Logarska dolina je ena izmed najlepših dolin v Sloveniji. Po dolini teče reka Savinja. V ozadju pa se dvigajo mogočne gore, med katerimi je znana Ojstrica.
DOKLER GRUDA NI OTETA
Ta mesec se spominjamo naših mož in fantov, ki so dali svoje življenje v boju proti brezbožnemu komunizmu. Mislimo nanje, ki se s svojim darovanjem uvrščajo med najboljše sinove našega naroda, saj so za njegovo vero in za njegovo svobodo dali vse: prav kakor tisti, ki so na taborih izgubili življenje v borbi proti Turku ali kakor znani in neznani Gubci v neenakem spopadu z graščakom.
Po mednarodni kupčiji je bila zmaga prisojena premagancem. Po istih 'mrzlih računih so bili zmagovalci poslani brez orožja v roke nasprotnikom, kjer jih je čakala nečloveško kruta smrt. Tako so bili na mednarodni tehtnici računi sklenjeni, nihče pa se ni zmenil 'Za vnebovpijočo krivico, storjeno tem, ki so padli, in tistim, ki so ostali pod rdečim bičem.
Kljub veliki žrtvi borcev in kljub osemnajstim letom, ki so od tedaj Prešla, v Sloveniji svobode ni. Govorjenje o tehničnem napredku in snovnih "Pridobitvah, kar vse je lahko res, je le pesek v oči ob najtečji resnici, da svobode v Sloveniji ni. In ničesar, kar bi moglo odtehtati košček svobode. Naj se suženj valja v zlatu, kaj mu pomaga, če ob vsem ostaja suženj?
Dokler doma ni svobode, ostaja naloga, boriti se zanjo. Ista zavest °dgovornosti, ki je pred več ko dvajset leti rodila vaške stražarje in kasneje domobrance in četnike, mora danes spočeti nove borce za svobodo.
Mrtvi so utihnili. Tisti doma morajo molčati. Nam zunaj, na svobodi, ostaja ta naloga. Z isto pripravljenostjo kot nekoč doma, z istim smislom Za žrtve kot pred dvajsetimi leti, z isto ljubeznijo do lastnega naroda, kot 80 to storili mrtvi borci, moramo mi na delo.
Kakšna naj bo naša borba.?
Prvo in najvišje je molitev. Bog je za vsem dogajanjem in nič ni, kar bi se mu moglo upreti. Kolikokrat so posegi od zgoraj preokrenili tek zgodovine in najboljši sistemi so se zrušili ob teh posegih. Naj bi bile naše družine kakor križarska vojska molitve: izprosile, izmolile naj bi svobodo.
Drugo pa je beseda. Saj nam ni treba ponavljati nič drugega kot res-Pico in samo resnico. Resnico o komunizmu. Širiti jo med nami, da je ne Pozabimo, širiti jo domov, da ne bodo obupali, širiti jo med ljudmi, kjer živimo, da tudi nje ne zadene nesreča, ki je zadela nas.
Uporabiti vsaj nekaj sil za to, za kar so dali naši borci vse sile — ni to najlepši spomin nanje?
B. R.
Ob in po brošuri La Chie-sa del silencio, ki so jo izdali prireditelji misijonske razstave v Lurdu. 47 strani besedila in 40 podob. Lourdes-Toulouse
MOLČEČA
CERKEV
Misijonska razstava v Lurdu, o kateri je v svojem potopisu po Evropi poročal urednik Katoliških misijonov preč. g. Ladislav Lenček C. M., je izdala tudi brošuro. V njej je najti razstavljeno gradivo: podatke o preganjani Cerkvi s fotografijami triptihov, ki so na razstavi s podobami, številkami in razlago predstavljali posamezne dežele za železno zaveso. Spodaj v srednjem delu triptiha je diorama (poslikano platno), ki prikazuje najbolj značilen pojav preganjanja v tisti deželi (pri Jugoslaviji nor, duhovnika v ječi, pri Rusiji tajno spoved za žicami zasneženega prisilnega taborišča^ pri Vzhodni Nemčiji laično prisego mladine, itd.). Zgoraj na vseh treh delih je po ena zelo povečana fotografija kakšnega prizora ali osebnosti (pri Jugoslaviji je na eni strani fotografija kardinala Stepinca v njegovi sobi v Kra-šiču, na drugi strani fotografija obvezane glave tedaj še škofa Vovka s po-
jasnilom, da so ga po napadu hoteli živega sežgati; v sredi pa fotografija prizora, kjer druhal meče duhovnike V vodo — s pripombo, da taka dejanja ostajajo nekaznovana, včasih da so tudi naročena. Pri Slovaški prikazujejo vse tri fotografije prizore iz taborišč za duhovnike. Pri Poljski je v sredi kardinal Wyszynski, na eni strani je fotografija dvemilijonske množice, ki se je 26, avgusta 1956 zbrala v Czesto-howi, na drugi strani pa vidimo prizor iz laicistične šole, v kateri hočejo vzgojiti otroke brez Boga in proti Njemu. Ko je Pij XII. zagledal fotografijo, ki je na razstavi povečana v srednjem delu triptiha o Kitajski, se ni mogel vzdržati joka. Gre za prizor iz slovesne posvetitve prvih dveh razkolniških škofov v stolnici v Hankeu 13. aprila 1958. Na sredi fumunskega triptiha je videti zadnjo skupno fotografijo škofov, preden so bili vsi do zadnjega pobiti ali pahnjeni v ječo. V Bolgariji po-
svcčenem slednjem delu triptiha lahko opazuješ duhovnike na prisilnem delu. l"'i Ukrajini pa je posneta tajna maša nekje v Karpatskih gozdovih).
Ostali prostor triptihov nudi nekaj ciste v in Številk o preganjanju. Tu j1' Podajamo po vrstnem redu dežel, {»t so bile razpostavljene na razstavi.
K u s i j a/: 1940: 900 cerkva, 5 ško-ov’ 900 duhovnikov; 1960: 4 cerkve, šlkofov, 5 duhovnikov.
Ukrajina:	1940:	4400 cerkva,
® škofov, 3470 duhovnikov; 1960: — cerkva, — škofov, — duhovnikov.
„ Albanija: 1945: 131 cerkva, 7 ;"(ofov, 94 duhovnikov; 1960: 60 cer-2 škofa* 55 duhovnikov. v Estonska :	1940:	6 cerkva, 1
^°f, 13 duhovnikov; 1960: — cerkva, — sltofov, 1 (?) duhovnik.
, E e tonska:	1940: 200 cerkva, 6
škofov, 187 duhovnikov; 1960: 70 cer-'a’ ■— škofov, — duhovnikov.
Uit vani ja: 1940: 900 cerkva, 13 škofov, 1500 duhovnikov; 1960: — (?) cerkva, — (?) škofov, — (?) duhovnikov. Bolgarija: 1940: — (?) cerkva, škofje, 127 duhovnikov; 1960: — (?) cerkva, — škofov, 20 duhovnikov,
12 ^ ° m u n i j a : 1945: 3795 cerkva, v škofov, 3331 duhovnikov, 376 kat, “ 'n 30 kat. listov; 1960: 700 cerkva,— ofov, 1405 duhovnikov, — šol, —listov. Jugoslavija : 1939: 20 škofov, 4 Is°e 500 duhovnikov; 1960: 1 kardinal v hišnem zaporu), 19 škofov (1 Prisilnem delu, 1 umrl zaradi suro-„tRa Postopanja, 1 umrl v begunstvu, zaprti v lastni hiši, 3 žrtve atentata), j duhovnikov, od teh nad 1000 po st^1’	aretiranih, 500 v pregnan-
u- Cerkve so razen redkih izjem od-... bogoslužju. Obvezen obisk marksis-jl<nil' šoli Mied \ skopimi podatki o ^'Rolaviji je sledeča neverjetna pomo-• >„)e edina država, v kateri so ko-
munisti od znotraj osvojili oblast, in sicer pod nazivom ‘Ljudska osvobodilna fronta’ 1. 1945“ (!)
V z o h d n a Nemčija:	Državna
oblast vodi močno gibanje za odpad; od večine uradnikov zahteva formalno izjavo, da izstopajo iz Cerkve. ,,Laično posvečenje“ mladine je dejansko obvezno. Socialistični zakon. Laični krst. Čistka knjig naj zagotovi „ateistično čistost“.
Madžarska: 1945: 2625 cerkva, 1 kardinal, 11 škofov, 4012 duhovnikov; I960: 2260 cerkva; 1 kardinal (najprej v ječi, nato begunec nai ameriškem, poslaništvu), 5 škofov, ki jim ob strani stoje „duhovniki miru“, 2849 duhovnikov, 400 po ječah 763 v begunstvu.
Češkoslovaška :	1948: 8.559
cerkva, 14 škofov, 3659 duhovnikov, 2265 redovnikov, 10.868 redovnic, 6 semenišč; I960: mnogo cerkva zaprtih, 1 škof (bolan 80-letnik; o praškem nadškofu Be. ranu se ne ve nič; generalni vikarji ,patrioti“); 2500 duhovnikov (po koncentracijskih taboriščih in samostanih); nobenega redovnika ne redovnice, 1 semenišče (vladno). L. 1950 je bila katoliška Cerkev uradno ukinjena.
Poljska: 1945: 8273 cerkva, 1 kardinal. 33 škofov, 8624 duhovnikov, 3016 redovnikov. 135 kat. šol; 1960: 6130 cerkva, 1 kardinal pod nadzorstvom, 23 škofov — 3 umrli v ječi, 4 so v Sibiriji, 9 začasno zaprtih, 6377 duhovnikov — 30 ubitih, 260 razkropljenih, 500 deportiranih, 700 po ječah, 900 v izgnanstvu; redovnikov 2382 — 54 ubitih, 200 deportiranih, 170 po ječah, 30 v izgnanstvu; katoliških šol 50.
Koreja : 1945: (?) cerkva, 3 škofje, 199 duhovnikov, 615 redovnikov, — škofov (1 deportiran, 1 v izgnanstvu, 1 v ječi), — duhovnikov, — redovnikov.
Vietnam: Iz Severnega Vietnama (od 1945 „Demokratska republika
Značilen pojav preganjanja v Jugoslaviji: V sredi duhovnik v ječi, na levi kardinal Stepinac, na desni škof Vovk, ki so ga hoteli sežgati
Viet Nam“) se je 860.000. ljudem posrečilo prebežati na Jug. V republiki so zaprli vse katoliške šole in zatrli vse katolišlke liste. Gibanje je dovoljeno samo duhovnikom ,.patriotom“.
Kitajska: Ob proglasitvi Ljudske republike Kitajske 1. okt. 1949, so bili med 500 milijoni 4 milijoni katoličanov, porazdeljeni v 20 nadškofij, 92 škofij im 32 apostolskih prefektur. Pred preganjanjem je bilo 3080 misijonarjev
in 2557 kitajskih duhovnikov, škofov je bilo 127, med njimi pekinški nadškof kardinal Tien. L. 1960 je bilo še 22 veljavnih čkofov, od teh 12 v ječi. 1957 je vlada izsilila ustanovitev kitajske narodne, „patriotske“ Cerkve, v okrilju katere je bilo 1960 veljavno posvečenih 31 škofov.
*
To je nekaj skopih podatkov o molčeči Cerkvi.
To je Cerkev „z zaprtimi ustnicam* im zvezanimi rokami“ (Pij XII.).
(,,Moje ustnice so zaprte, da se laže zberem. Moje roke so zvezane, da bolje molim. Moja dučla je darovana, da laže trpi. Moje srce je raztrgano, da bolj ljubi.“
To je molčeča Cerkev!
V njej so možna največja pričevanja. V njej so molitve toliko bolj goreče, ker jih šepetajo na križu ob Kristusu. V njej jasno spoznaš, da je potrebno trdno držati in za nič na svetu spustiti nadnaravne dobrine vere. V njej žive in umirajo mučenci — v 'božjo slavo in v odrešenje vsakogar od nas-
Vendar vzbudi toliko trpljenja vsaj skušnjavo pohujšanja: „Kako more Bog dopustiti vse to.“ Jezus sam je vprašal na križu: ,,Moj Bog, zakaj...“?
Odgovorov najdemo v evangeliju* „Služabnik ni večji od učenika. Če s° preganjali mene, bodo preganjali tud* vas... A zaupajte! Jaz sem premaga* svet!“
Usoda .Cerkve je, da mora trpc*| preganjanje in da vztraja, živi. Del'* hoče zveličanje, zato mora z UčenikoU* nositi križ:
Oblaki, ki Se kopičijo nad glavo, n»n* ne smejo vzeti vere v jasno nebo. Spolnimo se zgodovine!
Navzlic najbolj krutim preizkušnja***
s^eti v krščanskih srcih neuničljivo upanje. Vsemogočna božja volja je volja najboljšega Očeta, ki ga je sama ljubezen.
Odkod preganjanje in trpljenje? Neravnotežje in zlo na svetu izhajata iz ločitve med križem in Kristusom. Pro-tibožji materializem je križ brez Kristusa. Za mnoge kristjane je krščanstvo Kristus brez križa. Iz obojega izhaja zlo.
Samo Kristusu in s Kristusom darovano krščanstvo more spremeniti obličje žemlje. Vsi moramo nositi križ in si pri tem medsebojno pomagati. To je cena našega zveličanja in cenai zveličanja vse-Kn sveta.
Ta apostolska in misijonska dolžnost
v korenini naše vere- Osebno pričevanje je bilo in bo vedno pri viru duhovnosti, tako kot je bila in bo ved-n° kri mučencev seme kristjanov.
Pogled na molčečo Cerkev nam na-“!8a dolžnost molitve in odločitve.
Molitve za vse dežele, kjer je živ-'riije milosti ogroženo: malo je duhov, 'kov, velike so težave z zakramenti, ni ntolisjfe vzgoje. Za vse to smo duhov-n® odgovorni. Občestvo svetnikov zahte-'a' da se resno in vztrajno prizadleva-1,10 za ozdravljanje teh ran na Skrivno. st"em Kristusovem Telesu.
Mogoče je prav v trenutku naše mo-tve eden od neznanih bratov pod prebijanjem (za katerega smo pred Bo-kom odgovorni in o katerem naim bo v. nik terjal račun) potreben te pomno-ltVe milosti, ki mu jo prinaša naša 'boli te v — da ostane zvest... kljub
vsemu...
Molitve za preganjalce: naj jih Oče ljudi razsvetli in jim odpusti.
Molitve „tudi zn nas grešnike“. Ne-'efniki in protibožci sodijo Kristusa in °'kev po nas. In kakšni smo mi?
Vključimo se v svetovno molitveno
gibanje: vsak dan zmolimo — poleg drugegai — vero za preganjano Cerkev.
Dolžnost odločitve. Kristus in križ ne smeta v nas biti ločena. Tako bo naše trpljenje in bodo vse preskušnje imele smisel in vrednost, bodo dobile od-rešeniško moč.
Zakaj križ je znamenje odrešfenja. Svet odrešuje Bog-Človek na križu in v našem življenju.
A. G.
NA SVETU JE 30% LJUDI KRISTJANOV
Po zadnjih statistikah Katoliške unije (papeška ustanova za zedinjenje Vzhoda s kat. Cerkvijo) je trenutno vseh kristjanov na svetu 988 milijonov, kar pomeni 30% celotnega prebivavstva na svetu, katerega danes računajo ok. 2.980,000.000 ljudi.
Tri glavne skupine so te.le:
Katoličani ..... 545,000.000	(60%)
Vzhod, kristjani 185,000 000 (10,5%) Protestantje ...	258,000.000 (29,3%)
Katoličani se glede na obred ločijo v: Katoličani lat. obreda ..	536,000.000
Katoličani vzhod, obreda ..	9,235.000
Katoličani vzhodnega obreda pa se spet delijo na več obredov:
Bizantinski obred ........... 7.585.000
Armenski obred ................ 100.000
Kaldejski obred ............... 500.000
Koptski obred ................. 150.000
Maromitski obred .............. 700.000
Sirski obred ................   200.000
Vzhodni kristjani, od Rima ločeni, pa se dele takole:
Pravoslavni ............... 171,500.000
Monofiziti ................. 14,000.000
Nestorijanci ..................  85.000
Izpovedi modernih spreobrnjencev, ki so končno našli resnico, so silno zanimive. Njihov duhovni razvoj je podoben dolgemu potovanju, ki je bilo polno nevarnosti vsake vrste, pa so se vendar živi in zdravi vrnili domov; podobno je težki bolezni, od katere so mazadnje le ozdraveli. Razumljivo je, da čutijo v sebi veliko željo, da drugim pripovedujejo o svojih doživetjih, o odkritju, do katerega so prišli, o radosti, ki so jo končno dosegli.
Eno izmed takih izpovedi čitamo v knjigi: „Pa vendar ni bila resnica“, ki je pred dvemi leti izšla v Berlinu pod naslovom: „Doch es war nicht die Wahrheit“; lani je izšla tudi v italijanskem prevodu: „Eppure non era la veritd“. Napisal jo je Herbert Prduss, ki je 1U let deloval v vzhodnem Berlinu v raznih komunističnih službah, v juniju 1959 pa se je umaknil na zapad v isvobodo, ker verskega prepričanja, do katerega je prišel, ni mogel več spraviti v sklad z delovanjem v komunistični stranki.
O konvertitu Herbertu Praussu
Rodil sa je Herbert Prauss v katoliški družini v delavskem, predelu severnega Berlina, ki je po zadnji vojni prišel pod rusko okupacijo. Njegov oče je bil liberalnega mišljenja in je smatral vero za zasebno zadevo. Herbert pravi v knjigi, da ga ni nikdar videl, da bi šel k spovedi. Naravno, da tudi sin ni bil nikdar goreč kristjan. Vse okolje, v katerem je rastel, je bilo brezversko. Pod Hitlerjevo vlado je slišal mnogo napadov na Cerkev, na skrivem pa se je s simpatijo govorilo o komunizmu zaradi njegovega proti-hitlerjanskcga stališča. Poleg tega je čital brezbožne pisatelje: Darwina, Ha-eokla, Engelsa in druge. Tako je polagoma začel misliti, „da ne potrebuje več katoliške Cerkve“. Popolnoma je pretrgal z vero in Bogom po vojni, ko
je leta 1945 vstopil v komunistično stranko in je postal njen fanatični propagandist.
VIŠJA MESTA
Tedaj sc je začelo njegovo napredovanje v straki na vedno višja mesta-Užival je zaradi svoje gorečnosti v propagandi in zaradi pravovernosti v komunističnem nauku popolno zaupa' nje. Iz stavca v tiskarni je postal študent, nazadnje slušatelj na visoki šoli za socialne vede, kjer se šolajo vodi" telji komunizma. Istočasno je vrši* razne službe končno kot član centralnega komiteja „Enotne socialistične stranke Nemčije“,
Deset let je gledal na katoliško vero, kakor mu jo je predstavijo* marksistični nauk:	da je v začetku
srednjega veka prinesla nekaj kulture, Potem pa da je postala svetovna sila duhovnega zatiranja. Skupno s knezi da je bila vedno proti ljudstvu. Tudi sama da je bila tista, ki je najbolj izdala ljudi.
Pomladi leta 1954 mu je bilo naloženo, da pripravi predavanje „o zgodovinski vlogi ljudskih mas v luči zadnjih navodil Moskve proti kultu osebe Stalina.“ Imenovan je bil za predsednika komisije, ki naj bi pregledala, kaj pišejo o stvari nasprotni listi. Tako so mu prišli v roke kupi časopisov in revij iz zapadne Nemčije. Njemu 60 zaupali, da pregleda katoliško časopisje. Socialni nauk Cerkve, ki m.u je kil do tedaj popolnoma nepoznan, je nanj vplival kakor luč, ki je razsvetljevala mnoga vprašanja, za katera Se je zanimal, Tu se je začela pot spreobrnjenja, ki jo v knjigi podrobno Popisuje.
iz vsega pripovedovanja odseva njegova osnovna poštenost, ki jo je ohra-nil ves čas. Tako je končno postal sprejemljiv za katoliško resnico. Ko je prebral katoliške revijo ir. knjige, je s svojim bistrim duhom, primerjal katoliški nauk s komunističnim naukom, dela katoličanov z deli komunistov. Prav ta primerjanja so silno zanimiva, Čudovita je razlaga uničujoče in ponižujoče komunistične avtokritike ter katoliške spovedi. Od strani do strani, °d poglavja do poglavja moremo slediti, kako so se polagoma v njegovi duši podirali miti, v katere je do tedaj Peomajno veroval-
NA RAZPOTJU
Pil je še vedno komunistični voditelj. Težko je prikrival da mu >.niar,jka voditeljske delavnosti“, da se opazuje pri njem „slab način dela“, kakor so mu očitali. Sumili so, da se
je pustil okužiti po katoliškem socialnem nauku. Prauss sam piše, da komunistično vodstvo gleda največjega nasprotnika v socialnem nauku katoliške Cerkve. Dobro ve, da bi se ljudje, če bi ga spoznali, prej zanj odločili, kakor za komunističen nauk. Katoliški nauk, ki temelji na dostojanstvu in spoštovanju človeške osebe, na odgo-vornosti posameznika in odklanja vsako razredno sovraštvo in razredne borbe, ter uči mirno sodelovanje vseh družabnih slojev, bi vzel vsako vrednost komunistični ideologiji. Zato, pra. vi Prauss, hoče komunizem preprečiti, da bi ljudje krščanski socialni nauk spoznali; kjer ga že poznajo, ga hoče osmešiti, povsod pa, kjer le more, poctjihuje sovraštvo, »povzroča nkmire in, hujska na razredni boj.
Ko je jasno videl nasprotje med katoliškim svetom in med svetom, za katerega se je boril, mu je iz dna duše privrela molitev: „Moj Bog, kam sem zašel! Nikdar bi si ne mogel misliti kaj takega. Pomagaj mi in daj mi spoznati pot, ki pelje proč od tu“. Kriza je v njem vedno bolj rastla, ko je gledal, kako komunizem katoliško Cerkev sramoti, se proti rje j laže in kvari njeno zgodovino. Občutil je to kot sramoto in težko muko- Napadi proti katoliški Cerkvi so se pomnožili, ko so Rusi spustili v zrak prvega sputnika. Trobentali so, da to pomeni končni udarec proti Bogu, duhovnikom in amerikanski znanosti.
Ko je Prauss enkrat stopil v zvezo s katoliško resnico, je spoznal, kako komunizem v svojih^ pristaših načrtno uničuje osebno zavest. Zabiti jim hočejo v glavo, da posamezen član ne pomeni nič, vse je samo kolektiv, stranka. Čim bolj se mu je resnica odkrivala, tem bolj se je javljala njegova osebnost, ki je hrepenela po svobo-
di. V uradih, kjer je deloval, je čutil nevzdržno ozračje, ki človeka hoče zadušiti. Začel je iskati zatočišča po cerkvah, ki jih je neprestano menjaval, da ga niso zapazili-
BOŽIČ LETA 1957
Velik korak naprej k spreobrnjenju je zanj pomenil božič leta 1957. Na radiu je slišal besede berlinskega škofa in kardinala Döpfnerja. „Kakor v času Heroda tako danes Kristusa preganjajo že od zibelke". Njegovi starši so imeli navado, da so pod božično drevesce postavljali jaslice. V juniju tistega leta mu je oče umrl, mati je bila v bolnici. Odločil se je, da sam postavi jaslice. Čez nekaj dni je imel obisk dveh funkcionarjev stranke. Ko sta videla jaslice, sta ga takoj naznanila zaradi „težkega ideološkega zločina“. V začetku so se do njega zadržali hladno, potem so ga vedno bolj kritizirali in napadali na vseh mogočih sejah in sestankih. Neki funcijonar je dejal: „Praussu je treba dati nauk, ki mu bo služil vse življenje. Treba .ga je odsloviti iz centralnega odbora tako, da si bo za vedno zapomnil." Zaradi neprestanih napadov so bili njegovi živci sredi leta 1958 uničeni, da več tednov ni -spal. Poslali so ga na deželo, da bi se spočil. Tu je mogel poiskati prvi stik s katoliškim duhovnikom Ko je nekega dne šel iz neke cerkve, je čital na zidu:„V nebesih je večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad 99 provičnimi, ki ne potrebujejo pokore". Teh besed ni mogel več pozabiti.
Spoznal je, da mu ne preostaja drugega, kakor da pretrga s stranko. Kot razlog je navajal to, da mu delajo krivico, ker so mu pritegovali pri plači. Odslovili so ga s centralnega odbora, pozneje tudi iz neke tiskarne,
kjer je delal. Veliki greh tistih jaslic pod božičnim drevescem so izrabljali do smešnosti. Po mnogih pozivih, da svojo krivdo priznal, se z avtokritiko opraviči in po neprestanih grožnjah, se je končno v juniju 1959 umaknil na zapad, kjer je našel svobodo.
MIR JE LE V CERKVI
Svojo življensko zgodbo Herbert Prauss zaklučuje s sledečimi 'besedami: „Samo kadar se kdo vrne iz komunizma, ki je popolno nasprotje krščanstva, more nrav preceniti, kakšno bogastvo poseduje katoliški kristjan. Tedaj šele razume, kaj pomeni, da more moliti. Kakšen globok notrajni mir prinaša človeku zakrament sv-spovedi; kakšno tolažbo udeležba pri daritvi in evharistični mizi.
Mnogi, ki so katoličani samo po tradiciji, se morda vsega tega ne zavedajo popolnoma. Zat0 sem hvaležen Bogu, da mi je po tolikem notranjem boju podelil milost, da sem po dolgem potovanju iz teme brezbožnega komunizma končno prišel do luči katoliške vere.
Odločilni nagib, da sem resno začel razmišljati o veri, je bilo zame odkritje (katoliškega socialnega nauka. V borbi z brezbožnim komunizmom ima širjenje in uresničevanje katoliškega socialnega nauka odločilno vlogo.
Vsak katoličan bi moral pomisliti, da je živeto krščanstvo privlačen zgled, medtem ko ima izvajanje komunizma odbijajoč učinek-
Rad bi, pravi Prauss, zaključil svoje pripovedovanje z besedami, ki jih je nekoč izrekel veliki francoski državnik Clemenceau: „če bi vsi kristjani vzeli zares svojo vero, bi se izvršila revolucija, ki bi napravila nepotrebno vsako dug0 revolucijo.
