Zan kaj pomenijo v svetu. Le nekaj malih vtisov sem popisal v „Naš Tednik-Kronika“, ni bilo Več časa. Ker pa je toliko zanimivih stvari, pa tudi vzpodbudnih, so mi že nekateri svetovali, naj napišem knjigo. Bom skušal, da bo med prihodnjimi Mohorjankami tudi moj potopis in boste torej lahko več brali. Sedaj bom pa bolj miren, bom doma čakal, da me Ti obiščeš, slike Korošcem kazal, pa se staral in na smrt pripravljal... Da bi le zadnja rajža srečna bila! Vinko Zaletel cilji Komunizmn u soidrliji Komunizem prodira v Somalijo, veliko afriško ozemlje, ki je bilo nekoč italijanska in angleška kolonija. Glavno mesto je Mogadisko. Dežela in mesta so v polnem razmahu na pohodu v nacionalno svobodo, obetajo somališkemu ljudstvu veliko bodočnost na socialnem in kulturnem polju. Voditelji nove države potujejo mnogo po svetu, najraje zahajajo v Moskvo in Peking. In kaj si obetajo ob teh romanjih? To bi mogla najlepše povedati „pesem“, ki so jo v „somalskem“ jeziku prenašale radijske postaje v Mogadisku dne 22. oktobra 1963. Pesem je imela naslov: „Potrebe somalijskega ljudstva“ in se v prevodu glasi: „Sicer so me razkosali / toda za mene letajo Migi (sovjetska raketna lovska letala, op. prev.): / moral bi se zahvaljevati Bogu, / a storil bom to z drugimi besedami. / Kadar leti visoko na nebu / in slišiš hrup njegovih motorjev / se moje srce napolni s pogumom, / sovražnik pa zbeži preplašen. / Pri tem pa mislim: Imam tudi topove / in mnogo vojakov v svoji deželi, / ne maram ničesar od nikogar, / kajti MIG zajema obširna razmerja, / MIG more preleteti milijon kilometrov v minuti.“ Dopisniki evropskih listov so poročali, da so se zahodni opazovalci šele po tej pesmi poučili, da je že dolgo v Mogadisku posebna sovjetska vojaška misija, ki je v kratkem času zelo narastla. Priplule so sovjetske ladje in izložile na obrežje pet sovjetskih lovcev MIG. Kmalu zatem so somalijski listi objavili poročilo, da je bila med Sovjetsko zvezo in Somalijo podpisana posebna vojaška pogodba. Pogodba je Sovjetsko zvezo obvezovala, da mora poslali Somaliji moderno orožje za opremo 20.000 mož, to je treh motoriziranih divizij. Ce bi temu prišteli dosedanje število oboroženega orožništva in milice, potem bi oborožene sile Somalije zajemale deset odstotkov vsega somalijskega prebivalstva, kar je za afriško državo izredno veliko. Vodstvo sovjetske vojaške misije v Somaliji je že prve dni svojega bivanja odbralo skupino 100 somalijskih častnikov in pilotov, ki so bili poslani na posebno vež-banje v Sovjetsko zvezo. Vendar somalijska vlada in sovjetska misija nista objavili podatkov o moči in značaju sovjetske misije v Mogadisku. Vojaški dogovor med ZSSR in Somalijo je bil sklenjen v Moskvi že v oktobru 1963, ko se je tam mudila somalijska vojaška misija, ki jo je vodil brigadir Abdalah Hersi, načelnik štaba somalijskih oboroženih sil. Predsednik somalijske vlade dr. Šemarke je levičarsko usmerjen. Kar se je godilo v drugi polovici 1963, ni presenetilo nikogar. Večina poglavarjev afriških držav je že bilo v Moskvi, toda mnogi so se vrnili, ne da bi tam prevzeli kakršno koli obveznost ali pa sklenili vojaške in politične dogovore. Predsednik somalijske vlade je pa verjetno šel že tedaj mnogo dalje. Vrnil se je z napovedjo, da se bo med Moskvo in Mogadiskom začela velika kulturna izmenjava. Somalijski umetniki bodo šli na gostovanje v Moskvo, od tam pa bodo prišli sovjetski umetniki in znanstveniki. Razvilo se bo obsežno kulturno sodelovanje. Sovjeti so celo napovedali, da bodo v Somaliji zgradili dve bolnici, ki bodo sicer na razpolago zlasti sovjetskemu osebju, a bodo radi sprejemali somalijske bolnike, ako bo prostor. Poročilo o gradnji kar dveh bolnic za sovjetsko osebje je vznemirilo opazovalce iz zahodnih držav: vsekakor bo prišlo v Somalijo še mnogo sovjetskega osebja, če potrebujejo zanje kar dve bolnici. Trenutno grade sovjetski tehniki novo, močno radijsko postajo v Moga-disku. Postaja bo tako močna, da jo bodo mogli poslušati v vsej Afriki, skupina sovjetskih strokovnjakov končuje instalacijo velike moderne mlekarne v okolici glavnega mesta. Močna skupina sovjetskih strokovnjakov je v velikem pristaniškem mestu Berbera, kjer so na delu, da bi pristanišče spremenili v eno najmodernejših v Afriki. Najbolj vznemirljivo je, da bodo v pristanišču moderna stanovanja za sovjetsko osebje; vse sobe bodo opre-ndjene z najmodernejšimi napravami za hlajenje. Sovjeti se zelo zanimajo za somalijsko živinorejo in imajo v načrtu zgraditi več modernih klavnic s primernimi ledenicami. Že skoraj dve leti imajo sovjeti koncesijo za redno letalsko zvezo med Moskvo, Kairom in Kartumom in promet oskrbujejo moderna raketna letala vrste Iljušin-18. Na jesen 1963 so progo podaljšali do Mogadiska. Kitajski komunisti posvečajo slično pozornost Somaliji. Pekinški dnevnik Jennin Jih Pao je objavil poseben uvodni članek o „bratstvu med Kitajsko Somalijo, ki sta skozi stoletja morali prenašati enaka zla kolonializma.“ Po objavi članka je iz Pekinga prišla novica, da je kitajska vlada dovolila Somaliji dve posojili v višini 20 milijonov dolarjev, ki jih bo somalijska vlada Vrnila čez 17 let. Vsako leto pa bo kitajska vlada dajala somalijski vladi Podporo v višini treh milijonov dolarjev za kritje primanjkljaja v proračunu. Seveda je kmalu na to prišla v Mogadisko številna kitajska delegacija, ki je izjavila, da je prišla proučevat poljedelstvo in prinesla pomoč Veterinarjem v borbi proti boleznim pri govedu. Kar brž zatem pa je pri-«lu prva velika vojaška delegacija iz Pekinga in govori se, da se stiki med Pekingom in Mogadiskom naglo utrjujejo in poglabljajo. Vendar se mora Poudariti, da so vezi z ZSSR mnogo širše in globlje kot pa s komunisti iz Pekinga. «asno je, da dobivajo orožje države takrat, kadar se pripravljajo na dogodke, pri katerih bodo orožje mogle tudi uporabljati. Iz Mogadiska se zalo vedno bolj širi ostra gonja proti sosednim državam Somalije, zlasti pro-1' Abesiniji. Mogadisko je že dolgo vrsto let zatočišče abesinskih politikov, so nasprotniki neguša Hajle Selasija. Somalija je postala zatočišče za fi Veri Iške oddelke, ki jih zbira okoli Mogadiska Abesinski osvobodilni odbor 1,1 jih pošilja v sosedno abesinsko pokrajino Ogaden. Abesinska vlada je že JPorala protestirati pri vladi zaradi vednih obmejnih incidentov in zaradi •''kode, ki jih povzročajo vdori teroristov s somalijskega ozemlja. Toda somalijski listi pišejo, da je “zelo žalostno, da mora ubogo abesinsko ljudstvo vedno živeti pod diktatorji in pod njihovo nasilno upravo in to v času, ko so človeške pravice v številnih državah že pod posebnim varstvom in se človek pripravlja, da bo poletel na druge planete“. Vir takega pisanja je popolnoma jasen, če se zavedamo, da zlasti ruski zastopniki povsod naglašajo, <;iko bo človek kmalu mogel potovati na luno.. Vidi se, da ravno ta propaganda zelo učinkuje med azijskimi in afriškimi narodi. Listi pa gredo še dalje. Vedno bolj pogosto pišejo, da meja med Somalijo in Abesinijo ni t’i'avilno potegnjena in da so razmejitvene komisije slabo opravile svoje de- Io. V Mogadisku in v mestu Hargeisa je že prišlo do odkritih javnih manifestacij proti Abesiniji in jih vladne oblasti niso preprečile. Gonja proti so sedni Abesiniji se je že zelo razmahnila, a se ni ustavila samo pri tem. Okoli Djibutija je še kolonija, francoska Somalija in listi v Mogadisku pozivajo vse afriško javno mnenje, da se mora pripravljati na izgon Francozov iz te zadnje francoske posesti v Afriki. Djibuti pa je za Francijo važno prometno in gospodarsko oporišče ne samo v Afriki, ampak služi kot zatočišče za francosko vojno in civilno mornarico na poti proti Pacifiku. Djibuti je tudi začetna postaja za železnico, ki vodi v prestolnico Abesinije •— Addis Abebo —. Somalijski agentje hujskajo zlasti plemeni Afar in Issa, da naj se upro in poženejo bele Francoze nazaj v Pariz ali pa jih naj kar pokoljejo. Somalija je v sklopu angleškega občestva narodov, dasi je popolnoma neodvisna. Toda angleški zastopniki v deželi niso priljubljeni in komunistični agentje to nerazpoloženje zelo razpihujejo. Ko je pred nedavnim — kako poldrugo leto tega — bila Kenija oklicana kot samostojna država, so se listi v Mogadisku norčevali iz te neodvisnosti. Vpraševali so se, kako se je mogel Kenyata, mogočni poglavar črnih plemen v Keniji, podrediti angleškemu ministru za angleško občestveno skupnost Duncanu Sandysu in z njim podpisati pogodbo o novi državi Keniji, ko baje vsakdo ve, kako sramotno je Kenyata kapituliral pred angleškim pritiskom; saj je vsem znano, da je svoboda Kenije samo na papirju. Isti list je dodal, da se je somalijsko ljudstvo v preteklosti naučilo spoznavati Angleže in zato danes ve, da so Angleži največji sovražniki somalijskega naroda. Pisanje teh vrst gotovo dovolj jasno nakazuje, kje so se somalijski novinarji učili, da so sposobni tako žolčno pisati proti svojim bivšim gospodarjem. Najmilejši izraz za Angleže je, da jih imenujejo „hijene“, Abesince pa smatrajo za „ušivce“. Somalijsko ljudstvo je bilo znano kot ljubeznivo in je znalo mirno presojati dogodke; ljudje so večinoma delavni in streme za napredkom. Odkar so prišli v deželo sovjetski agentje, pomnoženi s komunisti iz Kitajske, so se razplamtele najprej nacionalistične strasti, ko za njihovim hrbtom komunisti pripravljajo izbruh enotnega požara v vsej Afriki. Ko bi bila vsa Afrika enkrat razjedena in v anarhiji, bi nastopila doba za ustalitev prave komunistične diktature, ki bo zlasti nevarna za vse delovanje misijonov. Kakci1 drugod v Afriki, tako spreminjajo komunisti tudi somalijski narod v poslušno sredstvo za izvedbo načrtov, ki jih imajo v Moskvi in Pekingu že pripravljene. V Moskvi so na univerzi že ustanovili več študijskih institutov za posamezne odseke Afrike. Prva in najvažnejša naloga komunističnih agentov pa je, da dosežejo odpoved pogodb, ki bivše kolonije v Afriki še vežejo na Anglijo ali Francijo. Istočasno so na delu, da bi preprečili zbli-žanje med Kenijo in Abesinijo na eni strani in drugimi sosednimi afriškimi državami. Oisto jasna je, da pripravljajo komunistični agentje v deželah okoli Abesinije in Kenije pogoje za oborožene spopade. Moskva in Peking si želita vojskovanja v Afriki, ki bi naj zapadu dakazalo. da so možne vojne v poameznih odsekih sveta, ne da bi se pri tem uporabljalo atomsko orožje. Afriški narodi, ljubosumni na svojo svobodo in neodvisnost, se naj spopadejo med seboj, sovjeti bi pa pri tem pomagali tako, kakor so na Koreji ali v Indokini. Tam vojskovanje ni izzvalo splošne atomske vojne in končalo se je s kompromisom, ki je bil komunistom koristen. Korejo in Indoki- no (Vietnam) so takrat razdelili na dvoje — in v komunističnih polovicah so sovjeti že trdno zasidrani. Isto nameravajo doseči, kadar bi prišlo do sličnega vojskovanja v Afriki. Sovjeti bi prišli do „svojih“ polovic, ki bi bile njihovo zanesljivo oporišče ne za nekaj let, ampak za desetletja. Seveda bodo sovjeti trdili, da pri vojnih spopadih nimajo svojih prstov vmes. Isto so mogli trditi za Kubo, ko je Castro prevzemal oblast. Toda nekaj let kasneje je Kuba postala oporišče za sovjetske atomske bombe in raketne izstrelke. Isto se bo ponovilo v Afriki — in povsod, kjer bodo sovjeti izzivali lokalen, omejen vojen spopad. Pri tem bodo še zatrjevali, da je njihova zasluga, če se konflikt ne bo razvnel in razširil drugam. Grozili bodo samo, kako so pripravljeni braniti samostojne narode v borbi, seveda tudi z atomskimi in jedrnimi bombami, če bi zahodni zavezniki hoteli gasiti požare in urejati mir na isti način kakor jim je to uspelo v Kongu s pomočjo Združenih narodov. Krščanski misijoni so zaradi naraščajočega delovanja kitajskih in ruskih komunistov v resnih skrbeh. Krščanske države Evrope in Amerike ne morejo nastopati na isti način, kakor komunisti. V odkrito tekmo proti komunizmu ne morejo, boriti se morejo samo s sredstvi kulturne in socialne Pomoči. Toda ta pomoč je malo uspešna, ker do širokih množic ne pride. Misijonar je edini, ki more ohranjati sloves vrednot, ki jih je nekoliko že širila evropska civilizacija. Toda ljudje so preveč predani dnevnim političnim geslom, misijonarjev fio napadajo, a jim ne slede, kadar jih svare pred nevarnostmi, ki jih prinaša marksizem moskovske ali pekinške vrste. Vendar se že pojavlja ponekod veliko nezaupanje in nerazpoloženje pro- I' agentom, ki so širokoustni v obljubah, počasni pri izvajanju, a prevzetni (jo domačinov prav tako, kakor so bili nekoč angleški in francoski kolonialni gospodarji. Jeseni 1963 je bila prva velika konferenca afriških držav v Addis Abebi. Glavne osebnosti konference so bili abesinski cesar Hajle Salesije, diktatorja Nasser iz Egipta in Ben Bella iz Alžirije ter tunizijski demokratski predsednik republike Burgiba. Vsi štirje državni poglavarji so več ali manj diktatorji, a vsi se izražajo proti komunizmu in so v svojih državah komunistične stranke proglasili za nezakonite. Toda vsi radi pov-^'d' sprejemajo, kjer kaj dobe, tako tudi iz komunističnega sveta — prepričani pa so, da bodo kljub temu preprečili komunizem v svojih državah, da- s' jemljejo denar iz Moskve in Pekinga. Menijo, da bodo znali komuniste Nadzirati in ob pravem času obračunati z njimi. Toda trenutno je položaj (ak, da komunisti hite in hujskajo ljudstva proti oblasti — ne domači, am-hak prpti sosedni; v sosedni državi pa hujskajo v obratni smeri. Nevarnost •]e največ v tem, da imajo komunisti pri taki taktiki mnogo več izkušenj, pa diktatorji, ki se opirajo na svojo policijo, za ljudstvo in njegove ko-risti pa se ne brigajo dovolj. Komunisti se trudijo, da bi dobili duše Afrikancev na svojo stran — mi-S)jonarji so edini, ki se bore za duše, a za Kristusa, a jim državne oblasti v veliki meri ovirajo ali vsaj omejujejo delavnost. Somalija je danes oporišče za komunistično propagando. Kmalu bo odskočna deska za rušenje držav v sosedstvu in ta borba bo imela za končni cilj izvesti celotne komu-histične načrte v vsej Afriki. ZA DOMAČO DUHOVŠČINO NEKAJ BOŽIČNIH POZDRAVOV MISIJONARJA MAJCENA IZ VIETNAMA Poroča KAREL WOLBANG CM, U.S.A. Po daljšem molku se je spet oglasil misijonar Majcen. Tokrat po morski pošti. V Tram Hanh-u je v decembru odposlal kot običajno božična voščilu posameznim slovenskim misijonskim dobrotnikom, ki so preko njega podpi' rali kakega domačega bogoslovca. Ker veje iz njegovih misli krščanski optimizem in so razmere na Daljnjem Vzhodu vse prej kot idealne, priobčujemo iz 11 božičnih pisem glavne misli za vse čifatelje „Katoliških misijonov“-Kot žarki upanja so za bodočo misijonsko rast Cerkve, pa tudi nova vzpodbuda za vse sodelujoče pri bogoslovski akciji za vzgojo domače duhovščine v misijonskih deželah. Naj bi čitanje teh poročil vzbudilo med našimi čita-telji in misijonskimi prijatelji še mnogo novih velikodušnih sodelavcev pri lepo se razvijajoči bogoslovski akciji v zaledju. Naj misijonar sam govori: „Zopet eno leto polnih rok dela za misijonarje in za vzgojo misijonskih domačih poklicev zahaja v večnost. Za vse dobrote, ki sem jih bil deležen jaz osebno pa naši ter škofijski bogoslovci, se Vam ob tej priložnosti iskreno zahvaljujem. Vsem misijonskim dobrotnikom moja najlepša hvala. Bodite, prosim, tako prijazni, da jim ta moja voščila odpošljete. Dete — božji Misijonar naj Vas na dan svojega rojstva obdari z obilnimi milostmi in Marija Pomočnica naj Vas spremlja v Novem letu.“ K tem spremnim vrsticam piscu, dodaja vsakemu dobrotniku nekaj o njegovem vzdrževancu. Navajamo poedine misli vsakemu posebej. V VINOGRADU GOSPODOVEM „Hvala Bogu in Mariji, da oba Vaša gospoda Chou in Le Huong lepo delata. Prvi ustanavlja zaenkrat edini salezijanski misijon s šolo na Formozi, drugi je duhovni voditelj v veliki šoli v Vietnamu. Predstojniki so oba lepo pohvalili. Molimo, da bi bilo tudi njuno delo dušam v korist in Bogu v slavo ter čast. Želim Vam veliko božjega blagoslova za božič in novo leto.“ „Želim Vam tudi v imenu gospoda Berchmansa Loha obilo milosti za božič in za Gospodovo leto 1965. On deluje med kitajsko mladino v Hong Kongu. Obadva se pri sv. maši vedno spominjava vseh dobrotnikov.“ „V svojem imenu in v imenu gospoda Stankota P’e-ja Vam želim blagoslovljen božič in srečno novo leto. Lepo deluje v Makao kot duhovni vodja. Opravičuje se, da je tako redkobeseden. Pozdrave iz misijonov.“ „Vesel božič in obilo milosti v letu 1965. Vaš gospod Kuok zelo lepo deluje v Hong Kongu med kitajsko mladino. Obiskal sem ga pred enim mesecem. Oba se vedno rada spominjava pri sveti daritvi vseh dobrotnikov. V Srcu Jezusovem vdani misijonar Majcen.“ „Marija Pomočnica, Mati Deteta Jezusa, naj Vam izprosi od svojega božjega Sina mnogo milosti za božič in v letu Gospodovem 1965. Pred mesecem sem se sestal z gospodom Benediktom Tchangom v Hong Kongu, kjer lepo deluje med Kitajci. Oba za Vas moliva pri sv. maši in Vaše molitve prosiva.“ Vzdrževanec — bogoslovec Kanut Hoach z misijonarjem Majcenom „Naj Vam naša Mamica Pomočnica izprosi pri svojem božjem Detetu vse polno milosti za božič in v vsem letu 1965. Pred mesecem sem bil v Makao, kjer sem se sestal z g. Fungom, ki ste ga Vi podpirali. Lepo dela tt’eđ Kitajci. Oba za Vas moliva. Spominjajte se naju v svojih molitvah.“ „Blagoslova polne božične praznike in srečno novo leto! Pred mesecem sem se sestal z Vašim g. Makom, ki zelo lepo dela med kitajsko srednješolsko mladino. Predstojniki so ga lepo pohvalili zaradi gorečnosti, pa tudi zaradi jppih uspehov. Je pač vreden svojega svetniškega brata, katerega kip v tisti Koli njega samega vedno opominja k svetosti. Molite z nama!“ „Želim Vam v imenu obeh vietnamskih svetnih semeniščnikov Son-a in Nanuta ter v svojem imenu obilo milosti za božič in poseben blagoslov Marije pomočnice v letu 1965. Molimo za oba, da bi rastla v modrosti, v milosti lr> svetosti služabnikov božjih. Molimo drug za drugega. Prilagam Vam v opomin in zahvalo sliko bogoslovca Kanuta Hoacha, s katerim sva se ob srečanju slikala.“ „Poseben božji in Marijin blagoslov Vam želim s tolikimi milostmi za božič in za leto Gospodovo 1965. Lepa Vam hvala za velikodušno žrtev, ki Me jo sprejeli za vzgojo našega Johna Wanga. Molimo drug za drugega!“ VELIKA TOLAŽBA IN VZPODBUDA Če se malo globlje zamislimo v položaj Cerkve na Daljnjem Vzhodu in ®e spomnimo lastnega trpljenja v letih komunistične revolucije v domovini ip nekateri kasnejšega na Kitajskem, so taki božični pozdravi za prelepe božične praznike velika tolažba. Molimo, da bi Bog Cerkev po takih nadebudnih mladih domačih misijonarjih globoko zasajal, vedno bolj krepil in pospešil rast katolicizma tudi na Daljnjem Vzhodu, da bo kmalu Kristus oznanjan povsod, kjer človeško bitje svoj boj za obstanek doživlja in nemirno išče smisla svojemu življenju. Kako jasno nam mora biti ob takih mislih, da je vsako vzdrževanj6 domačega bogoslovca na potu k mašništvu Bogu silno dopadljiva žrtev. Za delo med lastnim ljudstvom se vsak pripravlja, ko se dežela za deželo vedno bolj brani prihoda novih misijonarjev iz katoliških narodov misijonskega zaledja. Bog nam daj še mnogo misijonskih sodelavcev z globokim duhom odgovornosti za reševanje neumrjočih duš v misijonih. Potem bomo čuli vedno pogosteje osrečujoča poročila domačih duhovnikov svojim dobrotnikom, podobnih, kot je ono misijonarja Majcena, ki piše: „Naj Vam ljubi Bog ob priliki božičnih skrivnosti podeli mnogo milosti in Vas z njimi obsipava v letu Gospodovem 1965. Lahko ste ponosni na Vašega učenega, pa vendar tako dobrega gospoda Zena v Hong Kongu. Molimo, da božje delo, ki ga j6 v njem Bog lepo začel, tudi uspešno nadaljuje v njegovo in drugih duš posvečenje.“ PO POVRATKU MED SVOJE LJUDSTVO Tudi sam se je mladi kitajski misijonar Zen oglasil svoji dobrotnici iz prvega službenega mesta, kamor je prišel v jeseni po končanem filozofskem doktoratu v Rimu. Pisal je 21. decembra 1964 takole: „Velecenjena dobrotnica! Pišem Vam iz filozofskega salezijanskega študentata v Hong KongUf kamor sem dospel iz Rima 23. septembra. Končno sem dospel v svoj delokrog. To kar sem v tolikih letih svojega učenja dobival od drugih, dajem sedaj dušam, ki so mi poverjene. Tukaj imamo kakih 30 klerikov. Bogoslovci so iz Kitajske, Vietnama, Si jama in drugih narodnosti. Učim jih filozofije in obenem imam skrb z;l njihovo duhovno življenje. Pišem Vam, da se Vam zahvalim ter obenem poprosim za Vaše molitve-Od svoje strani Vam obljubljam, da se Vas bom vedno na poseben načia spominjal pri sveti daritvi. Naj Vas ljubi Bog še posebno blagoslovi. Naj-prisrčnejša božična voščila. Naj Vas ljubi Jezus in Marija obilno obdarita z božjimi milostmi. yag y grcu Jezusovem misijonar Jože Zen.“ PRED DURMI ZASUŽNJENE DOMOVINE KITAJSKE Izrazil je svoja čustva ob povratku med svoje rodno ljudstvo tudi piscu, s katerim je bil v stikih vsa leta prejemanja vzdrževalnine do končanih študijev: „Dragi gospod misijonar! Končno Vam pišem iz Hong Konga in kratko podajam novice zadnjih [ mesecev. 