Samozaložba

Brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorja je pre-

povedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v

najem, tiskanje, kopiranje, predelava ter vezava knji-

ge, vključno z naslovnico.

Avtor: Marko Vitas

Naslov: Ledena trgatev

Lektor: Janka Lombar

Založba: Borovnica, 2017, samozaložba

Oblikovanje knjižnega ovitka: Barbara Kogoj

Prelom in tisk: grafex agencija | tiskarna

Naklada: 70 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32

VITAS, Marko

Ledena trgatev / Marko Vitas. - Borovnica : samozal., 2017

ISBN 978-961-94222-0-5

290170880

MARKO VITAS

LEDENA TRGATEV

Delo je plod avtorjeve domišljije. Vsaka podobnost z resnič-

nimi osebami in dogodki je zgolj naključna.

Nesmrtnim muzam!

VSEBINA

TRGAČEM LEDENE TRGATVE ................................. 7

LONDON - EDINBURGH .......................................... 11

TANNHÄUSER NA DIZLU ...................................... 28

MANIFEST .................................................................... 43

V IMENu NATAŠe ...................................................... 57

KUPIDOV BLAGOSLOV ............................................ 75

DISTOPIJA .................................................................... 91

SLIKE Z RAZSTAVE (Eros – Tanatos) ................... 111

DOBRA KARTA ......................................................... 120

O AVTORJU ................................................................ 128

6

TRGAČEM LEDENE TRGATVE

Pred vami je zbirka osmih erotičnih novel, ki pa so

erotične samo navidezno, v bistvu pa se vsaka po

svoje poglablja veliko globlje v svetle in temne ko-

tičke našega bivanja, kot se nam bo to zazdelo ob

prvem dotiku s kožo pričujočega tkiva. Vse novele

so uvedene ali vsaj povezane z liričnimi, svetopi-

semskimi ali že objavljenimi kratkimi besedili, ki

dajejo vsaki po svoje drugačen, izviren pečat, hkrati

pa natančno izbrana besedila vzpostavljajo prav ti-

sto pristno razpoloženje, ki preveva celotno novelo.

Vsi življenjski fragmenti so ustvarjeni izredno sli-

kovito, filigransko natančno, z globokim duhovnim

nabojem, vendar pa brez nepotrebne patetike, v

vseh primerih s sicer nekoliko presenetljivim, ven-

dar povsem življenjsko logičnim koncem, koncem,

ki je marsikje samo nakazan. Pisatelj pa ne razoča-

ra niti tistih bralcev, ki bodo v novelah iskali opise

erotičnih doživetij, čeprav je treba v isti sapi dodati,

da ne gre za cenene opise, še manj pa za prikaze

pornografskih prizorov. Vse je napisano s spretnim

pisateljskim peresom, poglobljeno z globljimi člo-

veškimi temami, s poudarkom na bivanjskih pro-

blemih današnjega trenutka, v množici dilem pov-

sem izgubljenega posameznika.

Pripovedni prostor je ves čas sicer točno določen,

hkrati pa – za slovenske razmere – nenavadno sve-

tovljanski, tako rekoč svetovni, kar nam potrjuje že

prvi zapis, ki se dogaja na relaciji London - Edinburgh

7

oziroma se na zadnji postaji tudi zaključuje. Ob tem

bralec lahko občuduje izredno tankočutno opazova-

nje posameznih detajlov, ki pa se na koncu zožijo v

eno samo misel, da je vsak vendarle prepuščen sam

sebi, svojemu lastnemu odločanju, vsakogar pa v ži-

vljenju čakata tako korenček kot palica.

V drugi noveli se pisatelj dotika že upodobljene Vene-

re v krznu, svojo pripoved pa podaljša z nenavadno

gospo Wando, pred katero se posameznik popolno-

ma razgali, toda veliko bolj kot svoje telo predvsem

odpre svojo dušo, svojo notranjost, svoj ego. Falirani

študent, voznik tovornjaka, pride v bistvu z bičanjem

do tiste točke preloma, ko ga samospoznanje pripelje

do globlje odločitve.

Razvrat, ki vodi v propad, je odlično prikazan v tretji

noveli, s to poanto, da se človek v svoji sebičnosti

ne zna iskreno in nesebično odpreti navzven, ko pa

se te končnosti zave, se raje odloči za zločin, kot pa

za sprejemanje takšnega sveta, ki si ga je v svojem

bistvu z nekimi izmišljenimi načeli pravzaprav za-

mislil sam.

Najgloblje v naš vsakdanjik seže četrta novela, ki pri-

kazuje obred očiščenja svetega posameznika, obreme-

njenega s hudičevim zasevkom. Toda Lucifer ga kliče

v svet sladostrastja vse globlje in globlje, tako da pre-

prosto ne more izplezati iz njega niti sam niti njegova

partnerica. Še posebej pohvalno pri tem je, da ne gre

za nobeno moraliziranje ali obsojanje določene stvari,

temveč pisatelj to preprosto prepusti v premislek sa-

memu bralcu.

8

V peti noveli boste uživali v odličnih opisih ljubljenja,

pa tudi v bolj ali manj predvidljivem ljubezenskem

trikotniku, ki pa se – podobno kot v vseh drugih no-

velah – sprevrže v drugačen konec, kot je pričakovan

na začetku pripovedi. Nasploh se tudi v tem primeru

opazi, da se je pisatelj veliko ukvarjal z upovedanimi

osebami in da se ni zadovoljil s preprostimi rešitvami.

Koliko smo lahko odvisni od države, ki je v svojem

bistvu samo papirnata lupina, nam lepo prikaže šesta

novela, ki nam skozi navidezno poletno zgodbo raz-

kriva veliko globljo življenjsko resnico, s poudarkom

na današnjem merkatibilnem odnosu do sveta z vse-

mi svojimi značilnimi nesmisli in stresi vred.

V sedmi noveli se soočimo z značilnim smrtnikom, ki

tava v megleni dolini vsakdanjika, išče rešilno bilko v

drugi osebi, se srečuje z mnogimi drugimi poskusi re-

ševanja lastne notranjosti, ko pa spozna, da je v bistvu

popolnoma sam na svetu, stopi med železniške tire in

čaka odrešilne luči …

V zadnji noveli občutimo, kako nam življenje z vsako

kapljo vode (ali krvi) odteka veliko hitreje, kot se nam

zdi, po drugi strani pa se pisatelj s črnim humorjem

poigrava z dobro karto, ki je velikokrat samo navide-

zno dobra, v resnici pa jo bolje odnesejo tisti, ki je ne

potegnejo.

Na kratko rečeno, pisatelj Marko Vitas vas vabi na

trgatev osmih bogatih grozdov, v katerem je veliko

takšne in drugačne sladkosti, od prvih nežnih doti-

kov do globokega sladostrastja, predvsem pa globljih

9

življenjskih spoznanj, ki bodo zagotovo obogatili vaš

pogled na svoj jesensko-zimski vsakdan.



V enem od vstopnih motov je pisatelj upora-

bil misel, ki jo je zapisal Oscar Wilde: 'Moralne ali ne-

moralne knjige ni. Knjiga je dobro ali slabo napisana.

Nič drugega.’



Za Vitasa bi lahko namesto končne pike rekli

samo: To je dobro napisana knjiga. Uživajte torej v teh

dragocenih jagodah, nabrane za ledeno trgatev.

Ivan Sivec, pisatelj

10

LONDON - EDINBURGH

NAJIN POGLED

Pogled, izmed stoterih,

ujame se brezsramno,

ne tako strogo, obrv in oko,

v noči razpre se le zvezdno nebo.

Lasje se razpustijo, veter vzvalovi,

kri po žilah zašumi,

snamem sončna očala,

sončnim žarkom svoboda je dana.

Pogledaš na uro, vstaneš

in odideš vihravo.

Ljubezen nam vlada neizprosno,

bridka je njena oblast,

a korak moj odmeva odločno ...

zapišem v beležnico, ko me prekine obvestilo napo-

vedovalca po razglasu na podzemski železnici:

»Next stop is King’s Cross St. Pancras. Transfer is available

for long distance trains and other National Rail services …«

Spravim beležko v svoj majhen nahrbtnik. Počasi

vstanem. Kompozicija vlaka podzemske železnice

medtem začne silovito zavirati, tako sunkovito, da se

vsa omotična opotečem proti izhodnim vratom. Vlak

medtem pridrvi na postajo podzemske železnice. Iz

teme podzemlja se prikažejo luči neonske svetlobe, ki

osvetljujejo peron. Vrata vagona se odprejo s šume-

čim pišem hidravlike.

11

»Mind the gap … Mind the gap!« se razleže iz zvočni-

kov. Po peronu se med množico ljudi, hitečih po kdo

ve vse kakšnih opravkih, začnem prerivati proti teko-

čim stopnicah. Preden stopim nanje, predse postavim

potovalni kovček, ki ga, kot polž svojo hišico, vlečem

za seboj. Pravzaprav je v kovčku spravljeno vse moje

uborno premoženje: oblačila in nekaj parov čevljev,

prenosni računalnik ter nekaj mojih najljubših knjig.

Po blodnjaku podzemnih hodnikov in tekočih stopnic

naposled prispem do vhoda na železniško postajo

King’s Cross.

Na vhodnem portalu se skoraj zaletim v rumeno pla-

stično samostoječo tablo, sestavljeno iz dveh kril, v

obliki narobe obrnjene črke V, na kateri je upodoblje-

na črna antropomorfna silhueta v trenutku pada. Pod

njo pa je z velikimi črnimi črkami izpisano opozorilo

»CAUTION - SLIPPERY FLOOR!« Namenim se da-

lje. Mimo mene privrši majhen električni avtomobil,

ki pometa, čisti in lošči gladko površino tal avle žele-

zniške postaje. V ušesih mi zazveni Babilon različnih

zvokov: govorice in korakov mimoidočih, enoličnih

napovedi odhodov in prihodov vlakov ter drugih

opozoril, grmečega brnenja dizelskih lokomotiv. V

nosnice pa se mi prikrade sladkobna mešanica vonjev

iz restavracij s hitro prehrano, cvetličarn in parfu-

merij, dizelskih izpuhov ter vonj nekakšnih strojnih

maziv, ki ga je mogoče zaznati na malodane vsaki

železniški postaji ali podzemni železnici. Pod jekle-

nimi opaži se namenim proti glavnemu digitalnemu

prikazovalniku prihodov in odhodov vlakov. Zrem

v seznam in pogledam na uro. Imam še nekaj časa.

Napotim se proti blagajni, kjer me lično urejena uni-

12

formirana prodajalka povpraša, kaj lahko danes stori

zame.

»Edinburgh, Intercity,« odvrnem.

»Vikend povratno?« me povpraša prodajalka.

»Enosmerno.«

Preden se odpravim na peron, se za trenutek ustavim

še v bližnji knjigarni. Preletim naslove. Prevladujejo

takšni in drugačni priročniki za boljše, uspešnejše

in srečnejše življenje in seveda najrazličnejše prozne

uspešnice. Ne opazim ničesar, kar bi pritegnilo mojo

pozornost. Zato grem dalje.

Na peronu stoji futuristično oblikovana vlakovna

kompozicija, poslikana v elegantni kombinaciji mo-

dre, rdeče in bele barve. Vstopim. Odložim svoj po-

tovalni kovček. Tisti trenutek se mi v sluh prikrade

delček opozorila napovedovalca po razglasu na žele-

zniški postaji:

»… unattended luggage will be removed by the police and

destroyed! …«

Snažna notranjost, sedeži, mizice in talna preproga

so obarvani v vzorčnem prepletu temno modre in

bele barve. Sedem in iz nahrbtnička vzamem knjigo,

roman Ljubimec Lady Chatterley, in jo položim na

majhno priročno mizico poleg okna. Ne odprem ro-

mana takoj, ampak raje zrem skozi okno in opazujem

mimoidoče na peronu, kako hitijo na vlak. Iz zama-

knjenosti me predrami globok moški glas:

»Smem prisesti?«

»Seveda, izvolite,« odvrnem.

Sivolasi gospod odloži klobuk in sleče suknjič in ga

obesi na kljuko poleg okna. Na ovratniku njegove

črne srajce opazim bel duhovniški kolar. Sede in še

13

preden me pogleda, se zazre v naslov knjige, ki sem

jo bila položila na mizico poleg okna. Iz črne nara-

mne torbe vzame majhen tablični računalnik. Zazre

se vanj in z drsnimi gibi prstov očitno začne pregle-

dovati in brati vsebino. Vsaj tako je videti, a globo-

ko v sebi začutim, da s pogledom motri moj obraz,

ki sem se ga vedno nekoliko sramovala. Vedno se mi

je zdel okrogel kot polna luna. V zadnjem času pa se

nisem mogla več pogledati v ogledalo, kajti moj obraz

je bil videti ogabno debelušen. Nervozno pograbim

svoje rumenooranžne lase, na katere sem bila vedno

ponosna, v šop in jih premestim na drugo stran ra-

men, če nekaj trenutkov pa jih zopet premestim nazaj

na isto stran. Slutim, da se gospodov pogled skrivaj

sprehaja po mojih kolenih in golenih mlečnobele pol-

ti, pod razporkom lahnega poletnega krila. Zaslutim

pristnost razdražene, a preplašene zveri ujete v kletki,

ki se zaganja v rešetke, jih popade in jih z zobmi skuša

pregrizniti. V misel se mi prikrade podgana, ki hoče

piti mleko iz mojih velikih razboleno nabreklih grudi.

Opazim, da se je gospod s prsti pogladil po kolarju

okoli svojega vratu, kot bi ga hotel razrahljati, čeprav

sploh ni vroče, kajti notranjost vagona je prijetno kli-

matizirana. Njegovi sivi lasje, ki očitno že nekoliko

prosijo po frizerskih škarjah, so oblikovani od priti-

ska klobuka in zato ob konceh nekoliko neurejeno va-

lovijo, dajejo vtis, da bi gospod nasproti mene vedel

povedati marsikaj modrega. Nekoliko spominja na

šerifa iz ameriških vesternov. V tistem trenutku se iz

zvočnikov razleže glas glavnega sprevodnika:

»Welcome to our 2:30 pm Intercity service to Edinburgh!

Thank you very much for choosing our company. This

train will call at Peterborough, Newark North Gate, Don-

14

caster, York, Darlington, Durham, Newcastle, Berwick-

-upon-Tweed and Edinburgh Waverley. There is restau-

rant service available on this train and there will be also a

trolley operating serving refreshments, snacks and drinks.

For more information please do not hesitate to contact our

personal on the train. My name is Patrick Murphy and I'll

be at your service throughout this journey. «

Vlak potegne in začne počasi pospeševati. Kmalu so

za nami prvi predori pod mestnim središčem in pred

nami se razpre razgled po visokih, blestečih poslov-

nih nebotičnikih najrazvitejše točke na svetu in za

njimi sivo devastirano okolje propadlih industrijskih

poslopij in zatem neskončna predmestja in številna

primestna naselja vrstnih hišic, potem pa žitne polja-

ne, ograjene z drevesi in grmovjem. Vstanem in odi-

dem na stranišče. Gospod me pospremi s pogledom.

Zagotovo je moral opaziti ribo, ki jo imam vtetovira-

no na hrbtu, tik pod rameni.

Ko se vrnem, vzamem v roke svojo knjigo in skušam

brati. Naredim resnobni izraz na obrazu in za gospo-

da nasproti sebe se ne zmenim. A ne vzdržim dolgo.

Pogled mi uhaja in najina pogleda se nekajkrat pre-

dirljivo ujameta. Počutim se nekoliko neprijetno in se

na silo skušam osredotočiti na branje, dokler mučne

tišine ne prekine sopotnik:

»Imate radi Lawrenca?«

»Ja, a še rajši imam Gustava Flauberta. Veste, Flaubert

je mojster izbrušenega sloga, prefinjenih odtenkov

doživetij in lepote narave, … ženske. V Gospe Bovary

Flaubert kot kirurg secira naravo ženske in licemer-

sko družbo takratne dobe, v katero je umeščen škan-

dal zakonolomstva.«

15

Gospod je zamišljeno odvrnil: »Hmm, veliko berete.«

A besede še naprej vrejo iz mene: »Ja, moram veliko

brati. V Londonu študiram književnost.«

»Zanimivo.«

»Ma, ni preveč zanimivo. Sicer pa imam pogosto

občutek, da profesorji sploh ničesar ne razumejo.

Življenje je čisto nekaj drugega, kot je sterilni vonj

predavalnic in akademskih klepetalnic. Sicer pa na-

meravam študij zdaj obesiti na klin in se posvetiti ne-

čemu drugemu.«

»Ne bodite neumni. Tako zelo mladi ste še. Danes po-

trebujete listine, potrdila in takšne ali drugačne pa-

pirje. Zapravili si boste življenje in prihodnost! Še naj-

slabše pa je, da boste prikrajšani za védenje, ki vam

lahko neskončno popestri življenje.«

Tega nočem poslušati, sem si dejala. Zato pogovor

skušam preusmeriti na zame manj neprijetno temo:

»Pa vi, ali tudi v veliko berete?«

»Seveda, taka je narava mojega dela. Brez branja ne

gre. Le kako bi potem lahko razumel farane in poma-

gal reševati vsakdanje tegobe, ki jih pestijo? Občasno

tudi pišem, v glavnem članke s teološko tematiko pa

pridige in podobno. Tu in tam za svojo dušo napišem

tudi kakšno pesem. Kmalu bom v pokoju, in bom imel

veliko več časa za pisanje po lastnem srcu in vesti.«

Najin pogovor zmoti glas sprevodnika po razglasu:

»We are approaching Peterborough. Passengers, transfer-

ring for Spalding, Norwich, Birmingham, Leeds and Man-

chester Airport, should change here.«

Ko napovedovalec konča, se zopet posvetim branju,

dokler me gospod nasproti ne pobara:

»Kam pa potujete?«

»Do Edinburgha in potem naprej v Škotsko višavje,

16

kjer sem doma. Pa vi?«

»Tudi do Edinburgha, potem pa naprej do moje fare.«

»Kaj pa tako vneto berete na vaši tablici, če smem

vprašati?

»Berem dramo Samuela Becketta Čakajoč Godota.«

»Vam je Beckett všeč?«

»Zadnjič sem v gledališču gledal Čakajoč Godota.

Drama me je tako pritegnila, da sem jo sklenil še pre-

brati, kajti v gledališču se zame vse prehitro dogaja.

Bereš lahko počasi in razmišljaš, se po potrebi vrneš

nazaj in si kateri del besedila ponovno prebereš.

»In kaj, natančno, vas je tako pritegnilo?«

»Da ne bo odrešitve za svet, kjer se proletarcem ne da

misliti. Ne, Odrešenik se ne bo vrnil v svet lakajskih

izobražencev in zaslepljenih bogatinov. Svet bo ostal

takšen kot je, za vekomaj.

»Hm, kako črnogledo. Vas zaradi tega kdaj popade

malodušje?«

»Niti malo ne. To spoznanje mi pravzaprav predsta-

vlja odvezo.«

Ne razumem čisto dobro, a se mi v tem trenutku

ne zdi spodobno z vprašanji vrtati dalje. Gospod se

je izkazal za načitanega, nadvse zanimivega in du-

hovitega sogovornika. Medtem ko vlak drvi, se ne

pogovarjava samo o literaturi. Na vrsto pridejo tudi

lahkotnejše teme. Ne da bi se sploh zavedala, so se

zvrstile postaje Newark Northgate, Doncaster, York,

Darlington in Durham. Staromodno šarmanten in na

neki način skrivnosten je bil moj sogovornik, kot mi-

stično vzdušje, lepota in vonj v notranjostih cerkva.

Zaželim si, da se to potovanje ne bi tako hitro konča-

lo. Želim si, da bi najino skupno potovanje trajalo v

neskončnost. Hkrati pa se počutim varno, vedoč, da

17

gospod ne bo prestopil meje spodobnosti zavoljo svo-

je zaveze Bogu, čeprav se zavedam, da izgublja svoj

notranji mir in da je njegov duh že zdavnaj vržen iz

ravnovesne lege. V njegovi notranjosti slutim kipenje

neke nedoločljive, neskončno privlačne sile, ki lahko

vsak trenutek, kot vulkanska eksplozija, izbruhne na

plano, kar je po svoje privlačno in neskončno vzne-

mirljivo. Iz razmišljanja me predrami zvok razglasa:

»We are now approaching Newcastle. Passengers for Sun-

derland, Middlesbrough, and Nunthorpe should change

here. «

Vlak zapelje čez reko in odpre se osupljiv razgled na

velike loke newcastleskih mostov.

Vlak z veliko hitrostjo drvi dalje. Kmalu za nami osta-

ne tudi Berwick-upon-Tweed. Prečimo škotsko mejo.

Na blesteče zelenih, prostranih pašnikih se pasejo

ovce in črno škotsko govedo pasme Angus. Medtem

vlak drvi mimo ličnih, iz granita sezidanih družin-

skih hišic in iz razglasa kmalu zopet zagrmi glas:

»We are now approaching our final destination Edinburgh

Waverley. We are delighted to inform you that our arrival

is on time. When the train reaches its platform, all passen-

gers will be kindly requested to leave the train and make

sure that they have taken all their personal belongings with

them. There are national rail services available to Aberdeen,

Stirling, Kirkcaldy, Dunblane, Glasgow and Inverness, as

well as local and suburban train services – please check the

station displays for further information. We thank you very

much for having selected us for this journey and we hope

to have the pleasure and honour of welcoming you again

on one of our services very soon. We wish you a nice day

in Edinburgh or a safe and comfortable onward journey if

18

your final destination is further on.«

Naskrivaj zrem v obraz svojega sogovornika. Vpra-

šujem se, ali bo predlagal karkoli, samo da se najino

potovanje še ne bi končalo.

»Čas za večerjo je, ali ste kaj lačni? Lahko greva kaj

pojest. V okolici Edinburgha je kar nekaj prijaznih pu-

bov, kjer strežejo kosila.«

Odleže mi, čeprav nekaj trenutkov ostanem tiho, do-

kler naposled ne vprašam:

»Kaj pa vaša žena, je nimate, in otroci?

»Ah, moja žena je na obisku pri sorodnikih v Zdru-

ženih državah. Otroka pa se vrneta iz internatov šele

čez kakšen teden ali dva.«

Stopava pod kovinskimi oboki edinburške železniške

postaje do parkirišča za avtomobile. Gospod uslužno

nese moj kovček. Njegov avtomobil je star terenec su-

rovega videza.

»Za obiske faranov potrebujem nekoliko močnejši

avtomobil,« pripomni, ko odpira prtljažna vrata, na

katerih, se poleg rezervnega kolesa bohoti tablica,

na kateri je naslikana Saltira, škotska zastava z belim

Andrejevim križem na temnomodrem polju. Prtljažni

prostor je videti zanemarjen, tu so zidarska žlica, zi-

darska zajemalka, pleskarsko strgalo, pleskarski čo-

piči, libela, kladivo in podobno orodje. Vse to postavi

vstran in naredi prostor za mojo prtljago.

»Marsikaj moram postoriti sam, saj je naša fara, bolj ko

ne, zelo revna,« zavzdihne gospod, med nalaganjem

moje prtljage. Po naključju se obregneva s komolci,

ki se za trenutek ali dva predolgo hrepeneče zlepita.

Sedeva v avtomobil. Notranjost kabine je špartanska,

a snažna. Nobenega luksuznega udobja. Videti je, da

19

bi lahko notranjost avtomobila čistil z gumijasto cevjo

za zalivanje vrta, brez bojazni, da bi se karkoli uničilo.

Motor rezko zabrni in odpeljeva se. Obedujeva izven

mesta. Kramljava. Povabi me domov. Želi mi razka-

zati svojo cerkev. Hvaležno sprejmem nespodobno

povabilo.

Odpraviva se dalje. Voziva se po zelenem podeželju,

medtem začne deževati in od nekje se priplazijo bele

meglice. Prispeva. Gospod ustavi avtomobil pred

majhno, s škriljem pokrito cerkvico. Ob njej je poko-

pališče. Izstopiva. Nad vhodom v cerkev se bohoti

napis: HIGH KIRK. Vstopiva. Roko pomočim v hla-

dno, blagoslovljeno vodico in se pokrižam. Začutim

vonj po kadilu. Notranjost cerkvice je sodobno svetla.

Klopi so iz lesa naravne barve, kar le še dodatno po-

udari zračnost prostora. Izkaže se, da v cerkvi nisva

sama. Nasproti nama pride ženica srednjih let. Ko

me zagleda, se vidno vznemiri. Tako očitno ji vzame

sapo, da je videti, kot da je pozabila dihati in da jo je

od ogorčene osuplosti začelo dušiti.

»Gospa McFarlane, to je moja …,« jo skuša ogovoriti

duhovnik.

Ženica gre mimo naju, ne da bi karkoli odgovorila.

Iz njenega ledeno prezirljivega pogleda začutim, kot

da bi hotela nemo krikniti in mi sporočiti: »Že spet!«

Njeno popolno vznemirjenost izdaja nekoliko zme-

deni, opotekajoči se hod. Ko odide iz cerkve, krepko

zaloputne vrata za seboj.

»Gospa McFarlane je dobra faranka. Veliko mi poma-

ga pri cerkvenih opravilih. Ne menite se zanjo.«

Če sem čisto iskrena, mi njena neslišna opazka sploh

ni prišla do živega. Gospod morda ni imel srečne roke

20

in je gotovo nezadovoljen s svojo ženo in še zmeraj

išče pravo, sorodno dušo. Njegovi soprogi pa ji ga ni

uspelo obdržati. Tudi sama imam za seboj marsika-

tero grenko izkušnjo. Morda se sčasoma s tem sprija-

zniš, sprejmeš pa nikoli, a tega si nihče noče priznati.

Iz književnosti sem se naučila, da je romantična lju-

bezen zlagana, vendar družbeno sprejemljiva, toda

vsi po njej neizmerno hrepenimo, tavamo v temi in jo

mrzlično iščemo.

Stopiva proti cerkveni apsidi, kjer je nad oltarjem sli-

ka, na kateri sta upodobljena Adam in Eva pod dreve-

som spoznanja. Postojiva.

»Ko smo že pri literaturi, lahko sedeva v časovni stroj

in se popeljeva v čas zatona Egipčanskega kraljestva.

Mit o Adamu in Evi nam sporoča, da je spoznanje v

ozadju vsega razbojništva, nepravičnosti, nesloge in

vseh drugih človekovih posvetnih tegob. Če je verjeti,

da je bil Mojzes visok uradnik na faraonovem dvo-

ru, potem je Mojzes moral zelo dobro vedeti, kaj piše.

Legenda krepko vleče na gnosticizem. V njem prepo-

znavam prvo eksistencialistično besedilo. Si more-

te misliti eksistencializem pred več kot tri tisoč leti?

Nadvse zanimivi pa so orisani simboli: golota, rajski

vrt, kača, prepovedani sadeži in figovi listi, ki spre-

mljajo spoznanje. Hm …,« razloži duhovnik. Njegove

besede gromko odmevajo po cerkveni ladji.

»Ali se bomo ljudje še kdaj vrnili v raj?« tiho vprašam.

»Ne, nikoli,« odločno odvrne. Ob njegovem odloč-

nem zanikanju v srcu začutim bolečino, kot da bi

mi nekdo z bodalom prizadejal smrtno rano. S svojo

krepko dlanjo me prime za roko. Voljno se je oklenem

in najine dlani se prepletejo. Privede me do naslednje

21

slike. Sliko, ki prikazuje gradnjo babilonskega stolpa,

ki se hkrati tudi že ruši.