Dr. Jože Prešeren, Trst
LJUDJE DO VERE DANES
Moderni človek je kaj v različnem odnosu do vere,
Če odmislimo tiste, ki vero z duhom in srcem sprejmejo, naletimo najprej na versko indiferentne ljudi. Ti sicer vedo za problem vere na sploh, a ta problem ne igra v njihovem življenju nobene vloge. Nimajo časaj in smisla za vprašanja o življenju, posmrtnosti, Bo-Ku itd. To so ljudje tega sveta, tega življenja in vsega, kar jim to življenje more nuditi. Brezbrižni nam s slavnim Gittrejem odgovarjajo: „Zakaj tako kr-eevito poizvedujete po tem, od kod prihajate in kam greste? Nikdar me boste 0 tem ničesar zvedeli. Pustite vendar te ničevosti. Ta vprašanja so nekakšna bolezen, ki se tako zdravi, da se nanjo ne misli* (Sam se je spreobrnil na smrtni postelji.)
Vzrok takšne indiferentnosti je pri mnogih pač pomanjkanje verske vzgoje, Pri drugih lahkomiselnost, pri tretjih atrah, da bi morali življenje spremeniti, če bi našli resnico, za kar pa ne čutijo poguma, O teh zadnjih velja, kar m zapisal nekdo o sv. Avguštinu: „Zgodba sv. AvguStina se ponavlja pri vsakemu izmed nas.“
Druga vrsta ljudi v odnosu do vere s° racionalisti. Ti sicer govore, da bi rudi našli Boga, če bi se dal najti, v resnici pa si zapro vsako pot, ki bi jih znala pripeljati do Njega. To, kar je drugim kažipot k Bogu — čudovit red v vesoljstvu, glas nravnega zakona v duši itd. — poskušajo razložiti narav-
no, racionalno, brez Boga, Raje priznavajo ncrazvozljivo skrivnost na vsak korak, kot da bi priznali skrivnostnega Boga. Radi se zatekajo k modrijanom, in vsem mogočim drugim izgovorom — samo da se izognejo Bogu. Sem spada tudi dialektični materializem, ki je znanstveno bil premagan, komaj se je rodil, a ki zato še ni mrtev. Kakor svetloba tistih zvezda, ki so že zdavnaj ugasnile na nebu, katerih svetloba pa je še na poti do nas, tako ta racionalistična teorija šle „razsvetljuje“ milijone ljudi. Komunizem temelji na filozofiji, ki je bila morda v letu 1848 moderna, a je danes ni več — zato še toliko bolj žal, da je ta premagana filozofija še danes ,,katekizem“ več 800 milijonov ljudi.
Tretja skupina ljudi v odnosu do vere so tisti, ki resno iščejo Boga, a ga še niso našdi. Ljubijo resnico in jo hočejo najti in ko jo najdejo, se ji popolnoma izroče. Resni in strastni bogo-iskavci! Večkrat so to po navadi globoko verni ljudje, ki žive po svoji vesti ter dajejo okolici najlepši zgled dela, pravičnosti in poštenosti. Poleg teh poštenih stoje drugi, ki tudi ištčejo Boga, a šele po razočaranju, ki so ga doživeli v zemeljskih užitkih. Eden takšnih modernih je bil Charles de Foucautt, ki je dolgo vrsto let živel malo lepo življenje, a je sredi praznote zemskih užitkov vendarle strastno iskal Boga. In ko ga je končno našel, se mu je popolnoma in za vedno dal v službo,
A. K.
In sedmero vlij darov v duše svojih vernikov
Prvi vtis je bil, da delo sedanjega II. vatikanskega koncila poteka počasi. Dolga vrsta sej je bila namreč posvečena le prvemu, liturgičnemu vprašanju, ko je čakalo .še okrog ostalih osemdeset. Bolj počasni potek je razumljiv v početku takega edinstvenega zborovanja, kot je vesoljni cerkveni zbor 2500 škofov vsega sveta, preden se delo uteče in vse poslovanje dokončno organizira.
A že ta začetek je pokazal, da koncilski napori niso bili zastonj. Že prvi sad koncila, na koncilu z veliko soglasnostjo sprejeto konstitucija .,o sveti liturgiji“, je svet veselo presenetil, če bo ta konstitucija v Cerkvi v pravi meri izvedem, bo to za Cerkev in svet tolikega pomena, da je že samo to bilo vredno naporov enega koncila. Če bodo odločbe koncila tudi v drugih vprašanjih po pomenu vsaj malo podobne li-
Koncilske
smernice
za
lilurgicno
reformo
turgičnim, bo II. vatikanski cerkveni zbor pač koncil izrednega zgodovinskega pomena.
Kaj je liturgija in kakšen je njen pomen?
Iz koncilske konstitucije „o sveti liturgiji“ pokažimo le na njeno prvo poglavje, ki podaja „splošna načela za reformo in gojitev liturgije“.
Tu je najprej govora o naravi liturgije in njenem pomenu v Cerkvi,
Cerkev skozi vso zgodovino nadaljuje Kristusovo delo. In v liturgiji prav nadaljuje delo Kristusovega duhovništva, t. j. njegovo delo božjega teščenja in posvečenja duš. Izvršuje se to v daritvi sv. maše, zakramentih, liturgični molitvi. Liturgija ni zgolj v srcu, ampak se izvršuje na viden način, t. j. v vidnih znamenjih, ki izražajo božje češčenje in skrito notranjo posvetitev duše.
Vsako liturgično dejanje je tedaj sveto.
Res v življenju Cerkve liturgija ni 'dino njeno delovanje; Cerkev izvršuje ludi učiteljsko in vodstveno službo. Je Pa liturgija višek življenja in delovanja Cerkve in je v Cerkvi vse v ta vrh usmerjeno in je obenem tu vir, ki iz 1 d‘ef?a Cerkev črpa svojo nadnaravno moč.
V osebnem verskem, življenju liturgično življenje res ne nadomesti dru. Kega verskega udejstvovanja. Da bo iturgija v dušah obrodila popoln sad, Je Potrebno v verskem življer.ju še dru-
osebno prizadevanje: molitev, apostolat, moralno prizadevanje. A liturgija vse to preveva in oživlja, vsemu daje oporo, pobudo in poroštvo uspeha.
Ker je liturgija najodličnejši izraz lr' obenem, vir življenja v Cerkvi, se uiorajo njenega pomena zavedati, jo sPoznati in liturgično življenje gojiti duhovniki in verniki. V to naj bo usmerjena tudi vsa izobrazba in vzgoja duhovnikov v semenišču; o tem naj ti Potem poučujejo in vzgajajo svoje vernike.
Osnovno načelo liturgične reforme
Liturgična dejanja niso zgolj v srcu, ampak so vidna, se izvršujejo v vidnih znamenjih, ki izražajo v duši skrito dogajanje: božje češčenje, posvečevanje duše (v daritvi, zakramentih, mo-■tvi) Tako že iz narave liturgije sledi,
. ta znamenja morajo biti umljiva, nicer nam ne bi več govorila o notranjem dogajanju in r.im ne bi bila več ••znamenja“. Zato bodi liturgija verni-<0m. splošno, tudi preprostemu ljudstvu, umljiva!
Po tridentinskem koncilu, zadnja stoletja, je bila v Cerkvi praktično
edina oblast vsake liturgične reforme sveta stolica; škofje glede tega praktično niso mogli nič, niti v malenkostih; v tem je vladal popoln centralizem- Po novih koncilskih določbah naj bi imel v mejah zakonov v tem oblast tudi škof, zlasti pa nek širši, nad več škofijami vzvišeni organ, kot so npr. provincialni koncili in škofovske konference (nacionalne in regioalne). Ti namreč bolje poznajo konkretne liturgične potrebe svojih ljudstev, npr. glede jezika, obredov, vedenja pri liturgiji.
Koncil tako uvaja na liturgičnem področju kot veliko novost decentralizacijo in naj se na tej osnovi izvedejo primerne in potrebne liturgične reforme.
Občestveni značaj liturgije
Liturgija je po svojem pomenu delovanje vse Cerkve kot nadnaravnega občestva, ne le posamezne osebe kot zasebnika; je po svoji naravi komuni-tarr.ega, občestvenega značaja.
To naj se v liturgiji pokaže tudi na zunaj. Zato naj se liturgične funkcije po možnosti opravljajo ob udeležbi ljudstva. In vse ljudstvo naj pri liturgiji tudi sodelujejo z odgovori, vzkliki, petjem.
Pri liturgiji naj med verniki vlada enakost, ne glede na osebo in socialno razliko med ljudmi. Razlika je med nji-m.i le tam, kjer jo liturgija sama predvideva (različni liturgični služabniki, čast predstavnikom civilne oblasti). S tem načelom tudi ni v skladu razlika, ki se ponekod kaže pri porokah in fu-neralih.
Pastoralni pomen liturgije in liturgični jezik
Liturgija ima v Cerkvi veliko verr-sko-vzgojno moč: daje in poglablja v
Pri sveti daritvi se zružita nebo in zemlja
vernikih verske ideje, mišljenja in čustvovanje ter nagiba h krepostnemu in verskemu življenju; kratko izraženo: liturgija je v Cerkvi izrednega pastoralnega pomena.
Da bo liturgija čim močneje pastoralno vplivala, naj bodo liturgični obredi preprosti, jasni in lahko umljivi tudi preprostemu ljudstvu.
V	liturgiji je potrebna boljša in pestrejša izbira odlomkov sv. pisma, ki imajo veliko versko—vzgojno moč. To bo zlasti prišlo v poštev v novih berilih in evangelijih pri maši in v brevirju v pobinkoštni 'dobi. Glede tega obetajo občutno reformo.
V	zvezi z liturgijo je treba pastoralno izrabiti liturgično homiiijo (pridigo med mašo) in katehezo.
Vsi navedeni razlogi zahtevajo, da v liturgiji dobi svoje mesto tudi na-
rodni jezik, da bo liturgija ljudstvu tako bolj umljiva in bo ljudi učinkoviteje versko vzgajala.
V tem. vprašanju so bile debate na koncilu najobširnejše. Pokazale so tri težnje:	nekateri so hoteli, da v tem
ostane vse pri starem in se narodnemu jeziku ne da nič; drugi so nasprotno hoteli, naj se dovoli v liturgiji uporabljati izključno le narodni jezik, najmočnejša struja je bila tretja, srednja: v liturgiji naj se ohrani latinščina, a naj ima v njej širok dostop tudi narodni jezik.
Zadnja smer je tudi prevladala in je sprejeta v reformnih smernicah koncila, ki naročajo sledeče: latinščina se v liturgiji ohrani; ker pa narodni jezik v liturgiji (pri maši, zakramentih in drugod) često utegne biti za vernike zelo koristen, se bo mogel tudi ta uporabljati, zlasti v berilih, opominih in pozivih, v nekaterih molitvah in pesmih; reforme glede tega pripravlja zlasti teritorialna oblast nad več škofijami (partikularni koncili, škofovske konference), morda v dogovoru s sosednjimi škofijami istega jezika; a te reforme naj se predložc v presojo in potrditev sveti stolici.
II. vatikanski koncil je tako uvedel v latinsko liturgijo dvojezičnost, bi-linguizem (latinščina in narodni jezik, ki mora biti različen); s tem. je napravil dalekosežni korak, za Cerkev zgodovinskega pomena.
Prilagoditev liturgije značaju ljudstva
Za večjo pastoralno učinkovitost se more liturgija tudi sicer (poleg jezika) prilagoditi religioznemu značaju in tradicijam ljudstva. ,.Cerkev ne zahteva enoličnosti, uniformnosti, ampak upošteva različen -značaj narodov in ras ter spoštuje njihove posebnosti; navad, ki niso v nujni zvezi z zmoto in praznoverjem, ne odklanja, ampak
jih. ohranja ir, čuva ter včasih kaj od tega sprejema tudi v liturgijo.“
Tako nekako govori koncil. To splošno načelo adaptacije se večkrat ponavlja pri zadnjih papežih v zvezi z misijonskim. delovanjem; tu pa je prvič izrečno in slovesno porabljeno tudi za liturgično področje.
'V' aplikaciji tega načela postavlja koncil tele splošne smernice: V obredih, ki jih vsebujejo liturgične knjige svete stolice, se v podrobnostih ne zahteva stroga enoličnost, ampak naj vedenje v podrobnosti določi odgovorna teritorialna oblast, še več: možna je kje še globlja prilagoditev ljudstvu v stvareh, ki jih rimske liturgične knjige ne predvidevajo. Naj za določeni teritorij odgovorni škofje premislijo take Primere in izdelane konkretne predloge sPoroče sv. stolici.
Zadnje bo zlasti prišlo v poštev in bo velikega pomena v deželah drugih kultur, v misijonskih pokrajinah Azije ir, Afrike.
To so osnovne koncilske smernice za pogumno liturgično reformo, ki se obeta. Vidi se, kako se je pri vsem Uveljavil najvišji namen vsega prizadevanja Cerkve: korist duš.
Neprecenljive bodo posledice
že v bližnji bodočnosti se utegnejo Pokazati neprecenljive posledice teh 6lr,srnic in pričakovanih reform. To bo globoka venska obnova Cerkve iz najgloblje njene vitalnosti.
Proti premočnemu intelektualizmu jn moralizmu se bo pred svetom pokazal in bolj zablestel nadnaravni značaj Cerkve v njenem, najvišjem in naj-®vetejšem poslanstvu božjega češčenja
posvečenja ljudi. Pokazal se bo bolj očitno pravi značaj duhovnika, služabnika Cerkve, ki ni v prvi vrsti izobra-
žen človek, profesor, učenjak, ampak predvsem liturg.
Po liturgiji se ho poživilo in poglobilo versko življenje: vernike bodo globoke verske resnice bolj prevzele, jih bodo globlje doživljali in -bodo te učinkoviteje oblikovale njihovo življenje.
'Misijoni bodo prejeli nov zagon: Cerkev se bo v liturgični adaptaciji novim narodom bo-lj približala in jih bolj privlačila k sebi; ne bo jim ostajala nekaj tujega, uvoženega, am.pak jo bodo narodi začutili kot nekaj svojega, njim primernega in domačega, res kot dobro mater.
Liturgična reforma utegne biti tudi velikega pomena za zedinjenje vseh kristjanov. Pripravljala bo vedno ugodneje vzdušje za tako zedinjenje. Odpadel bo očitek nekatoliških skupin proti rimskemu centralizmu, ki da hoče vse sebi -priličiti in polatiniti; tudi nekato-liški -krščanski narodi bodo začutili Cerkev kot dobro, umevajočo mater, ki spoštuje njih značajne, zgodovinske in kulturne posebnosti. — Obenem omenjene smernice bodočih reform poudarjajo biblični značaj vseh reform., potrebo čim: tesnejše naslonitve na sv. pismo. Sv. pismo pa je vsem kristjanom skvpno in vse druži; čim bolj se ga vsi oklepamo, bolj se drug drugemu približujemo.
V odločilnih časih, ki se v njih II. vatikanski koncil vrši, in ob velikem pričakovanju, ki z njim svet na koncil gleda, -bo ta koncil nujno ali velik, zgodovinski koncil ali pa nas bo globoko razočaral. Tako so govorili mnogi ob napovedi koncilo. Koncilske smernice za liturgično reformo kažejo, da nas koncil v našem, pričakovanju ne bo razočaral, ampak bo res ustregel velikim potrebam našega časa.
DR. FRANC GNIDOVEC
Prvi del pastirskega pisma katoliških škofov Jugoslavije za leto 1963 o slovanskih blagovestnikih opisuje življenje svetih bratov
ŽIVLJENSKA POT SV. CIRILA IN METODA
Ciril in Metod sta bila sinova visokega vojaškega in državnega dostojanstvenika v Solunu. Staroslovanska bogoslužna molitev (v glagolskem brevirju) ju imenuje „dve oljki iz solunskega vrta — dve masline iz zagradi Solunske“. Po rodu sta bila Grka, vzgojena v grškem bizantinskem domoljubju. A že v mladosti sta se učila slovanskega jezika, ker je bila solunska okolica slovanska in so tudi v Solunu mnogi govorili slovansko.
METOD
Metodi j, rojen ok, 814. se je po očetovem .zgledu pripravljal za upravno in vojaäko službo. Bizantinski cesar ga je
postavil za kneza (to je: cesarskega namestnika) v današnji Makedoniji. A v tedanjih burnih verskih in političnih bojih se je knez Metod po nekaj letih umaknil v samostansko zavetje, kakor beremo v njegovem življenjepisu. „K° je Metodij prebil v kneževanju mnogo let ion videl mnogo nerednih zmešnjav, je voljo zemeljske teme zamenil z nebeškimi mislimi. Častitljive duše hotel vznemirjati z minljivimi stvarmi? odložil je kneževanje in se umaknil v samostan.“
CIRIL
Metodov mlajši brat Konstantin, z redovnim lin svetniškim imenom Čirih
se je rodil I. 826 ali 827. Že kot mlad deček se je odlikoval po pobožnosti, bistrosti in ukaželjmosti. Po vzoru učenega cerkvenega očeta sv. Gregorija Nazianškega se je duhovno zaročil z božjo Modrostjo in zaobljubil vedno de-vištvo. Po očetovi smrti je 14-letnega dečka cesarski kancler Teoktist pokli-Cal v Carigrad, da se je kot gojenec tesarskega -dvora učil na državnem vseučilišču. Pobožnega mladeniča razkošje na cesarskem dvoru ni omamilo. ® njem beremo: „Edino za to si je prizadeval, kako bi zemeljske reči za nebeške zamenil, iz telesa zletel in z Bo-Koni živel “ Ponudbo bogate neveste '*t visoke državne službe je odklonil z 'zjavo, da si kot filozof prizadeva le z-a tisto bogastvo in za tiste časti, ki Üb je naš praded Adam imel pred izvirnim grehom.
Po dovršenih študijah je bil Ciril Posvečen v duhovnika in postavljen zai Patriarhovega tajnika. A iz visoke cerkveno politične službe je zbežal in se Pmaknil v samostansko samoto, Spre-ici Pa je službo profesorja filozofije, službo, ki je bila vzvišena nad bizantinsko politiko. Zaradi svoje izredne Pčenosti je dobil izredno redek naslov: filozof. Ta naslov mu dajeta v svojih Pismih (tudi tedanja papeža Hadrijan U- in Janez VIII.
Kot profesor državnega vseučilišča j® služil domovini tudi kot poslanik za “hrambo krščanske vere in države. Okoli leta 851 je v spremstvu cesarskega poslanstva branil krščansko vero 'n državo na arabskem državnem dvo-
v Samari pri Bagdadu. Vedel je, da j® obramba krščanske vere v daljni ne-Verniški deželi tvegana in nevarna. A neustrašeno je šel na pot z vzklikom: '■Rad grem za krščansko vero. Kaj mi j® namreč slajše na tem svetu kakor za Sveto Trojico živeti in umreti!“
Po vrnitvi se je 'umaknil v samostan, Tam se je v družbi brata Metoda utrjeval v bogoljubnem življenju in se pripravljal za misijonsko delo med Slovani. V samostanu so ju obiskovali Slovanki možje in mladeniči. Tako sta imela priliko, da sta okoli sebe zbirala slovanske učenec in se v njihovi družbi še bolj navadila slovanskega jezika.
MED HAZARI
Leta 860 je hazarski vladar (kan) prosil bizantinskega cesarja, naj mu pošlje učenega moža, ki bi v javnih verskih razgovorih zavrnil judovske in muslimanske pridigarje. Tako bi bile odstranjene ovire za, zavezništvo med Hazari in Grki zoper skupne neverni-ške sovražnike. Po želji bizantinskega cesarja sta sv. Ciril in Metod odpotovala na čelu cesarskega poslanstva v huzarsko državo,. Pred odhodom je Metod v družbi svojega brata junaško izjavil: „Pripravljen sem za krščanstvo umreti.“ Oba sv, brata je vnemala ljubezen Kristusova, ki je za nas umrl (prim. 2 Kor 5, 14). -Po napornem, potovanju sta dospela v h.nzarsko prestolno mesto pod Kavkazom ob Kaspijskem morju. Na haizarskem državnem dvoru je Ciril s sveto zgovornostjo in z vzorom svoje krščanske kreposti zavrnil judovske in muslimanske pridigarje. Hazare je pridobil za krščansko vero in za zavezništvo s Carigradom.. Hazarski vladar je carigrajskemu cesarju pisal: „Poslal si nam takega moža, ki nam je z besedo in z deli dokazal, da je krščanska vera sveta. Vsi smo tovariši in prijatelji tvojemu cesarstvu'.“
Med potjo k Hazarom je Ciril na Krimskem polotoku odkril moči ali svetinje (relikvije) sv. Klementa, rim-
skega papeža; ki je tam okoli leta sto umrl mučeniške smrti. Svetinje rimskega papeža mučenca so misli svetih bratov obračale na zahod in v Rim ter ju živo opozarjale na vesoljno cerkveno edinost. Sveta brata sta v huzarski državi srečevala tudi Slovane. Razumljivo je, da so Slovani bizantinske dr. zave in zahodnih dežel slišali o misijonski gorečnosti svetih bratov in njunem znanju slovanskega jezika. To je slišal tudi moravski knez ltastislav.
VELIKA PROŠNJA
Moravska kneževina je bila že pokristjanjena, pa le površino. Ostali so še mnogi poganski običaji in nekaj trdovratnih poganov, ker so bili nem. ški in latinski misijonarji v službi nemške države in niso znali slovanskega jezika. Rastislav je v prizadevanju za državno in cerkveno neodvisnost od Nemcev poslal v Carigrad poslance s pismom bizantinskemu cesarju: .,Naše ljudstvo se je odreklo poganstvu. A mi Slovani smo preprosti! ljudje in nimamo nikogar, ki bi nas razumljivo poučil. Pošlji nam torej takega moža, ki bi nas razumljivo poučeval v krščanski veri.“
Cesar Mihael je poklical Cirila, mu povedal, kaj prosi knez Rastislav. Ciril se je utrujen vrnil iz hazarske države!, a njegova apostolska gorečnost je bila neutrudna. Pismo moravskega kneza mu je bilo klic božji. Poslušal je opomin sv, apostola Pavla:	,.To je
všeč Rogu našemu Odrešeniku, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice“ (1 Tim 2, 3-4).
Pred odhodom k Moravanom je sv. Ciril sestavil slovanske črke ter nedeljske evangelije in poglavitne mašne mo-
litve prevedel na slovanski jezik za temeljni verski pouk Slovanov.
LETO 863
Spomladi 1. 863 sta sv. brata v spremstvu nekoliko slovanskih učencev prišfla v kneževino Moravsko. Pod pokroviteljstvom kneza Rastislava sta zbrala izbrane učence in jih pripravljala za duhovniško službo. Glavni učbeniki so bile bogoslužne knjige, ki sta jih sproti prevajala na slovanski jezik. Tako sta svoje učence vadila v slovanskem bogoslužju. Obenem sta s sodelovanjem svojih učencev poučevala ljudstvo, ga utrjevala v krščanski veri in doslednem krščanskem življenju. V treh letih sta izbrane učence pripravila za duhovniško službo im z njimi odšla v Rim, da' bi jih papež posvetil v duhovnike. S seboj sta vzela svetinje sv. Klementa Rimskega, ki so ju že v Kerzo-nu in potem v Carigradu venomer opozarjale na Rim,
V PANONIJI
Med potjo v Rim sta se ustavila v Panoniji pri slovanskem knezu Koclju ob Blatnem jezeru. Panonska kneževina je na zahodu segala daleč v sedanjo južnovzhodno štajersko, na jugu pa v Srem. Panonija je bila podreiena neu»' ški državi. Panonski knez Kocelj je b>* nemški mejni grof, izvrstno izobražen v tedanji latinski izjobrazbi, nadarjen državnik, pobožen kristjan in velik dobrotnik ne samo domačih, ampak tud’ nemških cerkva. Pridobil si je vdano ljubezen slovanskega ljudstva, pa tudi zaupanje nemške države,
Po srečanju s sv. Cirilom in Metodom se je Kocelj notranje ves prenovil. Sv. Cirila in Metoda je tako vzljubil in jima bil tako vdan, da je bil
njuno delo pripravljen, na vsako žrtev. V družbi vzornega panonskega kneza 8*a se sv. brata več mesecev mudila v Panoniji in po'uqevalla okoli 50 izbranih Panonskih učencev.
V RIMU
Iz Panonije sta sv. brata s svetinjami sv. Klementa odpotovala v Rim. . am sta bila slovesno sprejeta. Papež , adfijan II. jima je na čelu rimske uhovščinie in ljudstva prišel naproti Pfed rimsko ozidje in počastil svetinje 8V" Klementa, V slovesnem sprevodu s svečami in kadilnicami so svetinje sv.
ementa prenesli v njemu posvečeno cerkev sredi Rima. S temi svetinjami 1,1 svojim svetniškim nastopanjem sta S', brata pridobila papeževo zaupanje ln ljubezen rimskega ljudstva. To po-U aria tudi apostolsko pismo sedanje-j*a sv. očeta ljubljanskemu nadškofij ° pravi, da so svetinje sv. papeža lementa, ki sta jih z vsem spošltova-Jom. prinesita v Rim, njun posebni dar, i druge njune kreposti dela še dragocenejše.
Papež Hadrijan II. je videl, da ima
pred seboj učena in sveta moža vzhodne cerkve. Z veseljem je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige, potrdil slovansko bogoslužje in izbrane Cirilove učence posvetil za duhovnike. Ti so v glavnih rimskih cerkvah v blagoglasnem slovanskem jeziku peli svoje nove maše,
CIRILOVA SMRT
Bolehni Konstantin je v Rimu zbolel; dne 14. februarja 869 jte umrl. Pred smrtjo je napravil slovesne redovne obljube in si privzel redovno ime Ciril. (V Carigradu sc še ni mogel zavezati s slovesnimi obljubami, ker je moral biti državi na voljo za versko diplomatsko poslanstvo.) Na smrtni postelji je brata Metoda nagovarjal, naj se ne vrača nazaj v samostan^ marveč naj nadaljnje slovansko misijonsko delo. Kakor se je Metod v domovini nekoč umaknil v samostan, da bi svojo dušo zveličal, tako naj zdaj vztraja v misijonskem delu, da se bo laže zveličal. Umirajoči Ciril je molil za svoje učence, za svojo čredo in za edinost vesoljne Cerkve, da bi vsi složno hva-
Sveta brata Ciril in Metod sta preprostim in bogaboječim slovanskim rodovom posredovala vero v materinem jeziku
lili in slavili Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.