21. septembra sem napravil svoj doktorat iz filozofije „cum laude“-22. sem z avijonom poletel iz Rima in dospel naslednji dan 23. IX. že v ; Hong Kong. Vi boste lahko razumeli moje veselje ob povratku v to mesto. Po devetih letih študijev v Italiji sem zopet videl svoje drage sobrate in predstojnike- i Posebej pa svojo drago sestro redovnico, ki je moj edini sorodnik tu v Honi? { Kongu. Celih 16 let se nisva videla. Tukaj se počutim zelo dobro in sem poln dobre volje za resno izvrševa' I Na evharističnem kongresu v Bombayu posvečujejo domačinske duhovnike. '•je svoje dolžnosti. Ker je to moje prvo leto tukaj, pač ne manjka težav. Priporočam se Vašim molitvam, da bi jih mogel hitro premagati. Ob svojem času Vam bom poslal druge novice. Prilagam pismo za svojo dobrotnico, ki sem ga v slovenščini pripravil s pomočjo g. Majcena, ko je bil tu na obisku. Ker se bojim, da je pri prepisovanju nastalo veliko napak, Vas prosim, da ga sami popravite, predno bo odposlano dobrotnici. Dragi gospod, Vedno se Vas bom spominjal v svojih molitvah za toliko dobro, ki ste ga izkazali meni in tako številnim bogoslovcem in študirajočim duhovnikom. Blagoslovljen božič in srečno novo leto! Vaš vdani Jože Zen.“ Samo Bog, ki vidi v globine naših duš, bi nam mogel razodeti in poka-zati, kako iz srečnih duš vseh, ki so deležni sadov bogoslovske akcije, dnevno •aolitev k Njemu kipi. Tak doživeti sad naše osebne žrtve že na tem svetu Nedopovedljivo osrečuje. Vse odpovedi so pozabljene, v molitvah povezane duše bogate za novo zasluženje. V misijonih pa dela en domači duhovnik več, božji pionir, ki iz dneva v dan svojemu ljudstvu oznanja Jezusa Kristusa, „zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem zveličati“ (Apd 4, 12). cl&yilMik O- fibk^netH mUfanallu y^ede^u Ta članek ji brez podpisa izšel v listu Caleuttu calling, julij - septembri UKU. V spremnih vrsticah opozarja bravca, da je natančen opis službe in dda pokojnega Sedeja prinesel The Herold v številiki 28. junija 1908 in da se zal« te stvari tu ne ponavljajo. Namen članka je opisati človeka Sedeja. Tudi „Katoliški misijoni“ so življenjske podatke pokojnega misijonarja že objavili. O. Sedej se je rodil v Veliki Ligojni, vasi na severozahodu Slovenije. Njegova domačija je stala dve uri hoda od vasi in župne cerkve, vzvišeno osamljena na poraščenem hribu; okoli nje so se na široko raztezala polja in vrtovi. Tako oddaljeni od organiziranega življenja so njegovi ljudje morali zadostovati sami sebi. Bili so vztrajni in pogumni; dva njegova brata sta bila ubita v borbi proti Titovim partizanom. Tam je Viktor rasel in preživljal počitnice -— sekal drevesa, obiral sadje, kosil, vmes pa požiral knjige Po zunanjosti je bil mogočen; meril je čez dva metra in je pri dobrem zdravju tehtal nad 130 kg. Telo mu je bilo kot stolp Roke je imel dolge n' silne; kadar se je šel s svojimi učitelji in dečki odbojko, mu je žoga redkokdaj ušla. Teka pa je bil naravnost pravljičnega. V 24. Parganasu je zaradi svoje telesne moči prešel v pregovor. Že v Kurseongu so bili njegovi pohodi najdaljši in najbolj divji. Z lahkoto je nosi! težke vreče riža in moke. Rad je v svojem okrožju ljudem pomagal p*'1 težavnih opravilih. Ko je bil župnik v Khari, je bil njegov nedeljski spored še v časih strogega evharističnega posta tale: ob pol 6 maša v farm cerkvi, ok. 7 ure v Mahamayi, pozno dopoldne pa v Baidyapuru; do sem je moral v rekordnem času prejezditi nad 20 milj po ozkih stezah med njivami. Še bolj presenetljiva je bila moč njegovega razuma. Na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano ga nihče ni mogel prekositi. Vedno je bil prvi- Ta zavod, ki ga je ustanovil škof Jeglič in je bil prvi s slovenskim učnim jezikom, si je pridobil velik sloves. Vsi profesorji so bili duhovniki, specializirani v svojih strokah. Predvajanje grških tragedij v originalu ni bilo nič izrednega. Filozofijo je študiral v Pullachu pri Münchnu. V Kurseongu je bil sijajen študent bogoslovja, dasi se je popolnoma samostojno pridružil nekaterim Suärezovim mnenjem, medtem ko so bili profesorji in ostali učenci tomisti. Še v svojih zadnjih letih se je toliko zanimal za moderne struje ^ biblični vedi, da se ni skladal z razlagami, ki so jih predlagali strokovnjaki na Bibličnem zavodu v Rimu. Imel je tudi dar za kanonsko pravo. Njegova umska radoznalost se je obračala tudi v astrologijo, fiziko, kemijo in mehaniko. Dobro je obvladal nemščino in agleščino in precej j1; znal francoskega in ruskega jezika. Malo je bilo stvari, za katere se ne bi zanimal. Ko je prišel v Indijo, je obrnil pozornost, na vse, kar je bilo v zvezi '/j 24. Parganasom in njegovimi prebivavci. Seznanil se je z njihovo zgodovino in zemljepisom, upravo in deželno zakonodajo. Bengalski jezik je obvlada tako, da so njegove pripombe k prevodu Novega zakona zadevale v jedro. Med delovanjem po različnih župnijah je njegovo znanje postalo zelo praktično. Mnogo izkušenj si je pridobil v gojenju riža. Vsega mogočega se je naučil o Dieslovih motorjih; povsod, kamor je prišel, je postavil diname 'n črpalke. Dieslov motor v loretskem samostanu v Morapai so sploh imenovali po njem Viktorija. Rad je našteval tudi poslopja in strehe številnih kapel, ki jih je popravil, izboljšal ali zgradil. Svojih telesnih in umskih prednosti se je zavedal in včasih se je z njimi ponašal. Tudi je znal biti oster v kritiki metod in odredb. To samostojno in skoro izzivajoče vedenje ga je včasih zavedlo v neprijeten položaj. Kljub vsemu temu je bil preprost mož. Rad je imel družbo in razpolagal jo s finim čutom za humor. Otroci se njegove postave, glasu in strogih pogledov niso bali. Čutili so, da jim je prijatelj. Kadar jih je spraševal za prvo obhajilo in spoved, je to delal z veliko potrpežljivostjo in dobrohotnostjo. Silni, jasni um se je ^nal prilogoditi stopnji malih nevednežev; spravil je na dan, kar je v njih kilo. Ljudje so imeli radi tega precej molčečega moža. Ni jih motilo, če je kil gospodovalen ali če jih je karal. Bi! je včasih z njimi trd, a njim je njegovo obnašanje prijalo. Uspelo mu je, da je zapustil mnogo hvaležnih spominov. Ko je novica o njegovi smrti prišla v Zavod sv. Frančiška Ksaverija v Bazaribagh, je rektor takoj odpisal: „Veliko smo mu bili dolžni 1. 1952, ko je njegova zdrava pamet in dobra volja toliko pomenila zame in za prve dnevne šole. Stari dečki so ga izredno radi imeli in njegov spomin bo med Viimi živel. Zanima me, če si morejo njegovi kolegi v Kalkuti ali v 24. t’arganasu predstavljati, kako je bil tu priljubljen in koristen.“ Bil je mnogo bolj nežen, kot je kazalo njegovo grobo vedenje. Naj °nienimo le en primer. Pokazali so mu članek v Calcutta calling, ki je brav-Cem predstavil župnijo Khari (v kateri je deloval med 1943 - 45), da bi kaj Popravil ali dodal. Ko so prebrali del, ki opisuje njegovo delo, je komaj za-*ril solze, čeprav si je obraz zaslonil s svojo ogromno roko. Vendar je ga-n°tje takoj premagal, legendarne nadrobnosti o svoji telesni moči pa je odpravil z opazkami kot: „Ni vredno besede“, „Ni res“, „Bajke“, itd. V njegovem ravnanju s katoličani Sunderbansa ni bilo sentimentalnosti, ‘''i bil pristaš ocenjevanja duš ali osredotočenja vseh naporov zgolj v verski Ppuk. Njegove pridige so bile nedvomno jasne in njegov katehistični pouk je primeren zmogljivosti poslušavcev. Vendar si je nad vse prizadeval, da svoje ljudi postavil na lastne noge, navajajoč jih k umnemu poljedelstvu 'V1 ribolovu. Hotel je, da se jim okrepe korenine v njihovi lastni družbeni 111 gospodarski prsti, da bi tako uspevali kot močne in zdrave rastline, čvr-'^to vraščeni v svojo skupnost. Bil je krnel in je ljubil kmetovanje; vedno je 1;lzglabljal, kako izboljšati pridelek. A bil je istočasno misijonar, ki je bil Prepričan tako kot srednjeveški menihi, da bodo njegovi verniki postali boljši ljudje in torej boljši kristjani, če jih bo izučil za boljše kmete. To 'n vzgoja sta mu bila najboljši sredstvi za okrepitev in dvig skupnosti. Kjer '°Ji je služil, je gradil šole, nastavljal boljše učitelje in pošiljal fante v kole-sv. Lovrenca v Kalkuti. Zanj je bil predvsem važen ta dvojni prijem; njega je pričakoval trajnih sadov. Še ko se je zdravil v Belgiji, so ga mučili problemi v Baidyapuru; pri-°ževal se je, da ga ne obveščajo in da se z njim ne posvetujejo o tem, kaj P;)j_ se ukrene. Medtem ko je bil v Evropi, je od nemške veje Družbe za šir-Knje vere dosegel znaten dar za postavitev samostana. Ljubljanski škof mu je ponudil mirno župnijo, a njegovo srce je bilo v Indiji, v Baidyapuru. V zadnjih mesecih, ki jih je preživel v bolnišnici sv. Ksaverija, je še daroval mašo za „svoje“ župljane, kadar jo je predpisovalo kanonsko pravo. Hud udarec zanj je bilo imenovanje drugega župnika na njegovo mesto; tedaj tudi njegovega imena že ni več bilo na seznamu sprememb. Upal je proti upanju, da bo še zmožen vrniti se v 24. Parganas in tam delovati. Vendar se je ta velika ladja počasi potapljala. Začelo se je že tri leta prej. Stanje se je poslabšalo po hudem padcu s skednja. Potem je zobo-zdravnikova injekcija povzročila trajno otrplost čeljusti, tako da je bil obraz ves spačen. Ko je preiskava z Röntgenovimi žarki odkrila rak, so ga poslali na pregled v Bombay, nato pa v Belgijo, kjer je prebil šest mesecev. Med dvema zdravljenjema s kobaltom se je šest tednov mudil v Jugoslaviji-Po zopetnem prihodu v Kalkuto je šlo stalno na slabše. Umrl je 22. junija, 4 mesece po povratku iz Evrope. V Indiji je prebil 30 let, od teh 23 let delovanja v Suderbansu. Njegov naslednik piše iz Baidyapura: „Njegovi orjaški škornji leže zdaj osamljeni v kotu župnišča, ki ga je zgradil. Nikogar ni dovolj velikega, da bi jih napolnil...“ Iz Južne Indije: Po drva so šli... (Sliko poslal Ivan Kešpret SDB.) DROBNE IZ DELOVANJA V AFRIKI IZ RAZMNOZENINE p. ROBERTSA, AMERIŠKEGA SLOVENCA V UGANDI Sst... sst... Ne prebudi je! Restituta počiva. O čem sanja? O punčki, 0 črni muci, ki jo je danes videla, ali o veliki skledi mleka — kdo ve? Gotovo pa ne sanja o bližajočem se božiču, zakaj rojena je bila 5. februarja in torej na zemlji še ni uživala božiča. Njena ušesca še nikdar niso čula Potrkavajočih zvonov in božičnih pesmi, njena črna očesca se še niso svetila pred okrašenim drevesom in nikoli še ni njena ročica segala v nogavico Po slaščice in igrače. Restituta nikdar ni slišala o Santa Clausu, nikdar ni obiskala tega sivobradega starčka v rdeči obleki. Če pa je Santa Claus le simbol ljubeznivosti, če predstavlja ljubezen, če pravi Santa Claus ni Pič drugega kot resnična dobrota, potem ga je Restituta med letom mnogokrat videla. Njegove poteze so se spreminjale, tako kot so različni Santa Clau-si po različnih trgovinah; vedno pa je Restituta v mnogih ljudeh, ki so zanjo skrbeli, spoznala pravo dobroto, kar je dejanska osebnost Santa Clau-sa. Dekletce ga pozna in ga ima rada v vseh svojih vdanih prijateljih. Restitutino sedanje življenje je polno sonca, ko se greje ob prijazni Pozornosti številnih dobrotnikov. Prvi dnevi njenega življenja pa so bili vesnično zelo temni. Tako kot večina otrok okoli Masake se je tudi Resti-luta rodila v skrajni bedi. Njen dom iz blatnih sten in pokrit z vejami je bil le malo boljši od betlehemske votline. Kot božje dete tudi Restituta ni imela udobne posteljice, ki naj bi ljubkovala njene nožiče; položili so jo v slamo na podu. Če je potrebovala toplote in hrane, jo je prejela, tako kot frete Jezus, iz ljubečega srca svoje matere — a ne za dolgo. Tri ali štiri dni po Restitutinem rojstvu je pozvonil pri nas njen oče; ’>Ali boste mojo ženo prepeljali v bolnišnico?