Letnik I. (LVI.) V Ljubljani, 2. oktobra 1903. List 39. DANICA CERKVEN ČASOPIS ZA SLOVENSKE POKRAJINE. Sveti Peter Forerij (Fourier) in škof rezenški Mihael VVittmann, vstanovnika kongregacije ubogih šolskih sester „de Notre Dame". 1. Sveti Peter Forerij. (Konce.) Slovesno proglašenje svetnikom se je vršilo v praznik Kristovega vnebohoda 17. majnika 1897. Vršilo se je zares neizrečeno slovesno in sicer, kar se ni zgodilo več od 29. junija 1867, v baziliki sv. Petra. Sveti oče Leon XIII. je tu imenoval blaženega Petra svetnika. Nato se je zapela zahvalna pesem „Te Deum" v pričo neštete množice vernikov. Tako smejo sedaj kristijani vesoljne svete cerkve zaupno in goreče v vseh težavah in potrebah življenja svetnika na pomoč klicati z besedami: »Sveti Peter Forerij, prosi za nas!" Veselili so se tega dneva njegovi sinovi regulirani kanoniki; radovale so se blage redovnice „naše ljube Gospe", da so dobile v svojem očetu priprošnjika in pomočnika pri Bogu. Radostni smo posebno tudi Slovenci pozdravljali ta veseli dogodek, ker tudi med nami neutrudno delujejo že več let v dveh samostanih svetnikove hčerke kakor učiteljice in vzgojiteljice naših deklic. V spominj tega dneva je zložil pisatelj teh vrstic na čast svetniku siedečo skromno pesmico: O/riiim \ rajske vr višav«.-. Kjer j.- ovenčan / \viuvnt s|,\<-lorerij Peter, mašmk bla^i. Zavetnik kristijanom du^;. Prejel svetnik n>i» vi \ I.m Dosegel tu oltar; v vasj. Ljubezen dvojna \ srni mu poleta. Da čednosti i/v rš.-val je d> 1 •; Za božjo čast, /a braiov »re.o litiel je dušo pl nneneeo Vsejal j< /rniiv drobno. Nebo je /.. mljo |>or. In l-ravjio v/.rasti,» j d;.vo Ml ilik pognalo je o.»•!., .Mladina v senei vej d >j p .v?va. in s|.,dki v.id dr»-v.-»a le^a v/.v.i In ko m- d n n v\vt rublje. In 1'etni >e pnporoenje. Svtnika hčere redov riuv "Veselja točijo »ol/iiv. Kipe i/ srr jim prošnje vi-kv Njih vst inovnik naj miti l !»ooim šolskim bo sestram .De Notre Daille". Naj nanje s»,- / ji-.-Iks o/ira. /. iskreno prošnjo jih podpira. Da trndapolno Itn jim d. lo Najboljši uspeli imelo. Izročeno naj jim mladino Ponižnost diOi in modrost. Nedolžnost čisla m krepost. A sni/ ko zapii>u dolino. Naj sprejme lio^ v domove Večne l orerijeve hčere srečne. Kongregacija naše ljube Gospe je že zadnja leta sv. Petra Forerija in posebno še po njegovi smrti mnogo trpela po straš- nili vojskinih homatijah. Pozneje se je zopet opomogla. O času francoske prekucije je bila skoraj uničena. Ko je pa zopet zavladal mir in je sv. cerkev bolj svobodno dihati začela, ojačila se je tudi družba re-redovnic .naše ljube Gospe" ter se lepo razvijala. Stara rodovniška družba .naše ljube Gospe" šteje sedaj kakih 30 samostanov s 1200 sestrami. Te redovnice živijo po pravilih. katere je zložil sv. Peter Forerij in v novic potrdil 31. januarija 1733. papež Klement XII. To konštitucijo. ki je na sedem oddelkov razdeljena in je jako obširna, je svetnik pisal, sme se reči, do svoje smrti. Pri sestavljenju pravil se je mnogo postil, veliko molil in Boga prosil razsvetljenja in pisal jo je razoglav in vedno klečeč. Ko so ga opomnili neki prijatelji, da je klavzura preojstra, postil se je sv. Peter šest tednov ob kruhu in vodi. da bi ga Bog razsvetlil. .To je Božja volja." je rekel, „da ostanejo pravila, kakoršna so". - Izmed teh samostanov se je menda najlepše razvil in je najbolj cvetoč samostan v Luksem-burgu. ki stoji že 250 let in ima sedaj 14 redovnic. 