Ciril je bil v Rimu slovesno pokopan v cerkvi sv. Klementa. Papež, rimski duhovniki in verniki so ga takoj po smrti častili kot svetnika. S tem je bil Ciril po tedanjem pravilu slovesno priznan za svetnika vesoljne Cerkve.
NADŠKOF METOD
Po Cirilovi smrti je papež Hadrijan postavil Metoda za apostolskega legata za širjenje krščanstva v slovanskih deželah. Jeseni 869 ga je posvetil v nadškofa in ustanovil panonsko.mo-ravsko nadškofijo kot obnovljeno nadaljevanje nekdanje sremske metropolije, ki je bila po poganskem navalu opu-stošfena in zatrta. Metod je bil torej sremski nadškof. Papež je želel, da bi se Metodovi metropoliji pridružili tudi Hrvati in Srbi.
Do 869 je bila Panonija pod cerkveno upravo salzburškega nadškofa. Po ustanovitvi panonsko.moravske nadškofije so sc nemilko-Iatinski duhovniki umaknili v Salzburg. Pod pokroviteljstvom pobožnega panonskega kneza Koclja in s sodelovanjem panonskih velikašev je nadškof Metod s svojimi panonskimi in drugimi učenci v Panoniji uredil dušno pastirstvo s slovanskim, bogoslužjem.
Sredi leta 870 je nadškof Metod odšel v moravsko kneževino, ki so jo po mnogih bojih začasno zasedli Nemci Na moravskih tleh so ga Nemci nasilno zajeli, ga na bavarski sinodi (Re-
gensburg) v jeseni 870 obsodili in pregnali na Švabsko.
Po dveh letih in pol (pregnanstva) je papež Janez VIII. s svojim odločnim nastopom nadškofa Metoda rešil iz pregnanstva, da sc je mogel vrniti v Panonijo in od ondod v moravsko kneževino. Tedanji moravski knez Sveto-polk je bil silen bojevnik, a površen in nedosleden kristjan. Za Cirilovo in Metodovo misijonsko in prosvetno delo ni imeil razumevanja. A apostolsko delo svetih solunskih bratov je bilo med moravskim ljudstvom že tako zakoreninjeno, da je Svetopolk moral to upoštevati. Ko je Svetopolk svojo državno moč že dovolj utrdil, se je očitno1 družil z Metodovimi nasprotniki, odklanjal slovansko bogoslužje, kot brezobziren bojevnik pa ni mogel prenašati dosledne krščanske strogosti sv. Metoda, ki je zahteval, da morajo tudi velikaši in knezi živeti po krščanskih zapovedih-A svetniški nadškof je bil tako spo-šttovan med ljudstvom in v Rimu, da ga knez Svetopolk mi mogel zrušiti-Šele po Metodovi svetniški smrti leta 885 so Metodovi nasprotniki pod Sveto-polkovim pokroviteljstvom izgnali Metodove učence ter porušili slovansko versko in prosvetno stavbo v Moravski in Panoniji.
Izgnani Metodovi učenci so slovansko misijonsko in prosvetno delo prenesli med južne Slovane, Hrvate, Srbe» Bolgare in Makedonce; od ondod pa s® je na koncu 10. stoletja preneslo tudi v Rusijo in preobrazilo polovico Evrope-
„V Cirilovem pojmovanju je Kristus skupni cilj, h kateremu so poklicani vsi rodovi. Sv. Ciril je ustanovil slovansko bogoslužje iz globokega prepri-Čanja, da mora Kristus, ki razsvetljuje vsakega človeka na tem svetu, priti z vsako dušo v stik po tistem, po čemer se sleherni najgloblje, najnaravnejši najprisrčneje sporazumeva, to je pa materin jezik, narodni jezik." Kardinal Pellegrinetti
ŽIVLJENJE GOVORI
Slika iz svetovne vojske: Narednik gorskega telefonskega oddelka št. 28, Slovenec Albin Frank iz K., je pisal svojemu bratu dne 17. januarja 1915 z bojišča med drugim tudi tole: „Sedaj Pa nekaj resnega. Dobro veš, kakšno je bilo do vojne moje življenje. Povem da bo odslej drugačno, kakor sem tudi jaz v vojni postal drugačen. Tu Sem spoznal, kaj je vera in kaj božja pomoč v sili. Neštetokrat sem bil v smrtni nevarnosti in v strašnih stiskah, a goreča in zaupna molitev k Bogu mi je vselej bila v pomoč. Bil sem obva-r°van vsake nesreče. Ljubi Bog mi polagaj tudi zanaprej! Predlagan sem za odlikovanje...“
Slavna gledališka in cirkuška igralka Pavla Handtrag je vstopila leta 1927 na Dunaju v katoliško Cerkev. Bilo ji je takrat 27 let. Ta korak ji je Povzročil mnogo trpljenja. Toda to je Pi potrlo. Leta 1932 je zapisala: „Ko ki stala še enkrat pred odločitvijo, zapustiti očeta, ženina in poklic ter sprejmi s katoliško vero vse gorje, ki me js zadelo od takrat, bi se radostno odločila in postala še enkrat katoličanka, čeprav bi se morala boriti z bedo... ^aj je pač ležeče na časnih rečeh, če je duša nasičena! Trdno sem prepri-Caua, da me je Zveličar sam pozval. Ou mi je podelil milost, da sem ga 8Poznala — čeprav pozno. Zato pa mu hočem, biti hvaležna vse življenje, ki P»j bo posvečeno izvrševanju njegove Pajsvetejše volje, čeprav mi bo še mno-■5° trpeti.“
Sv. Frančišek Borgia je imel, ko še P* bil redovnik, pod obleko našite resne Papise, da jih je vsak dan lahko bral,
n. pr.: „Kaj sem, ne vem; če kaj vem, je to, da je moja hišica v zemlji.“ „Sam od sebe ne morem ničesar storiti.“
Nad vse zgleden državni poglavar je bil Garcia Moreno, predsednik republike Ekvador, ki je padel pod orožjem zarotnikov 6. avgusta 1875.
Prizadeval si je, da vzgoji dovolj krščansko živečih uradnikov, zato se je zdaj pa zdaj udeležil tudi javnih pre-skušenj na vseučilišču in dal tudi sam kakšno primemo vprašanje iz državnega prava. Nekoč je neki kandidat prav izvrstno odgovarjal na vsa vprašanja spraševalne komisije. Zdaj pa poseže vmes še predsednik Moreno:	„Mladi
gospod! Skušnjo ste odlično prestali. Rad bi se še prepričal, kako je z vašim znanjem v najvažnejših naukih, ki so sestavljeni v katekizmu; kajti državni uradnik, zlasti sodnik, mora biti poučen tudi o celotni > postavi božji, če hoče, da bo pravilno in pravično sodil.“
Predsednik je dal nekaj važnejših vprašanj, ki pa nanje omenjeni kandidat ni znal prav odgovoriti. Predsednik sam je bil v zadregi, kaj storiti. Nelahko zadevo je takole razrešil: „Ne ugovarjam., da bi se vam ne prisodil naslov ‘doktorja’; toda dokler tudi v katekizmu niste dovolj podkovani, ne boste smeli nastopiti državne službe.“
Mladi doktor je moral iskati pouka v krščanskem nauku pri redovnikih-frančiškanih v mestu Quito, kamor ga je poslal Garcia.
Kako marsikateremu doktorju bi se prav tako zgodilo, če bi bil povsod predsednik Garcia Moreno!
Glas
iz Rima
PRAVICA IN LJUBEZEN STA
TEMELJ VSAKEGA DRUŽBENEGA REDA
Dne 11. 4. 1963 je papež Janez XXIII. poslal svetu zgodovinsko okrožnico „Pacem in Terris“, to je Mir na zemlji v 'kateri pokaže veliko skrb za mir med narodi v tej nevarni dobi, v kateri živimo. Obsodi verska in rasna preganjanja, vmešavanje ene države v notranje zadeve druge in, poziva vlade in vladajoče, da storijo vse, kar je mogoče za dobrobit vsega človeštva, da bodo vsi narodi deležni sodobnega gospodarskega napredka. Opozarja, da se naj neha mrzla vojna, ki se lahko spremeni v resnično, ki bo uničila človeštvo. Končno poziva katoličane, da zavzamejo svoje mesto v družbenm gospodarskem in političnem žvljenju. V odnosih z nekatoličani morajo biti katoličani tolerantni, pri tem pa ne smejo nikoli zamenjati resnice z zmoto.
MEDNARODNI KONGRES KAT. UČITELJEV
Svetovna zveza katoliških učiteljev (SZKU) bo imela svoj 5. kongres v avgustu letošnjega leta v Londonu. Kongresi se vršijo vsaka tri leta. Na tem kongresu bodo predvsem raz-
pravljali o „sodelovanju kat. učiteljev in kat. staršev pri vzgoji otrok“-Prireditelji upajo, da se bo vabilu odzvalo kakih 250 delegatov, ki predstavljajo približno pol milijona učiteljev, združenih v 78 organizacij, ki so včlanjene v mednarodno Zvezo (SZKU) in pripadajo 60 državam iz Evrope, Amerike, Afrike in Azije,
SZKU je pod nadzorstvom organizacije ZN v oddelku za Vzgojo, Znanost in Kulturo (UNESKO). Trenutno je njeno glavno delo proučevanje položaja učiteljev zasebnih šol v posameznih državah.
Bodoči kongres pripravlja Zveza kat. učiteljev iz Anglije in Galesa, ki šteje ok. 8000 članov.
TURIZEM IN VPRAŠANJE DUŠNOPASTIRSTVA
Prizadevanja za dobro dušnopastir-ko službo v turističnih krajih so zelo velikega pomena. Ne gre se v prvi vrsti za stalne prebivavce kraja, ki so v redni dušnopastirski službi, ampak *a tiste, ki prihajajo in odhajajo. Te je treba opozoriti, da so zrak, sonce, m°r' je in mineralni izviri potrebni za čl°' vekovo zdravje, predvsem tistim, ki bo-
Ichajo in trpijo. Nihče ne sme zapravljati svojega zdravja. Peta božja zapo-Ved ukazuje, da moramo zanj skrbeti. ™r' skrbi za telesno zdravje se ne sme Pretiravati in zanemarjati nravne vrednote in božji namen življenja, to je do-6eči uživanje večnega plačila pri Njem, ki je Stvarnik vesoljstva. Tudi počitnice in počitek nudijo velike možnosti za globoko notranjo zbranost. Pri tem niore turistom veliko pomagati dobro ‘Organizirana dušnopastirska služba. Predvsem se mora vernikom znati dobro razložiti nauk Cerkve in jim pokadi njena prizadevanja in skrb za dobro človeka- (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru udeležencem kongresa za ori-entacijo dušnopastirske službe 19. februarja 1963.)
LJUBEZEN je predpogoj miru
Vsi se moramo čutiti bratje v Kri-stusu. V tej zavesti in krščanski ljubezni moramo urejevati medsebojne odnose. Potrebno je, da vsa ljudstva sve-1-a dvignejo svoje oči k Bogu, ki je oče yseh, se združijo kot ena velika družina v trajnem češčenju in molitvi svojega Stvarnika. Samo zvestoba Bogu in iskrena krščanska ljubezen vodita ljudi k sodelovanju, premagujeta težave in sta poroštvo, da se doseže zaželjeni ndr. (Sv. oče Janez XIII. v pismu generalnemu predstojniku frančiškanskega reda 15. 2. 1963.) v
vesoljni cerkveni zbor ne
BO TRD V SVOJIH ZAKLJUČKIH
'Nekateri mislijo, da bo vesoljni cerkveni zbor sprejel take zaključke, da bodo trdi ali težko izvedljivi. Pa ni tako. Obravnava se resnica božja, ki je sam0 ena, in traja večno. Resnica pa je zmeraj spremljana z ljubeznijo, sladkostjo in mirom. Tako bodo tudi zaključki, ki jih bo prinesel vesoljni cer-
kveni zbor. (Sv. oče Janez XXIII. v nagovoru v splošni avdienci 6. 2. 1963.)
VES ČAS PRVEGA DELA
ZASEDANJA VESOLJNEGA i
CERKVENEGA ZBORA JE
VLADALA HARMONIJA
Svetal vzgled edinosti so dala zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora. Nad 2500 škofov iz vseh delov sveta in različnih navad je razpravljalo o velikih vprašanjih s tako medsebojno ljubeznijo in spoštovanjem, da je prekosilo vsa pričakovanja. Predstavljali so isto •miselnost 'in čustvovanje, združeni v prizadevanjih za večjo čast božjo in sveto apostolsko delo. (Sv. oče Janez XXIII. v splošni avdijenci 6. 2. 1963-)
VSI SMO BRATJE
Priznati moramo, da smo potomci istih prvih staršev, da smo si bratje. Ta zavest in priznanje nas mora družiti enako posameznike in vladarje naro. uov. Medsebojna ljubezen mora prešiniti naša srca. Tisti, ki vladajo morajo verovati v Stvarnika, ga priznati, sprejeti Njegove zakone in jih praktično uveljavljati. Na zemlji mora nastopiti tista oblika družabnega življenja, ki sloni na temeljih resnice, miru in svobode. (Sv. oče Janez XXIII- diplo-matskmu zboru na veliki četrtek 1963.)
ZA MIR MED NARODI
Mir omogoča normalno življenje narodov, omogoča dobre medsebojne odnose, v katerih ni več mesta za sumničenja, nerazumevanja in grožnje-Okrožnici Mati in učiteljica in Mir na zemlji dajeta v tem pogledu dragocene nauke in navodila, kako se morajo reševati družbena in gospodarska vprašanja, ne da bi bili kršeni pravični pozitivni zakoni in božje postave (Sv. oče Janez XXIII. v velikonočni poslanici svetu 13. 4. 1963,)
O^dijSVM
Francijo, špar njo #
sanc-galija ibdrija,
/v-»o'andija,	cbd<
Neme''O dalija,
Ši»ča 5oedna,Noroeska, _ p«.^r>HrT|n Afnk
z^rurilandi|0 ArgdinhriijO vNiouo Pundlan Cr«iiC Pa«'oqi.
Vxh Pra7iii|0 /Šrcdnja N&utf "ly<y
Urtr'OdO
'tto Amerika CniUago
Evropsko Rusija . BolUon Po'jSlta, Turčip polasti na. Sg'pc^, Modo.3«riU^c>^'b,r,Ja- Z07* Jnd'jO^'b'^A
Ron-»bcJXj, yZadnp Ceylon / JndijO.
ip -Au^f'al
vr£op Kanada
z^p 5ev Amcnua' MgJ-hUci
Alaska. Hauajski otoki, w Ooki u uzh UeJikG/n _ oceanu
}opct* Nova iko.V^nd.ja,
F,hpini,\Aaršd5^'^
HaroUnXOIck' v rafl- V „h/
Nova BuX^it-cm oCt7 noja, Vzh
Au5trol'|a
Vsafc trenutek se nekje na svetu obnavlja
Kristusova daritev
DARITEV
SV.
MAŠE
Za praznik svetega Rešnjega Telesa se obhajajo slovesne evharistične procesije, s katerimi hoče Cerkev pred vsem svetom izpričati svojo vero, hvaležnost, srečo in veselje in vso zvesto ljubezen do Jezusa Kristusa, Boga in Odrešenika, ki v najsvetejšem, Zakramentu živi sredi svojega ljudstva. V tozadevnih cerkvenih določbah je predpisano, naj se te procesije, kjer je to le mogoče, vrše po slovesni sveti maši, pri kateri mašnik posveti novo hostijo, ki jo potem v monštranci nese v slovesnem! obhodu. 'S tem hoče sveta Cerkev potrditi svojo vero, da -je sveto Režnje Telo ne le zakrament, ampak tudi daritev in prej daritev, kot zakrament, ker ta šele iz mašne daritve pride.
Tako je torej božji Odrešenik v svetem Rešnjem Telesu zapustil svoji
Cerkvi tudi sveto, čisto in brezmadežno novozavezno daritev, ki toi brez nje krščanstvo ne moglo obstati. Daritev svete maše je po nauku Cerkve žarišče in središče vse krščanske vere.
Zelo lepo piše o tem papež Pij XII. v svoji obsežni okrožnici o katoliškem bogoslužju, iz leta 1947, V glavnem, čeprav ne izključno, bom tu prosto in na kratko povzel nje.gove misli, ki so izraz velike učenosti, gioboke pobožnosti in iskrene ljubezni do svetega Rešnjega Telesa, pa nam obenem lahko tudi služijo kot modro navodilo cerkvenega poglavarja, kako naj se svete maše udeležujemo, da bomo njenih neprecenljivih sadov v čim. večji meri deležni.
NARAVA MAŠNE DARITVE
Gospod Jezus Kristus, Odrešenik sveta, je naš prvi in v resnici edini
srednik pri Bogu. Izrečno to uči sveti Pavel: „En Bog je; eden tudi srednik tned Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, ki je dal samega sebe v odkupnino za vse“ (1 Tim 2,5). Da je mogel Sin božji postati srednik med nami in Bogom, se je učlovečil in postal nam enak. Kot Bog in človek v drugi božji esebi je posta.l naš veliki duhovnik, ki je s svojo daritvijo na križu dovršil veliko delo našega odrešenja in na novo Vzpostavil med Bogom in človeštvom oni red medsebojnega prijateljstva, ki 8a je bil greh porušil. Po njem se je človeški rod s poti pogubljenja spet usmeril k Bogu, svojemu početku in končnemu cilju.
Hotel pa je božji Zveličar, da bi duhovniška, sredniška služba, ki jo je °n začel v svojem umrljivem telesu s svojim,i molitvami in svojo daritvijo, v sveti Cerkvi, ki je njegovo skrivnostno ^lo, nikoli r,e prenehala. Zato je v njej ustanovil vidno duhovništvo, ki naj po njegovem naročilu daruje na vseh krajih sveta sveto in čisto daritev njegovega telesa in krvi, da bi mogli v njeni n!oči in milosti vsi ljudje, oproščeni greha, prostovoljno in veselo služiti P°gu, kakor on to zasluži. Sveta Cerkev, zvesta naročilu svojega božjega ustanovitelja, nadaljuje njegovo duhovniško službo v svojem bogoslužju, na Prvem mestu seveda na oltarju, kjer fe neprestano skrivnostno predstavlja in obnavlja Gospodova daritev na kri-žu. Nobeno dejanje vojskujoče se Cerkve na zemlji ne doseže po svoji vzvi-senosti in vrednosti daritve svete maše, ki jo imenuje tridentinski zbor „strah vzbujajočo skrivnost, v kateri se živa Zrtev, po kateri smo 'bili z Bogom Oče-i°m, spravljeni, po mašnikih na oltarju dnevno daruje.“
Gospod Jezus Kristus, večni duhovnik po redu kralja Melkizedeka, ki je
prvi daroval 'kruh in vino, je opravil prvo daritev svete maše pri zadnji večerji, ko je spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri in se je pod podobama kruha in vina vnaprej daroval Očetu za odpušcenje naših grehov, za kar je drugi dan, na veliki petek, izkrvavel na križu. Ko je dal apostolom svoje telo v jed in svojo kri v pijačo, jim je naročil, naj isto, kar so videli in slišali storiti njega, ponavljajo v njegov spomin. Skrivnostni spomin njegovega trpljenja in smrti naj po Gospodovi volji ostane v sveti Cerkvi živ do konca sveta. Apostoli so pri zadnji večerji postali duhovniki nove zaveze, sveta maša pa večni spomin in obnova Kristusove odrešilne smrti in vir vseh božjih milosti. „Kolikorkrot jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate sm.rt Gospodovo, dokler ne pride“ (1 Kor 11, 26). Vselej, kadar se daruje sveta maša, se obnavlja delo našega odrešenja. V sveti maši je obsežena vsa skrivnost našega zveličanja — uči sveti Tomaž.
NA KRIŽU IN NA OLTARJU ISTA DARITEV
Ako pravimo, da je sveta maša spomin Kristusove daritve na križu, ne smemo misliti, da bi bil to le gol spomin, kakor se spominjamo gotovih dogodkov iz zgodovine, z besedo in sliko. Ni tako, ampak je sveta maša prava in resnična daritev, v kateri Jezus, naš veliki duhovnik, na skrivnosten, zakramentalen, nekrvav način obnavlja svojo krvavo žrtev na križu. Na oltarju je duhovnik in žrtev isti Kristus, ki je za nas umrl na križu. Pri zadnji večerji je to jasno izjavil sam, zatem to v najsvetejšem trenutku svete maše izjavljajo v njegovem imenu duhovniki: „To je m.oje telo, ki se za vas daje. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se
za vas preliva“ (Lk 22, 20). „Kar se zdaj daruje po službi duhovnikov, se je darovalo nekoč na križu. Le način darovanja je različen“ — uči tridentinski zbor.
IDuhovnik, ki dejansko daruje sveto mašo, je sam Kristus. Mašniki smo le njegovi služabniki, zastopniki, ki ga v Cerkvi vidno predstavljamo. Kar delamo pri oltarju, delamo v moči mašni-škega posvečenja, ki ga je Kristus pri zadnji večerji ustanovil. S svojim duhovniškim opravilom pri oltarju, ki je pač izmed vseh duhovniških opravil prvo, najsvetejše in najpomembnejše, posojamo Kristusu svoj jezik in svoje roke, pravi sveti Janez Krizostom. Smo torej pri maši le Kristusovo orodje, ubogo in slabotno, pa vendar potrebno, da se Kristusovo odrešilno delo v svetu nadaljuje.
In kakor je na križu in na oltarju isti duhovnik Kristus, je on sam tudi daritvena žrtev, v svoji človeški naravi, s svojim, telesom in svojo krvjo. Pri maši daruje Kristus samega sebe za odrešenje sveta, kakor je to storil na križu. Način darovanja pa je različen. Na križu se je Kristus daroval krvavo, z nepopisnim trpljenjem in mu-kapolno smrtjo; pri sveti maši pa se daruje nekrvavo, ker trpeti in umreti zdaj ne more več. Le enkrat je za nas trpel in umrl, po vstajenju pa smrt nad njim več ne gospoduje (Rim, 6, 9). Božja modrost pa je našla način, po katerem se Kristusova krvava daritev na križu predstavlja in obnavlja pod ločenima podobama kruha in vina, kar mam skrivnostno predstavlja njegovo sm.rt, v kateri sta bila njegovo telo in kri dejansko ločena. Ločitev Kristusovega telesa in krvi na oltarju je zdaj seveda samo simbolična, skrivnostna, zakramentalna in maša ostane vedno globoka skrivnost vere, a Bogu to za-
dostuje, da se mu Kristusova daritev na križu na ta način kot dejansko pričujoča neprenehoma predstavlja. Jezus je na oltarju po posvečenju kruha in vina navidezno kakor v stanju smrti in v tem vidijo bogoslovni učitelji bistvo skrivnostne evharistične daritve.
Daritev na križu se po božji misli ni smela omejiti samo na en dan in na en kraj. Tako veličastna in edinstvena je, da Bog hoče njeno neprestano obnavljanje. Božje trpljenje se je na veliki petek končalo; božja ljubezen pa, ki je to trpljenje in smrt za nas pretrpela, ni umrla in studenec milosti, ki ga je Kristusova smrt na križu odprla, ne usahlne več. Daritev božjega Jagnjeta se neprestano skrivnostno obnavlja na naših oltarjih in se celo v nebesih predstavlja, saj sveti Janez v skrivnostnem razodetju gleda božje Jagnje pred božjim prestolom kakor žrtvovano (Raz 5, 6).
To je torej sveta maša: večni, živi spomin neskončne ljubezni božjega Sina in našega Odrešenika, ki se je za naše odrešenje daroval na križu in se v isti namen vsak dan znova skrivnostno daruje na naših oltarjih.
Je sveta maša edinstvesa daritev, ki ne pozna sebi enake v vsej dolgi človeški zgodovini. Kar je bilo pred njo, je na njo gledalo in jo pripravljalo; z njo pa je bilo spolnjeno človeško hrepenenje po popolni, čisti, bogo-všečni daritvi, ki so jo daritve v stari zavezi le v nepopolni meri predstavljale in napovedovale.
Zato je sveta maša tudi edina daritev nove zaveze, ki nadomešča vse različne daritve stare zaveze, kakor je bi' Bog že po preroku Malahiju napovedal: „Nimam veselja z vami, ne maram daritev iz vaših rok. Ker od sončnega vzhoda do zahoda je moje
veliko med narodi, in na vseh krajih se bo mojemu imenu zažigalo kadilo in se bo darovala čista daritev (1, 10-11).
Dokler bo trajala sveta Cerkev — in vemo, da ji je Kristus zagotovil obstoj do konca sveta —, toliko časa se bo tudi po vsem svetu neprenehoma obnavljala daritev svete maše. Slaven slikar je to veličino svete maše oveko-večil v sliki, kjer božji angeli, ki naj zatrobijo za sodni dan, spoštljivo ča. kajo, da zadnji duhovnik na svetu dokonča zadnjo sveto mašo.
NAMENI SVETE MAŠE
Kakor je sveta maša po Kristusu, duhovniku in žrtvi, istovetna z daritvijo na križu, tako so isti tudi njeni nameni. Kar je Kristus mislil, čutil in kotel na križu, isto misli, čuti in hoče tudi pri sveti maši.
Prvi namen, zaradi katerega se je Učlovečil, živel, učil in umrl, je bil Kri-stusu vedno Očetova slava. V Očenašu nam je zapustil dokaz teh svojih misli 'n želja, ko nas v prvih treh prošnjah nči prositi: Oče naš, kateri si v nebe-s*h, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja v°lja, kakor v nebesih, tako na zem-Iji! Po grehu je bil Bog razžaljen, njegova čast je bila oskrunjena; po Kristusovi daritvi naj mu bo spet v najpo-Polnejši meri povrnjena: „Po njem, z njim, in v njem je tebi, Bogu Očetu, v edinosti Svetega Duha, vsa čast in slava!“ — tako moli mašnik pri sveti n>aši ob zaključku Mnona.
