Pridi, pridi, sveti Duh. iz nebes, na nas-razlij svoje luči svetli sij! Saj brez tvojo pomoči človek zadnje izgub'i, nihče ga no varuje. Pridi, oče revežem, ki deliš darove vsem, pridi, dušam svetla luč! Temne madeže izmij, izsušeno spet zalij in zaceli rano vse! j^olajuti br^os^ ti si ousam sladek- gost, f^ilažcna, ^•Tlaj, prisveti prav do dna dušam sladek gost, ti prinašaš jim moči._ ka r in ogrej premražene, 'S težkem trudu si nam mir v vročem dnevu hladen *vir in tolažba v žalosti In sedmer^vlij •s’ir v jßuie s'Ä^^^'ernikov: ßtß vate vsi zaupamo. v srca svojih vernikov! lh)žji*^mm plačilo ^^eši nas ob sn^^i saj v tiho Ist večnosti. * S* J^šl^lsvojega Duha in prerc bličje zemlje. komo — in prenov^%oš Moli m o. O Ba tega Duha ujy^hij nam, je pr^0*: *1 sc vedno n a še ju.—Amen. lt^i vernih po ctljenju®^- ^ A f A A A ^ ^ ^ n, da bomo v istoj^DuTm kaj ^ £ & ¥ S 9 9 Z k F ^ ^ ; y, , V y X S* // * > ♦ f! >*\\A' 0 *Sm, / J 6 * a * boto večer in v nedeljo na pikniku bi mogel srečati največ rojakov. Nekaj se jih bo pa tudi nocoj zbralo v društvu, takj mi je razložil in ko sem ga povprašal o tem in onem znancu, sem videl, da kar vse pozna. Sicer je hrvaškega naroda sin in je študiral v Istri, pa mu je beseda tako čista, slovenska, kakor da je bil rojen tam nekje por Šmarno goro. In ko sem bežno pogledal po mizi, me je pozdravljala Slovenija v besedi in slikah, spet en nauk več, kako moramo razumevati naše jugoslovansko bratstvo, ki ceni kot svojo domovino vso ono lepo deželq tam onstran Jadrana, od zapadnih slovenskih meja pa doli do sončnega Soluna, in ne samo tiste, kar se je izpred rodnega praga vidi. Krenila sva nato v “Triglav”, v katerem se večer za večerom zbirao tisti, katerim je na skrbi uspešno delo med rojaki, in sc trudijo, da bi kaj skupnega ustvarili. Pa imajo povsod iste ovire. Borba za kruh. Vsak ima svoje skrbi: za družino, za zemljišče, za hišo, za delo . .. Kje dobiti časa in od kod vzeti denarja, brez katerega se ne da nič napraviti. In, ko bi bilo kaj takih, ki bi bili kaj bolj učeni, kateri bi pesem tudi drugim podati znali. . . Tako da je res samo dobra volja tisto, kar vse po koncu drži, in na hvalo njim, ki se z Čukovi. Bicikelj igra med nagimi v Saladillo in v Barrio de las Delicias pomembno vlogo. njim trudijo, sem videl, da njihova dobra volja ni brez uspehov. Veselo so me sprejeli, in ko sem poprosil, da bi mi pomagali ugotoviti, v koliko so moji naslovi ge točni, sem domalega vse našel v njihovem seznamu, in jih mogel popraviti. V ulici Corrientes 1652 imajo svoj lokal, kaj primeren prostor, kjer postrežejo članstvu s knjigami in časopisi, kjer se zbirajo v pomenke, pa tudi v razvedrilo. Kadar hočejo postati kaj bolj glasni, pa si odpro še dvoriščna vrata in najdejo tam prostora tudi za kake prireditve. “Do nedelje menda ostanete pri nas, in boste šli z nami na piknik”, tako so me vabili. Pa nimamo samo v Buenos Airesu smole z vremenom. Preteklo nedejo je bil napovedan piknik, vreme je pa drugače povedalo. Bilo je prav oni dan, ko smo šli v Berisso, ko je imel Cankar na Saavedri svojo prvo obletnico. “Smola, kaj hočemo! Se bomo pa to nedeljo potolažili, saj se bo s čim. Le poglejte!” In so mi pokazali veliko zalogo, ki naj skrbi za dobro voljo udeležencem. Ko sem si jo do dobra ogledal, mi je bilo še bolj žal, da ne bom mogel biti z njimi. Občni zbor si je pred kratkim za novega predsednika izvolil gospoda Franca Kastelica. Kot glavno nalogo pa so si nadeli skrb za šolo, ki je med teni že začela poslovati. Drugi dan oopoldne sem stopil v San Lorenzo. Kakih 30 km daleč iz Rosarija. Mestece je znano vsled starinskega frančiškanskega samostana, iz katerega je slavni argentinski general San Martin vodil odločilno bitko s španskimi vladnimi četami, ki jih je povsem premagal. Sedaj mislijo proglasiti samostan za argentinska narodni spomenik in ga vsaj deloma spremeniti v muzej. Leži na severni strani mesta ob reki Paranš. V oni smeri sc je razvila znatna industrija, posebno papirna, Papir izdelujejo iz slame. Velikanske kupe slame sem videl na- Franc Kastelic, predsednik Triglava, z družino in Lovrenc Penko s svojimi kopičeno ob cesti, dalje doli pa tovarniške zgradbe. San Lorenzo se ponaša tudi z velikim cievatorjem, shrambo za žito. Smo pač sredi najbolj žitorodne argentinske pokrajine. V San Lorenzu imajo naše šolske sestre svojo hišo. To je sploh njihova prva postojanka v tej deželi. Precej prostorno poslopje za malo število otrok. S časom nameravajo urediti v San Lorenzu svoj noviciat, ker stoji poslopje na lepem mestu, v prosti naravi, sredi zelenja, blizu reke. Le eno nadlogo imajo: komarjev je toliko, da — lakote umirajo. Vsaj sodil bi tako, kajti s strašnim gladom so se vrgli name in iskali, kje bi mi prišli do živega. Sestrice so me prav veselo sprejele in so mi postregle z granatnim čajem. SALADILLO K;ar je v Buenos Airesu Villa Devoto, to je v Eosariju Sa-ladillo. Na ulici Paraguay, na višini 5000, so sc pričeli že pred leti naseljevati naši rojaki, največ iz zasedene Notranjske, Danes je tam že lepo število hiš. Najbrže že čez 30 slovenskih domov, in toliko ali še več naših družin. Zato je pa prav od tam izšla pobuda za slovensko šolo| Tja gori sem se torej namenil. Do Čuka Jožeta, številko 5471 sem iskal. Malo je Slovencev v Rosariju, ki za to hišo ne vedo in ki Jožeta Čuka ne poznajo. Par let je že minilo, ko ga je zadela strašna nesreča. Zgubil je roko. Pograbil ga je stroj, ko mu je na mokrih tleh spodrsnelo, in ga je kolo sukalo tako dolgo, dokler mu ni odtrgalo roke. Ves razmesarjen in krvav je nezavesten obležal in sam čudež je bil, da je ostal živ. Njegova odporna narava je vendar prebolela izgubo krvi in roke. Boj med življenjem in smrtjo je trajal nekaj dni. Danes si z eno roko pošteno služi kruh v isti tovarni, in kar je pač najzanimivejše: z eno roko je še vedno bolj spreten mehanik, kot marsikdo drugi z dvema . . . Ko sem potrkal, ga ni bilo doma. Pač pa me je sprejela žena, Rovtarjeva Micka. “Ali mo kaj poznate, gospod?” tako me je povprašala. “Da ste iz črnega Vrha, to vem.” “Tega se pa ne spomnite več, da sva se videla pri Gregorcu v Zadlogu, na ohceti, ko se je možila vaša sestrična.” “Tega je pa res že precej časa. Saj tedaj sem bil še študent.” “No in tedaj sva se videla. Jaz sem Rovtarjeva...” “A, da. Tako se obude človeku stari spomini. Saj smo si menda kar po obeh straneh v rodu. Po Vaši in po Jožetovi.” “Tako je. In zato seveda morate biti naš gost. Je že vse pripravljeno. Saj smo vas že snoči čakali.” “To je pa res lepo. Kako skrbi zame Bog in dobri ljudje! Se bomo pa nocoj kaj pomenili.” “In malo povečerjali tudi!” “Tisto pa Bog varuj. Z menoj je sedaj kar \se narobe, če mi beste prežganko skuhali, prav po črnovrško kot jo naga mati doma. tisto bom jedel, drugega pa čisto nič. In Jože? Ali kmalu pride?” “Ne bo dolgo. Vsak čas bo doma.” “Ti Jožek pa malo z mano stopi, da še druge kaj obiščem.” tako sem povabil njihovega sinčka, ki je bil kar takoj dober spremljevalec. Za vse ve, kar je tam kje slovenskega, saj je tudi gospoda Kastelica že spremljal po teh krajih, zato sva kar brž stopila od hiše do hiše. Same ljubeznjive m vesele obraze sva našla. Nekatere lahko tudi na slikah vidite. Enake težave imajo v borbi za življenje kot v Buenosu, vedno čaka na pragu brezposelnost, zaslužki so pa nekoliko slabši kot tam doli. Kdor služi čez štiri pese, je že velik gospod. Med tem se je naredila noč. Jože je domov prišel in pri-žganka se je skuhala, in tako smo sedli k mizi in še marsikatero uganili. Tudi nekateri drugi rojaki so prišli v vas, tako da nas je bila kar polna družba. Sprva, še pred leti, tako so mi pravili, je bilo kar lepo. Ob nedeljah sc nam je zdelo kot doma. Cela procesija nas je hodilo k maši tjale doli v cerkev “Nuestra Senora de Guardia”. Tudi sto se nas je kdaj zbralo. Vse doli iz “Delieias” so prihajali. Danes nismo več tako dobri kristjani, so mi razlagali. Pa je menda nekoč gospod župnik v pridigi napadel Avstrijce (nagim ljudem po teh krajih še danes dostikrat pravijo Avstrijci) in jim je očital, da so s kanoni in granatami razstrelili slavno božjo pot na Sveti Gori, pobožni Italijani pa so jo spet zgradili s kamenjem, ki so ga v žepih nosili, ko so na Sveto Goro romali .. . Kar spogledali so se naši, ki so pač vsi blizu Svete Gore doma, ki vedo, čigavi kanoni so merili v svetogor-sko cerkev, in naslednjo nedeljo jih je le še malo prišlo . .. Seveda so gospoda župnika, ki je znan kot vzoren duhovnik, najbrže napačno razumeli. Mnogi so morda že tudi kar nekam težko čakali vzroka, ki bi pomiril njihovo vest, če jih več k maši ne bo. Našega duhovnika v Rosario toliko časa ni bilo, in sedaj so spet onemogočeni tudi samo redki stalni slovenski duhovniški obiski. Argentinska duhovščina ne more kaj bolj do naših ljudi. Kako, saj jo prav omenjeni gospod župnik dušni pastir za dobrih 40.000 vernikov, sam, star, bolehen, s cerkvijo, ki še vedno ni gotova in kdo ve, kdaj bo. Morda je bil res kaj nepreviden, razumljivo je, če take reči naše ljudi bolč, vendar gotovo ni bilo dovolj vzroka, da bi se v toliki meri odtujili Cerkvi, in škodili —i komu drugemu pač, kakor sami sebi. Tako so mi povedali marsikatero zanimivo iz slovenskega življenja v Rosariju. Meni pa je bilo posebno na skrbi, kako bom našel Pahovčevega Janeza in Kristino, ki sta moja prav bližnje sorodstvo. Prihodnji dan, v soboto popoldne, jili bova z Jožetom poiskala, tako smo sklenili in rekli lahko noč. BARRIO DE LAS DELICIAS Lep naslov. “Selo sladkosti” bi zvenelo po naše. Pa je samo beseda polna sladkosti, življenje v tem selu je pa življenje trdih žuljev. Kar Štefana Žigona naj vpraša, kdor ne verjame, ali Bratino ali Krapeža ali koga drugega, ki tiste žigonovi opekarnarji v okraju “Sladkosti”. “sladkosti” vsak dan okušajo, pa bodo razložili, kako se “oblizujejo” . . . Kdor ve kako tukaj opeko delajo, tudi ve, da je glavna “sladkost” opekarn -—• konjski gnoj, katerega mešajo z ilovico, da se dobro sprime in strdi. Jasno je, da je zato vse ozračje polno tistega “sladkega” vonja. Druga sladkost so komarji in muhe. Sredi teh sladkosti si služi kruh morda kakih sedemdeset naših ljudi, raztresenih po precejšnji planjavi. Jože mi je bil za spremljevalca. Saj brez njega sploh ne bi nikogar našel, kajti tam ni še ulic in ne številk. V soboto po kosilu sva jo mahnila doli, da vsaj nekatere pozdravim. Njihovo delo ni ne lahko ne prijazno, zanimivo pa je, kako pripravljajo snov, kako oblikujejo opeko, in sušijo, in zlagajo kope, jih žgo... Ko bi le bilo vedno ugodno tudi zadnje poglavje te zgodbe z opeko: da bi se vsak čas za dobre denarje prodala .. . “Tako živimo tukaj med mlakami, med žabami, in veste, da sem si zaželel Kneippa,” je menil Štefan, “tistega, ki vse zdravi z vodo. ” “To pa ni nič težkega. Kar preskrbel ga vam bom, pa bo.” “Jaz pa plačal. In še Duhovno življenje in Slovenski list. Kar prav je, da ste prišli, da me tako rešite skrbi, ker sicer človek res preveč odlaša.’’ Tako smo pomodrovali, malo prigriznili, in z vinom, ki so ga doma napravili, na zdravje trčili . .. take so sladkosti med opekarji, čeprav jim tudi skrbi ne manjka. To je pa že stara stvar, da je takrat gotovo vse narobe, kadar se ti najbolj mudi. Komaj par ur časa je še bilo do odhoda v Buenos Aires, pa nama prav pred nosom pobegne tramvaj... “G-rdoba’’, sem mu rekel, “pa še nazaj ni pogledal . ..” Bratranec Janez pa ves v delu. Komaj sem ga našel. Samo kdo bi ga po desetih letih spoznal! In še manj sestrično Kristino, ki je bila drobno dete oni čas, danes je pa že mamica. Daleč ge črni vrh nad Idrijo, pa tudi tisti časi so že daleč, ko smo se bili zadnjič videli in pač niti najmanj nismo slutili, kje da se bomo spet srečali. Tako smo prišli v besedo in smo kar pozabili, da čas beži. Brez mene bi bil odšel vlak, če bi ne bili na samo srečo vjeli kar takoj taksi, ki nas je potegnil na postajo FCCA. Tako pa sem. bil ob 11. uri zvečer dne 3. aprila že spet v Buenos Airesu. Hladnik Janez, Buenos Aires. Argentinski filmi XXII. film: Argentina gradi ceste».. V PETIH LETIH JE BILO ZGRAJENIH 26.000 KILOMETROV CEST IN 19 KILOMETROV MOSTOV Šele takrat se dostikrat zavemo, koliko da je vredna kakšna stvar, kadar je nimamo. In v Argentini nismo imeli do na.inovejšega časa takorekoč nobenih cest, ki bi zaslužile to ime. Kakšno važnost da so pripisovali cestam že tekateri stari narodi, lahko posebno dobro vemo Slovenci. Saj je šlo čez našo zemljo nekaj tako odlično izpeljanih starih rimskih cest, da so kljubovale dvem tisočletjem in so se ohranile do današnjih dni. Rimljani so bili pravi mojstri v gradnji cest. Dobro so se zavedali njihovega pomena. Vedeli so, da bo tako in samo tako daleč segala njihova kultura in njihova oblast, kakor daleč bodo segale njihove ceste. Slavne Inke, poglavarje indijanske države, ki je imela svoje središče v današnjem Peru, in njihova ljudstva, zlasti pleme Kečua, hi lahko primerjali Rimljanom Južne Amerike. Tudi Inki so veliko dali na dobre ceste. Vendar Inki kljub tako visoko razviti kulturi še niso poznali voz, čemur se po pravici čudimo, kvečjemu bomo to pasebnost nekoliko lažje razumeli, če pomislimo, da so omejili svojo oblast skoro izključno na visoka andska pogorja, kjer je gradnja primerno širokih voznih cest tako težavna, da se je šc doslej prav za prav ni bilo mogoče lotiti v količkaj večjem obsegu. Njihove ceste so bile zato samo za jezdarjenje prirejena pota. Kljub temu so bile tako srečno izpeljane in tako dobro zidane in utrjene, da so tudi današnje moderne avtomobilske ceste, dostikrat zgrajene prav po sledovih starodavnih indijanskih jahalnih in tovornih steza. V neizmerne planjave argentinske pampe te cest*' seveda niso segale, kakor tudi nikdar ni tako daleč segala oblast mogočnih Inkov. Visoka kolesa španskih kolonijalnih voz so zarisala tod prva pota. Konjska vprega v ogromnih gal erah,kakor jih lahko občudujemo v lujanskem muzeju, je bilo od kolonijalnih časov po tja notri do srede preteklega stoletja najimenitnejše, najhitrejše in najudobnejše in poleg jezdarjenja edino osebno prometno sredstvo argentinskih pamp. Seveda je bilo tako potovanje počasno in utrudljivo. Danes rabi na primer brzovlak v Mendozo svojih dvajset ur, svojčas pa je potrebovala galera dvajset dni, če je šlo vse po sreči. Za prevažanje težjih bremen so rabili ogromne čate z nad tri metre visokimi kolesi, ki jih je z muko vleklo po svojih 12 do 16 pa tudi mnogo več konj. Toliko in še več so jih rabili za preprego in so jih seveda gonili s seboj, tako da je bilo treba za tako “prevozno podjetje’’ že kar precejšnjega kapitala. Samo ponekod so rabili za krajša pota mesto konj vole ali bivole, kakor nam posebno zgovorno priča znameniti spomenik temu primitivnemu vozu, ki so ga postavili Uruguayci v Montevideo, ali kar nam mimogrede omenja danes že pokojna dona Ana Paulina, ena izmed najstarejših slovenskih izseljenk v Južni Ameriki, o kateri je obširneje poročala številka 59 Duhovnega življenja. Iz istega sestavka bomo videli, da so se tudi Slovenci — še bolj seveda naši bratje Hrvati — pečali s prevažanjem težkih tovorov po plodnih ali tudi še na pol divjih argentinskih planjavah. Dokler je bilo vreme suho, so bili ti kolovozi še kolikor toliko uporabni. Gorje pa kadar je dež razmočil zemljo! Če je zalotil dež potnike sredi pampe, ko so bili po več dni oddaljeni od najbližjih človeških bivališč, jim ni kazalo drugega, kakor da sredi polja počakajo, da se dež naveliča in spet prisije ljubo sonce in razmočeno zemljo osuši. Kdaj je bilo treba čakati na ta način po en teden ali dva, pa tudi mnogo več. Vse kar so potniki rabili za prehrano, za prenočevanje, za kuho, itd., je bilo treba zato voziti seveda s seboj. Leta 1926 sva potovala s prijateljem po pokrajini La Pampa. Bilo je meseca julija, torej še ni minilo povsem 12 let. Prijatelj me je povabil na svoj avtomobil in jaz sem povabilo sprejel z največjim veseljem. Takrat je bil avtomobil še v velikih časteh, in po argentinskih pampah redka prikazen. Kraljevsko sva se vozila, dokler je sijalo zlato .sonce po prostranih planjavah. Toda v mestu General Pico naju zaloti dež. Računala sva, da bo trajal en dan ali dva, na kar bova nadaljevala pot. Toda deževalo je dva, tri, štiri, pet dni. Imela sva zelo nujne opravke, pa niti misliti ni bilo mogoče, da bi se odpeljala z avtom naprej. V kakšnem majhnem argentinskem selu se kaj takega seveda tudi še danes prav lahko in prav pogosto pripeti. Ampak General Pico je prav znatno pampsko mestno selišče. In vendar nama ni kazalo drugega, kakor prositi peti dan gostilničarja. naj sprejme prijateljev voz v varstvo, midva pa sva se odpeljala z vlakom naprej. In prav sva imela. Deževalo je namreč polnih 11 dni. In potem je treba malo manj kakor drugih 11 dni, da se zemlja dovolj osuši in je spet pripravna za pot. Ko sva v šestih tednih opravila svoje posle, se je prijatelj vrnil v General Pico, da spet prevzame svoj avtomobil. Takrat sem posebno nazorno okusil, kako malo da je vreden avtomobil brez dobrih avtomobilskih cest. Komaj si je mogoče predstavljati, kako velik blagoslov da so bile v teh argentinskih razmerah železnice. Prav železnice pa so spet posebno nazorno pokazale, kako nedopovedljivo velikega pomena da so urejene promente zveze za vsak resničen napredek. Kamorkoli je železnica stegnila svoje tračnice, povsod je mahoma prevzela ves potniški in tovorni promet. Zdelo se je, da bo železnica v celoti in končno rešila vse zamotano prometno vprašanje te ogromne dežele. Železnica je bila neodvisna od vremena, pa tudi v lepem vremenu je opravila svoj posel boljše, hitrejše, varnejše, udobnejše, in računajoč vse te prednosti tudi cenejše kakor konj. Vendar je vožnja po argentinskih železnicah še vedno draga. Enkrat zaradi drage gradnje, če je namreč argentinska pampa povsem ravna, in ima razmeroma zelo malo rek in sploh voda, tako da ne potrebujejo železnice nobenih dragih predorov in ne mnogih mostov in viaduktov, pa ta pampa tudi kamna ne pozna in ne lesa. ki sta pri gradnji železnic neobhodno potrebna. Oboje je bilo in je še danes treba dovažati iz ogromnih razdalj. Že ob drugi priliki smo brali v Duhovnem življenju. da je v Buenos Airesu in v Rosario še danes cenejši švedski granit kakor stvarno enako dober kamen iz Tandila ali iz Cordobe. Drugič pa niso imele železnice vse do pred kratkim nobenega resnega tekmeca in so lahko določale vozne cene po svoji mili volji, in po svojih željah po čim večjem dobičku. Kljub temu ponavljam, da so bile železnice silnega in odločilnega pomena za vse argentinsko narodno gospodarstvo in za samo kulturo dežele. Kako veliko spremembo da so povzročile železnice v argentinskem narodnem gospodarstvu, naj pove samo dejstvo, da Argentina, ki je danes ena izmed najvažnejših žitnic sveta in je prav v tem njena največja bodočnost, oh času prvih začetkov argentinskih železnic ni pridelala dovolj žita za svojo lastno domačo potrebo, marveč je bilo treba žito za drage denarje v deželo uvažati! Pridelovanje in prodajanje žita se namreč vsled ogromnih prevoznih stroškov ni splačalo. Z rastočo železniško mrežo pa so se začele razmere našlo spreminjati. Pšenica, lan. koruza, ki dajo v Argentini tako sijajne žetve, so si začele naglo osvajati argentinska tla. Železnice so zvozile pridelke do pristanišč, ladje pa iz pristanišč v daljni tuji svet. Z izkupičkom za žito pa je bilo sedaj lahko kupovati vsakovrstne industrijske izdelke, ki so se pocenili tudi vsled gostejšega ladijskega prometa. Ker je bilo z izkupičkom za žito mogoče plačevati obresti, je bilo na enkrat prav lahko najeti večja inozemska posojila, ki so omogočala vedno večja in važnejša javna dela, ki so kmalu izplačala vložene zneske, če so bila prav preštudirana, pripravljena in izvršena. Pa tudi tradicijonelna argentinska živinoreja zaradi teh naglih gospodarskih sprememb ni zaostala. Nasprotno. Zaradi razmeroma ugodnih prometnih zvez, je bilo sedaj veliko lažje prodajati kože in volno, oba glavna ž vinorejska pridelka, pa tudi meso, ki je bilo še nedavno skoro brez vrednosti. Saj je v Argentini še danes slišati pregovor: “Tako je reven, da bi jedel ovčje meso.’’ Meso je bila skoro edina argentinska hrana. Bilo ga je dovolj, zato si ga je bilo mogoče kupiti skoro zastonj. Jedli so samo najboljše živali, živali so gojili samo zaradi kož. Meso je bilo treba dostikrat enostavno zavreči. Ovce so veljale kolikor je veljala njihova volna. Kadar so jih pobili in odrli zaradi kož, so smatrali za samo ob sebi umevno, da je treba ovčje meso zavreči. Tudi najbolj ubogi in najrevnejši zanj niso marali. Z železnicami pa so se te razmere na enkrat temeljito spremenile. Z železnicami so dobile na enkrat veliko vrednost stvari, ki so bile še malo preje brez cene. Zlasti je zrasla vrednost zemlje v bližini železnic. Dostikrat so se cene zemljišč v bližini novo trasiranih železniških prog tekom nekaterih tednov podvojile, popetorile, podeseterile in tudi postoterile! Železnice tudi nikakor niso povsem izpodrinile konjske vprege. Še več: kmalu je začelo ob železniških progah primanjkovati tovornikov, tovornih voz in tovornih konj, ki naj bi posebno ob času žetve in v slabem vremenu zvozili žito in druge tovore iz polja do najbližnjih železniških postaj. Te neprilike so postale tako težke, da je opetovano razpravljal o njih argentinski parlament, in je že leta 1904 izglasovala argentinska skupščina zakon številka 3.515, takozvani ley Mitre, ki naj bi končno ured i zadevo dovoznih cest do železniških postaj. Če je manjkalo v Argentini trdega materijala za gradnjo železnic, ga je manjkalo seveda tudi za gradnjo cest. Lev Mitre tudi ni podrobneje določal, kakšne da naj bodo te dovozne ceste, tlakovane, cementirane, asfaltirane. Ravno tako ni bilo povsem jasno, kdo naj jih financira. Bil je torej kljub hvale vredni dobri volji zelo pomankljiv. Trideset let potem, ko je argentinska vlada sprožila prvo pobudo za ureditev cest, dne 5. oktobra 1932, je argentinska državna zbornica sprejela zakon, s kojim se ustvarja “Direccion nacional de vialidad” (državno ravnateljstvo za ceste), in določila, da ima vlada iskati finančna sredstva za graditev cest v davku na nafto, ki so ga odmerili na 4 cts. na liter. Seveda so se mnogi smejali misli, da bi davek na nafto prinesel tako velike svote, pa jih je več kakor so pričakovali. Do konca septembra 1937 je osrednja vlada zgradila 6.411 km državnih cest in je zanje izdala okroglih 115 milijonov pesov! Istodobno je stalo vzdrževanje že obstoječih cest nadaljnih 14 milijonov pesov. Te številke se nanašajo izključno na državne ceste, ki pa jim je treba prišteti še pokrajinske ceste, ki so jih zgradile pokrajinske vlade s prispevki države, ter dovozne ceste na postaje. Tako dobimo sledeči pregled: Od 5. 10. 1932 do 30. 9. 1937 je bilo dovršenih 6 411 km državnih cest z 10 km 435 mostov, kar je skupno veljalo državo 115.348.087.— pesov m|n, 3.925 km dovoznih cest h kolodvorom z 851 m mostov je veljalo 7.990.542.