Od načelne jasnosti k spravljivosti in strpljivosti. Delegatora in Bdeležentem pokrajinske sknpHine! Hvalevredno je vsako pmadevanje priti našim desidentom nasproti in jim olaišati zopetni vstop v Udruzenje, ako vodijo to prizadevanje čisti nagibi in umetno ne vznemirjajo duhov v nasih vr= stah ter ne rušijo stanovske disciphne. Ne zanikamo, da bi se ponekod tudi na naši strani ne delale napake osebnega naziranja in značaja — ker si niso se vsi deklaraši osvojili načel deklaracije v njih duhu — kakor tudi nočemo delati za razne osebne napade in denuncijacije odgovorne v celoti vse nasprotnike našega pokreta, ker vemo, da jih tudi mnogi od njih ob* sojajo. Prvo je, da gremo preko osebnosti — ki so nekaterim še vedno edini cilj in vi» dik za presojo vseh vprašanj — na dnevni red in da izginejo osebne sovražnosti, ki so znak slabe vzgoje ali nizkotnega mfšljenja. Ni zbližanja brez možnosti stvarnega razgovora. Prezreti pa ne smemo, da niso toliko osebnosti, ki ovirajo zbližanje, ampak pred* vsem stara miselnost, posebno pa predsod« ki, ki si nadevajo mačelni značaj, pri naših desidentih. Oni ne morejo in ne marajo pristati na načelno smer organizacije in to javno naglašajo, posebno podčrtavajo preds sodek, da bi sedeli skupno s tovariši druge« ga političnega preprfčanja. Na drugi strani pa ni možno stanovsko edinstvo — pravo, iskreno, brezpogojno stanovsko edijnstvo — na drugi bazi, kot jo nudi naša smer in ni nobenega govora, da bi to bazo zapu« stili. Kdor bi to hotcl bi nas zapeljal na stranpota in bi načelno hotel zopet izri* niti en del učiteljstva iz naše organizacije, česar od naše smeri ne mdre nihče trditi. Ideje popolnega stanovskega edinstva brez ozira na izvenstanovsko opredelitev ne žrtvujemo za nobeno ceno, ker smatra=  mo njeno udejstvitev kot življensko nuj* nost stanu in šole. Prepričani smo, da nam more gotove skupne vzgojne in kulturne naloge uspešno vršiti in skupne naše in= terese z uspehom ščititi iin zastopati le enotna organizacija; prepričani smo, da vr= ši taka enotna . organizacitja poleg svojih bližjih nalog velevažno funkcijo v narod= nem in državnem življenju, ker združuje v odrejenem področju sile k pozitivnemu delu, ki jih politika razdvaja in je to naj= boljša šola k politični strpljivosti in zre* losti; prepričani smo, da samo enotna or= ganizacija lahko ekonomsko izrabi vse sile stanu, jih ©not.no usmeri ter ustvari iz uči= teljstva ono velesilo, ki bo imela odločilni vpliv v našem javnem življenju. Kakor je vse to na videz enostavno in posebi umevno, vendar priznavamo, da je za mnoge tovarišc težko se sprijazniti z mislijo in se zamisliti v možnost, da bi skupno v eni organizaciji delali za napre= dek šolstva in korist stanu s svojimi tovariši drugega političnega naziranja — polU tičnimi antipodi. So med mjimi vrli tova* riši, a vsa njih politična vzgoja, vsa ogrom* na teža spominov in tradicij jim zabranju= je jasen pogled na današnji položaj. Idejno so ostali tam, kjer so bili pred svetovno vojno. Vzgojeni so bili v duhovni tesnosrčnosti in intoleranci. Te tovariše je težko prepričati, ker se preveč oklepajo preteklosti in se premalo zamišljajo v set danjost in bodočnost. Koliko nasprotstva izvira iz načelne nejasnosti in idejne starokopitnosti in ko* liko nas še ,k>Či, je razvidno iz pisanja glasila naših desidentov. Med našim in nji« hovim stal.