»Sistem je darvinističen. Ekonomski uspeh se mora

odraziti v reproduktivnem izplenu. Predvidevam, da

bodo potekali dogodki samo še iz slabega na slabše. «

»Ne bodite vendar grobi. Bog je vendar dober. Potre-

bujem nežnost in upanje.«

»Če prav razumem legendo o babilonskem stolpu, je

darvinizem Božja kazen in preizkušnja. S to pokoro

moramo nekako živeti in če je le mogoče, jo preseči.

Tudi Mohamed je vedel, ali pa vsaj slutil, da je na sve-

tu tako.«

»Kazen za kaj?«

»Ker so ljudje hoteli biti enaki Bogu.«

Nekaj časa se še razgledujem po cerkvi. Nato me go-

spod povabi na čaj. Sprejmem. Med hojo proti njegovi

hiši mu moram priznati in se izpovedati:

»Noseča sem.«

Duhovnik ne more prikriti presenečenja. Njegove

obrvi se visoko dvignejo, kot bi hotele švigniti nekam

pod nebo.

»Čestitam!« po nekaj trenutkih tišine naposled odvr-

ne.

»Dobro je vsaj to, da se s fantom lahko brezskrbno

predajava spolnosti.«

Stopim v njegovo hišo. Razgledujem se in listam

po knjigah na knjižnih policah. Naposled sedeva za

mizo. Srebava čaj in se sladkava s pecivom, kupljenim

v supermarketu.

»Se vi sploh zavedate svoje lepote?« me povpraša.

Osuplo molčim. »O, da se ne. Tako ste lepi, da si za-

22

služite večno življenje kot nesmrtna muza.«

Ko se ponovno zberem, skoraj s tresočim glasom

vzhičeno vprašam: »Kako to mislite?«

»Če bi bil slikar, bi vas zdajle upodobil. Ker pa nisem

slikar, vas lahko ubesedim. Kot sem dejal, bom kmalu

v pokoju in se nameravam potem posvetiti leposlov-

ju.«

»In kaj moram jaz storiti za to?«

»Do obisti moram spoznati vse vaše skrivnosti. Želim

opisati vaš vonj, po katerem tako goreče hrepenim,

od trenutka, ko sem prisedel k vam na vlaku. V naših

vonjih se odseva preplet prvinske duhovnosti s prvo-

bitno organskostjo.«

Otrpla in uročena čakam njegovega poljuba.

Duhovnik silovito plane v moj objem. Poljubljava se,

dokler ga ne odrinem.

»Počakajte, ne še!«

Pričnem se slačiti in nazorno, skorajda izzivalno od-

metavati oblačila. On pa me, z istim zamaknjenim

pogledom polnim sle kot me je gledal pretežni del

potovanja, samo negibno motri. A, ko počasi pride

na vrsto nedrček, zastanem. V spomin se mi prikrade

podoba mojega fanta.

»Ne morem. Imam fanta.«

»Kakor želite,« reče in me stisne v objem. Toda kmalu

se zopet zalotim, kako iščem njegove ustnice in zgodi

se, kar se je moralo zgoditi.

»Vi tako znate z besedami,« mu šepnem.

Predam se z dušo in s telesom. Ljubiva se, se dvi-

gava in spuščava na valovih sle, kakor se nama tisti

trenutek zahoče. Ujameva se in se spreminjava iz

enega v drugega, dokler izmučena ne obleživa tesno

23

objeta in prepletena. Srebava kristalni nektar, ki ka-

plja iz višav drevesa spoznanja in pronica globoko

iz stržena prepovedane ljubezni v vse pore najinega

hrepenenja.

»No, in kakšen je moj vonj?« naposled vprašam.

Gospod nameni dolg poljub moji prsni bradavici in

reče:

»Po cvetovih mandljevca. Vonj, ob katerem bi moril.«

Tišina. Naposled s kančkom hudomušnosti vprašam

in se še tesneje prižemem k njemu:

»Grešili ste. Se nič ne sramujete?«

»Grešil? Kje pa, saj že zdavnaj več nismo občestvo.

Nismo več britansko, ne škotsko, niti župnijsko obče-

stvo. Vsak je prepuščen samemu sebi.

»Vendar si grešil, si! Cvrl se boš v peklu!«

»Ne verjamem v nekaj takega kot je pekel. V samem

jedru našega krščanskega izročila je trpljenje. Obso-

jeni smo na trpljenje in prav vsakemu pride na vrsto

ura preizkušnje. Ljudje smo na tem svetu za to, da

trpimo. Trpimo za Boga in Bog to ve. Zato pekel ne

more obstajati. Ne razumem, zakaj bi se zategadelj

moral čemurkoli odrekati. Saj nisem mazohist, to niti

ne smem biti«

»Kaj pa vaša žena?«

»Poroka vendar ni zakrament.«

Umolknem. Kmalu zaspim v njegovem trdnem obje-

mu.

Sanjam. Sanjam njegov surovi terenski avtomobil, v

katerem se voziva navkreber, dokler se ne prebudim.

Zagledam ga, kako v soju svetilke na nočni omarici

kleči ob postelji in goreče, zamaknjeno moli. Iz njego-

vega mrmranja razločno slišim:

24

Oče naš, ki si v nebesih,

posvečeno bodi tvoje ime,

pridi k nam tvoje kraljestvo,

zgodi se tvoja volja

kakor v nebesih tako na zemlji.

Daj nam danes naš vsakdanji kruh

in odpusti nam naše dolge,

kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,

in ne vpelji nas v skušnjavo,

temveč reši nas hudega,

Amen.

»O, ti prekleti pokvarjenec stari, premaknjeni!« za-

kričim in ga začnem klofutati po obrazu in mlatiti po

glavi in telesu. Duhovnik se skuša zakriti in zaščititi z

rokami, vendar moji ihtavi udarci še naprej dežujejo

po njegovem životu. Besno se začenjam oblačiti. On

medtem nazorno krili z rokami in z začudenim izra-

zom na licu ponavlja:

»Saj se je tudi Jezus moral odrekati, kaliti in preizku-

šati v puščavi! Tudi Jezus se je moral postiti … «

Togotno pograbim svoj nahrbtnik in potovalni kov-

ček. Odidem. Medtem ko hodim, mrzlično iščem po

spletu na svojem mobilnem telefonu številko taksi

službe. Ura je nekaj do enajstih in mrači se. Veter mi

biča obraz. Kmalu za seboj zagledam luči njegove-

ga terenskega avtomobila. Dohiti me in ustavi pred

menoj.

»Dovolite, da vas zapeljem vsaj do Edinburgha.«

Pristanem. Med vožnjo ne govoriva. Tudi on je videti

mrakoben in mu ni do pogovora. Odloži me na že-

lezniški postaji granitnega mesta. Vzamem svoj mali

nahrbtnik in potovalni kovček ter močno zaloputnem

vrata avtomobila za seboj:

»Zbogom, prečastiti!«

25

Poiščem taksi. Taksistu naročim, naj me zapelje do

kakšnega poceni 'Bed and Breakfasta'.

Prenočim pri neki upokojenki, kateri očitno edino

družbo predstavlja majhen psiček, ki je ponoči obča-

sno bevskajoče zalajal. Slabo sem spala. Toda obilni

zajtrk in kava me okrepčata. Plačam in pokličem taksi.

Staromodno oblikovan taksi, kakršne lahko videvaš v

glavnem samo na Britanskem otočju, se kmalu pripe-

lje pred vrstno hišico, v kateri sem prenočila. Poslo-

vim se od stare gospe. Vstopim v taksi. Voznik taksi-

ja, Pakistanec po rodu, me povpraša:

»Kam vas danes lahko popeljem?«

»Edinburgh Royal Maternity Hospital.«

Temnolasi in bradati voznik me s pogledom premeri

prek vsega telesa. Naposled me s pogledom, polnim

mešanice pomilovanja in prezira, vpraša:

»Ali ste prepričani?«

»Da.«

Obrne se. Motor rezko zabrni in ko se voziva mimo

ene izmed edinburških cerkva, vzamem iz nahrbtni-

ka beležnico in začnem pisati:

26

OSLIČEK

Osliček moj, ne stoj,

glej korenček pred seboj,

premakni se,

krepka palica je za teboj,

tako kot moje je življenje

sreče in trpljenja naboj.

Polje, napetost v duši,

po silnicah usode me nosi,

ne mrtvec, ne narkoman,

v Božje delo sem stkan.

Novo jutro, nov dan,

vstopam brez upanja,

vrag, o da ne vem,

s kakšnimi čudesi opravka imam.

27

TANNHÄUSER NA DIZLU

Zdaj razumem Manon Lescaut in ubogega viteza,

ki jo je oboževal še kot priležnico koga drugega,

celo na sramotilnem stebru. Ljubezen ne

pozna kreposti, zaslug, ljubi in odpušča in prenaša vse, ker mora.

Ne vodijo nas naše sodbe. Ne odlike, ne napake,

ki jih odkrivamo v ljubljenem bitju, nas ne mamijo v predanost

ali v zgrožen umik. Sladka, otožna, skrivnostna sila nas vodi,

da prenehamo misliti, čutiti, želeti.

Prepuščamo se njenemu vodstvu in ne sprašujemo kam.

(Leopold von Sacher-Masoch, Venera v krznu)

Tisoči kilometrov so že za nama. Motor vlačilca za-

molklo s prijetnim dizelskim zvenom prede pod

nama. »Še nekaj sto krepkih kilometrov morava pre-

voziti do doma,« sem si mislil. Toda ne, zmanjšam

hitrost in zavijem na avtocestno počivališče. Moj so-

voznik Andrej, mladi Štajerec, ki je pustil službo v to-

varni, naredil vozniški izpit za najtežja tovorna vozila

in se je zavoljo boljšega plačila zaposlil pri naši špedi-

ciji, me z dvignjeno obrvjo presenečeno pogleda.

»Andrej, tukaj morava ustaviti. Voziva že štiri ure in

pol. Če pride policijska kontrola, nama kazen ne uide.

Pri kontroli vozniških kartic kifeljci ne poznajo milo-

sti. Pri tahometru si se lahko še nekako izgovoril, pro-

ti čipirani kartici pa ne moreš nič. Zadnjič sem moral

plačati sedemsto čukov za ušive pol ure prekoračitve

delovnega časa iz lastnega žepa, kajti šef ni hotel niče-

sar slišati o povračilu,« sem mu dejal.

Andrej mi mirno prikima in se skozi sončne naočnike

28

zazre skozi vetrobransko steklo v svetal poletni dan.

Pozno popoldne se je začelo lenobno prevešati v pri-

jetno topel poletni večer. Andrej je mlad, še popolno-

ma neizkušen voznik. Dodelili so mi ga, da ga izkuše-

no uvedem v skrivnosti tovornjakarskega poklica. Na

parkirišču ustavim in parkiram vozilo nekam na rob

prostora, dodeljenega za večja tovorna vozila. Rezek

hrum dizelskega motorja zamre in zasliši se sikajoči

piš hidravlike.

»Tukaj bova prenočila. Še prej pa si pripraviva večer-

jo. Imam tudi juho iz vrečke. Nekaj toplega se bo za-

gotovo prileglo.«

Razprostreva mizico za kampiranje in dva majhna

zložljiva platnena stolčka ter priročni plinski kuhal-

nik. Pogrejeva vodo in streseva vanjo juho v prahu

iz vrečke. Med srebanjem prijetno dišeče juhe zreva

na vrvež avtocestnega parkirišča. Tovornjakarji kot

midva, poslovneži v elegantnih limuzinah in teren-

cih, družine v enoprostorcih in karavanih, vsakdo s

svojim ciljem, vse nekam vrvi. Juha naju okrepča in

Andrej me naposled vpraša:

»Ali je res, da si pustil študij zavoljo dela na špediciji,

ali ti je kaj žal?«

Odvijam v polivinil zavit sendvič, tako da mi ni po-

trebno zreti Andreju v oči:

»Ne, ni mi žal. Nikdar nisem zares obžaloval svoje

odločitve.«

»Kaj pa si študiral?«

»Najprej biologijo, in ker ni šlo, sem naslednje leto

presedlal na zgodovino umetnosti in filozofijo. Potlej

sem se zakavsal in moral sem si poiskati službo.«

Medtem se pred nama, kot bi padla iz neba, pojavi

lepotica v poslovnem kostimu. Skoraj sem že stavil

29

prste v usta, da bi glasno zažvižgal, a si zadnji trenu-

tek premislim, ko opazim, da lepotico spremlja hrust

oglatega videza, prav tako oblečen v črno poslovno

obleko. Okoli vratu pa ima zavezano vitko črno kra-

vato. Zato lahko le ponižno spustim pogled.

»Dober večer,« naju pozdravi lepotica bujnih, dolgih,

svetlo rdečih, kodrastih las, ki ji razpuščeni padajo

preko ramen.

»Dober večer!« glasno z nasmeškom odvrneva.

»Da ne izgubljamo časa, bova kar prešla k bistvu,« z

muzajočim se nasmeškom reče lepotica, »snemamo

pornografski film in iščemo statiste, ki bi hoteli nasto-

piti. Ali bi se morda vidva preizkusila? Dobro plača-

mo. Če se dobro odrežeta, vama tisoč do tisoč petsto

evrov na vsakega ne uide.«

Pogledam Andreja, a ni videti navdušen. Ko napo-

sled opazi moj pogled, resnobno odkima.

»Daj no, Andrej,« ga skušam opogumiti, »tisoč evrov

nama pade v žep, pa še nafukala se bova.«

»Ne, ne, to ni zame,« ostaja neomajen Andrej.

Obrnem se k lepotici in v znak pristanka prikimam.

»Potem pa, kar stopite z nama!« veli lepotica.

Andrej me pogleda izpod obrvi in me resnobno opo-

mni: »Samo pazi, da ne končaš brez ledvice na kakšni

črni kliniki!«

»Ta dva sta resna. Andrej, samo na toplem ga bova

imela in še najmanj tisoč evrov pobaševa. Daj no, ne

bodi šleva,« ga še poslednjič skušam opogumiti. A

Andrej ostane neomajno neizprosen.

Z lepotico in moškim, ki jo spremlja, sedemo v črno

limuzino in oddrvimo proti prvemu izvozu z avtoce-

ste. Hrust robatega videza, mrko resnobno upravlja

30

vozilo, a hitro in zanesljivo. Niti malo se ne smehlja,

medtem ko je lepotica videti židane volje. V rokah

porcelanasto mlečne polti drži škatlo s čokoladnimi

bomboni in se izzivalno sladka z njimi. Ponuja jih tudi

meni, a jih nočem. Iz vljudnosti naposled vzamem

enega. Vozimo deset, morda dvajset kilometrov po

slikoviti podeželski pokrajini s poredko posejanimi

kmetijami, dokler se ne ustavimo na parkirišču hotela

z imenom FREYJA VANADIS. »Khe,« pomislim skozi

nasmešek, »hotel so si našli za svojo raboto. Ime hote-

la zveni nekam norveško.«

Izstopimo iz limuzine, lepotica mi prične hlastno za-

gotavljati, da upoštevajo diskretnost in zasebnost in

da posneti material zagotovo ne bo distribuiran po

Sloveniji. Medtem ko gremo mimo recepcije, receptor

samo prikima hrustu v črni obleki.

»Zdaj vas bom prepustila gospodu Nikosu, ki vam bo

pokazal garderobo,« in z roko, ki ima dlan obrnjeno

navzgor, pokaže na hrusta v črni obleki, ki nas je vozil

v limuzini.

Gospod me popelje v garderobo in mi ponudi črne

usnjene tangice:

»To morate obleči za nastop!« reče resnobno mrko.

Gospod Nikos zapusti garderobo in zapahne vrata za

seboj. Slečem svoja oblačila in jih obesim na obešalnik

v ta namen pripravljeno kaseto in si nataknem tangi-

ce. Pogledam se v garderobno ogledalo. Počutim se

lepega in samozavestno močnega, da bi gore premi-

kal. Nad vrati v garderobi, do katerih vodijo krajše

stopnice, se na elektronskem prikazovalniku izpiše:

VSTOPITE. Odrinem drsna vrata in vstopim v neka-

kšno črno prebeljeno čakalnico in sedem na stol poleg

31

belolasega starejšega gospoda drobne postave, prav

tako oblečenega v usnjene tangice. »Kakih šest križev

mora šteti,« pomislim.

»Kaj pa vi tukaj delate oziroma igrate?« ga povpra-

šam.

Obrne se k meni. Obraz ima spačen od strahu in od

nekakšnega kesanja oči polne solz:

»Samomorilec sem. To je senatorij za norce, take težke

norce.«

Na njegovem hrbtu opazim še ne zaceljene brazgoti-

ne. Videti je, kot da je starejšega gospoda nekdo hudo

prebičal. »Sado-mazo pornič, upam samo, da meni ne

bo potrebno kaj takega početi,« v mislih tolažim svoj

dvom. Gospod predme pomoli listek papirja, na ka-

terem je bilo s krevljasto in drhtečo pisavo napisano:

»Vsem zdravnikom, medinskim sestram in bratom,

pacientom, paznikom in seveda gospodarici Wandi pravim,

da se naj na široko ogibajo štrika. To ni dobro. Potem pri-

dejo policaji in bolničarji in življenje nato postane nadvse

težavno. Iskreno se kesam, da sem brez potrebe skorajda za-

igral in zavrgel svoje življenje!«

»Hm,« pomislim, »kako nenavadno za pornografijo.«

Odprejo se vrata. Na vratih se prikaže lepotica, prav

tista, ki me je našla na avtocestnem parkirišču. Oble-

čena je v črn korzet, na katerega so pripete samostoje-

če najlonske nogavice, lase pa ima spete v veliko an-

tično figo. V rokah igraje krivi velik bič. Prav takega,

kot sem ga videl v neki telenoveli, ki so ga uporabljali

za kaznovanje ubeglih sužnjev in dresuro mastifov.

»Huh, kakšna prasica!« si mislim.

»Richardson not!« se zadere z visokim zvonkim gla-

32

som, medtem ko z bičem, v znak neučakanosti, lahno

tleska po svojih stegnih.

Starček plane s stola in se ji vrže pod noge kot naj-

zvestejši pes čuvaj in ji začne poljubljati brezhibno,

bleščeče zloščene usnjene škornje, na katerih ni videti

niti ene same gubice:

»Kesam se, iskreno se kesam, gospa Wanda! Oblju-

bim, da tega ne bom več nikdar poizkušal!« hlastno

obljublja stari gospod.

»Not, sem rekla!«

In starček jo urno, kot pes za ponujeno klobaso, po

štirih ucvre skozi vrata, ki jih gospa Wanda zatem od-

ločno zapahne.

Prislonim uho na težka masivna vrata. Zdi se mi, kot

da iz daljave slišim zamolklo pokanje biča in tiho sto-

kanje. Med vsakim pokom in stokom podzavestno

stisnem veke. Zazdi se mi, da slišim tudi njeno kri-

čanje:

»Te že še naučim reda … te že še … !«

»Andrej je imel prav. Tole nekam neznansko smr-

di. Ponudba je bila preveč ugodna, da bi bila lahko

resnična,« pomislim. Skorajda v paniki se namenim

proti garderobi. Odprem drsna vrata skozi katera

sem vstopil. Toda pred vrati garderobe prostaško sedi

gospod Nikos. S svojo iztegnjeno, kot steber krepko

nogo, naslonjeno na ograjo stopnic, mi preprečuje, da

bi lahko zakoračil dalje.

»O ne, žal pot ven vodi samo skozi vrata gospodarice

Wande,« odvrne gospod Nikos. Njegov obraz ni več

mračno mrk, temveč ima na ustih nasmešek, ki je več

kot očitno poln nekakšnega skrivnostnega in hkrati pri-

voščljivega prezira. Ponižno se obrnem nazaj in zaprem

vrata za seboj. »Kako pa je bilo to naivno,« pomislim.

33

Hrup na oni strani vrat zamre, vsaj tako se mi zdi. Se-

dem nazaj na stol. Vrata se kmalu ponovno odprejo.

Na vratih se prikaže gospa Wanda.

»Gospod Petelinsek! Stopite naprej!«

Vstanem s stola in se namenim skozi vrata, medtem

ko se gospa Wanda nervozno, z videzom strogosti,

lahno tleska z bičem po svojem stegnu.

»Ne bojte se,« mi z zaupnim izrazom na obrazu veli,

»upam, da bova dobro sodelovala. Najprej vam mo-

ram v znak dobrodošlice razkazati naš senatorij. Sto-

pite z menoj!«

Ničesar ne odvrnem. Nameniva se po hodniku, ki

vodi iz prostora, v katerem sta dva stola, steber in

zofa. En stol je večji in nekoliko spominja na vladarski

tron, nedvomno Wandin in drugi manjši, ki je najver-

jetneje namenjen trpinom. Na hodniku odpreva prva

vrata. Zasliši se glasno branje kot molitev v cerkvi:

» ... Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med

sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko

so se najedli, je rekel svojim učencem: 'Poberite koščke, ki so

ostali, da se kaj ne izgubi.' Pobrali so jih torej in napolnili

dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov

ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil zna-

menje, so govorili: 'Ta je resnično prerok, ki mora priti na

svet.' Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo

odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil

na goro …«

»Tule so navadni hudodelci in zlikovci. Ponavljajo

Evangelij. Morajo se ga naučiti na pamet. Ob vsaki

najmanjši napaki zapoje bič!« pravi Wanda in zapre

vrata. Napotiva se dalje. Odpreva naslednja vrata.

34

Zaslišijo se glasovi:

» … je pravna in socialna država …« » … ima oblast

ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno

in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno,

izvršilno in sodno …«

Trpini glasno berejo Ustavo in se ob tem na svojih se-

dežih lahno priklanjajo, kot mladeniči v medresah, ki

se učijo Korana:

» … Stanovanje je nedotakljivo. Nihče ne sme brez

odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje

stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme

preiskovati ...«

» … zagotovljena je tajnost pisem in drugih občil …«

» … zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega

ustvarjanja …«

»Tole so politični kriminalci, nažalost povečini manj-

še ribe. Večje se ne pustijo kar tako ujeti,« reče Wanda.

Zapre vrata in me vodi do naslednjih vrat, za katerimi

trpini sedijo v popolni tišini.

»Kdo so tile in zakaj so tako tiho?«

»To so krivci krvnih in spolnih deliktov. Pri teh niti

malo ne pomaga beseda, marveč samo bič. Tako, pri-

šla sva na konec.«

»Ampak, zakaj sem tukaj. Saj vendar ne spadam med

nobene izmed teh.«

»Gospod Petelinsek, vi ste vendar bolnik, tak težek

bolnik. Šovinist ste in za vas imamo pripravljeno prav

posebno obravnavo! Stopite za menoj!«

Da bi močneje podkrepila svoje besede, v prazno poči

35

z bičem. Odvede me v manjšo knjižnico na koncu

brezhibno zloščenega hodnika, po katerem glasno

odmeva korak njenih škornjev. S police vzame drob-

no knjižico: Venera v krznu, Leopold von Sacher-Ma-

soch, in mi jo odločno potisne v roke.

»Tole boste pisno obnovili in napisali svoje vtise ter

presojo. Potem bomo pa videli!« mi veli in si medtem

z bičem nervozno tleska po stegnih.

»Vaša kura lahko nekaj časa traja, vsaj nekaj dni. Zato

pokličite svojega sodelavca,« in predme postavi moj

mobitel. Pokličem Andreja in mu razložim, da je za-

služek zelo dober, ter da me še nekaj dni ne bo. Pro-

sim ga, naj se z vlačilcem odpelje domov in na špe-

diciji v mojem imenu zaprosi za nekaj dni dopusta

zame. Andrej je očitno zaskrbljen in nekoliko nejeve-

ren. V odgovor me sprašuje, če je z menoj vse v redu.

Hlastno, a odločno mu pritrjujem, da je z menoj vse v

redu. Posloviva se. Gospa Wanda mi ponovno vzame

moj mobitel in se nameni proti vratom, še prej pa me

močno z bičem ošvrkne po moji goli koži. Zdrznem

se od režeče bolečine. Togotno zakoračim proti gospe

Wandi, a se medtem na vratih prikaže postava gospo-

da Nikosa z resnobnim izrazom na obrazu, dvignjeno

brado in prekrižanimi rokami na prsih.

»Naj vam bo to v opomin, da bo delo dobro opravlje-

no!« reče gospa Wanda in zapahne vrata za seboj.

»Jebemti svet!« zakolnem in zalučam knjigo v steno.

Poskušam se zbrati. Globoko zavzdihnem in začnem

razmišljati: »Po toči zvoniti je prepozno. Že zdavnaj,

najkasneje pa takrat, ko sem sédel v njeno limuzino,

je zatipala moja oslovska ušesa. Ne preostane mi dru-

gega …« Poberem knjigo s tal ter sedem za masivno

36

mizo v knjižnici. Pomislim: »Obiskoval sem dva prva

letnika na univerzi. Bom že zmogel nekaj napisati …«

in začnem brati:

»Bil sem v ljubeznivi družbi.

Pri masivnem renesančnem kaminu mi je nasproti sedela

Venera, toda ne kot kakšna koketa, ki se pod tem imenom

vojskuje proti sovražnemu spolu kot mademoiselle Kleopa-

tra, temveč prava boginja ljubezni …«

Obsojen na knjižnico berem. Berem brez prestanka,

razen kadar moram na stranišče, ali kadar spim v

svoji špartanski sobici, ki so mi jo dodelili, ali ko obe-

dujem. Obroke mi, zaradi posebne obravnave, prine-

sejo kar v knjižnico, tako da ne morem imeti nobenih

stikov s sotrpini. Nekako čutim, da je morda tako še

najbolje, manj je nepotrebnih stikov, ki bi lahko odvr-

nili mojo pozornost od naloge, ki jo moram opraviti,

da bi se lahko karseda hitro vrnil k ženi in otrokom.

V nekaj dneh pridem na konec zgodbe. »Ni kaj, za-

bavno čtivo,« si priznam, »letnik umetnostne zgodo-

vine mi morda lahko vsaj malo pomaga iz zagatnega

položaja.« Iz petnih žil se skušam spomniti česarkoli

iz predavanj o leposlovju. Naposled vzamem v roke

pisalo in papir ter začnem pisati:

V igri je nadsenzualnost ali celo nadnaravne izkušnje glav-

nega junaka. Osnovna teza je romana je, da če nekdo želi

v ljubezni resnično uživati, se mora partnerju popolnoma

podrediti. Mora mu biti popolnoma vdan in podložen ter

karseda ponižen. V podkrepitev svoje teze navaja primer

antičnih in srednjeveških mučencev. Avtor nas nato v pre-

močrtnem, a nedvomno zanimivem dramaturškem loku

37

privede do Goethejevega spoznanja, da je človek lahko samo

'kladivo ali nakovalo', oziroma do Nietzschejanskega mo-

ralnega nauka, da 'kdor se voljno pusti bičati, si zasluži

biti bičan'.

Z izdelkom sem moral pred gospo Wando skozi spre-

jemnico, v katero vodi pot skozi vrata iz garderobe.

Duri se kmalu tleskoma odprejo:

»Gospod Severin Petelinsek, naprej!«

Stopil sem skozi vrata in znašel sem se pred gospo

Wando, ki je sedela, kot kraljica na tronu, na večjem

stolu. Skušam ji predati svoj izdelek na papirju, a se

za menoj zasliši glas gospoda Nikosa: »Poklon gospo-

darici!«

Priklonim se in ji predam svoj izdelek.

