starom zavjetu (Ponovljeni zakon 12. 25). da je krv bit života.«)14 Če imamo podani dve premisi, lahko iz njiju potegnemo že tudi sklep. Vino je kri. Kri je življenje. Vino je življenje. Za drugo premiso in za sklep bi lahko rekli, da sta latentna. Danes sta v religiji seveda zavestna, v mitu pa sta najbrž podzavestna. iz grške mitologije bom za ilustracijo navedla še dva primera. Prvi je iz mita o Faetonu, drugi iz mita o Prometeju. Mit o Faetonu, sinu boga sonca, se zaključi z metamorfozo: Faetonove sestre se zaradi žalosti, ker so izgubile brata, spremenijo v jelše. Mit ponuja ti dve premisi: Sestre so jelše, Jelše so žalost. Iz tega izvedemo še sklep: Sestre so žalost. Spet lahko razumemo drugo premiso in sklep kot produkt zapisa mita (kajti le tako se nam je ohranil), ki ga že upravlja nemitska zavest. Mitične elemente moramo šele izluščiti iiz mita kot pripovedi. Oglejmo si še primer iz mita o Prometeju. Po stoletnih mukah, ki jih je Prometej prestajal priklenjen k skali, ga osvobodi Zeusov sin Heraklej. Toda da bi bilo zadoščeno Zeusovi jezi, je moral Prometej nositi železni prstan s koščkom skale in biti tako za vedno priklenjen. Kako lahko tokrat izpolnimo logični vzorec? Če poenostavimo, bi lahko rekli: 14 Mitologija Bliskog istoka, str. 35. Prstan je skala. Skala je nesvoboda. Prstan je nesvoboda. Tokrat smo morali pridobiti prvo premiso. Vendar je ta mit še posebej zanimiv, saj nam izrecno govori, da ima tak logični vzorec vrednost resnice le za Zeusa, ne pa za Prometeja. V bistvu gre tu že za srečanje dveh jezikov: mitskega, ki ga poseduje Zeus, in nemitskega, ki ga poseduje Prometej. Prstan je skala le za Zeusa, ne pa za Prometeja, ki mu je prstan le spomin na nesvobodo (simbol), ne pa nesvoboda. Prometej je svoboden in nesvoboden. Mogoče se nam tu razkriva tudi skrivnost magije. Tako lahko razložimo tudi za nas nelogična dejanja vračev. E. Leach v svoji knjigi navaja primer, ko vrač prelomi las žrtve, s tem pa naj bi lastnika lasu pokončal. Leacliu so takšna dejanja posledica nelo-čevanja znakov in signalov. Takšno ekspresivno dejanje je ocenjeno kot napaka. Mi pa se lahko vprašamo, če je to zares bila napaka. Kaj ni bila žrtev na tak način dejansko pokončana? Poskusimo vzpostaviti logični vzorec tudi za ta primer. Las je človek. Človek je življenje. Las je življenje. Da je človek življenje, je seveda moja predpostavka, saj ne poznam življenja skupnosti, ki se poslužuje takšne magije. Lahko bi izbrala tudi kaj drugega: moč npr.15 Do nas prihaja le premise Las je človek. Torej vse drugače kot v zgoraj naštetih primerih, ki vključujejo mit v zgodbo. Ta pa nezavedno simboliko mita že razvezuje. Gre že za mit, gledan s stališča nemitskega človeka. Toda poskušajmo se vživeti v mit. Če je las toliko kot življenje, tako kot je palača toliko kot oblast, potem pomeni, da ko vrač prelomi las, človek dejansko ne obstaja več. Toda če gledamo na mit od zunaj (iz nemita), potem se nam stvar pokaže kot v zgodbi o Prometeju, ki je svoboden in nesvoboden. (Nesvoboden za mitsko življenje, ki ga poseduje Zeus, svoboden zase. lu se kaže Zeus kot nemočni, prevarani. Podobno gledamo mi na primitivnega človeka, ki so ga varala vračeva dejanja.) Za mitskega človeka je ta človek mrtev, za nas pa je živ. torej je živ in mrtev hkrati. Ta hkrati je seveda nerealen, saj človek tako dejansko ni nikoli obstajal: za mitskega človeka je bil mrtev, za nas je živ. Zaustavimo se še nekaj časa pri stavku Palača je oblast. Po svoji konstrukciji predstavlja sklep. Torej tisto, kar je pri mitu latentno, je v tem primeru zavedno. Sedaj moramo najti dve premisi. ki pripeljeta do takšnega sklepa. Palača je človek. Človek je oblast. Palača je oblast. 15 Za oba pa se najde potrditev v mitih. — V afriškem mitu (logo) o strašnem Divu imajo lasje vrednost življenja. Strašni Div je prinašalec smrti, ki mu ljudje zažgo lase. Ko ogenj pride do glave, se Div zruši kot mrtev. Lasje pa so toliko kot moč v znani biblijski zgodbi o Samsonu in Dalili. Samsonova moč je namreč zbrana v njegovih laseh. Seveda danes ne moremo reči, da je palača človek, saj beseda človek, ki pomeni točno določeno fizično bitje, nima pomena oblasti. Toda če rečemo Palača je oblast, je isto, kot če bi mitskl človek rekel Palača je človek. Tematsko bi v to območje sodil tudi primer iz Cankarjeve povesti Kralj Malhus. Odlomek, ki bo služil za analizo, se glasi takole: Kralj Malhus ie spoznal jasno, da nima v svojih rokah več moči kot novorojen otrok. On. Malhus, nima nikake moči; Malhus z debelim trebuhom in mozoljčastim obrazom. Vso moč ima neko nevidno bitje, ki se imenuje kralj in ki je vsled nesrečnega naključja spojeno z njim. Ovija se ga kakor nlašč, — a če vrže ta plašč raz sebe, tedaj stoji na cesti nag in ubožen brez kosa kruha in brez ugleda. Kralj zapoveduje — in krivijo se hrbti vsenaokrog: Malhus prosi, a nihče se ga ne usmili .. .le Iz odlomka lahko izvedemo naslednji logični vzorec: Malhus je kralj. Kralj je moč. Malhus je moč. Malhus ima moč le preko tega, da je kralj, prav tako kot ima človek oblast, le če poseduje palačo. Bistvo Malhusovega spoznanja je v tem, da človek ne postane kralj zaradi svoje moči, ampak da mu kraljevsko poimenovanje podeljuje moč. Torej ima beseda kralj pomen moči. Človek na določenih področjih svoje dejavnosti (ideologije v tem primeru) uporablja znake z mitsko pomensko razsežnostjo, ne da bi se tega zavedal. Omenimo tu še en priimer iz biblijske zgodbe o Adamu in Evi. Bog prepove jesti Adamu in Evi od drevesa, kajti če bosta jedla, bosta umrla. Kača pa pravi, da naj jesta, kajti pridobila si bosta spoznanje. Tu imamo še tretji primer logičnega vzorca, kjer pa sta poznana le ena premisa (Dreoo je smrt.) in sklep: Dreoo je spoznanje. Premisa, ki manjka, je Smrt je spoznanje. Adam in Eva sta bila postavljena pred uganko tako kot Ojdip, a je žal nista rešila, niti je nista prepoznala, ker ne obvladujeta mitskega jezika: smrt je spoznanje. Zdi se, kot da je danes pomen znaka zaradi določene konvencije zredu-ciran na »realistične« slike predmetnosti. Mogoče pa v okviru mita, sanj, otroštva, patoloških manifestacij ni tako. Isti označevalci posedujejo drugačen pomen, kar psihologi in antropologi razlagajo z afektivnim dojemanjem predmetnosti. Ko loči simbolno od operativnega mišljenja, piše Piaget takole: svako mišljenje ne bi, prema tome, bilo simboličko, več bi se simbolizem ponovno pojavljivao u svim onima oblicima mišljenja čija se vrednost ne^ sestoji u njegovoj operacionoj strukturi, več u njegovom nesvesnom afektivnom sadržaju." Takšno simbolno mišljenje pa se pojavlja v mitu, umetnosti in v določenih oblikah ideologije. Naprej piše Piaget: 16 Cankar, ZD, osma knjiga, str. 235. 17 Piaget, str. 283. Freudova psihoanaliza /.../ obelodanila je postojanjc individualno^ »simboličkog mišljenja« koje se može zapaziti u snovima, u dječjoj igri i u različitim patološkim manifestacijama. Merilo za razlikovanje racionalnog i simboličkog mišljenja je sledeče: dok prvo teži da bude adekvatno realnosti, funkcija drugog je da neposredno zadovoljava želje putem podredivanja predstava afektivnosti."1 Za nas so zanimivi naslednji pojmi: racionalno, simbolno mišljenje, adekvatnost realnosti, podrejanje predstav afektivnosti. Ti termini se lahko pokrijejo s prejšnjimi ugotovitvami o označevalcu in označenem. Imamo en označevalec, ki ima lahko dvoje pomenov. Prvi ustreza realni sliki pred-metnosti, hoče biti adekvaten realnosti (pripada racionalnemu načinu mišljenja), drugi je sad efektivnega doživljanja predinetnosti. Toda zakaj psihologi takšno mišljenje imenujejo simbolno, saj smo ugotovili, da je vino kri in ne simbol zanjo, da je palača oblast in ne le simbol? Ko Hegel v Estetiki navaja takšne primere, jih klasificira kot nezavedno simboliko. Prav tako tudi Piaget govori с nezavedni efektivni vsebini simbolnega mišljenja. Torej takšne znake razbiramo kot simbole mi, tako počne tudi umetnost (zavedna simbolika). Hegel navaja primer iz perzijske religije, kjer je svetloba tolike kot dobrota. Pogosto se pojavlje tudi lev kot moč. Jung se je lotil klasifikacije takšnih nezavednih simbolov in po Piagetu ugotovil naslednje: Jung je odmah zapazio da ovaj simbolizem predstavlja neku vrstu afektivnog jezika i uspeo je, na osnovu opsežnih poredenja s mitologijom. da pokaže univerzalno obeležje velikog broja simbola ili »arhetipovac koje je on, bez dokaza, smatrno na-slednim, a koji su, u stvari, samo veoma rasprostranjeni (što je nešto sasvim drugo)." Prav ta razprostranjenost je najbrž lep dokaz za efektivno nerevo pomena znaka. Takšno oznečevenje kaže na poseben odnos interpretatorja do predinetnosti: pomen te predinetnosti ne gradi fizična pojavnost kot taka (ki je neodvisna od človeka, nanj nima vpliva), ampak moč, energija, ki ju ta predmetnost oddaja. Tako pa neposredno vplive na človeka, Navedimo nekaj primerov: lev je tolike kot moč, sonce je toliko kot bog, svetloba je toliko kot dobrota, tema je toliko kot zlo. Tak način označevanja kaže interpretatorjev efektivni odnos do predinetnosti. Pomen znaka gradi tisto, kar interpretatorja neposredno prizadeva: svetloba daje rast, toploto, odganja temo, mraz — torej je vredna toliko kot dobrota. Tudi za otroka je mama toliko kot toplina, varnost, ugodje, ne glede na to, kdo mu vse to nudi — človek ali žival. Njegov odnos do predinetnosti je efektiven in šele sčasoma postane racionelen. Potem je mama točno določeno fizično bitje. Dobrota (če strnemo toplino, varnost in ugodje pod en pojem) pa šele pozneje postane abstraktni pojem, ki ni več identičen z materjo. Mati je lahko samo še simbol dobrote. Tvan Conkar temtftizira razmerje med »realistično« sliko predmetnosti in njenim »nerealističnim« pomenom v mladostni noveli Sonce! ... Sonce! Slepi Krištof si vse življenje želi videti sonce. Kakšen pomen ima sonce zanj (za slepca) in kakšen za Koprivca, naj pokaže tale odlomek: 18 Piaget, str. 283. 18 Piaget, str. 283—284. 'Da, Krištof, tako ie in nič drugače! Sonce je samo mehka, goreča kepa in drugega nič ... — Kakšna posebna reč sploh mislite vi, da je sonce?' Tu je ravno tičalo. Krištof ni vedel odgovora. Čutil je sonce na svojem obrazu in po vsem telesu na dnu srca, kadar se je izorehajal ob vročem dnevu. — čutil ga je v glasovih harmonike, kakô mu je opajalo dušo s svojimi žarki in ga vleklo k sebi z mogočno silo, — čutil ga ie kadar ie božal Manico po drobnem obrazku in se mu je razlivalo po žilah nekaj tako sladkega, veselega, ljubeznivega... In, prosim vas, samo goreča kepa... Sveti pomočnik!20 Ko Hegel navaja verovanje v Zaratustrovi religiji, omenja zgoraj naveden primer: Svetloba je dobrota. Piše pa takole: » Jer mada se svetlost isto tako shvata u smislu dobroga, pravičnoga /.../ ipak se ona ne smatra za prostu sliku dobroga: več dobrota je sama svetlost.« Tn: > Jer ono što je kod životiinja, ljudi, biljaka realno i dobro jest svetlost.«21 Ko danes mitologi razvozlavajo pomene mitov ali ko razlagalci sanj iščejo pomene le-teli, se jim tak jezik zdi polgovor (tak izraz je za mit uporabil Lévi-Strauss),22 ki ga je treba šele razvozlati, če naj bo govor. To pa pomeni, da efektivnega jezika ne razumemo več in da je njegovo sintagmatsko branje vredno toliko kot laž. logična nepravilnost, zato smo prisiljeni k paradigmatskemu branju. Ilustracijo takšnega branja nam ponuja Cook: Slika i metafora mogli se takode cledati kao preradivanje odnosa izmedu označioca i označenog u potencialni oblik. Više se ne pokazuje doslovno stvarni konj ili stvarno drvo u prirodi; potencijalni konj znači nešto drugo, nešto što se može odnositi na onu natprirodnu moč koju su ranija društva — au snovima to biva i danas — otelovljivala u konjima i drveču.23 Mitologija in psihoanaliza razklenjujeta to, kar je lahko tudi nerazdružlji-vo povezano. Obratno pa poskuša umetnost ponovno odkriti individualno in iracionalno pomensko plat znaka. Pri tem pa se poslužuje metafore. Cook v svoji knjigi Mit in jezik razume mit kot tisti individualni, iracionalni pomen znaka, ki ga lahko prikliče v življenje samo še poezija. Kajti mit in jezik sta se razšla že v davni zgodovini (nekje v dobi Egipčanov). Naš jezik ne ustreza več mitu, znaki so dobili pomene »realističnih« slik, torej nimajo več mitičnega pomena. Drugače pa je bilo v primitivnih skupnostih. »Moc mita, moč stiha, i moč sadržana u sposobnosti pisanja sve je to bilo blisko povezano u primitivnim društvima, koja su u svojoj normalnoj upotrebi jezika sigurno trajno imala tu moč, i nisu morala da je utvrduju ili priziva-ju.«24 Na drugem mestu pa Cook piše: »Možda su u nekom trenutku neolita mit i jezik bili neodvojivo stopljeni: tada bi svaka leksička jedinica bila ne-odvojiva od vlastite mitske dubine.«25 Potemtakem poznamo eno leksikalno enoto ali enega označevalca, ki je v različnih obdobjih človeškega razvoja nase prevzel različne pomene (s tem, ko je vedno kazal na isto predmetnost — vsebina znaka se ohranja), 20 Cankar, ZD, šesta knjiga, str. 180—181. 21 Hegel, str. 36—37. 22 Glej Probleme št. 2, letnik 1986, str. 5. 23 Cook, str. 325. 24 Cook, str. 316. 25 Cook, str. 306. enkrat mit (ali iracionalni pomen), drugič »realistično« sliko kazane pred-metnosti. In kako si razlagamo Cookovo misel o oddaljevanju mita od jezika? Znaki so izgubljali mitični pomen in namesto njega pridobivali »realističnega«. Umetnost nastaja v stiku med mitom in jezikom, če jezik razumemo kot sistem, ki je obranil označevalce, mitično označeno pa zamenjal z realističnim označenim. Mitični pomen pa pri specifični organizaciji označevalcev (umetnost) lahko postane vsaj latenten, če se že ne more več umestiti v znak (leksem). Torej o mitu ne moremo govoriti več neposredno, ampak le posredno prek metafore, jezika poezije. Tudi Hegel je nastanek umetnosti postavil v čas, ko so se abstraktni pojmi (ki so sad človekovega razmišljanja) popolnoma oddvojili od čutne realnosti. To pa se je dogodilo hkrati s tem, ko je piktografska (hieroglifna) pisava prehajala v zlogovno in alfabetsko, ko je bilo moč ustvariti označevalce ne glede na predmetnost (njeno vizualno podobo), ki so jo hoteli označiti. Takšno vmesno pisavo predstavlja klinopis, o katerega naravi pravi Franc lvanocy, ki je v prejšnjem stoletju raziskoval odnose med Svetim pismom in klinopisnimi spomeniki, tole: Nekateri so o klinopisu menili, da je to zlogovna pisava, medtem ko so drugi dokazali, da ie to čista črkovna pisava. Ce bi trdili, da klinopisi ne temeljijo na črkovni pisavi, bi prekucnili celotno Grotefenovo razvozlavanje; z druge strani pa ne moremo tajiti, da so i. i. monogrami ali slikovni znaki zelo pogosti v klinopisih. Obe razhajajoči si mnenji lahko združimo tako, da so klinopisi sicer črkovna pisava, ne izključujejo pa povsem slikovne pisave.26 Jezik mita, sanj, otroštva je takšen slikovni (piktografski) jezik. (I. Ivic ga imenuje ikonični »jezik«).27 Ker je takšen, nas lahko zavede, da ga ne razumemo kot znakovni sistem, ampak kot dejanskost. Torej na primer sanje niso še ena realnost, ki bi bila drugačna od tiste, ki jo zaznavamo budni, ampak so le piktografski, hieroglifni znakovni sistem (ikonični »jezik«), ki označuje vedno eno in isto realnost.28 Jameson takole piše o Lévi-Straussovemu pojmovanju mita: Mit je jedan od načina na koji primitivni čovjek misli o takvim problemima (so-rodniški odnosi, nastanek zemlje) /.../ i u njemu se konceptualna razina i percep-tualna ili konkretna razina ujedinjuju u stanoviti hijeroglifski ili rebusni jezik koji 26 lvanocy, str. 33—34. 27 Ivič, str. 272. 28 Takšno razumevanje sanj je bilo revolucionarno Freudovo spoznanje. O tem piše Lacan: »Več prva rečenica u uvodnom poglavju, jer izlaganje koje sledi ne trpi odlaganja, najavljuje, da je sail rebus. I Frojd ustančuje, kao sam to na početku ista-kao. da to treba shvatati doslovno. To je u vezi sa onom istancom sna koja ima isto-vetnu slovesnu (drugim rečima, fonemsku) strukturu u kojoj se označitelj artikuliše i analizira u besedi. Tako su nestvarne slike broda na krovu ili čoveka sa zarezom umesto glave, koje Frojd izričito navodi, primeri slika sna koje treba zadržati isklju-čivo u njihovoj označiteljskoj vrednosti, to jest utoliko što dozvoljavaju sricanje »po-slovice« koju zadaje rebus sna. Ovu jezička struktura koja omogučuje operaciju či-tanja osnovno je načelo značenjstva sna (signifiance du rêve), Traumdeutung-a. Freud nam na sve moguče načine pokazuje da ova označiteljska vrednost slike nema ničeg zajedničkog sa svojim značenjem, navodeči za primer egipatske hijero-glife za koje bi bilo komično zaključiti na osnovu učestalosti slike kragulja /.../ da ovaj tekst stoji u bilo kakvoj vezi sa ovim ornitološkim primercima.« (2ak Lakan. Spisi, str. 168). se može usporediti, u iskustvu civiliziranog čovjeka, sa snovima ili dječjim fantazijama.20 Ikoničnemu »jeziku« posveti I. lvič poglavje v svoji knjigi: Čovek kao animal symbolicum. Razume ga kot poseben semiotični sistem, ki je na delu v sanjah, otroških slikah, simbolični igri otroka in v obredu. Ta simbolični sistem ali ikonični »jezik« se običajno razume kot predhodnik t. i. socialnega arbitrarnega jezika. Ivič pravi, da je načelno mogoč prevod iz tega ikonič-nega sistema v jezikovni sistem. Piše takole: »/.../ proces semiotizacije sve-raznovrstnijih slojeva ličnosti je stupnjevit, jer se uzdiže od samih procesa do njihovog izraživanja /.../ kroz različita ikonička sredstava i do prevoda sa ikoničkih »jezika« na socijalni arbitrarni jezik. A gde ima prevoda postoje i gubici značenja.«3" Za nas je zanimiva prav misel o prevajanju in izgubi pomena. Kajti »budni« prevajamo jezik »nebudnosti«. Vsebini zgornjih citatov sta še ena potrditev za podobno naravo sanj. mita in otrokovega dojemanja sveta. Lévi-Strauss govori o spojenosti konceptualnega in čutnega nivoja v hiero-glifnem (slikovnem) znaku. Torei gre za Heglovo nerazločenost med čisto idejo in njeno čutno podobo. Znak za leva (piktografski) pomeni toliko kot moč. Ko se je pojem moči popolnoma oddvojil od čutne podobe leva, je zase zahteval posebno znamenje, ki je moralo biti konstrukt, saj moč kot abstraktni pojem nima čutne podobe.31 To pa je že pomenilo prestop iz piktograf-skega, ikoničnega »jezika«, v zlogovni. alfabetski jezik, kar je vodilo k demi-tizaciji sveta in jezika. Fizična predmetnost je postala izpraznjena. Odvzete so ji bile moč, božanskost, dobrota . .. Teoretično se je tako število označevalcev enkrat povečalo. To pa je omogočilo nastanek umetnosti in njeno metaforično naravo. Umetnost se poslužuje tistega prvotnega aparata označevalcev, da bi z njim kazala na na novo pridobljeno polovico označevalcev po Heglu je to toliko kot čutno svetenje ideje — medtem ko naj bi se znanost posluževala samo abstraktnega aparata označevalcev. Tako vidimo, da je umetnost res nekje v sredini med znanstveno mislijo (njej ustreznim jezikom) sodobnega in znanstveno mislijo primitivnega človeka. (Mit je za Lévi-Straussa primitivna znanost.) lo je torej ta odnos med mitom in jezikom, ki ga vzpostavlja umetnost. Zdi se, kot da poskuša popraviti nepopravljivo škodo, ki je nastala ob podvojitvi znakovnega sistema. Vendar to škodo lahko popravlja le na površini, saj se zdi, da ni več mogoče, da hi se podvojen znakovni sistem zredu-ciral na prvotnega. 