734                                                    Radinski:  Uveli list.
si se bavil, onda ti je očitala, da bi bilo bolje spati nego tratiti toliko ur z brezuspešnim in brezzmoternim modrovanjem. Povabila je torej starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondu našel premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, tak6 je on razkuževal tvojo duševno čutnnato in odpravil iz nje knjige, na katerih je bila zasluga umetnega knjigoveza večja od zasluge pisateljeve; knjige, pri katerih bi bil ozir na pisatelja in takisto na občinstvo zahteval, da jih je pred tiskom piečital strog umolečnik; knjige, v katerih se resnica išče, liki je v ribniški pravljici mož iskal izgubljenega konja v daljni dolini, dasi je vedel, da se pase v bližnji; knjige, ki sljavo parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč, kaj naj zgrade na razvalinah — sploh vse mnogovrstne izrodke ki-pečih možgan in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka!
Vse te knjige je zaklenil   v velik zaboj in   na pokrov je zapisal vzklik iz svetega Avguština izpovedij:
Surgunt indocti et caelum rapiunt; et nos   cum doctrinisnostris sina co rde, ecce, ubi volu ta m ur? —
KONEC.
Uveli list.
'dtrgal piš  je list z drevesa,                                 Povej  mi,  drobna moji  pesem Odnesel ga čez dol in  plan;                               Kaj  nisem lističu jednak?
In daleč del ga od  domovja                               Moj  dom tam doli daleč,  daleč, Na tujo zemljo sred poljan.                                 A jaz v tujini siromak !
Srce" mi hrepenenja gine
Po naših dolih in bregeli; Kopni mi dan  na dan silneje
Po nji, po nji na tujih tle"h!                         Radinski,