»Na kolena, suženj!« je zvonko kriknila in si istočasno

lahno tleskala s konico biča po dlani levice.

Ozrem se naokoli in za seboj opazim gospoda Nikosa

s prekrižanimi rokami na prsih in resnobnim, mrkim

pogledom, ki me skrbno motri. Ne preostane mi dru-

gega, kot da se spustim na kolena.

»Samo to?« vpraša gospa Wanda.

»Samo to,« odgovorim.

»Mhm … Kako morete govoriti na tak način o biča-

nju, da si kdorkoli zasluži bičanje. Kuš! Kakšna ohola

neumestnost pa je to? Kaj pa Jezus Kristus, ki se je dal

bičati za resnico, postavo in pravico za vse nas? Kaj

mislite o tem? Žal vas moram zaradi te predrznosti

prebičati. Gospod Nikos!«

Grški hrust me grobo in močno prime pod pazduho

in me odvede do stebra ter me z lisicami na rokah,

okobal prikleni ob steber.

»Pravzaprav tista postavka o resničnem užitku v lju-

38

bezni sploh ni slaba. To je edino dobro v vaši oceni.

Vendar vas moram bičati, da boste temu primerno

uslužen in poslušno podložen, kajti najprej je potreb-

no stopiti vaš jaz oziroma ego, da se razblini v po-

polni ljubezni. Želim si, da revidirate vaše zablode in

posledično vaše mišljenje!«

Biča me srdito in od bolečine se zvijam kot črv na pla-

nem. Potem me gospod Nikos odvede v mojo sobo.

Od boleče izmučenosti hitro zaspim. Naslednji dan se

zgodaj namenim v knjižnico. »Kristusa močno ceni,«

pomislim. Vzamem v roke Evangelij. Naključno po-

listam po knjigi. Pozornost mi pritegne odstavek iz

Evangelija po Luku:

Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo

sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo

prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.

»Hm …« pomislim. To bo rešitev problema. Prepišem

odstavek in pokličem gospoda Nikosa, da me odvede

pred Wando. Pred gospo Wando padem na kolena in

ji predam listek. Medtem ko bere, ji hlastno začnem

zagotavljati:

»V nebeškem kraljestvu je vse drugače, prvi so zadnji

in zadnji bodo prvi.«

»Že dobro,« mi neprizadeto odvrne. »Vem, vem iz

nereda in dekadence se ne more poroditi ničesar do-

brega, še posebej ne novi človek. Jezus je vedel za ta

problem, zato je lahko prerokoval v odstavku, ki ste

ga prepisali. Brez hudih besed o fašizmu je jasno, da

ko Aladinov duh dekadence uide iz svetilke, ga ni

Maxwellovega demona, ki bi ga spravil nazaj v svetil-

ko. Nekdo iz ozadja peha našo civilizacijo v dekaden-

39

co. Zato je Sacher-Masoch danes na splošno socialno

nesprejemljiv.«

Wanda se prične gladiti po notranjosti stegen in z ra-

skavim glasom reče: »Tak Maxwellov demon imam

tukaj,« in se ob tem začne izzivalno smehljati.

Dvignem se in se napotim proti njej. Njene grudi pod

našpičenim nedrčkom korzeta se mi zdijo neustavlji-

vo vabljive. »Hm, ta zagotovo mora biti za ravs in

kavs hkrati,« pomislim in ji rečem: »Vi niste ženska,

vi ste boginja. Ne vzdržim več, dovolite, da vas obja-

mem.«

Ošvrkne me z bičem in režeča bolečina se mi razleže

po telesu: »Kuš! Suženj stoj! Takole na lahko pa ne bo

šlo z menoj.«

Zastanem.

»Ponovno vas moram bičati. Tokrat še srditeje. Prav

nič ne razumete. Ljubezen ne more biti klena in ne

more poznati zaslug. Šla sem skozi to stopnjo. Razda-

jala sem se, kolikor sem se le mogla in je bilo mogoče.

Vse za ljubezen. Človek mora pasti v blato, da iz njega

lahko enkrat vzkali kot cvet. Moraš biti nekaj časa go-

senica, da nekoč postaneš metulj. Le kadar ljubiš brez

predsodkov, postaneš plemenit. Naučim vas prave

ljubezni, kako ljubiti, brez plehkih floskul o boginjah.

Vaš jaz oziroma ego še vedno očitno štrli ven in se

nesramno roga.«

Nikos me ponovno priklene ob steber. Najprej me

biča ona, potem pa še Nikos. Čutim ga po zamolklem

sopenju in po še silovitejših udarcih biča. Bolečina je

pod srditimi udarci biča premočna, omedlim. Pre-

budim se šele v svoji sobi. Potipam se po ramenih in

pod prsti začutim nezaceljene brazgotine, kar razblini

mojo pomisel, da je vseskupaj le slab sen ali nočna

40

mora. Namenim se v knjižnico. Razmišljam in listam

po Veneri v krznu ter ponovno razmišljam in zopet

ponovno listam, dokler mi pozornosti ne pritegne

neki odstavek. »V tretje gre rado,« pomislim. Pogra-

bim list papirja in pričnem pisati obnovo odstavka, ki

sem mu dodal moja razmišljanja:

Moška in ženska duša se močno razlikujeta. Sacher-Ma-

soch je to zelo dobro poznal. Bil je erudit daleč pred svojim

časom. Pravzaprav sta si moška in ženska duša popolno-

ma nasprotni, a sovražno komplementarni entiteti, tako

da se obe nravi hkrati tudi neskončno privlačita. Moški je

tekmovalec in zato je tudi njegova življenjska doba krajša.

Njegova umetnost pa je umetnost umiranja. Žensko načelo

pa je načelo in umetnost preživetja in tako po evolucijski

psihologiji naprej. Ženska je poosebitev narave, moški pa

njen svečenik, do katerega je lahko okrutna kot je neizpro-

sna narava do svojih bitij. Tak je naravni red.

Pokličem gospoda Nikosa, da me odpelje h gospe

Wandi. Ko me gospa Wanda sprejme, se ji vdano vr-

žem pod noge in pričnem hlastno poljubljati njene

gladke usnjene škornje:

»Gospa Wanda, prav ste imeli. Do sedaj sem imel po-

pačeno predstavo in zategadelj sem napačno razmi-

šljal. Vi ste me naučili umetnosti resnične ljubezni!«

Podam ji odstavek, ki sem ga napisal, in mrzlično

motrim njen izraz na licu, da bi morda lahko izluščil

njeno odločitev, še preden bi jo izrekla: ali me bo na-

posled le izpustila ali pa me bo zopet dala bičati.

Gospa Wanda prebere napisano in me v tišini razmi-

šljujoče motri. Po nekaj neskončno dolgih trenutkih

naposled izreče sodbo:

41

»Videti ste iskreni. Lahko greste. Upam pa, da si za-

pomnite lekcijo, ki ste jo prejeli, za celo življenje.«

Ponovno ji poljubim usnjene škornje in se počasi

vzvratno s hrbtom naprej oddaljim. Gospod Nikos

me odvede v garderobo. Oblečem se v svoja civilna

oblačila.

»Taksi vas čaka na parkirišču,« mi veli gospod Nikos.

V recepciji, ne vem čemu, za nekaj trenutkov posto-

jim pred ploščatim zaslonom, na katerem se izmenjaje

vrtijo oglasi, reklame in hišni red v hotelu oziroma

senatoriju.

Sedem v taksi, kjer zaslišim žuborenje dizelskega mo-

torja, ki mi je tako znano in domače. Zdaj vem zago-

tovo, da pojdem domov. Taksist nosi temna refleksna

sončna očala. Mrko me premeri in mi izroči pisemsko

ovojnico, ki jo nemudoma odprem. V njej so trije vijo-

lično-roza petstotaki in pripis na kvalitetnem, parfu-

miranem papirju:

Spoštovani gospod Severin Petelinšek,

Ponovno vam zagotavljamo, da posnetega materiala ne

bomo razpečevali po Sloveniji, temveč samo v tretjih drža-

vah. Lepo pozdravljeni,

Wanda

42

MANIFEST

Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

(Sveti evangelij Jezusa Kristusa po Mateju; Mt 5,3)

Lomb Nor, otoček nekje ob Tajski obali,

na pomlad leta, 2016

Načelo Bismillah izhaja iz filozofskega objektivnega idealiz-

ma, kar pomeni, da duh vlada tvari v stvarstvu. Vse, kar se

ima zgoditi, se zgodi po načelu Bismillah. Skrivnost penta-

grama. Duh upravlja, kar ponazarja najvišji krak s preosta-

limi štirimi kraki: zraku, vodi, zemlji in ognju. A po načelu

Bismillah duh ne more obstajati neodvisno od materije ali

energije. Zato obrnjen pentagram opredeljuje satanizem ...

Povozim ikono » Shrani« in sežem po cigaretnici. Raz-

prem jo in iz nje vzamem cigareto. Z roko pograbim

vžigalnik in z njim prižgem cigareto v ustih. Cigareta

na koncu, kjer ni filtra, prasketajoče zažari. Pljuča mi

pogladi svileno prijeten občutek in drobne molekule

nikotina zaokrožijo po žilah, po krvotočnem sistemu

mojega života. Zazrem se po živopisnih razcvetelih

cveticah na tropskem vrtu pred kočo in dalje po red-

kem nasadu palm in še dlje do peščene obale za njim.

Vlečem dim za dimom, dokler v pepelniku, prijetno

omamljen, a kljub temu zbran, ne ugasnem ogorka, ki

je preostal od cigarete. Nadaljujem s pisanjem:

… Najvišji in najmilostljivejši ne more imeti sina, kajti on

je popolno bitje in zato ne more biti predmet darvinistične

evolucije in zato mu ni potrebno spočeti sina …

43

Tipkam naprej z vročično strastjo:

… Če pa Je že zaplodil sina, potem On ne more biti popolno

bitje, kar je smiselna razlaga za upor v nebeškem kraljestvu.

Stvarniku uide dogajanje izpod nadzora. Zato je po načelu

Bismillah mogoče razložiti nebeško kraljestvo in sodni dan,

medtem ko, nasprotno, utemeljitev sodnega dne in nebeške-

ga kraljestva predstavlja doslednemu monoteizmu izjemno

težavo. Načelo Bismillah torej temelji na politeizmu z Bo-

gom, kot najvišjim vladarjem, in sinom, ki predstavlja nje-

govo izvršno oblast. Zato po načelu Bismillah ni nobenih

težav z utemeljitvijo, da je Bog dober, kljub temu, da nas

vsakodnevno življenje navidezno vedno znova prepričuje o

nasprotnem. Teoretična razrešitev omenjenega problema je

po doslednem monoteizmu prav tako izjemno težavna. Pra-

vičnost Najvišjega temelji na zakonih, zato morajo Njegovi

najdražji biti žrtvovani do sodnega dne …

Na odprto verando stopijo Alma, Mojca in Mirjam.

»Ljubo, Mirjam je pripravljena za iniciacijo!« me ogo-

vori Alma.

Ozrem se po mladi ženi, ali bolje rečeno dekletu, saj

jih je štela komajda morda osemnajst let in jo s pogle-

dom premerim. Oblečena je v bikini kopalke z venč-

kom, spletenim iz tukajšnjih cvetic na glavi, in svile-

nim prozornim mini krilu okoli pasu.

»Kdo pa jo je tako lepo opravil in uredil?« vprašam.

»Vse je Bismillah!« v en glas odgovorita Mojca in

Alma.

»Pozdravljena Mirjam,« jo ogovorim in primem za

roko.

Povedem jo skozi vrt in ji velim:

»Pojdiva! Ne boj se, lepo nama bo!«

44

Kmalu stopava po peščeni plaži. Pesek naju žgečka

med prsti in po stopalih. Sipek pesek je prijetno topel,

kajti jutranje sonce ga še ni dovolj ogrelo, da bi po-

stal vroč. V njenem hodu preko dlani čutim nespre-

tne gibe njenega mladega života. Jutranji sončni žar-

ki oblivajo najino polt. Prikloniva se Soncu, simbolu

Najvišjega. Leževa pod palmo, ki je nagnjena. Zaradi

nagiba se njen vrh končuje skorajda ob meji do kamor

plivkajo valovi zaliva.

»V čast mi je biti z vami tako blizu, učitelj,« me ogo-

vori.

»Že dobro,« ji pokroviteljsko odvrnem.

S pogledom mi pove, da je vsaka beseda odveč. Ne-

žno, z nedolžnostjo najstnika jo poljubim, toda kaj

kmalu se znajdeva objeta in stisnjena v vrtincu vročih

poljubov. Silovito odvržem svojo havaji srajco in krat-

ke hlače. Slečem ji krilo in skorajda obredno razvežem

trakove njenih bikini kopalk. Obstala sva gola. Kot

igralec jazza lahko gladim njeno mlado polt, popolno

oblikovano telo in jedro zadnjico ter se omamljam z

dotiki vršičkov njenih koničastih bradavičk. Kmalu se

zalotim, kako vonjam, sesljam in se opijanjam z njeno

mladostjo. Ko se odločim potešiti najino hlastno žejo,

Mirjam s priprtimi očmi hlastno dahne:

»Bismillah!«

Skleneva kozmični krog valovanja duha in toka ener-

gij. Trgava dišeče cvetice iz tropskega vrta. Šele, ko

ostane za nama ostra bleščica zvezd in temina eksta-

ze, začutim prijeten piš hlajenja, ki sta ga s palmovimi

listi povzročali Mojca in Alma, ki sta bili pritekli za

nama.

»Aloha, prebudita se!« naju ogovori Alma.

»Čestitam!« se oglasi Mojca.

45

»Čestitam, zdaj si postala polnopravna članica naše

skupnosti!« reče Alma in ponudi roko Mirjam. Roku-

jejo se in Alma ter Mojca na lice poljubita Mirjam.

Nekaj časa še poležavamo na pesku in soncu, držimo

se za roke ter zremo proti obzorju. V glavnem molči-

mo. Vsemirje govori namesto nas.

Kmalu ponovno sedim za računalnikom na verandi

naše kolibe, prižigam eno cigareto za drugo in pišem

Manifest:

… glede na idealizem Bismillah načela, je popolnoma ne-

pomembno, v nasprotju z materializmom, v čigavi lasti so

proizvodna sredstva. Na začetku je z razvojem poljedelstva

bilo nadvse pomembno, kdo razpolaga z zemljo in ima zato

posledično politično moč. Kasneje, z razvojem trgovine, je

postal pomemben nadzor nad trgovinskimi potmi oziroma

morskimi potmi in kasneje do današnjega veka, kdo ima v

nadzoru zračni prostor in vsemirje, čeprav danes, postaja

vse pomembnejši, nadzor nad svetovnim spletom in s tem

nadzor nad svetovnim pretokom znanja. Zato je nevarnost

nastopa globalne tiranije popolnoma stvarna. Vendar gre

načelo Bismillah še dlje: novo znanje je mogoče samo na

osnovi spoznanja. Ekstaza spoznanja je podobna in hkrati

v nekem smislu povezana z vrhuncem spolne naslade, zato

bo načelo Bismillah obvladovalo spolnost in zato posledično

tudi spoznanje in pridobivanje znanja. Načelo Bismillah

nadvse natančno opredeljuje, kaj je v ljubezni dovoljeno in

kaj ne, vse karkoli drugega bi bil zdrs v razvrat, dekadenco

in deklinacijo …

Minevajo dnevi in tedni, odkar smo na otoku. Z vsa-

kim sončnim vzhodom se veselim radostnega jutra.

46

Vse poteka v ustaljenem ritmu. Spimo in se prebuja-

mo. Vmes plavamo, se sončimo, obedujemo in se lju-

bimo. Ustaljen dnevni ritem prekine samo prihod go-

spoda Kiata, lastnika koče na otoku, ki nas vsak drugi

ali tretji dan oskrbi z vodo in živili. Sprejem Mirjam

v našo skupnost je, moram priznati, izredno popestril

naše ljubezensko življenje. Alma je postala samoza-

vestnejša. Kadarkoli se ljubim z Mirjam, se moram

potem vedno ljubiti še z Almo, ali pravzaprav bolje

rečeno, se Alma ljubi z menoj. Tako, da ne vem, kdo

koga jemlje. V bistvu sem jaz tisti, ki izgublja samoza-

vest. Kljub temu da je Alma v zgodnjih štiridesetih,

je še vedno zelo privlačna. Po poklicu je sociologinja.

Njeno neidealno, vedno gorko in hkrati neskončno

privlačno telo, široki boki in velike grudi so posute

z zvezdami. Ob Almi začutim bližino odgovorov na

poslednja vprašanja, nekakšno smrt in njen neskon-

čno prijeten privlak, kot da bi v meni umirali posle-

dnji atomi moči.

Tudi Mojca, ki ni nikdar diplomirala, je postala samo-

zavestnejša, vendar v precej manjši meri kot Alma. To

pripisujem pomanjkanju razumevanja načela Bismil-

lah. Moral bom še veliko delati z njo v smeri poglobi-

tve in pravilnega razumevanja načela.

Predvsem pa v tem času veliko pišem:

… Stari Rimljani so bili intelektualci. Natančno so vedeli,

da bodo propadli, in da ni rešitve, da ni moči in ne volje lad-

jo norcev zaveslati in usmeriti stran od prepadnega slapa.

Zato so se vrhnji sloji rimske države predajali razvratu. Ob

tem se ni mogoče znebiti občutka, da se je še neka skupnost

predajala eskapizmu, a iz popolnoma drugačnih vzgibov.

47

To so bili zgodnji kristjani. Odrešenik se je rodil, učil in bil proti pravu in postavi na zverinski način okrutno usmrčen.

Zato je lahko sprejel nase vse grehe. Zgodnje kristjane in

njihove skupnosti so klevetali kot promiskuitetne, kar je, na

primer zgodnje-krščanska ločina Karpokratovcev v nekem

obrednem smislu nedvomno dejansko tudi bila. Kjer je dim,

je tudi ogenj. Natančno so vedeli, da dosledna monogamija

vodi v kopičenje materialnih dobrin. Kar je bilo za zgodnje

kristjane nesprejemljivo. Toda načelo Bismillah bo preži-

velo, preseglo propad in odrešilo človeštvo, temelječ na du-

hovnih hierarhijah. A se je potrebno hkrati zavedati, da ni

hujšega problema za oblastno elito kot učenjaka pripustiti

k oblasti. O tem nam nazorno govori križanje, kot tudi že

Sokratovo sodišče in številni podobni primeri …

»Kosilo!« zaslišim Mojco za seboj. »Ljubo, pridi na

kosilo. A si ti ne zdi, da zadnje čase pretiravaš s pi-

sanjem?«

Ničesar ne odvrnem. Bežno jo objamem in se napotim

k mizi na drugem koncu verande. Sedem za mizo. Za-

topljen v svoje misli, ne opazim neobičajne tišine, ki

vlada za mizo.

»Ljubo,« me ogovori Alma.

»Ja,« se zdrznem.

»Khm,« zakašlja, »vse tri menimo, da bi bilo potrebno

našo skupnost nekoliko uravnotežiti.«

Almino govorjenje ne obeta ničesar dobrega. Grižljaj

hrane mi zastane v ustih:

»Kako to mislite, uravnotežiti?« vprašam in se namr-

ščim.

»Po načelu Bismillah bi morala biti oba spola enako-

vredna.«

»Kdo pravi, da nista enakovredna?« vprašam.

48

»Glej, me smo tri, ti si pa edini moški,« nadaljuje

Alma.

»In kaj potem? Mar ni vse popolno in v najlepšem

redu?« ponovno vprašam.

»Vedno si govoril, da si samo prvi med enakimi, zato

menim, da bi lahko postal še en moški član naše sku-

pnosti. Vsak človek je duhovno in religiozno bitje v

vseh kulturah in me želimo samo pravičnost, ki je te-

melj vsake religioznosti,« mi z blagovoljnim izrazom

na licu odgovori Alma.

Grižljaj se mi zatakne v grlu, tako da glasno zakreham

in zatem, ko se umirim, vprašam:

»Kaaj?«

»Ja, še enega moškega bomo pripeljale v skupnost,«

mirno nadaljuje Alma.

»Je že na poti,« pristavi Mojca.

»Ja, kakšna neslana sebičnost je zdaj to?« zakričim. »Je

to Bismillah? Mar nisem delil svoje ljubezni med vas

popolnoma enakovredno?«

»Nisi!« kljubovalno sikne Mojca. »Odkar je Mirjam

prišla v skupnost se ji največ posvečaš, medtem ko

naju z Almo zapostavljaš in zanemarjaš. Že res, da je

lepa in bolj privlačna, toda to ni duhovna ljubezen po

Bismillah.«

»Kaj lepa,« zase, a dovolj glasno, da smo jo lahko vsi

trije slišali, pojasnjuje Alma, »samo mlada je še. Bo že

še videla, kako se bodo stvari uredile same po sebi.«

Pogledam Mirjam, ki mirno obeduje in visoko dvigu-

je čašo in pribor, s prsti gestikulira ter se z nekakšnim

ravnodušnim posmehljivim, privoščljivim prezirom

očitno ne meni dosti za Almino govorjenje, kot da se

je predmet pogovora prav nič ne tiče.

»Ni res!« skorajda kriknem. »To je navadna žalitev za

49

učitelja! Učitelj ima pravico do več partneric, ki se jim

razdaja in jim omogoča osebnostno in duhovno rast!

Ali sploh zavedate, koliko samonadzorovanja to zah-

teva od mene. Saj vem, ne ljubite me dovolj.«

»Ni res, jaz sem prišla v skupnost še nedolžna,« reče

Mojca. Po licu ji spolzijo solze.

»Pa kaj še,« se zopet bolj zase oglasi Alma. »Sicer pa

- kaj boš z nedolžnostjo? Res je, da do neke mere iz-

raža klenost in krepost, a kaj nas bolj ne radosti in kaj

nam bolj ne napihne samozavesti, če ne ravno omre-

ženje, priklenitev nase in ukrotitev promiskuitetneža

ali promiskuitetnice? In prav zato smo mi vsi tukaj v

skupnosti.«

»Prekličite prihod tega moškega v skupnost!« velim.

»Zakaj? Poleg tega pa me prispevamo veliko večino

denarja za bivanje na otoku, da lahko ti v miru pišeš.

Sicer pa ga tako ali tako ne moremo več priklicati, saj

veš, da na otoku ni telefonskega signala. Zadnjič sem

bila v stiku z Enejem v hotelu v Bangkoku preko Wi-

-Fi–ja,« s kljubovalno privoščljivostjo odvrne Mojca.

»In kdo je ta Enej?« vprašam.

»Svetovni popotnik. Dober človek je. Z njim bo naša

skupnost le pridobila in Enej je zelo radoveden gle-

de naše skupnosti. Očitno ga zelo zanima,« odgovori

Mojca.

»Ne, ne, tako ne bo šlo. Sprejem še enega moškega, ki

ga sploh ne poznam, bo razrahljalo našo skupnost, da

bo razpadla!«

»Potrebno je gledati bolj duhovno, uravnoteženo,« mi

ugovarja Alma.

»O pa ja, ljubezenska zveza med učencem in učite-

ljem predstavlja najvišjo stopnjo erotike. Na primer,

pri Mohamedu, kot zvestem Jezusovem privržencu,

50

ni bilo nič bolj uravnovešeno, zato izvorni islam ni nič

drugega kot krščanska ločina,« ugovarjam.

»Kaj pa na dvoru kralja Arturja? Tudi veselica?« mi z

vprašanjem odgovarja Alma.

»Ne, ne, na noben način ne boste zasejale zasevkov se-

bičnosti v našo skupnost!« se prisiljeno nasmehnem.

Zazdi se mi, da se mi temni pred očmi, a misli mi kro-

žijo v glavi s svetlobno hitrostjo, kot navdih med lah-

nim dremežem:

»Noeliberalizem temelji na podobni sebičnosti, kot mi

jo izkazujete. Sprva je sicer na videz neoliberalizem

nadvse privlačna ideja, kaj ne? Človek je popolni in-

dividuum, odvisen samo od sebe in od svoje spretno-

sti in zategadelj je absolutno svoboden ter odgovoren

samo sebi. A takšno razmišljanje ima drobno lepotno

napako, ki vse postavi na glavo. Pridobljene ustavne

pravice se krčijo in ne upoštevajo. Prav tako ni čisto

jasno, kaj se skriva za pojmom 'deregulacija'. Trg in

enakost pred zakonom sta pretežno stvarni samo do

neke mere. A poglavitni argument proti neoliberaliz-

mu je popolnoma orwellovski. Individualizem, ki po

Nietzscheju predstavlja najskromnejšo stopnjo volje

do moči, če v tem smislu o kakršnikoli moči sploh

lahko govorimo, naj bi veljal samo za nižje sloje, kaj-

ti višji sloji se morajo združevati, da bi lahko složno

vladali razdrobljenim in navidezno individualizira-

nim nižjim slojem. Oblastna elita torej potrebuje svo-

jevrsten socializem. Po Orwellu je adoptivna hierar-

hija učinkovitejša in zategadelj bolj stabilna in mnogo

bolj dolgoživa kot je dedna hierarhija. O tem ne more

biti nobenega dvoma. Dedne hierarhije so pravilo-

ma kratkega veka, a je Orwell krepko podcenil silo,

ki nas veže z našimi potomci. Kaj vse smo zavoljo te

51

sile pripravljeni postoriti za naše biološke potomce?

Zato dedna aristokracija ne more biti stvar preteklosti

in neoliberalizem se v tej luči izkaže za popolnoma

enako fantazmo, kot je bilo kardeljansko samoupra-

vljane. Načelo Bismillah se vsega tega zaveda in ne

bo padlo v past in nasedlo navideznemu individua-

lizmu. Načelo Bismillah ne bo nagrajevalo lakomnosti

in tistih, ki goljufajo, lažejo in zlorabljajo druge. Za-

kon džungle, brez kakršnekoli moralne kode, ne bo

predominiral!«

Govoril sem strastno, kot bi me obsedla neka nevidna

neznana sila. V govorniškem transu sem gestikuli-

rajoče krilil z rokami. Ko se ponovno zavem samega

sebe, opazim, kako Alma, Mojca in Mirjam z mešani-

co zdolgočasenosti in osuplosti strmijo vame.

»Khm, oprostite, nekoliko me je zaneslo,« skušam

opravičiti svoje izvajanje in položaj.

»Že dobro, že dobro,« odgovarjajo ena za drugo.

»Ljubo, se ti sploh zavedaš, kako te ljubimo?« vpraša

Alma z neko nedoločeno vedrino v očeh.

»Se, se, a moškega mi vseeno ne vodite v skupnost.

O sprejemu novih članov v skupnost se pomenimo v

Ljubljani,« resnobno pripomnim.

»Enej nas bo obiskal in pika!« zatrdi Alma.

Sunkovito odrinem krožnik, na katerem je bila še ve-

čina obroka, proti sredini mize. Vstanem in se napo-

tim z verande, skozi vrt duhtečega tropskega cvetja

proti obali. »Niso me vredne!« pomislim. »Le kaj jim

pade na pamet, da mi tako skuhajo. Saj me niti ne

poslušajo, kaj šele ubogajo. Tega jim ne bom nikdar

dovolil!« Prižgem si cigareto in sedem na skalo ob

morju. Globoko vdihnem cigaretni dim in odmerek

nikotina me pomiri in mi razbistri misli: »Saj ne mi-

52

slijo resno. Morda me samo dražijo in me želijo samo

narediti nekoliko ljubosumnega.« Namenim se nazaj

proti verandi, kjer sedem za računalnik. Pisanje me

sprošča in pomirja.

