417
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Presvitli cesar je v pondeljek z navadno slovesnostjo odprl državni zbor dunajski. V ogovoru svojem pozdravlja Njegovo Veličanstvo zastopnike ob6h zbornic ter ju opominja velikih nalog, ki se imajo še rešiti; napoveduje jima, da bode ministerstvo poročalo o homa-tijah dalmatinskih in o volilnem redu državnih poslancev. Cesar priznava potrebo, da se predrugači sedanja ustava, al pot te prenaredbe mora ustavna biti. On želi, da bi se porazumele nasprotne misli, ker njegovo srce ojema vse narode z enako odkritosrčno ljubeznijo. Konečno povdarja gorko sočutje, ki gaje našel na potovanji svojem. — Kakor „Presse" pripoveduje, je bil cesar z navdušenimi slava klici pozdravljan, al govor njegov bil je le mlačno sprejet, le na kakih 3 — 4 mestih se je cula pohvala; ministri obojne stranke so spisali prestolni govor tako diplomatično, da ni vstre-gel poslancem, ki se strogo drž6 decemberske ustave, a tudi nasprotnikom njenim ne. Govor cesarjev pa napoveduje zbornicama ta predloga ministerska, ktera bosta, ako ministerstvo že pred ne odstopi, razrušila njegov obstanek, in to je upor dalmatinski in pa novi volilni red državnih poslancev. Sicer že „Presse" današnja pripoveduje, da je odstopil minister vojaštva Kuhn in da vsi drugi ministri so v poslednjem mini-sterskem zboru sklenili odpovedati se ministerstvu; vendar misli, da to še ni prav gotovo, da pa vendar so dnevi ministrov šteti. Se ve da če bi svet plesal po godbi predsednika zbornice, kneza Karlosa Auersperga, vojvode kočevskega, in pa nemške kazine pražke, de-cemberska ustava bi ostala tako dolgo, da bi trobila sodnemu   dnevu;  al  časi  so  pretekli  ko je merodajeu
418
bil glas Schmerlingovega „prvega kavalirja avstrijskega". — Vsaki dan bode po vsem tem važen za nas vse. Tega pa smo si tudi gotovi, da bojo naši slovenski poslanci zvesto svojo dolžnost storili, da se spolnijo besede cesarjeve v prestolnem govoru, ki pravijo, da se avtonomiji dežel ne razširijo meje tako, da bi država v nevarnost prišla, a tudi ne skrčijo tako, da bi upravičene zahteve posamesnih kraljestev in dežel škodo trpele kakor dozdaj. — V Dalmaciji miruje boj, al — kakor „Zukunft'( piše — grč naši armadi, preslabo oblečeni in s živežem slabo preskrbljeni, prav hudo; iz-prva je griža nadlegovala strudene vojake, zdaj jih prijema mačiih (tifus) tako, da so že vse bolnišnice polne tacih bolnikov. Pravijo, da po boji in bolezni je gotovo že kakih 2000 vojakov konec vzelo. Radovedni smo, kako bode ministerstvo zagovarjalo tako zgubo, — kako bo odgovarjalo vprašanju: kako je to prišlo, da zraven Magente, Solferina in Sadove smo dobili še Kotor? Wagner pa je še zmiraj deželni glavar, Auersperg vojskovodja in Franc paša okrajni! — „Vaterland" hoče za gotovo vedeti, da presvitli cesar potuje svečana
meseca v Rim, — in „Pešt. Ved." pišejo, da je ukazal Fischhofovo knjigo mu prinesti, brž ko je izvedel, da je prišla na svitlo.