2" Jameson, str. 102. 30 lvič, str. 272. 31 lvič govori o neprimernosti ikoničnega znakovnega sistema za izražanje abstraktnih pojmov. »A to znači da se opažajne i praktične celine razlažu na jedinice, da se te jedinice otržu od kontekstu u koje su realno uključene i postaju relativno nezavisni »kognitivni objekti« Hegel: pomen sam po sebi, ki je osvobojen neposredne čutnosti/ koji se uz pomoč misaonog procesa sinteze mogu povezivati u nove celine koje, isto tako, postaje kao misaone konstrukcije (t. j. novi, složeniji »kognitivni objekti«), Pošto, рак ne postoje kao fizički i perceptivno izdvojeni objekti, »kognitivni objekti« mogu postojati za dalje saznanje lastnosti samo ako su fiksirani (materijali-zovani) u nekom semiotičkom sistemu, i to uglavnom u jezičkom sistemu zbog toga što ikonički po definiciji nije podesan za prikazivanje apstraktnih svojstava i odnosa.« (Ivan Ü. lvič, Čovek kao animal symbolicum, str. 282) I akšen prvotni jezik pa še posedujemo, kot je bilo že rečeno, v sanjali, mitu, otroštvu in patoloških stanjih. Ker je znakovni sistem tega jezika piktografski, delamo napako, ko sanje, mit razumemo kot še eno, nam tujo ali fantastično realnost. Realnost je (verjetno) vedno bila in je le ena. Različni so semiotični sistemi, s katerimi človek to pojavnost označuje. In kaj potemtakem počne fantastična literatura? Sanje, mit razume kot dejanskost in ne kot znakovni sistem. Piktografski jezik (ali ikonični »jezik«) prekodifieira (prevede) v alfabetski. (Tako prevajamo sanje ob prebujenju.) Takšno prevajanje pa po Ivicu pripelje do izgube pomenov. Če je tako. je nastanek fantastične literature povezan z zmoto, je tako rekoč samoprevara človeka, ki nastaja zaradi nerazumevanja, neprepozna-vanja jezika, ki poseduje drugačen znakovni sistem in drugačne pomene. Fantastično literaturo bi lahko razumeli kot nezavedno zlorabo mitičnega, sanjskega jeziku, kateri se pravilno ohranja le v umetnosti (nefantastični), ki pa potrebuje ob sebi hermenevtiko, tako kot potrebujeta razlagalca mit in sanje. Zaradi takšnega neprepoznavanja jezika pa se zdi. da so nastale tudi različne religije. (Tudi Cook jih uvršča v drugo fazo razvoja odnosa med mitom in jezikom.) Vendar so do nerazumljenega jezika zavzele drugačno stališče. Prav tako ga niso razumele kol jezik, ampak kot dejanskost, toda s to razliko, da jim ta druga realnost ni bila lažna, fantastična, ampak resnična. Vanjo je bilo treba verjeti. Bistvo religije je v verovanju. Tako sta torej obstajali dve realnosti, med kateri je bil razpet človek. Vsaka ga je po svoje zahtevala zase. Ustvarjena so bila plodna tla za množično psihozo srednjega veka3'-(kasneje je bila vir fantastične romantične literature). Krščanstvo je vse to še spodbujalo s tem, ko je tudi produkte patoloških manifestacij razumelo kot realnost. Ta najlepše dokazuje obstoj inkvizicije in njeno delo. Guy in Jean Testas sta leta l%6 v Parizu izdala knjigo z naslovom Inkvizicija. \ tem delu omenjata tudi knjigo, ki je izšla leta I486 v Kölnu, z naslovom Malleus maleficarum. U djelu su izložena davolska zlodjela. tajne čarobnjaštva i pravila kojili se treba držati da bi se dokrajčila vladavina Solone. Uz potpunu odsotnost kritičkog duha, najčudnije legende i najfantastičnije priče prikazuju se kao sasvim vjerodostojne. 'Га k ve tvrdnje, primljene kao evandeoske istine. započinju lov na vještice.33 Na Slovenskem se je proti različnim praznoverjem boril Primož Trubar. V pridigi Proti zidavi cerkva piše, kako so preprosti ljudje »takim babskim hudičevim marinem« verjeli in postavljali kapelice. Gre torej za popolno spremešanost fizične realnosti in znakovnih sistemov, za vsakršno izgubo 32 Dubravko Škiljan povezuje nastanek množičnih psihoz z določeno intencijo pošiljalca sporočila, ki hoče pri sprejemniku vzbuditi točno določeni iracionalni pomen znaka. »Različite grupne psihoze, mitomunije. potrošačke groznieec, zarazne po-modne pojave ne mogu se, u semiološkoj optici, objašnjavati ako se ne predpostavi da kolektivni mentaliteti povremeno. u očitavanju« odredenih poruka, aktiviraju i prihvačaju u prvom redu, i na izrazito uniforman način, iracionalne slojeve značenja. Uniformnost takvih masovnih očitavanja« sasvim je očito rezultat drastičnih i izva-na kontroliranih redukcija svojstvenih znakovnoj djelatnosti dogmatiziranih sredina i dogmatiziranih društvenih konstelacija. 33 Testas, str. 108. vedenja o nekem drugem znakovnem sistemu s svojo piktografsko naravo, ki ga je nadomestil nov znakovni sistem. Tako vidimo, da je ob stiku teli dveh jezikov nastalo in nastaja marsikaj, vse pa je posledica zmote ali padca v podzavest tistega, kar je bilo nekoč edina zavest. Ce govorimo o fantastični literaturi kot o zlorabi določenega jezika ali nerazumetju sanjskega, mitskega znakovnega sistema, potem nas to spet potrjuje v misli, da obstajajo naravni viri fantastičnega, ki jih fantastična literatura kodificira. Mišic govori v zvezi s tem o paradoksu, kajti pričakovali hi, da fantastična literatura ne pozna meja. Vendar je prav obratno. Je najbolj stereotipna. S čim hi to pojasnili? Mišic pravi takole: Pa i onda kada se oslobodila volšebničkih šablona i uspela da nas pridobi, fantastika je, jedina medu svim vrstama umetničke proze, osudena da lnide večito upo-redivana sa izvornim obrascima imaginativnog stvaralaštva i premeravana njihovim merilima. Nisti ti obrasci samo magijski i ritualni tekstovi /.../, več čitava hermeti-čarska i ezoterična tradicija /.../, svi oni izvori tajanstva i mašte koji su se slili u fantastiku, iako su potekli van granita književnosti. Součena sa izvornim tek-stovima i predanjima. fantastika često pada u zasenak.34 Tudi Mišic loči med t. i. teksti izvirne fantastike in literarne fantastike. Ker pa kot vir fantastike razume le mit, ki je že preživel, ki je svoje »tekste« že ustvaril, fantastični literaturi ne preostane nič drugega, kot da te varira. Sanje in patološka stanja za Mišica niso fantastični; že v začetku jih ostro loči od mita. To ločevanje je. kot je bilo pokazano, nepravilno (kar v nadaljevanju svojega spisa ugotavlja tudi Mišic, ko pravi: »Mitovima se ne hrane samo predanja, več i snovi: oni nisu samo podloga literature, več i čovekove psiilie.«),35 Saj so te stvari (omenimo še otroštvo) globoko povezane. Ce z mitom kot takim res ni kaj početi, pa tu ostajajo sanje, ki nas vežejo z mitom in otroštvom; fantastična literatura ima danes oporišče tudi v sanjah. Ko A. Cook opredeljuje faze v razvoju odnosa med mitom in jezikom, se kot pri zadnji zaustavi v času nadrealizma36 (tudi v antologijah fantastike se uvrščajo nadrealisti v zadnjo, najnovejšo smer)37 in tako sklene krog s ponovno identiteto inita in jezika, ki naj bi jo poskušali doseči nadrealisti. To potrjuje pravilnost misli, da fantastično nastaja v identičnosti mita in jezika, poezija pa v stiku med njima. Da je ta možnost danes izključena38 34 Mišic, str. XXIII. 35 Mišic, str. XXI. 36 Cook, str. 26 in nasi. 37 Komentar k izboru najboljših del fantastičnega slikarstvu (Fantastično slikarstvo od Hieronymuse Boscha do Salvadora Dalija) vidi v nadrealizmu novo smer v fantastičnem slikarstvu: »/.../ nadrealizem je pod utjecajem psihoanalize zauzeo »klinički« distanciran stav. Fantastičnost snova i osebujno podzemlje nesvjesnoga osvojilo je u umetnosti kao i u znanosti nov položaj. Nadrealisti so zaista prodrli u novo područje čudesnog in fantastičnog i ispisali najnovije poglavlje jedne neobič-ne priče.« 3B Da identičnost mita in jezika ni več mogoča, da je znakovni sistem za vedno podvojen, ilustrira Mišičeva misel: Ono što mi, u ime fantastike, zameramo na-drealistima, to je što su oni. nastoječi da dopru do podsvesnog putem psihičkog auto-matizma, zanemarili puteve istraživanja prasvesti čoveka, u koji se kriju pravi klju-čevi čudesnog. Ti ključevi nemogu se pronači ako se pesnik ograniči samo na to da, poput psihoanalitičara, sledi nerazgovetni. čudljivi diktat podsvesti. več ako sluškuje i razgovetne, osveščene poruke, koje mu i/ skrovišta kolektivno nesvesnog šalje sno-vidovna tradicija« (Antologija franeuske fantastike, str. XVII.) (identičnost mita in jezika), kaže dojemanje nadrealističnih del kot fantastično. Го pomeni, da smo morda za vedno izgubili mitsko moč jezika, ki obstaja samo še v sanjali (kot nezavedna simbolika) in jo budnost vedno zavrača kot laž ali pa se v boljšem primeru poskuša dokopati do nje z razlago. Na tem mestu bi bilo zanimivo citirati še eno misel, ki vzporeja sanje in poezijo. Cook piše takole: »San na javi je privatan, čista i prosta fantazija, iako može da se hrani stvarnošču. Pesma nam, da ponovimo, ustvari ne govori samo o fantaziji, več o medudelovanju stvarnosti i fantazije, jezika i mita.«39 Če smo do sedaj govorili le o naravnih virih fantastičnega (sanje, mit, otroštvo, patološkost), ki jih ohranja izvirna fantastična »literatura« (tu pa je treba razumeti sanje in mit ter produkt patoloških manifestacij kot zgodbo ali v primeru kodifikacije otroške fantazije kot pravljico), pa bi morali spregovoriti tudi o umetni fantastični literaturi, ki pa je za razliko od prve res produkt človekove domišljije. Ta umetna fantastika pa po Mišiču le težko dosega (ali sploh ne dosega) izvirno fantastično' »literaturo« in pogosto ostaja prišteta k drugorazredni literaturi. Med take fantastične literarne produkte, ki so rezultat avtorjeve domišljije, Mišic prišteva znanstveno fantastiko, utopična dela ter stereotipne zgodbe o duhovih. Za njihove avtorje bi lahko rekli, da so se učili pri mitu in sanjah, vendar nikoli niso dosegli svojih učiteljev. Gre za imitacijo tehnike sanj, ki med sabo povezuje nezdružljive predinetnosti. Italijan Gianni Rodaii je to tehniko poskušal uzavestiti pri pisanju pravljic. Oporišče za svojo idejo je našel v domišljijskih biinomskih opozicijah. Torej gre za vzporejanje nevzporedljivega. Rodari pravi, da si morata biti dve besedi, ki se srečata, če hočemo, da bosta vir fantastične zgodbe, tuji. Razlika med izvorno fantastično literatuio in umetno je v tem, da je prva le zapis »realnega« dogajanja v sanjah iti mitu, druga pa je brez te »realnosti«, ki bi jo popisala. To mora šele ustvariti umetnikova domišljija. Vendar se zdi, da človekova zavest, pa naj bo še tako odprta, ne more nikoli ustvariti takšnih stvaritev, kot jih ustvarja podzavest.40 Izvirna fantastična literatura je le prepis ali prevod iz enega znakovnega sistema (piktografskega) v drug (alfabetski) znakovni sistem. Bistveno pri tem pa je, da obema znakovnima sistemoma vladajo različna pomenska pravila. Tudi če poznamo vse označevalce v sanjah, se nam zdi njihova kombinacija nelogična, ker ne poznamo pomenskih pravil, ki vladajo v tem jeziku. Sklep: Izhodiščna teza je bila, da fantastično nastaja šele ob stiku dveh realnosti. Najprej je bilo potrebno poiskati ti realnosti, zavreči tradicionalno mišljenje o nerealnosti sanj, mita, produktov patoloških manifestacij ter otrokovega dojemanja sveta, od tu pa se napotiti k odgovoru na vprašanje, če mogoče obstaja kaj, kar povezuje mit, otroštvo, sanje, patološke manifestacije, in kaj je to. V naštetih stanjih smo soočeni s specifičnim znakovnim sistemom, ki se na dva načina razlikujejo od tistega, ki ga posedujemo v »budnosti«. 39 Cook, str. 323. 40 Freud je ob razlaganju nezavedne simbolike sanj razumel podzavest kot osebo, ki »narekuje« sanje. (Boss, str. 239.) 1. Znaki imajo piktografsko naravo in ne alfabetske. 2. Ti znaki imajo drugačne pomenske vrednosti kot naši, pa čeprav označujejo isto predmetnost. V nadaljevanju je bilo opozorjeno na prehod iz mita v nemit, ko znakovni sistem postane alfabetski in se lik rat i število označevalcev teoretično podvoji. Tako se dokončno razklene identičnost mita in jezika. V ta precep smo umestili nastanek umetnosti, fantastične literature (sploh fantastičnega) in tudi religije. Boss pravi, da je ena bistvenih razlik med budnostjo in sanjami v tem, da se v budnosti vedno zavedamo enega budnega eksistencialnega stanja več kot v sanjah. S to dvojnostjo je zaznamovano hivanje civiliziranega človeka. Kako jo ho premagoval, je odvisno od njega samega. Na voljo ima dve skrajni možnosti: ali bo v »svet, ki se mu prikazuje« v sanjah, mitu, verjel (religija) ali pa ga bo zavrnil kot laž — zanj bo dobil vrednost fantastičnega. Lahko pa se odloči tudi za zmernejšo držo, ki jo do te dvojnosti zavzemata umetnost in znanost. Zdi se, da se tej odločitvi ni moč izogniti, saj se prvotna enotnost sveta kaže nedosegljiva. Vzrok za nastanek fantastičnega je ta naloga našla v napaki. Ta napaka je storjena na prehodu iz mita v nemit. Torej na prehodu iz enotnega v razdvojen svet. Simbol za tak prestop je biblijska zgodba o Adamu in Evi, ki je postavljena v Svetem pismu stare zaveze takoj za stvarjenje in jo lahko razumemo kot temelj religije. Ta temelj je postavil greh, ki stoj» med dvema svetovoma — svetom veselja in svetom trpljenja. Bistvo religije je v spominjanju na ta usodni izvirni greh, ki je človeka odtrgal od večnega življenja brez bolečin. Torej religija pripada »budnosti«, v kateri se zavedamo dveh možnih načinov eksistiranja. Drugače povedano: religija pripada civilizaciji. Zadržimo se še pri tem usodnem izvirnem grehu. Kaj sta storila Adam in Eva tako pregrešnega? Bog jima je naročil, da lahko jesta od vseh dreves v vrtu, razen od enega. Kajti če bosta jedla od tega, bosta umrla. To pa že pomeni, da mitični jezik obvladuje le še Bog (in kača),41 ne pa več človek. Drevo je za Boga toliko kot smrt, za kačo toliko kot spoznanje. Za človeka pa je drevo »dobro za jed in očem prijetno za pogled«.42 torej ima za človeka pomen, ki je vreden toliko kot »realistična« slika predmetnosti. Neznanje mitičnega jezika pa je vredno toliko kot greh. kajti pomenilo je izgubo enotnega, harmoničnega sveta in padec v razdvojenost. Zgodba o Adamu in Evi simbolično govori o izgubi mitičnega jezika. Napaka, iz katere je nastala religija, je v tem, da v zamenjavi dveh znakovnih sistemov vidi zamenjavo dveh dejanskosti. Naša naloga je prepoznavati napake, ki so vzrok za nastanek tako pomembnih pojmov, kot sta verovanje in fantastično. 41 Afriška mitologija pozna v vrsti različnih mitov o stvarjenju zemlje med drugimi tudi mit, v katerem sta kača in Stvarnik skupaj naredila svet. 42 Sveto pismo stare zaveze, str. 23. VIRI IN LITERATURA Afrička mitologija. Opatija, 1987. 1. Cankar: Zbrano delo, šesta knjiga. Ljubljana. 1967. L Cankar: Zbrano delo, osma knjiga. Ljubljana. 1968. Mitologija Bliskog istoka. Opatija. 1987. E. Petiška: Stare grške bajke. Ljubljana, 1980. Sveto pismo nove zaveze. Ljubljana, 1984. Sveto pismo stare zaveze, prvi del. Maribor, 1958. Antologija francuske fantastike. (Predgovor napisal Z. Mišic.) Beograd. 1968 (Biblioteka Orfej). D. Bajt: Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja (eseji o znanstveni fantastiki). Ljubljana, 1982 (zbirka Kultura). J. Bohak: Delo s sanjami v psihoanalizi in v geštalt terapiji. Znamenje 1986, št. 1. M. Boss: Novo tumačenje snova. Zagreb. 1985 (Biblioteka Psiha). A. Cook (A. Kuk) : Mit i jezik. Beograd, 1986. B. Donat: Fantastične figure. Beograd, 1984 (Biblioteka »Kristali«). Fantastično slikarstvo od Hieronymuse Boscha do Salvadora Dalia. Zagreb. 1980. A. Goljevšček: Vrednostne konstante v pravljicah. Sodobnost, 1986. št. 6—7. G. V. F. Hegel: Estetika II. Beograd, 1970. F. lvanocy: Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Maribor, 1985. 1. D. lvič: Covek kao animal svmbolicum. Beograd. 1987 (Biblioteka Sazvežda). F. Jameson: U tamnici jezika. 'Zagreb, 1978 (Biblioteka »Svijet suvremene stvarnosti«). V. Kalan: Mitos in Logos. Problemi 1986. št. 2. J. Lacan (2. Lakan) : Spisi, (izbor) Beograd. 1983 (Biblioteka Današnji svet«). E. Leach (E. Lič): Kultura i komunikacija. Beograd, 1983 (Biblioteka XX vek). L. Leger (L. Leže): Slovenska mitologija. Beograd, 1984 (Biblioteka Horizonti«). M. Mitrovič: Fantastika v delu Srečka Kosovela. Slavistična revija 1987. št. 3. C. W. Morris (C. V. Moris): Osnove teorije o znacima. Beograd, 1975 (Filozofska biblioteka). Naučna fantastika, zbornik teorijskih radova. Beograd XXXX (Biblioteka XX veka). J. Piaget (Z. Pijaže): Epistemologija nauka o čoveku. Beograd. 1979 (Biblioteka Sat-vežda). J. Pogačnik: Starejše slovensko slovstvo. Maribor. 1980. G. Rodari: Srečanje z domišljijo. Ljubljana. 1977 (Zbirka Otrok in knjiga, osma knjiga). N. Kot: Znakovi i značenja. Beograd. 1982 (Psihološka biblioteka). D. Škriljan: U pozadini znaka. Zagreb. 1985 (Biblioteka Suvreniena misao«). (i. in J. Testas: Inkvizicija. Zagreb. 