150 gojenek, 150 zunanjih učenek in t>0 učenek, ki se vadijo ročnih del. Oj. koliko deklic se je v teku petindvajsetih let tukaj vzgojilo in izučilo. Zato ni čuda. da v deželici Luksemburški redovnice naše ljube Gospe bogato in ubogo, mlado in staro spoštuje in ljubi. Namen redovnice je, da vedno Boga časte in slave ter se mu vedno darujejo skrbeč za lastno izveličanje v devištvu, v ..klavzuri". v molitvi, v premišljevanju, v postu in pogostnem prejemanju sv. zakramentov. Njihov pokic, kateremu se žrtvujejo, je krščanska vzgoja in pouk deklic: malih dekletec in odrastlih deklet. Vsi ženski rodovi in vse redovne kongre-gacije. katere so se posvetile temu poklicu, izvršujejo nevtrudiio in z gorečo vnemo to svoje blago delo. Posebne hvale vredno je delovanje sester ..naše ljube Gospe" na tem polju. Oj kolik tisoč in tisoč dobrih blagih gospodinj in mater so one že vzgojile! Gotovo gleda z nebeških višav blagi oče Forerij na svoje hčerke, gotovo pri viru dobrot zanje prosi milosti in nebeške pomoči. Še lepše pa se je razvil in razcvetel red „naše ljube Gospe44, ko je na staro, po sv. Petru Forerij u vsajeno deblo vcepljena bila na Nemškem nova mladika, ki je prerastla staro vejo in katera sedaj daje obilo najboljšega sadja ženski mladini na Nemškem, na Avstro-Ogerskem in posebno v Severni Ameriki. l. Bile. XIX. nedelja po binkoštih. Zve ž i te mu roke in noge in vrzite ga v vnanjo temo. (Mat. 22.) Ko si vabljen v odlično družbo na gostijo, takrat odložiš svoje vsakdanje odelo, napraviš se v praznično in se podaš na pot. Došel v hišo se gospodarju predstaviš po-čakajoč: naj ti on odloči namenjenega si prostora ob mizi. Hujše razžalitve ne bi mogel včiniti gospodarju, nego da prideš v svoji delalni obleki, zanemarjen, nepočesan in neumit — tako kakor niti sam za-se ne bivaš v svoji sobi in tak, da bi se te vsak sopovabljenec moral ogniti. Evangelij današnje nedelje nam pa kaže človeka, ki sedi na obedu tako nedostojno napravljen. Zato veleva kralj, ko ga vgleda, svojim slugom: „Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v vnanjo temo.44 Kakošnega pomena nam je, dragi, ta zgodba današnjega sv. evangelija? Jezus jo govori vselej si nasprotnim velikim duhovnom in farizejem ter je hoče z njo tega poučiti, da so prav oni tisti, ki je nebeški Oče vabi na ženitnino svojega Sinu. Veli ki duhovni in farizeji sicer dobro umevajo ta Gospodnji klic; a na ženitnino jih vender le noče biti. A, dragi, ta prilika ni govorjena le farizejem in velikim duhovnom, ki niso hoteli na ženitnino; govorjena je vsem ljudem na zemlji, govorjena tudi nam. Saj smo vsi mi povabljenci na kraljevo ženitnino: vseh nas dom morajo enkrat biti nebesa. Toda na to kraljevo gostijo nam je priti dostojnostno; to je, da smo oblečeni v svatovsko oblačilo. Vprašate me: Kakošno je to svatovsko oblačilo? Odgovarjam: Kdor izmed vas hoče v nebesa, mora imeti svatovsko oblačilo milosti božje. Kdor bi — česar Bog obvaruj — prišel brez tega oblačila milosti božje pred Izveličarjev sodnji stol, začuje tam pogubilnih ga besedi današnjega sv. evangelija: „Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v