Drugi namen Kristusove daritve je zahvaia za božje dobrote. Nihče ne po Zna nebeškega Očeta in njegove neskončne ljubezni v vsej njeni globini
kakor le Kristus. Samo on je zmožen dati večnemu Bogu dostojno in vredno zahvalo za vse, kar je dobrega storil njemu in vsemu stvarstvu. Zahvaljeval se mu je v svojem in našem imenu vse življenje. Predno je spremenil pri zadnji večerji kruh in vino v svoje telo in kri, je dvignil svoje oči v nebesa k Bogu Očetu in se mu zahvalil — odtod ime Evharistija, kar pomeni zahvalo. Zahvaljeval se je Očetu umirajoč na križu in se mu ne neha zahvaljevati pri sveti maši, da se tako uresničuje, kar moli Cerkev v hvalospevu:	„Resnično
je vredno in je pravično, primemo in zveličavno, da se ti zahvaljujemo vedno in povsod, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, po Kristusu, Gospodu našem.“
Tretji narcn Kristusove daritve je sprava in zadoščenje, za grehe sveta. Samo Kristus, učlovečeni božji Sin, je mogel vsemogočnega Boga zadosti za vse neštevilne grehe in žalitve, s katerimi ga ljudje žalimo. Zato se je za nas daroval na križu kot „spravna žrtev za naše grehe; pa ne samo za naše, marveč tudi za ves svet“ (Jan 2, 2). Kot enkrat na križu, se daruje zdaj neprestano pri sveti maši „v odpuščanje grehov“. Njegov namen je, da bi bili vsi ljudje rešeni večnega pogubljenja in sprejeti v število izvoljenih. (Spravna in zadostilna moč njegove daritve pa ne zajema samo nas, ki živimo na zemlji, marveč tudi rajne, ki ßo odšli pred nami v večnost z znamenjem vere in spijo spanje miru, ki počivajo v Kristusu.“ „Naj bomo živi ali
mrtvi, se vendar ne ločimo od edinega Kristusa“ — uči sveti Avguštin.
Četrti namen svete Kristusove daritve pa je prošnja za božje milosti in dobrote, človek na zemlji je kakor izgubljeni sir«, ki je zapravil Očetovo doto in zato živi v stiski in bedi. Kristus pa s križa kliče k Očetu za nas „s silnimi klici in solzami in je uslišan zaradi svoje bo go vdanosti“ (Hebr 5, 7). Isto ponavlja zdaj v daritvi svete maše, ki je zato za nas neusahljivi vir vseh milosti in blagoslov v dušnih in telesnih -potrebah.
SADOVI SVETE MASE
Kdo jih je deležen? Po vsem tem, kar smo o sveti maši povedali, bomo lahko razumeli, kar pravi sveti Ciril jeruzalemski: „Sveta maša se daruje za vse, ki potrebujejo božjo pomoč.“
Gotovo je njenih sadov v posebni meri deležen mašnik, ki sveto mašo daruje; dalje oni, ki so za mašo prosili, v katerih namen je darovana; za terni vsi oni, ki so pri sveti maši pobožno navzoči; končno pa tudi oni, ki ji ne prisostvujejo, da, celo oni, ki jo prezirajo in se Bogu in Cerkvi upirajo. Vsaka sveta maša, naj jo tudi daruje duhovnik sam, se daruje za vesoljno Cerkev, za ves svet, za žive in mrtve. Lepo pravi sveti Avguštin:	„Kristus
nas je odkupil za ceno svoje krvi; ves svet je njegova last.“
Ker je Kristus Bog in človek v eni osebi, je vsako njegovo dejanje v božjih očeh neskončne vrednosti. Ena solza, ena molitev, en njegov vzdih — kaj šele popolna daritev. Bogastvo milosti svete maše, gledane kot Kristusova žrtev, je zato neskončno, neizmerno, neizčrpno. Vendar pa se nam ti neskončni sadovi svete maše naklanja-
jo le v omejeni meri in le po našem sodelovanju. Lepo pravi Pij XII.: „Ljudje se morajo približati Kristusovi žrtvi, če hočejo biti deležni njenega zasluženja. Lahko 'bi rekli, da je Kristus na Kalvariji zgradil veliko kopališče in ga napolnil s svojo krvjo. Alco pa se ljudje ne potrudijo, da bi do njega dosipeli in se ne umivajo v njem od madežev svojih grehov, seveda ne bodo ne očiščeni ne rešeni.“ Kalvarija je vir odrešenja, naši oltarji pa so struga, po kateri nam, milosti odrešenja dotekajo. Po sveti maši se pribličamo križu, ki je edino upanje našega zveličanja. Brez svete maše bi Kalvarija z Gospodovim križem ostala nekje daleč, skoraj nedosegljiva, Neskončna ljubezen Jezusova pa nam je omogočila, da s sveto maso živimo in umiramo v senci in luči njegovega križa.
Ker se nas torej sadovi svete maše po nauku svete Cerkve naklanjajo v razmerju z našo gorečnostjo in pobožnostjo, zato skušajmo prisostvovati sveti maši čimbolj pogosto, gotovo Pa vedno ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ako nismo upravičeno zadržani-Velikih milosti za to in za prihodnje življenje se oropa, kdor brez važnega razloga sveto mašo na zapovedane dni opusti, ali je sicer napram njej m.rzel in brezbrižen.
Pri sveti daritvi pa se po nasvetu svetega očeta vedno skušajmo v duhu združiti s Kristusom, ki je naša glava, je za na trpel in se za nas daruje. Se mi se darujmo z njim ncpeškemu Očetu, ko m.u po njem priporočamo svoje skrbi, težave, stiske in potrebe. Nul nam bo v tem vzvišen zgled sveti Pa' vel, ki piše: „S Kristusom sem ,ia križ pribit; živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus“ (Gal 2, Ü»1
ALOJZIJ KOŠMEIILJ
SONCE JE,
Čeprav
SLEPEC PRAVI,
DA GA NI
Omenjenim zmotam, glede obstoja ftoga dodajmo še dve: pozitivizem in transformizem. Imena so sila učena, a h°m0 takoj lahko spoznali, kaj oba sistema učita.
Pozitivizem je sistem, ki ne pripona razen materije nič stvarnega, pozitivnega (odtod imel). Pravi, da obstoja le, kar je možno po izkustvu dokazati, vse drugo pa da je domneva: duša, posmrtno življenje. Že iz tega' vidimo, da je pozitivizem čisto navadni materializem, le da je znanstveno preoblečeni.
Pozitivizem imajo za zadnji napredek človeškega uma — vsaj imeli so Ita —, za zadnji člen v razvoju znanosti. Pozitivisti nočejo iskati prvega vzroka vseh stvari. Zanje je resnična *e materija sile, ki so tej lastne, in zakone, ki iz njih izvirajo. Vse, kar se ne nahaja v pozitivnih dejstvih, je nedostopno umu. Dejstva, razčlenjena 'o vzpovejena. Vse drugo je izmišljotina. Neskončno je samo nekaj izmiš-Ijenega. Boga ni. Bog je kvečjemu neka domneva, danes popolnoma brez koristi. Ni v človeku duhovne duše. Misel je le produkt, izcedek možganov. ^ en0 besedo: ena sama stvar obstoja ‘n to jo materija.
Kako odgovoriti na to zmoto
Njih zmota je v tem, da samo zanikujejo trditev o Bogu, ne dokazujejo pa ničesar. Vendar je treba nečesa več kot samega namigavanja za uničenje sistema, ki uči nasprotno kot oni. S tem da rečejo, da Boga ni, ga še ne odpravijo. Naj slepec še tako trdi, da sonca ni, sonce -bo še naprej ostalo in svetilo.
Zanikajo tvorni vzrok pojavov, ki jih vidimo, 0 čemer nam pamet in splošno prepričanje ljudi govori drugače kot oni. Po stvareh, ki jih vidimo, moramo sklepati na nek nujni vzrok, nek0 nujno Bitje, ki je ustvarilo bitja, ker vsa bitja ne morejo biti ustvarjena. Začetno Bitje mora biti nujno in to bitje je Bog.
Drug sistem pa je transformizem ali darvinizem. Ta sistem uči, da je bilo v začetku en0 ali več prvotnih bitij, izšlih iz materijo po spontani rod-nji, in iz tega oz. teh prvotnih bitij so nastala po progresivnem razvoju vse rastline, živali in tudi človek. Ta sistem torej uči, da je materija večna in neustvarjena, da se iz nje razvijajo raslinske in živalske .vrste po spontani rodnji in da se slučajno razvijajo vse rastlinske in živalske vrste do človeka brez kakršnegakoli posega božjega v ta razvoj. Ta nauk se imenuje tudi darvinizem po svojem glavnem propa-gatorju, angleškem, zdravniku Darwi-nu. On je učil nastanek človeka po dveh činiteljih:	naravnem izvoru in
boju za obstanek.
Transformizem je očividno napačen. Naravni razum pove, da mora biti prvi vzrok vsega različen od sveta, da dalje neorganska materija ni ne ustvarjena in da čudoviti red, o katerem nam govori zoologija, botanika, paleontolo-gia in biologia, ne more biti učinek slučaja. Nujen je nek osebni urejevalec. Ta osebni urejevalec je Bo,g.
OD VZHODA DO ZAHODA
MSGR. SLIPYI — KARDINAL „IN PECTORE“?
Po poročilih agencije KIPA, postaja v 'Rimu vedno glasneje šepetanje in ugibanje čedalje verjetneje o tem, da bi p. Janez XXIII. v kratkem sklical nov konzistorij. Na tem, zborovanju naj bi papež razglasil pred vso javnostjo imena novih kardinalov, ki sc bili 28. marca I960 imenovani le „in peetore“ (tj., da so za imenovanje vedeli le papež in dotični kardinal le zase). Ob tej priložnosti naj bi papež odlikoval s kardinalsko častjo še nekatere druge cerkvene dostojanstvenike. „Baje“ naj bi bil med kardinali, imenovanimi „in peetore“ tudi msgr. Slipyi.
PRISTNOST PODOB LURŠKE MARIJE
Kmalu bo sto let od kar je bila lurška Marija prvič upodobljena. Za to obletnico skuša posebni odbor vzbuditi med umetniki čim večje zanimanje in tekmovanje, natečaj, kdo bo verne je prenesel in vtisnil v mrtvo snov nebeške poteze Nje, ki se je sama imenovala — Brezmadežno Spočetje. Pri tem naj bi jim bila v pomoč Bernard-nakina poročila in opisovanja-
S tem natečajem žele prireditelji odpraviti iz Lurda vse starinske, neokusne, zlasti pa nepristne kipe in podobe, ki so tako razširjene po Lurdu in verjetno tudi drugje po svetu.
Misel na tako tekmovanje se je porodila med razgovorom, ki ga je imel v Rimu msgr. Theas z rev. Lavrenti-nom med prvim, zasedanjem ves. c. zbora. Po svoji strani pa je rev. Lau-rentin prav sedaj začel pisati „Avtentično zgodovino“ Lurda, potem ko je že prej objavil „Avtentične (pristne) dokumente“, ki so kakorkoli v zvezi z lurškimi dogodki. Zelo važno poglavje v tej „Avtentični zgodovini“ je baje prav poglavje, ki omenja še ne objavjljerji Ilcrnardkin razgovor s kiparjem (Fabisch-vem, avtorjem prvega kipa. Opisanih je dalje še 136 drugih poskusov upodobitve turške Gospe, s katerimi pa Bernardka ni bila nikdar popolnoma zadovoljna.
NOV MODERNI LATINSKI SLOVAR
Dva tisoč novih besed je v zadnji izdaji latinskega slovarja, ki ga je kardinal Bacchi pred kratkim predložil s v-očetu. Novost in pomen slovarja j a v tem, da je imenovani kardinal, ki je tajnik za latinščino že pod tremi papeži, uvedel nove, svojske izraze za predmete, ki jih za časa Rimljanov
sploh še ni bilo, tako npr dvigalo, bar (kavama), vlak oz. avtomobil, ter izraze, ki označujejo sodobne idejne tokove in sisteme, npr. kom.ur.izem, avtomatizacija, kolhozi itd.
Pri sestavljanju tega novega slo-yarja je kard. Bacchi upošteval nasvete m mnenja najboljših poznovavcev latinskega jezika.
procesija po zledenelem jezeru
Prebivalcem mesta Miinsterlingen (Švica) je končno le uspelo priti v mesto Hagnau (Nemčija) po zledenelem Jezeru Konstanca. Čemu? Zato, da so šli lahko po kip sv, Janeza Evangelija, ki je bil že sto triintrideset let v Posesti omenjenega nemškega mesta. Tp kip, gotskega sloga, smejo prenesti v procesiji čez jezero le, kadar to Popolnoma zamrzne, v meddobju pa ostane v enem ali drugem mestu (v Miinsterlingenu oz. v Hagnau). To se Jo prvič zgodilo 17. februarja 1573; od zadnjega prenosa pa je minilo že več ko sto let. Jezero je zadnjikrat popol-n°ma zledenelo namreč 5. februarja 1. 1830, ko so kip odnesli v Hagnau in ga Švicarji niso mogli prenesti nazaj v Münsterlingen do 12. februarja 1963. leta, ko je jezero spet „otrdelo“.
Med procesijo, ki je trajala dve uri ’n pol, so katoličani in protestantje skupaj, molili za svetovni mir in za ^speh vesoljnega cerkvenega zbora.
Sedaj bo kip sv. Janeza Evangelista ostal v Švici toliko časa, dokler ga INem. c> ne bodo mogli priti iskat po „suhem“.
ODNOSI med kat. cerkvijo
IN KANTONOM ZÜRICH
Zakonodajni odbor kantona Zürich (Švica) je dokončno pregledal nov zakon glede odnosov do kat. Cerkve.
Ta zakon 'bo urejal vse bodoče odnose med državo in kat. Cerkvijo. Katoliškim občinam bo omogočal več samostojnosti pred civilnimi oblastmi. Toda v primeru kakršnegakoli trenja, ima še vedno država prednost pred Cerkvijo. Tudi Veliki svet bo še naprej nadzoroval tako katoliško kot evangeljsko Cerkev.
MARIJA NA TURŠKIH POŠTNIH
ZNAMKAH
Glavni poštni urad v Turčiji je izdal novo serijo 4 poštnih znamk, s sliko Marijinega svetišča v Efezu. To je prvi primer, da bi kaka država v svoji veliki večini muslimanska, izdala poštne znamke s krščanskim, motivom.
KONGO IN VATIKAN
Vlada Konga (Leopoldville) je zaprosila Vatikan za vzpostavitev rednih 'diplomatskih 'pdnošajev. Sveta stolica je prošnji takoj in rada ustregla tako, da je v Leopoldville ustanovila apostolsko nunciaturo. Za novega apostolskega nuncija je bil imenovan msgr. Vito Roberti, dosedanji apostolski nuncij v Burundi. Z novim imenovanjem upravlja sedaj obe r.unciaturi: v Leopoldvillu in v Burundi.
PAPEŽEVA POMOČ UNIVERZITETNI
KNJIŽNICI V ALŽIItU
Sv. oče Janez XXIII. je po msgr. Leonu Štefanu Duval, alžirskemu nadškofu, podaril 5000 frankov za obnovo knjižnice alžirske univerze. Ta znesek je papežev osebni dar in kot znak sodelovanja pri preobnovi univerzitetne knjižnice v Aižiru, ki so jo skoraj popolnoma uničili člani OAS 7. junija 1962.
Poleg te denarne pomoči, bo vatikanska knjižnica odstopila novi univerzitetni knjižnici lepo število od svojih pomembnih in cenjenih knjig.
Slovenske
narodne navade ob cerkvenih praznikih in poletnih časih
Tokrat sem dal članku nov naslov. Nekaterih navad se ljudje v tujini ne morejo prav držati. Kje raj dobijo kobile za redno ponavljajoče se štehvanje, kje naj prižigajo na hribih kresove, če hribov ni tisoče kilometrov daleč in kje naj kosijo ir. žanjejo, če je takrat v Argentini zima in ob ličkanju koruze ali ob metju prosa pomlad, pa iprosa še sploh ni? Kar pa se mzire — morda ob drugem čaisu — na tujem le ponavljati, tega naj se pa ljudje le držijo!
Poskusili smo nekoč nekaj običajev le obnoviti. Navade s slovenskega podeželja se ljubljanskim srajcam niso do-padle. Kurent ob pustnem, oranju se je naznosno potil v Argentini, čeprav ni bil popolnoma po ptujsko oblečen; zeleni Jurij je sicer zbudil zanimanje, toda Bele krajine v buenosaireškem predmestju ni in je nekaj manjkalo.
Letos, pa še marsikdaj padejo
BINKOŠTI
v junij, rožnik. Skoraj povsod v Sloveniji je bila navada, da so se na ta praznik ljudje z roso umivali, toda tukaj rose najbrž ne bo, rajši dež. Pri Krškem so cenili roso z zelene detelje, kar je varovalo kožo peg: Na Kranjskem je bila med zvonarji nekakšna navada, da so se potrudili, kdo bo na binkoštni praznik prvi dan zazvonil. V mnogih krajih so hodili z blagoslovljeno vodo kropit polja, tudi vinograde ali postavljat v zemljo križce iz blagoslov-
ljene butare. Ponekod so v noči od sobote na nedeljo nastlali po sobah razne rože, da so prišli nanje „angelčki spat“.
V	vinskih krajih so vino „hladili“, to se pravi vlili so v sod nekaj vode s studenca, Drugod spet so okrasili okna in vrata z lipovimi vejicami, tudi s cvetjem divjega kostanja in akacije, da bo prišel Sv. Duh v ozaljšano hišo, ali so pustili vsaj vrata in okna v to svrho odprta. Mnogokje so obesili nad mizo v ,,hi.ši" lesenega golobčka s papirnatimi krili, podobo Sveteg Duha. Če je tam že visel, so ga vsaj sprašili in očistili.
V	šentjaških hribih so za Binkošti pojedli jezike zaklanih prašičev. V cerkvah so skozi odprtine, skozi katere so na Vnebohod potegnili Zveličarjev kip gor, spustili lesenega ali tudi živega goloba. Znana je šaljivka, da ga je nekje pri Škofji Loki mačka snidla. Poseben praznik je bil ta dan za pastirje, ki so onega, ki je prignal zadnji na pašo, obkladali z žaljivimi priimki. V Beli krajini so kurili poseben binkoštr.i kres. Pastirji so živino okrasili s cvetjem.
Na Goriškem ir, v Benečiji so bili običaji podobni kranjskim.. Na Krasu 6" vmesili testo brez kvasa in so zadevni kruh imenovali kvas Svetega Duha ali binkoštni kvas.
Tudi r,a Štajerskem so blagoslovili polje 2 blagoslovljeno vodo in z lesom cvetnega presenca. Na Murskem polja so v soboto zvečer kurili kres. Pastirji so na praznik zelo pokali z biči; te-
'taj je imel vsak pastir nov „žmic“ za pokanje. Kdor je 'zadnji prignal na pašo, ie bil ..finkoštno lijknja“. Pastirico, ki Je prva prignala, so krstili za lepo Le-bso. Z raznimi norčavimi dejanji so drug drugega ovirali, da ne bi mogel Prignati prvi past. Zaspancem, ki so to jutro zasipali, so dajali na streho ali kam drugam slamnatega „deda“. Umi-vali so Se z roso, ki je padla na pšenico, zato — so pravili —, ker gre ta dan pšenica k maši. Kot na Veliko noč, 80 hodili tudi o Binkoštih prebivavci posameznih vasi v procesijah k maši, kjer jih je pred cerkvijo čakal in blagoslovil župnik. Binkoštna jed pri Ormožu jo hladetina, žolca. Kresovi so tudi na Štajerskem, bili v navadi. — Prekmurju je prav tako bilo v navadi .pokanje z biči, obkladanje zaspancev s koprivami in umivanje z roso, posebno važno za dekleta, da bi ostala bolj čista in nedolžna. Tam se imenujejo binkoštni Prazniki risalski svetki.
Najbolj v časti so Binkošti na Koroškem. V Zilji zasadijo v zemljo mlaj in se vrši v soboto tek k njemu. Kdor Priteče prvi, ta je binkoštni kralj, zadnji pa dobi kakšno smešno ime. Okoli mlaja zažgo potem kres in pokajo z biči. Podobne so navade v Mežiški dolini, kjer dobi zmagovavec v teku tudi Pod mlajem zakopani dar. Zmagovavec ima naslov ,,zuate jajce“, drugi je srebrno jajce, zadnji je pa binkoštni podlog ali binkoštni kvopovc (klopotec). S Pokanem z biči odganjajo zle sile. Povsod so v navadi krasitve vrat in oken 2 lipovimi vejicami, postavljanje pred hišo zelenih vej. Tudi tatermana, iztočno cev studenca, opletejo v venci, da bo voda za živino bolj čista. Pri kropljenju polja sodeluje zlasti mladina. Luknjam, v kruhu pravijo Komšlci Sveti Duh. Umivajo se ponekod z roso s pšenice, drugod z' roso z ovsa. Pastirji zelo
radi ovenčajo s cvetjem in zelenjem živino okrog rogovja. Zaspancem vsaj v Mežiški dolini radi posteljejo s koprivami in se zaspanec imenuje binkoštni čolej ali čolek. Tudi po Koroškem so včasih radi spuščali Sv. Duha v cerkev. Največja posebnost pa je v Ziljski dolini
ŠTEHVANJE
Štehvanje ima v slovenskem narodopisju prav poseben značaj: je edina resna tekma-borba, Malo podoben ji je že tek o Binkoštih v soboto. Ljudstvo smatra štehvanje za spomin na turške boje — primerjaj tudi še živo povest o Mi-klovi Zali —, narodopisci se delijo v dve skupini. Eni ga smatrajo za ostanek starih bojnih iger, drugi pa sodijo, da je ziljski štebeh bil nekoč majsko drevo; barigla, suodeč pa je zamenjala na mlaju obešeno ruto in venec; šteh-vovska dečva da je poosebljeno božan-
Sveti Duh pridi v nas in moč Najvišjega vas varuj grehov Začetna škofova molitev nad birmanci
stvo pomlajene rasti, obredni ples da. rovanje najvišjemu božanstvu. Tudi menijo skoraj vsi, da je v obredu ostanek slovesnega vstopa fantov v moško dobo in deklet v možitveno godnost.
Štehvanje je torej tekma, zbijanje sodčka, barigle, ki jo udarjajo fantje, jezdeči na kobilah. Obred v Bistrici na Zilji se vrši na binkoštno nedeljo. Zjutraj ob osmih se zberejo fantje iz treh združb, s Spodnje in Gornje Bistrice ter iz sosednjega Zahomca. Vsaka združba se imenuje konta. Odkorakajo vsaka s posebno godbo na čelu v četverostopih k sv. maši. Vsako konto vodi vodja; poleg njega nosi en kontar štehvavski krančič, venec iz Žide in umetnih rož, ki ga napravi lanska štehvovska dečva; drug kontar nosi Štefan vina, Štefan je okrašen z migelco: srebrno struno s trakci. Ta „velka meša“ se začne ob desetih. Po maši blagoslovi duhovnik vino in ga tudi prvi pokusi. Konte ostanejo potem na prostem pred cer. kvijo, da zazvoni poldan, ko zmolijo angelsko čaščenje in zapojo koral:
Zakaj bi jes kristjan na biv,
ko sem enco per svete meše biv.
Tam sem bidiu Ježeša
ino njegovo Mater žalostno.
Skoraj v vseh ziljskih cerkvah so kipi Pieta, na katere se najbrž nanašata zadnji dve vrsti. Nato zaigra godba, kontarji pa popijejo blagoslovljeno vino. Zapojejo še več narodnih pesmi in nato odkorakajo konte vsaka pod svojo domačo lipo, spremljane od svojih sodomačinov. Fantje kontarji in dečve, ki bdo pri štehvanju in poznejšem plesu, reju, sodelovale, so oblečeni v svoje slikovite ziljske narodne noše. V Spodnji in Gornji Bistrici se vrši štehvanje istočasno, dasi sta dejansko en sam kraj, le dvodelen; menda je isti dan
štehvanje tudi v Zahomcu, ki spada sicer v drugo faro, ,pa imajo ljudje bliže v cerkev v Bistrico.
Me’ tem, ko so bili fantje pri sv. maši, so ženske ocirale (okrasile) šteh-vovske kobile, ki jim pravijo, pincgau-kam, ziljske more. Dečve, ki sodelujejo, morajo biti frei (proste), t. j. nedolžne; katera ima nezakonskega otroka, sodeluje pleše lahko šele naslednji dan, na binkoštni ponedeljek, hkrati z omoženi-mi ženami.
Fantje prevzamejo svoje more. Sedel ne smejo imeti, le žamlje, koc, za-gurtan (opasan) z opasuoenco. Prav tako niso dovoljene ostroge in stremena, dovoljena je sicer, a ne zaželjena brzda, štehvovci odložijo suknjiče in klobuke in imajo potem na glavi samo osmrtnice, kape s cofom, v katerih jih v slučaju smrti tudi pozneje pokopljejo. V levicah držijo šibe, v desnicah (samo desničarji lahko štehvajo, levičarji ne) pa debelo, ok. GO cm dolgo železno palico z debelejšim ročajem in koničastim drugim koncem, kuvlečem.
Godba zaigra. Včasih je bila sestavljena iz gosli, (ev. dveh), ev. klarineta, dud, čembale in basa, dandanes so te godbe navadne godbe na pihala. Zlasti starejši moški stojijo v bližini, ker jih najbolj zanima spuščanje, zajezd. Mladina se podaja rajši na cilj, oddaljen navkreber 200—250 m, kjer stoji šte-beh, precej debel kol, visok 3 m, od katerih je kakega pol metra vkopanega v zemljo. Zgoraj je štebeh nekoliko zožen. Na zoženi del je poveznjena ba-riglica, tudi suodeč imenovana, 45 cm visoka in 35 cm široka. Dve dogi sta iz trdega lesa, ostale iz mehkega, obite z devetimi obroči (obranči) v treh pasovih. Dn0 in pokrov bariglice imata okrogli lini, s katerimi je bariglica na-
r°be poveznjena na zoženi vrh štebha.
štebha stojijo starejši mož in šteh-Voyska dečva z družicama. Le-te izbe-rejo dečve izmed zrelejših in pamet-nejših sodeklet. Štehovovska dečva drži na cinastim talirju (krožniku) štehvov-®ki kranclč. Oni mož je nekak izvede. ^ec> ki bo s štehvovsko dečvo in dru-Zlcama sodil in prisodil zmago.
Godba zaigra štehvovski galop in Prvi zdirja navkreber k štebhu lanski Štehvovski mojster, za njim pa ostali štehvovci. Morajo jezditi levo mimo Štebha in s želeno palico, štebharjem, Udariti po bariglici. Namen je barigli-Co sesuti, da obranči odpadejo. Seveda ui prvi udarec že odločilen, kajti stvar ui tako enostavna. V galopu je težko dobr0 zadeti (trefiti), bariglica je trd-na- Treba je objezd ponoviti, navadno Petkrat, dokler se bariglica ne sesuje.