Pišem s strastjo, dnevi ponovno minevajo v ustalje-

nem ritmu in prišleka, ki naj bi šele vstopil v našo

skupnost, sem nekoliko odrinil iz svoje zavesti in po-

zabil nanj:

… primer Bizanca: malo je znano, da je propadla samo po-

lovica Rimskega cesarstva, to je njegov zahodni del, med-

tem ko se je vzhodni del imperija obdržal, navkljub več kot

očitni deklinaciji in dekadenci, ki ga je najedala. Premišlje-

no utrjevanje postojank ob najživahnejših trgovskih poteh,

obvladovanje vojne veščine in nekateri tehnični izumi, kot

je na primer grški ogenj, so omogočili preživetje Bizanca še

nadaljnjih tisoč let in njegovo svojsko pot v fevdalizem. Ali

je mogoče tukaj potegniti vzporednice s sodobno svetovno

politiko? In vendar se je zgodba Bizantinskega cesarstva

končala popolnoma banalno. Zaradi izuma smodnika, eks-

plozivnega prahu, se je naposled, dobesedno čez noč, kot

milni mehurček razblinila še druga polovica nekoč mogoč-

nega cesarstva …

Z morja zaslišim rezko motorno brnenje. Otoku se

približuje drevak z močnim izvenkrmnim motorjem

gospoda Kiata. »A glej ga zlomka, na drevaku sta dve

postavi. Pa ja ne … ? Prekleto!« opazujem in glasno

razmišljam. Tudi Alma, Mojca in Mirjam so opazile

približujoči se drevak. Nemudoma so stekle proti le-

senemu pomolu. Pozdravljajo se in se hitijo poljubljat

na lica se s prišlekom. Prišleka privedejo k meni na

53

verando. Tujec je visok, slok, krepak mladenič. Lase

ima kratko pristrižene, a ima krepko brado, takšno

kot jih nosijo pridigarji radikalnega islama in so sedaj

v modi. Oblečen je v bermuda hlače in srajco olivno

zelene barve.

»Pozdravljeni! Veliko sem slišal o vašem Bismillah

načelu. Videti je nadvse zanimivo in privlačno,« me

pozdravi in ogovori.

»Pozdravljen, Enej,« mu hladno odzdravim.

Rokujeva se, a ob prisotnosti žensk mu ne zmorem

izreči, da ni dobrodošel. Čas kosila je in sedemo za

mizo. Med obedovanjem Enej pripoveduje svoje po-

potne dogodivščine. Alma, Mojca in Mirjam od rado-

vednosti dobesedno požirajo njegove besede. Jaz v

glavnem molčim. Na skrivaj si ogledujem Eneja. Po-

gled se mi ustavi na njegovih poraščenih podlahteh.

Molčim, in tudi nihče se ne zmeni zame.

Po obedu gredo na plažo, na kopanje. Jaz sem trmo-

glavo, užaljeno obtičal za računalnikom, a pisati ne

morem. Raje jih opazujem razposajene med kopa-

njem. Kadim cigareto za cigareto. Hkrati čutim tudi

strašno blokado kreativnosti. Ne pomaga mi niti

sprehod okoli otoka, kjer zaman iščem navdih. Sku-

šam zadremati in iz kraljevske podzavesti priklicati

zgoščene misli iz sveta idej. A ne morem zaspati. Nič

drugače ni med večerjo in po njej, ko smo ob svečah

in vinu obsedeli na verandi in kramljali. Vsa pozor-

nost je namenjena gostu. Vonj duhtečega tropskega

cvetja se meša z vonjem po vosku dišečih sveč. A v

meni, z vsakim kozarcem močneje, dozoreva misel na

ukrepanje.

54

Potem, pozno v noči, se ljubim z Almo, oziroma se

bolj Alma ljubi z menoj. Ničev občutek, kot bi se ljubil

s popolnoma neznano žensko. Zazdi se mi, da prita-

jeno zaslišim Mojčino stokanje v ekstatični nasladi.

V mislih se mi pojavi grozna, ostudna misel, ki je ne

prenesem, da se bodo v ženskih telesih morali moji

spermiji spopadati s zločestimi klicami, spermiji pri-

šleka. Dolgo v noč ne morem zaspati. Alma medtem

trdno spi. Uro ali dve pred jutranjim svitom vstanem.

V kuhinji si natočim šilce viskija in ga na dušek zvr-

nem in izpijem. Po grlu me zapekli, a se mi v želodcu

pojavi prijetna toplina. Začutim, kako se mi je povrni-

la moč. Stopim do predala in iz njega vzamem pištolo,

ki sem jo bil brez težav nabavil na nekem živilskem

trgu v Bangkoku. Skozi ročaj pištole potisnem okvir

z naboji. Ročaj pištole mi sede v dlan. S sunkovitim

potegom kovinskega okovja pištole repetiram orožje

v rokah. Prisluhnem jutranji tišini. V meni se je prebu-

dila uničevalna strast. Preveva me moč, da gospodu-

jem nad življenjem in smrtjo. Nepotešljiva razdiralna

strast zavlada mojemu telesu in mojemu umu. Pištola

je moj podaljšan morilski fenotip in politika najslado-

strastnejši afrodizijak.

Vstopim v izbo, kjer spita Mojca in Enej. Prižgem luč

in dvakrat ustrelim v Enejevo glavo. Še preden se

Mojca zave položaja, streljam tudi vanjo in ji pošljem

svinčeni krogli v glavo. Na hodnik plane prestraše-

na Alma. Pomerim ji v čelo. Njene oči prosijo milosti.

»Kdaj pa, če ne zdaj moram biti močan,« pomislim.

»To je vaja iz kreposti in volje do moči, do nadčlove-

ka.« Zdržim dih in tako umirim tresavico ter sprožim

strel v Almino glavo. Na čelu se ji, kot na indijskih

55

verskih podobicah, pojavi rdeča pika. Njeno telo se s

tleskoma sesede na tla. Iz zadnje sobe zaslišim Mirja-

mino histerično vreščanje. Približam se ji, tako da jo

stisnem ob steno, da nima kam bežati. S smrtno grozo

v očeh me motri. Krčevito se oklepa poslednjih tre-

nutkov življenja. V smrtnem boju vidno drhti. Ustre-

lim vanjo tri - ali morda štirikrat, dokler negibno ne

obleži.

Izpijem še eno šilce viskija. Sedem na verando in

si prižgem cigareto. Globoko vdahnem. Ponovno

prisluhnem jutranjemu spokoju. Še vedno je tema.

Zdaj me že preveva veliko zadoščenje in olajšanje.

Ko cigareta dogori, zajamem še en dim in potem na

tla odvržem ogorek in ga s krožnim gibanjem stopala

pod podplatom ugasnem. Pregledam vsa štiri trupla

in se prepričam, da ni v njih še kaj znakov življenja.

Vzamem računalnik in ključ s podatki ter preostale

svoje stvari in jih spravim v boršo. Iz prostora za ag-

regat vzamem kanister z gorivom in pričnem polivati

leseno kočo. Potem prižgem razlito gorivo, ki je nato

ob vžigu s topim zvokom buhnilo. Hkrati si prižgem

novo cigareto. Kadim in čakam, da kolibo dodobra

zajamejo plameni. K sreči nas gospod Kiat skorajda

zagotovo ni nikomur prijavil. Bo že poskrbel za zogle-

nela trupla. Potem se vkrcam na drevak in sunkovito

potegnem za vrv izvenkrmnega motorja. Motor za-

rohni. Pričelo se je daniti. Odglisiram proti lučem na

kopnu, ki bodo v jutranjem svitu kmalu ugasnile.

56

V IMENu NATAŠe

Nebesa ne bi bila nebesa,

če ne bi bilo v nebesih ljubimcema

dovoljeno vsaj toliko užitka,

kot sta ga deležna na zemlji.

(Giovanni Boccaccio)

»Lahko sem izključen iz Božjega kraljestva,« rečem

sestri Faustini, ki me tako prijazno spremlja na poti

do ordinarija. V mojem primeru hudega, pohujšlji-

vega moralnega greha in prekrška zoper posvečeno

življenje je bil za ordinarija določen krajevni škof.

»Bog vse vidi in vse ve. Motri v najgloblje kotičke

naših duš in milostno odpušča. Ne bojte se!« mi

odvrne.

Najine besede se izgubljajo v peketu odmeva korakov

po zloščenih hodnikih škofije.

»Le kakšno pokoro mi bo naložil ordinarij?«

Ko naposled prispeva, postojiva pred vrati škofove

pisarne.

»Mladi ste še. Vsakemu enkrat spodrsne ali se

zalomi. Škof je razumevajoč človek. Zagotovo vam bo

spregledal prekršek,« s pomirjajočo milino izgovori

sestra Faustina.

»Ne govorite tako. Saj ste vendar skorajda mojih let.«

V tistem trenutku se odprejo težka, masivna, na no-

tranji strani debelo tapecirana vrata škofove pisarne.

»Vstopite!« mi veli škofov tajnik. »Njegova ekscelenca

vas že pričakuje.«

»Bog z vami,« mi tiho šepne sestra Faustina.

57

Vstopim v škofovo pisarno: »Hvaljen Jezus!«

»Hvaljen Jezus,« mi lenobno, a zaskrbljeno odvrne

škof in s predirnim pogledom namigne tajniku, češ da

je že čas, da se umakne iz pisarne, zavoljo kočljivosti

zadeve.

»Vaša ekscelenca, verjemite mi, bila je samo

nepazljivost in trenutek slabosti, kateri sem tako

nespametno podlegel,« skorajda proseče rečem škofu,

upajoč na njegovo milost zavoljo mojega prekrška.

»Sedite!«

Sedem nasproti škofa za razsežno, iz masivnega lesa

stesano pisalno mizo.

»Zdaj pa vse lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti,« veli škof

s strogo masko zaskrbljenosti na obrazu. Nepredušno

skrivnostno me motri s svojimi predirnim pogledom.

Tako strogo, da še ne morem ničesar sklepati o njegovi

odločitvi v primeru mojega prekrška.

»Ime ji je Nataša,« začnem svojo izpoved. »Pri sveti

maši sem jo začel videvati jeseni. K maši se je vozila

s kolesom. Vedno je bila brezhibno urejena, vendar

njena oblačila niso bila niti malo vpadljiva in niso

izdajala niti trohice hudičeve privlačnosti, ki bi

napeljevala k pohujšanju, ali h grehu. Njena kolena je

vedno skrbno prekrivalo krilo. Nekoliko je spominjala

na pripadnice Jehovih prič, kot jih lahko vidimo

upodobljene v njihovih brošurah. A skrivnostnega

nasmeška in privoščljivega pogleda izpod obrvi, ki

mi ga je namenila vsakič, ko je sprejela hostijo svetega

obhajila, ni mogoče pozabiti. Bila je, mislim, rahlo

bledolična. Na bradi in ob ustnicah je bila njena polt

nekoliko poraščena z belim puhom. Najverjetneje je

študirala na eni izmed višjih strokovnih šol v mestu.

58

Takšno sem videval, dokler ni nekega dne naposled

prišla po zakrament svete spovedi. Videl sem jo se-

deti na klopi v cerkveni ladji s prekrižanimi rokami.

Prav gotovo je morala moliti. Ko me je zagledala, je

dvignila pogled. Zagotovo je njen pogled pritegnilo

tiho vršanje moje sutane. Takoj sem prepoznal njen

glas, ko ji prišla na vrsto:

»Hvaljen Jezus.«

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zadnjikrat sem bila pri spovedi …«

»Dobro, dobro, saj vem, kako poteka spovedni

obrazec,« me prekine ordinarij. »Preidite k bistvu, da

ne izgubljava časa po nepotrebnem!«

Uplahne mi srce. Slutim, da škofova opazka ne more

obetati nič dobrega za izid mojega procesa. Zato zač-

nem hlastno, po spominu, navajati grehe, ki mi jih je

bila zaupala:

»Moji grehi so: … materi sem se zlagala, da je ne

morem obiskati, ker moram čez konec tedna študirati

za kolokvij, a sem se s prijateljico raje odpravila na

izlet v gore … … zatajila sem Gospoda …«

»Ampak vas mora težiti še kaj hujšega?« sem na

koncu njene izpovedi pripomnil. »Vi niste prišli k

spovedi zavoljo takih malenkosti.«

»Res je. Imam težave globlje narave. Čestokrat me

preganjajo strašne nočne more. A to ni najhuje,

kajti tudi mnogo drugih ljudi ima nočne more. Bolj

nenavadno je, da tik preden utonem v spanec, slišim

neki glas, ki mi govori v meni nepoznanem jeziku.

Navadno ne razumem niti besede. Bojim se, da so v

ozadju zle sile.«

»Ne razumem, v čem je problem. Če ničesar ne

razumete, potem že ne more biti nevarno,« odvrnem.

59

»Ni tako preprosto. Čeprav ničesar ne razumem, vse

dojemam in vsemu slišanemu, hlastno in dobrovoljno

pritrjujem. Ko se prebudim, se ponavadi ne morem

spomniti niti besede, ki mi jih je narekoval neznani

glas.«

»Še vedno ne razumem vaše težave, če se ne morete

spomniti niti besede, potem …«

Prekinila me je in mi segla v besedo:

»Toda pravim vam, vse dojemam, čeprav ne razumem

niti besede. Menim, da slišane besede morajo na tak ali

drugačen način, vplivati na mojo podzavestno podstat.

Hkrati pa iz psihologije vem, da se ljudje odločamo

pretežno na podlagi nezavednega, zato se bojim, da bi

me moje odločitve zategadelj lahko, kaj hitro, prema-

mile v greh ali Bog ne daj, da bi komu storila kaj zle-

ga. Razumite vendar, nedvomno so na delu demonske

sile, ki posegajo v moje nezavedno tkivo …«

»Hm …«

»… zato imam na nočni omarici vedno pripravljeno

beležnico in pisalo in nekega jutra mi je naposled le

uspelo zapisati besede iz sna. S seboj imam napisane

besede. Dovolite, da vam jih predam.«

Stopila je iz spovednice in za rezilo noža priprla vrata

na moji strani spovednice ter mi, skozi nastalo režo,

pomolila majhen listek papirja. Vzel sem ga. Ona pa

se je medtem vrnila na svojo stran spovednice. Razvil

sem listič in začel brati: » vetišetop mibod ad itison me-

romz ni nejlvarpirp mes herg kilev okak ečagurd itivolsan

onbertop ej ejnašarpv ahidvan riv eloc ej ap ila ajrozbo iri-

šzar it okhal herg itib erom en adalsan otaz ujtsartsodals v

ej agenešivzv jaken«

»Ničesar ne razumem.«

»Preberite nazaj! Potem lahko razberete: 'Nekaj vzvi-

60

šenega je v sladostrastju. Zato naslada ne more biti greh, lahko ti razširi obzorja ali pa je celo vir navdiha. Vprašanje

je potrebno nasloviti drugače: Kako velik greh sem pripra-

vljen in zmorem nositi, da dobim potešitev?' Vam rečem,

zagotovo hudičevo delo,« je pomenljivo pripomnila.

»Hm …,« sem komaj slišno izustil in se zamislil.

Listič z napisom postavim pred škofa: »Poglejte. Prav

zares, če berete nazaj, nedvoumno piše: 'Nekaj vzvi-

šenega je v sladostrastju. Zato naslada ne more biti greh,

lahko ti razširi obzorja ali pa je celo vir navdiha. Vprašanje

je potrebno nasloviti drugače: Kako velik greh sem pripra-

vljen in zmorem nositi, da dobim potešitev?' «

Ordinarij zadržano zre v listič z obrnjenim zapisom in

po nekaj trenutkih tišine spregovori:

»In potem?«

»Pridite danes teden v župnišče po večerni maši,«

sem ji dejal in ji naložil pokoro: »Do takrat pa glasno

berite Razodetje apostola Janeza.« Kot sem se megleno

spominjal nekega predavanja, naj bi Razodetje

pomagalo obvarovati se hudiča.

»Moj bog, žal mi je, da sem grešila in žalila tebe, ki si

moj najboljši oče. Obljubim pri sveti veri, da se bom

poboljšala. Pomagaj mi s svojo milostjo. Amen.«

»In jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in

Sina in Svetega Duha.«

»Amen.«

»Bog ti je odpustil grehe. Pojdi v miru.«

»Bogu hvala!«

Ordinarij se nervozno presede. Bojim se, da bi ponov-

no vzrojil. Spovedni obrazec sem ponovil samo zato,

da bi izrazil svojo iskreno pobožnost in izkazal poni-

žnost ter pripravljenost na kesanje.

V tednu, ki je sledil, sem se posvetil študiju. V žu-

61

pnijski knjižnici sem našel neko, več kot sto let staro,

popolnoma zaprašeno knjigo, pisano v latinščini, pri-

ročnik o eksorcizmu. Delo je napisal neki Julius Hie-

ronimus pred davnimi leti, kajti knjiga je bila očitno

ponatis prepisa mnogo starejšega rokopisa. Najprej

sem knjigo prelistal in bežno preletel njeno vsebino.

Pozornost so mi pritegnile ilustracije lesorezov, ki so

prikazovale izganjanje zlih duhov. Na upodobitvah

so bili večinoma nazorno upodobljeni ljudje, podvr-

ženi eksorcizmu, z obrazi spačenimi od blaznosti, tr-

pljenja, bolečine in strahu med obredom, ki je poleg

molitev in zaklinjanj vključeval tudi tepež in druge

načine telesnega delovanja na nesrečnike obsedene

s hudičevo boleznijo. Nato sem začel brati in poglo-

bljeno preučevati delo. Kaj hitro sem, poleg običajnih

opozoril o silni moči Satana in o neverjetni zvitosti,

spletkarstvu in lažeh hudiča, ki se jim je bojda zelo

težko upreti, in da se zategadelj Satana v nobenem

primeru ne sme podcenjevati, dojel, da je tudi hudič

del stvarstva, Božjega načrta in hkrati potrditev Bož-

jega obstoja. Razumel sem, zakaj je moral biti Jezus

v puščavi izdatno skušan od Satana. Nadalje sem

se lahko poučil, da si mora vsak eksorcist prirediti

obrazec izganjanja hudiča, kot mu najbolj ustreza in

ga tudi prilagoditi glede na trenutno potrebo obsede-

nega. Potem sem prevedel zaklinjanja, predpisana v

obrazcu. Ko sem bil delo natančno preučil, sem postal

poln samozavesti, ki je puhtela iz mene kot iz biblij-

skega Samsona.

Minil je teden dni in Nataša me je poiskala v župnišču

po večerni maši, kot sva bila dogovorjena. Na nebu je

sijala mesečina polne lune. Ko sem jo vodil do svoje

62

skromne sobice, si je zvedavo ogledovala stene ho-

dnika prebeljenega s pleskarskim mačkom, ki je pu-

ščal odtisnjen vzorec cvetličnih listov v zeleni barvi. V

štirioglati peči je prasketal ogenj, ki ga je bilo mogoče

videti skozi majhno okence na peči. S kadilom sem

najprej temeljito razkužil prostor. Razpelo, kelih in

paternošter pa sem obredno razpostavil po posteljni

polici. Z aspergilom, kropilom, ki je vsebovalo blago-

slovljeno vodo, žegnam nabožne predmete in druge

stvari v sobi. Nataša se je, medtem sama od sebe, sle-

kla do spodnjega perila. Ko je uzrla moj presenečen

pogled, je mirno pripomnila:

»Pred Boga moramo stopiti goli in bosi,« ter se

neprizadeto zleknila na posteljo.

»Zdaj bova pričela z obredom očiščevanja. Ali ste

pripravljeni? Boste videli, po obredu vam bo odleglo.«

»Da,« je dahnila v odgovor.

Pokleknil sem na preprogo pred posteljo in začel go-

reče moliti Rožni venec. Pokrižal sem se in izrekel:

» V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« Nato

sem nadaljeval z molitvijo:

» Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in

zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Go-

spoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Ma-

rije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in

bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;

šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;

od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega

Duha; sveto Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje gre-

hov; naše vstajenje in večno življenje. Amen« .

Nataša se je medtem pričela nemirno premetavati po

postelji, za trenutek je poležala, zdaj na eni, zdaj na

63

drugi strani boka. Povzdignil sem glas in še odločneje

nadaljeval z molitvijo:

» Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k

nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih

tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in

odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim

dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas

hudega. Amen. «

Ona je medtem postala vročična in njeno telo je pri-

čelo drhteti. Njenih ustnic se je polotil komaj viden

trepet. Z enako odločnostjo sem nadaljeval z Zdravo

Marijo:

» Zdrava, Marija, milosti polna,

Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blago-

slovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati

božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.

Amen.«

In jo ponavljal v vseh različicah s tem, da sem za bese-

do Jezus izmenjanje pridal, kot je predpisano v obraz-

cu: »… ki je za nas krvavi pot potil, … ki je za nas bičan bil,

… ki je za nas s trnjem kronan bil, … ki je za nas težki križ

nesel, … ki je za nas križan bil …« in tako naprej.

»Slava Očetu.«

Dokler nisem molitve Rožnega venca zaključil:

» O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenske-

ga ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so

najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

64

Pokrižal sem se, Nataša se je medtem še naprej pre-

metavala po postelji in pričela se je močno potiti. Na-

daljeval sem z glasnim zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,

odrešenika gospoda

vladarja belih nebes,

lučam vate kamen zavrženi

Satan pekleni!

Prebada te Svetega Jurija pravo,

zapusti to dušo neomadeževano!

Izganjam to kal prekleto!

V milosti Svetega Janeza, amen.«

in jo izdatno poškropil z blagoslovljeno vodo. Nataša

se je zdrznila, kot bi prejela silovit udarec z bičem.

Zato sem samozavestno nadaljeval z zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,

odrešenika gospoda

vladarja belih nebes,

lučam vate kamen zavrženi

Satan pekleni!

Prebada te Svetega Jurija pravo,

zapusti tuzemstvo s krvjo prepojeno!

Izganjam to kal prekleto!

V milosti Svetega Janeza, amen.«

Ponovno jo blagoslovim z žegnano vodo. Nataša se

je medtem silovito stresla in je s hripavim, počenim

glasom izustila:

»Nič mi ne moreš!«

Moja samozavest je medtem močno narasla, kajti

65

hudiča sem očitno izvabil na plano, da se je pokazal.

Zazrl sem se v njene polne grudi, drhteče od njenega

diha, točneje v našpičene prsne bradavičke, ki so, var-

no skrite pred pogledom, brezsramno izzivale izpod

spodnje majice.

»V imenu Jezusa Kristusa,

odrešenika gospoda

vladarja belih nebes,

lučam vate kamen zavrženi

Satan pekleni!

Prebada te Svetega Jurija pravo,

zapusti nebeško kraljestvo od silnih oteto!

Izganjam to kal prekleto!

V milosti Svetega Janeza, amen.«

»Nič mi ne moreš,« je ponovno zaničljivo dahnila.

Hotel sem ji zadati blag udarec čez hrbet, a mi jo je

uspelo samo pogladiti preko hrbta. Nisem je zmogel

udariti. Na žalost, pa je moja dlan zdrknila pod

njen pas in se ustavila na tistem delu popolnoma

razmočene tkanine, ki je prekrivala njen sram.

Nastopil je trenutek slabosti. Divje sem odvrgel suta-

no in vzel Natašo od zadaj.

»In ona?« prekine mojo pripoved ordinarij.

»Ni se upirala. Nasprotno, celo voljno, prav uslužno

se je zasločila.

Potem me je oblila blesteča svetloba,« nadaljujem s svojo

pripovedjo. »Skozi priprte veke sem zagledal bele pe-

ruti in v sluh se mi je prikradel prhet in šelest. Nato se

mi je stemnilo pred očmi. Zagledal sem zvezde, in ko

sem ponovno odprl oči, sem lahko videl razpelo s police

66

nad posteljo, kako se vrti okoli svoje osi. »Skušnjavec?

Asmodej? Ne, Lucifer,« sem pomislil. Takoj sem jo od-

rinil od sebe, zavedajoč se, kako nebogljeno in nespa-

metno sem se ujel v zanko, ki mi jo je tako vešče, bistro-

umno nastavil Satan in me premamil v greh. »O Bog,

kam sem zabredel?« Medtem je Nataša začela tožiti:

»Poglejte, kaj ste mi naredili. Vzeli in uničili ste mojo

krepost, ki sem jo tako skrbno varovala za nekoga, ki

me bo zares ljubil!«

Odgovorim z zaklinjanjem: »Žegnane vode sol in bla-

goslov, ženem te, vrag!« in jo izdatno poškropim z

žegnano vodo.

Ona nadaljuje: »Želela sem podariti krepost nekomu,

ki bo pozoren do mene.«

»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, hudič!« sem

se zaklinjal še glasneje in jo ob tem divje škropil z bla-

goslovljeno vodo.

»Za nekoga, ki bo močan, a me ne bo ranil.«

»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, Asmodej! « sem

kričal.

»Za nekoga, ki bo vse življenje samo moj, ki mi bo

vdan in me po Božje častil. Za katerega bi drugi

izkopala oči!«

»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, Lucifer! «

sem tulil in jo močno udarjal po hrbtu ter ponovno

kričal: »Žegnane vode sol in blagoslov, gonim te, Satan.«

Začel sem se sliniti in na ustih se mi je začela nabirati

pena. Skušal sem zaključiti obrazec:

»Gospod, sprejmi moj dar

besede v imenu

Svetega Janeza izrečene,

amen!«

67

Pokrižal sem se. A v sencih sem zaslišal prediren, za-

ničevalen krohot, ki se je počasi prelevil v rezko ren-

čanje, katerega votel trepet sem lahko čutil na prsih.

V trebuhu me je težilo, kot bi bil pogoltnil kovaško

nakovalo.

»To je obsceno,« je dejala Nataša in se zravnala na

postelji. »Izrabili ste moje zaupanje in me zlorabili.

Navaden slepar ste!«

Nataša se je jezno namenila proti stolu, kjer so bila

zložena njena oblačila.

»Ne, ne niste slepar. Vi ste blaznež!«

»Ne odhajajte!« sem zatulil, a Nataša se ni zmenila za

mojo prošnjo.

»Ne zapuščajte me samega,« sem skoraj cvileče

moledoval.

Ne da bi mi namenila pogled, je s hladno osornostjo

odvrnila:

»Glede na storjeno, si zagotovo ravno to zaslužite.«

Vrgel sem se na kolena in klečal pred njo:

»Rotim vas, ne odhajajte, vendar! To je bil samo

trenutek slabosti, ki ga bom še drago plačal. Zdaj so v

meni Satanove klice. Pomagajte mi! Ne morem in ne

smem ostati sam.«

Premerila me je s pogledom polnim obtožujočega po-

milovanja:

»Kot da jaz lahko zavoljo tega kaj storim?«

»Uporabite obrazec in nadaljujte z izganjanjem!«

Ponovno je premerila mojo usmiljenja vredno dušo in

jezno stisnila ustnice.

»Naj bo,« je po kratkem premoru pristala.