1982. ZUSAMMENFASSUNG Die vorliegenden Überlegungen entspringen der Annahme, das Phantastische entstehe an der Kontaktstelle zweier Realitäten. Demnach wird die gewöhnliche Antagonismus real-phantastisch aufgehoben und in die Triade real-phantastisch-real verwandelt. Das Phantastische wird folglich zur Beziehung zwischen zwei Realitäten. In der gedanklichen Weiterführung wird versucht, die Natur beider Pole, an die die Beziehung gebunden ist, zu klären. Das Phantastische entsteht an der Kontaktstelle folgender Wirklichkeiten: der Träume und des Wachseins, des Mythos und des Nicht-Mythos, der Kindheit und des Erwachsenenseins, der Pathologie und des Nicht-Pathologischen. Warum sind auch Träume, der Mythos, die Kindheit und das Pathologische Realitäten? Der Träumer, der mythische Mensch, das Kind, der Geisteskranke, sie alle kennen nur eine Wirklichkeit, die sie mit keiner zusätzlichen parallelschalten können, mit jener, die der »wache« Mensch kennt. Beim Aufwachen«, also an der Schwelle, am Ubergang von einer Realität in die andere — vom Mythos in den Nicht-Mythos, aus dem Traum in den Wachzustand, aus der Kindheit in das Erwachsenendasein, aus der Pathologie in das Nicht-Pathologische — erscheint die erste Realität phantastisch. Dies folgt aus der mangelnden Unterscheidung und Abtrennung der Sprache von der Faktizität. Denn die Träume, der Mythos, die Kindheit und pathologische Zustände werden von einer rebusartigen, ikonischen Sprache mit piktographischem Ausdrucksbild des Zeichens sowie mit anderen Bedeutungswerten dominiert, als dies bei Zeichen mit alphabetischem Ausdrucksbild anzutreffen ist. Infolgedessen ist der zweite Pol der Triade überhaupt keine Realität, sondern erscheint nur als eine solche wegen des nicht Erkennens seines spezifischen sprachlichen Zeichensystems. Die phantastische Literatur entsteht folglich bei der Abschrift von einem ins andere sprachliche Zeichensystem, ist sozusagen der unbewußte Mißbrauch der Sprache mit einem anderen Ausdrucksbild sowie Bedeutungswert des Zeichens. UDK 886.3.09 Irena Novak-Popov Filozofska fakulteta v Ljubljani VESOLJE V KAPLJI ROSE: PRISPEVEK K POMENSKI ANALIZI ŽUPANČIČEVE ZBIRKE V ZARJE VIDOVE Prispevek analizira nekatere kompozicijske, tematske in izrazne vidike Zupančičeve pesniške zbirke V zarje Vidove (1920). V politično in socialno naravnanih besedilih, ki so nastajala med prvo svetovno vojno, izpostavlja novo pojmovanje narodnega voditelja, jezika in besednega ustvarjalca, v refleksivnih zgodnejšega nastanka pa novo, vitalistično filozofijo časa. Compositional, thematic and expressional aspects of Oton Zupančič's collection V zarje Vidooe (1920) are analyzed. In the politically and socially committed poems, which were written during the years of World War I, the analysis highlights (he new understanding of the national leader, the language, and the literary artist. In the reflexive poems, written earlier on, it points up the new, Bergsonian philosophy of time. Četrta izvirna pesniška zbirka1 z enigmatičnim simbolnim naslovom V zarje Vidove, ki ga je J. A. G Iona г4 po pesnikovem namigu in medbesedilni navezavi" interpretiral kot mitološki simbol — in sicer z navedkom, da ime krščanskega svetnika zaznamuje višek naravnega (solarnega) ciklusa ter po analogiji s človeškim življenjem zenit njegovih ustvarjalnih sil — predstavlja izbor Zupančičevega ustvarjanja v obdobju desetih let, med 1908 in 1918, in jo kot skrbno komponirano celoto slovenska literarna veda označuje za »vrh pesnikove tridesetletne ustvarjalnosti«.4 Vsebuje dvaintrideset pesmi, razdeljenih v tri različno obsežne, nenaslov-Ijene, vendar tematsko zaokrožene razdelke, ki jih uokvirjata izrazno, oblikovno in smiselno povezani uvodna in zaključna pesem. Tudi znotraj posameznih razdelkov so uvodna in zaključna besedila v sintagmatskem razmerju univerzalno odprte napovedi nasproti vsebinski konkretizaciji ali sintezi, tako da so zbirka kot celota in njeni posamezni razdelki urejeni po enakem strukturnem načelu »zaprte, notranje specializirane konstrukcije«.5 Poleg strukturno zaznamovanega začetka in konca segmenta (zbirke, razdelka) je izpostavljeno tudi njegovo središče, v katerem je téma segmenta najbolj izčiščena. 1 V štetje so vključene zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904) — brez njunih ponatisov, Samogovori (1908), ne pa tudi izbor Mlada pota (1919) niti zbirki lirike za otroke Pisanice (1900) in Ciciban (1915). 2 J. A. Clonar, LZ 1920, str. 309 (cit. po Oton Zupančič, Zbrano delo /ZD/, III. Ljubljana, 1959, str. 336—337). 3 Gre za citat iz Zupančičevih Napisov za mesece, Junij — Rožnik, Literarna pratika za 1914. leto, str. VI—XXV11I (cit. po ZD IV, str. 347). 4 Marja Boršnik, Sredi vsega, v: Oton Zupančič — Simpozij 1978. Ljubljana, 1979, str. 39. 5 Kombinacijo različnih strukturnih elementov v besedilni niz, ki je v sebi specializiran. nasproti kombiniranju enakih ali strukturno ekvivalentnih elementov v konstrukcijo načelno odprtega, «rnamentalnega teksta povzemam po J. M. Lotman, Struktura umetničkog teksta, Beograd 1976, str. 131 — 141. V prvem razdelku so to tri dialoško oblikovana besedila Otroci molijo, Razgovor in Dete čeblja, ki skozi naivno predlogično in intuitivno otroško perspektivo ubesedujejo absurdnost svetovne vojne." Središče drugega razdelka so besedila iz let 1917 in 1918 Naše pismo, Zelena čelada in Tuji mož s tematiko slovenskega naroda v njegovem prizadevanju za konstituiranje lastne državnosti, ozemeljsko integriteto in politično povezavo z drugimi jugoslovanskimi narodi. Jedro tretjega razdelku tvorita na eni strani refleksivni pesmi z bivanjsko tematiko, v katerih zasledimo sopostavitev dveh življenju pritrjujočih filozofij, ki vsaka na svoj način ukinjata opozicijo preteklosti in prihodnosti: dio-nizično ekstatično Nietzschejevo v Viharju in Bergsonov ustvarjalni evolu-eionizem v pesmi Gledam. Na drugi strani pa sod i v vrh razdelka erotično-izpovedni moralni samoobračun S pokorim pesem. Medtem ko so središčna besedila tematsko izkristalizirana, pa so mejna polivalentna ali razpršena. Semantično nedoločenost in smiselno večpomenskost njihove simbolike šele naslednja besedila postopoma omejujejo z denota-cijami konkretnejše, zgodovinsko, prostorsko in družbeno oprijemljivejše resničnosti.7 Taka semantično odprta in ambivalentna sporočila so poleg uvodnega Slapa še uvod v prvi razdelek Dies irae, uvod v drugi razdelek Podoba, njegov sklep Naša beseda, sklep tretjega razdelka Zlata jutra ter sklep zbirke Mesečina. Skupno pomensko obeležje vseh teh besedil, njihov semantični presek, bi lahko označili takole: iz amcrfnega, neizoblikovanega kaosa z ustvarjalnim dejanjem izoblikovati urejeni kozmos, ali drugače, s sredstvi poezije upesniti ustvarjanje samo. Natančno to eksplicitno izreka besedilo Naša beseda, ki je v kompoziciji zbirke dvakratno zaznamovano, saj je hkrati sklep drugega razdelka in središče zbirke: Alfa in Ornega! Beseda! Bajna moč, ki stari kaos si ločila v dan in noč. skrivnostno izrekana vsevdilj vzdržuješ svet in smer in zadnji cilj 2 t—4 V Naši besedi ni mogoče brati samo brezmejno zaupanje simbolističnega pesnika v nroč besede niti samo patetično eksaltirani pozdrav na novo odprti ustanovi kultiviranja slovenske besede. Slovenskemu narodnemu gledališču, marveč tudi ubeseditev zapletenega semiološko-komunikacijskega modela, ki je oblikovan v interpersonalnih, mednacionalnih in metafizičnih razsežnostih. 0 Zanimivo je, da sodi nastanek teh treh besedil v čas snovanja avtorjeve najbolj dovršene zbirke otroških pesmi Ciciban. V omenjenih besedilih je moč videti postopek uvajanja zunajideološkega pogleda na vojno skozi otroško perspektivo in otroškega pripovedovalca (izpovedovalca), kakršnega je pripovedna proza v sedemdesetih letih razvila ob temi druge svetovne vojne. O tem glej Boris Paternu, Problemi sodobnega slovenskega romana, SR 29/1981, št. 4. 7 Pri tem imajo ob pribesedilnih informacijah (čas nastanka, objave, vrsta publikacije), znanih iz opomb v Zbranem delu, pomembno vlogo lastna imena, ki se za razliko od drugih znakov nanašajo na posamične pojave. Gre za imena krajev (Celovec, Maribor, Gorica, Trst — Zemljevid), pokrajin (Brda, Goriško, Kras — Goriškim izgnancem. Begunka pri zibeli, Zelena čelada) in rek (Soča — Goriškim izgnancem), ki besedila naravnavajo v korespondenco z določenim zunajliterarnim zgodovinskim in političnim kontekstom in zaznamujejo ogroženost mejnih delov slovenskega ozemlja. Rečni imeni Visla in Drina (Otroci molijo) pa zaznamujeta fronte v prvi svetovni vojni, kjer so se na strani Avstro-Ogrske bojevali slovenski vojaki. Na mikrokozmični ravni medčloveške komunikacije, na ravni sporazumevanja med pripadniki iste jezikovne skupnosti, so elementi tega modela etično in nravno kvaliteten posameznik, »mož med nami klen in zdrav«, za katerega so »najglobočje sanje« naroda, sen o svobodi in pravici, vsebina nekega znaka. Torej posameznik, ki funkcionira kot interpret, ki ta sen iz nezavednega »tajnopisa« spravlja v razvidnost, v »odtis«, tako da v njem razpoznava znak, ki je drugim subjektom naroda, (nam samim) »skrit« in zato tudi »svetu zastrt«. S tem interpretacijskim dejanjem postane sen znakovni nosilec,8 »pekoča stigma«, interpret sani pa »zrcalo«, »poveličani obraz«, v katerem narod samega sebe razpozna in zato tudi vidi in ve, kaj je bil in kaj lahko še bo. Analogni model na ravni komunikacije med narodi umesti v položaj interpréta celoten svet oz. mednarodno skupnost, slovenski narod s svojo artikulacijo pričakovanja svobode in pravice pa v položaj pomenljivega in pomembnega znakovnega nosilca, »slišno melodijo« v »sveti pesmi svobode«, ali drugače, enakopravno govoreči zgodovinski subjekt s pravico do obstoja. »Molk v posvetu narodov« je v kontekstu besedila ravno toliko kot biti brez identitete, biti »razvejane pleve v viharju«. Tretji model (prim, navedeni odlomek) je model univerzalne semioze. kjer je znakovni funkciji pripisana kozmogonska, eshatološka in teološka denotacija.9 Ti trije modeli so vloženi drug v drugega kakor koncentrični krogi ali ujemajoči se liki. pri tem pa je pomembna njihova razvrstitev v besedilu: od najbolj abstraktnega, univerzalnega z mitološkimi in religioznimi konota-cijami, se prek globalnega spušča v najkonkretnejšega, nacionalno in subjektivno opredeljenega.10 Tu se gibanje od 'neba' proti 'zemlji' in od naroda proti posamezniku preusmeri nazaj proti nebu', dasi spremenjena modaliteta ubesedovanja (to je serija velelnih povedi in prihodnjik nasproti konstata-tivnemu pretekliku) izdaja tisti zgodovinski položaj izjavljanja, v katerem je ta smer gibanja stvar volontarističnega projekta. Vendar navedena skladenjska stilema zgodovinski in nacionalni kontekst izjavljanja tudi presegata. Kažeta na domnevanje temeljne biti jezikovnega znaka, t. j. »obči zakon«, »vrsta«, spričo katere se znak ne sprime z določenim številom posebnih in preteklih uresničitev »vrste«, temveč se nanaša na nedoločeno, potencialno prihodnost.11 B Terminološki oznaki znakovni nosilec in znakovna funkcija sta iz Umberto Eco, Theory of Semiotics, Bloomington J.U. P., 1976, kjer je pomen znaka pojmovan kot kulturna enota, znakovna funkcija pa se pojavi, kadar izraz stopi v odnos ko-relacije z vsebino in postane znakovni nosilec. 9 Citirani odlomek Naše besede je pomemben tudi zato, ker aludira na arhaični mit o stvarjenju z imenovanjem, čemur je podlaga mitsko nerazlikovanje predmeta in znaka. V našem kulturnem prostoru je mit ohranjen v Svetem pismu stare zaveze. Prva Mojzesova knjiga — Genesis. V tem smislu je antipod Naši besedi besedilo Dies irae, ki z bibličnimi podobami Janezovega razodetja govori o apokaliptičnem koncu sveta. Iz Razodetja je celo prvi verz citiranega odlomka Naše besede: »'Jaz sem Alfa in Omega', pravi Gospod Bog, ki je. ki je bil in ki bo, vsemogočni« (Raz. 1. 8) ali »Jaz sem Alfa in Omega, prvi in poslednji, začetek in konec.« (Raz, 22, 13). Prim. E. M. Meletinski, Poetika mita. srbohrvaški prevod iz ruščine (Moskva, 1976), Beograd, brez letnice izida /ca. 1983/, Arhaični mitovi o stvaranju, Kaos i kosmos. Kozmogeneza, str. 196—221. 10 Semantika kompozicije je podobna sklepu pesmi Goriškim izgnancem, kjer transcedentalna instanca upraviči in potrdi človekovo oz. narodovo hotenje, sen:, Bog udari pečat na zlati sen o domu. Medtem ko ekvivalenco modelov nosi množica besed iz semantičnega polja »znakovnost« (alia, omega, abeceda, znak, znamenje, pesem, melodija, glas, tajnopis, odtis, stigma, pečat, beseda, brati, izrekan, zapisano), pa se dinamika med modeli uresničuje s stratifikacijo prostora v besedilu. Prostor je označen z leksemi, ki so že pred oblikovanjem v sporočilo »obteženi s kulturno signifikacijo«.12 Prostorske oznake so namreč kombinirane tako, da tvorijo pare semantičnih opozicij, katerih en člen ima negativno, drugi pa pozitivno konotacijo. Opozicija spodaj/zgoraj, zahod/vzhod, se pomensko povezuje z opozicijo polnoč, mrak, sence/luč, svit, zarja. V identično razmerje pa so pritegnjeni tudi leksemi iz semantičnega polja »znakovnost«, tako da tvorijo par (-)molk/ ( + )beseda. Celotno besedilo se izteče v metafore, ki jih motivira komplementarnost znotraj množice z istim vrednostnim predznakom: Zabresti v molku noč ne daj/»beseda je izšla«, »slovenska inisel, vzpluj, vrzi se do nebes«, beseda, »obsevaj z žarki svojih avreol«. Središčno besedilo zbirke s pomenom kozmizacije v smislu strukturiranja homolognih modelov različnih razsežnosti se navezuje na uvodno besedilo drugega razdelka Podoba. Tu urejanje neoblikovane in neartikulirane notranjosti subjekta poteka na način organske rasti kvišku in navzven s pomočjo kontinuirane metaforike, ki jo je mogoče razčleniti v naslednje izjave analogije: (1) Človek (A) je kakor drevo (B). (Bi) Drevo raste iz svojega semena na vse štiri strani kakor (Aj) Človek gre, ostaja zvest od konca do kraja smeri; (Bo) Drevo raste kljub viharju, ki povzroča, da (B;i) se mu veje krivenčijo in kodrajo, tako da (B4) zgreši svoje štiri smeri in ne more do svoje podobe. Tako tudi (Aa) Človek se požene v rast kljub (?) /oviram in zastojem, ki izvirajo iz objektivnih zgodovinskih okoliščin/, ki povzročajo, da (A3) (?)/ je njegov osebni razvoj zaustavljen/, tako da (A4)* zgreši svoje štiri smeri in ne more do svoje podobe. Ker pa je izjava (A4) protislovna z nadaljevanjem besedila, velja tudi (2) Človek ni kakor drevo: človeku se namreč nazadnje vendarle posreči ekspanzija v prostor (kar je tradicionalna metafora za svobodo, analogna razvijanju drevesne krošnje, pri čemer je njen razpon enak razsežnosti človekovih sanj), tako da (A4) nazadnje »pokaže svojo /drevesu podobno/ podobo: križ.« (3) Narod naj bo po želji subjekta izjavljanja kakor človek, ki hkrati je in ni kakor drevo. Kakor drevo je tudi v tem, da z vsem svojim notranjim bitjem, a nezavedno čuti svojo podobo (»in navznoter jo tipljem,/ z vsem bitjem, slepec, tipaje«), in ni kakor drevo, ker mu je lastna zavestna dejavnost, volja, metonimično izražena z dinamiko dejanj (»se požene v rast«, »razpne roke«, »se pretegne«) in psihična sposobnost sanjati tisto, česar (še) ni. Posebnega pomena za celotno zbirko je dejstvo, da središčnega položaja v središčnem besedilu Naša beseda ne zavzema eksplicitno besedni ustvarjalec kot izjemni, kultivirani subjekt, subjekt sanj, hrepenenja in volje, temveč so pozitivne vrednote, kf jih proizvaja in implicira umetnost (v besedilu ozna- 11 Izrazi v navednicah so sposojeni pri utemeljitelju semiotike Ch. S. Peircu, na enako pojmovanje »mobilnega, inteligentnega« znaka, ki zaznamuje vrsto ter se s konkretnega predmeta širi v »idejo«, »simbol« pa je Zupančič naletel pri Henriju Bergsonu, ki je potencialnost vgradil v sam princip vitalitete. Prim. Boris Paternu, Uvodna faza slovenskega pesniškega modernizma (Ob Otonu Zupančiču), Razprave-Dissertationes XI, SAZU, Ljubljana, 1987, str. 56—57. 12 Umberto Eco, n. d. str. 267. čene s pojmi »ponos, značaj in čast«), zbrane pi i katerem koli posamezniku, ki mu vodilnost pripada, če in ko docela doume in artikulira narodno bistvo, »sen pravice in svobode«, »divne sanje, ki jih je sanjal ded«. S tem je besedilo pripeto na socialno usmeijeno Kovaško, ki tematizira izbiro najkvalitetnejšega med slovenskimi delavci.13 Zgovorna je kontigviteta med metaforami za voditelja v obeli besedilih: »Pristni kov moža« (Naša beseda) in »srce, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo kot zvon« (Kooaška). Na drugi strani pa je pripeto k političnima besediloma s sorodno temo Naše pismo in Vprašanja, kjer je neustrezni poslanec oz. voditelj naroda označen kot »počen vrč«, ki »ne zvoni in ne poje«, »prihuljeno godalo« (Naše pismo) in kot »piščalkar« s »preplehkim spevom« (Vprašanja). In vendar nam prav te metafore razkrivajo, da so pričakovane lastnosti voditelja preslikane iz vrednostno nadredne kategorije »pevca«, umetnika. Iz temeljnega razmerja med narodom in kulturo, kulturo in kodom Zupančič izpelje novo definicijo umetnika in voditelja naroda. V sistemu, ki so ga vzpostavile prejšnje zbirke, je imel umetnik (svobodni, samouresničeni subjekt) lastnosti voditelja, pomenski sistem zbirke Y zarje Vidove pa predlaga, naj ima voditelj lastnosti pesnika (vidca, preroka, zvona, središčnega duha in srca).14 Taka opredelitev je skladna z načinom konstituiranja slovenskega naroda skozi poezijo in nič čudnega ni, da je v času kaosa svetovne vojne in razpadanja avstro-ogrske monarhije za narodno eksistenco občutljivi pesnik reaktualiziral romantični model potrjevanja družbeno nemočnega naroda skozi pesniško, kulturno, duhovno ustvarjalnost. Tolažba, ki jo 1. 1916 izreče beguncem z Goriškega (Goriškim izgnancem, Begunka pri zibeli) in 1. 1918 zla-kotenim stavkajočim (Na Jurjeoo osemnajstega), je smiselno enaka tisti, ki jo »Tuji mož« izreče v obliki fingiranega citata: »Pevec je učil: Duh bo silo stri.«15 Poleg zgodovinskih, socioloških in literarnozgodovinskih dejstev pritrjuje primatu duhovnosti, kulture in umetnosti nad močjo in nasiljem s svoje strani tudi obča teorija semiotike, ko pravi, da umetnik oz. umetniško delo s specifično, glede na pravila koda deviantno organizacijo oblike vzbuja sum, da tudi način organizacije vsebine, kakršno nalaga kod za ustreznike dejstvom sveta, ni niti edino zveličaven niti dokončen. S tem namreč nakazuje, da je mogoče način segmentiranja in videnja sveta tudi spremeniti ter svet definirati skozi drugačne konceptualne in semantične modele.16 Os, na kateri so nanizani enako strukturirani modeli, je pravzaprav pot prehajanja in povezovanja makrokozmičnega, transcendentalnega in mikro-kozmičnega, subjektivnega. V paradigmatskem besedilu Naše besede smo jo 13 Besedilo Kovaške je kmalu po prvi objavi v Prvem majniku 1910 doživelo tudi prvo izrecno politično branje: prva in zadnja kitica sta postali motto naprednega protiavstrijskega dijaškega gibanja za jugoslovanstvo Preporod. Objavljeni sta bili na čelu prve številke glasila Preporod. 1. novembra 1912. Glej Adolf Ponikvar, Pre-porodovci proti Avstriji, Ljubljana 1970, str. 138 in 227. 14 »Srce, ki poje« in »srce, ki zveni« sta metafori, ki se pojavljata že v Prebujenju in Dumi. Jože Pogačnik, Tema pesništva in Zupančičev književni nazor, v: Oton Zupančič — Simpozij, 1978, str. 204—205, vidi v njih izraz simpatije, »najbolj popolne oblike intuicijé«, ki zaznamuje »tretjo Zupančičevo fazo v gledanju na pesniško inspiracijo, ki jo najbolje označuje pojem »bivanjski položaj sestopa«. Za pričujočo analizo je pomembno, da se v navedenih kontekstih nanašata na nagovorjeno osebo voditelja in ne na sam lirski subjekt. 15 Tuji mož. ZD III, str. U. 16 Prim. U. Eco, n. d. str. 261—275. našli v nasprotnih smereh razporejanja treh različno obsežnih semiološko-komunikacijskih modelov, zgoščena pa je tudi v izvirni podobi: »V sleherno kapljico, v rosa nebroj, zajet do iskrice nebeški soj.