“, je prašal, „sama je preslaba, (]a bi hodila.“ Skočil sem ven in našel Restitutino mater položeno na kolo kot vrečo kavnih zrn. Eno in pol milje je prepotovala na tej improvizirani „ambulanci“. Takoj sem jo odpeljal v bolnišnico, a kljub vsem zdravnikovim naporom je umrla še tisto noč. Umrla je zaradi popolne oslabe-l°sti in izčrpanosti, posledici nezadostne prehrane. Restituta je izgubila svojo največjo in v resnici edino posest na zemlji — ljubezen in skrb svoje matere. Naslednjega dne sem vodil v vasi pogreb. V nasadu banan za Restitu-ünim domom so sosedje skopali globoko jamo. Blagoslovil sem ta grob in Vanj so spustili ostanke Restitutine mame, zavite v lubje. Medtem ko smo molili, je njen mož stal ob grobu s tremi dekletci od dveh do petih let in jih držal za roke. Govoril sem jim, kakor sem najbolj vedel, da je njihova maki srečna v nebesih. Potem smo poiskali najmanjšo, Restituto. Našli smo j° v rokah stare ženice, njene babice; zdelo se je, da jo hrani s svojim mlekom. Neverno sem prašal, če jo doji. „O ne,“ je odgovoril oče, „samo dela kako, da pomiri dojenčka.“ Nato je postavil odločilno vprašanje o Restitu-kini usodi. Odgovornost zanjo je kratko malo preložil name. „Če ne morete fiajti koga, ki bo za otroka kupoval mleko in zanj skrbel, bo tudi ta umrla.“ Potrkal sem na več vrat; a tako kot v Betlehemu ni bilo zanjo prostora. Končno sem našel nebesa za Restituto v bolnišnici sv. Jožefa v Masaki. Prva ljubezen, ki jo je Restituta našla, prvo obličje Santa Clausa, ki ga je spoznala, so bili smejoči se obrazi irskih sester. Daši imajo te sestre poleg klinike, kamor vsak dan pride na stotine ljudi, še polno bolnišnico, se vendar niso pomišljale, da si naprtijo še Restituto. Nabavile so ji posteljico in skupaj z afriškimi strežnicami so poskrbele za njeno čistočo in hrano. Ko sem zadnjo nedeljo s kamero obiskal Restituto, sem dobil sestro Ito, da se z njo igra. Čeprav vodi sestra Ita vse afriške strežnice, čeprav je neprestano zaposlena z dajanjem injekcij in tablet, vendar najde čas tudi za Restituto. Gre zanjo po kozarec mleka in ji ga poda z materinsko ljubeznijo. Od časa do časa, če Restituta zakašlja in zakiha, jo preišče doktor. Eden od zdravnikov v bolnišnici je mlad človek iz Montreala v Kanadi, dr. Pierre Maheu. Iz krščanske ljubezni se je javil za dveletno službo v Afriki. On je drug Santa Claus za Restituto. Ko sem ga pobaral, če je „Očetovo dete“, kot imenujejo Restituto, zdravo, je odgovoril: „Mali črni hrošč je zdrav kot slon.“ Tudi on pripomore, kolikor utegne, k Restitutinemu blagostanju in sreči. Če so okoli Jezusovih jasli v Betlehemu plavali angeli, potem ni dvoma, kdo so angeli v mladem življenju naše Restitute — to so sestre in zdravniki in strežnice bolnišnice sv. Jožefa. Za Jezusovega otroštva so prišli iz daljne dežele kralji in mu prinesli darove. Tudi Restituta je prejela darove od daleč. Na prejšnji božič sta gospod in gospa Werenko iz Conectituta izgubila novorojeno dete. Tako kot Devica Marija je bila ga. Werenko pripravila oblačila za svojega pričakovanega otroka. Namesto da bi te spominske kose spravila, jih je poslala misijo-narjem v Masakko za kakšno potrebno dete. Ker Restituta ni edini grah v stroku, čeprav je priznano srčkan grahek, ni dobila vseh obleke Weren-kovega otročka. Svoj zaklad je delila z drugimi. A kadar sem zagledal Restituto v njeni elegantni ameriški obleki, je resnično bila videti kot punčka za igranje. Iz Amerike je Restituta dobila tudi mleko, bolje: denar za mleko. Ta Santa Claus biva v Hyde Parku v New Yorku in je cela družina doktorja Fitzpatricka. Med postom je sedmero Fitzpatrickovih otrok žrtvovalo bombone in sladoled in metalo svoje novce v družinski hranivček za misijone. Da povečajo svoj velikonočni dar, so zlahka pregovorili staro mater, da je dodala svojega; tudi oče in mati sta sodelovala. Tako so poslali Resti-tuti ljubek velikonočni dar, ki je mali preskrboval mleko skozi več mesecev. Restituta ne pozna Fitzpatrickove družine niti ge. Werenko, pa je vseeno občutila toploto njihove ljubezni. Enako je z našimi ostalimi župljani. Ne vedo, kdo jim stalno pošilja podporo; ne poznajo ljudi, ki so jim dali lepo cerkev, da v njej častijo Boga; učenci ne poznajo dobrotnikov, ki so jim sezidali šole; sestram so neznani obrazi in imena tistih Amerikancev, ki so jim opremili samostan. Poznamo pa jih mi. Zato govorimo v imenu vseh naših faranov in se vam zahvaljujemo! Ali se spominjate podobe naše cerkvice v Masaki? Bila je fotografija, dodana mojemu prvemu pismu iz Afrike. Ko ste videli množico zunaj cerkve, ste si lahko predstavljali težave, ki so jih pri bogoslužju imeli ljudje v ^'siionar Edward Roberts v družbi s katoliško družino pred njih kolibo... naši malo pripravni kapeli. Vendar ste zdaj morda pozabili na te neudobnosti. Jaz jih ne morem pozabiti. Vsako nedeljo je nad polovico ljudi ostalo zunaj; po najboljših močeh s° se poskušali udeleževati svete maše, kukajoč skozi okna in vrata in stoječ an na žgočem soncu ali v dežju. Brez sončnikov in širokokrajnih klobukov s° bili na milost in nemilost izročeni ekvatorialnemu soncu. Palilo jih je, 'jokler niso oblaki z nenadno ploho privedli olajšanje. A ne za dolgo. Ko •le začel liti dež, se niso imeli kam poskriti. Dež jih je neusmiljeno bičal. ^ edno se bom spominjal velikonočne nedelje, ko so vsi prišli k maši v nedeljskih oblačilih. Tedaj se je nenadoma vlila ploha in premočila vernike ^11 naj kapele. Še morem videti, kako so ženske prihajale k obhajilu, od njih °blek pa je curljalo, in kako so kristalne deževne kaplje polzele po napetih ebenovinastih licih otrok. Gotov sem, da je Kristus dal tem ljudem posebne dejanske milosti v plačilo za njihovo vero in da je poglobil njihovo ljubezen. Seveda je bilo razumno, da jih je kolikor največ mogoče skušalo uiti takim neudobjem, ki raztresajo, in poiskati zavetje v cerkvi. Tiščali so v surovo stesanih klopeh, zbitih v obliki lastovičjega repa, tako da so nekateri sedeli na robu, drugi na hrbtišču. Nešteti otroci so križem kražem cepeli v zelo ozkih prehodih pomešani s starimi ženskami, ki so se bolje Počutile na tleh, saj niso nikoli imele stola. V takih nabitih okoliščinah je fiaše občestvo slavilo Boga, prepevajoč gregorijanski Kyrie, Glorio in Gredo. Kadar koli sem maševal in gledal neudobnosti vernikov, sem z njimi sočustvoval. Pri mašah pa, ki so jih darovali drugi gospodje, sem z njimi delil trpljenje, medtem ko sem pobiral darove. Skrajno previdno sem si utiral pot skozi nabasane prehode. Izredne spretnosti je bilo treba, da nisem stopal na prste na rokah in nogah. Po večini sem v tem uspel. Včasih pa se je, med tem ko sem se lovil na eni nogi in se spotegoval za novcem, mati dveh fantkov odločila, da si bo sama menjala denar iz nabiralne košarice. Končno je našla prave novce in mi jih pokazala, da vidim, da ni bilo goljufije. Potem je vsakemu fantku dala novčič, manj vreden od severnoameriškega centa. Eden je bil videti voljan, da daruje svoj zaklad, drugega „dragca“ pa je bilo treba pregovarjati in končno prisiliti, da odpre peščico. Ves ta čas sem se jaz še zibal na eni nogi. Če sem omahnil nazaj in pohodil bosonogega dečka, je komaj bila moja krivda; izgubil sem ravnotežje ali pa potrpljenje. Naj je bilo pobiranje darov še tako razburljivo, najbolj mučen trenutek za ljudi je bilo sv. obhajilo. Ko je mašnik zapel Agnus Dei, sta dva cerkovnika začela čistiti prehode od otrok, ki niso imeli namena prejeti obhajilo. Dobesedno so jim pokazali vrata. Tiste, ki so se odločili obhajati se in so stali zadaj, so prenesli in često tudi privlekli. In prav tako kot vdere zrak v praznino, tako sc se ljudje razlili po prehodih. Tisti v gruči zunaj cerkve, ki so se želeli obhajati, so vstopili skozi glavna vrata, se gnetli in si utirali pot do obhajilne mize. Če je tako človek končno dosegel cilj in pokleknil, da se obhaja, sem na njegovem licu često opazil nasmeh olajšanja. 'Vendar je trajal malo časa. Kakor hitro je prejel hostijo, je moral nemudoma zapustiti cerkev skoz stranska vrata. V cerkvi ni bilo ne prostora ne časa za še tako kratko zahvalo. Posebno v teh trenutkih maše sem spraševal sebe in Boga, koliko časa naj naše ljudstvo še trpi, koliko časa naj Ga še časte natlačeni v cerkvi kot sardine, koliko časa naj še večina daruje mašo zunaj cerkve pod pekočim soncem ali v nalivu. Vse to neudobje se je končalo na veliki četrtek, šestindvajsetega marca. Zbrali smo obletnico Jezusove prve maše v dvorani zadnje večerje za našo prvo mašo v novem cerkvenem poslopju. Ko so se ljudje bližali cerkvi, ki je šestkrat večja od stare, sem jih slišal govoriti: „Zdaj nam ne bo treba stati zunaj, videli bomo oltar in mašnika,“ in otročiči so čebljali: „Tudi za nas bo sedež.