— 59 — Listek. (Darilo v rojstni dan.) Nekak šport pouličnih pobahnov Londonskih je ta, da lučajo kamenje v mimo hiteče železnične vlake ter tako, ne glede na poškodbo železničnih voz, spravljajo v nevarnost življenje potovalcev. Tudi se posreči redkokedaj zasačiti zlodejca, ker je hitrost vlakov jako velika. Večinoma so nedorastli dečki, ki postopajo tako surovo iz same hudobne razposajenosti, akoravno pri tem ne premislijo nasledkov svojega počenjanja. Ako zasačijo enega ali drugega, potem ga pač čaka pred porotnim sodiščem primeina, dostikrat kaj neprijetna kazen. Vkljub mnogokratnemu kaznovanju pa posta,ja ta razuzdanost vedno večja, da so porote in sodniki primorani na korist železničkega prometa strogo — 60 — postopati, ne oziraje se na mlada leta, v katerih se večji del nahajajo taki zločinci. James Hridge, razcapan petnajstleten deček, stoji pred porotnim sodiščiMn, zatožen prestopka, da je potovalce na Great-Eastern-Rail\vay spravil s tem v iU'varnost, ker je metal kamenje v vlake, ko so bili v diru. ^lali slabotni dečko bil je v svojo nesrečo ,,in tlagranti" zasačen ter neznansko joče, kakor da bi čutil že sedaj, kar mu pozneje gotovo ne bo odšlo. Pamet njegova je vzlic z veliko zgovornostjo v opravičevanji njegovem naglašane mladosti tolika, da si že sedaj nekako jasno predočuje čut bolečin, ki ga čakajo. In James se ne moti. Spolnile se bodo nad njim sicer v kazenskem pravosodji zavržene besede: „Oko za oko, zob za zob", ali nekoliko priprosteje povedano; „česar nočeš, da ti drugi store, tudi ti drugim ne stori!" Porota je spoznala mladiča vkljub predrznemu tajenju krivim, in predsednik se je obrnil k dečku : „James Bridge, koliko si star'?" „Ravno danes sem petnajsto leto dovršil", tuli obsojenček. Predsednik: ,,Tedaj praznujemo danes tvoj rojstni dan; žal, da se godi pri takih neugodnih razmerah, ki mi nalagajo dolžnost, da ti podelim neko vezilo, sicer ne v večni spomin, vendar pa tako, da se boš spominjal nanj vsaj nekoliko časa." Z nova se začne tulenje. Predsednik: „Vidiš dečko, učinil si teško pregreho iz same hudobije. Ali naj te pošljem zaradi tega v ječo?" Eujovenje dečkovo mahoma utihne, kakor bi hotel s tem reči: „Da, mylord, prosim za to, le nikar — —" Predsednik: „Ne! Prišel bi s svojimi petnajstimi leti še slabši iz zapora, kakor si že, in hudobija tvoja bi se zopet pričela. To ni pravi lek za te, dobiti moraš boljši spominek." James prične zopet tuliti, ker sluti, kakova je vsebina tega spominka. Predsednik: ,,Zakonmidajepravico,dauporabljamtelesnokazen nasproti izgredom, katereučinijo dečki tvoje starosti. Prav nerad storim to, toda pi-i takih razmerah mi ne preostaja nič drugega. Misli naj kdo o kazni, kakor mu drago, glavni namen jej je vendar: strašiti. V svarilo za te in za di'uge moraš dobiti pošteno število gorkih batin z brezovko." — 61 — James tuli z nekoliko vei-jo pridnostjo. Predsednik: ,,Pra8 manjšajo bolečine s številom vdarcev, marveč se maože. Jamesa odpeljejo — dolgo se se čuje njegovo britko tulenje iz podzemeljskih hodnikov, ki vodijo v njegovo začasno stanovanje.^ Sodni poročevalci popolnoma molče, kako se je izvršila kazen. Kako v vspeh je pač imela? Ali bo James še lučal kamenje v vlake? Kakor uči skušnja, ni nobeden ponovil prestopka, zaradi katerega je prestal euako kazen. Ali se je pa tudi poboljšal? To je drugo vprašanje. To je pa tudi popolnoma brez pomena s praktičnega stališča, na katerem se razpravljajo enaka vprašanja na Angleškem. Bolje, da so vije pod brezovko deset pobalinov, kakor da postane nedolžen popotnik žrtva take surovosti. Anglež vporablja tisto zdravilo, katero mu obeta največ pomoči. --o--