ščem obstoja doslej še načelna vrzel! Nciskreno je vsako prizadevanje, zatisniti oči pred tem dejstvom in spe* ljavati naš spor na osebno polje. Z oseb* nostmi in pod firmo brezpogojne sloge iz* begniti iskrenemu načelnemu sporazumlje« nju, bi bilo malo možato in malo častno! Ko zapustijo desidenti svoje ekskluzivno stališče in načelno pr stanejo na našo smer, pojde vse drugo gladko! Kar je bilo mogoče enim, mora biti mogoče tudi drugim. Od nikogar ne zahte* vamo, da bi žrtvoval svoja načela in delal nasilje svojemu mišljenju. Vsiljuje se nam naravnost vprašanje, kaiko je mogoče, da pripada večina učitelj* stva, ki je ostala v Udruženju, ravno isti politični smeri, kakor naši desidenti — med njimi odlični, vplivni možje — in vendar navajajo naši desidenti to politično nazi* ranje kot načelen razlog za svoj izstop. Kako je nadaije možno, da so ostali v Udru* ženju organizirani učiteljbsocialisti, ki se po svojem mišljenju stokrat bolj razlikujejo od političnega mišljenja članov bivše Slom. Zveze, kot naši desidenti izven organizacije od svojih političnih somišljenikov v orga« nizaciji? Odgovor ne more biti drugi kot ta, da so eni svobodomiselnejši, treznejši, politič* no zrelejši, strpljivejši od drugih. Vedno je bilo tako: čim več jasnosti v načelih, tem več strpljivosti in obratno. Le kdor je v načelih jasen, se lahko svobodno druži s komurkoli, ker se vedno zaveda, kaj ima z drugimi skupnega in česar nima skupne* ga. Iskal bo skupnega dela in skupnih smo* trov, ne pa kazal le na ono, kar nas razdvaja. Dočim se eni zavedajo, da brez pre« loma s kvarnimi tradicijami, brez emanci* pacije od stare miselnosti, ki je v veliki meri plod nemške vzgoje, ni mogoče spo» znavanje novih nalog in novega položaja v narodni državi, se drugi trdovratno drže starih gesel in starih ideologij in za nobe« no ceno nočejo priznati kvarnosti prejšnje smeri v stanovski politiki, ki jo je uvl» delo in pripoznalo 9/io učiteljstva. Nečejo pripoznati škode, ki jo je prizadejala na« šemu stanu, ker je cepila njegove sile in jih zapravljala v brezplodnih bojih. Na žalost moramo ugotoviti, da pred« stavljajo naši desidenti duhovno najbolj okorenelo skupino slovenske inteligence in capljajo daleč zadaj za razvojem v lastni stranki. Edina skupina je to napredne poli* tione smeri, ki rada patetično — dasi vse prej kot resno — povdarja razliko svetov* nih nazorov in se igra kulturne bojevnike. V svoji zakrknjenosti ne 'opaža, da stoji tu med lastnimi političnimi somišljeniki popol= noma osamljena, da se je v masi slovenskih naprednjakov izvršil polagoma preokret na desno, da naprodnost zgublja svoj prvotni pomen kot kulturnobojno geslo in postaja vedno bolj politična označba pravih jugoslo^ venskih nacionalistov, ki presojajo kul* turna vprašanja edino z nacionalnega stae lišča. ne pa z vi.dika kakega svobodomisel; nega svetovnega nazora. Za ločitev duhov postaja vedno odlo« čilnejši nacionalni in gospodarski moment, kar je treba pozdraviri, ker ima ta ločitev duhov svojo osnovo v realnem življenju in se tako naše politično življenje enostavnes ie usmefi ter se izločijo iz njega gesla ki so zanašala samo zmedo v našo javnost. Slovenski »liberalizem« ni bil nikoli