vnanjo temo." — In kaj pomenjajo besede „vnanja tema"? Te besede znamenujo prebivališče pogubljenih v peklu. Kakošen je ta kraj na vekomaj pogubljenih, t. j.: pekel — o tem vam hočem danes po navodilu svetih naših poročil govoriti in na to vplivati, da se vsi skup bojimo tega kraja na veke pogubljenih: pekla. •95- V svojem veličastnem umotvoru nam pesnik Dante popisuje kraj večnega trpenja, pekel, in nam kaže nad peklenskim vhodom ognjenimi črkami znamovane strašne besede: „Tu skozi vodi pot do večnega trpenja: Ki vstopate, naj upanje vam vsako jenja." Trpenje — večno trpenje in kraj brez upanja: ali si moremo misliti česa strašnejšega ? Kakošno bode vender to trpenje v peklu, tako me vprašate? Le po nekoliko nam popisuje sv. beseda trpenje v peklu. Zadostuje pa to popisovanje, da se vsak izmed vas pekla ve varovati vse živenje? — Tu beremo naslednjih znakov o peklu: Pravi se mu ,,kraj trpenja44 in „tema" ter ,,vnanja tema'4 „dežela temote44; zove se ,,pogubljenje44 ter ,,večno pogubljenje44 — ,,ognjeno morje44 in ,,morje žvepleno44 ter „večni ogenj44 —,»neugasljivi ogenj44. Pripoveduje nam sv. pismo o tamošnjem ,,joku in škripanju zobmi44 in nam znamenuje trpenje tam z besedo: ,,Kraj večnega trpenja44. — Take strašne izraze in podobe o peklu nam stavi sv. pismo pred oči. „Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in ohladi moj jezik.44 (Luka 16, 24.) Tako kliče bogatin očetu Abrahamu, čakajočemu v kraju, kjer so pobožni starega zakona bivali do svet odrešujoče Kristove smrti na križu. Seve, da mu je prošnja morala biti zastonj, ker „velik je prepad postavljen, da ti, kateri hočejo od tod . . . ne morejo in tudi od ondot čez ne morejo44. (Luk. 16, 26.) Vprašali me hote: Morda je pa vendar le trpenje v peklu začasno in ne večno? Rad bi vam odgovoril: da - a zato ne morem, ker se besede sv. pisma glase: ,,Njihov črv ne umrje in niihov ogenj ne pogasne." (Mark. 9, 41) Ko bi pogledali danes na uro, ki naznanja čas v peklu, kazala bi vam na ,.večno" in če bi pogledali za milijon let na to isto uro, kazala bi zopet na „večno". — Jetnik, obsojen za za veliko let v temno ječo, misli venderle: Morebiti se mi zopet odprejo ječna vrata, če tudi šele za leta, ter mi posije pred ječtii prag solnce zlate svobode. Upanje torej tolaži jetnika v temni ječi in mu krajša dolge ure. — Zavrženim v peklu pa pomirjajoči zvok ..upanje" ni več znan. Popustili so upanje zunaj, preden so se pogreznili v peklensko trpenje, ki je vedno večno. „Ki vstopate, naj upanje vam vsako jenja!" Prav torej govori sv. Bonaventura, ko pravi: ,,Ne išči božjega usmiljenja v peklu, nego tukaj je išči na zemlji, dokler živiš; tam v peklu ne dobiš niti kapljice vode tukaj na zemlji pa ti je v ponudbo sama sveta reštija kri.44 Peklensko trpenje je torej večno in je neizrekljivo. A grešniku ni treba zanemarjati vsega časa svojega živenja, da se večno pogubi — eden sam smrtni greh zadostuje (takt) uči sv. cerkev), da je večno zavržen. Zavoljo enega greha izgubita Adam in Kva rajsko živenje; zavoljo enega smrtnega greha vtegneš biti, dragi moj, za vekomaj zavržen. Kaj ne, dragi, kako brezumen bi bil torej ta, ki bi si upal le eden dan živeti v smrtnem grehu. Modri Diogen je napravil kedaj na atenskem seitinjišču