« Refleksivne in izpovedne pesmi tretjega razdelka ubesedujejo perspektivo »kapljice«, izhodišče jim je namreč mikrokozmos subjekta, avtorja zaznavanja, čustvovanja, mišljenja in spoznavanja, ki se spet v strogo premišljenem redu kot subjekt konstituira na več ravninah hkrati. Najprej je to čustvena entiteta, ki vstopa v ljubezensko razmerje onkraj polaščanja drugega kot objekta želje in merjenja subjektove moči (Carmen). zato je prvič v ospredju razmerje med materjo in otrokom (Belokranjska deklica, Pričakovanje), z etosom in žrtvovanjem 'presijano' razmerje med moškim in žensko pa se približuje krščanski ljubezni (Spokorna pesem) ali usodni erotični zavezanosti, ki presega meje človeškega življenja (Mrtoa nevesta'7.). Kot subjekt refleksije se konstituira skozi razliko do objekta, ki ga rel-lektira, čemur ustreza v več besedilih ponovljeni simbol in motiv vodne površine jezera, ki zrcali celotno stvarstvo (Jezero, Tih, tih je kraj). V seman-tiko tega simbola je vključena denotacija njegove trodimenzionalnosti, tako da ne deluje le kot meja med vesoljem in zemljo, marveč tudi s svojo globino, kar omogoča konotiranje zavestne in nezavedne, racionalne in intuitivne psihične sposobnosti subjekta.18 ln končno se subjekt konstituira glede na čas kot gibljiva točka sedanjosti na krožnici ciklično pojmovanega časa, skozi katero se preteklost prelivu v prihodnost in predniki prodirajo v zanamce (Telesa naša, Na razpotju, Joži Bercelu o spomin). Besedila tega razdelka so večinoma nastala že pred prvo svetovno vojno, v letih 1910—1912, in so bila namenjena posebni zbirki Razgledi,19 ki naj bi razvijala 'pesniško metafiziko' Samogovorov. Najtvornejša spodbuda za vsebinsko in izrazno dooblikovanje in preoblikovanje Župančičeve refleksivne poezije je bila tedaj Bergsonova filozofija.*" ki je klasično metafiziko desti-tuirala s tem, da je vanjo vnesla trajanje, inteligenci pa, ustrezajoči spoznavanju negibne materije in z njo omejeni, zoperstavila intuicijo kot metodo spoznavanja bistva življenja, ki je nenehno ustvarjanje. Tu se je Zupančičev lirski subjekt v svojem doživljanju in mišljenju obogatil za gibljivost, po- 17 Ne da bi se spuščala v razpravo o pesniških žanrih, opozarjam na možnost, da je besedilo zabrisan in liriziran model romantične balade oz. njegova simbolistična transformacija. 'Zgodba' je zgoščena na srečanje in poskus dialoga med živimi in mrtvimi, ki se posreči samo ločenima ljubimcema, vendar je vzdih mrtve neveste iz groba brez nadaljnjih konsekvenc. 18 Mediacijo v trihotomski strukturi nebo/zemlja/podzemlje oz. podvodni svet predstavljajo dvodomna zemsko-nebeška ptica, »ptica, v zelenih labirintih doma, / ptica, skrita v jasni luzur nebu» (Zlatu jutra), ki se \ uvodni metafori v pesmi Jezero izkaže za tridomno: »vse zarje vanjo /vodo zrcalo/ omakajo perot«; nadalje je to tradicionalna »os sveta« drevo (Jezero. Tih, tili je kraj. Gledam) in izviren motiv utrinka (Tih, tih je kraj), ki je enkrat videti kot padanje, v zrcalni sliki kot poganjanje navzgor. ™ O rekonstrukciji zbirke glej Dušan Pirjevec, Zbrano delo Otona Zupančiča. Opombe k tretji knjigi, str. 313—"519 in dopolnilo Marje Boršnik, n. d. str. 30—37. *> Izidor Cankar. Obiski — Oton Zupančič (Nuša beseda 1977. str. 18). Analizo Samogovorov v luči zgodnejše Bergsonove filozofije je opravil Andrej Capuder. Bergson in Zupančič, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983, str. 233—266. bistveno dopolnil pa je to misel Boris Paternu v Uvodni fazi slovenskega pesniškega modernizma (prim. op. It). tapljanje v globino lastnega duha pa je dobilo nov smisel, saj je postalo sino-nimno transcendentalnemu izkustvu. V tej zvezi je poinemhnu novost ciklično pojmovanje časa, pojmovanje, ki presega trenutke izjemne zbranosti, »visoke hipe« Samogovorov, v katerih se subjektova intenziteta meri z vcsoljnostjo. pojmovanje, ki proizvede novo sferično simboliko in z njo konotacijo nenehnega raztapljanja in zgoščevanja subjektove identitete. Uvodno besedilo tretjega razdelka Telesa naša z logično pregledno dvo-člensko metaforiko in celo eksplicirano osnovo pomenskega prenosa upesni misli iz prvega poglavja Bergsonove Ustvarjalne evolucije.-1 Kot indirektno konotacijo ali hipotetnični pomen pa to novo pojmovanje izražajo različna oblikovna sredstva na različnih ravneh sporočila zbirke. Te ravni segajo od ciklične kompozicije celotne zbirke, do cikličnosti posameznih besedil, katerih vračanje v izhodišče nosijo ponavljanja. Na ravni figurativnega besednega pomena je značilen izbor simbolov, najsi gre za folklornega mitskega junaka zelenega Jurija, ki poleg enkratne sobesedilne konotaeijc nacionalne svobode (Zelena čelada, tudi Zeleni Jurij iz zbirke Ciciban) in socialne pravičnosti (Na jurjevo osemnajstega) zadržuje tudi tradicionalno semantiko mita in z njim povezanega pomladnega obredja plodnosti, ali za naravni pojav večnega izviranja in padanja vode v Slapu, ki morda oživlja in drami mrtve brate in sestre. O istem govori motivacija nekaterih metafor: prst, v katero je za-greben mrtvi prijatelj, je zanj mati, grob je prostor sredi kali. koraki živih nad njim so plenice, v katere je povit (Joži Bercetu o spomin). Na ravni glasovnega ponavljanja pa cikličnost nosijo nenavadno številne tavtološke rime. V zadnjih dveh kardinalnih besed i 1 i h zbirke, Zlata jutra, ki sklepa tretji razdelek, in Mesečina, ki sklepa zbirko, je sferičnost tudi oblika sub-jektovega bistva. V Zlatih jutrih prehaja subjektovo zaznavanje bližnje, zemeljske predmetnosti z očesom v kontemplacijo v koncentričnih krogih razširjajočega se vesolja, pri čemer se subjekl poduhovlja in geoinetrizira v krog duše. ki se v valovanju razširja, srečuje in dotika s krogi drugih duš. ki jih povzema vase. Meja tega gibanja je stopnja popolne zasičenosti subjekta s kozmosom (»Vse je v tebi: v tvojo dušo se lije večnost brez konca«), vsak trenutek bivanja pa je prelivanje vesoljnih harmonij skozi vsako točko življenja (»Harmonije /večnosti/ /.../ ti skozi prsi dero.«)22 Ce so Zlata jutra Zupančičeva najgloblja filozofska pesem, integral subjekta, ki je razprt minljivi pojavnosti tega sveta, in subjekta, ki »teži k spoznavanju bistvu biti. skritega pod plastjo iluzornih pojavov in zato ustvarja 21 Za ilustracijo trditve navajam dva krajša odlomka iz slovenskega prevoda Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1983: iz prvega je Zupančič svojo metaforo izpeljal, iz drugega pa jo je že tako rekoč narejeno povzel: »Živo telo je izolirala in zaprla narava sama« (26) — »Telesa naša — vrči«; »Življenje se zdi kakor tok, ki teče od klice do klice po razvitem organizmu. Čisto tako je, kakor da je organizem sam le izrastek, brst, ki ga k rasti spodbuja nekdanja klica, ki si prizadeva, da bi se nadaljevala v novi klici.с (37) — »Vzgon bitij nerojenih kri nam polje, / življenje njih, ki bodo, rije v nas, / in kal s kaljô se za prvenstvo kolje, / bodočnost oblikuje svoj obraz.« (2,_4). S! Celo v tej drzni predstavi najdemo Bergsonovo misel: »živo bitje ni primerljivo s katerim koli posameznim predmetom, »pač pa totalnosti materialnega vesolja« (28). (Paginacija je tako kakor zgoraj iz slovenskega prevoda.) lastni pesniško upodobljeni svet«", je Mesečina njegova najbolj sintetična pesem, saj ponovi kompozicijo celotne zbirke, tako da v njej zbere vse temeljne motive, teme in simbole. Govoreči jaz kot »moje srce«, nagovorjeni »Duh-zankar na sredi vsemu-ja« in »srce v sredini« duš rodu so ekvivalentne in izomorfne entitete, saj imajo vse ti i lastnost pulzirajočega, svet, življenje in narod rojevajočega središča. To je kozmizacijska instanca, ki ureja sanje, ozvezdja in človeški socium. Iz neskončnega strahu, da hi s slovenskim narodom hkrati padel tudi (tedaj vodilni) slovenski pesnik, ie I. 1914 nastala v bibličnih podobah izražena apokaliptična vizija vesoljnega kaosa Dies irae, v istem letu pa je iz neskončnega upanja, da bo kaos obvladan, nastala tudi Mesečina. Ne le zgodovinska dejstva, marveč celotna pesnikova naravnanost je besedilo upanja postavila v položaj zadnje besede. SUMMARY The semantic analysis of 2upančič's collection V zarje Vidove proceeds from the specific composition of the collection, i. e. from the thematic concentration and concretization in the poems located centrally in the collection or in the sections of it, as opposed to the relatively greater semantic ambivalence and fluctuation in the outlying, circumferential poems. The analysis follows this composition by taking as its point of departure the very central text. Naša beseda, with its three isomorphic patterns that structure the individual, the nation, and the universe. In other words, it suggests a nonlinear and nonchronological reading from the center towards the edges. It deals—as the poet instructed—first and longest with the texts about the relationship between the individual (the leader, the poet) and the nation. Here, it discovers a reinstatement of the romantic projection: the affirmation of the nation through spiritual creativity. Then, having covered the relationship between two individuals (love, motherhood) and between an individual and the entire created nature, it is in the closing section of the book once again confronted with u text synthesizing the three cvcles und echoing the beginning and the central part of the entire collection. The structuring of space and the motivation of certain metaphors reveals Zupančič's tending towards mythological notions about chaos and cosmos, while the conception of cyclic time, which underlies other metaphors, reveals his affinity for the vital-drive philosophy of Henri Bergson. 23 Maria Bobrownicka, Slovenska moderna in kategorije književnih tokov. Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, str. 165. UDK 886.3.09 Igor Grdina Celje VOJNI DNEVNIKI EDVARDA KOCBEKA Dnevnika Edvarda Kocbeka (1904—1981) za čas druge svetovne vojne (Tovarišija, Listina) ne predstavljata avtorjevih prvotnih zapiskov, temveč po vojni močno spremenjeni besedili, v katerih actum večkrat zamenjuje datum. Tudi organiziranost besedil v poglavja se izmika običajnemu dnevništvu. V primeru omenjenih del zatorej ne gre vedno za čisto dokumentarnost, temveč kdaj tudi zgolj za dokument-nost, to pa ju stavi na skrajno mejo (literarne) vrste dnevnika. Tovarišija and Listina, two wartime diaries written by Edvard Kocbek (1904 to 1981), are not unedited firsthand records: the considerable revisions after the war turned them into texts in which actum often replaces datum. The way the two texts are organized into chapters also eludes ordinary journalary accounts; Kocbek's diaries are thus put on the extreme edge of this literary genre. V besednem ustvarjanju Edvarda Kocbeka predstavlja dnevnik že spričo svojega obsega vsega upoštevanja in pozornosti vredno dejstvo. Po avtorjevi izjavi segajo začetki njegovega tovrstnega pisanja v leto 1931.1 To je čas morebiti najusodnejšega globinskega premika v njegovih nazorskih temeljih: zapusti družbeniški (socialistični) koncept, ki se začenja tedaj na Slovenskem tudi med kristjani pomembno razraščati, ter se pridruži osebnostnemu (personalističnemu), ki ga med krščansko usmerjenimi ljudmi najtehtneje oznanja krog razumnikov okoli revije Ésprit, zlasti njen urednik Emmanuel Mounier. Posamičnik omogoča družbo, kolikor jo pač že, obraten način mišljenja in razumevanja je za Kocbeka odtlej prečrtan. Seveda pa to nikakor ne pomeni umika iz družbene razsežnosti človekovega bivanja: ta je le postavljena na osebnostni temelj, celo vzrok ter razlog, pri čemer krščanski, v bistvu družbeniški nazor poskrbi za onemogočanje »svetega egoizma«,2 ki udarja na plan v svobodomiselnem oscbništvu. Го je le odmik od družbe- 1 E. Kocbek, Listina, Ljubljana 19822, 547. 2 Ta besedna zveza je sicer postala znamenita in zloglasna skozi družbeniški nazor fašizma, kjer velja za narod: v primeru posameznika pa prav dobro služi za označevanje misli vsakega kolikor toliko načelnega liberalizma. Kar pa zadeva trditev, da Kocbek že od začetka tridesetih let ne pripada (več) krščanskemu socializmu, ki bi se morebiti zdela komu sporna spričo njegovega medvojnega delovanja, je treba reči, da si je kot personalist prizadeval za zgolj krščansko ime skupine, ki ji je pripadal v narodnoosvobodilnem boju, zavračal pa je krščanskosocialistično (14. oktober Listine!). 15. avgusta Listine krščanski socializem celo označuje kot naiven sin-kretizem, ki ga ne more zadovoljiti. Kocbekovo sodelovanje s krščanskimi socialisti med vojno je pojasnljivo z dejstvom, da je edino skozi njih — kot ustanovnike OF slovenskega naroda — vodila njegova pot v lOOF, ki je bil pridržan samo za predstavnike ustanovnih skupin, kajti Kocbek je šele junija 1941 dognal, da med levico in desnico ni mogoč« vzpostaviti veljavnega koncepta in zatorej snovanje takšne smeri odtlej, toda šele odtlej! zanj odpada. Je pa zato Kocbek želel vsaj koncentracijo kristjanov v okvir ene skupine OF, kar je razvidno zlasti iz 14. oktobra Listine, najprej iz njegovega referata, nato pa še iz besed njegovih najožjih sodelavcev pri zavrnitvi Stanovnikovih idej. Takšna skupina bi zagotovo imela večjo težo, če bi Kocbeku uspelo tisto, za kar si prizadeva, namreč to, da krščanskosocialistično ustanovno skupino OF prikaže kot zgolj s krščanskosocialističnim (začasnim) imenom poimenovano krščansko skupino. To je razvidno že 14. oktobra 1941 iz njegovih Temeljev osvobodilnega sodelovanja (Pred viharjem, 140—152). ništva. Tudi začetek pisanja dnevnika v okolici takega nazorsko-konceptual-nega preloma ne more ostati slučajnostno dejanje: pomembnost in prvost (avtorjeve) osebnosti, njenih pogledov in sodb je v dnevniškem besedilu izrazita, pravzaprav bolj nepogrešljiva kot v kakršnem koli drugovrstnem pisanju. Ce začnemo nekoliko izven literature: dnevnik ni zgodovinopisni tekst, ki bi ga zavezovala volja po ugotovitvi od pogledov avtorja kolikor mogoče neodvisne resnice, temveč je zgodovinski vir, dokument pripovednega tipa, usmerjen na svojega avtorja, predvsem pa vedno iz njega. Pomembno se razlikuje od pisma: to je vselej neposredno usmerjeno iz avtorja na drugo osebo, dnevnik je to šele posredno, v misli na morebitno objavo, ki vendarle ni vedno prvotni namen njegovega avtorja. Zlasti pri Kocbeku je to pomembno: zanj je pisanje dnevnika bivanjsko opravilo, saj mu je pomagalo »ustvarjati zunanje in notranje ravnotežje«, pri čemer mu je bil »delavnica uma, subli-mator strasti in prostor vesti.«3 Naš avtor pomembno poudarja: »Dnevnik mi je postal v vseh fazah življenja potrebno razvidevanje v svetu in vzpostavljanje komunikativnosti z bližnjikom.«4 Tu potemtakem ne gre za vzpostavljanje komunikacije, temveč samo komunikativnosti, torej lastnosti komunikacije, pravzaprav umetniške besede sploh: gre samo za izrekanje. Brez primarne usmerjenosti na naslovnika. O takšni naravi Kocbekovega dnevniškega zapisovanja govori tudi dejstvo predelave prvotnih zapiskov, ko je šlo za objavo, torej za usmerjenost tudi na druge, ne le nase, in ki ji prvotni zapisi, včasih pa tudi prvotna redakcija za javnost, očitno niso stregli v dovoljšnji meri. To je razvidno zlasti iz predelovanj Tovarišije: prva in druga izdaja se pomembno razlikujeta od tretje. Za dan 29. aprila 1943, na Pugledu, stoji v prvi in drugi izdaji tole: »Hočemo pa /mi, kristjani Osvobodilne fronte/ /.. .|/ ostati verni svoji osebni resnici in krščanskemu nazoru, ki se ne omejujeta na aktualni čas, temveč na ves čas ustvarjanja socializma in prihodnosti sploh. Za vas /komuniste/ moramo pomeniti več od zanimivega poskusa sožitja metafizičnega nazora in aktualnostne prakse«;5 v tretji pa tole: »Hočemo pa /mi, isti kristjani kot zgoraj/ .../ ostati zvesti svoji osebni resnici in krščanski viziji /!/'. ki se ne omejujeta le na aktualen čas, temveč na ves čas ustvarjanja socializma in prihodnosti sploh. Za vas /komuniste moramo pomeniti več od zanimivega poskusa sožitja in sodelovanja med nad-naravo ./!/ in naravo.«" Iz misli o svetu, nazora, je torej, kantovsko rečeno, nastala misel za svet, vizija, komunisti pa naj kar naenkrat priznajo obstoj nadnarave namesto zgolj misli o nji. Kocbekove izjave, da je v dnevniku »osebna resnica zadobila premoč nad faktografsko resnico v smislu umetniške resnice«, pri čemer pa naj bi dokumentarnost z njo ne »izgubila nič na svoji verodostojnosti«,7 vsekakor ni vzeti preveč resno. Toliko huje je to zato, ker gre v navedenem predelu Tovarišije za Kocbekov javni nastop; tako pravzaprav ne vemo, s kakšnimi mislimi in zahtevami se je avtor na Pugledu obrnil h komunistom, ker sta obe verziji pač »osebna resnica, ki je zadobila premoč nad faktografsko«, po avtorjevem zagotovilu v smislu umetniške resnice, toda 3 E. Kocbek, Listina, 547. 1 Isto. 5 E. Kocbek, Tovarišija, Ljubljana 19491, 430. 0 E. Kocbek, Tovarišija, Ljubljana 19723. 643. 7 E. Kocbek. Listina, 549. po pravkar povedanem očitno tudi politične, vsekakor ne brez škode za verodostojnost. Ko je torej stvar prišla iz komunikativnosti v komunikacijo z bližnjikom, iz zapisa, kjer je mogla biti le prva ali druga, ali pa morebiti celo takšna tretja verzija, v besedilo dostopno javnosti, so nastopile usodne spremembe, ki jih ni mogoče pojasniti drugače kot z računanjem na naslovnika. Ne le v smislu večje formalne izdelanosti besedila, temveč tudi v smeri zgodbe, to pa je za pričevanjsko razsežnost dnevnika mračna zadeva. Dnevnik namreč določeni stopnji dokumentarnosti ne uide nikoli. Nima le lastnosti dokumenta, dokumentnosti, kakor roman v obliki dnevnika, ali v pismih, temveč je dokument; ob tem, da ga to seveda nič ne omejuje v možnosti biti umetnostno besedilo. Javnosti dostopni Kocbekovi dnevniki so treh različnih oblik. Najprej sta tu njegovi temeljni tovrstni deli, Tovarišija in Listina, ki, ob Prvem povojnem pariškem dnevniku, predstavljata od avtorja samega za natis pripravljeni besedili, Tovarišija, kot že omenjeno, celo v dveh redakcijah. Janez Gradišnik je v knjigi Pred viharjem objavil mesečne povzetke Kocbekovih dnevniških zapiskov za avgust in september 1938., za večino 1941. in začetek 1942. leta, a tudi dnevniške zapiske, pretežno iz druge polovice leta 1940, ki predstavlajo tretji tip, prvotni zapis iz Kocbekovih rok brez poznejših predelav in dodelav. Tudi pri Dimitrija Rupla objavi zapiskov iz let 1951/1952 in 1975/1976 gre v bistvu za to obliko, izpuščeni so le nekateri predeli besedila, kar so zahtevali Kocbekovi svojci,8 in okrajšana nekatera imena. Nekje med prvim in drugim tipom stoji Drugi povojni pariški dnevnik, ki ga proti dnevniškemu povzetku tišči nezaznamovanje datumov, oziroma morebitnih actumov, toda prvotna dnevniška strukturiranost besedila še ni izgubljena do stopnje povzetka, kakor v tekstih za prvi dve vojni leti knjige Pred viharjem. Formalno se drugi tip Kocbekovega dnevništva, mesečni povzetki, opazno razlikuje od prvega in tretjega. I udi pričevanjsko je na moč sporen, pri čemer je še najmanjši problem nedoločenost dni posameznih dogodkov: septembru 1941 je pripisana prva oddaja tajne radijske postaje slovenskega osvobodilnega gibanja," ki je v resnici bila šele 7. novembra, avgust10 pa je docela nerešljiv rebus: med Roosevelt-Churchillovo (Atlantsko) izjavo in dnem, ki je dvanajsti pred prvim (prihodnjega meseca) bi morali biti dve nedelji: nedelja izleta v Dravlje (sicer ob omembi tega dogodka ne piše, da bi bil njegov dan nedelja, a je bila, dokazuje 96. stran v knjigi Pred viharjem) in nedelja kolesarjenja proti Dobrovi, ki nikakor nista identični — a je v tem času bila le ena sama nedelja, tista 17. avgusta. Tudi govor dr. Miha Kreka ni kronološko vpisan, omenjeni je namreč govoril 10. avgusta, torej pred objavo Atlantske izjave, a je v Kocbekovem dnevniku zapisan za njo. Vsekakor je pri tem tipu dnevništva našega avtorja še toliko nejasnosti, da ga ni mogoče vzeti v naše razmisleke brez podrobne poprejšnje obravnave, zato se raje ustavimo ob drugih dveh. Čeprav formalno med njima ni razlike, saj oba tipa vsebujeta zapiske po dnevih, se pomembno razlikujeta: tretji tip je izključno datumski, medtem ko je prvi vsaj ponekod actumski: dogodki tu " 1). Rupel, Predgovor, v E. Kocbek, Dnevnik 1951—1952. Zagreb 19872, 8. 