ČESTITAMO K JUBILEJU
Stane Bobnar - 75 let
Predvojni komunist, revolucionar, španski borec, liosilec Parti-zanske spomenice 1941 in narodni heroj Stane Bobnar je 15. novem-bra slavil življenjski jubilej - 75. rojstni dan. S Stanetom Bobnarjem smo se na straneh našega časopisa že nekajkrat srečali, saj nam je pripovedoval o španskj državljanski vojni, o svojih stikih z maršalom Titom, o delu v Vrhovnem štabu in še o nekaterih drugih stvareh. Zato ga našim bralcem ni treba posebej predstavljati, vendar naj kljub vsemu na kratko obnovimo njegovo življenjsko pot.
Stane Bobnar je bil rojen leta 1912 v delavski družini na Vev-čah. Očeta, ki je odšel na delo v Ameriko, ni nikoli poznal, zanj sta skrbela mama in stari oče. Po osnovni šoli se je izučil za klepar-ja. Že zelo mlad je začel delovati v kulturno prosvetnem društvu Svoboda v Zalogu, leta 1935 je bil sprejct v komunistično partijo, ob napadu agresorja na špansko re-publiko pa je organiziral in vodil naše prostovoljce, ki so hoteli po-magati pri obranitvi mlade repu-blike. V Španiji je bil hudb ranjen v noge in kolke. Po težavni vrni-tvi v domovino leta 1939 se je vključil v SKOJ in bil izbran v pokrajinski in centralni komite SKOJ za Jugoslavijo.
Ob napadu na Jugoslavijo je Stane Bobnar delal v Papirnici Vevče. Že v začetku maja 1941 so ga aretirali, zaprli v Ijubljanske zapore, od tu pa ga poslali na otok Tremiti. Po kapitulaciji Italije so ga zavezniki premestili v taboriš-če Karbonada, tam pa so ustano-vili I. prekomorsko brigado, s ka-tero se je vrnil domov. Bil je poli-tični komisar II. in III. preko-
morske brigade, udelcževal se je bojev teh brigad, bil v Drvarju ob času ofenzive, na otoku Visu pri Vrhovnem štabu... Iz NOB je prišel s činom polkovnika.
Po osvoboditvi je opravljal Sta-ne Bobnar številne dolžnosti, med drugim je bil sekretar komiteja ZK v Polju, podpredsednik repu-bliškega odbora ZZB NOV, dol-goletni poslanec v skupščini Slo-venije. Zdaj je predsednik sekcije španskih borcev v Sloveniji.
Številnim čestitkam, ki jih je te dni prejel Stane Bobnar ob svo-jem rojstnem dnevu, so se pridru-žili tudi pionirji in učitelji iz OS Leopolda Mačka-Boruta iz Zado-brove. Bilo je naključje, da smo se
z njimi srečali v prijazni sobi Bob-narjevega doma. Razživel se je prisrčen in prijeten pogovor, iz katerega je bilo mogoče razbrati, da so si pionirji in Stane Bobnar že dobri znanci. Pravzaprav slav-ljenec ni veliko govoril o preteklo-sti, saj je šolarjem dogodke iz španske državljanske vojne in NOB že večkrat opisal, pa tudi iz izkušenj ve (čisto po tihetn ga je na to spomnila še žena Jelka), da mladi ne poslušajo preveč radi predolge zgodbe o naši zgodovini.
V resnici se seveda minulim do-godkom ni dalo čisto izogniti, saj so bila to najhujša, a po svoje tudi najlepša leta Bobnarjevega življe-nja. Po tolikih letih, ko je čas že obrusil ostre robove bolečim do-življajem, se je seveda pogovor sukal okoli prijetnejših, celo za-bavnih pripetljajev. »Če iz kuhi-nje dobro diši, je svet lepši,« je življenjsko resnico povedal Stane Bobnar, ko je pogovor med dru-gim nanesel tudi na hrano. Ob tem se je spomnil zgodbe, ki kaže na to, ob katerih stvareh vse je mogoče zahrepeneti po domovini.
»Bilo je v Parizu, ko smo čakali na vrnitev v domovino,« se je spo-minjal Stane Bobnar. »Za hrano smo dobili tri do pet frankov na dan. Najcenejše restavracije so bi-le židovske, ampak še te so bile za nas predrage, pa tudi hrana v njih ni bila po našem okusu. Dobil sem zadolžitev, da skuham kosi-lo. Vprašali so me, če sem to že počel kdaj prej. Rekel sem, da ne, da pa sem pri tem opazoval ma-mo. Skuhal sem juho, jneso in krompir, pravo naše nedetjsko kosilo.«
Stanetu Bobnarju čestitamo k življenjskemu iubileiu!
D. J.