prodajalno z napisom: ..Tukaj se prodaja modrost." Bogat postopač to vidi in pošlje svojega slugo modrosti kupovat govoreč: ..Pojdi, ter poprašaj čudnega moža: koliko modrosti proda za tri sesterce?" Sluga vboga ter gre. Diogen res vzame denarje ter napoti slugo do njego-vega gospoda z ukoin nazaj: „V vsem se spominjaj svojega konca na zemlji." Temu mlademu bogatimi so postale tako všeč te besede, da je zlatimi črkami napiše nad hišna vrata. Dragi moji! Res je vreden ta pagana Diogena a ob enem tudi naš krščanski nauk: vsem se spominjaj svojega konca na zemlji" vreden je. da ga zapišete zlatimi črkami raje nego na vrata - raje v svoja srca. Ce se zmiraj spomnite ..svojega konca", t. j. poslednjih reči modri ste v resnici, ker grešiti v stanu ne boste. Ce pa ne grešite, ne zglase se vam nikoli po-gubilne besede današnjega sv. evangelija: ..Zvežite mu roke in noge in vrzite ga v \ nanjo temo: ondi bo jok in škripanje z zobmi." Amen. Srce Kristu! I/ . M111 m 11 h pri/ i»r«» v* I. M »žični večer je bil. V kotu nad javorovo mi/o tke jaslice, pred njimi lučka, nad njimi v skrajni kotov i d«»lbiui velik križ. Mati d vit« ne kančka, ki razteza začujeuo roki. liote h' p« lastiti najbližjega pastirca tamkaj nI. ji-ikiii. rdeče pobarvani ledeni ograjici. /arek lučke je oh>ijal božje Dete dro-bičkuo. v bele plenice povito >tvarco, smehljajočo -e izmed Marije in Jožeta v hlevcu. .Kdo tam?" vpraša lvanček mater. .Glej. t<» je Jezušček, ki je prišel nocoj z nebes iu an^elji ž njim. Gori nad hlevcem so in ura prepevaj««. On ljubi angeljčke, njegovi so, ker -o mu po-insn.. Se bolj pa ljubi tebe. kadi tebe je prišel na /unijo. Glej. kako izteza roki proti tebi. On :i lune dati svoje srce..." .Oj. kak«» ji- dober .lezuscek!" vzdiline dete. Lučka zaplapola zopet obsevaje križ nad jaslicami. „Kdo je tam gori?" Jezušček!" pojasnuje mati. »Hudobni ljudje so ga vrgli na tla, prebodli mu roki in nogi in ga razpeli na križ. Glavo so mu krog in krog ovili s trnjem in ko je bil že mrtev na križu, sunil ga je vojak s sulico in mu prebodel srce." „Oj, kako ga je bolelo. Jaz mu zacelim srce," meni lvanček. „Daj mu, sinko, svoje srce in njegova rana poglej jo, kako je globoka — zaceli se hipoma." II. Zamujeno prvo sveto obhajilo. — .Kako ste bile pač krute ve, nadležne osepnice, ki ste se mi vsule po obrazu prav tedaj, ko bi bil imel z drugimi vrstniki vred pristopiti na prvo sveto obhajilo. Na posteljo sem čul zvonove, ki so pritrkavali prvoobhajancem gredočim za vihrajočima bandercema v cerkev danes pa grem sam, čisto sam h Kristu!" Takih mislij poln je stopal Ivan v cerkev, da prejme tilioma prvikrat Zveličarja. Molil je v prvem stolu. Kar se ozre in zagleda doli v dnu cerkve mater. Ona je šla za njim, da bi bila prisotna o slovesnem hipu, ki je že davno hrepenela po njem. Ivan je uzrl solzo v materinem očesu in zdelo se mu je, da nosi ta solza napis: Srce Kristu! Nato je pristopil k oltarju starček. Krepko je nosil težo let in častit mu je bil obraz. Diven žar je zablestel krog njega, ko je med sveto daritvijo držal snežnobelo hostijo nad blestečo posodo. Krist prihaja! Od nepopisnega veselja je utripalo Ivanu srce, ko mu je starček polagal na jezik sv. hostijo govoreč v materinem jeziku besede: »Telo Gospoda našega