— pesov m|n, pokrajinske vlade so zgradile z delno državno pomočjo 15.884 km cest z 7.582 metrov mostov, kar je veljalo 32.970.033.— pesov m|n, dočim je bilo skupno zgrajenih 26.220 km cest z 18 km 868 m mostov, kar je veljalo tudi v Argentini prav ' čedno svoto $ 156,308.662.— m|n! (Dalje prihodnjič.) Franc Dalibor, Buenos Aires. ZNAMENJA OB POTI,.. E "j Gp RANCI JA je ena izmed dežela, o kateri se dali; nes največ govori. Svojih 25.000 slovenskih iz-, seljencev služi v njej svoj kruh. Dobra štiri leta sem preživel med njimi, zato si domišljam, da poznam nekoliko deželo in njene prebivalce, zlasti seveda naše izseljence. Zlasti če je potnik, ki je prišel na Francosko, avtomobilist, ki je moral preživeti znaten del svojega živ- Noljenega dvoma ni, da so nove nemške avtomobilske ceste (Reichsautobahn kakor jim pravijo) danes najboljše au-tomobilske ceste na vsem svetu. Naša desna slika nam preds t a v 1 j a cestni podvoz oziroma nadvoz s posebnim dobro premišljenim sistemom za obojesmeren prehod iz ene ceste na drugo, ker je na teh cestah izključeno vsako nevarno in promet ovirajoče križanje. Spodnja slika pa nam ponazori težko in solidno gradnjo mostu oziroma viadukta, ki naj nosi nadvoz. Pripomniti je vredno, da so to ceste osebna zamisel Hitlerjeva, ki rad omenja, da bi bil arhitekt, če bi ne bil politik, da so pro računane na stoletja in da se prav zaradi tega njihovi graditelji ne strašijo ogromnih stroškov, ki jih zahteva gradnja tako razkošnih cest, da je teh cest za enkrat še malo, komaj nekaj nad 2.000 km, da pa bodo v doglednem času zelo povečali njihovo dolžino. IPi 1 pr i 1 §|||j mK % mwm 5M3£0iimm$ ifö: i »:8I« 1 j en ja v tej deželi na avtomobilu, za vol^omobil-skim krmilom, na cestah, se kar ne mofK®hi gosti mreži in sijajni ureditvi teh francoskihff^ih žil. Vsa povojna leta so vodili Franeol'.r,(| intei — - i tuiw-i. • iiueii z vilo cestno politiko, ki pa se je bistv^'kovalf od cestne politike drugih velikih evrofvV. Do čim se ponaša na primer Nemčija z Vemi ti soei kilometrov najodličnejših, po svoji k fj$t'i danes neprekosljivih avtomobilskih cest, Fra^V^h raz kožnih cest ne pozna, čeprav je porabil3F,'*1 15 p 150 mili zve? ogromno svoto, celih 53 milijard frank°\ --jard dinarjev samo za izboljšanje svojih^vc v glavnem za izboljšanje svojih cest. P*115 ^to pc naša Francija z 80.000 km sijajnih dr*$ [% Spc sobnih za težki in najtežji promet, in 6:>k nsfa' tiranih (makadamiziranih) občinskih i»V,J,(ih ees-Nobenega dvoma ni, da razpolagajo d»r /'^cozi najpopolnejšo cestno mrežo na vsem s'1’ ^av ^ poznajo takozvanih autostrad. , Z izboljšanjem cest je zadnja leta 11^8° tue število francoskih avtomobilskih voz. 8' avte mobilov in SO.000 kamijonov leta 1920, je naraslo število francoskih motornih vozil tekom 15 let na 1,650.000 osebnih avtomobilov in 500.000 kamijonov! Kot primero naj navedem, da je imela Nemčija leta 1936 komaj 961.000 osebnih avtov in 271.000 kamijonov. Avtomobilski promet po francoskih podeželskih cestah si tisti, ki ne živimo morda po velemestih, kar težko predstavljamo. Zlasti avtomobilski promet v pokrajini v kateri sem sc največ mudil, in po katere cestah sem se vozil največ. Splošno je znano, da je vožnja z avtomobilom vedno kolikor toliko nevarna. V samem mestu Buenos Aires vidimo, da se ponesreči z avtomobili eno h drugemu vsak dan po kakih 12 potnikov, med njimi je približno vsak drugi dan po eden na mestu pobit do mrtvega, nekaj jih umrje v bolnicah, mnogo pa jih ostane nesrečnih pohabljencev za vse življenje. Kaj pa če računamo vso argentinsko deželo, ali celo vse dežele sveta! Da bi bila vožnja z avtomobili kolikor mogoče udobna in prijetna, in da bi se tako številne nesreče z avtomobili kolikor mogoče znižale, da bi se po teh sijajnih francoskih avtomobilskih cestah vsaj tisti kolikor toliko varno vozili, ki hočejo biti previdni in pametni, je izdala francoska varnostna oblast mnoge in raznovrstne odredbe, ki jih mora dobro poznati kdorkoli hoče voziti po francoskih cestah, in je brez usmiljenja strogo kaznovan, kdor bi vozil po javnih francoskih potih brez posebne izkaznice, ki je ne dobi drugače, kakor če je napravil preje strog avtomobilski izpit. Prav posebno pa so francoske ceste sijajno zaznamovane s podobnimi orientacijskimi in svarilnimi znamenji, kakor jih vidite ob javnih cestah kjerkoli po svetu, samo da še vel'ko bolj vidno in še veliko bolj popolno. Če naredi na primer cesta ovinek, je postavljeno na njeni desni strani, kakih sto metrov pred ovinkom, posebno znamenje, ki naj voznika na ovinek spomni, in ga opozori, da bo treba voziti zelo previdno, naj se strogo drži desne strani — na Francoskem se umikajo vozila na desno — in naj posebno skrbno pazi, če bi pripeljal morda od nasprotne strani kakšen nepreviden avtomobilist, ker bi bila sicer velika nesreča neizogibna. Spet drugačno znamenje je postavljeno, če bo prekrižala cesto druga pot. In spet' drugačno, če bo šla čez cesto železnica. Pri vhodih v mesta in vasi, je natančno določeno kako hitro da sme voznik voziti skozi mesto ali vas. Na posebno nevarnih ovinkih je razdeljena cesta z velikimi in svetlimi žeblji v dva dela, in je prav natančno določeno do kod smejo voziti vozila v eno ali v drugo smer. Na še bolj nevarna mesta, križišča ali na ovinke, so postavljena svojevrstna izbočena ogledala, ki naj voznike opozarjajo in svare. In kjer je cestni promet prav zelo izredno živahen in nevaren, na primer po križiščih mestnih ulic in cest, je postavila oblast stalnega stražnika, ki nima drugega opravila, kakor da vodi promet, ki bi sicer morda zaostal, ali pa bi se v kratkem času zgodilo mnogo hudih nesreč. Gorje vozniku, ki bi se ne hotel meniti za taka orijentacijska in svarilna znamenja, ali za stražnikova navodila! Njegova nesreča je čisto gotova! Na primer bi povedalo znamenje, da se bliža hud ovinek. Voznik pa bi se za to nič ne menil, in nepazljivo .vozil z nezmanjšano brzino naprej. Vsled velike brzine pri najboljši volji ne bo mogel pravočasno svojega voza tako zaokreniti kakor bi rad. Voz mu bo sko-ro- gotovo z vso silo zadel v ograjo, zletel čez škarpo v prepad, in se razbil voz sam, pa tudi nespametni voznik, ki je bil na njem. Ali si mislite, da je dano znamenje za kr'žišče, da se bosta križali dve cesti, pa se voznik za to nič ne meni, marveč lahkomiselno vozi z nezmanjšano brzino naprej, in pride istočasno voz tudi po oni drugi cesti, kar je pri tako številnem današnjem avtomobilskem prometu prav lahko mogoče, in bosta oba voza prav na križišču z vso silo zadela drug v drugega, in nesreča je dostikrat naravnost strašna: ne bosta se razbila namreč samo oba voza, ne bosta mrtva samo oba nespametna voznika in vsi tisti, ki so se zaupali njuni previdnosti in šli na njihov voz, marveč bodo nesrečni morda tudi povsem nedolžni ljudje, ki so samo slučajno tam mimo šli, da nič ne omenjam družin, ki so morda zaradi te voznikove neprevidnosti izgubile brate, sestre, svoje starše in reditelje. Ali vzemite, da je dano znamenje: vlak bo prekrižal cesto. Voznik se za to nič ne zmeni. Saj ga nihče ne sili, znamenje ga samo tiho svari. Tudi če se morda ne bo zgodila skrajna nesreča, da bi skupaj trčila avto in vlak, kakor se je bilo med mnogimi drugimi zgodilo pred nekaterimi leti na primer vrhniškemu avtobusu, pa tudi sicer že Bog ve kolikokrat, in bo nastala obupna zmeda, ki bo povzročila nepopisno veliko hudega in katere raznovrstne nesrečne posledice bodo mnoga leta razburjale ljudstvo in bo morda ostala cela vrsta izmed tistih, ki niso bili na mestu mrtvi, pohabljeni reveži, ki bodo vse svoje življenje preklinjali neprevidnega voznika, ki se ni hotel meniti za svarilna znamenja postavljena ob njegovo pot. Pa tudi, če se taka skrajna nesreča ne bo zgodila, nesreča bo že dovolj velika, če se bo na tračnicah čez mero pretresel avto sam, si morda zlomil pero ali os, ali se sicer tako poškodoval, da ne bo mogel več nadaljevati svoje poti. T\/7 I si komaj moremo predstavljati, kako lep nauk |_ za naše duhovno življenje da skrivajo v sebi te odlične francoske ceste, vožnja po njih, in svarilna ter orijentacijska znamenja, ki so na obeh straneh postavljena, da bi bila voznikom in potnikom v korist. Tudi mi smo namreč potniki. Večni potniki od rojstva do groba. Potniki skozi življenje. Dvakrat smo potniki mi izseljenci, kakor poje gospa Antonija Rože, naša sodelavka tam iz francoskih rudniških kolonij: “ Mi smo ljudje iz cest, grenka je naša povest, brez ljubezni, brez miru romamo ”... Tudi naša pot skozi življenje je nevarna. Mnogo jih je, ki nikoli ne pridejo do cilja. Ki se na poti ponesrečijo. Posebno je žalostno in tragično, da se samo po svoji lastni krivdi ponesrečajo in izgrešajo cilje, tako kakor se tudi previden avtomobilist skoraj ne more ponesrečiti drugače kakor po lastni krivdi, zato, ker ni dovolj pazil na svarilna znamenja ob poti po kateri je tekel njegov voz. Tudi ob poti našega življenja so postavljena namreč mnoga in mogočna orijentacijska in svarilna znamenja. Gorje mu, kdor jih ne upošteva in se zanje ne zmeni. Čisto gotovo se bo njegova pot nesrečno končala! Ne vem, če ste že uganili, katera orijentacijska in svarilna znamenja ob poti našega življenja da imam v mislih. Pa je stvar vendar tako enostavna. Orijentacijska in svarilna znamenja ob potu našega življenja so božje in cerkvene zapovedi, ki nam povedo, kako naj ravnamo, da bomo dolgo in srečno živeli na zemlji in kdaj dosegli svojega hrepenenja cilj, ki je v nebesih pri Bogu. To je ves smisel božjih in cerkvenih postav! Gorje mu, kdor se za ta znamenja, za božje in cerkvene zapovedi, ne zmeni in jih ne upošteva! Nič manj ampak še veliko bolj je lahkomiseln, kakor nespametni avtomobilist, ki se ne meni za orijentacijska in svarilna znamenja, z velikimi stroški postavljena izključno v njegovo korist ob pot po kateri ga pelje njegova vožnja. Čisto gotovo je, da se bo pot tako nespametnega voznika nesrečno končala! Dostikrat, skoro navadno bo kaznovan za svojo lahkomiselnost in predrznost že tukaj na svetu. Tako kakor pametni avtomobilisti natančno poznajo vsa orijentacijska in svarilna znamenja v njihovo korist postavljena ob javnih potih in cestah, tako ni samo koristno marveč zelo potrebno, da vsi ljudje natančno poznamo orijentacijska in svarilna znamenja postavljena ob našega življenja pot, to je božje in cerkvene postave in zapovedi, ker drugače jih ne bomo mogli upoštevati in se po njihovih navodilih ravnati. AKO slovesno in mogočno se glasi prva, poglavitna in najvažnejša božja zapoved: “J a z sem Gospod, tvoj Bog! Tujih bogov ne imej poleg mene! Veruj v enega samega Boga!” Bog naše vere in našega češčenja prav nič ne potrebuje. Neskončno je srečen brez naše vere, brez našega češčenja, tudi če se mi nič ne zmenimo zanj. Toda mi ne moremo biti srečni brez vere v Boga. Ne na tem ne na onem svetu. Na onem že tako ne, zakaj brez vere ne bomo deležni nebes, brez nebes pa naše večne sreče ni. Na tem svetu pa tudi ne! Saj vemo, kako je bilo na zemlji, kadarkoli se je človeški rod oddaljil od pravega Boga, zašel v malikovalstvo, in si delal bogove po svoji volji in domišljiji. Kakšna revščina! Kakšna tema! Praznoverje in nespamet! Kakšne grde zmote! Nihče ni več vedel ne kod ne kam. Vse hrepenenje srca je tonilo v blatu. Nič miru, nič tolažbe v nadlogah, nič upanja v trpljenju, ni pravega zmisla življenja. Kako je vse vzdihovalo in klicalo po Odrešeniku..... ! Toda pustimo staro poganstvo. Poglejmo novodobni svet. Kako pa je dandanes v tistih srcih, kjer