“ Ob pogledu na široke prehode so Afričani z olajšanjem zavzdihnili. Nič več ne bo pehanja in prerivanja do obhajilne mize, in po prejemu siv. obhajila jih ne bodo več izganjali na prosto. Poslej bodo lahko Boga dostojno častili in molili v miru. Naibolj je njihovo pozornost vzbujal oltar. Srebrno sivi oltar stoji visoko nad ladjo pred razsvetljeno žolto zaveso. Ima obliko keliha, nad katerim se dviga velika bela hostija. Središče te masivne betonske hostije je v isti ravnini kot posvečena hostija v lepi rdeči in zlati moštranci. Za afriško pamet ni dvoma, kaj je osrednja točka naše cerkve in bogoslužja. V hipu spozna tudi. da hostija v monštranci ni nič drugega kot povzdignjena hostija med mašo, Kristus sam, ki ga častimo, slavimo in ljubimo. Med to prvo mašo na veliki četrtek se je zdelo, da pojo ljudje s posebno gorečnostjo. Ko so na ta večer peli Glorijo, ko so se pridružili zahvalnemu Prefaciju s Sanctusom, ko so odgovorili: „Bog bodi hvaljen," niso mislili samo na sveto evharistijo in svečeništvo, marveč tudi na svojo novo cerkev. V globoki hvaležnosti so slavili Boga in ga prosili tudi blagoslova za svoje velikodušne dobrotnike. OBE SESTRI ŽUŽKOVI - SPET V MISIJONIH Večina rojakov po svetu na ta ali oni način pozna družino pokojnega socialnega delavca in organizatorja žužka, ki je zadnja leta svojega življenja preživel v Argentini kot begunec in izseljenec in tam umrl. Njegova družina je znana pred vsem zato, ker je izredno številna in takorekoč skoraj vsa Bogu posvečena: mnogi sinovi so jezuitski duhovniki, hčere pa ali uršulinke ali pa v Družbi misijonskih zdravnic. Od teh slednjih sta Janja in Rezka že na misijonskem polju, Silva, ki je v Argentini zapustila mamo in več bratov, pa se na to v isti družbi še pripravlja. Kar ganljivo lepa je zgodba misijonskega poklica obeh sester misijonskih zdravnic. Na misijone sta mislili že v Ljubljani kot študentki, v begunstvu sta šli obe študirat medicino zato, da bi postali misijonski zdravnici. Ločili sta se od ostale družine in šli najprej v Rim, potem v Španijo. Po končanem doktoratu sta vstopili v Družbo misijonskih zdravnic (kakor jo mi na kratko nazivamo), ki ima centralo v Združenih državah, za Evropo pa Pred vsem v Angliji, kjer sta tudi naši dve misijonarki vstopili v noviciat. Pred njima je od Slovenk vstopila v to družbo že nečakinja „očeta slovenskega misijonstva“, pokojnega dr. Lamberta Ehrlicha in sestra misijonarja o. Janeza Ehrlicha S.J., s. Gabrijela Ehrlich, ki je že bila nekaj časa v niisijonih v Severni Indiji, zdaj pa vodi novo družbeno postojanko v Nemčiji. Ko sta obe sestri žužkovi dokončali prvo dobo družbene formacije in se izpopolnili v potrebnem znanju za v misijone, sta bili poslani v Pakistan, kjer sta lep čas delovali kot zdravnici vsaka v eni številnih misijonskih bolnic, ki jih ima njih družba v tej muslimanski deželi na severu Indijskega polotoka. Ker pa se povsod v misijonskih deželah zlasti zdravstvo vedno holj dviga in izpopolnjuje pod vplivom posameznih vlad in mednarodnih humanitarnih ustanov, zato morajo tudi bolniške ustanove s hitrim korakom napredovati, da ne le hodijo vštric z javnimi ustanovami, ampak celo Prednjačijo ter so tako blagohotnejše podprte ali vsaj tolerirane od javnih oblasti. Tudi Družba misijonskih zdravnic je spoznala za potrebno, da se čim več njenih misijonark-zdravnic specializira v posameznih strokah zdravniške vede in prakse, zato je med drugimi izbrala tudi naši dve misijonarki ter ju poklicala nazaj v Anglijo, da sta tam v dveletnem študiju in še več obogatile svoje znanje vsaka v kaki panogi modernega zdravništva. Ko hta to dosegli, so ju predstojniki spet poslali v misijone, a to pot ne obe v v isto deželo, ampak precej narazen: Eno nazaj v Pakistan, drugo pa v Afriško Kenijo. Iz novega potovanja v misijone in novih delokrogov nam misijonarki v zadnjih pismih tole poročata: ENA V AFRIKI S. AGNES (Janja) ŽUŽEK je pisala s pota po Rdečem morju 20. avgusta 1964: „Naj vas pozdravim iz tega svetopisemskega mesta. Včeraj smo pluli mimo gore Sinaj, a videli smo jo seveda daleč na obzorju. Dandanes je politični položaj spet tak kot je bil v tistih svetopisemskih časih. Nobenemu Izraelcu ni (lovoljen vstop v Egipt, celo tujca, ki je bil v Izraelu in ima štampiljko na potnem listu, ne puste vstopiti v Egipt. Smrtno sovraštvo vlada med njimi zlasti, odkar je Nasser vzel Sueški prekop. Ta je samo 500 m širok, a gorje Izraelcu, če ga preplava! V Port-Saidu sem obiskala italijanske frančiškanke. Prej so imele veliko šolo za otroke italijanskih naseljencev in uslužbencev. Po letu 1956 so pa skoraj vsi odšli nazaj v domovino. Zdaj se sestre bore za obstanek in delokrog in uče večinoma egipčanske otroke-muslimae in morajo dovoliti celo, da se v prostorih njihove šole poučuje koran. V Port-Saidu je krasna katedrala Marije Kraljice sveta, ki jo upravljajo francoski frančiškani, a je le peščica katoličanov v mestu. Res škoda! Kam gre Afrika? Na pot sem šla 6. avgusta in sem namenjena v misijon Nangina v Ke-niyi, ki se nahaja v Vzhodni Afriki. Skušala Vam bom čim prej poslati kako sliko in poročilo o tem misijonu v afriški džungli. Vse rojake v Argentini, in po svetu pa prosim, da molijo za ta moj novi delokrog in posebno zame!“ Misijonarka je srečno dospela v misijon, iz katerega nam je pisala 29. novembra tole prvo pismo iz novega delokroga: „Topel pozdrav z novega misijona! Verjemite, da sem imela namen pisati Vam čim preje, a sem bila resnično zelo zaposlena. Saj veste, da v bolnici človek dela nikdar ne konča, ampak nasprotno vedno časa manjka. Prav kar smo prišli iz cerkve. To je precej velika stavba iz opeke, ima pa pločevinasto streho, ki precej greje, ker sonce nanjo močno pripeka. Danes, na prvo adventno nedeljo, je bila cerkev nabito polna. Ljudje pridejo od zelo deleč, kajti najbližji sosednji misijon je kakih 20 km stran Ljudje pridejo večina bosi, dekleta z rožnatimi oblekami in rumenimi rutami na glavi. Obleka je preprosta evropejska, tu nimajo narodne naše kot na primer šarijo v Indiji, razen seveda tako kot pri nas, za kake izredne prilike, nekateri. V cerkvi prepevajo, da je veselje, štiri ali šesteroglasno, kot doma v Sloveniji. Celo slovesno peto mašo so peli v njihovem jeziku. Sem si mislila: Tu ne bo težko uvesti razne določbe Vatikanskega koncila, saj imajo tako naravno, sproščeno bogoslužje. Pri darovanju gredo k obhajilni mizi in vržejo v košarico kak kovanec ali jajce ali nekaj storžev koruze, kos sladkornega trsa ali korenine takozvane. cassave. Katehist vse tri ali štiri košare prinese do oltarnih stopnic, kjer čakajo do konca maše. Včasih je tudi naša bolnišnica deležna teh darov in v ponedeljek bolniki jedo koruzni močnik in cassavo! Pred dobrimi tridesetimi leti so bili ti ljudje popolni divjaki. Neki holandski misijonar je pripotoval v te kraje in začel previdno, potrpežljivo ter vztrajno delo pridobivanja. Zgradil jim je šolo in cerkev in jih nekaj sprejel v Cerkev. Zdaj je večina ljudi že katoliška. Seveda imajo še mnogo starodavnih navad in praznoverja, ki se jih n^ bodo znebili več desetletij, a se iskreno trudijo živeti po sveti veri. Pripadajo plemenu Musamia, ki šteje kak milijon ljudi, in govore Luyia jezik, ki je eden izmed mnogih Bantu jezikov. Nisem imela doslej kaj dosti časa posvetiti se študiju tega jezika, a se zdi, da slovnica ni težja od slovenske. Ljudje so precej visokorasli, mešanice Hamitske in Bantu črne rase. Naši sosedje so Luo pleme ,ki so čisti Hamiti in so bolj rjave kože ter imajo egipčanske poteze na obrazu. Nangina misijon, (v katerem je naša bol- S. Dominika Žužek ob bolniSki postelji mohamedanca, ki mu je s svojo zdravniško spretnostjo in misijonsko vnemo rešila življenje. (Slikal Vinko Zaletel) Fica) je 8 km oddaljen od Viktorijskega jezera, ki sedaj loči Ugando od Kenije. Tako imamo dnevni stik s tremi različnimi plemeni, ki vsako govori svoj jezik, a se zdi, da se na ta ali oni način le sporazumemo, kje koga boli in radi česa je prišel v bolnico. Kenija ima nekaj čez 8 milijonov prebivalcev, ki pripadajo 60 različnim plemenom, vsako s svojim določenim jezikom, a uradni jezik je swahili 'n angleščina. Dežela je poljedelska, industrija je šele v začetkih. Nekateri predeli so rodovitni, a na splošno je deželni pridelek reven in nezadosten. Njih hrana je koruzni močnik dvakrat na dan, morda trikrat, pa banane in sladki krompir. Okrog nas je zelo malo krav, ker so jih morali Pobiti radi muhe Tse-tse, ki prenaša spalno bolezen. Mleko je tu prava «taščica in redkost. Zato so otroci vsi slabokrvni in samo trije od vsakih desetih dpsežejo eno leto starosti. Hvala Bogu, tu imajo otroke radi in veliko je družin, ki imajo tudi po osem ali deset otrok. Naša družba ima tu splošno bolnico s 50 posteljami in porodnišnico. Vse pa je pretesno in postelj veliko premalo. Nameravamo kmalu graditi Pove oddelke in potem začeti s šolo za bolničarke in babice. Veliko deklet, ki so končale nižjo šolo, žele biti izvežbane v tej stroki. Bo res vredno napora, dela in žrtev, to doseči, da zgradimo in organiziramo nameravano šolo za bolničarke in babice, kajti one, ki se tega izuče v državnih ustanovah, ne dobe nobene etične krščanske formacije. Seveda nam vedno manjka sredstev! Potreb je namreč povsod veliko! Upamo torej, da nam bodo tudi rojaki kaj pomagali, pred vsem pa molili za uresničenje naših načrtov, vse v večjo čast božjo!“ DRUGA V AZIJI Njena' sestra in redovna sosestra S DOMINIKA (Rezka) ŽUŽEK tudi pisala že 11. septembra, in sicer tole: „Pred nekaj tedni sem prejela lepo darilo 50 dolarjev od slovenskih misijonskih dobrotnikov v izseljenstvu. Naj Vam Rog stotero poplača! V Karachi sem se vrnila meseca novembra lanskega leta. Tu imamo bolnico s 165 posteljami, precej lepo in moderno urejeno. Naše delo je iz-ključno zdravniško. Glavni cilj — poleg bolnice — je šola za bolničarke, ki smo jo odprli pred dvema letoma. Z vzgojo domačink v raznih strokah se bo polagoma stanje in življenje teh ljudi dvignilo ter bo bolj sprejemljivo za kaj nadnaravnega. Neka nemška organizacija nam je gmotno priskočila na pomoč, da bomo lahko začeli z gradnjo Doma bolničark. To bo petnadstropna stavba, ki bo mogla sprejeti 150 študentk. Ne vemo, koliko let bo preteklo, preden bo stavba dograjena. Gradnja v tej deželi gre bolj počasi naprej. Glavna zapreka je uvažanje cementa iz tujine; za vsako kilo cementa moramo prositi oblastno dovoljenje. Včasih moramo cele mesece čakati na novo pošiljko. Rolničarke sedaj stanujejo v bolnici, kar nas pa ovira, da ne moremo sprejeti več bolnikov. Z novim Domom bolničark bi imeli prostora za 300 bolnikov! Seveda tudi to ni skoraj nič v primeri s potrebami v tej deželi. Kako hudo nam je, ko moramo odklanjati pomoči tako potrebne bolnike, pa jih nimamo kam dati. Prosim, molite, da Bog blagoslovi naše skromne misijonske trude!“ Naslednje misijonarkino pismo je že iz letošnjega leta, in sicer je pisala dne 3. januarja 1965: „Lanskega meseca avgusta se je bolnica Svete Družine v Karachiju, kjer delujem, spet nekoliko povečala. Daši je novo poslopje dvonadstropno, smo dejansko pridobili le za 35 bolnikov več prostora. Vzroki za to so različni: Eno nadstropje je namenjeno samo za operacije, v drugo nadstropje smo se pa naselile sestre. Povečanje števila študentk bolničarske šole nas je spravilo iz naših prejšnjih bivališč. Nova stavba Doma bolničark bo končana, kot upamo, leta 1966. Pošiljam Vam dve sliki, ki sta bili vzeli ob otvoritvi novega poslopja. Slavnosti je predsedoval zdravstveni minister Pakistana Al ajAllah Za-heer-ud-Deen (Lal Mian). Vidite ga na sliki, ko sem ga pozdravila, in potem, ko je odhajal. (Op. ur.: Eno od fotografij smo objavili že v prejšnji številki v ilustracijo članka „Cerkev v Pakistanu“.) Minister je imel lep otvoritveni govor, ki Vam ga v naslednjem prevodu podajam: „Otvoritev novega poslopja bolnice Svete Družine v Karachiju je resnično velik uspeh, in sicer ne le zato, ker ta bolnica sodeluje pri splošnem zdravstvu, ampak tudi zato, ker je primer pristne službe bližnjemu. Zato sem pustil važne posle v Rawalpindiju (sedež vlade, 1.000 milj severno od Karachija, op. ur.) in pohitel semkaj, da bi bil navzoč pri otvoritvi, kar m' je v veliko čast. Rolnica Svete Družine je simbol nesebičnega dela družbe Zdravniških misijonskih sester. Te redovnice so se poklicno izvežbale v medicini, farmacevtiki, babištvu, bolničarstvu, itd., z namenom in ciljem, služiti bližnjemu, kjer koli je v potrebi. Imajo bolnice v Pakistanu, Indiji, Afriki, Rurmb Južnem Vietnamu, Mehiki in Indoneziji. Samo pri nas v Pakistanu imajo Štiri bolnice, tu v Karachiju, v Rawalpindiju, v Dacci in v Mymensigh. Zibelka njihovega dela pri nas je Rawalpindi, kjer so se nastanile 1. 