0 E. Kocbek, Pred viharjem, Ljubljana 1980, 108. 10 Isto. niso vedno vpisani pod datum, temveč včasih pod actum, kar pa pomeni vpeljavo elementa iz repertoarja fikcijske epske uprizoritve; resda to zadeva samo zaporedno številko dneva v mesecu (kjer seveda ne gre tudi za predru-gačenja v smislu 29. aprila 1 ovarišije), toda to že ni več čisti dnevnik, ki vsekakor more imeti zgolj datumski značaj: kar je pod številko dneva v mesecu zapisano, je bilo le zapisano tistega dne, ni pa se tega dne nujno tudi dogodilo. Kako Tovarišija odstopa od takega načina pisanja, dokazuje že njen prvi dan, 17. maj 1942. Pisanje govori o dnevu dogajanja kot o »današnji nedelji«,11 se pravi, da sporoča istodnevnost dogajanja in njegovega vpisa v dnevnik. To pa za ta dan preprosto ni mogoče spričo Kocbekove večerne dogodivščine na policijski postaji. V Listini je podobno s 3. oktobrom 1943, ki tudi ni mogel biti v dnevnik vpisan, vsaj v celoti ne, tega dne, saj se je Kočevski zbor zaključil šele v prviih jutranjih urah 4. oktobra.12 Takšni trenutki opozarjajo na vsaj občasno actumsko naravo Kocbekovih dnevnikov, to pa že čisto na površinski ravni kaže na pomembnost Kocbekovih redakcijskih posegov pred javno objavo v prvotno besedilo dnevniških zapiskov, ki že po naravi stvari pač ne morejo biti drugačni kot datumski. Pomembnost, ponekod celo odločilnost Kocbekovih posegov v smislu predelav smo si ogledali že prej, na primeru razlike med 29. aprilom Tovarišije v prvi in drugi nasproti tretji izdaji. Pri Kocbeku so dnevniški zapiski vsekakor eno, dnevniki, od avtorja za tisk pripravljene redakcije, pa nekaj drugega. Naša osrednja pozornost bo seveda namenjena dnevnikom. V njih je razmerje med resničnostjo in pesnitvijo vsekakor mnogo zapletenejše kakor v dnevniških zapiskih, kjer gre za razmerja in Tinpetosti med dvema avtorjevima časoma, med časom označenega in časom označujočega (= čas avtorstva besedila) — kakor pri vsakem izvenfikcijskem pisanju, z izjemo stenogram-skega zapisnika, ki se piše v samem času dogajanja —: pri Kocbekovih dnevnikih je potrebno upoštevati še en čas označujočega, čas redakcije besedila dnevniških zapiskov, ki z vso silo svojih okoliščin pritiska na avtorja in avtorsko podolxi teksta vsaj toliko kot prejšnja dva za podobo besedila odločilna časa. Izvenfikcijsko besedilo je v izvenbesedilno resničnost odprto kot sistem in kot proces, se pravi kot zgodba in kot izvedba. Pri Kocbeku je to zelo potrebno poudariti, saj ve Josip Vidmar povedati, kako se je tako zoper Tovarišijo kot zoper Listino dvignilo »precejšnje število dovolj vplivnih glasov«,13 ki so dosegli določene popravke v besedilih.14 Tudi sam avtor opozarja na pomembnost raznočasnega nastajanja dnevnikov: Dnevniški zapiski so se mi v času vojne porajali hkrati v dveh, treh smereh. V enem zvezku se mi je nabirala zunanja kronologija, v drugem koncepti pisem, člankov, analiz in raznih dognanj, v tretjem pa različna razpoloženja, lirični in prozni osnutki ter esejistični zariši. Takoj po vojni sem to pisno gradivo združil v enoten tekst in pri tem zavrgel marsikaj, kar je izgubilo vrednost, ali pa zaenkrat /!/ opustil tisto, kar bo zadobilo vrednost šele v prihodnosti.15 11 E. Kocbek. Tovarišija, 19723, 14. 12 E. Kocbek, Listina, 344—348. 13 J. Vidmar, Obrazi, Ljubljana 19852, 511. 5 1 9. 14 J. Vidmar, n. d., 511. 15 E. Kocbek, Listina, 547, 548. Besedilo po Kocbekovem mnenju tako pravzaprav vse do konca njegovega življenja ni povsem zaključeno, kakor tudi ni zaključen čas, o katerem pripoveduje, saj je odvisno tudi od nedoločene prihodnosti: res so nekatere stvari izpuščene za zmeraj, zato pa druge le zaenkrat; iz repertoarja vojnih dogajanj, oziroma dnevniških zapiskov, nam je torej v dnevniku na voljo le času izdaje besedila bolj ali manj primeren izbor, ki pa se mora po volji avtorja in njegovega ocenjevanja vsakokratne sodobnosti (zadobitev vrednosti v prihodnosti!) spreminjati vsaj z dopolnjevanjem; ob tem, da smo že prej ugotovili tudi spreminjanje. Pri Kocbeku ni le smisel preteklosti, kakor sam pove, za vedno nedoločen, vedno obnavljajoč se in vedno znova izpodbijan ter na novo določan, temveč so takšne tudi besede o preteklosti. Tudi pomen preteklosti, ne zgolj smisel. Pri predelih dnevniških zapiskov, ki jih je Kocbek oblikoval v dnevnike, opažamo povedno zakonitost: vsi se dotikajo popotnih dni avtorjevega življenja. O življenju v vojnih letih govori Kocbek kot o nomadstvu," povojna pariška dnevnika tudi predstavljata nekakšno popotništvo, ki je sicer najprej duhovnega značaja, a tudi dobesednega turizma ne manjka. Po misli našega personalista smo Slovenci pač cigani,17 svoje polnokrvno življenje torej zaživimo šele na poti, pri čemer je menda »iz ciganske kože skočiti teže, kakor menjati kakršnokoli drugo narodnost«.18 To bi utegnila biti najgloblja Kocbekova osebna esencialna, eksistencialna in tudi narodnoznačajska utemeljitev izbora zgolj dnevniških zapiskov iz popotnih dni za objavo in predelavo v dnevnik, v kolikor seveda tod ne gre za eno neredkih avtorjevih zamaknjenskih izjav. Kajti mogoča je vsaj še ena, čisto racionalna razlaga takšnega izbora dnevniških zapiskov za dnevnike, saj Kocbek za svoje dnev-ništvo v Tovarišiji izjavlja, da je v njem vezal dogodek in premišljevanje, tako da niso niti zgolj zunanja kronika niti zgolj oseben refleks.19 To mu je v zadovoljivi meri omogočalo samo popotništvo, saj je Kocbek sicer v dnevniških zapiskih pretežno refleksivna osebnost: osebni refleks je pri njem vedno prisoten, zunanje dogodkovnosti pa izven na poteh nenehno spreminjajočih se, v takšnih okoliščinah nujno pomembnih dejstev ni zmeraj ravno na pretek. Vsaj nepopotni in od avtorja v dnevnik nepredelani dnevniški zapiski za leta 1940, 1951 —1952 in 1975—1976, ki so javnosti dostopni, vsebujejo mnogo manj zunanjega dogajanja kakor dnevniki; a še tistega nekaj, kar ga je, je včasih porabljeno kot povod za zapis času komaj primernega moraliziranja, kakršno je npr. 8. aprila 1952 označevanje »neženiranega občudovanja« neznane raznospolne dvojice kot vzroka označevalčeve ljubezni do »zemlje in nebes, gona in zavesti, ničnosti in smisla«, a v zaključni miselni kadenci zapisa dogodka nedvoumno tudi za obsojeno zadevo: stvar je vendarle prestopek, sicer najbolj zemeljski, a vendar prestopek .. .2B V začetku Tovarišije skuša Kocbek ustvariti v bralcu vtis popolne dokumentarne pristnosti svojega dnevnika, saj izraža željo, da bi »sledeči zapiski, ki sem jih delal v partizanih iz dneva v dan, tudi v najtežjih okoliščinah«,21 10 E. Kocbek, n. d., 547. 17 E. Kocbek, Krogi navznoter, Ljubljana 1977. 125. 18 Isto. 19 E. Kocbek, Tovarišija 1972s, 12. 20 E. Kocbek. Dnevnik 1951—1952, 172. 21 E. Kocbek, Tovarišija, 1972', 12. izpovedali misel svetega Bernarda iz Clairvauxa: »Verujte mojemu izkustvu, v gozdovih boste našli več modrosti kakor v knjigah. Les in kamen vas bosta naučila, česar ne morete zvedeti od nobenega mojstra.«" Stvar tudi ni čisto zunaj paradoksalnosti: navedeno poudarjanje sorazmernih nemoči in nepomembnosti mojstra ter knjige se vendar dogaja v knjigi in skozi mojstra, ki jo ne le izpisuje, temveč tudi ustvarja: v Tovarišiji ne gre za prvinskost zgodbe, za »les in kamen« gozda, niti ne za prvinskost izkustva, za prvotni zapis, temveč za premišljeno oblikovanje mojstra. Ta javnosti prepušča le v dnevnik predelane dnevniške zapiske, kot smo se že prepričali. Tako je. strogo vzeto, Tovarišija dokumentarna le po svojem avtorju, ne pa tudi po svojem besedilu, skozi katerega je vsaj ponekod le dokumentna. Mojster je v njenem primeru neizpodbitno pomemben: ni le nosilec izkustva, zapisanega v knjigi, temveč je tudi njegov ustvarjalec v smislu avtorstva knjige, ki samo izkustvo presega. Resničnost ni zgolj resničnost, temveč je (tudi, če ne samo) inkarnacija ideala. Kocbek na mestu uvoda v Tovarišijo tozadevno nadvse povedno citira Gorkega.23 Seveda njuna misel ne seže ven iz književne resničnosti: ideali bi bili presneto klavrna stvar, če bi njuna domislica veljala tudi izven omenjene zamejitve. Kocbek v drži z začetka Tovarišije seveda ne more vztrajati: že citirani predel sklepne besede Listine (»Dnevniški zapiski so se mi«...) neusmiljeno razbija prej ustvarjeno iluzijo o tem, da bi bili v dnevnikih »zapiski, ki sem jih delal v partizanih iz dneva v dan«. Na ravni delovnega postopka je v sklepu Listine na začetku Tovarišije fingirana časovna avtentičnost razbita še s temle opravičilom: »Sla po oblikovni obdelavi in vsebinskem dogajanju /!/ /se mi je podaljšala celo v čas prirejanja dnevnika za tisk. Moje dnevniško gradivo me je tako dolgo stvariteljsko ./!.< privlačevalo, dokler ga na nekaterih mestih nisem dopolnil ! v smislu dokumentacijske obogatitve ali spominske prepričljivosti.«-4 Vsekakor gre v zadevi le za doku-inentnost in prepričljivost, ne more pa iti po tu navedenih trditvah — za dokumentarnost in izvenbesedilno resničnost. Še najmanj zavoljo fantastičnih prvin v besedilu, od katerih je najopaznejši lik Dizme, »ki ga je priklicala /Kocbekova, kompenzatorična : la po odrešenem bližnjiku«,25 kajti Dizma bi mogel biti priklican na ta način ne le v knjigo, temveč tudi v izvenbesedilno resničnost zavesti. Problem dokumentarnosti je drugje: osebe, ki jih ustvari avtorjeva domišljija, ali jih toliko predela, da niso več istovetne z nikomer, so pač vsaj za bralca neodvisne od izvenbesedilne resničnosti, zato pa takšne niso realno živeče osebe in njihovi besedni ter siceršnji podvigi. In spet: ni problem njihovo (s strani avtorja dnevnika po naravi stvari) nujno subjektivno označevanje, temveč tisto, kar je skozi njih označeno, pa tega izvenbesedilno ni bilo. Smo namreč znotraj dnevniške literarne (ali pa tudi neliterarne) vrste, kjer nam nikakor ni pomembna zgolj ubese-dena resničnost temveč tudi resničnost ubesedenega — Dichtung und Wahrheit, pesnitev in resničnost, z Goethejevimi besedami. Pričevanje in pričeva-no. To je v naravi dnevniške vrste; spričo neobstajanja razmerja odvisnosti med predavtorskobesedilno in avtorskobesedilno resničnostjo je roman v dnev- 22 Isto. 23 Isto. 24 E. Kocbek, Listina, 549. 25 Isto. il i š k i obliki nekaj čisto drugega od dnevnika, ki to razmerje premore. Eno je izumljenje, drugo je odkrivanje. Do neke mere to dejstvo Kocbeka v njegovem umetniškem avtorskem dejanju ovira, v Listini tako pravi za 6. julij med drugim tudi tole: »S svojim revnim dnevnikom ne bom mogel nikoli zajeti vse partizanske resničnosti pa tudi izrazne popolnosti ne bom utegnil doseči v tisti meri, ki si jo želi umetnik v meni,«2® čeprav je malo naprej rečeno celo, da je dnevnik (pravzaprav dnevniški zapiski) »iziaz dejavnega jaza, ravnotežja med zanosom in preudarnostjo, napetosti med snovjo in duhom, oplajanja med zgodovino in osebno resnico, skladja med bolečino in veseljem, bližine med demonijo in blaženostjo, nerazdi užljivega spoja krivde in vedno bolj neizčrpne čistosti«.27 Pri tem se moremo vprašati, kaj avtorju pravzaprav onemogoča doseganje vsaj izrazne popolnosti v smislu hotenja umetnika v njem, če že vse partizanske resničnosti ne more zajeti zavoljo neogibnega izbiranja in podle-ganja relativnosti dogajanja, ki določa, da bo jutri majhno, kar je danes veliko — kar pa ne more biti zapisano kot razlog izrazne nezadovoljivosti? Verjetno bi bilo treba odgovor iskati v smeri vdora izvenbesedilne resničnosti v besedilo, ki avtorju do določene mere onemogoča vzpostavljanje popolne avtorske volje nad tekstom. Pri doživetju bivanjsko izredno izpostavljenih trenutkov se je v njih ubeseditvi čemu takemu verjetno nemogoče upreti; Kocbek pa je s tem nezadovoljen, saj si je na začetku Tovarišije, 20. maja 1942 zadal nalogo popolnega obvladovanja dnevniških scen in zgodb s svojimi imperativi vednosti: Veni le, da moram biti zvest, resničen in zadržan. .../ Nevarno je izražati svoja čustva tako intenzivno, kakor da obstajajo zunaj časa in prostora ali kakor da so enkratna. Naj bo moja pretresenost še tako velika, nikoli ne smem prestopiti konkretnega okvira in se izgubiti v univerzalnih merah. Pretresljivi dogodki bodo moja stalna skušnjava. Moram jih vkleniti v toplo gmoto svojega preprostega življenja, podvreči jih moram novi človeški skupnosti, položiti jih v srce naroda, izraziti jih s preprosto govorico.2" Spričo okoliščin, ki so mnogokdaj z vso silovitostjo neubranljivo pritiskale na avtorja, ta začetna volja ni mogla biti udejanjena, predvsem ne glede preproste govorice, saj Kocbekovo bivanje ni preprosto: poleg narave priznava še nadnaravo, ki jo razumeva na precej samosvoj način, vsaj med Slovenci svojega časa. Tudi pripoved o tem ne more biti preprosta. Vendar nujnostni vdor resničnosti okoliščin v podobo avtorstva ni vedno nekaj negativnega: tenkočutna igra med izrazoma Lah in Italijan, zaznamujočima isto dejstvo okupatorja, na nekaterih dogodkovno zelo izpostavljenih mestih Tovarišije ustvarja neverjetno močno povednost. Ker v Listini česa podob- 26 E. Kocbek, n. d., 135. Morda je tu napoved drugovrstnega pričevanja o narodnoosvobodilnem boju, pesemskega in novelskega, kjer dnevniških ovir v početju ni. Toda: če je hotel Kocbek z novelami pričevati o tem času, potem se ne more pritoževati zavoljo večine kritik Strahu in poguma, ki so letele ravno na domnevno neresničnost pričevanja: udeleženci partizanske vojne 1941—1945 pač večinsko niso živeli v eksistencialističnih in personalističnih razumevanjih sveta, niti krščanski ne. Kot pričevanje je Kocbekova novelistika kvečjemu pričevanje o zelo zelo netipičnih občutjih. Sicer pa je literatura dokument — v kolikor je dokument — časa svojega nastanka, ne časa, o katerem pripoveduje, že načeloma. 27 E. Kocbek, Listina, 135. 2e E. Kocbek, Tovarišija, 19723, 25. nega ne najdemo, in ob dejstvu, da tam Italijani niso grozeče prisotni, ni preveč drzno soditi, kakor stvar morebiti ni docela posledica avtorskega oblikovanja besedila, njegove tozadevne volje, temveč bolj posledica doživetja avtorjeve zavesti. V podrobnejši pretres vzemimo dneve morda najhujših preizkušenj slovenskega narodnoosvobodilnega lx>ja med 18. in 22. avgustom 1942.29 Italijani se razvijajo v strelcih. V minutah groze so menda obkolili jazbino, v kateri se skrivajo Kocbek in tovariši. Tudi so odprli zaporni ogenj. Celo zgolj v duhu videni sovražnik je italijanski — saj sproži peteline na puškah in strojnicah in je sploh smrtno nevaren: ubil je kravo; lahko bi tudi vodo zastrupil, še prej je uničil partizansko bolnišnico in poklal ranjence. Itd., itd. Zato pa Lahi niso prijeli Breclja, ki se je znašel med njimi, tudi nemočno suvajo z bajoneti v plasti prsti, malo naprej njihova patrola ni zalotila treh partizanov, ki so skoraj trčili nanje. Skratka: kadar je v Tovarišiji sovražnik količkaj resna stvar, je Italijan, kadar pa je nenevaren, ali celo nemočen v svojem okupatorstvu, je Lah, nad katerim se vsak Slovenec že iz časov rajnke Avstrije šteje v vseh pogledih superiornega. I o dejstvo iz življenja vdira tudi v koclx'kovo dnevništvo. Sorazmerna neposrednost pripovedi, ki odlikuje Tovarišijo nasproti Listini, dobiva svoje izrazilo tudi v omenjenem jezikovnenm dejstvu. Sicer pa različnost v tem smislu nakazujeta že naslova obeh osrednjih dnevnikov našega avtorja. Diploma-tična definicija listine kot slovesnega dokumenta o dejanju pravne narave, sestavljenega in potrjenega ob upoštevanju določenih obrazcev, v povsem dobesednem pomenu za Kocbekovo knjigo sicer ne more biti uporabna, zato pa v prenesenem kaj hitio, saj za dobesednost manjkajo pravzaprav le določeni obrazci: tu so slovesna lega pripovedi in premnoga najusodnejša dogajanja v zgodovini slovenskega naroda, ki jih je treba razumeti tudi kot pravo ustvarjajoča in pravno opisujoča, seveda v najširšem smislu urejevanja in določanja človeškega sobivanja. Na drugi strani stoji Tovarišija še v času ustvarjanja možnosti za kaj takega, gie bolj za moralno zavezanost viziji, ki se udejanja in pozneje izpisuje na slovesen način — to pa zmorejo le človeške bližine, tovarišija. Vse do usodne izjave, pozneje imenovane Dolomitska oziroma do kolikor toliko dokončnega začetka zavedanja njenih posledic, gre to prvo obdobje odnosov znotraj narodnoosvobodilnega gibanja slovenskega naroda. Kocbek je to dobro naznačil s tem, ko je na tem mestu spustil zastor Tovarišije. Taras Kermauner je bil nekoč — zaplenjenega — mnenja, da sta lovarišija in Listina kot »kapitalni deli slovenske skušnje, misli, doživetij«, odkrivajoči in določajoči tudi bistvene sestavine slovenskega arhetipa, »sestavni in nepogrešljivi del nastajajočega slovenskega svetega pisma«.80 Če pustimo ob strani neproduktivni predel te misli Kocbek spričo dejstva, da je (tudi po svoji misli) zgolj pričevalec (nekega že obstoječega svetega pisma v določenem času in prostoru),31 nikakor ne moie biti avtor svetega pisma, ozi- 29 E. Kocbek, n. d., 189—208. :l° Г. Kermauner, Kocbekov dar ob 70-letnici. Nova revija, 6. letnik, Ljubljana 1987, 974. 