»Nimava veliko časa. Ukrepati morava hitro, preden

hudičevo seme vzkali in se dodobra razraste. S police

vzemite molitvenik, moje zapiske z obrazcem, Sveto

68

pismo in, kot sem dejal, nadaljujte z obrazcem.«

Legel sem na posteljo in ji velel:

»Začnite z molitvijo Rožnega venca!«

Z resnobnim izrazom na licu je polistala po molitve-

niku in nato je pričela mrmrajoče žebrati Rožni venec:

» Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in

zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Go-

spoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Ma-

rije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in

bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal;

šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega;

od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega

Duha; sveto Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje gre-

hov; naše vstajenje in večno življenje. Amen« .

Nekje globoko v meni se je prebudil otrok, ki je ne-

umorno, neutolažljivo, vročično vekal. Začel sem se

znojiti in tresti, kar je Nataša nedvoumno morala opa-

ziti.

»Glasneje!« ji glasno zaukažem.

Pokrižala se je in dvignila glas:

»Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k

nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih

tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in

odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim

dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas

hudega. Amen. «

»Prasica!« mi uide, sem glasno siknil in otroški jok v

meni se je prelevil v glasno renčanje. A Nataša se ni

dala motiti. Še glasneje je molila:

69

» Zdrava, Marija, milosti polna,

Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blago-

slovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati

božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.

Amen.«

Strogo je ponavljala molitev v vseh njenih različicah.

Jaz pa sem renčal, se slinil, se krohotal ter vmes kvan-

tal in nespodobno preklinjal. Nedvomno pa sem bil

tudi spolno vznemirjen. Pokrižala se je in vsemu na-

poru navkljub je glasno, skorajda kriče nadaljevala z

zaklinjanjem:

»V imenu Jezusa Kristusa,

odrešenika gospoda

vladarja belih nebes,

lučam vate kamen zavrženi

Satan pekleni!

Prebada te Svetega Jurija pravo,

zapusti to dušo neomadeževano!

Izganjam to kal prekleto!

V milosti Svetega Janeza, amen.«

Njene besede zaklinjanja so me bičale z ostro, žgočo

bolečino. Škropila me je z blagoslovljeno vodo. Ka-

plje so kot razbeljene vulkanske iskre padale na mojo

kožo. Stresal sem se, cvilil od bolečine in se zvijal v

klobčič. Ponavljala je obrazec zaklinjanja v vseh pod-

različicah, dokler se ni vidno izčrpana ozrla po meni,

ki sem drhtel in še naprej tiho renčal. Ozirala se je po

sobi in se nervozno prestopala v krogu, nevedoč, kaj

ji je še storiti.

70

»Vaša ekscelenca, tukaj bi svojo izpoved zaključil,

kajti tistega kar je sledilo, ne bi želel pripovedovati

in tako omadeževati dobro ime in čast gospodične

Nataše, ki nosi prav malo krivde v tej zgodbi.«

A škof je neizprosen: »Vse mi morate zaupati, kajti le

tako bom lahko ocenil obseg vašega prekrška in teži-

no vašega greha.«

Zazrem se na mizo, v listič z Natašinim zapisom in

tiho nadaljujem s pripovedjo. »Potem me je začela

oralno zadovoljevati in med vsakim predahom je hla-

stno kričala:

»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, vrag!«

Jaz pa sem le renčal. Še naprej me je škropila z žegnano

vodo in se ob tem zaklinjala:

»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, hudič!«

»Anazamu Ardnac! Anazamu Ardnac … !« sem začel

tuliti.

»Kaj ste dejali?« me prekine ordinarij.

»Če izgovorite nazaj, dobite 'candra umazana',« pro-

stodušno odgovorim.

»Žegnane vode sol in blagoslov, ženem te, Asmodej! …«

In jaz sem ponovno porogljivo odgovarjal z: »Anaza-

mu Ardnac! Anazamu Ardnac … !«

»Žegnane vode sol in blagoslov, izganjam te, Lucifer! …«

in »Žegnane vode sol in blagoslov, gonim te, Satan.«

Potem se je pokrižala in zdrdrala:

»Gospod, sprejmi moj dar

besede v imenu

Svetega Janeza izrečene,

amen!«

71

Premerila je mojo pomilovanja vredno podobo. »Ne

pomaga,« si je tiho dejala in obenem tlesknila z dlan-

mi po svojem boku. Potem je k obrazcu samovoljno

pridala naslednje besede:

»Seme hudičevo, boš zatrto,

v kali boš zamrlo!«

Potem je pokleknila in sedla name okobal.«

»In vi?« me prekine ordinarij.

Poniknil sem v nasladi in se razblinil v ponoru slado-

strastja. Hotel sem zakričati: »Satan ven! Roke stran

od mene, hudič!« a bržkone sem iz sebe spravil samo

grleno renčanje. Toda kmalu je prišla odrešitev in za

trenutek mi je odleglo. Prevel me je občutek mogoč-

nosti silnega poganskega boga Peruna. »Hudičevo

delo,« pomislim. Vstanem s postelje in ležem s trebu-

hom na tla, odročim in si glasno rečem:

»O Gospod, zatekam se v tvoje naročje. Tok Satanove

sile je premočan. Pomagaj mi in odreši me iz globočin

hudičeve struge!«

»Kaj moram zdaj narediti?« me prekine Nataša.

»Berite iz Razodetja apostola Janeza!«

Nataša je začela mrzlično listati po Svetem pismu: »Iz

katerega dela in kje naj začnem?«

Ponovno sem začel renčati. Besede, ki jih je brala, so

glasno bile v mojo zavest kot težko kladivo po nako-

valu v kovačnici. Ničesar nisem slišal. Mislil sem, da

bom zblaznel. Po volčje sem tulil in se ob tem zvijal

kot črv na planem, bevskal in cvilil kot stekel pes ali

kot mačke, ki se parijo in ob tem, bržkone, še straho-

vito preklinjal. Zadnje, kar sem lahko slišal iz Nataši-

72

nih ust, je bilo: »… kateri niso spoznali Satanovih ' globin' , kakor jih imenujejo … … in pasel jih bo z železno palico

kakor se lončene posode razbijajo – kakor sem tudi jaz prejel

od svojega Očeta – in dal mu bom zvezdo Danico …«

Nastopil je trenutek odrešujoče tišine. Na vratih sobe

se je prikazala sestra Kerubina. Skozi okno sem nekje

iz daljave zaslišal kopitljajoči peket.

»Kaj tako strmite?« je Nataša nekoliko kljubovalno

namenila vprašanje sestri Kerubini. »Mar ne vidite,

da ženeva Satana, izganjava hudiča.«

Sestra Kerubina se je pokrižala in urno izginila.

»Dovolj bo,« rečem Nataši. »Če to, kar sva storila dose-

daj, ne zadošča, da bi bil hudič premagan in pregnan, ne

bo pomagalo, četudi do onemoglosti ponavljava obred.«

»Pa ona?«

»Naznanila me bo, kajpada. Tako ji veleva njena

dolžnost.«

»Potem pa bo najbolje, če zdaj grem.«

»Pojdite. Bog z vami in hvala.«

»Zbogom.«

»To je vse, kar imam v povezavi s tem dogodkom

povedati,« rečem ordinariju.

»Ja, sestra Kerubina je povedala, da so iz vaše sobe

prihajali tako grozljivi, nečloveški zvoki in kričanje,

da je morala vstopiti, misleč, da je komu slabo.«

Škof se je zamislil in po nekaj trenutkih je s preudarnim

glasom spregovoril:

»Glede na to, da gospodična ni iz vaše fare, vam tokrat

spregledam. Glejte, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.

Glasno berite iz Prvega lista apostola Janeza. Saj poznate

besede: ' Vsakdo, ki dela greh, dela tudi nepostavno, in greh

je nepostavnost. In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel,

in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa je

73

grešil, ga ni videl in ga ni spoznal. Otročiči, nihče vas naj ne zavaja. Kdor dela pravico, je pravičen, kakor je on pravičen.

Kdor dela greh, je iz hudiča; kajti hudič greši od začetka. Zato

je prišel Sin Božji, da bi hudičeva dela razdejal. Kdor je rojen

iz Boga, ne dela greha, ker njegovo seme ostane v njem. Po tem

se spoznajo otroci božji in otroci hudičevi.' «

Medtem ko je ordinarij izgovarjal te besede, se je bla-

govoljno nasmihal in v njegovem pogledu sem lahko

nedvoumno zaznal svetal lesket hladne nejevere.

»Kaj pa, če so hudičevi zasevki še vedno v meni?«

vprašam.

Škof se vidno zdrzne: »Potem pa morate poiskati

pomoč izkušenega strokovnjaka. Predvsem pa

ne počnite ničesar več na lastno pest. Bog vam bo

odpustil grehe. Pojdite v miru.«

»Bogu hvala,« in odidem.

Nataše nisem več videval prihajati k maši. Čez nekaj

mesecev sem jo videl v nekem sivem, predmestnem

blokovskem naselju, kamor sem šel spovedat neko

umirajočo ženico. Videl sem jo izstopati iz dokaj dra-

gega avtomobila. Oblečena je bila v rdeče krilo in

opazil sem lahko čipkaste podvezice na samostoječih

hlačnih nogavicah. Ni me videla, medtem ko se je, z

angelsko gracioznostjo namenila v eno izmed stol-

pnic. Nekje iz daljave sem zaslišal zavijajoče tuljenje

psa. Tisti trenutek se mi je zazdelo, da se je ustavil čas,

z njim zemlja ter celoten svet, ki je pričel votlo renčati.

Privoščljivo, vreščeče režanje se mi je prikradlo skozi

ušesa. Šele takrat sem zares dojel težino Jezusovih be-

sed pred Pilatom: »Moje blagovoljno kraljestvo ni od tega

sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji

služabniki bojevali …«

Pokrižal sem se in si dejal: »Amen.«

74

KUPIDOV BLAGOSLOV

Kadar srce joče za tistim,

kar je izgubilo,

se duh smeji zaradi tistega,

kar je našel.

(neznani sufi)

Užitek ni v stvareh,

ampak v nas samih.

(Richard Wagner)

»Nič, prav ničesar pametnega ne najdem; ali ni vre-

dno postavljene cene ali pa je že zasedeno. Prav zares

nespametno si je zadnji trenutek urejati počitniko-

vanje,« si rečem v soparnem poznem poletnem po-

poldnevu, med mrzličnim brskanjem po svetovnem

spletu. Potujem po elektronskih in fotonskih kraji-

nah, vstopam, v odprte in zaprte sobane človeškega

ustvarjanja navidezne resničnosti, v slepe ali preho-

dne hodnike. Vmes razpošljem nekaj elektronskih

sporočil ter čakam na odziv in opravim nekaj telefon-

skih klicev, a je odziv vedno enak – zasedeno. »Am-

pak dopusta si že ne dovolim vzeti,« si dopovedu-

jem. Zato trmasto brskam dalje. »Ponovno nič. Cene

so navite, poleg tega pa sploh ne veš, na kaj naletiš.

Na spletni strani sicer utegne pisati, da pred teboj

ob prihodu malodane razgrnejo rdečo preprogo, na

mestu samem pa potem praviloma sledi streznitev in

razočaranje,« si mislim. Pregledam še Last minute po-

nudbe, a ničesar zanimivega ne najdem, kar bi zares

pritegnilo mojo pozornost. Poleg tega pa se mi zdi mi-

sel, da bi z letalom odpotoval na dopust samo s torbo

75

in kovčkom s kakšnimi dvajsetimi kilogrami prtljage,

nadvse neprivlačna. »Na dopustu potrebujem raču-

nalnik in vsaj nekaj knjig in priročnikov, ki jih nimam

v elektronski obliki. Poleg tega si na počitnicah želim

biti mobilen. Moral bi najeti avtomobil,« razmišljam.

Vmes pa bentim in pri sebi grdo preklinjam nad poča-

snostjo internetne povezave, s katero se moj prenosni

računalnik napaja preko prenosnega telefona, ki ga

nervozno prekladam sem ter tja ter sproti karseda po-

gosto preverjam kakovost podatkovne povezave. Ker

sta oče in mama že nekoliko v letih, svetovnega spleta

ne uporabljata. Zato seveda nista naročena ali kako

drugače povezana z računalniškim omrežjem. Doma

sem bil vajen precej hitrejše povezave s svetovnim

spletom. »Pravzaprav, če dobro pomislim, je moj pa-

metni telefon poleg avtomobila in prenosnega raču-

nalnika ter dveh velikih športnih potovalk z obleka-

mi, čevlji, copatami in športnimi obuvali ter rekviziti

vse, kar mi je ostalo od imetja, potem ko me je žena,

tik pred dopustom, postavila pred vrata, na cesto,«

zagrenjeno ugotavljam. Odločitev je padla: »Na pod-

strešju vzamem šotor, ki ga hranim še iz študentskih

let in se podam kampirat - na Hrvaško, kajpak.«

Naslednji dan na vrtu postavim šotor, da preverim

njegovo stanje. Ker je bil šotor še vedno brezhiben, se

odpravim po nakupih potrebščin za taborjenje. »Pri

kampiranju začetni strošek še daleč ni zanemarljiv,

vendar pa so potem stroški nekoliko nižji. Poleg tega

si deležen na taborjenju najpristnejšega stika z naravo.

V vsakem primeru se vložek izplača. Tako nabavim

mizico, stole, električno in plinsko svetilko, pekač, ki

mi bo služil kot raženj za ribe ali rdeče meso, priročno

76

kuhalo, električni grelec vode, kabel in Evro-vtičnico

ter ostale potrebščine in najnujnejšo špecerijo. Nekaj

malenkosti pa sem si sposodil pri očetu. Vse skupaj

naložim v prtljažnik avtomobila in se odpeljem v Istro,

kjer si ogledam nekaj avtokampov ter si v neprimer-

nejšem, glede čistoče in zasedenosti, poiščem prijeten

prostor v senci. Po mučnem zabijanju klinov, v trdo

izsušeno zemljo je kmalu vse nared. Nekaj pomisle-

kov imem po dolgih letih ponovno leči v študentski

šotor. Vendar me kmalu pomiri dejstvo, da so mnogi

kampisti še dosti slabše opremljeni od mene, tako da

sem bil na koncu kar zadovoljen s svojo novopečeno

iznajdljivostjo. Nekoliko pogrešam dober ležalni stol

in hladilnik, ki pa bi ga lahko najel, če bi si ga ravno

neznansko zaželel. Na razpolago pa je tudi ledomat.

Brezžični internet v kampu deluje presenetljivo do-

bro in hitro. »To je pa zares pravo razkošje! Poleg tega

bom lahko precej predčasno dokončal projekt, točneje

izvedensko študijo povečanja oziroma razširitve pro-

izvodnje za neko nemško kemijsko tvrdko, s katero

imam pogodbo. Potem bo »padel« znaten denar, ki

me bo za nekaj časa odrešil revščine,« veselo razmi-

šljam.

Kmalu se predam enoličnemu počitnikovanju. Dne-

vi minevajo monotono: z jutranjim tekom, kopanjem,

branjem leposlovja in časopisov preko dneva, pečenja

rib ali mesa na električnem žaru ali s kosilom v ka-

teri izmed restavracij ob obali. Ob večerih pa delam

na projektu ali pa se odpravim na pivo ali sladoled

na rivo v katerem izmed slikovitih istrskih mestec,

kjer lahko opazujem ljudi, večinoma počitnikarje iz

malodane vsega sveta in cvetober mičnih od sonca

77

porjavelih deklet, v lahnih poletnih oblekah. Vsak

znova lahko zaznavam, kako se bremena vsakdanji-

ka odlagajo z mojega hrbta in puhtijo v nič. Občutim

lahko, kako se mi vračata moč in dobro razpoloženje.

O depresiji, ki me je občasno pestila, ni ne duha ne

sluha - kot nebo brez oblačka. Po dolgem času lahko

ponovno občutim, kaj pomeni biti čisto sam. »Popol-

na svoboda, mir, kakšno razkošje,« si govorim, ko z

zaprtimi očmi zrem v sonce ali se predajam vetru in

morskim valovom. Ob kozarcu ali dveh občasno kra-

mljam s sosedi v kampu, ki so povečini karseda za-

nimivi, mnogi med njimi pa imajo za nas neobičajne

poglede na življenje in svet.

Dnevi minevajo presenetljivo hitro, dokler mojega

enoličnega ritma počitnikovanja ne prekine nenava-

den dogodek. Ravno sem se vrnil s kopanja na rtu

Kamenjak, kjer sem v senci dreves prebiral Sliko Do-

riana Greya, ki sem jo tudi kmalu potem, na dušek, v

celoti prebral. Pred tem sem se še ob povratku v kamp

ustavil na nekem kmečkem turizmu v slikoviti vasi-

ci, deset ali dvajset kilometrov v notranjosti istrskega

polotoka, kjer sem si v senci brajde privoščil izdatno

porcijo jagnjetine izpod peke. V trgovini ob poti sem

še nabavil nekaj špecerije in pri zelenjadarju zelenja-

vo in sadje. Nič neobičajnega, a v kampu me je pri-

čakalo, na prvi pogled, neprijetno presenečenje. Na

parkirnem mestu izpred mojega šotora me je priča-

kal zajeten enoprostorec z nizozemskimi registrskimi

tablicami. »Prekleto,« sem pomislil. Mlado, zelo lepo

svetlolasko, ki se je medtem vrnila k avtomobilu, sem

neprijazno, osorno pobaral, da kaj je zdaj to, da je to

vendar moj parkirni prostor.

78

»Ali lahko imava tukaj avto, samo toliko časa, da zno-

siva stvari iz avtomobila na najin prostor za šotorje-

nje? Lepo prosim.«

Nejevoljno pristanem in parkiram svoj avto nekoliko

dlje od mojega šotora.

Sedem za svojo mizico in ves namrgoden razgrnem

časopis pred seboj, a ne morem brati. Pogled mi uhaja

k novopečenim sosedam. Glede na parkiran enopro-

storec, sem pričakoval družino z majhnimi otroki, a

sta bili sloki svetlolasi gospodični očitno sami. »Ohol

in po nepotrebnem precej pregrob sem bil z njima,«

se je v meni prebudilo sočutje, »zagotovo si bosta mi-

slili, da sta pač dobili hudega kretena za soseda. To

moram nekako popraviti.«

Vstanem od mizice in ju povprašam:

»Gotovo sta utrujeni od poti. Ali vama lahko ponu-

dim kavo in piškote, da bosta lažje postavljali šotor

in ostalo?«

»O, to je pa zares prijazno od vas. Kako lepo,« je deja-

la svetlolaska, ki je bila videti nekoliko mlajša izmed

obeh.

Medtem se je zaslišal iz ozadja osorni glas druge mla-

denke, ki je zgroženo skozi naočnike zrla vame z izra-

zom, polnim ledenega prezira:

»Jaz sploh ne pijem kave!«

»Ah, ja, saj je res,« jo je hitela dopolnjevati mlajša sve-

tlolaska, »veste, midve sva že od visoke šole neraz-

družljivi.«

Globoko sem zavzdihnil iz zazdelo se mi je, da mi je

ledeni polarni zrak napolnil pljuča, čeprav je bil dan

zelo vroč in je bilo v zraku vsaj trideset stopinj. Med

izdihom mi je skorajda ušel tihi: aah …« Nekje v bliži-

ni se je oglasil škržat in začel glasno peti svojo pesem.

79

Ni me toliko presenetila njuna istospolna usmerje-

nost, marveč njuna neizmerna lepota. Mladenka, ki je

bila videti nekoliko starejša, je bila prava rasna lepo-

tica. Njeni čudoviti svetlo rjavi, skorajda rdečkasto-

-oranžni, na gosto skodrani lasje so vabili dlan, da bi

jih pogladila, da bi svilnati kodri nežno spolzeli sko-

zi konice, po dotiku hrepenečih prstov. Tudi mlajša

ob obeh svetlolask je bila izjemno lepa. Dolge, ravne,

svetle, mestoma bele lase je imela po punčkasto spete.

Čeprav je očitno že končala visoko šolo, je bila po mo-

jem mnenju videti precej mlajša. Nekaj mojih znank

je istospolno usmerjenih in prav vse, ki sem jih uspel

spoznati, so bolj ali manj deškega oziroma skorajda

moškega videza, da ne uporabim žaljive besede, pra-

ve možače. Nekoč mi je ena izmed njih celo zaupala,

da hrepeni po tem, da bi spala s kakšno izjemno lepo

žensko, a da žal take še ni srečala na sceni. A moja

osuplost ni trajala dolgo. Kaj kmalu zatem me je pre-

vela silna samozavest. Občutek moči je bil tako silo-

vit, da bi se najraje kar zvezal, da se ne bi, kot tempi-

rana bomba, razpočil na drobne kosce. Gore so bile v

mojih rokah. Viharno morje je, ne da bi vedel odkod,

bučalo v moji v glavi.

Naslednje jutro sem ju pozdravil s vprašanjem, kako

sta spali.

»Hvala, dobro!« mi je odvrnila mlajša izmed obeh

mladenk. Od jutra do večera je nosila belo kratko

obleko, ki je lepo poudarjala njeno zagorelo polt.

»Tejle pa se zares vidi, da ne kampira prav pogosto,«

sem si dejal. Preko dneva sem nekako uspel izvedeti,

da je starejši ime Sofie, mlajši pa Désirée in da sta iz

Utrechta odnosno iz Leidna. Govoril sem izključno

80

samo z Désirée, medtem ko se je Sofie, vedno, kadar

so se najini pogledi ujeli, le posmehljivo, kislo, oma-

lovažujoče nasmehnila. »Prav zares brezupno,« sem

malodušno, skorajda osramočeno ugotavljal, »kot ni-

zozemski polder. Pa saj ji pravzaprav ničesar nočem.«

Proti večeru istega dne sem pregledoval kline in vr-

vice, s katerimi je bil utrjen moj šotor. Tu in tam sem

moral kateri klin ponovno zabiti in napeti vrvico, ki

je bila popustila. Do mene je pristopila Désirée, ki je

ravno obešala vlažno brisačo na vrvico, napeto med

dvema drevesoma, in me pobarala:

»A bi mi vi iskreno povedali, kaj si resnično mislite o

nama, glede na najino razmerje.«

Medtem se mi je nasmehnila in me pogledala nekoli-

ko postrani, da je bila videti kot otrok, ki moleduje za

sladkarijo ali novo igračo.

»Pravzaprav si ničesar ne mislim,« prostodušno od-

vrnem.

»Nekaj pa si že morate misliti. Vsak človek ima o če-

merkoli neko določeno mnenje.«

»Pravim vam, da si ničesar posebnega ne mislim.

Imam kar nekaj znancev in znank, ki so istospolno

usmerjeni.«

»Povejte po pravici!«

»Ne morem, je pregrdo. Sramoval bi se svojih misli.«

»Potem se vam zagotovo morava gnusiti?«

»Ne, sploh ne.«

»Potem pa, tak povejte že!«

»Ne morem.«

»Potem pa se vam gnusiva. Povejte!«

»Ne, ne, če sem čisto iskren, me pravzaprav ženske,

ki se ljubijo, vznemirjajo,« skorajda osramočeno od-

81

vrnem in se zazrem v tla, da se mi ne bi pogled srečal

z njenimi otroško nedolžnimi očmi.

Désirée se je zasmejala in vnemar zamahnila z roko:

»Ah, moški, prav vsi ste enaki.«

Medtem se je pred šotor vrnila Sofie. Oblečena je bila

v rjavo-zelene bermuda hlače in belo majico. Brez

besed naju je motrila s strogim, ledenim, zaničljivim,

skorajda sovražnim pogledom, tako da sem za trenu-

tek dobil občutek, kot da pred menoj stoji neizprosen,

neusmiljen valpet s katere izmed plantaž čajevca v

kakšni odročni koloniji. A je bil njen tako namrgode-

no našobljeni obraz hkrati tako nebeško ljubek in tako

neskončno privlačen, da sem v sebi že lahko začutil,

kako deluje kemija, ali čemur se bolj preprosto v ljud-

skem jeziku reče, »da v trebuhu začutiš metulje«. »To

ne bo dobro,« pomislim, »lezbijke so praviloma tudi

hude feministke. In ljubiti feministko ni enostavno.

To v nobenem primeru ne more biti mačji kašelj. Sto-

krat rajši bi se nesmrtno zaljubil v ženo svojega naj-

boljšega prijatelja, kot pa da bi ljubil feministko.« A

hudič v meni se je ponovno prebudil: »Daj no, ne bodi

šleva, sprejmi igro. Saj imaš vse pod kontrolo. Kakšen

moški pa si?« Tisti trenutek nisem mogel drugače, kot

da vragu v sebi pritrdim.

Ponoči se je nad kampom zdivjalo hudo neurje. Jutro

je bilo oblačno in vlekla je rahla burja. Med jutranjim

tekom sem tako na poti lahko videl na tleh odtrga-

ne veje in precej drevesnega listja in iglic. Na poti

nazaj proti mojemu mestu s šotorom sem se ustavil

pri peku, ki je v kampu prodajal kruh in pekovsko

pecivo. Tako kot vsako jutro sem kupil kruh in nekaj

peciva. Désirée in Sofie sta vstajali pozno in sta zato

82

kajpada še spali. Tiho sem se prikradel pred njun šo-

tor in na njuni mizici pustil v plastično škatlico za-

pakirana rogljiča in višnjeva zavitka. Ne vem, zakaj

sem to storil. Toda čutil sem, da to moram storiti in

tako se mi je tisti trenutek zdelo prav. Pripravil sem

si še eno kavo in začel brati knjigo. Vmes pa sem se

sladkal s pecivom. Sofie in Désirée sta bili presene-

čeni nad darilom in nenadejanim posladkom. Zazrli

sta se vame in se enoglasno začeli zahvaljevati. Na

njunih obrazih se je zrcalil izraz iskrene hvaležnosti.

Za trenutek se mi je zazdelo, da se je Sofie celo pr-

vič prijazno nasmehnila. Vzhičeno sem si dejal: »Oh,

kako je ta svet lahko lep, če si le zmožen narediti

drobno prijazno dejanje.«

Kazalo je, da bo preostanek dneva oblačen in v zra-

ku ni bilo prave vročine. Videti je bilo, da bo obča-

sno tudi deževalo. Sofie in Désirée sta sedli v njun

enoprostorec in se odpeljali. Sam sem si preko dneva

krajšal čas z branjem knjig in časopisa, zvečer pa sem

sedel za računalnik in se zamotil z delom na projektu.

Sofie in Désirée sta se vrnili, ko se je že spustila tema.

Désirée se je ustavila ob moji mizici.

»Če ni skrivnost, bi vas povprašal, kako sta preživeli

dan. Zagotovo je moralo biti zanimivo.«

»Šli sva v Slovenijo in si ogledali Postojnsko jamo in

Predjamski grad pa Piran in Portorož.«

»In vama je bilo všeč?«

»Podzemni svet je zares poln čudes.«

»Če vaju zanima podzemni svet, bi morali obiskati

tudi Škocjanske jame. Tudi zelo lepo«

Na zaslonu mojega prenosnega računalnika se je

vklopil ohranjevalnik zaslona, kjer se je izpisalo

83

CUPIDO CONSULTING Blaž Medle s.p. Napisano se

je premikalo gor in dol ter levo in desno po zaslonu.

»A je to vaše podjetje?« me povpraša Désirée.

»Ja, podjetnik sem.«

»Kaj pa dela vaše podjetje, s čim se ukvarjate?«

Primem za računalniško miško in jo nalahno potre-

sem. Na zaslonu se odpre načrt proizvodnje za neko

kemijsko tovarno, ki sem ga bil načrtoval. Program

izvedenskega sistema je imel prav zares lično grafiko.