1926 z zelo uborno bolnico in malimi sredstvi. Ustanova v Karachiju je iz leta 1948. Začetno majhno število postelj je po mnogih težavah in trudih polagoma naraslo na 132 leta 1961. Danes pa sestre dodajajo še 35 postelj več, tako da ima bolnica danes 165 postelj, poleg 35 zibelk za novorojenčke. Novo poslopje je tudi urejeno za operacijske dvorane, za dnevne sobe bolničarkam, sterilizacijske naprave in vse ostalo potrebno za moderno bolnico in zdravništvo. 35 postelj več kot število res ne pomeni dosti, a je dokaz prizadevanja za napredek in povečanje zdravstvenih možnosti. Pred vsem pa je dokaz velike želje sodelovati pri splošnem zdravstvenem napredku naše domovine. Naš predsednik je trdno prepričan, da ni narodnega napredka brez zdravstvenega izboljšanja. Naša prva naloga je, skrbeti za blagostanje naroda. Res je, da Bog daje življenje in zdravje, a je prav tako res, da je človek dolžan ohranjati ga. A nobena vlada tega cilja ne more doseči, če narod sam ne sodeluje. Zato moramo pohvaliti prizadevanje za splošno zdravstvo, posebno pa še, če se vrši iz tako idealnih, nesebičnih razlogov. V svojstvu zdravstvenega ministra si štejem v veliko čast, pohvaliti delo Misijonskih zdravniških sester, občudovaje njihovo neprestano prizadevanje za izboljšanje njih ustanove in po njej zdravja v tem kraju. Včasih se vprašujemo: Le kako morejo sestre to veliko ustanovo vzdrževati? Odgovor je: Z vero in trdim delom! Kakor mi je znano je novo poslopje stalo 700.000 rupij. Kako sem bil vesel in ponosen, da so k tej vsoti pripomogli tudi mnogi dobrotniki iz Karachija! Sestre so že leta 1961 začele z denarno nabirko v ta namen. Hodile so okrog, trkale na vrata tovarn, tvrdk in trgovin ter raznih drugih ustanov. S tem so zbrale približno eno tretjino vsote; ostalo je prišlo iz tujine. Ta slavnost mi nudi priliko, da se zahvalim vsem, ki so kaj prispevali. Vedno sem bil uverjen, da so tudi med nami sredstva in možnosti, a da manjka ljudi, ki bi znali prepričati in pridobiti za dobro stvar! Če je peščica Zdravniških sester, došlih iz tujine, zmogla dobiti v naši sredi tako lepo tretjino potrebnega denarja za ta oddelek, je to zame dokaz, da je tudi naš številni narod zmožen kaj velikega ostvariti! Zato pozivam vse one, ki jim je Bog naklonil imetje in zdravje, naj stopijo naprej in naj pomagajo tistim, ki žive v revščini in jim sreča ni mila! Naj odpirajo dispanzerje, bolnice in druge humanitarne ustanove. Njih žrtve bodo poplačane z Uteho, ki jih dajo dobra dela. Predno stopim po novem oddelku, da si ga ogledam, naj zaključim z molitvijo: „Naj duh večne ljubezni, ki dehti iz te slavnosti, cvete in se razširja po naši deželi! Naj duh službe bližnjemu gori v naših srcih ter nas navaja k vedno večjim dobrim delom po zgledu sester bolnice Svete Družine v Karachiju!“ Tako pakistanski zdravstveni minister, ki je po veri musliman. Vse prijatelje in znance, zlasti pa dobrotnike, ki se jim zahvaljujem za pošiljko 50 dolarjev, prav lepo pozdravljam! Kmalu se spet oglasim s člankom o islamu.“ Kakor vidimo, sta vrli naši misijonarki zelo uspešni vsaka v svojem delokrogu. Čestitamo jima, a tudi pomagajmo jima in molimo zanju! PO TATARSKIH DEŽELAH IN TIBETU Spomini s potovanja po tatarskih deželah in Tibetu v letih 1844 - 46 Spisal Regis Evarist Huc C.M.; priredil prof. Alojzij Geržinič, Nadaljevanje. 17. POGLAVJE Obisk petih ogleduhov. — Pred regentom. — Kišan nas izprašuje. — Nočni ujetniki. — Prjateljstvo muslimanskega poglavarja. — Popis najinih stvari. — Na sodišču. — Zemljevid. — Regent nama ponudi stanovanje. — Urediva kapelo. — Širjenje evangelija. — Spre-obmjenje kitajskega zdrcuvnikai — Razgovori z regentom o veri. — Poskusi z mikroskopom. — Obiski pri Kišanu. — Verski nzačaj Tibetancev. — Slavna budistična formula. — Budistični panteizem. — Volitev tale lame. — Koze v Lasi. — Pokopavanje na Tibetu. Takoj potem ko Sva se predstavila tibetanskim oblastem, sva začela iskati stike z lamami, da se posvetiva misijonskemu delu. Nekega dne sva sedela ob našem skromnem ognjišču in se razgovarjala o verskih zadevah z lamo, ki je bil zelo dobro poučen o budističnem nauku. Tedaj so drug za drugim vstopili trije Kitajci in dva lami. Vsak od njih se je silno zanimal za naše predmete in želel kaj odkupiti. Drugega nismo imeli kot dve stari sedli, pa so ju vrteli v rokah in ju poveličevali ali v nič devali. Po dolgih pogajanjih so se poslovili z obljubo, da sc povrnejo. Ti obiski so nama dali misliti. Dobila sva vtis, da to niso bili prekupčevav-ei, marveč ogleduhi. Za zaključek obeda sta se lami vrnila. „Regent vas pričakuje v svoji palači. Hoče govoriti z vami.“ „Ali se je tudi regentu zahotelo po najinih starih sedlih?“ „Ne gre za kupčijo. Naglo vstanite in naju spremite k regentu!“ Kaj hoče vlada od naju? Naju čaka svoboda ali zapor, morda celo smrt? Izročila sva se božji volji, si nadela najlepšo oblačilo s čepico iz lisičjega kožuha in hotela na pot. A ogleduha sta zahtevala, da gre tudi Samdadžiemba. V petih minutah smo prispeli do palače prvega kalona - tibetanskega regenta. V ozadju preprosto opremljene sobe sva zagledala na tigrovi koži s prekrižanima nogama sedečega ministra. Približali smo se mu in ga pozdravili s tem, da smo pokrivala stisnili pod pazduho. Povabil nas je, naj sedemo na klop, pokrito z rde-preprogo. Za regentom so stali štirje lame, dva Kitajca in človek z dolgo bra-'lo in turbanom — musliman. Regent je imel kakih petdeset let; obraz je bil ve-bčasten: širok, odkrit, zelo bel, črne oči so bile razumne in mile. Obleka je bila rejnene barve in obrobljena s kunjim krznom. Ebenovinasti črni lasje so bili na vrhu glave speti s tremi zlatimi glavnički; z levega ušesa je visel uhan z dia-mantom. Dolga rdeča kapa, prešita z biseri in s koralno kroglo na vrhu, je stala f,b njem na zeleni blazini. Regunt nas ja dolgo opazoval — molče in zelo pozorno. Sem in tja se je malo Mignil in se nama nasmehnil napol porogljivo napol dobrohotno. Ta pantonima nama je končno zazdela tako komična, da se nisva mogla zdržati smeha. Na-tihom sva si rekla, po francosko: „Ta gospod je videti kar dober deček; naša zadeva dobro kaže." „Ah,“ je dejal regent ljubeznivo. „V katerem jeziku govorita? Pvav nič nisem razumel. Ponovita na glas, kar sta prej zašepetala.“ Nato naima je naročil, naj stavek prevedeva v tibetanski jezik. Ko je zvedel, kaj sva si prišepnila, je odvrnil: „Prav imata, dober sem, kajti dobrota je dolžnost Kalona. pober moram biti za svoje ljudstvo, pa tudi za tujce.“ Nato se je spustil v dalj-s' govor, ki nam ga je eden od Kitajcev takole pretolmačil: Prav nobenega name-Pa inimajo, da bi nam nagajali. Regentu se je samo zdelo potrebno, da naju iz-Pvaša, ker se je o naju razširilo toliko govoric. Francije nihče ni poznal. Regent nama je naročil, naj kaj napiševa v naji-Pem jeziku. Napisal sem: Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, svojo dušo Pa pogubi? Dodala sva prevod v tibetanščino, tatarščino in kitajščino. Občudovali so najino učenost in globoke misli. Regent je prevzet ponavljal svetopisemski stavek. V tem so se začuli kriki množice in zvoki kitajskega bobna. „Prihaja pekinški poslanik,“ nama je dejal regent. „Sam vaju hoče zaslišati. Povejta mu vse odkrito in računajta z mojo zaščito. Jaz vladam deželo.“ Po teh besedah je s spremstvom odšel. Misel, da padeva v roke Kitajcem, naju je najprej neprijetno zadela; domišljija je začela prikazovati strahotna preganjanja, ki so v raznih dobah prišla Pad kristjane v Kitajski. Opogumila naju je zavest, da sva tu sama in ne mo-1'eva prinesti škode nikomur. Svojemu mlademu spreobrnjencu sva rekla: „Sam-dadžiemba, zdaj moramo pokazati, da smo kristjani. Morda bo za’đeva zelo huda, Piti za hip ne pozabimo na večnost. Če bodo z nami lepo ravnali, se zahvalimo dobremu Bogu; prav tako se mu zahvalimo, če bodo ravnali grdo — tedaj bomo Sročni, da trpimo za vero. Če nas umore, bo mučeništvo krasen zaključek naših trujdov. če po borih 18 mesecih popotovanja pridemo v nebesa — ali ni to čudovito potovanje?“ „Nikoli se nisem bal smrti. Ako me vprašajo, če sem krist-jpp, boste videli, če vztrepečem!“ To odlično Samdadžiembovo zadržanje naju je napolnilo z veseljem. Nekaj ča-SP naju je imelo, da se pripraviva na verjetna vprašanja, potem pa sva zavrgla la nasvet človeške modrosti. Čutila sva, da prihaja trenutek, ko se nama je dr-zdti Gospodovih besed: „Kadar vas bodo gonili po shodnicah, pred vladarje in Pklastnike, ne skrbite, kako boste odgovarjali...“ Sklenila sva samo, da bova '"andarina pozdravila po francosko in da no bova predenj pokleknila. Menila sva: kdor ima čast biti kristjan, misijonar in Francoz, more brez napuha stati pokoncu bred katerim koli Kitajcem. Po kratkem čakanju nam je eleganten in vljuden Kitajec sporočil, da nas želi sprašati Kišan, veliki poslanik velikega kitajskega cesarja. Sledili smo mu v kitajsko opravljeno dvorano. Kišan je sedel na rdeče pogrnjenem podiju. Pred njim pa je stala črna mizica s pisalnimi potrebščinami in srebrna posodica z njuhal-nim tobakom. Pod podijem so se razvrstili štirje pisarji, ostali prostor pa so polnili razkošno opravljeni Kitajci in Tibetanci. Daši je imel Kišan svojih šestdeset let, se nama je zdel krepak in njegov obraz je kazal najbolj plemenite, prijetne in poduhovljene poteze, kar sva jih kdaj videla med Kitajci. Odkrila sva se in poklonila. On pa: „Prav je, da se ravnata po običajih svoje dežele. Povedali so mi, da dobro govorita pekinški jezik in jaz se želim z vama nekoliko pomeniti.“ „Veliko napak nama uide pri govorjenju, a tvoja čudovita razumnost bo razsvetlila temo najinih besed.“ „Resnično, to je čisti pekinški jezik. Vi Francozi se zlahka priučite katere koli vednosti. Saj sta Francoza, ali ne?“ Potem naju je prašal, če sva pripadnika vere v Gospoda nebes. „Da, sva celo propovednika te vere.“ „Vem, vem. Brez dvöma sta zato prišla sem, da oznanjata to vero?“ „Dragega namena nimava.