Jezusa Krista ohrani tvojo dušo \ večno življenje." Uro pozneje je stal Ivan pred blagim duhovnikom sprejemaje nauk za naukom. „Daj Kristu srce, ki je sedaj stanišče njegovo, krasnejšc nego oltar, ki si klečal pred njim pred malo hipi." je dejal starček za slovo in mu podaril knjigo zlato knjigo: Hoja za Kristom. III. Renami je bral. Nesrečnik! .Prijatelj" ga je zvabil k sebi in mu smeje ponudil knjigo. Prsti so zapekli Ivana, ko jo je jemal v roke in zaščemelo ga je v očeh, ko jo je odprl — ne on, zli duh jo je odprl in listal list za listom. In tedaj se je jel rušiti njegov oltar, padal je kos za kosom, in rana se je širila Kristu. Dosti, dosti! Ivan hlastno zapre zlobno knjigo. Ne da bi se poslovil od zapeljivca, hiti venkaj z vročo glavo razburjen in potrt. Mimo cerkve je moral iti. Iz temnih misli ga je vzbudil šum, ki jc prihajal" iz veže božje. Nekaj se ruši notri. Udarec se ponavlja za udarcem. Ivan stopi v cerkev. Tisti oltar podirajo, ki je prejel pred njim prvo sv. obhajilo. Mogočen, velikanski je bil. Gori na vrhuncu mu jc tičal pelikan kljujoč si prsi, da napoji s svojo srčno krvjo mladičev trop. Na skrajnih oltarnih ramenih sta molila dva keruba, vznosita, krasna. Doli pod pelikanom v zlatoobrobljeni dolbini je molil zlata ključa kvišku nebeški vratar sveti Peter in ob straneh sta stala ob mogočnih stebrih tovariša njegova sv. Pavel in sv. Andrej. Kolikrat se je zamikal Ivan v ta oltar. Časih se mu je zdelo, da se oživljata Keruba ob pelikanu, da širita krila, kakor da bi hotela vzleteti še više. A sedaj so jima krila zlomljena. Ob oltarnem podnožju se valjajo njuni ostanki: krila, roke, noge, glava. Pelikana ni več. Pravkar je zamahnil rušilec s krampom po latinskem napisu: „Tibi dabo da ves . . . tebi izročim ključe." Prah se dviga po cerkvi. Tolik je, da se delajo iz njega gosti oblaki. Ivan pobegne. Silna teža mu je legla ne dušo. Dva oltarja porušena, Krist globoko ranjen, pelikan v razvalinah! Brez miru tava pozno po noči semintja po svoji izbi. Naposled odpre knjigo: Hoja za Kristom. Jasno juiro je napočilo zmagalcu Ivanu. Prašni oblaki so se polegli v cerkvi. Iznad razvalin blesti tabernakelj. Pred njim kleči Ivan za-livaljevaje se za zmago. Pokrepčan ostavlja svetišče vzkliknivši: „Srce Kristu!" IV. In zopet je bil bolan Ivan, hudo bolan. Zdravniki so 11111 svetovali, naj gre na jug; tamkaj ob jadranskem morju utegne še okrevati. Šel jc, a ni okreval. Bolezen se je že preveč vkoreninila v njem in njena razdirajoča moč je rastla od dne do dne. Tako ga je pritisnila na posteljo, da 11111 je postala vrnitev domov ne-možna. Ivan umira na tujem. — Na tujem? Mar je to tuja zemlja, kjer se razlegajo slavjanski glasovi? Mar je to tuje morje, ki mu zašumi pogrebno pesem ? Kristov poslanec stoji ob njegovem ležišču. Prinesel mu je najslajšo lolažbo. Podaja mu jo z besedami: „Primi, brate, Poputbinu Tiela Gospoda našega Isukrsta, koji te sačuvao od zlob-noga neprijatelja, i priveo u život vječni. Amen." Ivan se nasmehne. Prvikrat je spremila Krista k njemu mila materina beseda in sedaj mu ga zadnjikrat polaga duhovnik na osehli jezik s slavjanskim rekom. I11 zopet se nasmehne. Zdi se mu, da Krist vstaja s križca, ki 11111 ga je nekoč podarila rajna mati in ga je imel obešenega ob