ni vere v enega pravega Bogat Nobene sreče v življenju, groza in obup v smrti! Neveren pesnik Goethe priznava, da v svojih 75 letih ni bil srečen štiri tedne. Bogomrzni filozof Compte kliče v svoji zadnji bolezni Boga, češ da mu njegovo modrosloy- je v smrtnih mukah ne more dati nobene tolažbe. Brezbožni Voltaire umirajoč besni, ker ne puste k njemu duhovnika. Tako pri posameznikih. Kaj pa človeška družba? Tudi človeška družba ne more biti dolgo časa srečna brez vere v Boga in brez življenja po njegovih zapovedih. Ne samo v starem poganstvu, tudi pozneje se je že vekrat izkazalo, kar je ugotovil že Plutarh: Da pade človek brez vere v Boga na stopnjo živali, in da mu ne manjka drugega nego levjih zob in volčjih šap, pa bo popolna krvoločna zver. “Jaz sem Gospod, tvoj Bog! Tujih bogov ne imej poleg mene! Veruj v enega samega Bo ga !” Ne tvoja osebna čast, ne veliko premoženje, ne denar, ne vsake vrste užitki, ne napredek, ne izobrazba, ne socialno vprašanje, ne narod, ne država, ne prijatelji, ne znanci, ne starši, he otroci, ampak: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog! Tujih bogov ne imej poleg mene! Veruj v enega samega Boga ! ” Svojo vero, vero v Boga, moramo tudi poznati! Izseljenci bolj kakor verniki doma. Zato ker pretijo naši veri večje nevarnosti kakor našim v domovini. Vedeti moramo, zakaj verujemo, zakaj smo katoličani. Svojo vero moramo znati zagovarjati, kadar bi bilo potrebno. Vsaj toliko zgodovine moramo poznati, da ne bomo nasedli na primer kakemu J. K., ki se za take začetnice skriva v Njivi, “edini” slovenski reviji v Južni Ameriki, kamor piše svoje “disertacije”. Menda ga je sram povedati svoje pravo ime; to bi bilo vendarle še majhno dobro znamenje. Saj pri takem junaku in pri tako pogumnem, iznajdljivem, učenem in vestnem raziskovalcu ni mogoče misliti, da bi zatajil svoje ime iz ponižnosti. Pa bi bilo vendar škoda, če bi si začel kdo drugi lastiti pravico do teh učenih izsledkov, čigar ime se ravno tako začenja z J. K. Na primer moje. Na to “disertacijo” se bo treba ob svojem času vsekakor povrniti. Naši verniki morajo biti namreč razumni in dobro poučeni. Svojo vero morajo poznati kolikor mogoče globoko, kolikor mogoče do dna. Tudi to zahteva prva božja zapoved. Tisti, ki ima priliko proučiti svojo vero, globlje jo spoznati, bolje jo ceniti, in če treba tudi zagovarjati, pa to priliko lahkomiselno zanemarja, greši, težko greši proti prvi božji zapovedi, in je povsem naravno, če bo v kazen kmalu izgubil vero, katere mu ni tako nič mar. B skruni božjega imena”, se glasi druga božja zapoved. Skrunjenje božjega imena bi z drugo besedo lahko imenovali zmerjanje, psovanje Boga. Če pa je že zmerjanje in psovanje ljudi nekaj grdega, umazanega, žaljivega, po človeški pravici kaznjivega, ponižujočega za tistega, ki zmerja in psuje, kaj naj rečemo o zmerjanju in psovanju vsevednega, vsemogočnega, najboljšega Boga? Res je, da Bogu nobeno zmerjanje in psovanje škoditi ne more, da ne more omadeževati njegove časti, ampak nam škodi. Skušnja kaže, da bo ostal sam osramočen, kdor Boga sramoti. Kdor Boga kolne, kliče na se časno in večno prokletstvo. Kdor po krivem prisega, to je kdor laže, pa Boga kliče za pričo, da resnico govori, ne škoduje samo sebi, marveč tudi človeški družbi, kateri izpodkopava na ta način temelj vsake stalne in gotove resnice. Zato so v našo korist, v naš zasebni in javni blagor, vse te pregrehe v drugi božji zapovedi prepovedane. Vsak veren človek, prav posebej vsak veren Slovenec, naj bi raje klical božje ime v svoj in v naš skupni narodni blagoslov, in skušal zadostiti Bogu za vse zlorabe, s katerimi naši slovenski bogokletneži skrunijo njegovo ime. V Severni Ameriki je tudi med našimi ‘slovenskimi izseljenci zelo razširjeno društvo Najsvetejšega imena, ki je stavilo za svojo glavno skrb, da kolikor mogoče zatre bogokletstvo in vsako preklinjanje. Kadar slišijo kakega bogokletnega, imajo v Severni Ameriki mnogi navado, da mu neopaženo stisnejo v roko že preje pripravljen droben listič s tiskanim besedilom: “Prosim Vas, ne skrunite božjega Imena, ki je meni najsvetejše!” Pravijo, da listka nihče ne odkloni in da napravi na slehernega najgloblji vtis. Pa tudi svetih reči ne kolnimo in na noben način ne zaničujmo. Ničesar, kar je v zvezi z Bogom, ne njemu posvečenih oseb, ne stvari. Če v naši navzočnosti kolnejo Boga ali zaradi Njega zaničujejo kar je Njemu posvečenega, pa se za to nič ne zmenimo, je to gotovo znamenje, da tudi nam nič ni do Boga. Če bi namreč kdo sramotil v naši navzočnosti naše prijatelje, bi se kajpak postavili zanje in bi ne dovolili, da jih sramoti še naprej. Če je ljubezen do Boga, prijateljstvo z Njim, spoštovanje Njegovega imena naša prva in najvažnejša dolžnost, pa je po svoji važnosti njej enaka dolžnost ljubezni, prijateljstva in spoštovanja do vseh naših soljudi, zabranjeno pa nam je komurkoli storiti karkoli žalega. Razume se, da ista druga božja zapoved prepoveduje tudi psovanje in žaljenje naših soljudi. Prav posebno seveda njihovo preklinjanje. Zlasti ugotavlja samo sveto pismo, da očetov blagoslov otrokom hiše zida, materina kletev pa jim jih do tal podira. Naj bodo torej zlasti starši svetel zgled svojim otrokom v vsem svojem obnašanju, posebno naj se varujejo kletvine, ‘gotovo pa naj nikdar ne kolnejo svojih lastnih otrok, da bi se morda njihova kletev ne izpolnila glasom ugotovitve svetega pisma in v vsej svoji grozoti. EST dni delaj, sedmi dan pa počivaj, zakaj to je dan Gospoda, tvojega Boga. Ta dan ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne pivec, ki je s teboj v hramu. Posvečuj G o: s p o d o v dan!” Tako govori tretja božja zapoved. Čisto naravno je, da so strokovnjaki gospodarske vede in tisti, ki jim je mar umskega zdravja, pogosto naglasili velik socialni blagoslov te zapovedi. Gotovo je, da je delati dolžan vsak človek, ki delati more. Vsak po svojih zmožnostih in vsak na svoj način. Na drugi strani pa imata vsaj en dan v tednu tudi zadnji hlapec in dekla, uslužbenec in dninar, pravico do počitka. Šest dni torej delajmo in si služimo kruh v potu svojega obraza. Sedmi, Gospodov dan, pa prenehajmo od težkega dela, da vsled neprestanega truda ne trpi škode naše zdravje, da naš rod ne omaga telesno. In da ne omaga dušno. Da ves v zemlji ne izgine. Sedmi dan povzdignimo svoje oči k Bogu in k nebeškim stvarem. Sleherni Gospodov dan se shajajmo otroci enega Očeta v hiši svojega Boga. Vsi: Gospodje in hlapci, bogati in ubogi, učeni in neuki, ugledni in zaničevani — vsi ena sama družina. Tam v hramu božjem skupno poslušajmo besedo Očetovo, udeležujmo se skupno'njegovih skrivnosti, mize njegove, lomeč v skupni ljubezni zveličavni kruh življenja. To je prelepi socialni pomen Gospodovih dni. Nedelje in prazniki Gospodovi s pre- sveto daritvijo, z besedo božjo, skupno molitvijo, s prejemanjem svetih zakramentov, so kakor visoka šola, kakor neprestana vzgojevalnica človeškega rodu in obenem duhovna vez, katera naj vse, ki hodijo navadne delavne dni vsak za svojimi cilji, zopet in zopet združuje in brati, da bomo čim popolnejša človeška družina, enega srca in enega duha. Med našimi izseljenci v Buenos Airesu se je zelo razpasla razvada, da se mnogi za nedeljo ali praznik nič ne zmenijo. Za nedeljsko delo je mnogim dovolj vsak izgovor. Zlasti si je mnogo naših ob nedeljah zidalo svoje hiše in hišice, pozabivši da ne morejo računati na božji blagoslov pri delu, s katerim se upirajo določni božji postavi in zapovedi. Hiša brez blagoslova pa čemu jim bo? Ob tej priliki je vredno pripomniti, da daje cerkveni zakonik v gotovih slučajih krajevnemu župniku pravico za dovoljenje potrebnih del, sleherni spovednik pa more po svoji spovedniški oblasti pravilno razsoditi, če dolžnost nedeljskega počitka ni morda iz kakšnih posebnih vzrokov sama od sebe prenehala; verniki se na te odločitve in razsodbe pravilno pooblaščenih zastopnikov Cerkve lahko zanesejo z mirno vestjo. POŠTUJ očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji,” se glasi četrta božja zapoved, ki ugotavlja pravo razmerje otrok do staršev, poslov do gospodarja, porložtii-kov do predstojnikov in obratno, ustvarja red in trdnost v družini, ki je temelj človeške družbe, polaga pa tudi solidne temelje v vseh drugih človeških družabnih edinicah: v občinah, deželah, državah, v župnijah, škofijah in v celi Cerkvi. Četrta zapoved je najbolj socialna zapoved. Z njo stoji in pade družabni red in vsa človeška družba. , Četrta božja zapoved uči, da brez avtoritete ni mogoč noben družabni red, marveč samo družabni nered. Seveda pa ta zapoved ne povdarja samo dolžnosti, ki jih imajo otroci do staršev, marveč tudi dolžnosti staršev do otrok, dolžnosti predstojnikov do svojih podložnikov. Zdi se, da ta zapoved ni mnenja, ki smo si ga osvojili moderni ljudje, da bi izhajala namreč oblast od ljudstva, marveč hoče, da je ni oblasti razen od Boga. Četrta božja zapoved: “Spoštuj očeta in mater”, je socialna zapoved tudi zato, ker je utisnila božji pečat ne samo avtoriteti očeta in moža, ampak tudi avtoriteti žene in matere. Medtem, ko je bila v šotorih starih narodov, ki so bivali okrog gore Sinaj, žena ponižana na stopnjo sužnje, je oznanila četrta božja zapoved ženi v enaki meri kakor možu spoštovanje, ljubezen in pokorščino. To je tudi edina zapoved, kateri je Bog izrečno obljubil plačilo že tukaj na zemlji: “Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji 1”. Samo še to naj pripomnim, da ne velja samo za majhne nedoletne otroke, marveč da ne pozna nobene izjeme, da je ravno tako veljavna za že dorasle sinove in hčere, za fante in dekleta, za vse, ki so odvisni od svojih predstojnikov. OTEM ko je Bog s četrto zapovedjo pripravil dobra tla za rast in obstoj človeške družbe, rastoče iz družine kakor iz čvrste korenine in razprostirajoče se v velikansko drevo, čigar veje se širijo po vsej zemlji, potem je Bog z naslednjimi zapovedmi uravnal še vse ostalo, česar je potreba za našo človeško blaginjo. S peto zapovedjo „Ne ubijaj”, je hotel zavarovati naše življenje in zdravje telesa in duše. Prepovedal je vsak umor ali uhoj bližnjega, vsak samoumor, vsak umor otrok, seveda tudi umor otroka pred rojstvom, sploh vsako poškodbo na telesu. Glede umora še nerojenih otrok naj pripomnim, da ga smatra Cerkev za kvalificiran greh, za večjo hudobijo kakor umor odraslega človeka, ker se otrok pač ne more braniti, marveč je na milost in nemilost izročen svojemu krutemu morilcu, in ker bi imel lahko ta greh tudi sila usodne socialne posledice. Za ta greh je določila Cerkev kazen izobčenja, ki je pridržano škofu, tako da spovednik, ki ni posebej pooblaščen, takega spovedanca ne more oprostiti izobčenja in ga ne more ponovno vrniti naročju Cerkve. Ne zadene pa izobčenje samo take nečloveške matere, ki v umor privoli, marveč vse, ki pri umoru kakorkoli sodelujejo, umor naročijo, plačajo ali kakorkoli izvršijo. Pač nosi zakonita državna oblast kot božja služabnica kaznovalni meč, da kroti z njim hudobne, kaznuje velike zločine, zavrača krivične napade na posameznike ali na domovino, vendar velja tudi za javno življenje načelo: ne ubijaj. Z drugo besedo: zle duhove sovraštva in maščevanja, želje po vojskah je treba pregnati tudi iz parlamentov in ljudskih zborovanj, iz vsake vrste javnega mnenja. Uboja in poškodbe človeškega življenja in družinske sreče tudi na primer v industriji ne smemo dopustiti. Pa tudi dušno oškodovanje z zapeljevanjem in pohujšanjem vseh vrst je prepovedano v peti