Tako sem v navidezni resničnosti polagal cevi, inštali-

ral tipala, dodajal, odpiral in zapiral ventile in zasune,

poganjal črpalke, kemijske reaktorje, mešala, hladil-

nike, rektifikacijske in separacijske kolone ter ostale

naprave potrebne za delovanje kemijskega postroje-

nja. Program pa mi je tudi sproti preračunaval tem-

peraturne gradiente, masne pretoke, toplotne flukse,

bilance, izkoristke in izgube ter mi tako nazorno po-

dajal tudi vse druge potrebne podatke o delovanju

virtualnega postrojenja. Zavoljo računalniškega pro-

grama mi je bilo prihranjeno težavno računanje peš.

Ravno ko sem začel pojasnjevati Désirée, kaj pravza-

prav shema na računalniškem zaslonu prikazuje, se

je od njunega šotora zaslišalo odločno odpiranje in

zapiranje zadrg in glasno rožljanje kuhinjske posode

ter žvenket jedilnega pribora.

»Kako zanimivo,« je dahnila Désirée, ne meneč se za

hrup, ki se je širil od njunega šotora.

Velika temna vešča, ki jo je privabila svetloba, ki se

je medlo širila od računalnika, se je začela brezglavo

zaletavati v ekran. Z zamahom roke sem jo skušal od-

gnati, a vešča je vsakič, ko sem jo tako odrinil, trma-

sto nadaljevala s svojim početjem. Zato sem jo moral

ubiti.

84

Naslednje jutro je bilo prav tako oblačno. Désirée in

Sofie, ki sta že bili pozajtrkovali, sem predlagal:

»Vreme ni kaj prida, ali vama lahko razkažem notra-

njost Istre, čudovita istrska mesteca, kot so na primer

Motovun, Grožnjan ali Sveti Vinčenat? Potem pa vaju

povabim še na kosilo v katero izmed konob, ki slovijo

po pripravi svežih školjk ob Limskem fjordu.«

Šele takrat sem se zavedel, da sem pozabil iz avtomo-

bila vzeti otroška sedeža. »To ne more ostati neopaže-

no. Prihodnjič moram biti bolj pazljiv,« sem razmišljal

v trenutkih pričakovanja na njun odziv in odločitev.

»Školjke mi ne ležijo,« je odvrnila Sofie.

»Saj imajo tudi ribe. Lahko si naročiš zobatca, branci-

na ali orado. Če imaš srečo, dobiš tudi morsko lasto-

vico iz pečice s pečenim krompirjem ali karkoli dru-

gega, lignje, škampe.«

»Bomo videli, bom razmislila,« je odrezavo odvrnila

Sofie.

Désirée ji je nejevoljno zabrusila: »Potem pa razmisli.

Medtem grem jaz v mesto. Potrebujem nekaj reči iz

lekarne.«

Désirée je sedla v avto in se jadrno odpeljala. S Sofie

sva ostala sama. Motrila sva drug drugega. Samo ne-

kaj korakov naju je ločilo. V meni se je razbesnel vi-

har. Tisti trenutek se mi je zazdelo, da skozi šumenje

morja pritajeno čujem Sofijin glas, kako roteče na vso

moč kriči: »Ja, daj, vzemi me takoj zdaj, ta trenutek!«

Bilo mi je vseeno, če naju kdo opazuje. Prav tako mi je

bilo čisto vseeno, če bi me Sofie tistikrat grdo oklofu-

tala, saj zagotovo ne bi ničesar čutil. Odločno sem za-

koračil proti njej, ki je obstala, ko je čuteče dojela mojo

namero. Objel sem jo in jo začel hlastno poljubljati. Z

roko sem šel skozi njene bujne lase, začutil sem nje-

85

ne kodre polzeti skozi moje prste, po čemer sem tako

hlepel in sanjal. Omamljal sem se z njeno voljno pol-

tjo, ki je lahno dišala po mandljevcih, po sredozem-

skem gozdu in svežih sadežih. Sprva mi ni vračala

nežnosti. Čutil sem jo negibno, čisto lahno dehtečo. A

kmalu se je začela odzivati na objeme in poljube. Us-

ločila se je, kot bi po njej pršila vroča prha ali jo obli-

val slap vode iz toplega tolmuna. Njeni globoki izdihi

so padali vse globlje in globlje in se kmalu prelevili

v krčevite izdahe sladostrastja. Medtem je najina igra

rajskih ptic zašla v slepo ulico in napotila sva se, proti

njenemu šotoru. Droben pogled je povedal vse. Legla

sva in v naglici s sebe zmetala vse, kar naju bi lahko

ločevalo od nebeške luči stvarjenja. Angel, belopolta

Lepa Helena se je razodela pred menoj. Poljubljala

sva se hlastno, dolgo, vroče, krčevito in izčrpljujoče.

Ko skorajda omagava, začnem piti toplino njenih žil.

Odlašam, a naposled krepko zagrabim za njene jedre

ženstvene obline. In grudi, vroče grudi, spodbodejo

mojo moč. Omamljam se z izvirom, s čašo njene mla-

dosti. Strast mi polzi med prsti. Sofie se hvaležno od-

ziva in prižema obme. V ušesa se mi prikrade njen

izdih, kot šelesteči zven listja v vrtincu jesenskega

vetra. Iščem odrešitve. Odločno si jo vzamem. Skrči

se in se hvaležno prižme obme. Stok in jek. Utrnejo

se prve solze sreče. Z dlanjo ji pokrijem usta. Kmalu

na koži prstov začutim nežne ugrize njene ekstaze.

Najina ljubezen buči kot tok podzemne reke, ki naju

bo naplavil na okljuku usode. Kot večni brodolomec

življenja hlastam silovito po esenci, po soli njenega ži-

vljenja. Ne traja dolgo in že lahko začutim drhtenje,

njen labodji spev, ki traja in traja ter se v krogih vrača

kot zvezdna telesa na nebesnem svodu. V viharju se

86

krepi upornost moje hrbtenice. Zastanem v svetlobi,

zamižim, da me zajame mir zadovoljstva, dokler me

ne obsije sončni žarek in zajame orjaški šumeči val s

severnega ledenega morja. Tlenje žerjavice v suhem

pepelu je bilo pogašeno. Medtem se šotoru približa

rezek ropot dizelskega motorja in ko le-ta zamre, za-

slišiva odločen zaloput avtomobilskih vrat.

»Désirée,« je tiho kriknila Sofie, »očitno je nekaj po-

zabila.«

Skorajda sva že planila pokonci, a je bilo že prepozno.

Désirée naju je z odločnimi koraki prehitela in ko je

odgrnila krilo šotorske spalnice iz umetne svile, se je

njen obraz spačil v izraz studnega ogorčenja.

»O ti prekleta prasica,« je siknila skozi ustnice, stisnje-

ne ob pogledu na nekaj, kar je daleč presegalo njeno

domišljijo o najbolj gnusni stvari na tem svetu. Spusti-

la je iz rok umetno tkano platno spalničnega krila in

urno stekla nazaj proti enoprostorskemu avtomobilu.

»Tablete bo vzela!« je kriknila Sofie. »Prav gotovo jih

ima nekje s seboj.«

Désirée je odločno zaloputnila avtomobilska vrata in

dizelski motor enoprostorca je ponovno rezko zaroh-

nel. Z vso naglico sva se oblekla in planila v moj avto-

mobil in se urno odpeljala za Désirée. Toda bilo je že

prepozno. Kaj kmalu sva obupala nad iskanjem.

»Brezupno,« dahnem, »ne veva niti tega, ali se je od-

peljala proti mestu ali proti avtocesti. To je tako, kot bi

iskala šivanko v senu.«

»Najbolje bo, da pokličeva policijo,« je z vso resnob-

nostjo predlagala Sofie. Zagotovo bo vzela tablete,

tako kot vedno. Že prej je imela težave s tem.«

Pograbim mobilni telefon in pokličem številko nujne

pomoči, kjer pa me preusmerijo na policijo. Policijski

87

uradnik na telefonu neizprosno zahteva moje podat-

ke, ki jih le počasi naštevam, navkljub mojemu mole-

dovanju in zagotavljanju, da je primer zares nujen, da

gre za življenje in smrt.

Odpeljeva se proti mestu in sedeva na vrt ene izmed

številnih kavarn. Sofie je videti globoko užaloščena in

obupana. Skušam jo pomiriti in potolažiti, kar mi či-

sto po moško ne gre najbolj od rok. Po približno dveh

urah ali morda dveh urah in pol čakanja zazvoni moj

mobilni telefon.

»Dober dan!« zaslišim strog glas preko telefona. »Go-

spod Blaž Medle?«

»Da, pri telefonu,« odvrnem.

»Tukaj policija, vašo prijateljico smo našli v visoko to-

ksificiranem stanju na parkirišču nekega trgovskega

centra. Zdaj je v bolnišnični oskrbi, kjer je njeno stanje

stabilno. Lahko jo obiščete, še prej pa se morate javiti

na policijski postaji, da opravimo nekatere formalno-

sti.«

Sedla sva v avtomobil in se odpeljala v Poreč na po-

licijsko postajo. Sprejel naju je starejši policist, ki mu

očitno ni več manjkalo mnogo let do upokojitve.

»Zdaj mi pa povejta vse lepo po vrsti in seveda po

resnici, da naredim zapisnik, v nasprotnem primeru

se bom moral obrniti na kriminalista, kar pa bo zago-

tovo zavleklo postopek, in ker ste ravno na dopustu,

si tega prav gotovo ne želite.«

Medtem, ko je tajnica fotokopirala najine osebne do-

kumente, sem se odločil, da bom prvi spregovoril in

tako skušal Sofie rešiti iz kočljivega položaja. Poleg

tega pa bi se v nasprotnem primeru moral mučiti še s

prevajanjem. Policista je zanimalo vse: kje smo zapo-

sleni, kje smo se spoznali in kako dolgo se poznamo,

88

koliko časa in kje dopustujemo in podobno. Zatem

sem prešel k bistvu današnjega nesrečnega pripetljaja:

»Khmm,« začnem, »oni dve sta v ljubezenski zvezi.

Vendar naju je Désirée zasačila ravno v kočljivem po-

ložaju. Nato je z avtom zbežala in po vaših besedah

vzela prekomerni odmerek zdravil. Gospodična je že

prej imela tovrstne težave.«

Policist je globoko zavzdihnil, a ni ničesar pripomnil.

Z robčkom si je samo otrl pot s čela. Zatem pa je izre-

čeno nervozno pretipkal v računalnik, kjer so se bese-

de izgubljale v labirintih elektronskega vezja. Potem,

ko smo dokaj hitro opravili s formalnostmi, sva se

lahko poslovila od policista na dolžnosti, ki pa se ni

mogel upreti svoji vesti, ki ga je skušala in se odreči

opozorilu:

»V prihodnje pa bodite s temi stvarmi nekoliko bolj

pazljivi in tenkočutni!«

Besede opozorila je izgovoril tako hlastno, da je bilo

videti, kot da bi želel iz grla izkašljati zastrupljen gri-

žljaj zataknjenega jabolka, ki ga je bilo neznosno du-

šilo.

S Sofie sva se podala v snežno belino bolnišnice Pore-

ču. Sprejel naju je zdravnik in naju popeljal do Dési-

rée.

»Vaša prijateljica bo dobro in vse bo v redu,« je ob

pogledu na zaskrbljeno Sofie v brezhibni angleščini

dejal zdravnik, šarmantnega mediteranskega videza.

»Njeno stanje je zdaj stabilno in ne pričakujemo

kakšnih posebnih zapletov. A bo morala še nekaj

dni ostati pri nas na opazovanju. Odredil sem tudi

psihiatrično pomoč. Dobro bi bilo, da bi obiskovala

psihiatra tudi po odpustu iz naše bolnišnice«.

89

»Saj ima doma psihiatra, ki ga redno obiskuje,« je

glasno pripomnila Sofie.

Désirée je obrnila glavo vstran in se zazrla skozi okno,

ko naju je videla vstopiti skozi vrata bolnišnične sobe.

Sofie je pokleknila k njeni postelji in jo z nežno soču-

tnostjo prijela za roko na katero je bila v žilo priključe-

na brezbarvna infuzijska tekočina, katere kapljanje v

komoro nad plastično cevko je neizprosno merilo čas.

»Désirée, vse bo še v redu, tako kot je bilo nekdaj. Ko

prideš iz bolnišnice, naju bo Blaž popeljal na Plitvička

jezera.«

Désirée ni ničesar odvrnila, temveč je še naprej nepri-

zadeto zrla skozi okno.

90

DISTOPIJA

Moralne ali nemoralne knjige ni.

Knjiga je dobro ali slabo napisana. Nič drugega.

(Oscar Wilde)

Minil je mesec dni in zdaj jo lahko pokažem svetu.

Umetnik, ki me je tetoviral, mi je strogo zabičal, da

je ne smem nekaj tednov izpostavljati soncu, sicer bi

lahko barve slike, upodobljene na koži mojega hrbta,

zbledele. Skušnjavo Svetega Antona Salvadorja Dalija

mi je na papir prerisal neki uveljavljen beneški izde-

lovalec kopij poznanih slikarskih umetnij in inkogni-

to tudi spreten ter prebrisan ponarejevalec različnih

upodobitvenih del. Ni jih bilo malo, ki so mu nasedli,

da jim je za čeden kupček denarja podtaknil svoj po-

naredek. Med osmoljenci so prevladovali predvsem

turisti, zlasti tisti iz Kitajske in iz drugih daljno-azij-

skih dežel. Repliko Skušnjave Svetega Antona mi je

potem s papirja na hrbet prenesel že omenjeni ume-

tnik tetoviranja, ki tetovira še po starem, s posamezni-

mi vbodi, brez uporabe aparata, ki lahko naredi nekaj

deset ali celo še več vbodov na sekundo. S pomočjo

ogledal si ogledujem vtetovirano umetnijo in pono-

sen sem nanjo. Dolgo sem moral prenašati bolečine,

a vredno je bilo. Advent veselega pričakovanja, da jo

razodenem svetu, je tako za menoj. Zanesen, kot ple-

salec v transu, se odpravim na železniško postajo v

Mestrah in sedem na vlak za Benetke. Vozim se nad

morjem in modrina preveva moje misli. Izstopim na

zadnji postaji, kjer se železna cesta konča, na Santa

91

Luciji. Opoldanska pripeka avgustovskega sonca na

betonu pred postajo me ne moti. Nadenem si sončna

očala. Prav tako me ne moti turistični vrvež, prete-

žno mladih, z nahrbtniki opremljenih počitnikarjev.

Po kanalih plovejo motorni čolni in kot krsta črne

gondole na vesla, ki prevažajo po beneških kanalih

od znamenitosti do znamenitosti, turiste, upokojence,

zaljubljence ali mladoporočence. Beneške gondole so

tako pobarvane od šestnajstega stoletja dalje, ko so v

spomin na hudo epidemijo kuge z odlokom zapove-

dali črno barvo gondol. Vkrcam se na zibajoči se va-

poretto. Vaporetti so ladjice, ki v Benetkah opravljajo

službo mestnega prometa. Ladjica javnega prevoza

me ponese skupaj s turisti na Lido. Otok, ki je varoval

majhno, a zgodovinsko mogočno Beneško republiko

pred besnenjem morja. Od plemiške republike San

Marco, ki je dobro tisočletje nadzirala trgovino po

Sredozemskem morju, je danes ostal le še spomin v

obliki velikanskega magneta, ki privlači množice tu-

ristov. Z njenim zatonom pa se je začela nova doba.

Podam se na peščeno plažo. Najamem si sončnik in

ležalnik. Snamem majico in si jo malomarno ogrnem

okoli vratu in pleč, ki sem si jih izklesal z neumornim

delom v neštetih urah, prebitih v različnih telovadni-

cah in fitnesih ter z izbrano prehrano in napitki ter

seveda s proteinskimi dodatki. Brisačo nosim v roki.

Zaslišim kričanje otročajev s plaže in skozi nosnice

se mi prikrade vonj po mandljevem olju, pomešan

z vonjem po soli morskega zraka. Nihče me ne vidi,

toda vsi me opazijo. Vem, da privabljam poglede.

Tudi sam opazujem ljudi: domačine in počitnikarje.

Sončim se in se kopam. Plavanje me pomirja in krepi.

Mine dan in po isti poti se vračam domov v Mestre.

92

Kopanje na Lidu postane moje vsakodnevno opravilo.

Tako rekoč obred, ki me nadvse razveseljuje in vsakič

odobrovolji. Poleg kopanja in sončenja se spogledujem

z dekleti in tudi že z odraslimi ženskami. Pa pravza-

prav tega niti nočem. Samo za trenutek predolgo se

zazrem v lepoto kakšnega dekleta ali mlade ženske, ki

se je naključno znašla v moji bližini; takoj začutijo, kot

bi jih sam hudič izuril v sprejemanju božajočih pogle-

dov, in igra se zapeljevanja se lahko veselo začne. Med

mojimi »žrtvami« so predvsem turistke Nemke, Fran-

cozinje, Američanke, pa Avstralke, Danke, Nizozemke

in celo Japonke in Kitajke so čisto dovzetne in voljne

spogledovanja. Vendar, če sem čisto iskren, si kakšnih

večjih uspehov pravzaprav sploh ne morem pripisa-

ti. Dekleta ali žene prihajajo povečini v paru s svojimi

slabšimi polovicami, ki pa seveda ničesar ne slutijo o

tem, kako brezsramno se njihove drage igrajo z ognjem.

Če pa se že kateremu izmed njih izjemoma kaj zasvita,

kar pa je prav zares silno redko, in zaslutijo nezvestobo

v mislih svojih deklet ali žena, pa je njihov bes, zani-

mivo, zadržan, kar nekako povezujem s svojo krepko

postavo. Menim, ali bolje rečeno, lahko le ugibam, ali

burnost njihovega besa zares tako hitro splahni zaradi

pogleda na moje mišičasto telo. Mnogo deklet pa po-

tuje ali počitnikuje v gručah, takrat pa ponavadi nisem

deležen ničesar drugega razen prismuknjenega hihi-

tanja. Čestokrat pa sem tudi za marsikatero mladenko

razočarano ugotovil, da je še zdaleč premlada zame in

da dopustuje še vedno skupaj s starši, zategadelj varno,

pod strogim nadzorom njihovega budnega očesa.

Minevajo dnevi. Tu je začetek septembra, a množice

turistov še ne usahnejo. Dnevi so še vedno vroči, če

93

sopare ne prekine kakšna nevihta ali vremenska mo-

tnja, ki se septembra sicer že bolj pogostoma pojavlja-

jo kot v visokem poletju. Hodim po Piazzale Roma po

vsakdanjih opravilih, preden se, tako kot skoraj vsak

dan, odpravim na plažo. Naenkrat me, kot strela z ja-

snega neba, obstopita dva mladeniča, katerih pogled

je zastrt z debelimi sončnimi očali. Opravljena sta v

živobarvne havajske srajce z narisanimi palmami ter

nosita na kratko pristrižene lase.

»Hej gospod, ali bi šli z nama na pijačo? Vabiva vas

in v čast nama bo. Tako ste videti zanimivi, da vas

ni mogoče prezreti in se upreti skušnjavi, da ne bi z

vami pokramljali ob kozarčku ali dveh,« se mi skoraj-

da prisiljeno dobrika mladenič, ki je videti nekoliko

starejši izmed obeh.

Obotavljam se, a to bolj od presenečenja nad nepriča-

kovanim vabilom, ki ga skorajda sprejmem, če me ne

bi mladeniča začela malodane, na silo potiskati proti

vratom svetlo rumenega mini morrisa, dokler starejši

zavoljo moje negotovosti ponovno spregovori:

»Zagotovo imate veliko zanimivega povedati. Poleg

tega pa prinašava za vas nadvse ugodno poslovno

ponudbo.«

»Poslovna ponudba,« pomislim, »hm …« Zadeva mi

zasmrdi in mladeniča mi postaneta silno sumljiva in

ko zastanem, me pričneta grobo potiskati proti vra-

tom avtomobila, z očitnim namenom, da me na silo

posedeta na zadnji sedež avtomobila, ki ima samo

dvoje vrat za vstopanje. Uprem se in njun prijem po-

stane še močnejši in še bolj grob. Odrinem ju, a si ne

dovolita, da bi se ju otresel. Na njunih obrazih bežno

zaznam brezobzirno nasilnost in neomajno odloče-

nost. Nagonsko se zavem svojega zaskrbljujoče ne-

94

varnega položaja. V meni se prebudi samoohranitve-

ni nagon, kot ga imajo ranjene zveri na begu. Roka

stisnjena v pest, mi uide in s silovitim udarcem, z naj-

večjo močjo, ki sem je v tem trenutku sposoben, bo-

ksnem po obrazu mlajšega od obeh napadalcev. Od

udarca zbita sončna očala odfrčijo po zraku in padejo

na pločnik. Napadalec se opoteče in ko se ponovno

ovede, si otipa krvaveče ustnice. Starejšega napadalca

medtem bliskovito odrinem vstran in pričnem bežati

pred nevarnostjo, v kateri sem se znašel. Mlajši napa-

dalec potegne revolver s kratko cevjo in nameri proti

meni. Starejši napadalec nemudoma odrine njegov

laket in zakriči nanj:

»Ne streljaj, Peppino! Vse boš pokvaril! Šef ga želi ži-

vega!«

Izgubim se v množici mimoidočih, ki pa se, ob pogle-

du na potegnjeni revolver v rokah mladeniča, skoraj-

da razbeži. Preko trga se razleže nekaj cvilečih žen-

skih krikov. Stečem in bežim za življenje, kot še nikoli

do sedaj. Proti meni vozi taksi in se mi od spredaj

približuje. Ves upehan panično, brezglavo, skorajda

roteče zakrilim z rokami pred taksijem, želeč da bi me

voznik taksija opazil in mi ustavil. Na mojo srečo mi

taksist ustreže in me pobere. Sedem na zadnji sedež.

»V Mestre!« mu velim.

Taksist uslužno prikima. Med vožnjo se neprestano,

strahoma, nervozno oziram nazaj in preverjam, ali

nama sledi kakšen rumen mini morris ali pač kate-

rikoli sumljiv avtomobil drugačne znamke. Preveva

me groza preganjane divjadi, kateri neusmiljeno sledi

lovec. Razmišljam s svetlobno hitrostjo, a ničesar se

ne morem domisliti. »Napadalca, ki sta me obstopi-

la, nista bila videti priložnostna tatiča. Nisem mogel

95

biti naključna žrtev. Čakala sta me. Zakaj? Mladeniča

morata zagotovo imeti zelo dobro utemeljen razlog za

poskus moje ugrabitve.« Še najslabša pa je ravno tovr-

stna nevednost, ki ti vzbudi občutek manjvrednosti.

V možganih ti neustavljivo, neusmiljeno kljuje zavest

o tvoji domnevno nižji inteligenci, da sprva kot poha-

bljenec leseno otrpneš in se že v naslednjem trenutku

zopet preleviš v brezglavo, preganjano žival. »Moja

družina je prejkone revna. Le kdo bi lahko poplačal

odkupnino zame? Da sploh ne omenjam daljnih so-

rodnikov, ki jih povečini komajda, le bežno, poznam.

Hm …?« razmišljam. Taksi se medtem približa Me-

stram. Taksistu velim:

»Kar pri cerkvi Svetega Girolama mi ustavite!«

Taksist nemo prikima. Ne upam si domov, dokler

se ne prepričam, da mi napadalci niso več na sledi.

Taksista poplačam z bankovcem in mu raztreseno

odstopim drobiž za napitnino. Taksist mi v zahvalo

lakajsko prikima. V naglici izstopim, ne da bi poča-

kal, da mi taksist odpre vrata. Oziram se za morebi-

tnimi zasledovalci na levo in desno, nazaj in naprej.

Taksi medtem izgine v prometni vrvež mesta. Želim

se umakniti pred sončno pripeko in soparo ter se za

silo pomiriti, zato vstopim v cerkev Svetega Girola-

ma. Prste pomočim v blagoslovljeno vodo in se med

poklekom pokrižam. Sedem na klop v cerkveni ladji.

V cerkvi sem sam. Cerkev Svetega Girolama je videti

asketska, ravno pravšnja za razmišljanje in za zato-

pitev v globoko molitev. Bogoslužno obredje me je z

neko nedoumljivo silovitostjo neustavljivo vedno pri-

vlačilo, temen masivni les, prapori iz težkega platna,

robustna ohišja svetilk, velikanski lestenci, mogočni

baldahini, kadilnice, medenina in črni talarji, pokriti z

96

belimi, s čipkami izvezenimi mašnimi pelerinami du-

hovnikov. Vse to je v meni budilo neko nedoločeno

demonsko strast. Hladna notranjost cerkve mi kma-

lu razbistri misli. Med razmišljanjem podzavestno

sklenem drhteče dlani, kot bi želel moliti. Prešine me

pomisel: »Napadalca nista bila navadna poulična raz-

bojnika. Zagotovo nista delala na lastno pest. Debela

sončna očala, havajske srajce in nekaj sta omenjala

šefa, hm …? Kaj pa če sta mafijca? Tukaj v Benetkah?

Ne, to ni mogoče. Ali pač?« Še nikoli do sedaj nisem

bil videl mafijca, razen enkrat, ko sem na ulici opa-

zil nekega elegantno oblečenega moškega, z debelimi

sončnimi naočniki. Črne lase je imel počesane v poli-

zano pričesko. Spremljal je, držeč pod roko, neko še

bolj elegantno oblečeno oklobučeno postavno lepoti-

co. V šali sem si dejal, da mora biti možak zagotovo

težak »mafijozo«. Spomnim se na ljudsko reklo, ki

pravi: Mafije nihče ne vidi, a vsi vemo, da je naokoli.

»Hm … Potem moram biti zagotovo v hudih težavah,

da sta se mi takole sredi belega dne prikazala mafijca,

me obstopila in me skušala ugrabiti. Le kdo bi vedel,

zakaj? V življenju nisem nikdar prestopil praga na

ono stran zakona. V tem smislu sem skorajda vzoren

državljan. Hm …? Ali naj pripetljaj prijavim polici-

ji?« V misli se mi prikrade podoba zdolgočasenega

karabinjerja, ki piše zapisnik z enako vnemo, kot bi

želel z zamahom dlani odgnati nadležno muho. »Ne,

to ni dobra ideja. Policijski zapisnik mi ne more rešiti

glave,« pomislim. V cerkev vstopi neki zablodel mlad

turist, ki pritegne mojo pozornost. Vrata v cerkev

zamolklo zaloputnejo. Počitnikar si bežno, na hitro,

ogleduje cerkveno notranjost. Ponovno skušam zbra-

ti misli in zazrem se v ogromen lik križanega Jezusa

97

Kristusa, stoječega ob oltarju. Takrat se mi, kot strela

z jasnega, kot adut iz talona, prikliče iz spomina moj

sošolec Giovanni. Kot sem izvedel, se je bogato poro-

čil v neko družino, ki je domnevno povezana z mafijo.

Ima diplomo iz prava, kasneje pa je še magistriral iz

ekonomije in poslovnih ved. Sedaj baje obrača veli-

kanske vsote denarja za mafijo in išče zanje luknje v

zakonu. Svetlobna leta daleč od preprodaje mamil,

organiziranja stav in poulične prostitucije, umorov

in izsiljevanja ali tihotapljenja cigaret, beguncev ali

česarkoli. »Morda bi on kaj vedel o današnjem do-

godku?« se vprašam. Sam nisem nikoli diplomiral.