31 'Го moremo soditi zlasti po 14. oktobru Listine, kjer je Kocbek na strani tistih — pravzaprav je njihov pontifex maximus —. ki jim je zgolj humanistično stališče zadregarsko. V Tovarišiji (135. stran tretje izdaje) pa razločno čuti potrebo po Jezusovem utemeljevanju revolucije, posebno po vezanju osvobodilnega napora in verovanjskega čiščenja v Slovencih. roma določenega njegovega dela, ki je pač stvar prerokov in apostolov — in se obrnemo k značilnostim, ki obe imenovani deli zares povezujeta s sve-timi pismi, moremo ugotoviti v njiju svetim knjigam podobno prisotnost najrazličnejših literarnih vrst v nastavkih, se pravi neosamosvojenih znotraj še celovitega besedila: celo dnevnik v dnevniku se najde (Turjak, naš Alkazar, 22. september Listine), da praktično vsakodnevne aforistike (Vidmar: »Lirika je dogodek v človeku, epika je človek v dogodku, dramatika je človek iz dogodka«.) in esejistike, zasnutkov dramatike (celo formalno, npr. petro-pavlov-ski dialog med Kidričem in Kocbekom 15. septembra Listine), kratkega živ-Ijenjepisja (npr. vojakova zgodba 16. julija Listine) ter poezije (npr. 25. oktober Listine) sploh ne poudarjamo posebej. Toda že po jezikovni razslojeno-sti Tovarišija in Listina spet odstopata od svetopisemskosti, ki vsaj na Slovenskem pomeni izbran in visok slog. Težko bi vanj spravili odstavek 22. januarja Tovarišije, ki se pričenja z Mačkom, ki je planil v hišo, in ki premore precej verističen slovar.'2 Temu so nasprotujoči zlasti filozofskoreflek-sivni predeli besedila, a ne le ti: že omenjenega 22. januarja so trije odstavki, začeti s »Streljanje, streljanje!«^3 primer izbranega upovedovanja tudi zunanjega dogajanja. Takšno vsehovanje različnih registrov jezika bliža Kocbekovo dnevništvo romaneskni literarni vrsti. Tej bliža tu osrednje obravnavani besedili tudi njuna razčlenjenost na poglavja (po šest v vsakem), ki je za dnevnik precej nenavadna in pravzaprav mogoča edino s poznejšim urejanjem zapiskov, kjer se pri zaokroževanju v poglavja kot pomenske enote besedila,®4 kar pri Kocbeku nedvomno so. tudi kaj kar bi zmotilo takšno organiziranost teksta — izpusti. Seveda pa takšno zaokroževanje dnevniških zapiskov v poglavja dnevnikov ne more biti, če noče biti moteče in vsiljivo, neodvisno od naravnega poteka zgodbe besedila, ki je najprej odvisna od avtorjevega doživljanja in pieživljanja kompozicije zunajbesedilne, točneje p red besed i I ne resničnosti. Po vsem izrečenem moremo ugotoviti, da gre Kocbekovim dnevnikom med tovrstnim slovenskim pisanjem izjemno mesto. Najprej seveda v pogledu postopka njihovega nastajanja, kje nismo soočeni samo z dnevniškim zapisovanjem, temveč je puščenega več časa in prostora razmislekom o umetniški ravni — tudi podvigom na njej — omenjenega procesa, dokumentarna pa s tem samim seveda ne izgublja. Druga stvar je seveda ponarejanje zgodovine, ki se je vsaj v eni redakciji Tovarišije dogodila na 29. april. Vendar ne gre spregledovati tudi avtorjevih izvenbesedilotvornih sposobnosti, ki so ga pripeljale, ob soigri okoliščin, v odločilna medvojna dogajanja na Slovenskem, vsaj nekoliko pa tudi širše; tudi iz tega naslova izvira nekaj pomembnih, ne le razumljivih dogajalnih različnosti Kocbekovega dnevništva s sočasnim dr. Cankarja in dr. Novačana. Vsaj zaenkrat predstavljajo njihova pričevanja najpomembnejši dosežek dnevniške literarne (ali tudi ne-literarne) vrste med Slovenci. Toda o vrhu tega trikotnika ne more biti nobenega dvoma: tu je Kocbek sam. 3,2 E. Kocbek, Tovarišija, 19723, 483. 33 E. Kocbek, n. d., 488, 489. :l4 Poglavja Novačanovih dnevniških zapiskov z Bližnjega vzhoda in iz Italije (A. Novačan, Jeruzalem-Kairo 1942—1945, Ljubljana 1986) so recimo plod čisto zunajbesedilnega dejstva vpisa v en, oziroma drug zvezek. SUMMARY Edvard Kocbek's diaries, insofar as they have been made accessible to the general public, are of three types: diarial records in their original form from the time of the author's day-to-day records (Dnevnik 1040. Dnevnik 1051—1052, Dnevnik 1975—/976); monthly summaries of diarial records (1938 — August, September; 1941 — the second half year; 1942 — its first months); and the diaries which the author prepared for publication on the basis of his diarial records (Tovarišija, Listina, Prvi and Drugi povojni pariški dnevnik). Complete documentary value is offered only by the texts of the first type, while the latter two types achieve, at best, the character of documentary diarizing, a documentary presentation, but not always a documentary authenticity. (Tovarišija contains in two of its editions—the first and the second Slovene printing, as opposed to the third—significantly different testimonies about one of the author's public speeches!) A strong sign of decisively important subsequent interferences with the original text is also the way in which the most extensive portions of Kocbek's diaristic prose published under his own authorization (the wartime Tovarišija and Listina) are organized into chapters: the chapters depend not on the circumstances of recording (e.g. the sojourn in a particular place: different notebooks), nor on the lapses of time (weeks, months, years), but on the stream of narration. Another witness of an intensive reworking is the sporadic actum nature of the diary, whereas the original records could only be of the datum kind. The diversity of literary genres embryonically present in the still homogeneous text (a diary within u diary, aphoristic and essayistic passages, pieces of poetry, short biographies, etc.) brings Tovarišija and Listina close to biblicality; on the other hand they are removed from it by making use of different language styles and registers, ranging from verism to the choicest standard—note that biblicality. at least in Slovenia, can only mean high style. In spite of all the difficulties one might have with their testimonial dimension, both Tovarišija and Listina are indispensable tellers about the national-liberation fight of Slovenes against Fascism and Nazism, opening through the author's Christian personalistic worldview in combination with his high-up position in the Communist-led resistance an angle of perception hardly to be repeated. OCENE — ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO JEZIKOSLOVJE S SIMPOZIJA OBDOBJA 8 0 Julija 1988 so bili natisnjeni referati z 8. simpozija slovenskega jezika, književnosti in kulture, ki je bil od 1. do 3. j ul. 1986.1 Med temi referati jih je 16 uvrščeno v razdelek Jezik, prihajajo pa do polovice spod peresa slovenskih oz. drugonarodnih in drugojezičnih avtorjev. Ker ti zborniki doslej praktično niso bili ocenjevani, pač ne bo napak, da se enkrat prikažejo tudi kritično, da se jim tako rekoč »izmeri dalja in nebeška stran«, tokrat toliko nujneje, ker zadevajo žive probleme slovenskega jezikoslovja in jezika našega časa. Prispevki so seveda različne tematike in vrednosti. Urednik (F. Jakopin) jih je (z zaporedjem) razdelil v 4 skupine: prva ima za tematiko oznako slovenskega jezika in njegovih zvrsti (I). Brozovič, A. Schellander, H. Lausegger), druga je slovaro-slovna (1. Černelič-Kozlevčar, J. Peterman, M. Humar, S. Suhadolnik, deloma še B. Müller), tretja slovnična (G. Neweklowsky, L. Kroupovâ/V. Mejstrik/V. Petrač-kovâ, E. Tokarz, V. Nartnik, N. Mečkovska, deloma še B. Müller), četrta obravnava prevajanje (M. Stanovnik, T. Pretnar, K. Salamun-Biedrzycka). Vsega besedila je za 200 strani, kar vsekakor pomeni znatno pomnožitev slovenistične literature. 1 Pa se pomudimo ob teh sestavkih (prevajalskih se ne dotikam), obsegovno različno glede na to, kako važna vprašanja po naši misli obravnavajo, v zvezi s tem pa, katere in kakšne pomisleke vzbujajo. 1.1 V prvem tematskem krogu Dal i bor Brozovič obravnava slovenski knjižni jezik (on ga imenuje standardni) kot kompleksen jezikovni pojav (245—260). Brozovič slovenski jezik kar dobro pozna in celo tudi govori (bil je nekaj časa lektor srbohrvaščine v Ljubljani). Slovenski knjižni jezik se mu s tipološkega stališču zdi »v več ozirih /.../ izvirnejši jezikovni sestav«. Sicer pa je njegov referat mešanica nekonkretne nedoločnosti, navajanja vsem znanih dejstev ter ekstravagant-nih primerjav, posledica njegovega enciklopedičnega poznavanja jezikov in tovrstnih interesov. Zakaj? Nosilci sicer nakazanih negativnih teženj v razvijanju jezika niso identificirani, bibliografije v referatu ni dobesedno nobene (izjema sta le dve avtorjevi deli). Tudi to pisanje je dokaz več za od mene že zdavnaj izrečeno mnenje, da se zunaj slovenistike komaj kdo resno znanstveno ukvarja s slovenščino. Rečeno naj potrdimo z nekaj mislimi: ^se standardni jezik ni je razvio evolucijskim putem u predindustrijsko doba tako da več gotov zatekne suvremenu civi-lizaciju, a znamo da to u Sloveniji nije bio slučaj usprkos postojanju tradicijskoga Trubareva temelja iz doba reformacije« (247). Po domače rečeno: slovenski knjižni jezik nima več kot 400-letnega izročila (ampak po vsej verjetnosti šele od konca 18. stol.). Take teze dejanski poznavalec zgodovine slovenskega knjižnega jezika seveda ne more sprejeti, kakor tudi ne zreducirane podobe tega jezika v 16. stoletju (»Trubarjev temelj«), ko imamo vendar že tedaj vsaj še Dalmatina (srbohrvaški jezik bo še dolgo čakal ne le na prevod celega svetega pisma, ampak tudi na prevod vsaj njegove nove zaveze); imamo pa v 16. stol. tudi Krelja in vsaj še Bohoriča. Zavajalna je tudi Brozovičeva misel, da »dobar dio postoječe dijalektne diferenciacije zapravo je usprkos intenzitetu prilično površan i recentan, pojavio se prak-tički tek nakon postavljanja reformacijskih temelja suvremenom standardu« (247). — Slovenska narečna razčlenjenost je gotovo veliko starejša celo od 16. stol.; po tem času je res v večji meri nastopil slovenski samoglasniški upad, a ta ni prizadeval naglašenega, zlasti ne dolgega, samoglasniškega sestava. Sicer pa: kaj naj si konkretnega predstavljamo .pod »dobar dio« pa pod »recentan« in »površan«? — Ali: »slovenska latinica nema neke svoje vlastite fizionomije kao što je imaju neke druge slavenske latiničke grafije« (250). Pa jo vendar ima: npr. v iz bohoričice že 16. stoletja prevzetem razlikovanju med и in o, i in j, v zapisovanju mehkih l in n z dvočrkjema Ij in nj, v zamenjavi dvočrkij za šumevce (i ž š — edino to je pre- 1 Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Obdobja 8, Sodobnost, Ljubljana. 1988. 487 str. vzeto po gajici, a je bilo pri nas v evidenci že davno pred Gajem);2 končno je (sicer slaba) individualna značilnost slovenice še zapisovanje osmih samoglasnikov fone-mov z le 5 črkami (česar nima noben drug slovanski knjižni jezik). Pri tem naj pokritiziram še »izostanak bilo kakvih grafema, jednostavnih ili složenih, za neke foneme (Jo, s, э/ ili /o, e, э/« (250), ko vendar za nasprotje med širokima in ozkima e in o le imamo na razpolago posebne »složene«, grafeme, namreč z ločevalnimi znamenji (ê ô — e o) in le za polglasnik v navadni pisavi ne, ga pa v mnogih primerih uganemo iz oblikoslovnega vedenja v oblikoslovni (veter — -Ira) ali besedotvorni (pes — pasji) paradigmi. (Zakaj tukaj Brozovič navaja э dvakrat, ni jasno.) Če se ustavimo še pri kaki sicer redki konkretnosti, potem npr. pri naravi »odnosa slovenskih dijalekata i dijalekata kajkavskog narječja« (257). Tu je pri Brozoviču slovenski jezik mimogrede na isti ravni s kajkavskim narečjem, saj se Brozovičeva ubeseditev da razviti v čisto vzporednost: dialekti slovenskega in kajkavskega narečja. Slovenistični pogledi na razmerje slovenskega jezika in kajkavskega narečja so imenovani impresionistički i ponekad naivni« (257), glede na to, da Brozoviču »nije istinita /formulacija/ da su /slovenskima dija-lektima kajkavski/ bliži nego drugim srpskohrvatskim dijalektima« (257). (To podčrtavanje ima morda kak specialen pomen.) Pri tem se Brozovič opira zlasti na »male riječi«, ki jih nekaj na str. 255 tudi navaja (gre za veznike, členke, prislove — kateri med njimi je tudi zelo zelo star in pokrajinsko omejen, npr. naš anli). Sloveniste, ki mislijo, da je kajkavsko narečje (pravzaprav bi morali govoriti o kajkavski skupini narečij kot naslednikov — v slovenistični ubeseditvi — kajkavske narečne podstave) z genetskega stališča vendar najbližje slovenskemu jeziku, Brozovič »časti« npr. še s stavkom »Slične su zablude odvele veoma daleko bugarsku slavistiku« glede torlaškega narečja v Srbiji. Če si ogledamo argumente za odrivanje kajkavščine od slovenščine, zlahka ugotovimo, kako netrdni so. Pri tem se oprimo na Brozovičev sestavek Kajkavsko narječ-je v knjigi Jezik Stjepana Babica (Zagreb. 1966. 118—125). Recimo, da Brozoviču ne nagajamo z goranskim dialektom, povsem ločenim od drugih kajkavskih narečij, ležečim v glavnem na drugi strani Kolpe nasproti slovenskemu kostelskemu narečju,3 za katerega (namreč goranskega) Brozovič piše le naslednje: »Akcentuacija slična kao u prigorskom dijalektu, ali s priličnim slov. utjecajima. a t', d', št', id' daju c. j, šč, žj« (121) (pri št', žd' je pač mišljeno st', z d'). In če se za prigorski dialekt (leži nasproti slovenskemu severnobelokranjskemu (npr. Metlika)) reče: »Akcentuacija je slična zag.-medimurskoj«, za to narečje pa (120): »očuvao je uglavnom osnovnu kajkavsku akcentuaciju, ali pojedini su govori izgubili " naglasak na posljednjem slogu (žena ali /.ê'na < žena), a mnogi na posljednom slogu mijenjaju u (leti 7 leti) itd.«, in če »osnovno kajkavsko akcentuacijo« [lipa mêso suša) primerjamo npr. s prekmursko, vidimo, da je to neka faza v razvoju tudi slovenske: predstopnja lipa...), nato pa sledi diferenciacija z naglasnim slovenskim pomikom meso. Vredno si je iz Brozovičevega sestavka (120) izpisati tudi poved »1 Belic i Ivšič ostavili su Gorski kotar /tj. goransko narečje/ izvan podjele.« Ü naglasu si izpišiino še: »Sa slov. j. i zapadnim čuk. govorilna veže k. 11. dobro čuvanje /?/ tzv. metatonijskog koji je u štok. narječju obično zastupljen s " kao u osnovnoj riječi.« K posameznostim »odsotnostim« v slovenščini 11a str. 122 do 123: tudi slovenščina pozna tip koža; ali »sastav od 7 samoglasnika« (dve vrsti e in o, a brez polglasnika, če izvzamemo prigorsko narečje) ne spominja na slovenščino!'; o zborna zvrst; zborna zvrst > dovršeni zborni govor; neknjižni jezik > nezborna zvrst; pokrajinski pogovorni jeziki > pokrajinski govori; narečja > krajevni govori (266). Torej Toporišič redi vi vus, le da hkrati renominatus. Avtor je za poved »Precejšnja pojmovna nejasnost, negotovost, pa tudi zmeda se nekako od sredine šestdesetih let naprej pojavlja v slovenskem jezikoslovju /prej je očitno bilo vse v najlepšem redu/, žal ne samo v strokovnem tisku, temveč tudi v jezikovnih učbenikih, v zvezi z raznimi deloma si nasprotujočimi koncepcijami zvrstnosti slovenskega jezika« (262). Seveda to ne velja za čas, ki ga navaja Schellander in ki »slučajno« sovpada z mojim Slovenskim knjižnim jezikom 1 (1965); teorijo socialne četvernosti, ki jo preimenovano sprejema tudi Schellander, sem uvedel šele 1. 1970 in jo potem uveljavljal tudi pri Žagarju in v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981), zmedo pa so začeli nato z učbeniki za usmerjeno izobraževanje (česar se pa Schellander seveda ne trudi pokazati). V I. 1965 je izšel moj Slovenski knjižni jezik 1 (ki ga Schellander navaja šele za 1. 1979 in me tako pomlaja za 14 let, pri SKJ 4 za 9 let, da dobi drugačno časovno perspektivo dogajanja) in tam se pogovorni jezik pojavlja, v skladu z izročilom, kot nekuj ne čisto določnega med knjižnim jezikom in narečjem. Podrobneje se tu ne moremo spuščati v Schellandrova umovanja, zaustavimo se le pri naslednji povedi s prve strani razprave, opirajoči se na predhodno zapisano misel M. Rupla o »stavbi žlahtne knjižne slovenščine«; ta »je v tej obliki /tj. pred moderno vokalno redukcijo/, čeprav vznikla iz osrednjih narečij, dosti bližja obmejnim govorom, pa ima za vse Slovence mnogo večjo zbliževalno moč, kakor bi jo imel knjižni jezik Pohlinove ali Metelkove podobe«. Ta Schellandrova poved se glasi: »Vsi poznejši poskusi enostranskega približevanja zborne norme osrednje-slovenskim ali drugim nezbornim govorom, pa tudi današnji poskusi njenega razširjanja s pomočjo t. i. splošnega pogovornega jezika so doslej spodleteli in tudi v prihodnje po vsej verjetnosti ne bodo uspeli v vseslovenskem okviru.« Poznavalcu stvari je komaj mogoče verjeti, da bi se bila »slovenska zborna zvrst /.../ razmeroma kmalu po svojem nastanku odklopila od svoje neposredne osrednjeslovenske govorne podstave«, ko pa je ta dejansko še danes v celoti mero-dajna za celoten glasoslovni in naglušni sistem, za večino oblik, za besedje, skladnjo, seveda če upoštevamo npr. področje z Ljubljano v središču; izjema je pač le moderni samoglasniški upad, katerega odprava v knjižnem jeziku pa je predvsem posledica vztrajanja pri starejših oblikah knjižnega jezika (tudi le pisnih), medtem ko so mejna narečja ene ali druge oblike le podpirala, nikdar pa dajala, kar v tej ali oni obliki ne bi bilo prisotno tudi v prav osrednjih slovenskih narečjih. O tem se lahko dodobra prepričamo celo tudi pri t. i. novih oblikah iz sredine 19. stol., npr. pri osnovničnem samoglasniku e pridevniških besed (lepega = tega), ali o pri o-jevskih osnovah (za bratom prim, tlôm, psom). Tukaj se je predvsem etimologi-ziralo, ne pa gledalo na obmejne govore (in kateri so tu mišljeni, ali tudi zahodno-slovenski?). Pa menda vendar slovenski knjižni jezik ni sračje gnezdo, nastalo z znašanjem dračja na suhe, presahle veje osrednje slovenščine! Zanimivo bi bilo tudi vedeti, v čem se moja Slovenska slovnica neupravičeno loči glede norme od SSKJ, ki da bo šele prava podstava za akademijsko slovnico slovenskega jezika« (261). Ali je res dovolj kar etiketiranje, dokazovanja pa nam ni treba? Od vseh kritikov moje sheme delitve knjižnega jezika na zborno in splošno-ali knjižnopogovomo zvrst v dejanskem življenju govorjenega knjižnega jezika doslej nobeden ni ovrgel. In da se tu kaže potreba po neki normiranosti — tudi tega nobeden ni ovrgel z analizo ustreznih govornih dogodkov (iz katerih pa jaz sem posnel normo svojega splošnopogov ornega jezika), ampak le zanikal (Schellander npr. sploh bibliografsko skriva dve moji osnovni razpravi s tega področju, namreč o pogovornem jeziku in o naših pojmovunjih/poimenovanjih zvrstnosti slovenskega jezika). Tudi Schellandrova izjava, tla se mu zdi »še ena /namreč splošnopogovorna/ standardizirana govorna varianta tudi s stulišča koroškoslovenskega jezikovnega položaja odveč« (nem. povzetek, 275), ni nič drugačna, ko hkrati vendar tudi sam vidi, da je prav tako dejstvo kratki nedoločnik, na drugem mestu (265) pa našteva še »skladenjske posebnosti«, »besedje, ki ga /SSKJ/ označuje kot pogovorno«, »možnost popolne redukcije nenaglašenih samoglasnikov v določenih položajih«, »sproščanje izgovora nenaglašenih -il in -el pri deležniku na -I« in še (266) »več prili-kovalno povzročenih prehodov (sčasoma, žženo)«, pa še »oblikoslovne posebnosti /... kot/ v glavnem posledica glasoslovnih«, kar je »prosto po Toporišiču«. Ja kaj pa čemo več? 1.3 V članku H er te Lausegger (Interakcija odraslih z najmlajšimi v slovenskem plajberškem govoru, 277—287) je bolj sama tuja učenost s premalo konkretnega gradiva. Medtem ko ima njen koroški rojak Schellander naravnost izbran jezik, je ta pri Lauseggerjevi velik problem, strokovno izrazje pa pretirano poime-niteno s t. i. internacionalizmi, dostikrat tudi nepoenoteno in nerodno. Pa bi se v veliko stvareh dalo povedati tudi po domače: redundanten — odvečen, komunikacija — sporočanje, fenomen — pojav, o. kod — o. govorica, vokal — samoglasnik, predakcentski — prednaglasen, redupliciran — podvojen, sintaksa — skladnja. Pa: litavski — litovski; ali: tonemskost (besedni pojav) — intonacija (stavčni), sicer pa avtorica za zadnje rabi izraz melodija. 