A zdaj je treba še v enakem diru poloviti obranče, ki jih drži v roki mož-izvedenec. Ko je tudi to končano, mož-izvedenec in dečva z družicama odločijo, kdo je letošnji mojster, čiere duob-re in fest udare jen raj ta (jezdi). V na-daljnih ježah morajo štehvovci kranclč ujeti in mož-izvedenec, ki ga je od deč-ve prevzel in ga drži v roki, ima precej posla, da ga slabšim odmakne in poda zmagovavcu. Zmagovavca navzoči navdušeno pozdravljajo. Nato odjezdi zma-govavec pred gostilno, kjer vsi razjez-dijo in izročijo more dečvam, ki jih odvedejo na domove, štehvovci spet pojejo pod lipo ljudske pesmi, dokler se dečve ne vrnejo.
Ko pridejo dečve nazaj, se začne sveti ali visoče rej, ples, peibe (prvi) rej pod lipo. Vsi naslednji reji — vršijo sc šele po žetvi — so nizki (obi-
Telovski procesiji st stavimo pri štirih ol-tarjih, kjer je blagoslov z Najsvetejšim
čajni). Rejeouci zapojejo spet koralni spev. Kot prej pred cerkvijo, novi šteh-vovski mojster navzočim napije, fantje — štehvovci si zberejo vsak svojo deč-vo in korakajo z njimi paroma v krogu okrog. Fantje pojejo:
Bueh nam dej te duober čas, de perbe rej začeli smo.
Tuer je z Buegen, Bueh je ž njim, sam. Ježeš je Marijen sin.
Godba zaigra medigro, potem preidejo vsi prej korakajoči v obredni ples, neke vrste polko. Po končanem rajanju gredo spet paroma v korak in fantje zapojejo naslednjo kitico in tako naprej. Kitice so deloma nabožne, deloma posvetne vsebine, neenotne tudi po napevu, deloma zelo spominjajoče na belokranjske jurijevske popovske. Ko sta pesem in ples končana, gredo gele domov k juižini in se po južini vrnejo, da nadaljujejo z nizkim rejem. Naslednji dan pa rejejo lahko tudi možje, žene in dekleta, ki nis° več „frei“.
Svojčas so drugi dan pričeli z mašo za rajne in s kropljenjem grobov. V drugih krajih Ziljske doline imajo steh-vanje ob drugih priložnostih, ob cerkvenih žegnanjih. To poročilo sem napisal v sedanjem, času, ker se štehva-nje še vedno vrši; o lanskem je prispelo v Argentino posebno poročilo.
Važen je za nas posebno verski moment: sv. maša, pobožne pesmi, moralni ukrepi: prednost nedolžnih dečev. Velik je tudi nacionalni moment. V prvi avstrijski republiki, po prvi svetovni vojni, je prišel gledat štehvanjc državni predsednik dr. Heinisch z več ministri. Spremljevavci so želeli, naj bi kaj nemškega zapeli, pa so to odklonili, češ da so slovenska besedila za štehvanja prav tako bistvena kot dejanja sama.
TELOVO
Na Koroškem pravijo prazniku pranganje. Za procesijo postavijo pred hišo navadno dva manjša mlajčka, na katerih mestih tudi visoke mlaje z lesenim petelinom na vrhu, pod vrhom pa dve prekrižani leseni sablji. Mežnarji pokajo. V sprevodu nosijo različne predmete, tako nekje leseno volovsko vprego in plug. Na Zilji postavijo pred hišo na mizo hleb kruha. Z vej, ki so zataknjene ob poti, po kateri se vije procesija, odlomijo manjše vejice, češ da jih je blagoslovil Zveličar, ko je šel mimo. Uporabijo jih potem — kako* cvetne butare — zoper hudo uro in z® kadilo, če oboli pri hiši človek ali žival. Imajo na Koroškem tudi posebne telovske krape ali nudelje za kosilo.
Tudi drugod po Slovenskem so vedno radi smukali z vej, ki so bile zataknjene ob poti, po kateri je šla procesija, listje in popke. Po večini so bile to brezove veje, tudi bukve in podobno. To zelenje so potem, žgali zoper hudo uro, ga zatikali in potresali P° polju, ga devali za podboje hlevskih vrat, polagali na grobove rajnih in kadili z njim bolnim. Ponekod so telov-sko procesijo ponavljali še naslednjo nedeljo, tudi večkrat.
V Prekmurju pravijo prazniku Veliko Telovo, na Vipavskem sc je imenovala procesija obnašanje, na Gorenjskem. in sploh na Kranjskem rečejo svetem Telesu“ ali „o božjem Telesu“-Tu so bili poleg vej zelo v navadi tudi visoki mlaji. Zelo znan je bil tudi te' lovski pušeljc iz travniških rož, ki 30 ga nosila za procesijo dekleta in potem posušila v podobne namene ko1 drugod osmukano listje z obcestnih ve).
Praznovanje praznika in uredite' procesije sta seveda cerkvena zadeva in so ljudski običaji drugotnega pome'
SVETNIŠKI GODOVI DO KRESA
Sv. Medard, 8. rožnika, je bil važen Zavetnik koscem, zlasti pa vremenski Prerok. če je na Medardov dan deže-valo, je veljala vera, da bo še štiride-s6t dni padal dež. — Sv. Primož, 9. rož-J^ka, so častili zlasti pri njegovi cer-nad Kamnikom. Tam so blagoslo-vili veliko posodo ajde, iz katere so ljudje zajemali zrnje, katero so potem Pomešali med semensko ajdo. Zato je Pu pozneje, v jeseni, cerkovnik v oko-**ci pobiral tudi ajdovo bero. — Sv. '•d' 15, rožnika, je bil priprošnjik zo-Per bolezni na očeh, ponekod tudi pa-lt'°n za raZno živino, zoper rastlinske Rastke in priprošnjik zoper neko živ-tno bolezen, ki so ji rekli sv. Vida Ples. Zlasti pa je bil sveti Vid češenj SlK ker so 'bile takrat nojbolj zrele, a ^ež za sv. Vida ni bil nič kaj prida. ® sv. Vidu je dan nekako najdaljši in t° so praznovali tako, da ponekod niso n*č delali, — Sv. Ahacij, 22. rožnika, ju bil poleg sv. Jožefa kranjski dežel-n* Patron. Na njegov god sta bila na Kranjskem dva važna zgodovinska dogodka. L. 1508 so v Idriji odkrili žile živega srebra, 1. 1593 je bila pa velika kranjska zmaga pod Andrejem Turja-
na- 'Vendar ne moremo mimo narodnih n°š, ki se razven pri ziljskem štehva-nju pri nobeni drugi priložnosti niso tako dolgo ohranile kot prav pri telov-Cih procesijah. Na štajerskem že dol-6° niso bile drugače v rabi kot samo zu Telovo in prav ta praznik je Štajerce noše takorekoč rešil pozabljenja. Zelo upoštevane so bile tudi v Beli Krajini in do zadnjega v Radečah pri Kranjski gori pa še kje.
škim in Adamom Ravbarjem nad Turki pri Sisku. Zato so prezidali turjaški grofje cerkev na Ločniku pri Turjaku Materi božji in sv. Ahacu na čast in je to postala znana romorska cerkev, kjer so se na Ahacovo nedeljo vršile velike slovesnosti. Na Ahčevo nedeljo se vrši z veselim mladinskim življenjem tudi tretje dejanje Finžgar, jevega Divjega lovca.
SV. JANEZ KRSTNIK
Na ta praznik so zlasti upoštevane cvetice kresnice. V mnogih krajih pravijo kresnice velikim marjeticam, ki jim bomo mi rekli kar marjetice, drugod pa veliki gozdni cvetici, katere cvetje raste v obliki smrekovih vej in te bomo imenovali kresnice. Dvoje je za Sentjanževo značilno: nabiranje in trošenje cvetja in rastlin, potem pa kurjenje kresa. Kres je po dr, Turnšku znan pri vseh indoevropskih narodih od Indije do Atlantika, a mi vemo, da so ga evropski izseljenci -zanesli tudi čez Atlantik. Tukaj v Argentini ga kurijo za sv. Petra in Pavla, v Buenos Airesu kar na križiščih predmestnih ulic. Ne bomo se motili, če si ga predstavljamo tudi vzhodno od Indije. Omenili sm.o ga v Sloveniji že o Veliki noči, poznajo ga tudi na Jurijevo, celo o sv, Vidu, a najbolj razširjen je šentjanžev kres. Kurili so ga še ob posebnih priložnostih, tako ob dr. Koroščevi šestdesetletnici; zelo se je razširil tudi pred godom sv. ‘Cirila in Metoda.
KRANJSKE NAVADE
Na Kranjskem pravijo, da se o Kresi dan obesi. Dan pred godom sv, Ja-
neza Krstnika naberejo ljudje marjetic in kresnic in cvetoče praproti. Te rastline posujejo po hiši, deloma zato, da bo sveti Janez lahko ponoči spal na njih, deloma pa za to, da ne bodo prišle kače v hišo. Na Dolenjskem je treba izruvati praprot s korenino, ker je sv. Janez tudi korenine jedel. Na polje so nosili šibe s cvetne butare in ga poškropili z blagoslovljeno vodo. Cvetni šibi so pritaknili šentjanževo cvetko. Vence iz marjetic in drugih cvetk so obesili tudi na hišna vrata in okna in jih metali na streho, da ne bi strela udarila vanjo. Na predvečer so in gotovo še zagorijo po gričih mogočni kresovi. Marsikje so postavili na sredo grmade mlaj, okrašen s pisanimi trakovi. Kresovanje je spremljalo vedno petje, vriskanje in smeh. Pri ognju se je zbirala vsa okolica. Staro in mlado. Na Ižanskem so prinesla dekleta s seboj hubadovca, ga osmodila in potem doma otepala z njim prešiče, da niso oboleli. Drugod so nosili domov pepel od kresa, da so ga posuli po repi, zato da je potem niso Ibolhe pobrale. V nekaterih krajih so radi poudarjali, da kurijo kres prav sv. Janezu v čast. Mnogokje so bila v navadi kresna kolesca iz bukovega ali jelovega lesa, da so jih lučali po hribu navzdol. Pri Litiji so pravili, da bo tisti, ki na kresno noč obleko narobe obleče, videl čarovnice. Prav tako je bila znana vera, da komur sc naspe v škornje praprotno seme, bo slišal živali govoriti. Kresnim rožam so pripisovali svojčas zdravilno moč, zlasti so bile dobre za otroke, ki so močili posteljo. Na Dolenjskem je bila v navadi boljša večerja, imenovana kresovanje. Kres je bil okrog Ribnice bolj fantovska zadeva, ki so ga dekleta opazovala le iz razdalje. Marsikje so bili ta dan sprejeti mlajši fantje med fantovsko družbo. Vsekakor so
morali ravno fantje skakati čez kres. — Na Notranjskem je bilo v kresovih zelo priljubljeno brinje, ki je nekako svet les. 'V Rovtah so ob kresu spuščali dol po bregu kresna kolesa, ki niso bila okovana in so bila brez špic-Pomagala naj bi soncu, da ne bi zdaj, ko je dan najdaljši, zastalo. — N» Gorenjskem so dajali pod vzglavje tri žitne klase z različnimi nameni, kdor je pač takšnega ali drugačnega potegnil. V Tržiču so dekleta šopke poljskega cvetja tudi prodajala. V Železnikih so fantje nastavljali mlaj najprej pod okna deklet, ki so nanj spuščala vence kresnih rož, nakar so mlaj imenovali rožo in ga posadili sredi kresne grmade. Zlasti so se postavljali planšarji, ki so s kresovi visoko v planinah pozdravljali domače v dolini. V Cerkljah se je dekle, ki je preskočilo kres, še tisto leto poročilo. Okrog Kranjske gore so metali pri kresu goreče ploščice, šibe, v dolino. To noč je bilo mogoče izkopati zaklad, a kopalec je moral biti v milosti božji, sicer je imel opraviti z vragom. Kresno noč so imele moŠ tudi copernice, zato so prignali še pred mrakom živino domov s paše; rogove so ji okrasili s posebno rožo, imenovano „copernica“. Kdor je nosil praprotno seme, je razumel živali, a moral je še tisto leto umreti.
PO PRIMORSKEM
Na Primorskem so spletali vence, jih obešali na hiše in verovali, da jih hodi ponoči župnik blagoslavljat. Dekleta so metala te vence na streho in če so gori obstali, so se še isto leto poročila. Ostanke cvetja so potresaü okoli hiš, da ne bi prišli modrasi. ^ Brdih so na sv. Ivana postavljali na hišna okna volno, da je bila hiša varna pred molji. Okoli orehovih dreves s°
Navezali slamo, da bi orehi ne bili piskavi Na Beneškem so spravljali šop-6 in vence sv. Ivana zoper hudo uro. so zakurili Primorci kres, so zmo-'11 najprej angelovo češčenje in odpeli iarijino pesem. Zelo m.nogo so dali na t0> v katero smer je pihal kresov pla-nien. V kresni noči so v slovenski Istri *el° zvonili, da ne bi prišle čarovnice, ^a^ Kobaridskem so imenovali goreče Ploščice fagefee, na Bovškem, pa šibre. uEasli utrinki varujejo dom pred ognjem. 'Na Bovškem so gonili čez dogo-rcvajoči kres živino, da bi jo obvarovali pred boleznijo. Včasih je bil sv. van na Goriškem dan mrtvih. V Benečiji hitijo zjutraj bosi v travo. Tam majo o sv. Ivanu narodni ples na ber-Jarjih, ki ga tudi Furlani imenujejo Sclavo. Jc» nekakšno kolo, zelo lepo.
ŠTAJERSKA
Na štajerskem natrgajo kresnih Cv,etic toliko, da je za vsakega družin-&lcega člana ena, in jih nataknejo na nkna. Včasih so s tem cvetjem vede-V®Vali: oveneli cveti so pomenili smrt. (oze ivanjščice so zdravilo za tistega, se boji groma. Kres je zbirališče Veselja, ohranjene so tudi zanimive kresne pesmi. V prejšnjem stoletju so tudi polivali z vodo, kar je pomenilo tudi nadaljno usodo za dekleta, ^Insti za tista, ki so se skoro poročila, ktare pravljice so govorile o nekih kresnikih, duhovih, ki so jih s svojim Pntjem mečile kresnice, ki jih pa dan-nanes menda ni več. Pač pa so prire-•jnli v nedeljo po sv. Janezu na Šta-Jnrskem kresna goščevanja. Ponekod okrog Ptuja so nosili rože k blagoslovi te rože so bile zdravilne za ljudi ln živino. — V Prekmurju so sv. Ja-n°ša ICrstitelja zelo častili. Nabirali so r°že, ki s0 jih metali v kres. Dekleta
so se opasovala s praprotjo, da bi znala bolje žeti. šentjanževe rože so bile dobre tudi za lažji porod, še več podobnih ver in vraž je znanih.
BELA KRAJINA
Bela Krajina ima ‘morda najlepše kresne navade. Tam se imenuje ta dan Ivanje. Trganje ivanjskih rož, spletanje vencev, opletanje živine, vera v čarodejno moč rastlin, metanje rož na streho itd. so pač variante običajev drugod po slovenski zemlji. Kresove kurijo po hribih, posebno tam, kjer se pota 'križajo. Ko so prižgali ogenj, so zmolili včasih nekaj očenašev, nato pa peli in plesali kolo. Tudi metanje kolesc je bilo v navadi. Ivanjske pesmi so zelo lepe, pobožne in svetne. Vodilno vlogo pri kresovanju so imele kresnice. Kresnice vabijo h kresu, posebno mladeniča Ivana, da bi na ogenj nalagal in venčec vil, pa tudi zaradi lado-vanja. Po kresu gredo kresnice namreč-
ladat sv. Ivanu, da bo dal dobro letino. Včasih so hodile v to svrho kresnice okrog po vinogradih in po polju, zdaj hodijo pač le po hišah. Pojejo Ves čas in ne smejo nič govoriti. Hodijo zdaj same ali jih še spremlja kdo, da bi jih obvaroval tistega, ki bi jih hotel motiti. Obleka kresnic je bila včasih vsa bela. Bile so torej nekakšne svečenice.
V	hišah dobijo kakšen dar za prepevanje, pa če ga ni, tudi kaj zapretijo. Po obhodu so se kresnice zbrale na domu tiste, ki so ji nadale naslov neveste in so tam priredile gostijo, ki ima ime ivanjska svatba. V zadnjem času so jo prirejale v nedeljo po Ivanjem. Vedeževanje je bilo ta dan v Beli krajini zelo razširjeno.
KOROŠKA
Na Koroškem so podobni lepi običaji. V Zilji zatikajo marjetice za duri in posujejo jisbo in vežo z njimi. Zelo upoštevano je tudi cvetje bele praproti.
V	Podjuni si sestavijo šopke iz raznih rož. Dekleta težko čakajo, da jih pokliče zvonjenje domov, nakar pohitijo in okrase hišo in se vrnejo, še preden zvon utihne, zdaj na kresovanje. Kresovanje je povsod zelo veličastno. V Zilji vsade sredi grmade visok drog, zgoraj okrašen s cvetjem in trakovi. V Rožu mora ponekod zažgati kres mlada, nedolžna deklica. Ponekod so bili včasih posebni dekliški in posebni fantovski kresovi. Pri dekliških so dekleta zelo lepo prepevala. S koroškega kresovanja je po vsej Sloveniji znana tista pesem:
Sijaj, sijaj, sončece, oj sonce rumeno! Kako bom. sjalo, sonce, k’ sem vedno
žalostno.
Ta dvogovor med kresovalci in soncem naj bi bil spomin na poganske čase, ko je sonce veljalo za neke vrste bo-
žanstvo ali za nebeškega junaka. D" pričano je, da so bile v Rožu svojčas tudi posebne kresnice, ki so zelo prepevale. Še danes pravijo, da je trojno petje najlepše: glas žegnanih zvonov, glas drobnih ptičkov in glas čistih devic — kresnic.
Zlasti v Zilji imajo posebno igro: metanje šib. Nekaj podobnega snV> omenili že iz drugih krajev, šibe so štirioglate bukove iveri, ki se s posebno pripravo spuščajo goreče po brege navzdol; spremljajo jih glasne želje-Prve šibe se odpremijo sv. Janezu in Mariji, nadaljnje zlasti dekletom.
Kresna žerjavica pomaga pred boleznijo in nesrečo. V prejšnjih časih so fantje kotalii po bregu žareče kolo-Bili so tudi slikoviti kresovi, ki so plavali po vodi, po Dravi.
Tudi na Koroškem je kresna noč polna čarobnih skrivnosti:	praprotno
seme dela človeka nevidnega ali ®n daje videti svojo bodočnost. Tudi drugačne čarovnije so vsaj v ljudskem spominu, tako vlivanje svinca (na Kranjskem, na drugi sv. večer!), vedeževanje iz čebule in iz češnja, govor živali, kopanje zakladov itd. Delo n8 Koroškem ta dan navadno počiva.
Po sv. Janezu Krstniku je pomemben v tem mesecu zlasti še praznik sv. Petra in Pavla (29. rožnika). P° ljudskem, mnenju je dan nevaren z£l razne nesreče. Prvaka apostolov sta tudi važna vremenska preroka in Pr‘" prošnjika za zadnjo uro.
M. MAROLT
KATOLIČANI V ANGLIJI
Katoliški letopis za leto 1963 poroča. da je trenutno v Angliji in GaleSu
3.726.500	katoličanov, in tako jih je z8
66.500	več kot leta 1962.
Primorske vesti
Kulturni večer v kat. domu
V nedeljo, 10. marca nas je zopet razveselil g. Vinko Zaletel s svojimi le-Pimi slikama. Tokrat nas je povedel v flajvečjo južnoameriško državo, v Brazi-lijo. V prvem delu smo videli glavna fr'Eßta te države, v 'drugem pa nas je Povedel v pragozd med nasade kave in južnega sadja, med kače in krokodile, Večer je organiziralo SKPD. G. Zale-
je imel predavanja s slikami še v Doberdobu in v števerjanu.
vzgojni tečaj v gorici
Od 12. do 17. marca se je vršil v Prostorih Kat. doma v Gorici vzgojni točaj za slovensko mladino, ki ga je organizirala Zveza slov. kat. prosvete. Tečaj je obsegal predavanja, ki so se pršila od torka pa do petka vsak večer, z zaključkom v nedeljo popoldne v veliki dvorani Kat. doma. Predavanja eta vodila dr. Maks šah in msgr. Loj-Ze Škerl iz Trsta, oba dobra poznavav. ca mladine. Udeležba je bila zelo dobra, slasti so se dobro odrezali fantje in dekleta iz okoliških vasi.
Doberdob
Na praznik sv. Jožefa so v Dober-‘lobski cerkvi slovesno blagoslovili novo «liko sv. Jožefa Delavca in sv. Ane. Klugoslov je izvršil starosta goriških duhovnikov msgr. Alojzij Novak, slavnostni ‘govor pa je imel g. Mirko Ma-z°ra, šempolajski župnik. Obe podobi je narisala znana goriška umetnica Krna Galli.
UORIšKI NADŠKOF MED ŠOLARJI,
PROFESORJI IN DELAVCI
Goriški nadškof je v postu začel z Vrsto srečanj in obiskov, ki imajo vsi "umen pripraviti vernike vseh slojev na
Veliko noč. Najprvo se je srečal z vsemi šolarji in dijaki .goriškega mesta. Prišli so polnoštevilno tudi dijaki slovenskih šol. Zanje je imel sv. mašo in govor. V cerkvi sv. Karla se je nato srečal s profesorji srednjih šol. Sedaj nadaljuje svoje obiske po vseh večjih delavnicah in tovarnah ter veletrgovinah. Povsod za delavce mašuje in drži primeren govor.
BLAGOSLOVITEV NOVIH
PROSTOROV SLOV. KATOLIŠKE
PROSVETE V TRSTU
V	nedeljo, 10. marca so v Trstu v ulici Donizetti slovesno in uradno odprli nove prostore Slovenske kat, prosvete. Blagoslovitev je izvršil tržaški nadškof msgr. Santin, navzoči pa so bili še drugi predstavniki oblasti, vladni komisar dr. Maizza, 'župan dr. Franzil ter druge osebnosti. Glavni poudarek pa je slovesnosti dala naša mladina, ki se je res številno zbrala v novih prostorih.
USTANOVLJENA ZVEZA
CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
NA TRŽAŠKEM
V	nedeljo, 17. marca so se zbrali pevovodje in organisti vseh tržaških zborov in soglasno odobrili zamisel, da se zbori povežejo v Zvezo. Na ustanovnem občnem zboru je dr. Zorko H a rej pojasnil potrebo Zveze. Zveza ibo pomagala zboljšati cerkvene zbore. Trudila se bo za šolanje novih pevovodij in organistov, gojila družabnost med pevci, organizirala skupne nastope in tekmovanja, skrbela za notni material in podobno. Skrbela bo tudi za narodno petje in sledila razvoju cerkvenega petja v Sloveniji. Prisotni so izvolili prvi odbor nove Zveze in sicer: dr. Harcja, dr. Mamolo, prof. Zupančičevo, prof. Slam-movo, g. M. Živca, g. D. Petarosa in g. P. Fonda
Veslanje je naporno
Naravnost mrzimo ovire. V svojem skrivnem malem katekizmu imenujemo dobro to, kar nam služi, in slabo kar nam nasprotuje. Vsako nasprotovanje nas jezi; diktatorji ga zatrejo, če ga le morejo, ker jih nadleguje. Žebelj v čevlju, upornega osla, človeka, ki nam trdovratno ugovarja, led na cesti, vžigalnik, ki noče vžgati, vse imamo za sovražnike.
Gospod. Ti si nas pa s svojimi besedami in s svojim zgledom učil, ne jeziti se na težave. Niso vedno škodljive, nasprotno, često so tisti, ki nam kljubujejo in nam nočejo prikimati, naši najboljši dobrotniki. Tvoji apostoli so trdo delali, ko so z vesli poganjali svojo ladjico. Veter jim je hudo nagajal, nasproti jim pihal, pravi evangelij. Tudi voda se je upirala pritisku vesel, pa prav ta upor je bil v resnici sodelovanje. če se voda ne upira pritisku vesel, nikamor ne prideš. Samo zato, ker se voda protivi, se je mogoče opreti na njen upor in čoln more napredovati. Če bi se pa hitro prilagodila, bi ostali na mestu. In če bi se jadra ne uprla vetru, bi se jadrnica ne bi premaknila.
Gospod, to je nekaj osnovnega, elementarnega, in najbrž zaradi tega na to stalno pozabljamo. Vse Tvoje odrešilno delo je bilo neizmeren napor sovražnim silam.. Naše bogoslužje ga naravnost opisuje kot borbo na življenje in smrt. Zato mi mrzi, če se mi predstavlja Tvoje trpljenje kot lepa idila in se mi opisuje m.olitev, ta resnična preprosta krščanska molitev kot neka osladna slaščica. Pa je pogosto suha kot
star les in se mora boriti z zahrbtnim spancem. Pot si moramo odpreti skozi cel gozd nasprotovanj. Stvari navadno niso v skladu z našimi načrti in celo naša lastna volja se upira našim najlepšim. zamislim. Ko hočemo preudarjati, se telo bori z utrujenostjo, ali nas začne boleti zob in vsi naši visoki načrti propadejo.
Dokler si izgovarjal besede stvarjenja, je bilo vse samo zmagoslavje, Bodi luč, in bila je luč; umakni se morje, in prikazala se je suha zemlja. Toda, ko si Ti, sam Vsemogočni, moral zagotoviti sodelovanje človeka še bolje, ko si postal človek, si 'zadel na ovire na vsak korak svoje poti. še nisem mogel doumeti do dna tega čudovitega nauka Boga samega, ki se bori s težavami-Pa je vendar nauk Tvojega trpjenja, ki si ga šepetal v srce ponižni redovnici v Paray-le-Monial.