postelji. Krist vstaja, vzrašča, rana 11111 je zaceljena, 011 dviga roki in blagoslavlja. Iz pojemajočih prsi prihaja Ivanu vzdih: „Kristu srce! Kriste, pomiluj!" Sladek nasmeh se 11111 iznova vrača na ustni. Krist ne prihaja sam. Krog njega se zbira množica: otroci, starčki, možje, mladenke, žene, junaki. Čedalje več jih je toliko, da se razmikajo stene izbi. In vsa ta množica je znana Ivanu; oj, to so njegovi rojaki. Vsi poklckavajo pred Krista klicaje: »Kriste, pomiluj! Kriste, pomiluj! ..." Dva dni pozneje je pel duhovnik ob krsti Ivanovi: „Oslobodi me, Gospodi, od smrti vječne u dan oni strašni . . . Kriste, pomiluj!" A U Raba molekov — silno stara. Najbolj priljubljena molitev mej katoličani in najbolj rdzširjcna je gotovo rožni venec. Začetnik te molitve, kakor jo mi danes molimo, je sv. Dominik. Toda ta način, s pomočjo na nit nabranih jagod, s pomočjo moleka je mnogo starejša. Že Paladij pripoveduje v svoji zgodovini o sv. Pavlu puščavniku (S* 342), da je vsak dan zmolil l.",() „očenašev" in »češčenasimarij" in da je ob tem rabil 150 kamenčkov. Sv. Peter pu-ščavnik, ki je navduševal ljudi za boj proti ne-vernikom, je naročeval vojakom, naj vsak dan zmolijo 150 češčenasimarij kakor vspešen pripomoček v vseh potrebah in stiskah v bojih. In pri tem je imenoval to molitev že silno staro. On jo je našel pri puščavnikih v Palestini. Ko so Saraeeni oblegali mesto Rim, zapo-vedal je papež Leon IV., da naj vsak vojak zmoli na dan oO češčenasimarij, da bi Marija pomagala premagati sovražnika. Ko so odprli grob sv. Gertrude, našli so v krsti na niti nabrane kamenčke, popolnoma slične našemu moleku. Iz tega je razvidno, da se z moleki ali rožnimi venci moli ta molitev že silno dogo časa. Čudno je ob tem to, da imajo Turki, Kitajci in Japonci tak način molitve. Tudi njim so našim molekom enake priprave. Zaradi tega trdijo nekateri 11 i>protniki, da je sv. Dominik sv. rožni venec dobil od Turkov in ga potem seveda pre-narcdil po krščansko. To pa nikakor ni verjetno. Pač pa je verjetno nasprotno, da so namreč drugoverci videli pri kristijanih molek in ga potem sami vpeljali v svoje vere, ker jim je bil všeč. Turki nas sploh posnemajo v mnogem. Tudi ča^t Matere božje jim sem pa tam ni neznana. O. .Mirko .M. Sinova — gobovca. Nekoč je obiskal Juda, prorok Gospodov, Helija, predstojnika iu sodnika izraelskega, ter bi bil rad o>!al nekaj dni v njegovi hiši. A koj drugi dan je stopil Juda pred Helija - palico v roki in rekel ves prežaljen svojemu prijatelju: .Ne morem ostati več tu, blagoslovim te in potem odidem odtod." Helija je to silno vžalostilo. Odvrnil pa je proroku: .Kaj te vender vleče proč, da me tako hitro zapuščaš?" .Oj lleii," pravi 11111 Jud;«, .tvoja dva sinova sta gobova." Ve> prestrašen odgovori Heli, .kako je vender to. je li tako skrita bolezen, da o njej ničesar ne vem?" Juda pa 11111 pravi: .Nimata gob na telesu, nego na duši. Zasmehujeta namreč očeta ter zaničujeta svojo mater, kako je mogoče, da bi ostal božji blagoslov nad hišo. Radi njii pride pogi-belj nad nju, na-te in nad vso tvojo hišo. Oba-dva strežeta svoji >|asti in poželjivosti. Vidiš, prijatelj, to so tiste gobe, ki me ženejo odtod." Vstrašil se je Heli te prorokove izjave a zgodilo se pa. kakor je bil Juda govoril. (inspic.i