1.4 Zelo važen je sestavek Ivanke Černelič-Kozlevčar: Reševanje besednovrstnih vprašanj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (289—300). Ce preskočimo ne posebno potrebni Kratek pregled delitve besednih vrst v siovenskiii slovnicah (289—291 — njegov namen je menda predvsem pokazati neizvirnost nekaterih mojih teoremov ali poimenovanj stvari), za glavni del članka (291—296) lahko rečemo, da avtorica v njem predvsem prikazuje in sprejema naslonitev slovarja na besednovrstno »teorijo« Slovenske slovnice 1956 štirih avtorjev. Po našem bi avtorica morala soočiti obe sedanji slovenski besednovrstni teoriji, tisto iz SSKJ in iz SS 1976 (oz. SS 1956 — SKJ 1—4). V tem primeru bi ugotovila, da so v slovarju besedne vrste kot v slovnici 1956, namreč sam., prid., prisl., štev. itd., poleg tega pa še nesklonljivi prilastek, nekaj, kar je poimenovano »sam.«, tj. posamostaljena raba »besede, ki ni samostalnik, a nastopa kot samostalnik«, medtem ko je nesklonljivi prilastek »beseda, ki ni pridevnik, nastopa pa kot nesklonljivi prilastek« (XIX). Glagoli so označeni z dov. oz. nedov., členek je, pač kot v SS 1956, nekaj z nejasnim besednovrstnim statusom, deležnik in deležje nista ločena, itd. npr. še prislov, ki pomeni tudi prislovno rabo, kot medmet medmetno, ne tor.ej samo medmete, veznik tudi vezniško rabo, posebni besedni vrsti pa sta tudi števnik in zaimek itd. — V nasprotju z vsem tem so v SS 1976 besedne vrste naslednje: samostalniška beseda (vključno z vsem posamostaljenim in s samostal. zaimki), pridevniška beseda (vključno s števniki, pridevniškimi zaimki, sklonljivimi deležniki in izprislovnimi konverznimi pridevniki), prislov (vključno z deležji, a brez členkov in povedkovnikov, pa seveda tudi z zaimenskimi prislovi, ne pa tudi s predložnimi zvezami, ki spadajo v frazeologijo), povedkovnik, glagol, pa predlog, členek, veznik in medmet (pri vezniku in medmetu vsekakor tudi ustrezne besedne zveze ali morda morfemi). Avtorica opozarja, da »so se morala v SSKJ reševati zlasti naslednja vprašanja: razmejitev členkov in prislovov oziroma veznikov. upoštevanje predikativov /.../, besednovrstna vrednost zaimkov in števnikov, /.../, način prikazovanja j...j neosebnih glagolskih oblik, /.../ konverznih prehodov med besednimi vrstami« (291). 1.4.1 Povedkovnik. Pri samostalniku da so v SSKJ »izsamostalniški povedkovniki praktično razmejeni« (291) z oznako »v povedno-prislovni rabi«. Ze ta naziv nam v resnici pove, da so pojmovani kot prislovi v povedku oz. kot povedki in prislovi. Ali pa povedno-prislovna raba ne pomeni, da se rabijo kot prislovi in povedkova določila ? Primer mraz (avtorica se ne drži prve knjige slovarja, pri Toporišiču pa upošteva samo dela do 1966): Ali imajo izsamostalniški povedkovniki res tudi prislovne vzporednice (avtorica navaja samo mraz in strah, pog. še prijatelj, ki se gotovo ne rabijo tudi kot prislovi). Važna je še avtoričina ugotovitev, da za isto oznako (»povedno-prislovna raba«) stojijo tudi primeri kot bil je hud mraz (r. t.), kar bi kazalo, da je slovarnikom mraz v zvezi bilo je zelo mraz v resnici prislov, v prej navedeni bil je hud mraz pa le povedkovo določilo, torej samo skladenjska zadeva. V resnici slovar (vsaj pri mraz) najprej navaja je bil hud mraz (»povedno-«) in šele nato bilo je mraz (= -prislovno«). Ker pa je prvo mogoče pretvoriti ob nikalnici (ni bilo hudega mraza), to spet ne bi bilo povedno -. Sicer je pa zanimivo, da je avtorica pripravljena tudi tip hud mraz imeti za povedkovnik, kar se ujema z mojo teorijo, da so vse besede ob pomožnem glagolu (kadar ta pač je pomožen) povedkovniki. Pridevniških povedkovnikov , ki bi bili vzporedni samostalniškim, slovar nima: »pridevniške J.../ besede, ki so v stavku levi prilastki, pa tudi povedkova določila« (293). Za primer vzemimo prid. hud -a -o, kjer pa se povedkovnik vendar kaže v pomenu 2 (si še hud name) proti pridevniku (hucl oče); tu ima pomen 2 le oznako »v povedni rabi«, torej ne povedno-prislovni, in sicer verjetno tudi zato, ker ima ta pridevnik še prislovno podgeslo hudo z oznako »prisl. od hud«, kjer bi bila prislovna raba pod 1 (blago se je hudo podražilo — pomensko se nanaša na 7. pri hud), povedna pa pod 2 (si še hud name). Pri pridevniškem pomenu se obe rabi pridevnika mešata: hudega psa — pes je bil j.../ hud, pa v 3 in 4 (hudo je, če... oz. materi je hudo zaradi sina). Za ]) o v e d k o v n i k e iz prislovov je rečeno (295), da so »v SSKJ deloma s pojasnilom v povedni rabi izločeni«, za primer pa je naveden iz prve knjige slovarja dobro, kjer je ta vrsta obdelana pod 4, vendar je tudi v 5 obdelana brez oznake, pač pa z »navadno eliptično«, npr. dobro, da si ostal doma, in v 7 z oznako »v medmetni rabi«, kar je čisto napačno (dobro, pa naj bo po tvojem). Da SSKJ ne razpolaga s pojmom povedkovnika, kažejo tisti povedkovniki, ki nimajo (več) vzporednice v drugi besedni vrsti, npr. bot. kjer stoji kar oznaka pris].: zdaj sva si bot, pa smo si bot-, od pozneje prim, še kos »prisl. /.../, v povedkovni rabi«: nalogi ni kos (kakšna je nepovedna raba tega prislova«?). Kot povedkovniki menda sploh niso obravnavani prvotni medmeti, kakor npr. fej, »medm.«, kjer je v SSKJ najprej naveden povedkovnik (fej te bodi), šele nato medmet (bumf, je počilo) in nato povedkovnik, res da za poševnico (sname torbo in — bumf v kot). Poved kovnost tu potrjujemo z glagoli z enako podstavo, npr. bumfnit je v blato. (Seveda tudi niso medmeti — ampak okrnjeni glagoli — velelnice kot npr. hajd -te (opravil si, zdaj pa hajdi), kar se da razviti še bolj (hajdi od hiše).) To se ni spremenilo niti v IV. knjigi: рис »medm.«, in sicer tudi za рис ga; ali v II. pri mu »medm.« tudi za še mu ni rekel, nikar da bi omenjali otroško krava reče mu = kraoa muka. 1.4.2 Posebno slabost razodeva SSKJ z besedno vrsto »nesklonljivi prilastek«, za katerega pa avtorica (292) pravi, da »se ne pojmuje besednovrstno«, kar naj bi se videlo iz razlage te oznake: »Beseda, ki ni pridevnik, nastopa kot nesklonljivi prilastek« (298: SSKJ I. XIX). Torej sicer ni pridevnik, je pa vendar besedna vrsta, saj je nesklonljivi prilastek tudi tam v človek tam (tam pa je besedna vrsta). Na drugem mestu (293) avtorica vendar priznava: »Oznaka nesklonljivi prilastek je z besednovrstnega stališča res sporna.« Malo pred tem (292) pa moje mnenje, da gre tu za »besedotvorno sestavino zloženke« nekako zavrača z Riglerjem, ki da pisanje skupaj teh primerov zavrača s stanjem v jezikovni rabi. z vplivom angleščine, z naslonitvijo na tip hruškov liker, opozarjajoč še »na možnost rabe tudi brez odnosnice tako kot pri pridevniku« (292—293). Torej je tu Rig-lerju pridevnik, B. Pogorelec po avtorici samostalnik. Poskusnemu snopiču slovarja »nesklonljiv pridevnik«, SP 1962 »okamnel, nesklonljiv prilastek«. T. Korošcu pa beseda s pridevniško funkcijo in imenovana nesklonljivi prilastek (vse na str. 292). 1.4.3 Da imajo samostalniki tudi medme t ne vzporednice (291) bo pač res, saj je vsak zvalnik dejansko medmet, primer bomba! z oznako »kot vzklik« je pa le povedkovnik (sicer pa tukaj v slovarju manjka vsaka pomenska razlaga), pač pa je medmet tipa fant, kako pojejo (prim, ej, kako pojejo). Zanimivo bi bilo natančneje spoznati »sistematični pregled« (297) »kletvic, podkrepitev in podobnih primerov« (291), ki da so »zelo blizu inedmetnosti« (r. t.). Konkretno si lahko predstavljamo kietvice, npr. s hudič: Pod 7 je primer, ozuačeu sicer »v medmetni rabi« ni hudič dejansko povedkovnik, v hudič (ga) vedi samostalnik v vlogi osebka, medmet je le v kdo, za hudiča, vas je postal tja (medmet iraze-ološki), v zvezi Hudiča je prinesel pa je hudič nikalni zaimek (= nič); prim, podobno človek bi rekel, hudič ga ve. 1.4.4 »Sam samostalnik v določenem sklonu« kot prislov (291) pač ni pogosto možen, razen kolikor ne bi šlo za inernostne tipa Leta sem te čakala (< leta in leta), ligo veš = hudiča veš = nič = sam. b. Za potrditev v imenovalniku: sila zanimivo vprašanje. 1.4.5 Opombe o »členski r a b i s a m o s t a 1 n i k o v« , ki pa da je v slovarju prikazana kot medmetna, če je taka beseda pastavčna (figo, tebe že ne bom ubogal), sicer pa kot prislovna (moraš voziti minimum trideset kilometrov), zbuja najprej pomislek o obliki: prav bi bilo členkoofia, člensfca se nanaša na člen: figo v prvem primeru pa je nikalni povedkovnik minimum pa ima vrednost prislova najmanj, torej ni členkoven, čeprav se da zamenjati z vsaj, ker je predoločen (prim, maksimum = največ — do zgornje meje). 1.4.6 Končno je omenjen še prehod samostalnika v prislov (stati orli hriba) (292), v prvi knjigi SSKJ prikazano pri dno, kar je primerljivo z vrh hriba pa konec vasi. Tu ne gre Za kak prehod samostalnika v prislov, ampak za prehod njegove oblike, npr. vrli(u) hriba. Konec je označen s predi., u to vendar ne more biti, saj je pomensko prepoln, predlogi pa to niso; po mojem gre tu za prislove: knjiga bo izšla konec/na koncu januarja (prim, še stal je čisto konec vrste; isto je s koncem). So pa ti prislovi precej vezani frazeološko, m le to, tj. da morajo stati v besedni zvezi, jim je skupno s pravimi predlogi. Da ni vse, kur je vezano frazeološko (pa stoji na prvem mestu zveze) predlog, kažejo tudi nekateri drugi primeri, npr. pridevniške rodilniške zveze (npr. dobrega srca) ali enake oz. tožilniške prislovne (lepega dne, tisto noč), kjer nobena sestavina v tem pomenu tudi ne more stati sama. 1.4.7 Ker slovarniki ne razpolagajo prav s pojmom samostalniška beseda, imajo pogosto težave s p o s a m o s t a 1 j e n i m i izrazi in s samostalniškimi zaimki. Prvo se kaže v »trooblikovnosti podgesla« (293), pri konverznih samostalnikih iz pridevniške besede, kar sem že grajal (avtorica te kritike ne navaja, priznava pa, da je »taka rešitev /.. „/ glede na upoštevanje kategorije spola pri postavitvi sainostalniškega gesla sporna« (r. t., pa z opombo 66, kjer se meša tudi opomba 67). V opombi je napačno posplošeno, da bi v teh primerih moralo biti »tri podgesla« (298) : prav je, da toliko podgesel, kolikor je takih besed, npr. za bel beli -ega (beli ima potezo), bela -e (ni rekel ne bele ne črne), belo -ega (v belo oblečen). — Večinoma trospolske pa so posamostalitve vrstnih pridevniških zaimkov, npr. kateri (v SSKJ tu samo obliki za m. in ž. spol, pravilno za oznako »v samo-stalniški rabi« (pri vprašalnem) oz. »navadno v samostalniški rabi« (pri poljubnost-ncm zaimku). Velika napaka slovarja pa je, da ne zaznamuje eminentne samostalniške lastnosti, namreč spola pri samostalniški h zaimkih (prim, jaz mene /.._./ zaim. ali kaj česa zaim., kar menda pomeni, da so ti zaimki brez spola v nasprotju s posamostaljenim kateri, kjer imamo opombo »pri upoštevanju spola in števila«! V zvezi s tem se čudno bere pojasnilo avtorice (293), da zaimki v slovarju »nimajo oznake za vrsto, kar je kritika /tj. avtor tega sestavka/ imela za pomanjkljivost«. To je namreč resnična napaka, ne le kritikovo dozdevanje. Pri tej avtoričini formulaciji se zamegljuje še dejstvo, da se v SSKJ zaimki v glavi ne ločijo niti besednovrstno (kot sam., prid., prisl.), ne vrstno v okviru dane besedne vrste (npr. pri samostalniških osebni, pa tipa kdo — kaj...), ne po razredih v okviru ene vrste (kdo, nekdo, nihče ...), saj so vsi označeni le z zaim. (V samem zaporedju enakozvočnic se v slovarju pri tem dela še napaka, da je prej navedena konverzna beseda kot podstavna (npr. nihče -éta m, nihče -éta s, šele nato nihče, nikogar zaim.). Teoretična revščina SSKJ se kaže tudi pri posamostaljenih glavnih števnikih (prim, dvâ -é - Kakršen oče... oz. nikogar sluga > nikogaršnji sluga). Pri zaimkih z (po našem) -olik ne gre kar za »kolicestvennyj komponent kolik-jtolik-« (391) (prim, v sli. še ovolik, onolik), temveč gre tu za običajno razmerje vprašalnega kolik-in njegovih razrednih oziralnih in odgovarjalnih (ta izraz, ki ga Mečkovska prinaša v naše izrazje in pojmovanje, je koristen) tvorjenk. Koristno pa bi bilo tudi v naši teoriji najti tipu koliker njegovo pravo mesto (gl. zgoraj). V odstavku o »oddaljenosti referenta« (pri avtorici ta — tisti — oni. tale tistile — onile itd.) (391) bi bilo prav uvesti prikaz naslednjega tipa: ta tisti oni tale le-ta tistile le-tisti onile le-oni talele in s tem vzporedno tudi drugje: tak sem tam zdaj I I 1 I 1 I takle le-tak semle le-sem tamle le-tam zdajle takšen semkaj tamkaj zdajci taklele s emlele tamkajle takšenle semkajle tamlele Nobenega smisla nima sem vleči od povsod natepene variante, kakor sta k tam primera tamdi ali tamkaje ali h kdaj tudi zdajci, zdajčki, zdajkar (ali k sem še semo), ali (str. 39) k zdaj še zdači. zdač, zdajčka. zdajka. zdaka. Pri koncu avtorica govori o stilni zaznamovanosti pri zaimkih, uvodoma ob slabo izbranih zgledih zgoraj ravno navedenega zgleda zdaj, zdajci, zdači... (prim, še tam: tamo. tamdi, tamdik, tamodik. tamkaj, tamkaje, tamtod ipd.). — Ustavimo pa se pri zaimkih tipa onega one. Avtorica (393) meni, da ti zaimki kažejo na »maksimalno oddaljen predmet«. Od kod ji ta misel, mi ni znano. Pleteršnik (pod oni -a -o) navaja, kot pričakovano, 'tisti, ki ga trenutno nočem ali ne morem imenovati'. SSKJ pa, sicer ob napačni oblikoslovni oznaki neskl.) kot 'oseba, stvar, ki se noče (je) noče, ne more imenovati' (SSKJ sam navaja tudi mest.: ali si res bil pri onem. pri padarju). (Sicer pa je o oné pisal J. Solar: Kazalni ali osebni zaimek?, J iS 5 (1959/60), 224.) Ni pa zaimek oné -é*a\ avtoričin primer iz SSKJ: Jaz da bi se odkrival pred takim oneiom. /a konec naj zapišem, da avtorici gotovo ne bi bilo škodovalo, ko bi se bila bolj ozirala na to. kar je od obravnavanega pri nas že ugotovljeno, ne pa da nam ponuja posiljeno oz. tudi postano zelje, in to v razmerah, ko imamo sami dovolj svežega sočivja. — Kot možnost za v glavnem negativni odziv na premnogo njeno misel pa je prispevek vendarle dobrodošel, saj tako strokovnjaku sedaj ne bo meglil pogledov na važne stvari. 2 Gledano v celoti, za jezikoslovne prispevke v Obdobjih 8 lahko rečemo, da so nam resno opozorilo na marsikaj nepravega v teoriji o zadevah slovenskega jezika in tudi za negativno praktično početje npr. v učbeniku ali priročniku, kakršen je SSKJ. Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani NEMŠKI PREVOD SRBSKIH IN HRVATSKIH LJUDSKIH PESMP Ze od predromantike poteka nepretrgano in načrtno zanimanje za ustno pesništvo. Herderjeva ideja, da ljudska poezija ne predstavlja samo značaja posameznega naroda, ampak da je tudi njegov najvzvišenejši izraz, je postala splošno sprejeta. Goethejevo poistovetenje pojma poezije s pojmom ljudske poezije razumemo danes tako, da ustno pesništvo pojmujemo kot dediščino, ki pripada celemu narodu. Brata Grimm sta potrditev takšnih idej in teorij našla v Vukovi Maloj prostonarodnoj slaoenoserbskoj pesnarici (1814). s čimer sta opozorila namško bralstvo na kulturo slovanskih narodov.1 Srbska in hrvatska ljudska poezija sta se vedno nahajali pod srečno zvezdo, saj so bili njuni prevodi zmeraj željno pričakovani. Verjetno tudi zato, ker so se z njim ukvarjala najslavnejša imena nemške kulture: J. \V. v. Goethe, J. Grimm, Talvj, E. Gerhard, E. Wesely, P. v. Goetze, L. A. Franki, S. Kapper, * Hans Diplich — Franz Hutterer, Hoch am Himmel steht ein Falke. Liebeslieder übertragen aus dem Serbokroatischen, Verlag des Südostdeutschen Kulturwerks, München 1986. 1 Folklorni zgodovinar G. Cocchiara trdi, da »treba priznati da je Karadžič bio jedan od onih evropskih folklorista koji su imali široke poglede i koji su narodnu poeziju videli kao suštinsko pitanje nacionalnog života i kulture« (Istorija folklora и Evropi /, Beograd 1984, 335). Glej tudi M. Mojaševič, »Zu Jacob Grimms Deutung serbokroatischer Volkslieder«, Zeitschrift für Slawistik, X, 5, 1965, 672—681. M. Mojaševič, Nemačko-jugoslovenske kulturne veze, Beograd 1974. J. N. Vogl.2 Vse od prvega Grimmovega prevoda (1818) pa do tega Diplich-Hutte-rerjevega, ki je pred nami, so v nemščino prevajali predvsem epsko poezijo. Zato je ta knjižica prevodov lirskih pesmi iz doslej najboljše antologije ustnih lirskih pesmi — iz Antologije narodnih lirskih pesama Vladana Nediča (Beograd 21977) — še tolikanj dragocenejša. Sestavljalci antologije Hoch am Himmel steht ein Falke so se odločili samo za četrto poglavje Nedičeve zbirke, zato so opustili prevajanje obrednih, običajskih, stanovskih, verskih in družinskih pesmi. Od 139 pesmi četrtega poglavja, v katerem so ljubezenske pesmi s celotnega južnoslovanskega ozemlja, so izbrali 50 pesmi (od tega 29 iz Vukove zbirke). Svojo antologijo so drugače zasnovali, saj so delno menjali zaporedje pesmi iz Nedičeve knjige. Na začetku nemške zbirke je kratek, eno stran obsegajoči uvod »Zu den Liedern«. V njem je zapisano, da je ljudske pesmi zbiral Vuk Stefanovič Karadzic in da je bil njihov odmev precejšen, še posebej v Nemčiji. V samo enem stavku so naštete teme teh pesmi, omenja pa se tudi prisotnost turcizmov v njih. Z nemožnostjo ustreznega prevoda avtorja opravičujeta tiskanje originalnih pesmi in njihovih prevodov v isti knjigi.3 Na koncu knjige se nahaja opomba o virih, razumljivo pa je, da so citirani tisti viri originalov, katere je navajal Vladan Nedič. Hans Diplich, ki je po rodu Romun, je do zdaj prevajal in prepesnjeval predvsem romunske pesmi. Franz Hutterer pa je po poreklu iz Jugoslavije. Zato je bilo delo za njiju lažje, saj — kot omenja urednik nemške izdaje — nosita v sebi tako tradicijo narodov južne Evrope kot tudi izročilo njihovih ljudskih verzov. Ta trditev se potrjuje v večini primerov, pri večini prevodov. Prevajalca sta prilagajala srbohrvatski original nemški atmosferi in nemškemu značaju. Srbski trohej (serbischer Trochäus) sta zaznamovala z uporabo, ki jo srečamo v srbskem in hrvatskem ustnem pesništvu. Ta verz je v okviru književnosti 19. stoletja opredeljen s kodom natančno določene knjižne tradicije. Tako je npr. osmerec (5 + 3) Čija je ono devojka sto rano rani na vodu (...) (str. 6) preveden v običajni nemški osmerec (4+4) Wem gehört doch dieses Mädchen, Geht in aller Früh zum Wasser (...) (str. 7) Ali: U Milice duge trepavice. prekrile jo j rumen jagodice, jagodice i bijelo lice (str. 18) verz (4+4) Lange Wimpern hat mir schön Militza, Sie beschatten ihre roten Wangen, Rote Wangen und das roeisse Antlitz (str. 19) verz (4 + 4) Za zelo uspešen prevod lahko štejemo prevod pesmi »Oj devojko, dušo moja« (»Liebes Mädchen, meine Seele«, str. 20—21), kjer so ujeti ustrezni duh, ritem in slog nemškega jezika, hkrati pa je ohranjena zvestoba srbohrvatskemu originalu. Ta prevod ni pesmi odvzel nič od tega. kar je po M. Leskovcu odlika dobrega prevoda, namreč »one čari koja je ljulja na melodiji ritma«. Prevod pesmi »Soko leti visoko« (str. 24) pa bi lahko imeli za prepesnitev, saj nemško besedilo »Hoch am Himmel steht ein Falke« v dolgem verzu ne sledi niti obrazcu srbskega ustnega sedmerca niti učinkom elipse in ustaljenih ljudskih izrazov v slogovnem pogledu. Prevajalec bi morda lahko za verz 2 Glej disertacijo M. čurčina Das serbische Volkslied in der deutschen Literatur, Leipzig 1905. 