354
Marica II.: Ljubica in morje.
0
Skoro še za nas premalo bo sladčic do zore zlate. Svečo rad bi ? He, ne vidiš, da premalo še v dvorani je žareče razsvetljave?««
Ulice so polne šuma.
Vpitje v zimsko noč prodira,
lizajoč se plete plamen
iz palače bogataške,
kjer je vrela radost hrumna.
Iz podstrešne sobe gleda skozi temno lino revež, kako šviga plamen k nebu. Lahko gladi mrzlo lice svoje drage mrtve žene in v temo šepeče blazen: »»Luč prižgal sem ti, družica, luč za uro tvojo smrtno in pomogel skopim vragom do žareče razsvetljave ... Hahaha . . .««
Ljubica in morje.
b morju je ljubica moja doma ... Z menoj kakor morje z valovi igra  se, v naravi se njeni vpliv kaže morja, ki šest ur pojema in šest ur spet rase.
A ladjica moja prav lahka je stvar nestalnega, gladkega, drznega teka . . . K predragi jo žene le plime udar, od nje pa jo tira ljubavi oseka.
Vojanov.
Marica II.