Če bi hoteli mene poslušati, bi potekala življenje v neprestanih odlokih za odpravo katerekoli ovire mojih želja, vsaj mojih dobrih namenov. Ker pa so vsi ti preveč odločni ukazi navadno malo smešni, jih rad prikrijem v pobožne tožbe in si domišljam» da sem tako pospešil Tvoje delo. Npr.: če bi bili otroci bolj modri, če bi bili učenci bolj marljivi, če bi samopašn' bili bolj umerjeni, če bi se neverniki spreobrnili, če bi bili dobri manj neumni in če bi se hudobni poboljšali! Tako naštevam te svoje tožbe kot otroci potresa jo cvetje pri procesiji, Pa ,se še nedolžno čudim, zakaj nič ne zaležejo. So več kot neplodne, strupene s o, ker me navajajo k lenobi. Hinavske oblike bega so. Preden nameravamo odstraniti ovire in zlomiti upor, moram0 najprej poskušati odpraviti njih skriven vzrok. Bo verjetno v govornik0’ kadar poslušavci vsi prek dremljejo-Ali v učitelju, če učenci na splošno n®
80 elujejo. Spremeniti bosta morala svoj ^ačin govora, učenja. Tudi dandanes je ahko pripisovati odklonilne odgovore <r- odpor celih množic, ki jih imenuje-1110 narode, katere je treba spreobrniti, ne vem. kakšni slabi volji in čakati na milost, kakor čakamo na železniškem Prelazu vlak. Tudi temu je treba od-iti nek razlog, zakaj nesmisel ne ob-8 °Ja nikjer; celo blaznosti mora naša Pamet najti vzrok.
Zdravniki sveta sim, Na dan svojega vnebohoda si nam to izrečno pove-aL Zdravniki v težkih slučajih ne tar-Paju, Ne pravijo mrtvoudnemu: Ne bi P'ogei vendar vsaj shoditi? Ampak, da 0imejo neuspehu zdravljenja, predejo vse reakcije našega tako zamo-anega organizma, pridno poizveduje-odkod odpor in njihovo zdravljenje 111 nikaka odredba, ampak prilagoditev.
Tvoje odrešenje je v celoti gledano ^jPaga ovir, brez greha ne bi imeli ne riža ne Cerkve. Tudi Ti si poznal ži-®v odpor med gorečniki postave in Jadrni, ki jim je blagostanje vse. Mo-^1^ si vdreti vrata in streti verige, Ti ecni, si moral računati s časom. — še morete razumeti, si dejal apostolom ^7 in sprejeti zamudo razvoja. Zakaj 1 potem smel jaz zahtevati zase, če-8ar ni zahteval moj Odrešenik v svojo ®rist? Do nolbene zmage nimam pra-V*Ce> nobenega zmagoslavja nisem ^Pravičen zahtevati. Ti sam si dopustil, a 6o Ti pri Tvojem delu očitali polomijo. Celo resnica o peklu nas spominja pri vsej svoji strašni gotovosti, da morejo nekatere Tvoje stvari za-^ndn0 zavreči. Tvoje delo moram na-aijevati, pa ne kot slaven čudodelnik. ampak ponižno, vztrajati kljub vsem ^aprestanim napadom in se truditi, da Povečam težav. Največja neumnost 1 'bila jeziti ali pohujševati se nad °virami. na katere zadevam in omeje-
vati se na obsojanje tistih, ki se nočejo podrediti mojim navodilom.
Bil si Gospod neviht. Z eno samo besedo si pomiril razpenjene valove onega malega galilejskega jezera. Ko pa so se Tvoji apostoli. Tvoje ukaze spolnjujoč trudili v ladjici, jim nisi olajšal napora in si dopustil, da je pihal nasproten veter. Moja kratka pamet vidi v tem neko neskladnost in pomanjkanje tehnike. Jaz bi uredil stvari drugače, da bi z manjšim naporom dosegel boljši uspeh. Tako rad mislim, da je popolnost vedno v najmanjšem naporu, in da je lahkota vedno nekaj dobrega. Zelo težko je doumeti Tvojo modrost. Križ mojega odrešenja ni znamenje lahkega zmagoslavja in kaj malo si se trudil, da bi samemu sebi prihranil težave.
(Po Pierre Charles S. J. — B. K.)
Slap Peričnilc
Quo vadiš ?
321.
• • prav do šotora, kjer je Neron rr.ed tem gostil dvorjane in vestalke, 'lam so pili vino, se norčevali, šepetali Vestinim svečenicam na uho čudne besede ter se veselili v pričakovanju novih krvavih prizorov.
322.
Med žrtvami na križu je bil tudi Krisp. Ko je že visel, je obrnil svoj strogi, strastni obraz k onim, ki so še čakali, da jih bodo pribili, ter jim govoril:
„Odprto nebo vidim a vidim tudi odprto brezno. Zahvalite Odrešenika, da vam je dovolil umreti tako, kakor je umrl on. Bojte sc sodbe, kajti dan jeze prihaja. ..“
323.
,,Ne dan sodbe in jeze, temveč dan usmiljenja, odrešenja in sreče, zakaj Kristus vas bo objel in vas posadil na svojo desnico. Upajte, kajti ne bo se odpira pred vami,“ je ustavil Krispa močan, miren in slovesen glas, prihajajoč iz sredine bližnjih vrst gledalcev. Vsi v areni celo oni na križih so obrnili obraze tja. človek, ki je govoril, pa je zdaj stopil k ograji ter jih začel
blagoslavljati z znamenjem križa. Bil je apostol Pavel.
324.
Križi s pribitimi kristjani so stali po areni kakor gozd, v katerem, na drevju vise trupla. Na križe in na glave mučenikov je sijalo sonce. Gneča križev je bila tolika, da so se sužnji komaj gibali med njimi. Ob robu arene so visele po večini ženske. Nobena žrtev še ni bila mrtva. Nobeden od križanih ni jokal ali prosil usmiljenja. Nekateri so imeli glave sklonjene na rame, drugi so obračali oči k nebu in tiho pregibali ustnice. V tem strašnem gozdu križev in v pošastnem molku je bilo nekaj strahotnega, da so gledalci nemo strmeli in niso vedeli, kaj bi.
325.
Krisp je visel prav nasproti Neronovemu odru. Nenadno je odprl oči ter začel divje gledati cesarja. Bil je tak, da so ga dvorjani zapazili ter začeli
še
Pctati. INazadnje je celo Neron nasta-na oko svoj smaragd in ga pogledal. ^r'sP je zganil roko, kakor da jo hoče °dtrgati s križa, potem, je začel na-®erjjati prsi in mrtvaško tišino je pretrdi njegov strašni krik:
vGorje ti, morilec lastne matere, ^°rjc! Gorje ti. morilec lastne žene in ^ata, gorje ti, antikrist! Brezno se od-Pira pred teboj in smrt stega svojo ro-v° Po tebi. Gorje ti, živi mrtvec, zakaj ^nl boš v grozi in boš obsojen vekomaj!«
Ob tej strašni žalitvi si nihče ni uPai niti dihati. Neron se je zdrznil in s|naragd mu je padel iz rok. Ker Krisp 1 mogel odtrgati pribite roke s križa, ^ Proti cesarju stresal svojo belo bra-0 in iz venca na glavi se mu je Vs*Palo listje rož. ko je pred smrtjo še Cnkrat zavpil:
..Gorje ti, krvnik! Tvoja mera je Polna in tvoj čas se bliža!“
826.
Pogled na Hilona je bil ob teh pri-2°rih grozoten. — Ostanki las na lo-
banji so mu bili čisto obeleli, na obličju mu je bilo videti same nemir, obup in strah. Prosil je cesarja, naj mu dovoli umakniti se, toda Neron ni o tem maral nič slišati.
Petronij je zdaj spet stopil k Hi-lonu, se ga dotaknil s palico ter mu dejal:
,,Ali ti nisem rekel? Ne boš vzdržal!“
In Hiion je zdaj začel zanikavati vse, kar je poprej trdil o kristjanih. Dejal je, da niso zastrupljevalci, da ne more otrok, da ne zastrupljajo vodnjakov...
,,In zakaj si jih potem dal Tigelinu v roke ?"
Hiion od strahu ni vedel, kaj bi odgovoril.
327.
Bilo je jasno, da misli iNeron Ligi-jo prihraniti za kake nove, posebne muke. Zato je Vinici j sklenil poskusiti še poslednje, česar se je domislil. Nadzornik ,,Smrdečih votlin“, kjer so pokopavali žrtve iz amfiteatra ga je za ogromno podkupnino sprejel med svoje delavce, katere je vsak dan pošiljal po mrliče. Ko je prišel večer, da bi moral z njimi no delo, si je Vinicij ovil glavo in boke s cunjami, namočenimi v dišeče olje. Nemirnega srca je v gruči drugih delavcev odrinil na Ekvilin. ter mimo pretorijanske straže skozi velika, želena vrata v ječo.
328.
Prišli so v vrsto velikih, obokanih kleti. Medle svetilke so rasvetljevale prostor, ki je bil poln ljudi. Nekateri so ležali ob stenah in spali, drugi so bili že mrtvi, spet drugi so se gnetli okoli velike posode z vodo, ki je stala v sredi, ter pili žejno, kakor ljudje, ki
jih kuha vročica. Tu pa tam. so se speči otroci stiskali k materam. Krok in krog je bilo slišati stokanje, naglo dihanje bolnikov, šepetajoče molitve in polglasno petje. Bolniki so zmedeno govorili ter z upadlimi potnimi obrazi prosili vode.
Ob misli, da bi Ligija utegnila biti v tej grozoti, bi bil Vinicij skoraj omedlel.
329.
Po dolgem prerekanju s pazniki je .gospodar delavcev določil ‘Vinicija, da pojde po ječah iskat mrličev. Vinicij si je ogledal vse temne kote, vse jetnike in vse bolnike v treh ječah, pa ni nikjer zagledal znanega obraza. Potem je — brez upa — šel še v četrto ječo, ki je bila dosti manjša od drugih. Tam je vzdignil luč in se začel razgledovati. Nenadno se je pa zdrznil, zakaj zazdelo se mu je, da vidi pod zamreženo odprtino v steni velikansko Ursusovo postavo. Takoj je ugasnil luč, stopil tja in vprašal:
„Ursus, ali si ti?“
Velikan se je ozrl rekoč:
,,Kdo si? nepoznam te, ko si ugasnil svetilko.“
330.
Ta trenutek je pa Vinicij že zagledal Ligijo, ki je ležala na raztegnjenem plašču ob steni. Ni črhnil nobene več, temveč je pokleknil k deklici. Ursus ga je zdaj spoznal in dejal:
„Hvala Kristusu! A je nikar ne budi gospod!“
Vinicij je kleče in skozi solze gledal njen alabastrno beli obraz in njene shujšane roke. Ob pogledu nanjo ga 3e prevzela ljubezen, podobna presunljivi bolečini, pa tako polna sočutja in oboževanja da se je zgrudil ter začel poljubljati rob plašča, na katerem je počivalo predrago bitje.
331.
Skozi zamreženo odprtino v zidu so pe zdaj prikradli žarki mesečine ter j° .razsvetlili bolj kakor grobna luč, ki je visela nad vrati. Ligija je odprla oči' položila svoje razbeljene dlani na Vinice jeve roke ter rekla:
„Vidim te. Vedela sem, da bos prišel!“
On se je sklonil k njenim rokam tet si jih začel pritiskati na čelo in n» srce.
332.
Potem jo je vzdignil z ležišča, si 3° naslonil na prsi in rekel:
„Prišel sem, draga, Kristus naj ^ varuje in reši..“
Več od bolečine ni mogel povedat*-Stiskal si jo je na prsi, ko je govorila-
„Bolna sem in umreti bon. moral® tukaj ali v areni. Molila sem, da bi t pred smrtjo še videla. Kristus me J® uslišal. Prišel si. Dal mi je za trennte
Navest, da se bova lahko poslovila. Od-aJam, toda ljubim te in te bom. zme-rai ljubila. Ne jokaj za menoj in pom-n'> da boš tudi ti prišel tja, kamor ®rem jaz. Nisem dolgo živela, toda Bog J?*, je dal tvojo dušo. Povedala bom Kristusu, da nisi godrnjal zoper nje-?°vo voljo in da ga še vedno ljubiš, četudi s* gledal mojo smrt. Ga boš ljubil in Potrpežljivo prenesel mojo smrt? Obljubi mi to!“
333.
Zmanjkalo ji je diha. Vinici j jo je °bjel s tresočimi se rokami in odgovoril: »Pri tvoji sveti glavi — obljubljam!“ Njeno obličje se je v otožni mese-Cltu razjasnilo, še enkrat si je vzdignila nieg.ovo roko k ustnicam in zašepetala: »Tvoja žena sem!“
Pretorijanci pred ječo, ki so kockali. 60 se na glas prerekali, ona pa sta pobila na ječo, na straže in na ves svet ter začela moliti.
334
Tri dni in tri noči ni nič motilo nju-?®ga miru in sreče. Ko je Vinicij kon-Cal delo v ječi in je mrtve ločil od ži-Vlh- Je odhajal v klet, kjer je bila Ligi-^ in je ostal ondi, dokler ni zora pogledala skozi mrežo v oknu. Ligija mu naslonila glavo na prsi in tako sta fe pogovarjala o ljubezni in smrti. Bolj n bolj sta se oddaljevala od življenja in Zgubljala smisel zanj. Bila sta kakor človeka na ladji, ki je že daleč od bre-fa in ki počasi tone v neskončnost. Bolj n bolj sta se spreminjala v otožni duši, ** se ljubita in mislita odleteti h Kristusu, V Vinicijevem srcu se je včasih 8e oglasila bolečina kakor vihar. Včasih mu je zasvetilo upanje iz vere v usmi-Jenega Boga, toda sicer se je tudi on °ij in bolj udajal v smrt. Življenje se 11111 je zdelo tuje, oddaljeno in minljivo.
Govorila sta, kako se bosta ljubila in živela onstran groba, ne tukaj. Bila sta kakor dva samotna stebra, pogreznjena v tišino puščave. Njuni duši sta postajali čisti kakor solze...
335.	,
Četrti dan je Petronij povedal Vini-ciju, da bodo naslednji' večer s kristjani razsvetlili cesarjeve vrtove. Vinicij se je zdaj zavedel strašne resničnosti in srce mu je vtrepetalo od groze, ko je pomislil, da bo to poslednja noč, ki bi jo utegnil preživeti z Ligi jo. Naglo se je spet preoblekel v delavca in šel pred ječo. Toda nadzorstvo je bilo ta večer posebno strogo in vrh tega ga je poveljujoči stotnik prepoznal. Prijel ga je za roko, ga odvedel v stran ter mu previdno dejal:
„Gospod, pojdi domov. Spoznal sem te, toda molčal bom, ker te ne maram uničiti. Bogovi naj te tolažijo!“
Vinicij ga je preprosil toliko, da mu je dovolil ostati, da bi videl obsojence, ko jih bodo peljali mimo.
336.
Okoli polnoči so se na široko odprla vrata ječe in v mesečini se je prikazala vrsta jetnikov: moških, žensk in otrok, ki jih je obdajalo polno vojakov. Nesrečniki so stopali v vrsti po dva in dva. Gonili so jih mimo Vinici ja toliko, da se mu je zdelo, da bodo izpraznili vse ječe.
Med obsojenci je spoznal zdravnika Glavka, ni pa zagledal med njimi ne Ursusa ne Ligije.
337.
Komaj se je mračilo, so že množice ljudstva hitele v cesarjeve vrtove in se neznansko čudile prizoru, ki se jim je nudil ondi. Neron in Tigelin sta hotela igre s kristjani končati zaradi kuge, ki se je širila po ječah. Zato sta izpraznila vse zapore za to prireditev. Po vseh drevoredih in ob poteh okoli lok, grmovja, ribnikov in jezerc so bili privezani kristjani. Z vzpetin, kjer drevje ni zaslanjalo pogleda, je bilo videti cele vrste kolov in teles, okrašenih z mirto, bršljanom in cvetjem. Zdelo se je, ko da so v veselje Nerona in Rima privezali na kole cel narod. Množice so si ogledovale žrtve in se spraševale:
„Ali je res moglo biti toliko krivcev in ali so Rim zažgali otroci, ki še hoditi ne znajo?“
338.
Ko se je zmarčilo in so se na nebu pokazale prve zvezde, je k vsakemu kristjanu stopil suženj z gorečo plamenico v roki. Zadonele so trobente in sužnji so stebre spodaj podnetili. S smolo napojena slama, skrita pod cvetjem, se je takoj vnela z jasnim plamenom, ki je bil vedno višji, silil skozi bršljan ter začel žrtvam lizati noge. Gledalci sc, umolknili. Po vrtovih se je oglasilo stokanje in bolestno vpitje. Nekatere
žrtve so vzlignile oči k nebu ter začele prepevati na čast Kristusu.
339.
Vzplamteli so glavni in stranski drevoredi, razgorele so se skupine drevja in grmovja, listje po drevju je rdelo in vrtovi so bili svetli kakor podnevi-Smrad po ožganem mesu je polnil ozračje. Med gledalci so se oglašali kriki in naraščali kakor ogenj, ki je objemal stebre, lizal žrtvam prsi in počrnele obraze, nazadnje pa se pognal kvišku in objel vse.
340.
Še ob začetku se je med množico prikazal cesar na prelepem štirivprež-nem cirkuškem vozu, ki so ga vlekli belci. Za njim so se na drugih vozovih peljali dvorjani v bleščečih oblačilih, senatorji, svečeniki in gole bakhanke * venci v laseh ter z vrči vina v rokah-Med vozovi so stopali godci, ki so igrali na harfe in lutnje. Ves ta sijajni pi' jani sprevod se je pomikal med dimom in živimi plamenicami.
Cerkev in komunizem
' Izmed vseh veroizpovedi je komuni-5ern< najbolj sovražen katoliški Cerkvi. * njej vidi glavno oviro za svoje delo, ker le ta pri svoji učiteljski službi in yodstvu vernikov zajame vse področje človeškega udejstvovanja. Ne izpusti ni-česar, ker vodi človeka povsod in ved-510 po zemeljski poti v večnost. Zato trči M svojem delu s komunizmom, ki je totalitarni ideološki pojav ali doktrina, 'n si lasti vodstvo in usmerjanje člo-veka vedno in povsod. Ne trpi ničesar, kar se mu ne podredi in ne postavi v službo. Katoliška Cerkev se mu nikoli ^0 more podrediti oziroma z njim sodelovati, zato toliko sovraštva in preganjanje.
ČLOVEK V CERKVI IN V KOMUNIZMU
,. Cerkev uči, da je človek otrok bož-da je ustvarjen za Boga. Komuni. *em pojmuje človeka samo kot delavca, k* proizvaja, dela, ustvarja. Zato člo-vek zadostuje samemu sebi in kot tak 8e skorer.ini v zgodovino, ki ni nič dru-Sega kot rezultat človeških ustvaritev. Judi ni druge vrednosti kot človekovo delo. Tekom razvoja časa bo še človek sPoznal, da ni drugega Boga kot člo-Vek. človekov Bog je človek sam. Nič v*šjega ne obstoja.
Cerkev vodi k Bogu po poti sveto-6Uči sprejeti trpljenje, odpustiti bližnjemu, ga ljubiti, tudi sovražnika. Kri-
stus sam kot učlovečeni Bog je trpel krivice, bil preganjan, sojen, obsojen po krivici ter umorjen. Vse to je storil iz ljubezni do človeštva in želi, da mu človeštvo sledi. Pokazal je, da je Bog ljubezen, da .mu je bistvo človeškega življenja, da združeni v Njem šele predstavljamo resnično človeško skupnost.
Nasproti temu komunizem postavlja sovraštvo in maščevanje, grozi z uničenjem vsemu, kar mu nasprotuje. Ljudje so razdeljeni v razrede, ki se medseboj sovražijo in borijo. Mogočni izkoriščajo slabotne, zato trpljenje in revščina. Delavski razred, ki je edini človeka vreden element življenja mora uničiti ostale razrede, se polastiti oblasti, premoženja ter z delom ustvariti raj na zemlji. Z delom bo ustvaril obilico tvamih dobrin, znanost bo olajšala delo in odpravila trpljenje, kar vodi k popolni sreči človeka na zemlji.
VEČNOST
Cerkev uči vero v -posmrtnost. Z dnevom smrti se začne šele pravo življenje, srečno ali nesrečno, vedno pa kot plačilo za zemsko - življenje. Kako je človek znal uporabljati talente in pomoč, ki jo nudi Cerkev, tako plačilo bo pirejel.
Komunizem zanika posmrtnost, zato hoče vse uresničiti na tem svetu. Zato se mu mudi, je nepotrpežljiv, nestrpen. Povsod, kjer niso pod njegovim vodstvom, vidi sovražnike, ki mu strežejo po življenju. Vidi zelo veliko strahov, zato je ideja strahopetnosti. Skrajnost strahopetnosti je uničenje vsega kar mu povzroča strah in se ga boji. Krivdo za svoje neuspehe zavrača na nasprotnike, predvsem na katoliško Cerkev.
Cerkev je čuvar resnice, svobode in vodnik v večnost. Tega vsega se komu-
nizem zelo boji, že besede same mu ne dajo miru. V svojo obrambo postavlja na mesto resnice laž in prevaro, namesto svobode diktaturo proletariata in na mesto večnosti postavlja naivno tolažbo, da je s smrtjo vsega konec, zato je treba uživati zaklade tega sveta.
BODOČNOST
V	idejni borbi s katoliško Cerkvijo je komunizem bitko že izgubil. Resnica je samo ena in ta ga bo tekom časa uničila. Razredčil se bo in ostal brez revolucionarnosti in vsebine. Če bi revolucionarji, ki so ga postavili na oblast in še morda generacija za njimi bili nesmrtniki, potem bi morda lahko računal, da se bo obdržal skozi stoletja. Ker so pa tudi komunisti le navadni smrtniki, bo povsod tam, kjer imajo oblast, komunizem postopoma izgubljal na privlačnosti in zanimivosti. Za bodoče generacije bo vedno manj potreben, iskale bodo nekaj drugega, nove smeri in poti. Zato bo ostalo od njega le toliko, kolikor je od liberalizma in njegove „farske gonje“ preteklega stoletja ter nacionalsocializma in fašizma iz prve polovice tega stoletja. Ostal bo zapisan v zgodovini kot zmota, ki je stala človeštvo velike žrtve. Njegovi lastni otroci mu že pripravljajo pogreb, ker so ga preizkusili in vanj več ne verujejo. To dokazujejo postopne in počasne spremembme v deželah, kjer vlada. Bodočnost se mu odpira le še v deželah, kjer njegovih posledic še niso občutili na lastni koži.
VZROK OHRANITVE
V	kolikor se komunizem močno drži po koncu je pripisati njegovemu socialnemu evangeliju. Izrablja v svoj prid krivice, ki se godijo delavcem in
glad, ki ga na ta ali oni način trpi še polovica človeštva. Proletariat tudi v naši dobi ni samo prazna beseda ampak bridka resnica. Nezadostne plače, neprimerna in nezdrava stanovanja, kjer je težko izpolnjevati božje zapovedi, nestalnost zaposlitve in s tem gospodarska negotovost tolikih dužin, nepravična razdelitev tv a m ih in duhovnih dobrin, vse to teži mnoge družine in posameznike. Kdor trpi pomanjkanje in krivice na lastni koži ter ne dobi pomoči od tistih-ki pravijo, da so verni in v službi Cerkve, kaj lahko zapade komunizmu, ki Z njim sočustvuje in mu ponuja roko.
Na socialnem področju, pri praktičnem reševanju socialnih problemov naše dobe katoliška Cerkev precej zgublja V borbi s komunizmom. Vrhovno cerkveno učiteljstvo je v zadnjih sto letih S krščanskim socialnim naukom pokazalo, kaj morajo storiti katoličani, kaj je njihova dolžnost. Bolj malo jih je, ki ta nauk širijo in se po njem ravnajo-Niti duhovniki niti laiki, tako iskreno priznavajo duhovniki na češkem Kitajskem, ter do podobnih zaključkov so prišli tudi v Združenih državah Severne Amerike, še niso v tem pogledu naših dni je treba priznati, tudi obsoditi in se truditi za njihovo rešitev-storili svoje dolžnosti. Socialne krivic0 Proletariatu, ki je žrtev teh krivic se je treba približati in mu govoriti v njem.u razumljivem jeziku. Za sprejem vere in življenja po veri je nujno potrebna tudi gotova stopnja tvarnegu blagostanja, človek živi od besede božje pa tudi od kruha, tako ga je Bog ustvaril. Zapostavljati eno na škodo drugega je zmota. Zato mora iti delo katoličanov na terenu, duhovnikov h1 laikov, v borbi proti komunizmu v dvojni smeri: idejno in socialno
Avgust Horvat-
Jezusovo življenje je vedno vzbujalo med ljudmi veliko zanimanje. Pa nič čudnega, kajti on je središče vse zgodovine, naš Odrešenik.
Tu podajamo nekaj misli iz Mateja h, 12-25
GALILEJSKI PROGRAM
Doslej nas je prvi evangelist sez-nanil z Jezusovim rodovnikom, opisal nato nekatere značilne pojave in dogodke ob njegovem, rojstvu, in nam končno predstavil Mesija ob strani njegovega predhodnika na začetku mesijanskega gibanja.
To so lepo zaokroženi odlomki, ki Pa imajo le uvodni pomen ali vlogo. Sedaj je treba pristopiti k Jezusovemu javnemu delovanju v polnem, pomenu besede. In tu je tak0 imenovana galilejska doba Jezusovega javnega delovanja nudila Mateju toliko gradiva in tako prikladno enoto, da je nanjo kot na nekako osišče naslonil glavno težo ali tovor svojega evangeljskega Poročila. V njenem širokem okviru je na svoj sistematski način razporedil pregledne miselne mase, v katerih nam odkriva misijanskega kralja in njegovo borbo za svoje kraljestvo (5, 1 — 18, 35).
Toda pred to zgradbo galilejskega niisijona postavlja Matej, primeren Portal (4, 12 — 25), S krepkimi potezami oriše okoliščine Jezusovega prihoda v Galilejo, glavni predmet njegove pripovedi, poziv prvih učencev °b Galilejskem jezeru, in prvi splošni °dm.ev njegovega nastopa na tleh Gable je. To so uvodne, programatične črte v celo obdobje Jezusovega galilejskega misijona.
Iz četrtega evangelija vemo, da je Jezus po svoji vrnitvi iz judejske puš-
čave deloval najprej v Judeji (Zn 2, 12 nsl.). Njegov odhod v Galilejo, ki ž njim. začenjajo prvi trije evangelisti svoja poročila o Jezusovem javnem delovanju, se je izvršil v značilnih okoliščinah. Matej pravi: „Ko je pa slišal, da so Janeza vrgli v ječo se je umaknil v Galilejo“. (4, 12).