l.ulij.1 Mučenci. Starokrščanska povest Milutina Mayerja. (Dalje.) .Si li čul to zverjad?" vpraša Valerij Julija. .Sem, sem," odgovori ogorčeno. »Sedaj so nastopili zanje dnevi slave! . . . Gorje Rimu, ki ima take sinove!" V tem potaplja nekdo Valerija po desnem ramenu. On se brzo ozre. „Zdravo, stričnik!" reče Lucij Metel, ki je prvi (»pazil v gneči svojega sorodnika. »Zdrav!" odvrne Valerij nekako v zadregi. Ni mu bilo po godu, da sta se prav sedaj srečala z Lucijem. »Si li videl in čul?" nadaljuje Lucij Metel veselo. »Prišel je dan maščevanja rimskih bogov, ki so dosti dolgo trpeli žalitve in brezbožne čine kristijanov!" »I11 ti se veseliš tega, Lucij?" vpraša Julij. »Kajpada! Ta ukaz bi bil moral že zdavno priti. No, nič ne de. Hvala velikim bogovom, da je sedaj izšel. Ko jih vse potolčemo, tedaj šele se reši rimska država svojih največjih krvosesov in neprijateljev." »Ne tako," vzplamti Julij, ki se ni mogel več premagovati ob toliki drznosti in obrekovanju Lucije vem. »O, kaj čujem!" de zasmchljivo in zlobno Lucij. »Ti braniš veieizdajalcc cesarjeve? Iz tega sklepam, da si tudi ti eden izmed teh zarotnikov! . . ." »Dosti! ... Ne besede več!" vzklikne Julij tako glasno, da se je jela množica zbirati krog njih in poslušati njihov prepir. Valerij v strahu, da ne pride do boja, potegne svojega razjarjenega prijatelja Julija za tuniko iu opomni Lucija: »Prijatelj, ne spodobi se nam odličnim Rimljanom, da bi se tu prepirali na ulici kakor prostaki!" Namesto odgovora pokaže Lucij na Julija kličoč: »Ta le je kristijan! ... On se protivi cesarskemu ukazu!" »Kje je kristijan!... Po njem!" zavpije druhal. Valerij spoznavši o pravem času nevarnost, ki se nahaja v njej njegov prijatelj, dvigne obe roki kakor za obrambo in zagrmi: »Stojte!... Naj se nihče ne drzne dotakniti mojega prijatelja, ako noče izkupiti! Zadene ga maščevanje mojega očeta Marcela Valerija." »Živio naš dobrotnik! . . . Živio senator Marcel Valerij!" klicala je druhal, ko je cula ime svojega ljubljenca. Lucij je drgetal bled kakor stena, tako je bil razdražen . . . Šele za nekaj hipov oponese Va-leriju : „Stričnik! ... Ti braniš človeka, ki je žalil cesarsko veličanstvo!... Čuvaj se!" »Iz tebe govori strast!" odvrne mu ta odločno »Ti me boš pomnil!" zapreti zopet Lucij Juliju besno. „Od tega hipa ni med nama več prijateljstva!" „Odpusti naj ti Bog!" odgovori mu Julij in odide z Valerijem z Foruma . . . X. Drugo jutro že krog osme ure je potrkal oddelek pretorijancev na hišna vrata centurijona Marka Emilija. To je bilo usodno znamenje v Rimu, tembolj v tako nevarnem času, kakoršen je napočil izza ukaza obeh cesarjev. Vsakemu je bilo znano, da so taki pohodi pretili ali s pro-gnanstvom ali s smrtjo. Kjer so se koli pojavili taki glasniki na pragu, provzročili so največji strah in grozo v hiši. Centurijon Marko Emilij se je nemalo začudil, ko mu je naznanil suženj, da trka na hišna vrata vodja pretorijancev. „Pusti jih v atrij," zapove sužnju nomen-klatorju. Vojaki so stopili v atrium in vodja je po vojaško pozdravil centurijona. „Kaj vas je zaneslo v moj dom?" vpraša Marko Emilij precej razburjen. »Plemeniti centurijon! Prišli smo po odredbi mestnega prefekta, in da nam verjameš, evo ti pločice, kjer stoji pisana zapoved," odgovori