“ „Sta prepotovala številne dežele?“ „Prehodila sva celo Kitajsko, vse tatarske pokrajine in zdaj sva prišla v tibetansko prestolico.“ „Pri kom sta stanovala, ko sta se mudila na Kitajskem?“ „Na vprašanja te vrste ne odgovarjava.“ „In če vama zapovem?“ „Ne bova mogla ubogati.“ Tedaj je ogorčeni sodnik trdo udaril po miziici. Dejala sva mu: „Veš, da sc kristjani ne boje; čemu nas torej hočeš preplašiti?“ „Kje sta se naučila kitajski?“ „Na Kitajskem.“ „V katerem kraju?“ „Povsod pomalem.“ „In tatarski?“ „V Mongoliji, v deželi zelišč.“ Po še nekaterih vprašanjih naju je povabil, naj sedeva. Obrnil se je k Sam-dadžiembi in mu suho rekel: „In ti, odkod si?“ „Iz San Čuan.“ „Iz province Kansu torej. ...Otrok Osrednje države, na kolena!“ Samdadžiemba je poble-del, pa na nov poziv pokleknil. Kišan je segel po tobaku in dejal: „Otrok Osrednje države, odgovarjaj svojemu očetu in svoji materi ^ in pazi se, de ne zineš laži! Kako da si stopil v službo tema tujcema?“ Samdadžiemba je dovolj mirno povedal zgodbo svojega življenja, kar je poslušavce zanimalo; nato je poročal, kako naju je na Tatarskem spoznal in kaj ga je nagnilo, da je šel z nama. „Zakaj si sprejel vero Gospoda nebes? Ali ne veš, da veliki cesar to prepoveduje?“ „Najmanjši * ** je sprejel to vero, ker je edina resnična. Kako bi mogel verjeti, da veliki cesar prepoveduje vero, ki veleva delati dobro in se izogibati zlu?“ „To je res, vera Gospoda nebes je sveta, poznam jo. Zakaj si stopil v službo tujcema? Postava to prepoveduje.“ „Kako naj nevednež, kot sem jaz, ve, kdo je tujec in kdo ni? Ta dva človeka sta vedno z mano delala dobro in me navajala k čednostim. Zakaj bi jima ne sledil?“ „Koliko ti dajeta za plačo?“ „Spremljam ju zato, da si rešim dušo, ne za denar. Moja gospodarja me nista nikdar pustila brez riža in obleke; to mi zadošča.“ „Si oženjen?“ „Ker sem bil prej lama, se nisem poročil.“ Tedaj mu je sodnik zadel spolsko vprašanje. Sam-dadžimba je povesil glavo in molčal, jaz pa sem vstal in rekel Kišanu: „Naša vera prepoveduje ne samo nečista dejanja, ampak tudi nanje misliti in o njih govoriti.“ Njegova vzvišenost je na te odločne besede rahlo zardela. „Res je, jaz jo poznam in sem bral knjige z njenimi nauki. Kdor bi jim vestno sledil, bi bil neoporečen človek.“ Pomignil je Samdadžiembi, naj vstane, naju pa je odpustil, da se odpočijeva. (Sledi nadaljevanje istega poglavja.) * Osrednja država — Kitajsko cesarstvo. Ljudstvo pravi mandarinom ‘oče in mati’. — ** Tako (Siao - ti) se nazivajo Kitajci, kadar govore z mandarinom- naši misijonarji pišejo... NOVI SLOVENSKI MISIJONAR O. IVAN OBALA V Tanganjiki, afriški deželi, ki se Sec*aj po osamosvojitvi imenuje Tanza-n'ai deluje že več let rojak o. Emil čuk 12 Beneške Slovenije, član družbe Brez-^dežnega Srca Marijinega. Bralci »Katoliških misijonov“ ga dobro pozna-Jo po njegovih naravnost literarnih črti-Cah iz misijonskega življenja, ki jih pa prevedemo iz italijanščine, kajti Misijonar sam ne obvlada slovenščine, aer se je vzgajal ves čas po zavodih z lta'ijansko govorico. Celo bere le prav ?ialo slovensko in mu pišemo v italijan-scini. Iz tistih krajev je pa doma še drug, ”ov slovenski misijonar, ki sicer pisati l1e zna slovensko, pač pa slovensko še ! azurne in bere prav dobro, tako da mu a«k° pišemo v slovenščini in tudi „Ka-oliške misijone“ v našem jeziku pre-‘‘^a. Je to O. IVAN OBALA, iz iste »fužbe Brezmadežnega Marijinega Srca. arnrla kar dva slovenska misijonarja Misijonar Čuk mu je dal naše „Katoliške misijone“ in mladi misijonar se brž oglasil č. g. Wolbangu v USA in nam v Argentino ter na naše povabilo e poslal nekaj več podatkov o svojem izvoru in dosedanjem življenju in delo-yanju, kar v naslednjem objavljamo vsem bralcem, da tako vsa nemajhna dru-^ „Katoliških misijonov“ novega slovenskega misijonarja spozna, ga pozdravi ter začne zanj moliti in tudi darovati ter mu s tem pri delu pomagati. Ta-_«le piše v prevodu novi naš misijonar o. Obala LB.M. častitemu g. Wolbangu v USA: Irolc, 8 februarja 1965 Kako sem bil vesel Vašega pisma! Srčna Vam hvala! Zelo simpatični se mi "(iite, dasi ste me malo za ušesa, češ „kaka hudo je, da naši ljudje tako hitro Pozabijo svoj materinski jezik!“ Popolnoma soglašam z Vami in ne morem Vam Povedati, kako se mi zdi škoda, da je do tega prišlo. A razumite me! Ljudje, ki . o nat meji med Slovenijo in Italijo, smo sicer s srcem in 'mišljenjem Sloven-a kaj, ko so šole in vse drugo v italijanščini! Pred. nekaj leti so vsaj še pri-Vfoli d slovenščini, zdaj niti tega ne! Edina, kar je ostalo slovenskega na zunaj, '7l slovensko govorjenje, doma. Čudno — prav vsi znajo govoriti slovensko in sta-celo samo slovensko in nič italijansko, toda le malo jih zna pisati v mate-jeziku. To pa zato, ker ni slovenskih šol in se tudi nihče ni brigal, da bi jih dal... razen kakega posameznega rodoljubu. V tem okolju sem se to- rej rodil in rasel in zato senn v težavah pisati, slovensko, dočim mi govorjenje in. branje v slovenščini ne dela problemov. Želeli ste podatke, mojega življenja, mojo sliko in kaj o mojem misijonu. Evo Vam: Rojen sem bil 30. septembra 193 šole. Zdaj so vsa ta poslopja na griču, kajti ko so prišli prvi misijonarji sem-* kaj, ja bilo zelo nevarno živeti v dolini, zaradi malariji A zdaj, ko je zdravniška veda to bolezen precej obvladala, nameravamo postaviti nov misijon v dolin!, da bo ljudem bolj pri roki, zlasti starejšim, ki še najraje pridejo v cerkev, pa ne morejo v hrib. Imamo že marsikaj pripravljeno za gradnjo, a še ne zadosti, da hi začeli. Potrebujemo pomoči misijonskih dobrotnikov, saj moramo hraniti tudi mnogo lačnih list. Imamo nekaj polja, ki ga obdelujemo, a letos spet ni zadosti dežju in bo letina slaba. Zaupajmo v Gospoda in v dobre duše. Ljudje tH so revni, pogosto nimajo kaj jesti in s čim se obleči in mnogo je bolnih, ker ni denarja za zdravnika in zdravila. Priporočam se slovenskim misijonskim prijateljem v molitev in pomoč!“ INDIJA Iz Kalkute nam piše jezuitski BRAT JOŽEF LUKAN še sredi lanskega leta. Pomotoma zadnje čase ni prejemal „Katoliških misijonov“, in glejte, kako je bil vesel, ko jih je spet dobil v roke: „Po dolgem času sem spet dobil v roke „Katoliške misijone“ in jih z velikim veseljem in zadovoljstvom prečita! od začetka do konca vse. Zelo je lepo videti, s koliko vnemo skrbite in mislite za nas misijonarje po širnem svetu. Lepo Vas prosim, da tudi meni pošiljate list mesečno! Tu v Kalkuti delujem že 18 let. Bil sem begunec leta 1945 kot toliko drugih. Pribežal sem v Rim, odkoder so me predstojniki poslali v Indijo. Tu v Kalkuti imamo gimnazijo in univerzo s 3.600 študenti, večinoma hindujci, med kateri- mi je pa tudi precej katoličanov. Težko pa je za duhovniške in redovniške poklice! Tu je velemesto in v njem se mladina kaj lahko izgubi ali vsaj oddalji od idealov. Lansko leto sta nam umrla kar dva slovenska misijonarja iz naše družbe: Viktor Sedej in brat Drobnič. Vedno manj nas je, novi pa ne morejo v Indijo, ker vlada ne da vizuma, dasi v naše šole tako radi pošiljajo svoje otroke. Delo nam raste, delavcev je pa vedno manj. Prosimo torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!“ Salezijanski misijonar G. PAVEL BERNIK, ki so ga poslali pred dvema letoma na odgovorno postojanko v severoindijski državici Nagaland, nam v času od maja lanskega leta pa do evharističnega kongresa v Indiji poslal več pisem, iz katerih povzemamo sledeče: v ».Upam, da ste dobili mojo prvo po-s'ljko fotografij teh hribov. Drugo bo sledilo in tudi kak opis, če Bog da. Zdaj se pripravljam na zidavo prve katoliške šole v tej državici Zvezne Indije. Meseca junija in julija bo lilo kot iz škafa, kot pravijo, pa bom tedaj imel več časa za pisanje. Tu v Indiji se vse vprek govori o bodočem evharističnem kongresu v Bom-bayu. Od tu bomo mogoče poslali ma- 0 skupino tja, dasi smo skoraj 3.000 km oddaljeni. Naši ljudje imajo eno Jjajpestrejših narodnih noš vse Indije. ~ePo bi se postavili... (Op. ur.: Med .tn je g. misijonar že poslal fotografi-Je te skupine z evharističnega kongre-,Sa in jih nekaj že v tej številki, na prvi lri na tretji strani ovitka objavljamo.)“ Sredi meseca julija piše: »Danes je praznik sv. Vincencija Pariškega, ustanovitelja Vaše družbe la-Za>'istov. Prav je, da se spomnim s pi-Senicem njegovih gorečih sinov, ki med Slovenci s tako vnemo širijo misijon-sko misel in nam misijonarjem pomagajo. Naj Vas dobri Bog na priproš-bj0 Vašega velikega ustanovitelja in °ceta blagoslovi! , Pred nekaj meseci so semkaj prispe-tudi redovne sestre Hčere Marije Pomočnice in prevzele v vodstvo eno tu-.ajšnjih angleških šol. Ti hribovci ima-veliko žejo po učenju, če se jim nu-j Priložnost, jo pograbijo in se neverjetno hitro dvignejo na visoko stopnjo ^obrazbe in napredka. Misijonsko delo ned njimi počasi napreduje. S tovari-j.cm sva v devetih mesecih krstila oko- 1 100 ljudi, od katerih je bila dobra Polovica odraslih. Na to pismo Vam prilepim Nehruje-,.a znamko, spominsko po njegovi smr-!; Imam še nekaj drugih tovrstnih ‘'ranjenih za Vas, ki jih pošljem v Posebni kuverti. Nehru je bil na svoj z ačin velik mož. A težko ga je bilo ra-^anieti. Vere v pravem smislu ni imel, a verske manjšine se je pa potegoval jih branil, če so bile napadane ali Dkrajševane. Jaz ga v Indiji nikdar ^|sem videl, pač pa pred leti v Ljublja-! Pred kolodvorom, ko je korakal pod Ža]an° >>marelo“, ki jo je nad njim dr-j 1 možak v slovenski narodni noši. Ko ‘dl malo poprej v Beogradu, je ta Pokojni Nehru pogan pred zbrano narodno skupščino navajal evangeljske izreke. Takole je dejal: „Človek, mnogo večji od mene, je pred davnimi stoletji dejal: Kdor za meč prime, je z mečem pokončan!“ Tudi brezverski časopisi doma so to objavili. Pač pa so dolgp časa molčali o njegovem obisku pri papežu Piju XII. Nehrujev naslednik je, kot se zdi, zmerne struje. Pri Bogu pa ni prisegel, ko je prevzel predsedstvo. Od njegovih kolegov v ministrskem zboru jih je devet priseglo pri Bogu, on sam in ostali štirje pa le pri svoji časti...