Janeza Krstnika je vrgel v ječo Herod. Upravičeno pa domnevamo, da so imeli pri tem svoje prste vmes tudi judovski prvaki iz Jeruzalema. Grški izvirnik pravi, da je bil Janez „izročen“, mogli bi prevesti celo „izdan“, saj se z istim glagolom izraža pozneje tudi Ju-deževo izdajalsko dejanje. Naj bo že temu kakor koli, to je gotovo, da farizeji in pismarji Janeza niso gledali z lepim očesom in da jim. je bil napoti.
Toda prav tako je gotovo, da so judovski voditelji vedeli za tesne stike med Krstnikom in Jezusom. Vedeli so, da je Janez pričeval o Jezusu, da se je izanj zavzemal in o njem govoril: „Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta... Jaz sem priča, da je to Sin božji...“ (Jan 1, 29 sl). To so bile velike izjave, če pomislimo, da so prihajale iz ust moža, ki ga je vse ljudstvo imelo za preroka. Take izjave pa so morale biti v očeh pokvarjenih voditeljev, ki jih je Janez tako brezobzirno razkrinkal, slabo priporočilo za Jezusa — že tedaj, ko so bile izgovorjene. Sedaj pa bi utegnile biti zanj in za njegovo delovanje v Judeji naravnost ne-
varne. Zdaj je Janez Krstnik pod ključem. Zdaj torej lahko vso svojo pozor, nost obrnejo judovski prvaki na Jezusa. Kaj to pomeni, nam z žarno lučjo osvetljuje primer Nikoderoa: že doslej si 'ta prvak, čeprav eden izmed njih, ni upal priti k njemu podnevi, ampak ponoči (Jan 3, 2).
Jezus je torej imel dovolj razloga, da se je za enkrat umaknil iz Judeje, kakor hitro je slišal, da so Janeza vrgli v ječo. Ali pa ni to slabo znamenje zanj in za njegovo kraljestvo ? Komaj se je prav lotil svojega posla, že se zdi, da je doživel poraz, že se zdi, da so sovražne sile močnejše in da odločilno posegajo v njegovo usodo ?
Da tako se zdi. Na take stvari se moramo v Jezusovem življenju in sploh v zgodovini božjega kraljestva pripraviti in navaditi. Temne sence se plazijo preko njegove poti, ga prehitevajo in zaustavljajo, kakor oblaki pod soncem, kadar jih gonijo vetrovi. Samo nikdar ne recimo, da oblaki zapovedujejo soncu, kdaj mora vziti in doklej sme ostati na nebu, Nebo je široko m sonce 'bo našlo svojim žarkom pot na zemljo, če ne tu, pa drugje: tam je morda temna noč, ki jo bo sonce pregnalo, in ljudje se bodo veselili njegove luči in toplote...
Tako je s Kristusom in jegovim kraljestvom. Zdi se, da je Jezus zbežal iz Judeje, da so ga pognali v Galileje njegovi sovražniki. In vendar je prišel v Galilejo zato, da izpolni — davno prerokbo. • Prišel je v Galilejo, „da se je spolnilo, kar je ‘bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi: ‘Zemlja Zabulo-nova in zemija Neftalijeva, ob potu k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja: ljudstvo, ki je sedelo v temi. je zagledalo veliko luč, in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence, je luč zasvetila’“ (4, 14-16).
Jezusov umik iz Judeje iti njegova nastanitev v Kafarnaumu pa nam tudi odkrivata, kako trezno in stvarno Kristus presoja razmere, kako premišljen je v svoji odločitvah, kako prožen in gibčen v svojem ravnanju. Morda so si judovski prvaki v Jeruzalemu zadovoljno meli roke, ko so zvedeli, da je zapustil Judejo. Morda so celo menili, da so se ga zdaj za vedno znebili. Če so tako mislili, se bodo morali kmalu prepričati, da so se zmotili.
JEZUSOVA PHOPOVED (4,17)
Jezusov prihod v Kafamaum v Galileji je po mnenju evangelista važen mejnik v zgodovini Kristusovega javnega delovanja. „Od tedaj“, tako namreč pravi1, „je začel Jezus oznanjati in opominjati: „Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo“ (4, 17). Doslej je stalo njegovo delovanje še vse bolj v znamenju, v senci Janeza Krstnika in njegovega krščevanja. Jezus še ni izrekel svoje programatične besede, svoje vodilne misli, svoje prepovedi, v kateri bo razodel cilj in smer svojega delovanja. To se je zgodilo šele sedaj v Galileji.
Toda, kako čudno. Jezus začenja svojo pridigo z isto glavno mislijo, z istim glavnim predmetom kakor njegov predhodnik ob,Jordanu. Točno tako je govoril tudi Janez Krstnik: „Delajte pokoro. zakaj nebeško kraljestvo se je približalo“ (4, 17; 3, 2).
Menda se ne motimo, če pravimo da je to gesta Gospodovega priznanja — Krstniku, odlikovanje, ki ga je Kristus dal svojemu nesebičnemu predhodniku ir» zvestemu služabniku. Videli bom.o tudi pozneje, kako se Jezus javno od dolžuje Janezu, kako slavi njegovo možatost, njegovo svetost in veličino njegove službe. Toda najlepši spomenik ntU je postavil s tem, da je prevzel nj^
Sovo duhovno dediščino, njegovo vodi> 110 misel, in jo porabil kot temeljni ka. n,,en za svojo življenjsko zgradbo. To Pa je tudi dokaz za Jezusovo lastno duhovno bogastvo in veličino. Tako ravna samo velik duh, velik značaj, ki se ne boji očitka, da je morda premalo iz-viren in samostojen.
Saj se mu takega očitka tudi zares ni bilo treba bati. To se je pokaza'o
za časa njegovih prvih učencev. Nih-
ni tako temeljito, tako razločno potegnil črte med Kristusom in Krstnikom kakor apostol Janez, nekdanji Krsnikov učenec. V predgovoru svojega evangelija: Janez Krstnik je kljub vse-niu samo človek, Kristus pa je Edino-r°jcni od Očeta, večna Beseda, ki je P° njej vse nastalo; Janez „ni bil luč, um.pak je prišel, da bi pričeval o luči“, Kristus pa je „prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka“; Janez je o mi-*°sti in resnici samo govoril, s Kristusom, pa je „milost in resnica prišla“ (Jan 1, 1-18).
Takšna je bila tudi razlika med lraljestvom božjim, ki ga je oznanjal Krstnik, in kraljestvom, ki o njem go-v°ri Kristus. Skupne so samo besede, sumo splošni okvir, vsebina pa je raz-ddna. Janez Krstnik je bil zadnji pre-r°k stare zaveze. Privedel je staro za-vezno preroško misel in izročilo pred Pru.g nove zaveze. Uprl je v novo zarezo svoje oči, kakor Mojzes z gore Nebo v obljubljeno deželo, toda vstopiti vanjo ni mogel. Zanj je bilo kraljestvo nove zaveze še zaprto, zavito v skrivnost, ki jo bo odgrnil šele Kristus.
Njega je zato Janez pokazal, k Nje— 11111 je napotil svoje učence in sc nato Poslovil Njegova naloga, njegovo poganstvo je bilo s tem končano.
In „od tedaj“ je začel Jezus oznanjati novozavezno božje kraljestvo. Be-seda „božjo kraljestvo“ stoji v sredi-
šču njegove propovedi. Božje kraljestvo je program in cilj vsega njegovega delovanja, program in cilj njegovih pri. dig, čudežev, borbe, smrti, vstajenja. Božje kraljestvo je vsebina Kristusovega življenja na zemlji. To je, z eno besedo, kamer., ki ga je On, Sin božji, sproži] visoko na gori: ta kamen se je zdaj začel pomikati z vrha v dolino. Strl 'bo vsa ohola kraljestva tega sveta in postal bo velika gora, ki bo napolnila ves svet. Tako je o njem napovedal prerok Danijel (2, 34-35).
PRVI UČENCI (4, 18-22)
Komaj smo zvedeli za glavni predmet Jezusove propovedi, že nas Matej seznanja, kako je Gospod poklical svoje prve učence — bodoče stebre svojega kraljestva.
Matejevo poročilo o tem je sicer
in Jakobom
Kristus s Petrom-, Janezom
kratko, ker ima pač celi odlomek (4. 1-25), v katerem je to poročilo, značaj črteža (prim. Jn 1, 35.51. Lk 5, 1-11). Ali, Duh božji, ki je vodil njegovo pero, je v teh kratkih vrsticah postavil pred nas krasen biser iz Jezusove duhovne zakladnice. To je Jezusova čudovita beseda, s katero je nagovoril prvo bratovsko dvojico, Simona in An-reja, rekoč: ,.Pojdita za menoj in napravil bom vaju za ribiča ljudi“ (4, 19).
Papini pravi na svoj duhoviti način: „Velik ustvarja velike; iz zaspanega naroda jemlje buditelje, iz mehkužnega naroda borce, iz naroda ne-vednežev učitelje. V vseh časih se dvigajo ognji, ako se najdejo ljudje, ki jih um e jo užgati. Ako se pojavi David, najde svoje giborime, Agamemnon svoje heroje, Artur svoje pero, Karl Veliki svoje paladine, (Napoleon svoje maršale. A Jezus je našel med Galilejskimi ribiči svoje apostole.“
Pri vsej sličnosti, ki jo vzbujajo take primere, ne smemo pozabiti na velikansko razliko. Kdo se še danes zmeni za Napoleonove maršale in vse ostale spremljevalce neštetih velikih mož? Jezusovi apostoli in ribiči pa še žive in njihove ladje plovejo po vseh morjih sveta. Mnogi veliki možje so umeli zbrati krog sebe četo zvestih sodelavcev. Ko pa so sami umrli, so izginili tudi njihovi zvesti oprode.
A ni to edina in glavna razlika, še bolje se umejo obdajati z „maršali“ razni sebični nasilniki, banditi in pustolovci. In zgodi se, da ravno največji škodljivci človeštva zbero največji krog „zvestih“. To so zastrupljevavci duha in vzgojitelji „ribičev“, ki bodo lovili duše za nemir in sovraštvo, za smrt in pogubo. Ti zažigajo ognje, ki stoletja gore, ognje za požig in uničevanje.
Lahko je reči: Hodi za menoj in napravil te bom za ribiča ljudi. Tako
govori vsak ljudski zapelivec, vsak demagog in koristolovec, ki pa gleda v ljudeh le ribe za jed, za dobiček in iz-koriščevanje. Nekaj drugega pa je napraviti iz ljudi ribiče za božje kraljestvo, zažgati ogenj, ki naj gori do konca sveta, ne zato, da uničuje in mučil ampak da greje in razveseljuje človeška srca, ogenj dobrote in nesebične ljubezni.
Kristus je tak ogenj vžgal. Napravil je iz galilejskih ribičev apostole in jim dal v roke neugasljive baklje, da ž njimi vžigajo ognje ljubezni po vsem svetu in do konca sveta. Svetniški misijonarji in duhovniki, apostolski delavci vseh časov prejemajo te 'baklje od apostolov in jih nosijo dalje in dalj6.
Vse to ima svoj začetek na obali Gd-nezareškega jezera, tiste dni, ko je Kristus poklical prvo četico svojih učencev ir, jim povedal, da hoče iz njih napraviti ribiče na morju življenja v svojem. kraljestvu. INi bila lahka ta naloga. Kristus je moral iz njih res šele narediti svoje apostole. Evangelisti tega prav nič ne prikrivajo. To pa je res —" o tem pričajo vsi štirje evangelisti — da je Kristus posvečal vzgoji ir. oblikovanju svojih učencev največjo pažnjo. To je bila njegova največja skrb od prvih do zadnjih dni njegovega javne g® delovanja. Učencem je veljala njegova prva in zadnja beseda, njegov prvi in •zadnji čudež.
Ni dvoma, da je bila vzgoja učencev ena izmed glavnih točk v Jezusovem evangeljskem programu sploh.
MED LJUDSTVOM (4, 23-25)
„In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom. In glas o njem se je širil p° vsej Siriji: in prinesli so k njemu vse
^°lr.ike z različnimi boleznimi in mu-Ka>ui, obsedene in mesečne in mrtvo-udne, in jih je ozdravil. In spremljale 'so Ra velike množice iz Galileje in De-Seteromestja ir., Jeruzalema in Judeje 0,1 onkraj Jordana“ (4. 23.25).
To je podoba mesijanskega kralja ■ned ljudskimi množicami. Vsa Galile-"a zaživi pred nami, vsi njeni griči in aoline se prično gibati, vsa pota ravnati pot težo množic, ki se po njih Pomikajo od blizu i daleč. Kakor da gledamo dobesedno uresničevanje pre-1 okove vizije: „Vsaka dolina naj se iz-Polni in vsak hrib in vsak grič naj se Zn*ža; in kar je hrapavo, naj postane Sladka pot; ir. vso človeštvo bo videlo Zveličanje božje“ (Lk 3, 4.5).
Kristus je bil najprej popotnik in lr'isijon»r. Ni se zadrževal v enem, dveh a[l treh krajih in čakal, da pridejo mno-zive k njemu, kakor je to delal Ja-1 'ez Krstnik. Jezus je šel sam med ljudi, 0(* vasi do vasi, kjer in kakor jih je našel, pri delu in zabavi, na polju in n:i trgih, na svatbi in pri pogrebu. Kri. 6‘Us je ljudstvo najprej sam poiskal, Potem šele so ir.r.ožice iskale njega.
Najlaže je prišel v stile z ljudstvom P° sinagogah. Zato sc je tu najprej Ustavljal. Tu je lahko prišel do besede Xsakdo, ki je imel kaj pametnega podati ali vprašati v zvezi s čitanjem ‘Sv°tega pisma. In Jezus je imel ljud-StvU v resnici mnogo povedati. „Učil
jo mnogo reči“, pravi sveti Mark o 1'^ neki priliki (4, 2). Toda Kristus ni !*U‘l kakor običajni rabini in pismouki.
Jugova beseda je imela čudovito moč, ,10r jo bila beseda resničnega vladarja, jer je prihajala iz globin osebnosti, ki ■|f! nosila v sebi božjo avtoriteto. Zato ”j'° ljudje strmeli nad njegovim na-"k°m, kajti učil jih je kakor kdor ima °blt>6t“ (Mt 7, 28.29).
A to je samo ena stran njegovega
nauka. Njegov nauk je bil tudi nauk o veselju. Evangelist pravi, da je „oznanjal evangelij kraljestva.“ Mi često pozabljamo, da „evangelij“ tu ne pomeni knjige niti kakršnega bodi oznanila, marveč veselo oznanilo, veselo vest. Ne samo, da je bila Jezusova propoved o kraljestvu skrajno sodobna in aktualna, ne samo, da je govoril o predmetu in vprašanju, ki je takrat zanimalo vsakega, marveč je oznanjal to kraljestvo tudi kot nekaj dobrega, blagega, kar po pravici vzbuja veselje. Njegova beseda zveni optimistično. Jezus ne slika v temnih, strogih barvah, kakor Janez Krstnik, ampak v svetlih, prijetnih barvah, ki srce razveseljujejo in privlačijo.
Z velikim poudarkom evangelist končno navaja četrto značilnost Jezusovega delovanja med ljudstvom, to je njegovo čudežno ozdravljenje „obsedenih, mesečnih in m.rtvoudnih“, sploh „vseh bolnikov z najrazličnimi boleznimi in mukami.“ Moderni človek gre skeptično mimo tega poglavja, ker težko veruje v čudeže. Toda kdor se ne m.ore sprijazniti s čudeži, mora dosledno zanikati Kristusa in njegovo kraljestvo. Kristus ni s čudeži razmetaval. Često se je celo branil in v svojo osebno korist jih ni delal nikoli. Čudeži so mu bili samo sredstvo v službi njegovega kraljestva. To pa je v prvi vrsti kraljestvo dobrote in usmiljenja. Tudi svetna kraljestva imajo svoja izredna sredstva: v skladu z njihovim, značajem sile so ta sredstva orožja. Izredna sredstva božjega kraljestva na zemlji, pa so čudeži milosti, dobrote in usmiljenja.
Pred Kristusom je ljudstvo poznalo ir, čutilo samo trdo pest svetnih kraljestev. S Kristusom pa se je pojavilo kraljestvo dobrote in milosti. To razliko je ljudstvo moralo najprej čutiti.
Po dr. Aleksiču
OD DOMA
LJUBLJANA IMA POMOŽNEGA
ŠKOFA
Na cvetno nedeljo, 7. aprila 1963 je bil v ljubljanski stolnici posvečen v škofa dr. Jože Pogačnik, generalna vikar ljubljanske nadškofije.
Podrobnosti o posvetitvi bo prinesla prihdnja številka „Duh. življenja“.
t P. RUDOLF PATE D. J.
Rojen je bil v Ljubljani 10. aprila 1900, umrl je na Bogenšperku 4. 10. 1962, pokopan je v Ljubljani. Po končani klasični gimnaziji — maturiral je z odliko — je vstopil v ljubljansko semenišče, nato pa v jezuitski red. študije je končal v Innsbrucku in v Lou-vainu v Belgiji. Pridobil si je naslov doktorja modroslovja in bogoslovja. Bil je vzgojitelj, pridigar, misijonar, redovni predstojnik v Ljubljani ter dolgoletni vzgojitelj redovnega naraščaja za vso redovno pokrajino. Posebej je bi] znan kot voditelj duhovnih vaj. Vodil je 181 tečajev duhovnih vaj. Sedemnajstkrat je vodil duhovne vaje po mesec dni. Vsekakor edinstven rekord. V življenju je imel po njegovih lastnih podatkih več kot 12000 govorov, nagovorov in predavanj. Razumel je vsaj 17 jezikov, 8 ali 9 od teh je z lahkoto govoril. Ni dvoma, da je bil p Rudolf Pate eden od najbolj izobraženih in razgledanih slovenskih duhovnikov. Moč njegove osebnosti pa ni bila v njegovi široki izobrazbi, v njegovem gibkem umu, ki je vse s tako lahkoto sprejemal. Tudi ni bila v njegovi rahločutni obzirnosti pri vzgoji in vodstvu
Grb dr. Jožeta Pogačnika, naslovnega škofa irenopolskega in pomožnega škofa ljubljanskega
duš. Moč njegove osebnosti je bila v tem, da je od svoje rane mladosti dosledno živel iz ene osnovne misli: služiti Jezusu Kristusu. Lepota in privlačnost njegove osebe pa je bila predvsem v bogastvu milosti, v čistosti njegove duše, ki se je greh nikoli ni močneje dotaknil.
Sam zase pravi, da sta bili dve veliki milosti njegove mladosti to, da mu je Bog dal dobre, pobožne, katoliške starše in da nikoli ni bil v slabi druščini.
„Ljubi Bog mi je dal izreden duhovniški poklic ter me vodil in varoval da nisem nikoli podvomil o njem vse od otroških let, temveč mi je vedno gorela pred očmi svetla podoba idealnega duhovnika, šel sem. zmerom ravno pot. Nikoli ni obledel moj ideal: Moraš biti dober duhovnik, luč in zgled drugim, rešitelj in njihov vodnik k Bogu-Mojih zaslug ni tu prav nič. Bogu samemu čast in slava!“
Ko se je g. prelat Šimenc pri odprtem grobu poslavlja] od njega, je med drugim dejal: „Kakor v Kani Ga-
‘eJski smo najraznovrstnejši svatje uhovniki, bogoslovci, inteligcnti in Preprosti laiki predenj postavili številom vrčev, ki so bili prazni ali kvečje-napolnjeni z vodo, in globokovemi Pokojnik jih je čudovitd napolnil z ahtnim vinom vere, veselja, pogu-Njegova skrivnost je ibila to: petino in povsod je prinašal radost.
eselje mu je sijalo iz oči, lilo iz rok 111 gra je obdajalo kakor sonce...“
>,Ko je naš dragi pokojnik prišel Pred Sodnika, je najbrž tako rekel ka-,or njegov pariški sobrat: Ne sklicu-Jem se na nobeno svoje zasluženje, aiT1Pak ]e na to, da sem dosledno vero-Va* v tvojo dobroto, ker si Oče.“
A vrhovni Sodnik mu je rekel po. °bn° kakor Elifaz iz Temana bolne-Jobu: ,,Glej, veliko si jih poučil, rudnim rokam si dal moč, duše, ki so Otaahovale, so utrdili tvoji govori, in °lenom, ki so se tresla, si dal poguba- Zato dobri in zvesti služabnik, P'idi! Postavil Te bom. čez velike reči!“
Üsl’OLieENJE PROŠTA IN ŽUPNIKA V KOPRU
Sv. stolica je z bulo sv. očeta Ja-n_eza XXIII. dne 16. januarja 1963 Pienovala za koprskega prošta g. jCopold Jurca, dosedanjega župnika in pr°šta v Pazinu.
Y nedeljo 24 februarja 1963 je bil °v* koprski prošt g. Leopold Jurc slo-sno umeščen. Slovesnosti sta se ude-,Zlja poleg ordinarija, apostol, adm.
bina Kjudra, poreškopuljski škof dr. .,^agutin Nežič in msgr, Jožef Pavli-> Pomožni škof v Ogulinu, ki je v enu ordinarija umeščenje osebno iz-^edel. Ljubljanski g. nadškof jo poslal slovesnosti svojega zastopnika kano-ka Šolarja, in poleg koperskega de-
legata in častnega kanonika Jožefa Miliča se je slovesnosti udeležila skoraj vsa okoliška duhovščina.
IZ LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE
Disrictus Sloveniae Družbe Jezusove. Z odlokom p. generala Družbe Jezusove z dne 25 decembra 1962 je bil v okviru jezuitske provincije Hrvaške ustanovljen na ozemlju LRS poseben districtus Sloventae (nekaka vicepro-vincija) in za njenega superiorja imenovan p. Mihael žužek, superior rezidence v Mariboru,
Za novega stiškega opata je bil dne 25. II 1963 izvoljen p. Rafael Ašič dosedanji prior.
Osebne spremembe: Za dekana zo-gorske fare je bil imenovan Anton Smrekolj, žup. uprav, v Zagorju ob Savi in do sedaj vd, dekan; Franc Vrolih, žup. uprav, in dekon v Morav. čah, za upravitelja župnije Brdo in soupravitelja župnije Zlato polje; Jožef Mrvar, kaplan v Dobrepoljah, za upravitelja v Moravčah.
t DEKAN ANTON LOVŠIN
Dne 1. 2. 1963 je umrl v Radečah pri Zidanem mostu Anton Lovšin, župnik v p. in. dekan, star 79 let. Rodil se je v Ribnici na Dol. in po končanem bogoslovju 'služboval kot kaplan v Mirni peči in v št. Petru pri Novem mestu. Skoro vsa duhovniška leta je posvetil Radečam, kjer je bil kaplan od leta 1911, od leta 1910 pa župnik do upokojitve v letu 1962. V prvi vojni je bil vojaški kurat, v drugi pa v izgnanstvu. (Njegov pogreb je bil v zelo hudem mrazu, pa je kljub temu po zelo veliki udeležbi vernikov dokazal, da je pokojnik pognal v Radečah globoke korenine in veliko dobrega storil. Naj počiva v Bogu!
Gotovo sc še marsikateri bralec ,,Duhovnega življenja“ spominja misijonskih listov ,,Odmev iz Afrike“ in „Zamorčka“, ki sta do zadnje svetovne vojne vsak mesec piihajala v naše družine v domovini. Zdaj žal, zaradi razmer, ki so nam vsem znane, ne izhajata več v slovenskem jeziku, pač pa v osmih drugih jezikih, med temi tudi v španskem.
Ta dva lista izdaja Družba sv. Petra Klaverja, ki je imela svojo hišo v Ljubljani poleg cerkve sv. Srca Jezusovega. Tu v Buenos Airesu pa ima svoj sedež v ulici Amenabar 834.
Ustanoviteljica te Družbe je božja služabnica Marija Terezija Ledochow-ska, ki je bila rojena 29. aprila 1863, to je pred sto leti, v Losdorfu v nižji Austiiji v plemeniti poljski družini. Njena mati grofica Jozefina je na rojstni dan Marije Terezije napisala v svoj dnevnik besede: ,,To je najlepši dan mojega življenja“!
Marija
Terezija
Ledoehowska
Marija Terezija je prejela od Boga veliko naravnih in nadnaravnih darov s katerimi je zvesto sodelovala. Imela je veselje do glasbe, do risanja, predvsem pa je imela dar za pisanje, že v zgodnji mladosti je začela pisati v list, ra katerega so bile naročene različne znane družine. Pozneje je pisala tudi igre in drame.
Novembra 1887 je postala dama na toskanskem dvoru. Do tedaj še ni nikoli slišala govoriti o misijonih. Nekega dne prideta dve misijonarki iz reda Marijinih frgnčiškank v palačo v Sol-nogradu. Srce Marije Terezije je tedaj prekipevalo v izrednih čustvih, njen razum pa je razsvetlila božja luč. Ta obisk je napravil nanjo izreden utis> v njej pa zbudil velike misli.
Ena od teh dveh misijonark je bila v svetu grofica Gelin, preje dama na toskanskem dvoru, kakor je bila P°' zneje to tudi Marija Terezija,
Misijonarki sta govorili o velikih verskih in misijonskih zadevah. Te dve misijonarki sta bili resnično oznanje-valki novega življenja, nove naloge za
Marijo Terezijo, toda ona tedaj ni niti 6 u*Ma da bo to zanjo začetek novega
poslanstva.
Ljubi Bog se je poslužil kardinala a^£erie> primasa Afrike, ki je tedaj Evropi delal veliko propagando za Pravo suženjstva, ki je bilo v tistem zelo razširjeno v Afriki. Obrabi3 .se j® posebno do evropskih žen, ka-eriJn' je pisal: „Kdor ima dar za pi-aPje, naj porabi to zmožnost v ta izje no vzvišen namen“! Ta klic jo je a 0 ganil, da je začela svoje misi-°nsko delo. Napisala je misijonsko aramo: Zaida.