Opustil sem študij sociologije, saj bi se kot mladi hu-

manist, lahko nadejal le prekarne zaposlitve. Tako da

je bilo čisto vseeno, ali uspešno zaključim študij ali

ne. Sedaj opravljam priložnostna dela ali pa, še bolje,

sem občasno na socialni podpori. Bega me dejstvo, da

niti ne vem, kako najti Giovannija in ali sploh imam

njegovo telefonsko številko.

Odidem iz cerkve. Kot bolnik, ki mu je preganjavica

omračila um, se shizofreno oziram naokoli za morebi-

tnimi zasledovalci, levo, desno, nazaj, naprej. Spozna-

vam resničnost in zrno soli v reklu, da kogar piči kača,

se boji zvite vrvi. Stavbe, avtomobili, mimoidoči, vse

se vrti in kroži okoli mene. Videti je varno. Po nekaj

minutah hoje odklepam svoje stanovanje. Občutek

je slab. Vstopim v ohlajeno klimatizirano notranjost

mojega bivališča. Zaklenem vrata in zagrnem zavese.

Vzamem mobilni telefon in pričnem mrzlično brskati

po digitaliziranem imeniku. Toda Giovannijeve šte-

vilke ne najdem. »Prekleto, nimam je!« preklinjam v

sebi. A že naslednji trenutek se domislim: »Utegnila

98

bi jo imeti Sandra.« Pokličem Sandro, ki se očitno raz-

veseli mojega klica. Besede začnejo kar vreti iz nje.

Sploh ne vem, koliko časa je minilo, odkar sva zadnjič

govorila. Moram ji razlagati, kako sem in kaj počnem.

Skušam se zbrati in dajati čimbolj sproščen vtis, kljub

temu da je pogovor zame nadvse mučen. Nimam ji

česa povedati glede svojega življenja, ki je pravzaprav

ena sama propadla naložba, docela zavoženo življe-

nje, ki se počasi, a zanesljivo spreminja v ruševino.

Poleg tega pa je edino, kar me ta trenutek zanima,

Giovannijeva telefonska številka. Na koncu pogovora

mi le prostodušno odstopi Giovannijevo številko mo-

bilnega telefona. Nemudoma pokličem Giovannija.

Zaslišim enakomerno zvenenje elektronskih impul-

zov. »Dvigni že!« v mislih zakričim in stiskam pesti.

»Prosim,« se naposled zasliši nekoliko naveličan glas

z druge strani etra, ki ga nedvoumno prepoznam kot

Giovannijevega.

»Giovanni, živijo, Carlo tukaj, kako si?«

»Hvala dobro,« dokaj hladno odgovori Giovanni.

»Povej, kaj te teži?« je še neposreden in mi tako da

vedeti, da sta njegov čas in potrpljenje omejena.

»Danes sta me sredi belega dne na Piazzale Roma

obstopila dva nasilneža v havajskih srajcah. Hotela

sta me na silo zbasati na zadnji sedež rumenega mini

morrisa. Ker se nisem dal in sem utegnil zbežati, je

eden izmed njiju celo potegnil revolver. Ali bi ti mor-

da kaj vedel o tem incidentu?«

Nastopijo trenutki mučne tišine. Skozi mobilni telefon

se zaslišijo šumeče motnje iz ozračja. Videti je bilo, kot

da se Giovanni obotavlja z odgovorom, kot da bi že

nekaj vedel o dogodku, ki se mi je pripetil. »Giovanni

je človek časti, zagotovo bo pristal na razgovor in mi

99

bo gotovo vedel kaj povedati glede neljubega pripet-

ljaja, če ne, pa mi vsaj poda kakšen uporaben nasvet

kaj narediti ali kako ukrepati,« pomislim. V srednji

šoli sem Giovannija na raftanju v Alpah, med prevra-

čanjem rafta, rešil zanesljive smrti.

»Jutri lahko kosiva skupaj. Te poberem v Mestrah.

Bodi pripravljen. Te pokličem.«

»Giovanni, hvala ti.«

»Zbogom.«

Še preden uspem izreči adijo, Giovanni prekine zvezo.

Naslednji dan, sredi opoldanske pripeke, me Gio-

vanni pobere nedaleč od Piazza Ferretto. Sedem v

njegovo brezhibno ohlajeno črno športno limuzino.

Hladno usnje sedežev bele barve me pogladi po led-

jih. Na nek način se počutim osramočenega, saj sam

vozim več kot deset let staro kombilimuzino nižjega

cenovnega razreda, katere pločevina ob nekaterih

odrgninah že krepko rjavi.

»Pozdravljen, Carlo. Lepo, da se zopet vidiva,« me

ogovori.

Giovanni je oblečen v elegantno črno obleko, je nekaj

dni neobrit, in njegova pričeska je skrbno počesana.

Če ne bi imel nataknjenih debelih črnih sončnih očal,

bi bil videti kot maneken iz reklam v bogato ilustrira-

nih moških revijah, tiskanih na kakovostnem papirju.

»Letos bo zares dolgo vroče poletje,« me ogovori.

»Ja, vroče je,« odvrnem.

»Baje si se poročil?« vprašam po nekaj trenutkih.

»Ja, kri ni voda. Papir je sicer papir. Vendar, glede

na svetovno neo-konservativno revolucijo, tovrstni

dokumenti zopet pridobivajo na veljavi. Po odmrtju

in razkroju socialne države bo njeno vlogo ponovno

100

prevzela razširjena družina.«

Ničesar ne odgovorim. Zavijava levo na semaforju,

kjer se je nabrala dolga vrsta vozil. Neki nekoliko za-

nemarjen moški, z zajetnim masivnim razpelom okoli

vratu, berači z deljenjem nabožnih brošuric. Giovanni

odpre okno in mu poda nekaj novcev drobiža, brošu-

rice pa ne vzame. Kmalu se voziva po Strada Romea,

ki povezuje Benetke z Ravenno. Cesta je dvopasovna,

ni avtocesta. Temu primerna je tudi prometna gneča.

Cesta poteka deloma po starodavni poti, ki je pove-

zovala Benetke z Rimom. Od tod tudi njeno ime. Po

njej so v srednjem veku tudi množično romali. Med-

tem ko se voziva po ravnini okoli ustja reke Pad, kra-

mljava o nepomembnih rečeh, kot so vreme, politika

ali nogomet. Čakam na pravi trenutek, da bi prešel k

jedru mojega problema in ga povprašal o mogoči raz-

lagi dogodka, ki sem ga bil deležen včeraj. Čez nekaj

časa Giovanni zavije na stransko cesto ter nekaj kilo-

metrov vozi ob enemu izmed številnih kanalov rečne

delte. Kmalu ustavi na parkirišču gostišča, z imenom

Osteria alla pietra angolare. Ni videti ena izmed turi-

stičnih pasti, v katerih z oderuškimi cenami izvabljajo

denar iz ničesar slutečih izletnikov za borno, nesoli-

dno uslugo. Giovanni je zagotovo že moral preizku-

siti gostilno, pred katero sva se ustavila. Izstopiva iz

avta in v naju ponovno buhneta opoldanska pripeka

in sopara, a je v klimatizirani notranjosti gostišča, ki

sploh ne deluje razkošno, zopet bolje. Natakar, opa-

san z ličnim predpasnikom, naju pospremi do mize.

Sedeva. Giovanni se bežno, komaj vidno, ozre po go-

stih prisotnih v lokalu.

»Ta restavracija slovi po odlično pripravljenih jegu-

ljah,« reče Giovanni med listanjem po jedilnem listu.

101

Preveč sem nestrpen, da bi se lahko navdušil nad

ponudbo jedi. Želim si le, da bi karkoli izvedel glede

mojega problema, zato odvrnem le z: »Aja, hm …«

Giovanni medtem naroči buteljko črnega vina. Še

vedno si ogledujeva meni. Medtem se natakar vrne

z buteljko vina in jo odpre ter zamašek odloži na kro-

žniček, pokrit s papirnatim robčkom. Giovanni sve-

tovljansko poduha zamašek in prikima natakarju, ki

mu natoči nekaj vina v kozarec. Giovanni nalahno s

krožnimi gibi potrese kozarec, da se vino zavrtinči,

ter povonja ustje kozarca in izpije požirek, ki ga nekaj

časa zadrži v ustih in nato ponovno pokima natakar-

ju. Natakar nemudoma obema natoči vino v kozarce.

Naročiva par hodov predjedi: testenine, morske sade-

že, solate in podobno ter hišno specialiteto: jeguljo s

paradižnikom za glavno jed. Naposled me nestrpnost

le premaga. Odločim se ga kar naravnost vprašati:

»Ali ti je kaj znano, zakaj sem bil včeraj ravno jaz

tarča napada oziroma poskusa ugrabitve? Povej mi,

ali morda veš, zakaj bi me neka hudodelska združba

preganjala kot ranjeno žival? Le kaj sem storil napak?

Nikdar v življenju nisem počel ničesar, kar bi bilo v

navzkrižju z zakonom.«

Giovanni zamišljeno ugrizne v brusketo, se zamisli in

me nato povpraša:

»Kaj imaš na hrbtu?«

»Tetovažo,« prostodušno odgovorim.

»In kaj je upodobljeno na tetovaži, ki jo nosiš na hrb-

tu?«

»Skušnjava Svetega Antona od Salvadorja Dalija.«

»Vidiš, Sveti Anton je naš patron, zavetnik. Tvojo sli-

ko menda potrebujejo za obrede klicanja umrlih in

morda celo bogov. Baje je medij izgubil stik z duhovi,

102

ki jim pomagajo pri odločitvah. Zato iščejo nov fetiš,

ki bi jim lahko povrnil moč. Morda pa podobo potre-

bujejo celo za obrede iniciacije med višje kroge. Ne

vem, nisem tako visoko, da bi lahko to vedel.«

Preveva me mešanica tesnobe, strahu, groze, osu-

plosti in ogorčenja. Obmolknem. Po nekaj trenutkih

naposled vendarle prekinem gluho tišino. Skozi izdih

spregovorim:

»V 21. stoletju? Je, kaj takega sploh mogoče?«

»Mogoče, pa še kako mogoče. Zakletev je zakletev,

prisega je prisega in mi to jemljemo resno. Za nas so

menili, da imajo opravka z nekoliko počasnimi kme-

ti s podeželja. Kako so se motili! Kaj kmalu smo vse

prerasli. Pri nas ni skesancev, kar nam je dalo moč, da

se vključimo v svetovne kapitalske in finančne toko-

ve, v nadnacionalna podjetja. Naši ljudje so povsod: v

upravi, policiji, sodstvu, politiki, ložah in imamo celo

stike v medijih in varnostno-obveščevalnih službah.«

Iz sosednjega prostora se zasliši pritajen, a razburjen

glas športnega komentatorja, ki očitno poroča o dra-

matičnem dogajanju z nekega športnega dogodka, ki

se prenaša in predvaja na LCD televizorju, namešče-

nem iznad točilnega pulta.

»Pa imaš kdaj vsaj malo kosmato vest zaradi svojega

delovanja?« se postavim v nekoliko kljubovalno držo,

čeprav je trenutek za to morda povsem neprimeren

ali pač; glede na moj popolnoma brezizhoden položaj,

da ne bi bilo videti, da moledujem za življenje, ali da

sem na smrt preplašen. Giovanni se nalahno zdrzne:

»Sredstva prisile so nekaj povsem naravnega in mi

ne počnemo prav ničesar drugega, ničesar nenarav-

nega, samo da nam je ob tem še do dostojanstva in

družinske časti. Ljudje hočejo mamila, prostitucijo ali

103

pa si želijo le izposoditi denar. Da ne govorim, ljudje

hlepijo po varnosti in redu. Država je pri tem samo še

papirnata lupina, ki je vsem le v napoto. Da, temelji,

na katere smo uprti, so kulturno-antropološkega zna-

čaja.«

Ampak glej: ljudje zaradi vašega delovanja slabše ži-

vijo, da ne govorim o mladih, ki jim je odvzeta priho-

dnost. Sistem je neučinkovit in obeta se splošni zastoj,

ki si ga nihče ne želi.«

Giovanni odkima:

Poslušaj, vsekakor si, kot predstavnik srednjega ali

nižjega sloja prebivalstva, želiš, da bi družbeni sis-

tem brezhibno deloval, da bi imel najboljše pogoje za

ustvarjalno delo ter imel zagotovljeno, glede na dane

zmožnosti, najvišjo stopnjo socialne in zdravstvene

varnosti. Toda ne gre tako enostavno. Vprašanje je,

če je optimiziran sistem v interesu najvišjih slojev ali

družbene elite, da ne rečem, bogov? Popolnega sis-

tema ni mogoče več izboljševati ali spreminjati. Šele

podoptimalen sistem je mogoče pregnesti in po želji

preoblikovati ter ga spreminjati po svoje, razumeš?

Le samouničenje je pomembno in zato mora biti izve-

deno učinkovito.«

Osuplo prikimam.

»Zato smo mi Božja roka na tem svetu,« nadaljuje Gi-

ovanni, »tako rekoč Demiurg na Zemlji. Sistem mora

biti vsaj deloma samouničevalen. Konec zgodovine

bo orwellovski ali pa ga ne bo.«

»Hm, ali ni v naravi tako, da preživijo samo najbolj

prilagojeni, to je najbolj učinkoviti, kar naj bi veljalo

tudi za vas?« odvrnem z vprašanjem.

»Mi smo naraven, točneje evolucijski, oziroma biolo-

ški pojav, učinkovit in zato ustrezno prilagojen. Za-

104

tegadelj se ne bojimo propada. Glej, Mongoli ali Mo-

hamedovo pleme Kurejšev so osvojili skorajda ves,

v takratnem času poznani svet. Jasno pa je, da česa

takega ne moreš doseči z dekadenco. Kako neboglje-

no se ob tem izkaže zdravilo, ki ga predpiše Nietz-

sche zoper dekadenco: napoleonovsko, popolno in

splošno militarizacijo; kajti celokupen izplen je bil na

koncu kaj klavrn. Toda mi smo iz drugačnega testa.

Boš že še videl. Mi smo sveti gral, ki prenavlja in se

prenavlja.«

Giovanni se ponovno, komaj vidno, ozre po navzo-

čih v lokalu. Videti je kot da bi za trenutek izgubil nit

razgovora.

»Torej za vas ne velja samouničenje. Zakaj ne?«

»Samouničenje, aja … Mi se opiramo in napajamo iz

izročila, ki ga varujemo, in tradicijo jemljemo nadvse

resno, kajti le izročilo je banka načinov odzivanja na

še nepoznane okoliščine. Le kaj bi Angleži brez svoje

tradicije? Zato samouničenje za nas ne velja, mi smo

učinkoviti.«

»Država odmira in pred kratkim sem lahko v časopi-

su prebral, da bodo nadnacionalna podjetja v bližnji

prihodnosti prevzela vlogo držav.«

Giovanni, ki je ravno použil kos slastno pripravljene

ribe, se zdrzne, izdihne skozi nos in se nemo zareži.

Nagne se nazaj s hrbtom v naslon stola in razširi roke,

z dlanmi obrnjenimi navzgor, kot bi želel izraziti ne-

kakšno velikodušnost:

»Multinacionalnke delujejo skladno s tržnimi zako-

nitostmi. Torej je tam vse kupljivo in plačljivo.« Gio-

vanni se kislo nasmehne in še prida: »To pa je že naš

teren. Mi zasedemo vrzel in zapolnimo praznino,

mi smo nasledniki in prihodnost je naša, in če me že

105

sprašuješ, ali se mi oglaša vest, ti lahko odgovorim le z vprašanjem: le kako naj bi ostal ob strani, ko pa

se rojeva nekaj tako novega? Mi smo tisti, ki bomo

opravljali orwellovsko samouničenje, zato moramo

biti vedno potezo pred ostalimi. Sploh pa, le kdo bi še

častno služil državi, ko pa je vse en velik trg, kjer se

vse kupuje in prodaja? Don Kihot?«

Po sladici srebava ekspreso oziroma kapučino. Napo-

sled si le dovolim malodušno povprašati:

»Če te prav razumem, je moj položaj brezizhoden in

moja usoda zapečatena?

»Hm, ne zavidam ti …«

»Ali je potem dokončno po meni?« ga prekinem.

»Ni nujno. Če me boš poslušal in naredil vse tako, kot

ti bom velel, ne boš še tako kmalu ril po krtovi deželi

in boš še naprej nosil glavo na ramenih. Vendar, ne

rečem, da ti bo lahko.«

»In kaj moram narediti?«

»Odpotovati moraš.«

»Kam?«

»V Brazilijo.«

»Kdaj?«

Giovanni seže v notranji žep suknjiča in iz njega pote-

gne letalsko vozovnico:

»Takoj, to pomeni še nocoj!«

Brez besed zrem v snop lističev papirja, vezan v ži-

vobarvni kartonski ovitek, pred seboj. Za trenutek se

me loti malodušje: »Kdo pa sem jaz? Navadna uboga

para. Kaj pa koga briga, če jaz živim? Moje obstajanje

ne bo ničesar spremenilo.«

»Hm, … in če odklonim in ne grem?«

Giovanni me prebode z ledenim pogledom in hladno-

106

krvno z mirnim glasom nadaljuje:

»Potem ti ni rešitve. Ali se sploh zavedaš, koliko sem

tvegal zate? Prelomil sem prisego in zavezo k mol-

čečnosti, prekršil nenapisan zakon. Če izvejo, da sem

govoril s teboj in te posvaril, mi ni rešitve. Najprej po-

morijo polovico moje žlahte, dokler me moja družina

sama ne pokonča. To niso več šale. Tukaj predstavljaš

preveliko nevarnost zame.«

Njegove besede v meni prebudijo samoohranitveni

nagon. Pomislim: »Zakaj bi izgubil priložnost, nekaj

narediti iz svojega življenja, nekaj ustvariti, karkoli?

Zakaj?« Začnem hlastno prikimavati:

»Ja, jasno, seveda, razumem.«

»V Sao Paulu boš poiskal picerijo, z imenom Pompe-

ji. Tam povprašaj za poslovodjo po imenu Riccardo.

Reci, da te pošiljam jaz. Bo že vedel. On sicer ni naš,

vendar mi dolguje uslugo. Tam boš varen. Sao Paulo

ni naše področje. Tam ni naših ljudi. Picerija je sicer

na robu favele in bo plačilo temu primerno skromno.

Vendar se boš počasi že znašel. V tem trenutku je naj-

pomembneje, da si živ in da si na varnem. Izgubiš se

v velemestu. Tam te, kot iglo v senu, nihče ne najde.

Zdaj greva k tebi domov, da vzameš dokumente in

nekaj najnujnejših stvari. Potem te odpeljem na leta-

lišče.«

Sedim na klopi potniškega terminala beneškega le-

tališča Marco Polo. Varnostni pregled sem že opravil.

Zdaj ni več poti nazaj. Prvič v življenju začutim, kaj

pomeni biti zares sam. Skozi velikanska okna opazu-

jem širokotrupna letala, ki se kot velikanski prašiči

dvigajo v nebo ter v svojih trebuhih nosijo množico

ljudi, ki so jih bili prej pogoltnili, na vse konce sve-

107

ta. Opazujem ljudi na terminalu. Prevladujejo turisti,

nekaj je tudi poslovnežev in morda, tu in tam, tudi

takšna zguba kot sem jaz. Sonce počasi zaide in tudi

jaz vstopim v širok trup letala. Ko letalo pospešuje po

letališki stezi, je že tema. Mesec, zvezde in oblaki se

vrtijo na mojih dlaneh, kakor letalo spreminja smer

med vzpenjanjem. Zaprem oči. Zadovoljen sem, da

sem prejel še eno priložnost odrasti v svetu, v kate-

rem je edini vzgib organski užitek. »Le kako bi lahko

bil svet drugačen?« se vprašam.

V žepu naslanjača sedeža pred menoj, kjer so običajno

zataknjena plastificirana navodila za pristanek v sili

ali na vodi ali kako ravnati v primeru občutnega pad-

ca zračnega tlaka v potniški kabini, sem našel poleg

biltena letalskega prevoznika neko nabožno brošuri-

co z imenom La Fortezza, ki jo je nekdo tam pozabil,

ali, še verjetneje, tja namerno odložil. Pričnem listati

po publikaciji. Pritegne me besedilo z naslovom: Ne

kupujte mačka v žaklju! Berem:

... poglavitno vprašanje torej ostaja, česa nas je Odrešenik

sploh odrešil, saj svet danes ni v ničemer bistveno boljši kot

je bil, kvečjemu je le še bolj neusmiljen in krut? Že res, da je

Učenik učil in svaril pred neumnostmi in posledično pogubo

zaradi spravljivosti s hudodelstvom in še zlasti, da s poli-

tičnim kriminalom ne more biti nobenega kompromisarstva.

Evangelij je na tem mestu jasen in nedvoumen, pot posame-

znikovega zveličanja vodi le preko križa. Toda, naj na tem

mestu poudarim še nekoliko drugačen vidik zveličanja to je,

da se mora vsak človek, ki si želi odrešenja, sploh najprej za-

vesti svoje nesvobode. Na primer, domača žival povržena v

ujetništvu, ne more vedeti, kaj je to svoboda. Morda je ravno

Orwellova Živalska farma mišljena kot prefinjena metafora

108

za tovrstno nesvobodo. Kakšen je torej recept? Na to vprašanje je mogoče odgovoriti le z ugibanjem. Morda je potrebno

le postaviti spoznavanje resnice pred darvinistično pogojeno

ugodje, ki pa se mu v nobenem primeru ni potrebno v celoti

odreči. Potem se začne dogajanje, na robu psihoze. Življenje

v tem primeru nenadoma postane bolj polno in zanimivej-

še v vsej svoji barvitosti. Resnica in svoboda sta sinonima.

Začneš se zavedati nesvobode in kako je svoboda pravzaprav

izmuzljiv pojem ter kako zlahka sprejmemo hudičevo roko,

da nas hrani. Ni presenetljivo, da pomeni »boriti se na poti

resnice« eno izmed poglavitnih premis Korana, če že ne kar

glavno in temeljno vodilo. Zanimivo je, da mit ponovno

vznikne v visokem srednjem veku, v času križarskih poho-

dov, kjer iskanje Svetega grala, ki ga dosežejo samo najsvetej-

ši vitezi, predstavlja metaforo življenja. Ali so križarji prejeli

legendo od Mohamedancev? Ne gre spregledati, da so se ne-

katere ločine islama bojevale na strani kristjanov. A ta teza

ni posebno verjetna, kajti arturjanske legende so umeščene v

čas selitve narodov, kakšnih sto let pred Mohamedovim roj-

stvom. Zato je Koran vendarle dokaj verodostojen dokument,

ki posredno govori o zgodnjih kristjanih, kdo pravzaprav so

bili. Videti je, da je takrat šlo hudo zares: od križanja, preko državljanske nepokorščine, a ob hkratnem doslednem upo-

števanju postave do nasilnih vpadov ljudstev na pogorišče

Rimskega imperija. Ne gre spregledati, da je takratno plem-

stvo pogostoma pripadalo arijanskim in gnostičnim ločinam

krščanstva. Vendar so na koncu zmagali napačni. Na tem

mestu je potrebno pripomniti, da je Jezus Kristus vendarle

nenasilno reševal probleme, ne samo zavoljo resnice in bese-

de, kateri za delovanje ne potrebujeta fizične prisile, temveč

bolj zaradi svojega boja z demoni onostranstva. Odrešitev

odrešenika. Njegovi sovražniki niso bili Rimljani s Pilatom,

farizeji ali saduceji s Kajfo ali Herod.

109

In kaj ima vse to opraviti z današnjim časom? Da ne ku-

pujete mačka v žaklju, če vas nekdo skuša prepričati, da je

merkantilizem najvišja stopnja evolucije človeške skupno-

sti, kar utemeljujejo z razdejanjem, ki so ga za seboj zapu-

stile revolucije in prosuli totalitarizmi, ki so jim sledili. V

tem bi se morda lahko našlo celo kakšno zrno soli, če bi bila

zagotovljena enakost vseh ljudi pred zakonom, a to je lahko

le pobožna utopija. Ljudje se ne zavedajo, da si utegnejo s

čaščenjem Mamona, priklicati nadse Velikega brata …

Preneham brati. Vidim, da so pod člankom na mestu

podpisa natisnjene le inicialke avtorja. Zato polistam

po brošurici, da preverim izdajatelja tiskovine: Druž-

ba pričevalcev Svetega križa in Božjega groba.

Omalovažujoče zamahnem z roko in si rečem: »Ma,

kaj oni vejo.« Spustim naslonjalo za hrbet svojega le-

talskega sedeža in se nagnem nazaj ter skušam zadre-

mati v sen, resničnejši od budnosti.

110

SLIKE Z RAZSTAVE

(Eros – Tanatos)

INTEGRAL

Integral,

integral je vsota,

integral je vse kar šteje,

integral je preskok in prehod,

integral je razsežnost, popravek in račun,

integral so besede, sta krik in jek in zlikovcev hlepenje,

integral je temina in luč, vrnitev in ponovitev, integral, integral …

Višja teoretična mehanika - kako zahteven predmet!

Nable, rotorji in drugi zahtevni diferencialni operatorji.

Zakaj je matematičen opis tako preprostih sprememb

in stanj skrajno zapleten in okoren? Zakaj? Glavo

imam težko in utrujen sem. Kmalu spoznam, da ne

morem več, da četudi zdaj v neskončnost sedim pred

knjigo in zvezki, ne bom zaradi tega nič pametnejši.

Malo odmora se mi bo zagotovo prileglo. Potem se

bodo, kot po navadi, misli zbistrile in bom laže razu-

mel zapletene matematične formulacije, ki sem jih

študiral. Tudi kakšno hladno pivo bi se prileglo. Toda

ne smem piti. Če bom toliko pil, kot imam navado,

kmalu ne bom več zmogel študirati. Posežem po mo-

bilnem telefonu. Kličem svoje dekle, Suzano. Zvoni,

… zvoni dolgo časa. Neznosen elektronski zven se mi

zajeda v možgane in misel, ali bolje rečeno vprašanje,

'ali se bo oglasila,' se igraje prepleta z mojimi živci.

Naposled se le oglasi:

»Živijo.«

Njen glas je nekoliko naveličano nejevoljen.

»Živijo,« odvrnem. »Draga, zares te pogrešam, ali bi

se lahko danes dobila?«

Tišina. Nekaj neskončno dolgih, grenkih trenutkov ti-

šine.

»Veš, da moram študirati.«

»Daj no, le za pol ure, samo da te ponovno vidim.«

»Lahko greva na kavo,« odvrne z glasom, ki prav tako

izdaja kanček zlovoljnosti.

»Kje bi se pa dobila?«

»Čez eno uro pred Narodno galerijo. Potem bom šla

še k prijateljici, ki stanuje v bližini. Obljubila je, da mi

bo posodila zapiske.«

»Se te že veselim, draga.«

»Čav.«

»Adijo.«

Sedem na mestni avtobus in se odpeljem proti me-

stnemu središču. Poleg mene sedi mladenka s slu-

šalkami v ušesih. Niti malo se ne zmeni zame. Ura je

16.30. Mrači se. Postajališča in ulice so polne ljudi, ki

se vračajo z dela. Prižigajo se mestne svetilke, ven-

dar njihova svetloba le za malo, le za silo razsvetli

spuščajoči se mrak in poznojesensko meglo. Izstopim

pri pošti. Nekoliko prezgodaj sem. Iščem cvetličarno,

zato se namenim po Čopovi ulici. Mimo mene gre gru-

ča gologlavih vernikov Skupnosti za zavest Krišne.