3 »Das Nebeneinander von serbisch-kroatischer Urform und deutscher Neuform möge das Wagnis rechtfertigen und das Bemühen erkennen lassen, die Liedhaftig-keit und die herbe Kraft des Originals in die deutsche Übertragung herüberzuneh-men« (Hoch am Himmel steht ein Falke, str. 5). Oj deDojko dušice namesto O, du Mädchen, meine Seele uporabil deminutiv »dušica« in ne zvezo »moja duša«. Prevajalska negotovost se še posebej kaže v zadnjih verzih te pesmi. Tudi makedonska ljudska pesem »Cafnalo žuototo cveke« je nezanesljivo prevedena. Izgubila se je glagolska rima, ki daje ritmični zamah naslednjim verzom. Tudi v prevodu pesmi »Boga moli lepota de-vojka« (»Fleht zu Gott die Maid, die schöne Jungfrau«, str. 34—35) sta neustrezna tako ritem kot metrična struktura. Pripravnost in domiselnost prevajalca pa prideta do izraza pri kratki štirivrstičnici: Oj, na noe duge noči Ach, ihr langen langen Nächte! ko ne ljubi erne oči Wer sie liebt, die schwärzen Augen, ne pada mu san na oči. Dem füllt Schlaf nicht auf Lider, oeč mu pada jad na srce. Und sein Herz bedrückt der Kummer. (str. 40) (str. 41) Skoda je, ker je v prevodu odpadel skladenjski paralelizem ne ljubi / ne pada / oeč mu pade, saj daje prav ta slogovni vidik ritmično vzpodbudo zgoščenemu sporočanju. Prav tako so svoj slogovni učinek izgubile okrnjene slovanske antiteze, izgubil pa ga je tudi morfološki paralelizem na koncu verzov (samostalnik noči/oči/oči sg. srce). Ob podrobnejši analizi, kot jo omogoča značaj tega prikaza, bi se pokazalo, da imamo lahko za prepesnitev tudi nekatere druge pesmi. Zato bomo nakazali samo nekatere površnosti v prevajanju, predvsem neupoštevanje deminutivov in parale-lizmov: Trepni krilom pod nebom sokole (str. 72) Hoch am Himmel steht der Falke, berget (str. 73) Što ti je, Jano, vino pijano? (str. 78) Was ist, Jana, mit dem Weine? (str. 79) Udooičice, golubičice / ne roni suze, ne kvari lice (str. 76) Junge Witme. du mein liebes Täubchen, Weine nicht, den Schaden hat die Wange (str. 77) Prevod pesmi »Konja kuje Kraljeviču Marko« (»Marko Kraljewitseh beschlägt den Scharatz«, str. 86—87) bi bil pravzaprav proza, če ne bi bil grafično razdeljen na verze. Pesem se bere kot proza, ker se je v prevodu izgubil ritem asimetričnih de-setercev. Podobnih primerov je še več, še posebej v drugem delu knjige. Prevajanje kot poseben način medjezikovne komunikacije je sicer mučno in težko delo, a nikakor ne jalovo. Plodno je tudi, kar se obravnavane knjige tiče. Trud prevajalcev, da kljub odsotnosti ekvivalentov v obeh jezikih zmanjšata izgube na minimum, je bil večinoma uspešen. Kadar sta bila postavljena pred dilemo, ali oblika in/ali vsebina, sta se odločala za vsebino, v določenem številu pesmi pa sta uspela zadržati tudi ustrezno obliko originala. Kulturološki vidik prevoda, da je jezik, iz katerega se prevaja, tako izraz kulture nekega naroda kot tudi zakladnica njegove zgodovine in civilizacije, na žalost ni bil upoštevan v zadostni meri. Tudi če je to predstavljalo težavo za prevajalca, bi jo lahko premostila z dodatnim naporom. Njuna prizadevnost bi prišla do izraza pri najdevanju podobnih situacij, s čimer bi rešila uganko funkcionalno smiselnega predstavljanja dveh situacij v dveh različnih jezikih. Čeprav nisem ljubiteljica pisanja opomb pod prevedeno pesem, bi morda v nekaterih primerih tudi takšna opomba predstavljala eno od rešitev. V zvezi s kulturološkiin vidikom prevajanja se zastavljajo še naslednje dileme: ali je potrebno, da prevod pomenja to, kar je pomenjal original v svojem jeziku v času, ko je nastal, in drugič, ali je prevod adaptacija v sodobni pesniški izraz. Ta vprašanja se zastavljajo z zavestjo, da lahko poleg dvoma o možnosti prevajanja istočasno razpravljamo tudi o dobrem (= adekvatnem) ali neuspelem prevodu. Prevajalcema je bilo zagotovo težko. H. Diplieh in F. Hutterer sta se očitno zavedala, da prevajata iz poezije v poezijo, a se tega načela nista dosledno držala, saj je bilo včasih zanju važnejše načelo prenašanja iz jezika v jezik. Prevodom očitno manjka verzifikacijske umetnosti, pa tudi elementa osnovne ritmične razlike med jezikoma ni opaziti. Škoda je, da je v prevodu verzni svet domišljije in pesniške modrosti delno izgubil svoj metaforični jezik strasti in čutov. Tudi dober predgovor, ki bi opisoval svet ljudskega pevca, njegove teme. slog in verz, bi izredno koristil nemškemu bralcu.4 S tem bi bila antologija tudi za nepoučene razumljivejša. Toda kljub pomanjkljivostim ima pričujoča knjiga velik pomen, saj so nemškemu bralcu zdaj dostopne tudi srbske in hrvatske lirske pesmi. S prevodi slovenskih in makedonskih pesmi, ki so v antologiji Vladana Nediča, pa bi bila podana ne le celota, nujno potrebna za razumevanje ustnega pesništva naših krajev, ampak morda tudi tista lastnost človeške senzibilnosti, ki pravi, da se brez pesmi ne da živeti. Da s pesmijo smo in živimo. Mirjana D. Stefanovič Filozofska fakulteta v Novem Sadu Prevedel Rajko Korošec Filozofska fakulteta v Ljubljani SLOVAR PREKMURSKEGA GOVORA* 0 Na pobudo in ob uredništvu V. Novaka smo pred časom dobili priročnik živega prekmurskega govora. Ker je od zadnje obsežne študije prekmurščine s strani domačih raziskovalcev minilo že skoraj petdeset let.' je Slovar beltinskega prekmurskega govora (dalje SBG) toliko bolj dobrodošel prispevek k našemu poznavanju tega zanimivega in od ostalih še posebno različnega slovenskega narečja. Ta slovarček nudi bogato narečno gradivo, izvirajoče iz osebnega znanja domačinu, kmeta Franceta Novaka. Precejšen delež pri tem delu ima urednik: »Besedno gradivo je bilo 4 G. Cocchiara vzneseno pravi: »U odnosu na razum, mašta je prethodnik spo-soban za večno obnavljanje. Kada piše stihove, kadu peva, zar i racionalni čovek ne postaje ponovo dete te, stoga, i nerazumen.с * France Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora (dopolnil in uredil Vilko Novak). Murska Sobota: Pomurska založba. 1985. 138 str. 1 Sodobno znanstveno raziskovanje prekmurskega narečja se začenja z monografijo .4 g o s t a Pâvla, A vashidegkuti sziovén nvelvjârâs hangtana [Glasoslovje slovenskega govora na Cankovi] (= Magvarorszâgi szlâv nvelvjârâsok t, ur. Oszkar Asbôth, Budimpešta: A Magyar Tudomânyos Akadémia, 1909). ki pa je, na žalost, bibliografska redkost. To delo dopolnjujeta dve temeljni razpravi: A legujabb vend irodalom nyelve |Novej.ši prekmurski /»vendski«/ knjižni jeziki (Nyelvtudonmny 6/1 [1916], str. 1—27); Vend szüveggyüjtemeny s az eddigi gyûjtések torténete |Zbirka prekmurskih /»vendskih«/ besedil in zgodovina njihovega zbiranja] (Nvelvtudomâny 6/3 |1916|, str. 161—187 in 6/4 [1918|, str. 262—282). kot tudi nekateri krajši članki. Še vedno čaka na objavo Pavlova slovnica Vend nyelvtan |Prekmurska /»vendska«,/ slovnica], rokopis dokončan I. 1942 (hrani se v Študijski knjižnici v Murski Soboti). To je normativna slovnica prekmurščine, zasnovana na živem prekmurskem narečju. Druga dva raziskovalca prekmurščine sta prav tako prekmurska rojaka: Šte-van Kiihar je objavil narečna besedila, zapisana v njegovi rojstni vasi Bratonci: Narodno blâgo vogrskij Slovèncov (CZN 7 |1910], str. 107—127); Nârodno blago vogrskij Slovancov (CZN 8 |1911|, str. 47—76: CZN 9 |1913|, priloga str. 1 — 16; CZN 10 |1914], priloga str. 17—37); faksimile teh besedil ter drugo Kiiharjevo prej objavljeno in neobjavljeno gradivo je nedavno izšlo v: Števan Kiihar, Ljudsko izročilo Prekmurja [zbral in uredil Vilko Novuk|, Murska Sobota: Pomurska založba |1988)). Anton Vratuša se je ukvarjal z razširjenostjo glasoslovnih inovacij na Go-ričkem in v Porabju: jezikovne razmere v severnem Prekmurju in slovenskem Porabju (Slovenski jezik 2 [1939|, str. 213—228), ponatis brez zemljevida v Panonski zbornik [uredil Franc Zadravec], Murska Sobota: Pomurska založba, 1966, str. 20—28. Prekmursko narečje (po njegovo »ugrska slovenština«) je obravnaval tudi Matija Valjavec v svojem monumentalnem delu Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku (Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti od 1878 do 1897), vendar je gradivo črpal pretežno iz pisanih virov. potrebno urediti, postaviti v abecedni red, ga opremiti z naglasnimi znaki, s končnicami, urediti knjižni pomen in pri germanizmih najti izvirno obliko . . .« (str. VI). Eden od zastavljenih ciljev je razširiti naše poznavanje besedišča, glasoslovja in oblikoslovja prekmurskega narečja: »|o|benem s pripravljajočim se slovarjem stare, zgodovinske knjižne prekmurščine [...) kliče slovar bčltinskega govora po nadaljevanju sestavljanju slovarjev ostalih prekmurskih govorov, ker bomo šele tako dobili kolikor toliko popoln besedni zaklad in glasoslovno ter oblikoslovno podobo prekmurskega narečja« (str. VII). Delo je potencialno velikega pomena za slovanske jezikoslovce, etnologe, literarne zgodovinarje in folkloriste. Ker se ne prištevam med strokovnjake zadnjih treh področij, se bom dotaknil le nekaterih stvari, ki zadevajo vrednost tega dela za slovansko jezikoslovje in še zlasti urednikovo željo, podati ustrezen opis »glasoslovn[e) ter oblikoslovn|e] podob|e] prekmurskega narečja«.2 0.1 SBG prinaša bogate posebnosti prekmurskega besedišča in nudi veliko študijskega gradiva komparativistu. Pri Pleteršniku ali v SSKJ ni besed kot bajusi 'brki' (prim, pri Pleteršniku barusa). blék -a 'vamp' (ta beseda je resda poznana bralcem Kranjčevega Strici so mi povedali iz Ivanovega maščevanja nad brati), boröjca 'brinje' (Pleteršnik navaja borooica), pouoati -plen 'pridelovati, rediti, graditi', sédeno mlejko 'kislo mleko', če naj omenimo samo nekatere. 0.2 Vendar pa se prav dialektologu utegne poroditi tudi metodološki pomislek. V uvodu urednik omenja, da se je avtor F. Novak kmalu po rojstvu preselil v Bo-gojino, kljub temu pa doma ohranil svoj rodni beltinski govor. Poleg tega da se je seznanil tudi z govorom svojega novega okolja, pa »spoznal [...] od njega že nekoliko različni ravenski govor bogojanski« (str. V). Za dialektologa je prvo in najpomembnejše merilo pri določanju zanesljivosti informatorja, da je le-ta vse ali skoraj vse življenje preživel v rojstni vasi in ni imel tesnih stikov z drugimi govori oz. knjižnim jezikom. Le tako smo lahko kolikor toliko prepričani, da imamo opravka z enim samim jezikovnim sestavom. V danem položaju pa se raziskovalec, ki hoče zadostiti tem zahtevam, sprašuje, ali je F. Novak sploh zanesljiv informator za beltinski govor. t Fonologija in naglas v SBG. 1.0 Urednik opozarja, da besede v SBG niso zapisane docela znanstveno fonetično, vendar so opremljene z naglasi (ostrivec za dolžino, krativec za kračino), ozki -e- pod krativcem ni označen, medtem ko je pod ostrivcem vsak -e- ozek» (str. VI). Zakaj tako? Iz tehničnih razlogov, zaradi tiskarskih omejitev? Brez dvoma je dosledna znanstvena predstavitev prozodije in glasoslovja narečja težavna naloga. V slovarju takega obsega in namena bi bil natančen fonetični zapis morda odveč. Kljub vsemu je škoda, da urednik ni skušal razčistiti vsaj nekaterih dvoumnosti, brez katerih bi bil SBG zanesljivejše jezikoslovčevo orodje. Doslednejši in natančnejši podatki bi bili v tem primeru še posebej dragoceni. Kot je znano, prekmurski govori ohranjajo precejšnjo mero konservativnosti prav v glasoslovja in prozodiji (omenimo le ohranitev kračin v nekončnih zlogih iz praslovanskega starega akuta, npr., *žaba > žaba) in so zato velikega pomena za teoretično vzpostavitev zgodovine slovenskega in posredno tudi splošnoslovanskega jezika. Ker pa SBG nima namena biti docela znanstveno delo. se bom tu omejil le na tisto, kar ne zadošča zahtevam, ki si jih je v uvodu zadal urednik sam. 1.1 Zapis je bolj ali manj fonološki, se pravi, predvidljive fonemske premene niso zaznamovane (npr. гаоес -vca [zâfca]).3 Izražene pa so nepredvidljive (morfo-fonemske) premene, npr. c/èteo -tla, potrgalec -uea. povedati -véjn, potegiivati -vlera, pözmaj.ati se -žen se (premene poudaril M.L.G.). To je povsem sprejemljivo. Ker 2 Doslej je o delu kritično poročal J. Toporišič: Janoš z Micikov po domače, (7 D 21. 8. 1986, str. 36 |= Jezikovni kotiček 77|). V tem prispevku avtor obravnava predvsem glasoslovne ter oblikoglasne doslednosti in nedoslednosti v slovarju. Opozoril je na manjkajoči kratki ozki e, na deloma nedosledno oblikoglasje, na neraz-ločevanje kolikosti pri ö in ii ter r (pri le-tem ne gre pričakovati kolikostnih nasprotij: vsak naglašeni r je namreč v doslej poznanih prekmurskih govorih kratek), na odsotnosti naglasnih znamenj, na nenaglasnost, na neurejenost pri zapisovanju osnovnih oblik v geselski glavi, na napake pri dvonaglasnosti in še kaj. Informativno je o SBG pisal tudi Š. Barbarie. Ob priročnem slovarju beltinskega govora, JiS 31/8 (1985—86). str. 296 in Jezik naš dokaze hrani. Stopinje 1987, str. 29—32. 3 Izjema je oézec -sea. urednik opozarja, da besede »niso zapisane docela znanstveno fonetično«, je treba splošno doslednost, s katero tretira segmentno fonologijo, samo pozdraviti. Nekatera odstopanja od tega bodo obravnavana v nadaljevanju. 1.1.1 Edino fonološko pravilo je podano na strani 120 med gesloma vkâniti. -ànin in Dkopïti, -ijn: »v pred zvenečimi soglasniki izg[ovarjamo] f.« Mesto tega pravila pa kaže, da se /v/ v resnici izgovarja kot |f| pred nezvenečimi soglasniki. Drugače bi za besede pravda, prevzetija. vdariti. vgàniti pričakovali izgovor *pràf-da, *prefzetija. *fdàriti, *fgàniti. kar ie malo verjetno. 1.2 V primerih, ko je naglas na črki z diakritičnim znamenjem (o, ii), mesto naglasa ni označeno in prav tako ne kolikost samoglasnika, npr. betegiivati -iijen. bliijzi, Böltinci, börkle, bregüse, ciido. dojiiunica, driik, driižina, diijša. gliiji, grüda, griijška, giimlo. gviišno. kökec. kriij. kiijnja itd.4 Lahko bi domnevali, da je pri /ii/ dolžina odražena v dvoglasnikn (ali v zaporedju fonemov?) iij kot v besedi diijša. kjer primerjalno gradivo kaže na dolžino, prim. čak. düsn. Bi morali domnevati, da to ustreza zaporedju dolgi samoglasnik + zvočnik, kot je nakazano z Novakovim zapisom dréjvo. hit don. nasléjgnje, rouža. torej *dujša?s Bi to veljalo tudi za tip kriij (pričakujemo kračino, kot slov. knj. kruli)? Pravzaprav tudi ne moremo predvideti (v nasprotju z drugimi prekmurskimi govori), da je mesto naglasa dejansko na teh zlogih, saj je v beltinskem govoru zaokroženost ü-ja očitno možna tudi v nenaglašenih zlogih, npr. kiipiivàti, kiišiivanje. prim, na Cankovi kipiivati (Pavel 52i3)e *kupoväti), kisüvanä (511).7 Poleg številnih nenaglašenih besed tega tipa sem našel še druge brez naglasnega znamenja, npr. Antikristuš. bidrača. bijček. bundaš, cigar, delaven, grahour. griisti. grmiaica. hiištoo. jedinec -пса. jejstoina, nindri, posrečiti se -in se, šankrejt. špajz -a. spaša -e. špice -ic, tajiti, talige -g, vratnijce. vremeniti -a -o. žveplati -an. žvinga -e. Te primere je bodisi spregledal urednik ali stavec ali pa je bil urednik negotov glede njihovih naglasov. 1.2.1 Precej dvoumnosti najdemo tudi pri oblikah, ki naj bi jih tvorili iz gesel. Oglejmo si samo nekatere primere. Od glagolskih oblik sta navedena nedoločnik in sedanjik v 1. os. ednine. Na isti strani (101) najdemo naslednja gesla in oblike: spoloviti -ijn, sporoučiti -in, sponositi -in. spozapréjti -en. Ali naj to pomeni, da ima beltinski govor v naglasni paradigmi с (končniški naglas v sedanjiku) dve varianti i-jevske pripone, tj. -ijn proti -in? Večina končniško naglašenih glagolov tega tipa se končuje na -ijn, torej bi lahko sklepali, da je to pravilna oblika.8 Najdemo pa jo tudi nenaglašeno, npr. dreseliti -ijn, dužiti - .. ... nj Srbohrvatski ћ . . . . . C. Ruski Srbohrvatski . h Srbohrvatski ... dž Ruski Щ • • ' . . . Sr Bolgarski Щ . .. .. . št Ruski / Bolgarski ,. à Ruski Ruski t! Ruski i,.. f Ruski Ruski ...ju Ruski ...ja Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpiruti/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplučuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Hungaro-Slavica 1988. X Meždunarodnvj s"ezd slavistov Sofija, 14—22 sentjabrja 1988 g. / X. Internationaler Slavistenkongreß Sofia, 14,—22. September 1988. (Ur. Péter Kiriilv in Attila Hollos.) Budimpešta: Akadémiai Kiadô, 1988. 318 str. Češka literarni oèda 1973. Slavistika. (Ur. Alena Vachouškovd in Helena So-frovd.) Praga: Üstav pro českou a svëtovou literaturu ČSAV, 1987. 407 str. Umjetnost riječi XXX11/2, 3. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1988. 107 + + 109 str. Panorama češskoj literaturi/. 9. Praga: Panorama, 1987. 167 str. Dutch Studies in South Slavic and Balkan'Linguistics. (Ur. A. A. Barentsen. B. M. Groen, R. Sprenger.) Amsterdam: Rodopi, 1987. (= Studies in Slavic and General Linguistics 10.) (Vili) + 298 + (II) str. Rudolf Maister-Vojanov, Izbrane pesmi. (Spremna beseda Franc Zadravec.) Maribor: Založba Obzorja, 1988. 87 str. Jože Šifrer, Pisatelji in knjige. Maribor: Založba Obzorja, 1988. 318 str. Janez Keber, Leksikon imen. Izvor imen na Slovenskem. Celje: Mohorjeva družba, 1988. 479 str. I anez llotar, Trubar in južni Slovani. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1988. 417 str. France Novšak, Albansko-slovenski slovar s temelji albanske slovnice. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 1988. 448 str. Europa orientalis V11/1988. Contributi italiani al X congresso internazionale degli slavisti, Sofia. Salerno: Institutu di Linguistica. Università di Salerno. 572 str. Glavna financerja Raziskovalna skupnost SR Slovenije in Kulturna skupnost SR Slovenije. Glavna sofinancerja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstveni inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.