Zloba in neumnost Minister notranjih zadey Nastas Petrovič se je pred kratkem izjavil o Pribičeviču, da je to človek, ki nima niti ene lastnosti, potrebne pravemu in treznemu, kulturnemu in uspešnemu politiku. Pribičeviča je enkrat samo zlobnost in zagrizenost, drugič pa napravi vtis, kot da bi ne bil čisto razsoden. Če je drugo, potem ga je treba obžalovati kot človeka, a inora se le reči, da vse njegove lastnosti niso primerne za človeka, a še manj za politika. Sodba ministra Petroviča je ostra, a pri tem popolnoma točna. To potrjujejo vsi, ki jPribičeviča dovolj dobro poznajo, vidi se pa to tudi na njegovih pristaših, ker slabe lastnosti vaditelja so v polni meri prešle tudi na celo članstvc njegove stranke. Minister Petrovič je še omenil, da je za demokrate sreča, ko so se Pribičeviča iznebili, nesreča pa za radikale, katerih se sedaj drži. Zlobnost in zagrizenost pomešana z nerazsodnostjo je v največji meri obdala veliko večino Pribičevičevih ali samostojnih demokratov in te slabe ter tudi pogubonosne lastnosti se vidijo najbolj sedaj, ko bije ta družiba najvročekrvnejši boj proti sedanji vladi. Ta boj je boj samih laži in ima to znamenitost, da je še bolj nerazsoden, kot pa zloben. Pribičevičevi pristaši so namreč na silno krivi poti, ko mislijo, da je Ijudstvo nerazsodno in neumno. Policajdemokratski listi prihajajo s stvarmi, ki ljudi naravnost osupnejo po svoji nezaslišani neumnosti in po svojem nerodnem varanju. Tako čitamo dan na dan po »Jutru«, »Narodu«, »Taboru« in »Domovini« nerazsodne hujskarije glede davkov. — Policajdemokrati pravijo, da se davki na vso moč iztirjujejo. Davki se pa ne iztirjujejo ne bolj in ne manj, kakor pod prejšnjo vlado, ki je kriva teh davkov in pritiska davčnega vijaka. Ta vijak so privili radikali in jPribčevčevci in sedanja vlada, ki je vzela na program izenačenje davkov, davčnega vijaka v nekaj tednih ne more zopet odviti. Da se tolikega dela ne more izvesti preko noči, je pač jasno vsakemu pametnemu človeku. Nadalje se izmišlja in laže, da meče vlada.invalide iai penzijoniste skozi vrata. Res je ravno nasprotno, da se po dolgih letih pod sedanjo vlado prvic sprejemajo predlogi invalidskih in drugih organizacij ter uvrščavajo v nove zakone, ki bodo po možnosti popravljali od poprej nakopičeno velikansko krivico. Policajdemokratskim lažnjivcem in hujskačem tudi prav dobro služi obstoječa vojska. Na vso moč nujSkajo, očitajo in vpijejo o velikih stroških sedanje vlade za armado. To očitanje je tudi silno zlobno in neumno, ker ne gre za nič drugega, kakor za vzdrževanje tistega števila vojske, ki je bilo določeno od prejšnjih Tlad in ki se črez noč tudi ne da odpraviti, razven z novim proračunom. Če bi vlada t tem oziru kaj ukrenila bi bili Pribičevci prvi, ki bi zagnali strašen vik in krik, češ, da vlada »ogroža in ruši državo«. Po tistih listih, ki so poprej pisali,, kako dobro se našim fantom godi pri vojakih v Makedoniji, čitamo sedaj kar na enkrat, da je škandal in krivica, da naši fantje še niso prišli iz Makedonije domov služit vojake. Kako se premeščajo veliki vojaški oddelki, je ljudem dovolj dobro znano. To vedo prav dobro tudi policajdemokratski lažnjivci in hujskači ko pišejo o vojaških razmerah, zatajujejo, kakor svoja prejšnja stališča in naziranja, tudi to, da se uvaja sedaj nov red v vojski in da ne ostanejo več nekaznovane razne surovosti višjim napram nižjim. Ker se korupcija sedaj odločno pobija, si Žerjavovci posebno korupcijo izmišljajo. Za njih je korupcija, da je bil profesor Jarc imenrivan za vladnega komisarja Kmetijske družbe. Žerjavovci si namreč mislijo, da so ljudje že čisto pozabili, kako je avtonomijo Kmetijske družbe poteptal Pašič—Pribičevičev režim, ki je postavIjal za komisarje Žerjavove hlapce. Komisarji so sploh izum prejšnjega režima, ki je uničeval samoupravo, da je zamogel po svojih hlapcih ljudsko voljo enostavno potlačiti. Sedanja vlada tega ne pozna, ampak uvaja v upravo duh enokopravnosti in spoštovania do zakonov. Pri Kmetijski družbi ima profesor Jarc voditi posle družbe tako dolgo, dokler s-e ne izvršijo volilve. Podobnih bedasto^zlot nih hujskarij in laži bi se dalo navesti dolgo vrsto; pa ni potreba, ker je pristaše prejšnjega režima popolnona obsenčil duh dobroznanega voditelja in ker so povrh še čisto glavo izgubili vsled vladnih ukrepov za pobijanje in preganjanje korupcije. Izguba oblasti in pa še strah pred odgovomostjo je od kolovodij navzdol poipolnoma zdivjal in zmešal vse stebre Pašič—Pribičevičeve stranke.