božji zapovedi. Pregnati je treba torej iz javnosti vsako pohujšanje, ki mori dušno življenje mnogih nedolžnih ljudi, iz izložbenih oken, iz gledališč, iz kinov, in tako naprej. Ne ubijaj, pač pa z vsemi močmi podpiraj roke, ki so na primer v službi bolnikov, pozabljenih in zapuščenih. Vse obširno področje javnega zdravstva in dejanske ljubezni do bližnjega uživa blagoslov pete božje zapovedi. Vsako delo za pravi mir in zastopnost med ljudmi. y E nečistvuj, ne želi svojega bližnjega žene”, hoče in zapove-" ^ du j e šesta božja zapoved, ki, se zdi, da je kakor preizkusni kamen, s katerim se posebno zanesljivo preizkpša zvestoba in resnično krščanstvo ljudi. Ta zapoved zahteva čisto življenje samskih ljudi in popolno ter vsestransko medsebojno zvestobo zakonskih. Tudi ta zapoved ni samo za nebesa pomembna, marveč je izredne važnosti tudi za zdravje, moč, sposobnost, popolnost posameznika, pa tudi najmogočnejši varuh splošnega ljudskega zdravja, največji pospeševalec splošne narodne moči, veljave in sreče. Narodi, ki so se izneverili tej zapovedi, so doslej vsi brez izjeme drug za drugim izginili iz površja zemlje, čeprav je bila kdaj njihova moč na videz nezmagljiva. Ljudje smo taki, da radi najbolj cenimo kar je najmanj vredno. Zato naj povdarim, da daje pošteno in čisto življenje navadno tudi človekovi vnanjosti neko posebno lepoto in prikupnost. Deviški svit duše proseva nekako tudi v telo. Izkušeni redovnik Franc Borgia je zato rad ponavljal, da je ljubi Bog pustil med nami tri stvari, ki nas spominjajo raja: Zvezde, cvetlice in otroške oči. Iz vseh čistih duš pa odsevajo nedolžne otroške oči. Zato ugotavlja samo sveto pismo in se čudi: “O, kako lep je čisti rod!” Zato je tudi katoliška Cerkev ves čas tako ljubosumno skrbela za to čednost in jo je skrbneje gojila kakor katerokoli drugo. Že veliki apostol Pavel je tako zgovorno vsiljivo ugotavljal: “Bratje! Ako boste živeli po mesu — če boste zrahljali postavo nravnosti, bodisi sami zase bodisi v javnosti — boste Umrli. Če pa boste z duhom dela mesa krotili, boste živeli.” Kar ponavljam, da velja za posameznika, in morda še bolj za celo narodno skupnost. Menda se neupoštevanje šeste božje zapovedi prej ali slej bridke j e maščuje, kakor prestapljanje drugih. APOVED ‘‘Ne kradi” brani našo zasebno lastnino, ki se zdi, da je vsaj v neki meri ne-obhodno potrebna za urejeno in srečno življenje na svetu, ki se zdi, da jo tir j a sama narava, ki pa je bila vse čase izpostavljena tolikim poželjivim, nenasitnim in grabežljivim nasilnim rokam. Bog je prvi in edini neomejeni lastnik. Njegova so nebesa in zemlja in vse kar je v nebesih in na zemlji, ker je vse delo njegovih stvariteljskih rok. Človek je samo neke vrste lastnik, bolj pravilno upravitelj tega, kar si je pridobil z delom svojih rok. Popolni lastniki teka kar posedujemo že zato nismo, ker bo le malo časa trajala naša posest, pa tudi zato ne, ker nam vsakovrstni tolovaji tolikokrat in tako lahko vzamejo kar mislimo, da je naše. Soljudem nasproti pa smo vendar resnični lastniki tega, kar smo si pridobili na pošten in zakonit način. Nihče nima pravice kakorkoli nam oropati ali ukrasti to kar je našega. Tudi država ne. Kajpada prepoveduje ista sedma zapoved, da bi kdo kradel državi. Tudi bogatinom samo po sebi ni dovoljeno krasti. Ista sedma božja zapoved obsoja tudi vse finejše in pretkanejše oblike tatvine in ropa. Na primer odtegovanje ali krivično zadrževanje plačila delavcem in najemnikom. Ravno tako zviševanje cen nad njihovo pravo vrednost, zlasti kadar gre za neobhodno potrebne stvari. Z eno besedo: sedma božja zapoved prepoveduje vse, kar skuša premakniti poštene mejnike med mojim in tvojim. O globočina socijalne modrosti, ki jo vsebuje sedma božja zapoved! Če bi ljudje upoštevali sedmo božjo zapoved, bi pač ne bilo treba izgubljati nobenih besed za rešitev tako perečega socijalnega vprašanja, ki se zdi, da je sedaj nerešljivo na miren, pameten in primeren ter splošno zadovoljiv način. Ponavljam, da je v primeri z Bogom človek le bolj oskrbnik svojega premoženja kakor pravi lastnik. Oskrbnik, kateremu je bilo dano ‘‘premoženje” za malo (•asa v gospodarjenje in trgovanje z njim. Oskrbnik, ki bo moral položiti svoj čas natančne račune o svojem oskrbovanju. Oskrbnik, ki mora delati po navodilih svojega gospoda. Tako človek-oskrbnik v smislu sedme božje zapovedi ne sme delati s svojim premoženjem povsem kakor bi se mu zljubilo. Pravico ima, da svoje premoženje rabi, nima pa pravice, da ga zlorablja. Med tem, ko mnogi stradajo morda suhega kruha, nima po božji zamisli in volji nihče pravice, da se cele noči razkošno gosti v družbi svojih prijateljev in lahkomiselno zapravlja in uničuje, kar je prav za prav potrebnih last. Pijanec, ki na kakoršenkoli način po gostilnah in javnih lokalih zapravlja premoženje, med tem ko doma strada žena in družina, prav za prav krade svoji družini to, kar ni povsem njegova last. Tudi država ni vsemogočna in ne neomejena gospodarica nad premoženjem svojih državljanov. Dolžnost tistih, ki vladajo, hoče, da pravično razdelijo med svoje državljane javne dobrote in javna bremena. Državljani Pa so na drugi strani spet dolžni, da vestno odrajtujejo cesarju kar je cesarjevega, to je državi kar je njenega, do česar ima pravico, kar potrebuje za skupno blaginjo sodržavljanov. Skratka: sedma božja zapoved obsega ves pravni red javnega in zasebnega življenja. Sedma božja zapoved obsega edino mogočo in pravično rešitev socialnega vprašanja, čeprav se ne spušča vedno v podrobnosti. SMA božja zapoved je po svojem strogem be-ff JJ sedilu usmerjena na sodno razpravo: ‘‘N e ^z pričaj po krivem zoper svojega bližnjega !” V širšem pomenu besede pa nam hoče zavarovati velike dobrine resnice in dobrega imena zoper vsako laž in obrekovanje, naj bo izrečeno kjerkoli in kadarkoli. Celo opravljanje prepoveduje, to je nepotrebno razkrivanje napak naših soljudi, tako da je po božji volji in po nauku Cerkve greh, in lahko tudi velik greh, brez važnega vzroka pripovedovati naprej tudi resnične napake svojega bi žn j ega. Celo predrzna sodba o malovrednosti kakšnega sočloveka je lahko velik greh, in sicer tudi če ni bila izrečena in nikomur sporočena, marveč se je brez pametnega vzroka uveljavila samo v človekovih mislih. Stari časi so visoko cenili čast, poštenje, resnicoljubnost, možatost ali kakorkoli so že imenovali čednost, ki je nasprotna pregrehi katero prepoveduje osma božja zapoved. Včasih celo preveč visoko, kakor nam pričajo razne takoimenovane častne afere, o katerih slišimo še danes tu in tam. Sami stari slovenski pregovori večkrat govore o resnici in o laži, resnico in resnicoljubnost hvalijo, nad lažjo pa se ne morejo dovolj zgražati. Pravijo, da ima laž kratke noge, da tudi krade, kdor laže, to je, da je lažnik sposoben vsega slabega, da lažnjivcu tudi takrat ni mogoče verjeti, kadar mora resnico govoriti, itd. To pojmovanje in mišljenje je plemenito in krščansko. To je košček božje postave, ki si je bila docela osvojila vse naše slovensko ljudsko mišljenje, lahko bi rekel samo slovensko narodno dušo. Božja postava namreč izrečno hoče, da je laž in obrekovanje vedno in v vsakem slučaju umazano, nedovoljeno dejanje, da je greh. Svet pa, ki je bil vedno nasproten temu, kar je božjega, je tudi v teh rečeh drugačnih misli. In če je to svoje mnenje vse doslej vsaj skrival, čeprav je morda po njem ravnal, pa smo prišli danes tako daleč, da danes mnogi javno, brez sramu in dobesedno izpovedujejo in učijo, in drugi jih poslušajo, ne ugovarjajo, marveč pritrjujejo in sc po tem nauku tudi ravnajo: Laž in obrekovanje ni greh. Nasprotno: velika čednost je, če nam kaj koristi. Zato, bratje, lažite! Še vas prosim: Kažite ! Lažite brez prenehanja. Lahkoverni in k slabemu nagnjeni ljudje, ki hočejo dokazov kadarkoli slišijo o kom kaj dobrega, kadar pa slišijo kaj slabega, so takoj pripravljeni vse verjeti, nekaj vam bodo gotovo verjeli, če morda že čisto vsega ne. Zato je treba prav sedanji čas na ves glas povdarjati osmo božjo zapoved, sedanji čas, ko je oče laži, hudobni duh, razlil čez širni svet morje vsakovrstnih laži, s katerimi hoče božjo Cerkev in božjo postavo očrniti in osovražiti pred ljudmi, in jih je prav s tem orožjem že mnogo pridobil zase. Saj je to tista važna zapoved, ki hoče resnico, dobroto, medsebojno zaupanje in poštenje zopet spraviti v veljavo in postaviti za podlago vsemu javnemu in zasebnemu skupnemu, vzajemnemu in složnemu življenju, Apostol osme božje zapovedi pa je vsak, ki se zavzema za resnico in poštenje, za kavalirstvo in čast, ki nastopa zoper zvijačnost in laž, bodisi zasebno, bodisi javno. DEVETA in deseta zapoved še enkrat povda-rita šesto in sedmo: “N e želi svo- jega bližnjega žene, ne želi svojega bližnjega blaga!” Važni sta zato, ker je iz njunih besed razvidno, da Rog ne prepoveduje samo hudobnih in grešnih dejanj, marveč tudi hudobne in grešne želje. Ne želi svojega bližnjega žene, ne želi svojega bližnjega blaga! In ker se želje porajajo iz misli, prepoveduje Bog tudi grešne in hudobne misli. Čisto naravno! Zlo je treba odrezati pri korenini, pri njegovem začetku. Duša, srce, misel, to je pri človeku najvažnejše. V duši, v misli, v srcu je prav za prav sedež greha. Kakor brez duše, brez srca, brez misli ni nobenega dobrega dela, nobene molitve, nobenega zasluženja pred Bogom, tako tudi ni brez duše, brez misli, brez srca nobenega greha, nobene krivde, nobenega zadolženja pred Bogom. Kakšno človekovo dejanje bi moglo imeti navidezno kar najboljše posledice, pa nima nobene vrednosti pred Bogom, če je bilo storjeno brez misli, brez duše, brez srca. Drugi je morda napravil zločin, pa ni nič pomislil kaj da dela, ni se zavedel hudobije, ki jo počenja, pa nima nobene krivde pred Bogom, in nobene pred svojo vestjo. Tretji pa morda ni storil ničesar hudega, samo v mislih se je pregrešil težko in najtežje, pa je velik pred Bogom njegov greh. Ker je torej tako važna človekova notranjost, njegova duša, srce, misel, vest, mora tam notri imeti svoje temelje, svoj izvor vsaka čednost, vsa dobra dela, če nočemo, da bo naša vernost, naše poštenje, naša kultura, naše krščanstvo kaj drugega kakor prazen zunanji videz, kakor belež na grobovih, ki so v svoji notranjosti polni trohnobe, kakor navadna in pred Bogom dvakrat ostudna laž. Nikakor torej ni dovolj, da se varujemo grešnih besed in grešnega dejanja. Iz svojega srca moramo odstraniti tudi sleherno koreninico greha. Popolnoma zatreti vse grešne misli. Človeški sodniki sicer misli ne sodijo, ker jih ne vidijo, ker jih more utajiti vsak in jih nikomur ni mogoče neizpodbitno dokazati, tako da celo pregovor govori o svobodni misli. Božja postava pa je prav v tem primeru toliko popolnejša kakor sleherna človeška zakonodaja, kolikor je popolnejši od ljudi Bog, ki ne vidi in ne pozna samo tega kar človek na zunaj naredi, marveč preiskuje človekove misli, tudi najbolj skrite misli, namene, tudi najspretneje prikrite in zamaskirane in zvite namene, “srce in obisti”, kakor pravi sveto pismo. ysmislu Jezusovega naročila apostolom: “Poj- NX/ dite po vsem svetu in poučite vse narode... in " učite jih izpolnjevati vse karkoli sem vam zapovedal”, to je: poučite jih, na kakšne načine naj v danih razmerah, ki niso in ne bodo ne vedno ne povsod popolnoma enake, praktično izvajajo Jezusove postave in zapovedi, je katoliška Cerkev nekatere božje zapovedi še natančnejše opredelila s svojimi znanimi peterimi zapovedmi, ki pa jih v Argentini in