Marija Terezija je imela veliko lju-6zen do Boga in do neumrljivih duš, ^°sebno do Afrikancev. Pridobiti Afri-g° za Kristusa, je bil njen program. S Jim odločnim značajem se je posve-v.a 1 vso dušo in z vsemi močmi re-vi Afrikancev. Njene besede so bile: » e Poznam nič lepšega, nič ideadnej-eSa, kot je delovati za rešitev duš“!
v ,Tereziia Je potem sledila zgledom i,c 'Lih apostolskih oseb, ki so izšle iz da Ledochowski. Kardinal Ledochow-fek Stric Darije Terezije, je bil pre.
t Družbe za razširjanje sv, vere v j^ojšnem stoletju. Njen brat Vladimir e 'Lil vrhovni oče Družbe Jezusove. estra Julija, redovnica mati Uršula, ,Ustanoviteljica redovne Družbe Umi-Jočega Srca Jezusovega. Umrla je duhu svetosti.
Marija Terezija je imela predava-Ja v različnih mestih Evrope, tudi v Jdbljani. Ravnatelj Kozumnega dru-a’ gospod Kocmur je bil navzoč pri Jedavanju, ki ga je imela v Ljubljani, t.Zjayil je, da je božja služabnica Te-z*Ja imela dar, da je znala srca pre-,Dcati in, jih tako ganiti, da so vsi Praznili žepe v prid misijonom. Umrla je v Rimu v duhu svetosti
ZA KAJ BOMO MOLILI V TEM MESECU?
Splošni molitveni namen: Molimo za združen nastop kristjanov proti uničujoči javni nemarnosti.
Misijonski molitveni namen: Molimo, da bi se evangelij razširil preko Daljnega Vzhoda.
Molitvena zveza za slovensko domovino: Tudi med Slovenci — doma in po svetu — je resno ogrožano nravno življenje družin in posameznikov. Molimo ta mesec in v čast Presvetemu Srcu Jezusovemu donrinesimo kakšno „vrtnico“ premagovanja v zadoščenje za naše grehe in z namenom., da se med slovenskim narodom zajezi nemarnost, ki nas tira v duhovno in narodno pogubo.
6. julija 1922. Njena zadeva za beati. fikacijo je že v teku.
Velikodušne mladenke, ki čutijo poklic za redovno življenje in želijo natančnejša pojasnila o misijonarkah svetega Petra Klaverja, se lahko obrnejo do predstojnice Družbe v Buenos Airesu, Amer.abar 834, Buenos Aires.
MED N AMI
en dan. V Berazateguiju je pridigoval in daroval sv. mašo č. g. direktor Anton Orehar, v San Miguelu ir. v S a® Jose pa č. g. dr. Starc. INa Eseizi, kj®r je manjša skupina Slovencev, pa je bil° le spovedovanje, kamor je šel č. g. di' | rektor Orehar.
Udeležba na duhovnih obnovah Je bila precej dobra. Zanimivo pa je, da j je bila v manjših krajih Skoraj 100 %•
PRIPRAVA NA VELIKO NOČ	VELIKONOČNI PRAZNIKI
Ze Veliko noč, največji praznik krščanstva, smo se Slovenci v Velikem Buenos Airesu skrbno pripravili. V duhovnih obnovah, ki so bile v tehle krajih: Berazategui, Florida, Moron, Ra-mos Mejia, San Justo, Slovenska vas, San Martin, San Jose in San Miguel, smo očistili svoja srca. Duhovne obnove so trajale ponekod 4 dni, drugje 3, 2 ali pa en dan.
Štiri dni je bila v Slovenski vasi, kjer živi največja strnjena skupina Slovencev in kjer imajo tudi cerkev „Marija Kraljica sveta“. Tu je štiri dni zaporedoma pridigoval č. g. direktor Anton Orehar.
Po tri dni je bila v Floridi, Ramos Me ji ji in Sar. Martinu. V Floridi so imeli postne govore: č. g. svetnik Alojzij Košmerlj, č. ,g. dr. Filip Žakelj in č. g. Matija Barštnar, kaplan v Floridi. Č. g. župnik Franc Novak je pridigal v Ramos Mejlji, V San Martinu je dva dni govoril rektor slovenskega semenišča č. g. dr. Franc Gnidovec; zaključni govor s sv. mašo pa je imel č. g. direktor Anton Orehar.
V	San Justu in v Moronu je trajala duhovna obnova dva dni. Č. g. župnik Anton Škulj je pridigal v San Justu. V Moronu pa je imel postna govora č. g. direktor Anton Orehar.
V	manjših krajih je bila obnova le
Novi velikonočni obredi so se rojakom prav priljubili. Prva leta so sicer pogrešali tradicionalne velikonočne procesije, ki je bila sicer lepa verska manifestacija, >a brez .globlje vsebine. Sedaj pa mnogi vidijo, da so novi obredi veliko lepši in globlji.
V	Velikem Buenos Airesu smo imel' velikonočne obrede v Slovenski hiši v Buenos Airesu in v Slovenski vasi v Lanusu.
V	Slovenski hiši so bili v novi, prostorni dvorani, ki sicer ni še dokončno izdelana, a že sijajno služi.
Cvetna nedelja je lepo obetala, a )e velika nevihta prekrižala številnim rojakom načrte. Kljub temu je prišlo nad 200 ljudi. Novost so ibile številne „slovenske butarice“, ki so jih na želj0 našega učiteljstva pripravili v glavnem rojaki iz Morona.
Na veliki četrtek je bila slovesna sv. maša, katero je ob asistenci g. Župnika Gregorija Malija in bogoslovca ß' Primoža Langusa daroval g. direktor Anton Orehar. Med sv. mašo je g. direktor tudi .govoril o veličini velikega četrtka. Pel je pevski zbor „Gallus“ P°° vodstvom g. dr. Julija Savellija. ^ harmoniju pa je spremljala gdč. Anl<" Savelli.
Po prenosu sv. Rešnjega Telesa je sledilo češčcnje presvetega Zakrament"-
®(* 8 do 9 so 'bile žene, od 9 do 10 Ukleta, od 10 do 11 možje, od 11 do Polnoči pa fantje.
.Na veliki 'petek so ise pobožnosti Pričele ob 7 zvečer. (Najprej je bila pri-diga g direktorja Oreharja o skrivnosti velikega petka, nato so sledila erila, ki sta jih pela diakona slovenskega bogoslovja .gg. Primož Langus ln Jurij Itode, nato pa je bilo ,.Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po anezu“. Kristusa je pel g. župnik Gregor Mali; kronista g. Jure Rode, Pi-lata, deklo, velikega duhovnika g. Ivan ^°de, množico pa je pel „Gallus“.
Pasionu so sledile „Slovesne prošnje Vernikov“, nato je bilo „Slovesno razlivanje in češčenje križa“, zatem pa sveto obhajilo.
Na vetiko soboto, na velikonočno vi. Silijo pa je prišlo največ rojakov. Dvo-rana je bila lepo pripravljena. Na ve-‘keni odru je stal oltar. Pevski zbor "Gallus“ je bil s svojim dirigentom g. <r. Julijem Savellijcm. na balkonu. V dvorani in v prostorni veži pred dvojno pa je bilo polno ljudi. Obrede je 1'i‘avii g, direktor Anton Orehar, asistirala sta mu gg. župnik Mali in bo-goslove Jurije Rode. Bila je tudi vrsta strežnikov.
Po evangeliju je g. celebrant voščil Vsem rojakom velikonočne praznike, Praznike našega upanja.
Razveseljivo je bilo gledati dolge vrste ljudi pri obhajilni mizi. Svetih hostij je bilo razdeljenih okrog tisoč.
V Slovenski vasi je v cerkvi Marije kraljice sveta opravil obrede ob asistenti gospodov lazaristov in bogoslovca slovenskega semenišča ,g. Franceta Urbanija g. vikar Janez Petek, C. M. Pel Pa je pevski zbor pod vodstvom g. Mirka Špacapana. Udeležba je bila zelo lQPa, praktično vsa Slovenska vas.
SLOVENSKA MLADINA
ZDRUŽENA V SDO IN SFZ
Med slovensko mladino — fanti in dekleti — je zadnje leto opaziti novo življenje. Z organiziranjem odsekov in krožkov po slovenskih domovih sta obe organizaiji, tako Slovenska fantovska zveza kot Slovenska dekliška organizacija krepko zagrabili za delo. Seveda so eni odseki oz. krožki bolj delavni kot drugi. To namreč zavisi od različnih strani.
Slovenska dekliška organizacija ali kratko SDO ima svoje krožke v Men. dozi, Moronu, San Justu, San Martinu, Ramos Mcjia, Slovenski vasi in v Ca-rapachayu. K. njej spada tudi odsek dijakinj, ki se iz vseh okrajev zbirajo v Buenos Airesu v Slovenski hiši.
Slovenska fantovska zveza — SFZ — ima sedaj svoje odseke v Mendozi,, Slovenski vasi, San Justu, San Martinu, Ramos Mejia in v Moronu. Dijaki, ki se zbirajo na tečajih v Slovenski hiši, pa so obenem po večini člani krajevnih odsekov.
Obe organizaciji, ki sta naše upanje, sta imeli v zadnjem času zvezna občna zbora. Dekleta, delegatinje vseh odsekov, so izvolile svoj osredni zvezni odbor v nedeljo, 24. marca. V odboru so: Meta Debeljak, predsednica; Sanda Majhen, podpredsednica; Alenka Jenko, tajnica; Meta Smersu, blagajničarka; referentke pa so: Francka Strah, Alenka Prijatelj in Jožejka Debeljak V širšem odboru a so poleg teh še vse predsednice krajevnih odsekov, te so: Rezka Štirn iz Mendoze, Barbka Maček iz San Justa, Jelka Potočnik iz San Martina, Marija Babnik iz Morona, Metka Erjavec iz Ramos Mejia; Rezka Marn, predsednica dijakinj in predsednici iz Slovenske vasi in Carapachaya.
Fantje, člani SFZ, pa so volili svoj
zvezni odbor v nedeljo, 28. aprila, še preje pa so bile volitve po posameznih odsekih. Predsedniki teh so tile: Ivo Majhen, Moron; Jure Bajuk, Mendoza; Alojzij Modic, San Justo; Janez Čeč, Ramos Mejia in Jesenovec Marijan San Martin. Zvezni odbor pa sestavljajo: Franc Tomazin, predsednik; Miha Barle podpredsednik; Jože Žakelj, tajnik; Primož Marolt, blagajnik in Janez Frontini, športni referent ter še vsi krajevni predsedniki.
Obe organizaciji imata tudi zveznega duhovnega vodja; vsak odsek pa še odsekovnega duhovnega vodja.
OSMI SLOVENSKI DAN
Na Belo nedeljo je bil na Slovenski pristavi v Moronu pri Buenos Airesu 8. Slovenski dan.
Kot vsakoletni Slovenski dan, tako je tudi letošnjega organiziralo s sodelovanjem ostalih organizacij in Domov osrednje društvo ,,Zedinjena Slovenija“.
Osmi Slovenski dan se je pričel s sveto mašo, ki jo je daroval direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar. Med sv. mašo so peli združeni pevski zbori:	„Gallus“,
iz Slovenske vasi, San Justa, Ramos Mejie, in San Martina pod vodstvom g. Mirka Špacapana, dirigenta iz Slovenske vasi.
V cerkvenem govoru je g. direktor Orehar med drugim dejal: „Slovenski dnevi naj 'bodo naši razgledi. Poudariti je treba potrebo osebnega oblikovanja v našem krščanskem, značaju, pomen družine, da ne naredimo zaradi sebičnosti narodnega samomora, kakor ugotavljajo naravnost statistike iz domovine; potrebo vzgoje otrok in mladine; važnost medsebojne povezave, za kar naj skrbe razne organizacije in tisk. Skrbeti moramo za jasen program načelne resnice, pustiti vsakemu svobodo,
glavno je le, da izhaja iz resnice in služi skupni blaginji. Pravilno se moramo vraščati v domovino, ki je nas sprejela, urediti pa moramo tudi svoj odnos do domovine, kjer živi večina slovenskega naroda. Kot izhodni točki za naše ravnanje moramo ugotoviti, da domovina še vedno ječi v suženjskih oklepih nasilnega brezbožnega komunizma in da mi za svoje dosedanje ravnanje ne potrebujemo od tamkajšnjih oblastnikov nobene milosti. Ponosno moremo gledati vsakemu v oči, za vse kar smo mislili, govorili ali delali. Nikakor pa ne smemo pozabiti na ljudi ,ki tam trpe in ne morejo in ne smejo govoriti. Nudimo jim snovno in zlasti duhovno oporo. Vse to pa delajmo dogovorjeno, da nam stiki ne bodo prinesli več škode kot koristi. Bati se moramo prostih strelcev, ki delajo na svojo roko, bodisi zaradi solza domotožja ali morda celo zaradi svojih sebičnih koristi. 6 pravilnim delom bomo domovini hvaležno vrnili, kar smo od nje prejeli.“
Popoldanski spored je začela izvajati folklorna skupina, ki jo vodi g. Janez Bitenc.
Osrednja točka popoldanskega programa je bil govor predsednika „Zedinjene Slovenije“ g, prof. Lojzeta Horvata.
Govor je pričel z geslom 8. Dne: „Narodno oblačilo — slovenstva potrdilo“ Naglasil je m.ed drugim, da je „narodno oblačilo tudi tista vez, ki nas druži z domovino, nas opominja naših običajev in praznikov. Lepa je slovenska narodna noša in vsem nam mora biti v ponos. Zlasti še v tujini, ker je tudi izraz našega slovenskega čutenja in miselnosti. Naj nam ne bo samo zunanji izraz, ampak predvsem izraz našega notranjega, doživetega čutenja do slovenskega naroda, da vsega kar pojem slovenstva zajame.“
nova knjiga: zdrava, marija, MILOSTI POLNA
Dr. Filip Žakelj, semeniški spiritual in profesor bogoslovja v Argentini, je slovenskim Marijinim častivcem poklo. nil pod gornjim naslovom knjigo, ki nas n’.ora navdati z veseljem.
Na 1270 straneh, v lepi opremi, je zbrano veliko tega, kar Cerkev in slo-venski narod molita in pojeta na čast Materi božji.
Skoro 300 strani zavzemajo v knjigi svete maše — 60 po številu — v čast Devici Mariji.
Drugo veliko poglavje je opis naših k°žjih poti. Teh je opisanih 77 in si-Cer na 300 straneh.
Ogromno tvarine je zbrane v poglavja 2 odpustki obdarovane pobožnosti k bi. Devici Mariji. Te zavzemajo nad b00 strani.
Na 110 straneh so Marijine pesmi, opremljene z notami. Pesmi je po številu 103.
V knjigi so tudi: Male dnevnice v čast Brezmadežnemu spočetju bi. Dev.
. Po govoru so fantiči in dekliči Slomškovega dom.a v narodnih nošah podali Jubko rajalno točko, dekleta pa simbolično vajo. Obe je pripravila ga. k-ttia Kessler-Biejčeva. Pesmi pa je naštudirala gdč. Anka Savelli.
Naslednjo točko je pripravila zopet .Iklorna skupina, g. Janez Perharič pa
pred skupino slovenskih narodnih n°š, med katerimi je vzbudila prisrčno odobravanje zlasti poldrugo leto stara Koroščeva Pavlinka, recitiral pesem "Kralj Matjaž“.
Po kulturnem delu programa se je razvila prijetna družabnost. V poznih Večernih urah so se rojaki vračali na svoje domove, s zavesto, da je tudi ta Dan osvetlil naše cilje in utrdil naše
vrste.
Marije in Male dnevnice bi. Device Marije in več drugih stvari.
Knjigo je izdala in založila Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev v Adrogueju. Tiskala jo je Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Dovoljenje za tisk pa je dala buenosaireška nadškofija.
O knjigi, katero rojakom toplo priporočamo, je izšlo že več izjav. Naj omenimo le nekatere:
G. Jože Košiček je v duhovniški reviji „Omnes unurn“ zapisal: ..Knjiga je bogat doprinos k Marijinemu češče-nju med Slovenci. Ni to žepni molitvenik, ampak knjiga, ki mora biti sestov-ni del katoličanove nabožne knjižnice, ki nudi za vsak čas in za vsako okoliščino preobilo gradiva za pravo pobožnost do Marije.“
P. Anton PreSeren, gen. asistent Jez. družbe v pismu 18. decembra 1962 takole čestita ob novem marijanskem molitveniku: čestitam vam -na v vsakem oziru dobro pripravljeni knjižici ZDRAVA, MARIJA, MILOSTI POLNA! Res, zbrali ste z izredno pridnostjo vse, kar se more dobiti v čast Materi božji.“ —
P. Anton Prešeren, gen. asistent Jez. družbe, je sv, očetu Janezu XXIII. iz hvaležnosti za vso naklonjenost do slov. naroda v svojem in v imenu avtorja ter sodelavcev pri marijanskem molitveniku poklonil lepo vezam- izvod. 8. jan. 1963 je nasl. nadškof Angel delT Acqua, substitut na drž. tajništvu, poslal tole zahvalo:	„Prečastiti oče, v
svojem in v imenu č. g. Filipa Žaklja si sv. očetu poklonil umetniško vezam molitvenik: Zdrava Marija, milosti polna, katerega avtor je omenjeni duhovnik. Sv, oče je hvaležen za ta znak sinovskc vdanosti ter pošilja tebi, pre častiti oče, in č. g. Žaklju iz srca ap. blagoslov kot znamenje obilnih milosti in nebeškega povračila.“
VI. V LJUBLJANI
Molče je vstal Glavar in se oblekel. Kolovratar je stal ob mizi, pokašlje-val predse in ježil svoje obrvi nad krotkimi, prisiljeno strogimi očmi. Glavar je pogledoval skrivaj po njem in je videl zdaj v svetlobi dne močno visoko, a suho Matijevo postavo in preutrujenost njegovega lica. Nevede zakaj se m.u je čudni človek neskončno zasmilil. Spomnil se je, kaj je bil zvedel prejšnji večer o Matiji od Maruše-Tisti trenutek ga je premoglo ganotje in je' rekel:
„Gospod Matija, zakaj ste zaradi mene tako skrbni?“
Kolovratar se je rezko zravnal in dejal: „Skrben? Radi tebe I, glej ga! Kako neki pa boš našel v šolo brez mene?“
„Kje je Jernej, saj je prišel ponoči,“ je še vprašal dijak.
Kolovratar je stopil k vprašajočo-mu in rekel:
Saj menda znaš brati. Beri!“ Ponudil je mlademu list-
Glavar je razgrnil pismo in bral:
„Peter! Ne bodi hud name, ko me zjutraj ne boš več našel. Moja pot me je čudno zanesla v stran. Pa prav to uro, ko si Ti prišel, moram jaz odtod. Ne izprašuj preveč po meni; domov k Svetemu Petru ne sporočaj za zdaj nič- Vse več iboš izvedel od Matije Kolovratar ja, ki ga spoštuj in poslušaj. On ti bo v prvo pomoč v šoli in mestu. V predalu za bukve dobiš dvajset goldinarjev za stanarino, zajtrk in knjige. Večerjal boš pri očetih kapucinih, kosilo pa boš dobival kot ..externus“ pri očetih jezuitih. Pridno se uči in ne izneveri se svoji prvi misli. Jaz naj Ti ne bom. za vzgled. Hudo bom naredil očetu in župniku Roglju, pa ne morem drugače. Bodi zdrav in ne pozabi me! Tvoj skoraj brat Jernej.“
ODISEJ IZ KOMENDE
Osuplo je gledal Glavar na Kolč-vratarja. Ta je kimal z glavo in dejal: „Tako je zdaj, vidiš. To je, če človek v taborne lazi, z vojaki popiva, častno besedo daje, pa mora drugo jutro za glasom regimentskih bobnov mesto v šolo za zvonom. Jernej je šolo obesil na klin. Saj prevšeč mu ni bila pa prav nikoli. Da bi le v vojakih več veselja imel. Naj mu bo. Želja se mu je spolnila. Naj se m.u še naprej. Privoščim mu, če bo kdaj general. Pa ne bo.“
„Kako se je moglo to zgoditi?“ je vprašal Glavar in solze so mu zalile oči.
„Ne joči,“ je dejal oni mirno. „Jerneju zato še ne bo krivice. Dijaška beseda pa tudi drži. Ali naj bi jo bil snedel ? Lahko bi jo, ker so sleparji taki nabirači, te sirene s hrvaškimi brki, ti graničarji; a vojaki so in dano besedo časte.“
Nekaj pozneje je dejal: „Hud bi °ral biti jaz nanj. Prijatelja sva bila, Je tako naredil kar brez mene. Še *>°i sJ°vo ni prišel. Samo pismo mi je Položil na okno. Lep vojak je :to, kakor tat je bežal.“
- ^°daj je vstopila gospodinja Maru-. ‘ No jo je Kolovratar zagledal, se vrgel v svojo užaljeno strogost in J	„Maruša! Vse do prave mere.
a bo jutri deset mladih ljubljanskih ater za regimentom šlo pa mi pisma fUs*;G> naj jim dojence peštujem, bri-in pitam, Maruša, zaklel	bom
° jeze in nak! Matija Kolovratar jih 6 pestoval, brisal in pital, amen.“
® temi besedami je prijel Glavarja rarne, ga sunil kar gologlavega skopata in pustil presenečeno ženico ^arn° sebi. Na hodniku navzdol pa je ejal mirno dijaku: „Hiteti morava, ker ?Va Pozna- Ali naj skušnjo zamudiva Pa uro, ko jemljejo novince v knji-Hajde, fant. Prva je zdaj	šola,
)0tem šele Jernej in zadnja je	mati
Maruša.“
*n planil je z mladim dijakom v me-5 er,° ljubljansko jutro. Glavar ga je °niaj dohajal- Zavedal pa se je živo, ,a je to zdaj edini človek, ki mu more 11 v Ljubljani na roko. Z zasoplim **asom, poln ganotja, je jecljal:
»Gospod Matija, Bog Vam plačaj.“
Oni je začel hoditi mirneje in je
»Prva je, da te vidijo oča rektor. co jim poljubi in lepo pozdravi. Sa-m° boječ
ne bodi. Takih ne
___	........v. mara, je
"e krvi. Dr"ra je, da se pametno z ^ežeš pri učitelju, magistru. Zanj , daj se bom postavil, če kaj vedel ne °s> na moja usta glej. Tretja pa je . ; da mestnim otrokom ne odgovar-gb <le te bodo pikali, čemu si prišel, kmetov si, takoj bodo spoznali in
jezike brusili nad teboj. Ti pa bodi moder. Zapomni si jih. Pride čas, da jim boš vrnil po svoje- Zdaj veš!“
„Vem.“
V megli pred njima je vstala sen» ca visokega stebra. Glavar je dvignil oči in spoznal na stebru podobo Nje, ki je kači glavo strla- Potegnil je križ čez čelo in pokleknil pod steber na stopnice. „Prav,“ je rekel Kolovratar, „le priporoči se ji. Potreben boš njene pomoči.“
Nato je vedel fanta navzgor v tlakovano dvorišče pred cerkvijo in samostansko šolo- Gruče mladih ljudi, ki so stale tam, so se spodobno ognile Ko-lovratarju. če bi se bil Glavar ozrl, bi bil pai videl, da so za njima tajili smeh, se pačili in da sta dva iztegnila surovo celo svoj jezik za korektorjem. Ta pa je vedel dijaka k vratom na levi in dejal vedro: „Zdaj si videl, kdo je korektor Matija. Tak strah imajo pred menoj.“
In Peter Pavel Glavar je verjel in prikimal. Srce mu je utripalo glasno. Prestopil je prag jezuitskih latinskih šol in v ušesa mu je brnela beseda župnika Roglja:
„Zapomni si, Peter Pavel! Skale iboš valil s poti, preden boš na koncu- Zdaj so ti jih drugi, odslej jih boš sam.“
Ozrl se je za Matijo, ki ga je bil molče potisnil v neko sobo. Ni ga več videl- Zaprl je bil za seboj vrata in za vrati ga je Glavar slišal govoriti:
„Pokloni se, roko poljubi in ne ustraši se. Tisti pred katerim stojiš, je rektor, dominus magnificus.“
Peter Pavel je pogledal predse in videl človeka v dolgi suknji, prepasa-nega z jermenom; visoka pleša se mu je svetila ob senceh. Sedel je za zeleno mizo in preletel z mirnimi očmi vso dijakovo -postavo-
POVERJENIKI:
KJE JE KAJ
Argentina:
Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcčn 4158, Buenos Aires
Brazilija:
Marija Mestnik,
C. Postal 7546 Sao Paulo,
Brasil
Z. D. A.:
Rev. Julij Slapšak,
3547 Bast 80th Street, Cleveland, Ohio. U. S. A.
Kanada:
Ivan Marn.
131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont.
Ganada

Trst:
Marijina družba,
Via Risorta 3,
Trieste, Italia
Italija:
Zora Piščane,
Riva Piazzutta 18,
Gorizia, Italia
Avstrija:
Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec
Celoletna naročnina za Argentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 500 pesov.
za ZDA in Kanado 5 dolarjev;
Dokler gruda ni oteta Molčeča Cerkev O konvertitu Herbertu Praussu Ljudje do vere danes Koncilske smernire za liturgično reformo Življenjska pot sv. Cirila ir. Metoda Življenje govori Glas iz Rima Daritev svete maše Sonce je, čeprav slepec pravi, da ga ni Od vzhoda do zahoda Slovenske narodne navade ob cerkvenih praznikih ir» poletnih časih Svetniški godovi do kresa Primorske vesti Veslanje je naporno Quo vadiš Cerkev in komunizem. Galilejski program Od doma
Marija Terezija Ledochowska Za kaj bomo molili v tem mesecu Med nami v Argentini .	•	Nova knjiga:
Zdrava, Marija, milosti polna Odisej iz Komende
321	i
322 326
329
330 33*
339
340 342 347 348'
350
356
359
360 362 367 369 374
376
377
378
381
382
za Avstrijo 95 šilingov; za Italijo 2.000 lir;
LETO XXX.	štev. 6	JUNIJ 196$
drugod
protivrednost dolarja.
slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij Orohar), urejujeta pa dr. Branko Rozman in dr.
Starc. — Editor responsable:	Antonio Orehar. R»m6
Palcön 4158, Bs. As. Ilegistro de la Prop. Intel. N» 574.99 •
Tiska Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Ai**
(Anto*
Aloj^
Slovenija je lepa vse leto; pomladi je vsa v cvetju in zelenju, poleti in jeseni je obložena z vsakovrstnimi sadovi,pozimi pa jo pokriva beli sneg.