Oblečeni so v svetle tunike, oziroma sarije in obuti v

bele debele volnene nogavice in sandale. Prepevajo

ob spremljavi melodije iz harmonija svojo prepoznav-

no mantro:

112

»… hare Krišna hare Krišna

Krišna Krišna hare hare

hare Rama hare Rama

Rama Rama hare hare …«

V ušesih mi odzvanjanja zvončkljanje drobnih činel

v taktu napeva mantre. Grem proti pasaži, prehodu

med Čopovo in Nazorjevo. Zvončkljanje in harmonija

napeva se oddaljujeta. V bližnji cvetličarni kupim šo-

pek vrtnic. Skozi meglico k meni pristopi mična mla-

denka in mi v roke potisne letak:

KITAJSKA RESTAVRACIJA »PREPOVEDANO

MESTO« …

… Obiščite nas! …

***

… Uporabljamo pristne tradicionalne začimbe daljne-

ga vzhoda …«



***

Zmečkam ga in ga vržem v najbližji smetnjak. Grem

skozi pasažo mimo gledališča in se po Nazorjevi ulici

napotim proti Narodni galeriji.

Stojim pred vhodom v galerijo in čakam. Minute mi-

nevajo počasi in se kot vlečeno testo raztezajo v

neskončnost. Mrzlično pogledujem na uro in v žepu

vročično gladim mobilni telefon. Dlani se mi znojijo.

»Morala bi že priti,« pomislim. Zamika me, da bi jo po-

klical, a mi moški ponos tega ne dovoli. »Bo že prišla,

če ne, pa že ne bom poslušal neumnih izgovorov,« si

dajem poguma. Žeja me. Zaman čakam že pol ure, in

113

ko se končno namenim oditi, se v zadnjem hipu pre-

mislim: »Ne, ne grem na pivo, saj nisem Pavlov pes.

Zakaj pa si ne bi raje ogledal slik v Narodni galeriji?«

V Narodni galeriji sem bil do sedaj samo enkrat in še

to s šolo. Vstopim skozi vrata v novo vhodno avlo.

Stopim do pulta, kjer prodajajo vstopnice, še prej pa

bežno prelistam nekaj knjig in brošur, ki so naprodaj

zložene na policah, ki so postavljene pred prodajnim

pultom. Odštejem bankovec. Prodajalka mi poda

vstopnico in mi vrne nekaj kovancev. Prikupna mlada

hostesa me uslužno pospremi do garderobe, kjer od-

ložim plašč. Dodeli mi ključ od kasete, kamor odložim

svojo torbo. Šele takrat se zavem, da imam v rokah

šopek vrtnic. Že sem ga hotel spraviti v kaseto, a si v

zadnjem hipu premislim. Izročim ga hostesi:

»Za prijaznost,« ji rečem in se s skrajnim naporom

skušam vedro nasmehniti.

Hostesa sprva ne skriva presenečanja. Vrne mi pre-

šeren nasmeh, a se ji po nekaj trenutkih obraz re-

snobno zmrači. Sočutno me premeri in mi naposled

mirno odvrne:

»Hvala, hvala. Zelo sem vesela, katerikoli je bilo to že

namenjeno.«

Po stopnicah se povzpnem v prvo nadstropje. Pred

menoj se odpirajo pogledi na mojstrovine Ažbeta,

Vesela, Kobilce, Jame, Sternena, Jakopiča in drugih.

»Kako so lepe,« pomislim, »reprodukcije so lahko

le bleda senca.« Postojim pred Petkovškovo sliko

» Doma.« Naslikana podoba družine, sedeče za mizo,

je preveta s tišino. Morda zaradi odsotnosti očeta, ki

ga ni na sliki. Nekateri baje prepoznavajo njegovo

silhueto v podobi ženine rute. Na levi strani slike je

114

upodobljeno ogledalo, v katerem je zrcalna podoba

praznega stropnega kota kmečke izbe, pretanjen oris

praznine oziroma trirazsežnega prostora. Pod ogle-

dalom pa je nameščeno motovilo za navijanje in od-

vijanje preje, simbol minevanja časa. Genialno. Sli-

ka kot alegorija, oziroma prispodoba življenja, rezina

nekega dogajanja, zamrznjenega v času. Dve večji

prostorski razsežnosti, v katerih sta določeni višina

in širina slike in ena čisto majhna, skorajda infinite-

zimalno tenka dimenzija, katero ponazarja debelina

platna, a je v njo nakazana umetniško upodobljena

navidezna globina, kar je morda najpomembneje. Ne

morem se otresti občutka, da so stari Egipčani vedeli.

Zgradili so mogočne piramide in templje ter izklesali

veličastne kipe. Le zakaj so potem njihove slikarije ali

hieroglifi tako neverjetno ploščati? Obstaja najmanj

še ena prostorska razsežnost in vsaj še ena časovna

razsežnost, ali pa morda kar N dodatnih prostorskih in

časovnih dimenzij.

Napotim se dalje. Še naprej si ogledujem slike, toda

kmalu ugotovim, da si ne morem več zbrano ogledo-

vati zbirke, kajti informacij je enostavno preveč, da bi

jih lahko v tako kratkem času vsrkali moja zavest in

podzavest. Mojo pozornost pritegne slika, ki prikazuje

Svetega Jurija v boju z zmajem. Hans Georg Geiger

a Geigerfeld, preberem napis, ki navaja avtorja slike.

Sveti Jurij, Jezus, Horus, Oziris … Simbol reda in

zmaj, ki pooseblja nered, kaos. Repozicija, propad,

ljubezen, nov začetek … in Seth … »padam na kole-

na pred tvoje mračno obličje in živalsko podobo.« A

slutim, vidim, da tudi Horove sokolje oči motrijo obist

moje duše. Sunkovito začnem odkimavati z glavo, da

115

bi se otresel zločestih misli. Obrnem se in odidem. Ne

želim več gledati slik. Zato zapustim galerijo.

Odpravim se proti bližnji pivnici. Naročim si pivo. S

prsti otiram roso s steklenega vrčka. Naredim poži-

rek. Hladna, prijetno rezka tekočina mi spolzi po grlu.

Opazujem ljudi v pivnici. V misli se mi prikliče pro-

gramski problem v strojnem jeziku, katerega že dalj

časa ne zmorem rešiti:

00100011110011

00101010010011

11100001001001

00100100100100

100100101010110

»Ta algoritem bo zaciklal. Vedno zacikla. Nerešljivo.«

Preneham se ukvarjati s problemom. Ponovno se mi

pojavijo prisilne ali vsiljene misli, ne vem: »Sveti Jurij,

Jezus, Horus, Oziris … podatki … besede … v za-

četku je bil podatek … in podatek je bil pri Bogu …«

Na spletu sem prebral, da so prisilne misli posledica

obsesivno-kompulzivne motnje, vsiljene misli pa na-

stanejo zaradi psihotične motnje, kdo bi vedel. Mož-

gani niso samo strojni procesor za obdelavo podatkov

ampak tudi čutilo. Pomislim nanjo. Kadar pride ona,

je prijetno. Ljubiva se. Občutki so nezemeljski. Spre-

minja svojo podobo in se poigrava z menoj, kar me

črviči in zaradi česar sem globoko v sebi nejevoljen.

Toda vedno, potem ko se razblini v nič, mi zapusti ka-

kšen priboljšek, navadno je to rešitev katerega izmed

problemov, ki sem si jih dalj časa krčevito prizadeval

rešiti. A ko pridejo oni, je povsem drugače. Preden

116

pridejo, praviloma popadajo predmeti na tla, kot bi jih

nekakšen val nevidne sile pometel iz njihovih ravno-

vesnih leg na policah. Prvikrat sem se tega zelo pre-

strašil. Mnogo bolj kot tistikrat, ko se je pred menoj,

med sprehodom po gozdni cesti, iz nič pojavilo nekaj,

čemur bi lahko poenostavljeno rekli vesoljska ladja.

Spreminjalo je obliko in barve ter izvedlo nekaj fizikal-

no povsem nemogočih manevrov, kot so zavoji pod

pravim kotom ali ustavljanje na mestu, dokler ni na le-

pem izpuhtelo v nič. Ko pridejo oni, me stresajo in čr-

no-magijsko prebadajo. Ozrem se k sosednji mizi, kjer

točajka postreže starejšemu, pivsko zajetnemu gostu

pečeno piško skupaj z vrčkom piva. »Najmanj kar

lahko storijo je, da me spečejo kot piščanca v mikro-

valovni pečici, saj sem vendar navaden ploskovec,«

pomislim. Najhuje od vsega pa je trpko spoznanje,

da me prehitevajo po času in mi pečatijo usodo. Tudi

vsota mojega življenja je ploščata. Vzročnost se lomi.

Nemogoče se je skriti ali še slabše, brezglavo bežati.

»In rešitev?« se vprašam. »Samouničenje, vsaj o tem

lahko odločam.« Naredim dolg požirek piva. Začutim

alkoholno omamo. Pogledam v dno napol praznega

vrčka. »Ne, ne, nečesa drugega se moram domisliti.«

Oživi moj mobilni pametni telefon. Zvoni. Na prikazo-

valniku se pojavi Suzanina fotografija:

»Živijo.«

»Živijo, Suzana.«

»Pa ne da zopet popivaš?«

Suzana je zagotovo morala skozi telefon slišati go-

stilniški rumel in žvenket kozarcev, jedilnega pribora

in posodja.

»Samo eno pivo sem si privoščil,« odgovorim.

»Saj to ne more biti res. Uničil se boš! Paranoidne

117

blodnje imaš! Slišiš? Ali si se že naročil pri psihiatru?«

»Ne še,« odvrnem tiho, skorajda osramočeno.

»Spravi se že vendar k psihiatru. Dokler ne obiščeš

psihiatra, da vidi in razčisti, kaj je na stvari, se ne

vračaj več k meni!«

Tišina. Pogledam prikazovalnik na telefonu, kjer se je

izpisalo: »Klic prekinjen.«

Do dna, na dušek, izpijem preostanek piva. Plačam

ob točilnem pultu in se odpravim na ulico. Grem do

križišča Slovenske in Šubičeve, kjer se na ogromnem

reklamnem zaslonu predvajajo oglasi in izmenjaje pri-

kazuje točen čas in temperatura ozračja. Za trenutek

postojim in zrem v reklamo na zaslonu:

POMAGAJ SI S SPLETOM IN BOG TI BO

POMAGAL (!)

Spletne rešitve

vozelj[pika]com

Napotim se naprej skozi večerne meglice, proti Tivo-

liju. Nasproti mi privrši nuna. Kljub temu da je večer

in je na ob tej uri ulici še precej ljudi, ni mogoče, da je

ne bi opazil. Kmalu stopam mimo kipa, postavljenega

v spomin na Edvarda Kocbeka, na začetku Tivolija.

Zaslišim zavijajoči jek šakala in v misli se mi prikrade

podoba Anubisa, egipčanskega božanstva s šakaljo

glavo, zavetnika mrtvih. Stopim med železniške tire

in čakam luči.

118

ČAS

Čas tik tak,

brez tebe ne zaniha vzrok

čas urok, tik tak,

čas učinek nam da

čas tik tak

v ocean nereda se podam

čas tik tak,

si rabelj, rakev, krst.

119

DOBRA KARTA

Odprejo se vrata. Skoznja vstopi medicinska sestra.

Z odločnimi koraki se nameni proti oknu. Na teme-

nu glave, nad bujnimi svetlimi kodrastimi lasmi,

nosi majhno umetelno oglato zloženo belo bolniško

čepico, kakršne nosijo medicinske sestre. S sunkovi-

tim potegom potegne vrvico na spodnjem delu bele

zavese, ki se v trenutku dvigne in se zvije v rolo nad

zgornjim robom okna. Dnevna svetloba preplavi sobo

in v hipu razblini somrak zatemnjene sobe. Na stežaj

odpre okno, in po nekaj trenutkih začutim v nosnicah

vonj poznopomladanskega jutra, duh po cveticah in

po sveže pokošeni travi.

»Dobro jutro! Kako smo danes? Danes je prav pose-

ben dan,« me ogovori in me od nog do glave premeri

z vedrim pogledom, a za poklicno narejenim nasme-

škom začutim sočut in pomilovanje.

»Dobro vas je zadelo. Toda ne skrbite, saj vam bo za-

gotovo kmalu bolje.«

Nekaj trenutkov še postane ob moji postelji in nato z

enako mero odločnosti, kot je vstopila, zapusti sobo

in zapahne vrata za seboj.

Ne vem, koliko časa je minilo. Za medicinsko sestro

vstopi belo opravljena mlada bolnišnična strežnica.

Kadar je človek sam in negiben, lahko le s težavo

opredeli minevanje časa. Brez besed mi zamenja ple-

nico in me očedi in obrije. Komajda mi nameni kakšen

pogled. Preden s strežniškim vozičkom zapusti sobo,

si umije roke. A vodovodne pipe ne zategne dovolj,

120

tako da voda še naprej komaj slišno kaplja iz pipe.

Zrem v prazno belo steno pred seboj in še naprej po-

slušam kapljanje vode v umivalniku.

Zven kapljanja vode prekine dežurni zdravnik, ple-

šast moški srednjih let, svetle polti. Stopi ob vznožje

moje postelje. Dvigne kovinsko tablico, na kateri je

pripet moj bolniški list, ki je obešena ob mojih nogah

na belo pobarvani kovinski okvir stranice moje poste-

lje. Zaskrbljeno zre vanj. Njegov obraz je bled. Hočem

mu reči, naj zapre vodo, a razen naprezanja ne čutim

in ne zmorem ničesar.

»Lahko ste srečni, da ste preživeli. Sčasoma vam bo

zagotovo bolje,« reče zdravnik in si samozavestno

prikima.

»Vraga, ne more biti bolje,« pomislim, »čas je poča-

sen, a okruten sovražnik. Moralo se je enkrat zgoditi

in me zadeti.«

Zdravnik se obrne in nameni proti vratom. Skušam

zakričati za njim, naj vendar zapre vodo, a ponovno

razen naprezanja ne zmorem ničesar.

Zopet sem sam in voda kaplja. Poizkušam se spomni-

ti kateri je današnji datum: drugi junij tisoč devetsto

triinpetdeset.

Voda še vedno kaplja v umivalnik. K sreči me ponov-

no obišče ena izmed bolnišničnih strežnic. Kot male-

ga otroka me nahrani na žlico in odžeja s čajem. Hra-

na je brezokusna, oziroma ima tisti vonj, ki je značilen

za vse bolnišnične kuhinje. Tudi ona je tiho, medtem

ko mi daje hrano. Na koncu mi obriše usta in tiho brez

besed zapusti sobo. Tudi njej hočem veleti, naj zapre

pipo, a ko se znova zavem svoje nemoči, si v zadnjem

121

hipu premislim. Voda še vedno kaplja v umivalnik.

Potem me obiščejo domači: žena, hči in vnuk. Ne raz-

veselim se jih. Zaradi svoje nemoči se čutim osramo-

čenega. Ni mi všeč, da me vidijo v takšnem stanju.

A zagotovo morajo misliti, da me bo njihov obisk

razvedril in mi vlil ponovnega upanja. Vidim njiho-

ve zaskrbljene obraze. Govorijo glasno, še posebej ta-

krat, kadar mi hočejo kaj reči. Toda jaz jih dobro in

razločno slišim. Edino, kar lahko storim je, da v znak

pritrjevanja, če me že kaj vprašajo, s kazalcem potap-

kam na odejo, s katero sem pokrit. Kratkohlačni vnuk

se ne meni dosti zame. Nekaj časa teka z modelom

Spitfire-ja po sobi in oponaša zvok letalskega motorja.

Preden me je zadela kap, sem mu moral ure in ure

pripovedovati o mojih pilotskih dogodivščinah. V ti-

stem trenutku odtavam med spomine na adventni čas

v letu 1917, ko sem za las ušel smrti, med služenjem

na fronti Velike vojne.

Spominjam se večera, ko smo po večerji v pilotski kan-

tini igrali partijo kart. Mične hostese v uniformah, ki

so nam stregle, kljub vojnemu času niso izgubile svo-

jega šarma. Izvidniki nismo veljali za elito, v katero so

spadali piloti lovskih letal. Ti so bili izurjeni, da ubija-

jo in da so ubiti za kralja in domovino. Mi pa smo bili

izurjeni samo, da enkrat umremo, prav tako za kralja

in domovino. A še vedno smo bili na boljšem kot tisti,

ki so prezebali v blatnih rovih, sem razmišljal. Spo-

minjam se, da sem tiste noči veliko sanjal. Sanjal sem

ravnatelja konjeniške šole, kako rohni, da konjenica

ni več potrebna, in v sanjah sem se znašel do kolen v

flandrijskem blatu. Iz rova streljam z mitraljezom in s

svinčenimi kroglami bijem po sovražniku.

122

Spominjam se naslednjega dopoldneva. Po jutranjem

čaju nama je polkovnik dajal napotke za izvidniško

akcijo, v katero se podajava:

»Na vzhodni fronti vlada premirje,« je dejal poveljnik,

»in vsakemu norcu je zdaj že jasno, da je samo vprašanje

časa, kdaj se bo nad nas zgrnila velika ofenziva in se bo

razdivjala silovita bitka. Zato bosta v današnji izvidni-

ški misiji oprezala za morebitnimi novimi položaji dol-

gometnega topništva in opazovala železniška križišča,

promet na cestah in poskušala zaznati vsako malenkost,

ki bi morebiti kazala na dovažanje okrepitev.«

»Razumem,« sva v en glas pritrdila. Nisva se po voja-

ško zadrla, kot je veleval vojaški dril. Ta ni bil v nava-

di za može v prvih bojnih vrstah. Zapovedan pa je bil

v zaledju, nekaj milj za nami. Poveljnik naju je še pri-

jateljsko potrepljal po rami in nama zaželel vso srečo.

Urno sva se podvizala do najinega dobrega starega,

a zanesljivega dvokrilnega Armstronga. Pred krat-

kim so nama ga bili pobarvali, zgoraj umazano rja-

vozeleno in od spodaj sinje modro. Tako naj bi naju

sovražnik težje opazil. Piloti smo čutili, da se je s to

spremembo k nam priplazil vonj in zadah iz pehotnih

rovov. Sovražni piloti iz lovske eskadrilje Letečega

cirkusa, ki so sejali strah in trepet med zavezniškimi

piloti so, v znak protesta, dali prebarvati svoja letala z

živopisnimi barvami. Po drugi strani je ta sprememba

v psihološkem smislu porazno delovala na novince

med zavezniškimi piloti. Ob srečanju z lovskimi letali

Letečega cirkusa so se pogostoma brezglavo spustili v

beg, in takšna panika je praviloma zapečatila njihovo

usodo. Moj izvidnik Joey, je takoj zatem, ko so nama

prebarvali letalo, na zadnji del letalskega trupa, tik

123

ob repu, poleg rdeče-belo-modrega znaka kraljevske-

ga letalstva, naslikal tarot karto obešenca, ki za pete

obešen visi z drevesne veje. Vsaj nekaj osebnega, kar

naju bi ločevalo od drugih pilotov v enako uniformno

prebarvanih letalih. Ko sem ga povprašal, zakaj nama

je namenil tako morbidno sliko, mi je odvrnil:

»To je pravzaprav dobra karta. Pa saj midva gledava

na svet od zgoraj.«

Joey je bil v civilu slikar in zato me ni presenečalo, da

so ga dodelili v letalstvo za izvidnika. Vešč je bil s fo-

tografsko kamero in, kot se to spodobi in pričakuje za

slikarja, je znal dobro, pronicljivo trezno opazovati.

Nebo je bilo tisti dan jekleno sive barve in visoka

oblačnost ni obetala ničesar dobrega. Splezala sva v

letalo. Dodal sem plin in stari Armstrong je gromko

zabrnel. Letalo se je treslo in poskakovalo po travnati

vzletni stezi, dokler se nisva počasi odlepila od tal in

se začela dvigati nad flandrijske ravnice. Pod nama se

je razprostiral rjavo-zelen mozaik njiv in travnikov.

Kmalu sva preletela tudi črto. Frontno črto, črto uni-

čenja, blata, življenja in hkrati mejo sto tisočerih smrti,

ki se je vila na stotine, tisoče milj in za njo labirinte

oskrbovalnih rovov in seveda neštete kotanje, ki so jih

bile izkopale granate. Letela sva in oprezala za more-

bitnimi premiki. A na bojišču je bilo težko prepoznati

neobičajne spremembe. Vse je bilo videti enako, tone

železja in betona, ter seveda ljudi, vkopane vojake

obtežene s svojimi usodami. Mnogo lažje je bilo spo-

znati spremembe v zaledju, kjer je bilo navidez vse

spokojno in idilično, do koder so postajale kotanje

težkih topovskih izstrelkov vse redkeje posejane ali

pa jih sploh ni bilo več.

124

Toda tisti dan sva imela smolo. Kaj kmalu sva zagle-

dala živopisno prebarvano letalo, ki je nedvoumno

pripadalo eskadrilji zloglasnega Letečega cirkusa.

Zavil sem nazaj proti frontni črti in se silovito spustil

v strmoglavi let. Sovražni lovec nama je kot divja se-

stradana zver neusmiljeno sledil. Ko sem izravnal le-

talo, sem od sredobežne sile skorajda omedlel. Sovra-

žno letalo je bilo mnogo hitrejše in kmalu se nama je

čisto približalo. Samo čakal sem, kdaj se bo po nama

usul dež težkih strojničnih krogel. Dvigniti se nisem

mogel več, saj je bilo znano, da se sovražni trokrilci

silovito vzpenjajo, mnogo hitreje kot najin stari dobri

Armstrong. Že sem hotel letalo usmeriti proti lažni,

mamljivi varnosti domačega zaledja, a sem se zadnji

trenutek pred tako nespametno odločitvijo premislil.

Bežno sem si v zavest priklical spomin na sanje, ki

sem jih bil sanjal tiste noči, in letalo usmeril nad fron-

tno linijo in ji sledil. Zavijal sem levo in desno kakor je

tekla frontna črta, sem ter tja. Trokrilni Fokker naju je

obletaval iz vseh strani. Začel je streljati in zadrdrala

je tudi težka Joeyeva strojnica za menoj. Kmalu sem

lahko opazil, da izstrelki cefrajo delce kril najinega le-

tala. Sovražni Fokker je streljal vse bolj natančno. Po-

božno sem upal, da tudi naši iz strelskih jarkov stre-

ljajo karseda natančno. Ker so si bili rovi sovražnih sil

tako blizu skupaj, so zagotovo morali streljati na naju

tudi iz sovražnih položajev. Še nadalje sem sledil sem

ter tja frontni črti, kakor je vijugala. Izstrelki pa so še

vedno deževali po najinem letalu in Joeyeva strojnica

za menoj je v nekem trenutku utihnila. Vijugal sem

in priganjal starega Armstronga do roba njegovih

zmogljivosti. Motor je brenčeče rohnel. A trokrilec za

menoj se ni dal. Imel sem občutek, da ga moji obupni

125

manevri vijuganja samo spodbujajo k še večji napa-

dalnosti. Še naprej naju je obletaval, preletaval in ne-

usmiljeno, besno streljal po naju. Že sem bil pomislil,

da to mora biti zagotovo zadnji dan mojega življenja,

ko je trokrilec nenadoma, brez kakršnegakoli vzroka

odnehal in se oddaljil. Zavil sem proti domačemu za-

ledju. V daljavi, nad sovražnim zaledjem, sem lahko

opazil trokrilca, ki naju je bil napadal, za katerim se je

vlekla tenka dimna črta.

Pogledal sem nazaj proti Joeyu in mu z rokami poma-

hal in nakazal, da se bova kmalu vrnila in spustila na

domače letališče. Toda Joey mi ni odzdravil. Videti je

bil zlovešče negiben. Spustil sem se na domačo trav-

nato letališko stezo. Letalo se je streslo. V mislih sem

začutil odrešujoče olajšanje. Motor starega Armstron-

ga je ob tem nekoliko pokašljal. Ko so nama prinesli

lestve, sem nemudoma skočil iz letala, medtem ko je

Joey obsedel na svojem sedežu. Splezal sem do njega

in ga potrepljal po licih. A je bil popolnoma negiben.

Medtem so pritekli bolničarji in Joeya izvlekli iz letala

in ga položili na nosila. Bolničar mi je z izrazom osu-

plosti na obrazu odkimal. Pred očmi se mi je stemnilo.

Nekdo izmed letališkega osebja je pritekel do mene in

me objel preko ramen.

»Že dobro,« sem mu dejal.

Namenil sem se nazaj proti najinemu staremu Arm-

strongu, ki je mestoma skorajda spominjal na kuhinj-

sko cedilo. Splezal sem po lestvi, da bi vzel razpelo, ki

ga je Joey hranil poleg sedeža. Sedež je bil popolnoma

okrvavljen in pred njim na tleh je ležala mlaka krvi. Ve-

del sem, da je bilo razpelo darilo Joeyeve matere. Zato

sem razpelo kasneje po pošti poslal Joeyevi materi.

126

Iz spominov me predramijo moji domači z glasnim

govorjenjem, dokler jih ne prekine zven Big Bena

in za njim silovito stopničasto valovito pritrkavanje

manjših zvonov iz številnih cerkva. Voda še naprej

kaplja v umivalnik.

»Imamo suverena! Danes je kronanje,« reče moja

žena. Žena in hči se vzravnata in se obrneta proti

oknu. Opazim, da imata obe orošene oči. Ko zvonje-

nje poneha, me nahranita s svežim jabolkom. Preden

odideta, me poljubita in pogladita po roki. Jaz pa

hočem zakričati, prekleto naj vendarle nekdo zapre

vodo. Za njimi ostane tišina, le voda še naprej kaplja

v umivalnik. Kmalu bo zopet prišla bolnišnična stre-

žnica, ki me bo nahranila s kosilom.

127

O AVTORJU

Marko Vitas se je rodil 23. marca 1966 v Ljubljani. Po maturi

na Srednji kemijski šoli v Ljubljani se je vpisal na Fakulteto

za naravoslovje in tehnologijo, kjer je leta 1990 diplomiral

na Oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo, smer kemija.

Leta 1995 je uspešno zaključil magistrski študij biokemije na

Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Med podiplom-

skim izobraževanjem ga je pot zanesla tudi na strokovno

izpopolnjevanje University of Sheffield, Velika Britanija. Po

letu 1995 je nadaljeval s študijem in znanstveno raziskoval-

nim delom. Leta 1999 je uspešno ubranil doktorat znanosti

s področja biokemije in molekularne biologije na Medicin-

ski fakulteti, Univerze v Ljubljani. S sodelavci je objavil več

strokovnih in poljudnih člankov doma in v tujini, ki so bili

večkrat citirani. Poleg naravoslovja so njegove velike strasti

književnost, filozofija in zgodovina. Do sedaj je izdal lepo-

slovne romane Vetrovi stepe (2010), ki predstavlja literarizi-

rano biografijo legendarnega kralja Atile, erotičnega trilerja

Prometheus (2011, psevdonim Živko Ivančič), znanstveno

fantastične distopije »2084« (2012) in zgodovinske povesti

Rimska cesta (2016), ki obravnava dogajanje v Karnioli v

času upora Ljudevita Posavskega ter zbirko kratke erotične

proze Pozna trgatev (2013).





Document Outline


Ledena_trgatev_TISK

Ledena trgatev v5

Ledena_trgatev_TISK - Copy