sploh v Ameriki vsled posebnih tukajšnjih razmer nekoliko drugače naštevajo, čeprav so po svojem bistvu samo po sebi umevno povsod iste. Tako je dopolnila na primer tretjo božjo zapoved s prvo cerkveno, ki hoče: ‘‘Posve- čuj zapovedane praznike in hodi ob nedeljah in zapovedanih! praznikih pri celi sveti maši!” Duhovno življenje je že ob drugi priliki o sveti maši obširneje govorilo, in danes res nima prostora, da natančneje razpravlja o tej najsvetejši daritvi, pač pa se bo na tako važno stvar povrnilo pozneje kdaj. Naše cenjene čitateljice in čitatelji lahko ponovno pregledajo strani 40—50 številke 115 Duhovnega življenja, zlasti pa tudi Filipičevo razpravo o presveti Evharistiji, vezi edinosti, ljubezni in miru med kristjani v številkah 55—58. Naslednje praznike pa hoče Cerkev, da praznujemo tako kakor nedelje: praznik obrezovanja Gospodovega ali novo leto dne 1. januarja, praznik Razglašen j a Gospodovega ali praznike svetih Treh Kraljev dne 6. januarja, praznik Jezusovega krušnega očeta Jožefa dne 19. marca, praznik vnebohoda Gospodovega štirideseti dan po veliki noči, praznik presvetega Rešnjega Telesa v četrtek po prazniku presvete Trojice ali deseti dan po birikoštih, praznik svetih apostolov Petra in Pavla dne 29. junija, praznik Marijinega vnebovzetja ali veliko Gospojnico dne 15. avgusta, praznik vseh svetnikov dne 1. novembra, praznik rojstva Gospodovega ali božič dne 25. decembra vsakega leta. Skupno torej poleg nedelj'še 10 praznikov, pet Gospodovih, dva Marijina in tri praznike svetnikov. Z posebnih krajevnih vzrokov so postavili Argentinci in sploh južnoameričani za drugo cerkveno zapoved kar velja pri nas doma za tretjo: ‘‘Posti se zapovedane postne dni!” Tudi to je našim čitateljem že splošno znano, kakšen post da zahteva Cerkev v latinski Ameriki. Mnogo lažjega kakor pri nas doma. Vzroki so zlasti zgodovinski, ker so bili prvi priseljenci v te kraje Španci, Španci pa so dobili za časa sedemstoletnih bojev z Arabci od Cerkve posebne postne olajšave. Pred vsem ni zapovedana v Argentini, v Španiji in po vsej Latinski Ameriki nobena zdržnost mesnih jedi ob navadnih petkih tekom leta. Zdržnost mesnih jedi je ukazana samo štiri dni v letu, to je na vigilije praznikov: Gospodovega rojstva, binkošti, Marijinega vnebovzetja in praznika apostolov Petra in Pavla. Pravi post, to je pritrganje v jedi, ko Cerkev ne dovoljuje, da bi se ljudje nasitili večkrat kakor enkrat na dan, je zapovedan adventni kvatrni petek, vse postne srede in veliki četrtek. Strogi post, to je zdržnost mesnih jedi in pritrganje v jedi pa je zapovedano pepelnično sredo in vse postne petke. To je vsa postna zapoved, ki veže nas, ki živimo v Južni Ameriki. Tudi to je znano, da postna zapoved zlasti ne veže tistih, ki so morda bolni, ki so prisiljeni hraniti v javnih gostilnah, ali morajo opravljate težka dela. Cerkveni zakonik daje pravico izpregleda od te zapovedi župniku za posamezne slučaje, škofom pa tudi za cele kraje in celo za vso škofijo. Spovedniki imajo v posameznih slučajih, kadar ni povsem jasno, ali se je kdo postiti dolžan ali ne, pravico avtoritativno razlagati voljo Cerkve, in verniki se morejo z mirno vestjo ravnati po spovednikovih navodilih. RET J A cerkvena zapoved hoče: “Spovej I se; svojih grehov vsaj enkrat na leto, in o velikonočnem času in v smrtni nevarnosti prejmi sveto Rešnje Telo!” Pri nas doma je postavljena ta postava na četrto mesto. Tudi o spovedi in o svetem obhajilu, zlasti o velikonočnem svetem obhajilu je Duhovno življenje že ope- Vsaj neko vrste potov in cest so nam ljudem neobhodno potrebne. Včasih se moremo in moramo zadovoljiti s skromnimi stezami. Mislite na idilične steze, ki se vijejo skozi naša žitna polja ali gredo skozi travnike, ali na skrbno zavarovana in zaznamovana turistovska pota po visokih gorah. Včasih zadoščajo zasilni kolovozi. Potem imamo občinske, okrajne, deželne in državne ceste. Znano je, da je treba pota in cesto tudi gojiti, sicer se zarastejo in propadejo. Najhitreje in najtemeljiteje pota skozi tropične pragozdove, ki postanejo neuporabna že v nekaterih dneh. Prav tako je s potmi v večnost, v nebesa, k Bogu, o katerih ta naša razpravica prav za prav izključno govori. Vsak človek se more zveličati, more k Bogu, tudi če brez svoje krivde ni kristjan, samo težje, z večjimi duhovnimi napori, bolj utrudljivo in manj varno. — Sama gornja slika pa nam v nasprotju s slikama na straneh 18 in 19 predstavlja za tamošnje razmere vzorno urejeno cesto v bližini Ushuaie na skoro neobljudeni Ognjeni zemlji, kjer živi več stotin naših rojakov, zlasti Dalmatincev, ki so zaposljeni večinoma kot pazniki velike in znane argentinske državne kaznilnice. tovano podrobneje razpravljalo. Primerjaj na primer Ušeničnikovo razpravico o spovedi tistih, ki ne razumejo spovednikovega jezika v številki 64 Duhovnega življenja in na straneh 240—243. O velikonočni spovedi in svetem obhajilu beri Tominčevo razpravo v številki 115 na straneh 87—91, ali Hladnikovo na straneh 73—85, itd. CMViTTh 0 svojih močeh podpiraj UJ katoliško bogoslužje”, hoče zapoved, Iti je sama ob sebi umevna in veljavna sicer po vsem svetu, ki pa je pri nas doma in sploh v Evropi ne povdarjajo posebej, v Argentini in povsod po Ameriki pa je vsled posebnih krajevnih razmer izrečno navedena kot ena izmed petih cerkvenih zapovedi, in sicer kot četrta. Vsakomur je lahko razumljivo, da zahteva vzdrževanje cerkvene organizacije in njenega bogoslužja prav znatnih gmotnih žrtev. Bazilika sv. Jožefa na Floresu, kateri sva dodeljena sedaj tudi oba slovenska izseljenska duhovnika v Buenos Airesu, potrebuje na primer za svoje bogoslužje osmero stalnih duhovnikov, dva za-kristana, organista, dva pevca-solista, celo vrsto ministrantov, več duhovnikov, ki jih po potrebi kličemo na pomoč, ne vštevši osobja, ki je potrebno za vzdrževanje gospodinjstva in snage. Med župnijsko osobje je treba šteti tudi učitelje župnijske šole. In da ima vse to osobje polne roke dela, vam lahko pričajo številni naši slovenski rojaki, ki so zaposljeni po sličnih buenosajreških hišah: eden na škofiji, trije v župniji Sari Nicoläs, dva v župniji Todos los Santos, eden v Das Victorias, eden v Guadalupe itd., itd. In koncem meseca mora gospod župnik pač plačati svoje uslužbence. S čim? To je sedaj drugo vprašanje. Čeprav je Argentina katoliška dežela in je rimska Cerkev argentinska državna Cerkev, vendar plačuje državna blagajna samo škofe in njihove pisarne. Župniki in župnijska duhovščina ne prejmejo iz državne blagajne niti vinarja. In sedaj brez stalnih dohodkov plačevati mesečno po svojih dvajset oseb, in plačati jih primerno, pravično, socijalno! Saj gre ta izdatek mesečno v mnoge tisoče pesov! In sedaj sveče, kadilo, električna razsvetljava, obnavljanje cerkvenega inventarja, tiskanje župne revije — skoro vsaka buenos-a.jreška župnija ima svojo tedensko revijo, ki jo brezplačno delijo vsem obiskovalcem nedeljske službe božje — stroški za knjižnice,, za dvorane, ki jih potrebujejo razne župnijske ustanove, društva, bratovščine, Marijine družbe, vzdrževanje cerkvene stavbe itd., itd. In to vendar vsak ve, da ne pobira cerkev nobenih vstopnin, nobenih taks za poslušanje božje besede, za prisostvo- vanje sveti maši, za prejemanje raznih zakramentov., Tudi na dom lahko vsakdo in ob vsakem času pokliče spovednika-duhovnika h težkobolnemu, ne da bi bilo združeno to s kakoršnimikoli stroški. In sedaj je župnija Flores komaj ena izmed stotih buenosajreških župnij! Nemara se po vsem tem naši izseljenci ne bodo čudili, če so nekatere župnijske takse po Argentini višje kakor na primer pri nas doma. Saj poleg prostovoljnih darov nima župnik nobenih drugih možnosti na razpolago, da more dobiti v svojo blagajno dovolj sredstev, s katerimi bo plačal koncem meseca uslužbence, kakor nekoliko višje pristojbine ob priliki nekaterih uslug, ki jih bodisi on sam, bodisi njegovi duhovniki izkazujejo vernikom. Seveda niso te reči idealne, najboljše, pač pa so edino možne. Kljub vsemu je treba povdariti, da po strogi cerkveni postavi ne more in ne sme noben župnik in noben duhovnik odreči nobenemu verniku nobenega zakramenta zato, ker vernik ne more dati ob tej priliki nobenega daru bodisi cerkvi bodisi duhovniku. Plača pač kdor more. In kdor more plačati več, naj plača več, to je tudi socialno pravilno. Tudi to je v redu, da tistemu, ki prostovoljno daruje več, posveti duhovnik nekoliko večjo pozornost, čeprav je v vesti dolžan z vso prijaznostjo in postrežljivostjo biti na uslugo tudi najubožnejšemu. In tako pač dela argentinska Cerkev, ker druge poti nima na razpolago, zavedajoč se, da bi bilo najlepše, če bi mogla samo dajati, vsakomur enako in veliko, in bi na nobene darove navezana ne bila. Vendar to kar je najlepše, žal ni vedno možno. Bilo bi veliko preobširno, če bi hotel naštevati vse ustanove, ki jih vzdržuje samo buenosajreška Cerkev, to je skupina vernikov pod škofovim, kardinalovim vodstvom. Med nje ne štejem na primer znane Benefi-cencia de la Capital, ki sicer hoče biti in je katoliška, ni pa strogo cerkvena dobrodelna družba, in katere delavnost se razteza na tako široko dobrodelno polje, da potrebuje poleg brezplačnega vodstva še več tisoč plačanih uradnikov, ki naj po direktivah predsedstva čim bolj primerno in pošteno razdele družbene darove med potrebne buenosajreščane. Poleg te družbe skrbi sama Cerkev potom svojih lastnih dobrodelnih ustanov za več kakor deset tisoč na razne načine bolj ali manj potrebnih. In sedaj se zamislite v dejstvo, da deluje danes v Buenos Airesu nad sto župnij, dočim jih je bilo pred 15 leti komaj 50. Tekom prihodnjih 15 let pa je spet v načrtu 50 novih župnij samo v mestu Buenos Aires. Torej je treba sezidati v pičlih 30 letih 100 novih cerkva in 100 novih župnišč z vsemi potrebnimi pritiklinami ! In da so vse resnično potrebne,, mora priznati vsak, kdor se vsaj malo zanima za versko življenje v Buenos Airesu. Za oskrbovanje svojega bogoslužja in oznanjevanje božje besede razpolaga danes buenosajreška Cerkev s približno 280 svetnimi duhovniki, kar je veliko premalo, in približno ravno toliko duhovniki-redovniki! In da v našem velemestu stroški za življenje niso tako nizki, vsi dobro vemo. Še več. Cerkev mora skrbeti tudi za svoj duhovniški naraščaj. In tako ima samo buenosajreška Cerkev danes na skrbi 350 dijakov malega in velikega semenišča, ki se skozi 12 let pripravljajo na duhovniški poklic. Pa jih je še vedno malo. Cerkev mora plačevati zanje vso okrbo. Mnogo jih pošlje v Rim na višje in najvišje študije. Zanje je treba plačevati poleg vožnje še silne oskrbovalne in učne stroške v daljnem tujem mestu. To so ogromni zneski, da se mora čuditi vsak, kako jih vendar more zmagovati Cerkev, ki nima nobenih stalnih dohodkov in no- benih fondov, in je navezana samo na milodare svojih veriikov. O, res mora biti tudi v Buenos Airesu še mnogo, prav mnogo resnično in globoko krščanskih ljudi! Kajpada moramo v kritje teh ogromnih stroškov prispevati tudi duhovniki, ki od Cerkve živimo. Zlasti župniki, ki morajo odšteti za te skupne namene gotove procente od vsake sprejete poročne ali krstne takse, in zlasti od takozvanih funeralov, kakor pravijo tukaj sedminam in obletnicam po umrlih, ki so eden izmed važnih hohodkov buenosajreških cerkva. Da ne govorim sedaj o potrebah vesoljne Cerkve, ki jih morajo kajpada tudi kriti verniki vsega sveta. Ker se te dni ravno zaključuje v našem mestu misijonski teden, naj povdarim samo, da je Cerkev ustvarila in