vodja pretorijancev. Marko Emilij pogleda pločico, ki mu jo je dal vodja. »Vi iščete mojega sina Julija?" „Tako je!" „A kaj hočete ž njim?" „Prefekt ga pozi vije predse, ker je zatožen, da se je včeraj na Forumu nejevoljno izrazil o cesarskem ukazu, izdanem proti kristijanom." »A kdo ga je zatožil ?" de centurijon osorno. „ Lucij Metel " »Počakajte tu!" veli Muko Emilij vojakom in hiti v „tablinum", kjer sta bila mati in Julij. „Sin!" zarohni oče. »Kaj si storil? Preton-janci so prišli pote, da te odveJejo pred prefekta." Lukrecija prebledi začuvsi te besede in vije roke. »Kaj sem storil? Ničesar! . . odvrne mirno Julij. »Zatožen si, da si grdil včeraj na Forumu cesarski veličanstvi." »To ni res! Jaz dokažem svojo nedolžnost. Zato jim ni bilo treba takoj pošiljati oddelka pretorijancev . . . Jaz sem svoboden rimski meščan! ..." »Seveda si in tudi oziraje se na mojo c:iM bi bil prefekt lahko drugače ukrenil." Mladenič se brzo zavije v togo, poljubi očetu in materi roko, stopi v atrium in reče vodji pretorijancev: »Idimo!" ... In takoj so ostavili ccnturi-jevo palačo. Marka Emilija je do skrajnosti razkačilo takšno postopanje prelektovo. Vsaka žilica mu je digetala od srda . . . Kmalu potem ukaže, da mu prineso nosilnico in on se veli odnesti na Pala-tinski holmec, kjer je bila cesarska palača. Sel se je k mestnemu preiektu pritožit zaradi njegovega postopanja. Julij je dospel na Palatin pred očetom. Takoj so ga vedli pred prefekta, ki ga je sprejel j;iko resno in celo osorno. »Tu sem ! Kaj zapoveduješ?" izpregovori Julij prvi. Pretek tu se namršči še huje čelo. »Nisem mislil, da ti prvi zrogoviliš v Ritmi in razžališ cesarsko veličanstvo." »To ni res!" »Ne? . . . Moreš li dokazati to?" »Morem!" »Kje so ti priče?" »Vsi tisti, ki so bili na Forumu, so čuli, da jaz nisem razžalil cesarjev." »Ali res?" vpraša prefekt, kakor da bi ne verjel. »Jaz sem govorii svoje!" .Ali Lucij Metel, ki mi je prijavil vso stvar, jc rekel drugače . . . Čudno! ... A zakaj te je hotela ubiti množica?" .Ker je bila zapeljana!" .Torej mora biti vender nekaj na tem?" .Jaz sem že povedal svoje. Hočeš li verjeti ali ne. svobodno ti," odgovori mirno in hladnokrvno Julij. Preteki sklene na hrbtu roke, gre nckoliko-krat po dvorani, potem pa sc vstavi pred Julijem in ga vpraša: .Ali si kristijan?" .Sem." .Si?" začudi se preteki. .Sedaj mi je vse ja>no . . . Potem jc imel tvoj tožnik pravo. A ti m malo poprej rekel, da on laže." Julij ni črluiil na to ni besede, nego je samo mirno, ali odločno gledal pretekla. .A veš li li. človeče, kaj te čaka kakor kristijana? Ali nisi bral cesarskega ukaza?" .Sem." .Pa?" .Nič! Jaz ostanem tudi nadalje kristijan." .Tako torej?" razsrdi se preteki. .Ti se hočeš protiviti cesarski odredbi ?- .Mene ne more nihče prisiliti, da bi -e odpovedal krščanski veri!" .Ti moraš storiti to." .Motiš sc! Jaz sem sc -iveril. da jc Kristov nauk Minit, in da jc 011 pravi Bog, ki se mu hočem klanjati na veke. Odkrito in brez vsakršnega >traliu ti velim, da preziram tvoje bedaste bogove!" .Do-ti!" razjari se prciekt. .Takoj mi pre-kliči v-c! . . . Ti ne smeš biti kristijan, s tem napraviš škodo svojemu očetu, ki ie visok rimski častnik in je v cesarski službi. - .Ne maram!" .Ne maraš? Dobro! Potem poplačaš z življenjem