kultur= noborben, najmanje je to danes in prav je, da prenehamo s slepomišenjem v načel* nih vprašatijih. Slovensko učiteljstvo se je baš s tem najbolj odtujilo narodu, ker je zanašalo vanj gesla. ki so razkrajala nje« gove odporne sile v narodnem eksistenč« nem boju. To priznajmo! Baš kulturnopolitična načela pa bi naj bila po mišljenju nišib desidentov cna ne« premostljiva oviraj. ki tonemogoča skupen stanovski naston vsega učiteljstva. zlasti pa skupni kulturni program stanovske organis zacije. Niso morda socialisti in prepričani ter dosledni svobodomisleci, ki to povdars jajo, ampak naprednjakisnacionalisti. Tak radikalizem, ki ni radikalizem, ta» ka doslednost, ki ni doslednost, sta možna ediino radH tega, ker nam manjka prava politična izobrazba. Tu bo treba zastaviti naše sile! Čudno se glaan argumentacSja prista* šev stare smeri, češ da smo žrtvovali svoj kulturni program, ko organizacije sloven. učiteljstva doslej lastnega kulturnega pro^ grama, zgrajenega na spoznanju narodove duše in narodovih potreb, sploh imele niso in so se naslanjale le na kulturne smeri strank; ko je možna izgradnja in udejstvU tQv takega programa šele sedaj, ko smo se osvobodiM tesnih spon in predsodkov stare smeri. Kdo more trditi, da so organizacije vodile po lastnih vidikih kulturno delo uči= teljstva, kar ga je bilo? Kdo more zanikati, da imamo prav vsi občutek, da islovenski učitelj nima onega ugleda in vpliva med na= rodom, ki bi ga moral že po svojem šte= vilu in radi svoje teritorialne razporejenosti po vsem slovenskem ozemlju imeti? Ali ne bi slepili samega sebe, ako bi iskali vzroka samo pri nasprotnikih šole? Niti zavedali se nismo, da so nas vodile tuje sile, ki smo jim slepo sledili? A ne samo naprodnjaki, temveč vsi! Ali je res ali ni res, da smo ne= izmerno mnogo svojih sil potrosili v brezs plodnih bojih, ko bi jih organizacija morala varovati pred trošenjem in cepljenjem ter jih usmerjati k pozitivnemu, produktivnemu delu? Priznajmo raje, da smo veliko zamu* dili vsi, na obeh straneh in da je zato treba s podvojeno energijo iti na delo, da zamu= jeno popravimo. Škoda bi bilo za najmanjše sile, ki bi jih še nadalje trosili. Vsi si želimo stvarnega dela. S tega vis dika moramo zelo obžalovati, da stoji še en del slovenskega in hrvatskega učiteljstva iz« ven vrst Udruženja. Zavedamo se, da nas to dcjstvo lahko ovira v enotnem nastopu in zmanjšuje uspeh naših akcij. V rušenju in negativnem delu lahko tudi šibke sile do* sezajo uspehe. Zato je naša želja, da se naši desidenti čimprej vrnejo v naše vrste da se sprijazs nijo v interesu stanu z novo smerjo ter nam vsaj, ako ne drugače s pozitivno kri« tiko v organizaciji sami pomagajo pri ogromnem delu, kf nas čaka. Priznavamo, da smo v tekočem društvenem letu znatni del svojih sil porabili za vzdržavanje disci* pline, za utrjevanje nove smeri in odbijas nje napadov in da čaka glavni del naših nalog še ma rešitev. Z letošnjo skupščino ho« čemo storiti odločen korak naprej k pro« gramatičnemu delu. Na napačni poti so oni, ki hočejo re= šiti vse vprašanje z osebnega stališča ter s tem speljati skupščino, da bi prezrla gors nje stanovsko načelne vidike, na katere lah* ko desidenti, ako jim je pri srcu interes stanu, pristanejo — ne da bi pri tem za» tajili svoje politično prepričanje.