da vzdržuje v misijonskih deželah tako ogromne dobrodelne, izobraževalne in bogoslužne ustanove, da je treba za njihovo vzdrževanje okrog 30.000 osobja iz Evrope, poleg domačinov, ki jih je bilo treba sprejeti v pomoč, in ki jih je treba seveda plačati, dočim je razumljivo, če donašajo ustanove same malo, in nekatere nobenih uvaževanja vrednih dohodkov. Cerkev pa je dolžna vzdrževati misijone vsled izrečnega Jezusovega naročila: “Pojdite po vsem svetu in poučite vse narode,” in Cerkev zelo obžaluje, da se ne more v večji meri pokoravati temu božjemu povelju. Tudi za te in še mnoge, mnoge druge neizbežne izdatke je treba dobiti od nekod primernih sredstev, dobiti pa jih ni mogoče od nikoder drugod, kakor iz prostovoljnih prispevkov vernikov, ki jim je kaj mar Cerkev in želja Jezusova. Poznavajoč vse te razmere, bomo veliko lažje razumeli cerkveno zapoved, ki veže seveda v vesti in pod grehom: “Po svojih močeh podpiraj katoliško bogoslužje!” Videli bomo, kako malo so poučeni, kako malo uvidevni, kako zelo egoistični in samovoljni in kako malo resnično katoliški tisti, ki v verske namene nikdar ničesar ne darujejo, pač pa venomer godrnjajo in se pritožujejo, da Cerkev sprejema in prosi toliko darov. Tudi to je prav povedati ob tej priliki da kadar v kaki župniji ne poroča, ne krščuje in ne deli zakramentov domači gospod župnik, marveč kateri drug svečenik, na primer slovenski izseljenski duhovnik, pripadajoče cerkvene takse glasom cerkvenega zakonika ne pripadajo duhovniku, ki obred izvrši, ampak župniku cerkve, v kateri se je izvršila poroka ali krst, izvzemši, če so na primer poročenei izrečno njemu darovali več kakor zahteva od škofa potrjena pristojbina, Seveda je tudi slovensko bogoslužje v Buenos Airesu združeno s troški. Z razmeroma prav. znatnimi stroški, ki gredo mesečno v svojih tristo pesov! Te zneske si deliva oba slovenska izseljenska duhovnika, ki morava ta denar pač nekje zaslužiti. Seveda ne pri Slovencih, marveč pri Argentincih. In kolikor dela porabiva za Slovence, toliko je manj mogoče služiti Argentincem. Sicer ni prijetno govoriti o teh rečeh, vendar je prav, če naši ljudje zanje vedo, vedeti pa ne morejo drugače, kakor če jim kdo pove. ^ ^ zadnja, peta cerkvena zapoved, je vsled posebnih tukajšnjih razmer v Argentini ne-koliko drugače formulirana kakor pri nas doma, in zapoveduje: “Ne sklepaj zakona proti cerkvenim določilom”, pri nas doma samo: “Ne obhajaj slovesne ženitve o prepovedanih časih”, to je ne pripravljaj velikih in šum-nih ženitovanjskih svečanosti ob časih, ki jih je proglasila Cerkev za resne, spokorne ali celo žalne, dočim hoče argentinska zapoved več: Da se pri sklepanju zakona držijo verniki vseh zadevnih cerkvenih postav in navodil. Naravnost neverjetno je, s kakšno lahkoto se družijo tudi naši ljudje v izven zakonsko stalno družinsko življenje. Včasih se poročijo civilno, dostikrat pa niti civilno ne. In vendar je cerkvena postava v teh rečeh tako določna in stroga. Tako določna in tako stroga zato, ker se zaveda važnosti družinskega življenja in družinske vzgoje. Za nekatere prestopke svojih navodil o sklepanju krščanskega zakona je bila prisiljena izreči celo posebne cerkvene kazni izobčenja. Iz Cerkve so izobčeni na primer katoličani, ki sklenejo zakon pred ne-lcatoliškim verskim služabnikom. Zakon brez blagoslova! Ali pa more kdo misliti, da bo blagoslovljen zakon, ki je tako izrečno sklenjen proti vsaki božji in cerkveni volji in postavi? Še v krščanskem zakonu dostikrat ne manjka vsakovrstnih bridkih preizkušenj in mnogih nadlog, kaj pa v zakonu, Iti nikakor ne more računati na božjo pomoč! In družinsko življenje! In vzgoja otrok! Kako bodo taki starši, ki so poteptali vse božje in cerkvene zapovedi, učili svoje otroke, naj se jih vestno drže? Kako jih bodo naučili paziti na vsa orijentacijska in svarilna znamenja ob poti življenja, v čemer obstoji ravno bistvo krščanske vzgoje in kar je njihova prva dolžnost? Zato je neurejeno družinsko življenje ena prvih grehot, hudobija. ki ima posebno mnogo izredno težkih posledic. O takih starših in o njihovih otrocih velja božja beseda: Oni — otroci staršev, ki so slabo vzgojili svojega telesa sad — oni bodo sicer pogubljeni, njihove duše pa bom tirjal iz rok njihovih staršev! LEJTE, kratek pregled božjih in cerkvenih za-(f jr povedi. Glejte orijentacijska in svarilna zna-X—^ menja, postavljena ob pot našega življenja! Ali je kaj, kar bi bilo v našo večno in časno korist, in v teh zapovedih ni zapovedano! Ali je kaj, kar bi nam bilo v časno in večno škodo, in v teh zapovedih ni prepovedano? Zato pa gorje posamezniku in narodu, ki se ne meni za ta vešče in izključno v našo korist ob pot našega življenja postavljena orijentacijska in svarilna znamenja! Ne posamezniki ne celi narodi se ne zavedajo, kakšno prekletstvo si pripravljajo in v kakšno nevarnost za čas in za večnost se podajajo s prestopanjem božjih zapovedi in cerkvenih postav! —OŽJE zapovedi, ta orijentacijska in svarilna 11)) znamenia °b potu našega življenja, veljajo za vse čase, za vse kraje, za vse razmere. Tudi novodobna znanost ne sme utihotapiti ljudstvu novih bogov, tudi umetnost se mora pokoriti šesti božji zapovedi. Tudi moderno dnevno časopisje mora spoštovati osmo božjo zapoved. Moliti in verovati moramo tudi takrat, kadar nismo v sili in stiski. Ne smemo samo-umora storiti, četudi smo v velikem trpljenju in neozdravljivo bolni. Dušo in telo moramo čisto ohraniti tudi v svoji mladosti. Ne smemo po krivem prisegati in lagati, četudi bi mogli s krivo prisego in lažjo pre-prečti velik bankerot. Ni dvojne morale z ozirom na dvojni človeški spol. Zakonska nezvestoba in izvenza-konska nečistost ni za en spol nič manjši greh kot za drugega. Božje zapovedi veljajo prav tako za stara leta, kakor za dobo šolskih let. Ni gosposke morale: božje zapovedi vežejo prav tako preprosto ljudstvo, kakor tiste, ki se čutijo nad druge vzvišene. V vznožju Sinaja je bila zastopana vsaka starost in vsaka plast naroda. Če se sklicuje sodnik na svetost prisege na pod- lagi druge božje zapovedi, je tudi sam dolžan posvečevati Gospodov dan na podlagi tretje božje zapovedi. Če vladajoči na podlagi četrte božje zapovedi zahtevajo, da je treba dati državi kar gre državi, so istotako sami dolžni dati Bogu kar mu gre. Če zapiše bogatin na svojo blagajno: ne želi svojega bližnjega blaga, mora nad vhodom njegove hiše stati tudi napis: ne želi svojega bližnjega žene. Božje zapovedi tvorijo med seboj neločljivo celoto in enoto. “Kdor namreč spolni vso postavo, pa prekrši eno, se je pregrešil zoper vse. Zakaj kateri je rekel: Ne prešeštvuj, je tudi rekel: Ne ubijaj; Če torej ne prešeštvuješ, ubijaš pa, si kršilec postave.” Kdor le v eni zapovedi nasprotuje volji božji, je že zatajil podlago in izpodmaknil tla vsem zapovedim. Kdor je upošteval vsa svarilna znamenja, samo za eno se ni hotel zmeniti, naj dobro ve, da je popolnoma dovolj, če se samo enkrat razbije in je uničen njegovega življenja voz! LAGOR posamezniku in narodu, ki postavi fn SV0J0 kulturo na temelj božjih in cerkvenih za- ^--' povedi, ki se zvesto ravna po vseh navodilih orientacijskih in svarilnih znamenj ob poti življenja! Pri njem bodo dolžnosti do Boga in ime božje v časteh. Pri njem bo avtoriteta in družina nekaj svetega. Pri njem bo nehalo medsebojno sovraštvo. Zagotovljena bo čast žene; vso postavo bo preveval duh pravičnosti in socialnosti. Zares; božje in cerkvene zapovedi so pogoj urejenega življenja za posameznika in za cele narode, za narode, ki so na najvišji, pa tudi za one, ki so na najnižji stopnji kulture. Za one na najvišji stopnji, da se ne izrodijo, za one na najnižji stopnji, da se dvignejo. O vsem tem nam je umljivo, zakaj je Bog, ki je dal svoje zapovedi, dvakrat zažugal kazen tistim, ki jih prestopajo. Pa je tudi dvakrat obljubil plačilo tistim, ki jih izpolnjujejo: “Jaz sem Gospod tvoj Bog ... izkazujem milost do tisočernega rodu tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.” — “Ako poslušaš glas Gospoda svojega Boga, storiš in izpolnjuješ vse njegove zapovedi, ki ti jih zapovedujem, te bo povzdignil Gospod tvoj Bog nad vse narode, ki so na zemlji. Blagoslovljen boš v mestu in blagoslovljen na polju, blagoslovljen bo sad tvojega telesa in sad tvoje zemlje in sad tvoje živine, črede tvojih goved in tamori tvojih ovac. Blagoslovljene tvoje žitnice in blagoslovljene tvoje zaloge.” OG nam je znova oznanil deset božjih zapovedi. K< Obljubimo tudi mi, kot je obljubljalo ljudstvo pod goro Sinaj:.“Vse kar je Gospod govoril, hočemo storiti!” Živimo življenje zapoveri božjih v svoj časni prid in pomagajmo na njihovi podlagi ustvarjati na zemlji boljše čase. Vse govorjenje o rešitvi takozvanega socialnega vprašanja, je brezpomembno prazno govoričenje, dokler se ljudje spet ne bomo oklenili zveličavnih, za čas in za "nebesa koristnih božjih zapovedi. Da bi jih ne pozabilo, je izraelsko ljudstvo nosilo na vseh svojih potih v skr'nji zaveze dve kameniti tabli, na katerih so bile vklesane božje zapovedi. Tako tudi mi vedno nosimo s seboj božje in cerkvene zapovedi, zapisane v naša srca, in uresničujmo jih v našem zasebnem in javnem življenju, na vsem našem nadalj-nem potovanju sl. Lojze Anton, prvorojen-ček Marketa in Rafaele Krpan de Gulin. Obletnico slovenske službe božje na Avellanedi bomo praznovali meseca junija. Naši dobri rojaki, ki žive onstran Ria cliuela, posebno naši Prekmurci, so pokazali zares pravo in globoko razumevanje za dobro stvar. Vedno tako številno pribite v kapelo, kadar imamo tam našo pobožnost, da je res veselje. Posebno zahvalo je treba dati pevcem in še posebej g. Štefanu Utroša, ki nam tako velikodušno daje na razpolago prostor za pevske vaje. Samo tisti, ki od blizu opazujemo to veselo in ž>-\ ahno delo, vemo, kako velike zasluge ima za Avellanedo gospod Vesela družba Slovencev iz. Avellanede pevovodja Jekše. ki v dežju in mrazu ali pa tudi v vročini vedno točno prihiti tam iz Paternala in tako vestno pripravlja, svoj ukaželjni pevski zbor. Naj Bog povrne njemu in vsem, kar tako velikodušno store za božjo čast in z.a dušni blagor rojakom. Dne 12. junija bomo praznovali cerkveno proslavo te obletnice, h kateri vabimo vse rojake. Ob 10. bo sv. maša z zahvalno pesmijo, popoldne ob 4. uri pa molitve. Ta dan bo torej na Ave-liancdi štrukelj Zato pričakujemo obilne udeležbe od blizu in daleč. Vsi, ki berete te vrstice, le stopite ta dan doli na Avellanedo, da pogledate, kje se bori tisoč naših bratov za svoj vsakdanji kruh. Dne 2(i. junija bo pa zunanja proslava te obletnice. Bo tudi si že sedaj rezervirajte za Avellanedo. Cerkveni del slovesnosti se vrši v kapeli Don Oriolovega zavoda na Manuel Estevez 630, blizu La Blanca, kje bodo druge slovesnosti, boste pa že tam zvedeli. Saj ne bo daleč stran. Samo pridite! Presenetljivo mnogo Slovencev se je spet zbralo v nedeljo dne 29. maja v Lurdu, kjer smo slavili dvojen praznik: majniški obisk lurški Mariji in evharistično slovesnost, da smo se tako tudi mi pridružili častilcem sv. R. Telesa, ki so se prav iste ilni zbrali na mednarodnem evharističnem kongresu v Budimpešti. V dolgi procesiji z Najsvetejšim, s častnim spremstvom kakih 50 mož s svečami, ki so šli ob obeh straneh, so slovenska dekleta nesla kip lurške Marije. To je bila v teh krajih pač prva slovenska procesija s sv. Rešnjim Telesom. Med vso procesijo je donela slovenska pesem, ki jo je vsa množica pobožno prepevala, mogočni zvočniki pa so ji dali še posebno \ eljax o, pevci sami zase so pa pripravili še nekatere nekoliko težje, pa prelepe pesmi,'ki so kar prevzele prisotne drugorodeo. ki takega petja zlepa ne čujejo. Saj se je pevovodja g. Ciril Jekše tudi na vso moč potrudil. Vsa slovesnost je tako čudovito lepo uspela, da je superior redovnikov, ki varujejo to Marijino svetišče, ves ganjen izpred oltarja čestital Slovencem, ko se je slovesnost zaključila. Udeležilo pa sc je procesije nad 590 Slovencev, ki so prihiteli od blizu in daleč. Mnogo je bilo seveda tudi domačinov, ki jih na taki božji poti nikoli ne manjka. Gospodarsko in podporno društvo Slovencev v Villa Devoto je z velikim uspehom proslavilo triletnieo svojega obstoja, o katere proslavi smo že zadnjič poročali. Ob tej priliki je izdalo tudi brošurico “Naš dom’’. Umrla je v Budincih v Prekmurju bivša izseljenka in blaga mladenka Marija Filo. Bolezen je našla v Franciji, kjer se je na delu prehladila in prišla domov umreti. Tukaj ima brata in več drugih sorodnikov. Prekmurski rojaki so napravili zbirko za zgradbo kapele v Filovcih pri Bogojini. Zbrali so 1120 Din. Nesreča nikoli ne pride sama, pravi pregovor, marveč ena nesreča odpre vrata drugi. Tako sc je zgodilo pri Vugovih, ki so doma iz Solkana. 