“ Iz pisma v začetku novembra 19(54: „Kakor sem upal, se nam bo posrečilo: Kmalu bomo odpotovali na evharistični kongres v Bombay. Nas gre iz naše dežele poleg mene 25. Tam se upam srečati z raznimi predstojniki in škofi, ki so mi znani. V Dibrugarju smo dobili novega škofa, angloindijca, ki sem ga pred leti poučeval v grščini in rimski zgodovini... Staramo se, staramo: moji učenci postajajo škofje...! Iz Bombaya se Vam kaj oglasim. Pisal bom tudi ljubljanskim bogoslovcem, s katerimi sem v rednem dopisovanju, saj se mi Indijci z Jugoslovani precej dobro razumemo, tako ni težave s pošto. Tudi njim sem poslal koledar iz tukajšnjih hribov, bolje rečeno, le slike sem iz njega izrezal in jim jih poslal. V tem koledarju so med drugim tudi naslikani ministri te zvezne di--žavice. Med njimi je eden, ki je bivši dijak našega kolegija v Šilongu. Spet drug je sicer protestant, pa naš zelo dober prijatelj, še bolj pa njegova žena. Ko jima je prišlo v roke nekaj pro-tikatoliškega čtiva, sta vse ogorčeno strgala in vrgla v ogenj, še drugi od ministrov je pa katoličan, če se ne motim, edini katoliški minister v Indiji. Je zelo reden in točen pi*i službi božji, poleg tega ne vem, kako bi rekel, je on pogosteje na obisku v mojem „fa-rovžu“ ali jaz v njegovi hišici. Tudi on gre z nami na evharistični kongres. Ker je dober pevec in muzik, je osebno prevzel vodstvo pevovodje naše skupine. Včeraj je tri ure poučeval naše pevce. Na tukajšnji mali radijski postaji se pogosto čuje, kako on poje Schubertovo „Ave Maria“, s spremlje-vanjem mojega kaplana na — harmoniki. Naš cerkveni zbor je že šestkrat nastopil po radiju.“ Misijonarjevega pisma z opisom romanja v Bombay še nismo prejeli, pač pa, kot rečeno, nekaj slik, ki so pa tudi zgovorne, saj vidimo na njih misijonarjevo nagalansko skupino v družbi s sv. očetom in kardinalom Agagiana^ nom. Z zanimanjem pričakujemo misijonarjevega poročila! Cel kup krasnih fotografij s kongrc-sa pa nam je poslal tudi salezijanski misijonski brat IVAN KEŠPRET, ki je bil pa tamkaj kar uradno — kot fotograf. Precej njegovih kongresnih slik smo že objavili, nekaj jih prinaša' mo tudi v tej številki. O vsem nam misijonar vsaj kratko poroča tole: „Pred kratkim sem se vrnil iz Bombaya. Bil sem tam kar dva meseca. Poklicali so me, da pomagam v kongresnem fotografskem uradu. Kongres je lepo in veličastno uspel. Nekristjani so občudovali red in lepoto obredov. Seveda, največja privlačnost je bila papežev prihod. S svojim nastopom m prijaznostjo si je osvojil vse. Povsod) kamor koli je šel, so ga pričakovale ogromne množice ljudstva. Jaz sam sem imel srečo, da sem mu poljubd roko. Obiskal je tudi naš salezijanski zavod v Bombayu, kjer je v angleščini nagovoril veliko množico navzočih študentov. Upajmo, da bo ta evharistični kongres, posebno še papeževa navzočnost na njem, rodil velik sad za rast Kristusove Cerkve v Indiji. Prilagam Vam nekaj slik o kongresu. Moram reči, da je bilo delo za fotografe kaj težko, kajti vsi obredi so se vršili ponoči, in pa: redarji so bil* neizprosni in zlepa niso pustili fotografov v bližino oltarja. Žal sem möge) napraviti le malo barvnih slik, kajti sredi gneče se mi je kmalu tisti fotografski aparat pokvaril. A kar jih bo dobrih, Vam jih pošljem.“ M. MIRIJAM ZALAZNIK I.B.M.V. nam je iz Kanpurja poslala pošiljko lepih predmetov za naše misijonske ve-letombole v Buenos Airesu. Takole piš® o tem: „Spet poskusim (enkrat se je njena pošiljka že izgubila...) poslati Vam nekaj stvari za Vašo misijonsko tombolo, kakih dvajset reči. Naš škof, ki odhaja na koncil, mi je obljubil, da vzame paketič s seboj in ga pusti Vašim sobratom v Rimu, da ga Vam naprej pošljejo. Upamo, da Vas to pot pošiljka srečno doseže!“ Papež Pavel VI. na evharističnem kongresu v Bombayu sprejme vernike misijonarja Bernika SDB iz dežele Nagaland; tamkajšnji škof papežu v njih imenu Pokloni domačinsko darilo. — Spodaj naš misijonar Pavel Bernik SDB skupaj s svojim škofom in nagalandskimi kongresniki pozdravlja kardinala Agagianana, papeževega legata na evharističnem kongresu. Pošiljko so iz Rima poslali g. Wol-bangu v USA, ta pa je obljubil, da jo pošlje v Argentino, kjer zdaj lep dar slovenske misijonarke iz Indije z veseljem pričakujemo, da naše rojake s temi indijskimi spominčki pri prihodnji tomboli razveselimo. Ista misijonarka je decembra meseca pisala misijonski sodelavki gospej Anici Tusharjevi v Gilbertu, USA: „Te dni so Vaše misli gotovo romale po Indiji. Morda ste celo gledali kaj po T.V. ali poslušali po radiju potek 38. svetovnega evharističnega kongresa v Bombayu. Sprejem svetega očeta je bil nenavaden dogodek, izredno doživetje za premnoge in velikanski uspeh. Meni ni bilo dano iti v Bombay; morala sem ta čas pregledovati izpitne naloge. A koliko drugih misijonarjev in misijonark se je podalo v Bombay! In koliko drugih množic, vernikov in nevernikov! S Koroške je šel na kongres tudi slovenski duhovnik č. g. Vinko Zaletel, ki se mi je oglasil iz obiskovanja misijonarjev na Japonskem. Ne vem, če mu bo kazalo priti do mene, ker je naš kraj zelo od rok. Sestro Konradino Resnik je pač obiskal, saj je v samem Bombayu, in je celo bival v njihovem samostanu. Slovenske jezuite tudi lahko doseže, v Kalkuti in okrog nje. Jaz sem pa čisto na drugem koncu dežele... Upam, da kmalu napišem kaj več za „Katoliške misijone“. Je pač tako: Človek obrača, Bog pa obrne...! Vedno kaj vmes pride, da ne najdem časa. Pred petimi dnevi si je na primer namestnica naše predstojnice zlomila nogo in ramo ob nerodnem padcu. Ker je šla tudi m. prednica od doma, na kongres v Bombay, je vsa odgovornost — poleg rednega dela — padla na moje rame. Med tem smo odprle dve novi postojanki, več drugih pa je v pripravi in gradnji. Dela in skrbi je veliko. Lo podprite nas!“ Od misijonarke S. KONRADINE RESNIK, ki deluje v Bombayu, imamo več pisem od maja lanskega leta pa do februarja letošnjega. Nekaj jih je pisala č. g. Wolbangu in ge. Tusharjevi v USA, nekaj pa uredniku KM v Argentino. O pripravah na kongres, pri katerih je tudi ona sodelovala skupaj s svojimi sosestrami, in o drugem, tole povzemamo iz teh njenih pisem: Maja 1964: „V mesecu februarju sem bila operirana na desnem očesu, a očala za to oko po operaciji mi še zdaj niso dali, zato pa le slabo vidim, kar mi dela težave pred vsem pri šivanju. Prav lepo se Vam zahvalim za čipke, ki ste mi jih poslali, so zelo lepe in dobrodošle, saj jih zdaj toliko potrebujemo, ko pripravljamo sveta oblačila za kongresne svečanosti. Pri nas bomo imeli za kongres v naši cerkvi osem dni in osem noči večno češ-čenje. V šolskih prostorih bomo pripravile še sedem oltarjev. Organizirati moramo obednice in spalnice za čim več udeležencev, pravijo, da jih bomo morali sprejeti kakih 500... Kajpada, bomo za tiste dni šolo zaprle. Vsepovsod se veliko moli v ta namen, da bi po kongresu zažarela ljubezen božja in zavladala med krščanskim ljudstvom, zlasti med nami, ki smo posebno Bogu posvečeni, in ta ljubezen naj bi prepričala o pravi veri tiste, ki so še izven naše Cerkve. Bog daj, da bi kongres prinesel zlasti veliko blagoslova in miru temu velikemu, tako raznolikemu in ne-edinemu narodu! Indija še ni nehala žalovati za svojim voditeljem Nehrujem. Milijoni so se udeležili njegovega pogreba. Bil je zelo priljubljen, tudi nam katoličanom je bil dober, posebno je šel na roko kardinalu Graciasu, zlasti v pripravah za evharistični kongres. Skrbi nas, kako bo po njegovi smrti, ko je dežela tako nemirna in v takih težavah! Že pred nekaj meseci so začeli muslimani požigati in ropati domove katoličanov, ponekod so kar enostavno zavzeli njih hiše, jim vse iz njih na cesto pometali in sami v njih ostali, nekatere katoličane so tudi pobili. To se je zgodilo v Pakistanu, mohamedanski državi tega polotoka. Na tisoče teh preganjanih katoličanov je potem pribežalo k nam v Indijo, ki jih je lepo sprejela in se je povsod nabiralo za begunce. Pakistanska vlada si tega ni vzela k srcu. Izjavila je, da se kristjani lahko mimo vrnejo v njih državo, a da morajo preje sprejeti muslimansko vero. KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papoških misijonskih družb, slo-Venskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga "Baragovo misijonišče”. Urejuje in uPravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Esca-ac*a, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga”, Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. Ovitek opremil arh. Vladimir Mazi. NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 400, podporna 800, dosmrtna 4.000 pe-sov. v U S A jn Kanadi: 3 (6,40) dolarjev. V Italiji 1.600 ( 3.200, 20.00) lir. V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 12 (24, 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 % (2 y2, 16) funtov. Začuje se na sledečih naslovih: ^r9entina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Du šnopastirska pisarna, Ramön L. Falcon 4158, Buenos Aires. ^■S-A.: pev Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph's College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540 Mr. Rudi Knez, 679 St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John. Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 56741. j^ada: Za župnijo Marije Pomagaj: Rev. Stanislav Boljka C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4. nl* Za Ontario (razen Port Arthurja) in za Quebec: Rev. John Kopač C.M, 229 Brown’s Line, 0ronto 14, Ont. Za Port Arthur (Ont.) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože eiQc C.M., 95 Mocdonald Ave, Winnipeg 2, Man. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. ^rst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Vnetja; Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Atrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klangenfurt. — Rev. Alojzij Luksar, Kamen 14, P. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D. P. Camp. Kärnten. Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop's House, West. Tee. Adelaide, S. Australia. ................... ,Z VSEBINE TE ŠTEVILKE iiiiiiiiii|||||||||||||||||||||||||||||||||||n|j|| K slovenskim misijonarjem — Cilji komunizma v Somaliji — | Pozdravi misijonarja Majcena iz Vietmana — Indijski člankar | | . ... I o pokojnem o. Sedeju S.J. — Drobne iz delovanja v Afriki § , v . _ = ■— Obe sestri Žužkovi spet v misijonih — Po tatarskih deželah in Tibetu — Novi slovenski misijonar o. Ivan Obala | S = — Naši misijonarji pišejo. LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE! ^Il|||lllilliliilllliiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiliiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiliiiliiiiiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Sliki na prvi strani: Kongresniki iz Bernikovega misijona v Nagalandiji v avdijenci pri sv. očetu v Bombayu. — Spodaj: Njih skupina z na£im Pavlom Bernikom SDB, pred kongresnim zborom v Bombayu. — v c £ =2 TARIFA REDUCIDA o a» U ? d < 3 co CONCESION 5612 Registra de la Prop. Int. No. 528.26 Domicilio legal. Cochabamba 1467, Director responsable. Lenček Ladislav Buenos Aires. Sliki na tej strani: Zgoroi vidimo družino Tushar Gilberta; gospa Anica ie odlična sodelavka Slovel' ske misijonske akcije* Spodaj: S. Elizabeta P0' goselc tudi s šestimi, 0 duhovnimi otroci, v Južfl' Afriki.