11. maja je nenadno umrl oče Valentin, ki je tako želel prisostvovati lepi birmanski slovesnosti, pri kateri sta bila birmana dva njegova sinova. Pa je bil ob času birme že v večnosti. Sedaj je pa še mama morala v bolnico, kjer je bilo operirana na slepiču. Vugovi imajo trgovino na Vidal-Guanacacha. Za pokojnega Valentina Vugo bo sv. maša na Pa-lernalu 19. junija. V Črničah je dne 5. maja umrla Faganelova mama, Jožefa, •tara 71 let. Imeia je pljučnico. Zapušča doma 3 žalujoče sinove n eno hčerko. Sin Franc je uradnik v Banco Gcrmanico in dobro zuau vsem rojakom. Naše sožalje. i '-I -i Zamudniki za Mohorjevo družbo se lahko še oglasijo pri poverjeniku g. Francetu Lakner, pri naši upravi ali pa -pri kateremu izmed slovenskih izseljenskih duhovnikov. Naročnina znaša štiri pese in pol. Trideset četrti mednarodni evharistični kongres je z vsem sijajem in ob silnih množicah ljudstva zboroval v Budimpešti, 'glavnem mestu Ogrske, v dneh od praznika Gospodovega vnebohoda do nedelje dne 29. maja 1938. Kot papežev osebni odposlanec mu je predsedoval kardinal Pacelli, ki ga poznamo slovenski izseljenci že iz evharističnega kongresa v Buenos Airesu, kjer si je na mah pridobil tako velike splošne simpatijo, kakor v resnici niso običajne. V svojem slavnostnem govoru je zlasti povdaril misel, da vlada danes med ljudmi naravnost babilonska zmešnjava, da se uveljavljajo načela in prepričanja, ki so si med seboj docela nasprotna, ki ena drugo izključujejo, in da svetovni mir ne more biti bolj negotov kakor je. Te zmede so vendar čisto posvetnega značaja in posledica zaverovanosti velikih ljudskih množic in zlasti njihovih voditeljev v izključno posvetne zadeve. Od vseh strani prihajajo zahteve, naj se v teh zmedah tudi Cerkev odloči na eno ali na drugo stran. Toda Cerkvi je poverjena veliko višja naloga, kakor vmešavanje v stvari, ki so čisto posvetnega značaja. Zato je treba, da rešijo te spore in razvozljavajo te zmede posamezni narodi in posamezni stanovi sami med seboj. Cerkev se nobeni rešitvi ne bo protivila, da le spoštuje božje postave in da večnega zveličanja ljudi ne onemogoča ali čezmerno ne otežkočuje. Kongresiste je pozdravil tudi Slletni poglavar katoliške Cerkve, sveti oče Pij XI. Seveda po radiu. Povdaril je, da osebno pozna ogrsko deželo in njeno prestolieo, da očetovska ljubezen ne pozna meja in se mu zdi, kakor bi sc nahajal prav ta trenutek sredi med svojimi zvestimi sinovi in jim govoril. Takoj pb evharističnem kongresu so se začele slovesnosti devetstoletnega spomina, odkar je umrl prvi ogrski kralj sveti Štefan. Slovesnosti bodo trajale tja do konca avgusta in se jih udeležuje seveda tudi ogrska vlada. Za prihodnji mednarodni evharistični kongres pa so določili mesto Nizza na Francoskem. Misijonski teden jo končal to dni v mestu Buenos Aires in seznanil zborovalce z veličine misijonskega problema. Dva tisoč let potem, ko jo naročil naš Gospod Jezus Kristus, zlasti apostolom, pa tudi vsem svojini vernikom: “Pojdite po vsem svetu in poučite vse narode in učito jih kako naj izpolnjujejo vse, kar sem vam zapovedal, ’ ’ dva tisoč let potem nas je komaj 365 milijonov članov prave Jezusove Cerkve, komaj 600 milijonov nas jo vseh kristjanov, d očim jili 1400 milijonov še ničesar ali skoro ničesar ne ve o našem Gospodu Jezusu Kristusu! Samo 10.400 misijonarjev - duhovnikov ima danes katoliška Cerkev po poganskih deželah. Pa šo izmed njih jih je 9.000 prav za prav namenjenih le bolj za vernike, ki so že izpreobrujeni, pa po poganskih deželah žive. Pravih misijonarjev je torej komaj 1.400 ali po eden za vsak milijon poganov! Marsikaj zanimivega je povedal misijonski teden o misijonarjih samih, o njihovi pripravi in o njihovem življenju, človek bi mislil, da se bo Cerkev brž zadovoljila s pripravo svojih misijonarjev, ki morajo itak živeti večinoma med najbolj neizobraženimi ljudmi. Pa ne! Svoje misijonarje Cerkev še skrb-ncjc pripravlja, kakor druge svojo duhovnike. Dočim smatra Cerkev, da je za navadnega duhovnika dovolj 12 let srednješolsko in visokošolske izobrazbe, v Sloveniji in po srednji Evropi 14 let, daje svojim misijonarjem 16 let posebno poklicne izobrazbe! Redovi pošiljajo svoje naj-boljšo moči v misijone. Najboljše katoliške univerze ima Cer-kev v Tokiju in v Peipingu! Misijonsko dela je dostikrat nedopovedljivo naporno. Mislite si pomanjkanje vsake civilizacije, mraz in vročino, prehrano, kakoršne civiliziran želodec ni navajen, 16 let priprave na misijonski poklic, potem po je bilo na primer strahotno podnebje na Aljaski skozi desetlenja dolgo eno k drugemu že v enem samem letu do smrti izmučilo misijonarja! In vendar so mislili misijonarji, da ne smejo odnehati! Sedaj so seveda že tudi te razmere veliko boljše. Da zahteva misijonsko delo tudi gmotnih žrtev, si lahko vsak sam predstavlja. Vzdrževati v inozemstvu 10.400 ljudi, Ž-' za to so potrebne silne vsote. Pa je treba vedeti, da živi v misijonih poleg misijonarjev - duhovnikov še kakih 20.000 misijonskih bratov in sestrfi.. Da je treba računati na svojih 100.000 vse ljudi, ki jih je treba v misijonskih deželah vzdrževati. In potem misijonski naraščaj, za katerega je treba skrbeti. In šole, sirotišnice, bolnice itd. Zato prosi Cerkov tiste, ki sami ne morejo v misijone, da z molitvijo, s prostovoljnimi žrtvami, pa tudi z denarno pomočjo podpro katoliške misijone, da vsaj na ta način skušajo izpolniti Jezusovo željo in naročilo, in da se tako tudi velikega zasluženja misijonarjev udeležujejo. Rojstno hišo največjega slovenskega pesnika doktorja Franceta Prešerna je kupila slovenska šolska mladina za Din 150,017.—, ki jih je v izredno krankem času zbrala potom prostovoljnih javnih zbirk. To hišo bo treba sedaj tako urediti, kakor je bil urejen ta vzorni slovenski kmečki dom, ki je nam dal zadnjih sto let nad 30 izobražencev, pred dobrimi sto leti, za časa Prešernovih dni. Opremili ga bodo torej tako, kakor so bile tedanji čas opremljene slovenske kmečke hiše, zlasti bodo shranili v njem vse, kar spominja na velikega pesnika. Tako bo shranjena v njem na primer Prešernova zibelka in še mnogo drugega, lcar je svojčas služilo Francetu Prešernu. Kdor bo torej obiskal to hišo, bo precej nazorno videl, kako so živeli naši predniki pred sto leti. “Izpit za življenje’’, se imenuje drama, ki jo je napisal ruski pisatelj V. Švarkinov, igrali pa so jo te dni tudi v ljubljanskem narodnem glcdadišču, in jo je izredno prijazno sprejelo tako ljubljansko občinstvo kakor tudi gledališka kritika. “Izpit za življenje” ni brezvsebinska in prazna igra za smeh in kratek čas — tudi to je včasih potrebno — marveč je igra, ki globokoumno načenja najvažnejše duhovne potrebe in probleme, in nehote vodi človeka h globljemu notranjemu, duhovnemu življenju, drama, ki hoče premagati vsako duhovno obupanost in malodušnost, ki prihaja iz naše slabe narave in od slabih ljudi, med katerimi moramo živeti. Vrhunec drame se odigrava sredi mosta, kjer so se v temni noči zbrali vsi, ki so se pri tej igri srečali na odru, in kjer hočejo v skrbeh in obupu obračunati z ničvrednim življenjem. Pa se sredi nočne teme dvigne med njimi odrešilna misel: Treba je vzdržati še do jutra: ko pride dan, bo človek jasneje izpregledal in razločneje videl. “V življenju vsakega človeka pride temna noč”, ugotavlja igralec profesor Anton Ivanovič,” pa bo moje življenje morda vendarle komu dobro in koristno.” Zato se odloči, da bo vzdržal. In stari Zverjev govori mladini: “V življenju sem večkrat klecnil, pal ,in si pobil čelo, a duše, duše v sebi nisem ubil! . . . Otroci, če se vam primeri, da boste jeseni naleteli na umazane luže in zoprn'.' mlake, spomnite sc in ne pozabite, da na svetu morajo biti, ravno tako kakor morajo biti, teči in bučati reke, in valovati jezera in morja, če na vašo pot pade prah, smeti in nesnaga, ne psujte zaradi tega matere zemlje! Kdor jo dovolj globok, in mu je “izpit za življenje” resna zadeva, naj pazljivo prečita tudi razpravo o Znamenjih ob poti življenja, ki jo prinaša današnja številka naše revije na strani 18, .Tugoslovenski kulturni vrt je bil dne 15. maja kar naj-slovesneje blagoslovljen in otvorjen v največjem slovenskem izseljenskem mestu, v severoameriškem Clevelandu. Slovesnosti so je službeno udeležila vlada Združenih držav, vlada države Ohio, in klevelandska mestna uprava. Bilo je to največje slavlje, kar jih je kdaj doživel naš narod na tujem, kakor je tudi kleveta ndski kulturni vrt naš največji narodni spomenik v inozemstvu, saj so znašali stroški zanj mnogo nad štiri milijone dinarjev, ne vštevši prostora samega, ki ga je darovalo mesto Cleveland. Seveda bi slovenski izseljenci težko zmogli tako svoto, če bi jim ne bila z visokimi svotami priskočila na pomoč ameriška vlada in mesto Cleveland. Večletna pripravljalna dela za ta kulturni vrt so vodili skoro izključno Slovenci. Zato se tudi nahajajo v njem trije kipi velikih slovenskih mož: prvega slovenskega izseljenca v Severni Ameriki, misijonarja in poznejšega škofu Friderika Baraga, čigar izvirni življenjepis je objavila naša revija v številkah 76 do 88, kip slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, in kip goriškega slavčka pesnika Simona Gregorčiča. Poleg kipov velikega hrvatskega škofa in rodoljuba Jurija Strossmayerja in črnogorskega vladike in kneza Petra Petroviča Njegoša. K blagoslovitvi in odkritju teh spomenikov so bili ameriški Slovenci že lansko leto povabili v Cleveland našega odličnega sodelavca profesorja dr. Franceta Trdana, in ravnatelja v pokoju g. Slapšaka. Letos pa so na velike sklepne svečanosti končne otvoritve jugoslovanskega kulturnega vrta povabili ljubljanskega mestnega župana dr. Jurija Adlešiča, belokranjskega rojaka, ki se je prijaznemu vabilu ljubeznivo odzval in sc že začetkom maja odpeljal v Severno Ameriko. S seboj je ponesel tudi lepe darove: Za zborovalnico klevelandskega mestnega občinskega sveta Kraljev kip pozdravljajoče Slovenke v narodni noši, simbol Ljubljane, ki pozdravlja Cleveland. Kip je postavljen na podstavek, ki je izrezljan iz hrastovega stebra, ki je bil najden v temeljih prazgodovinskih stavb na kolcli, ki so jih odkrili na ljubljanskem barju, o čemer je obširneje poročalo Duhavno življenje v številki 92. S tem darom je hotelo pokazati ljubljansko mesto mlademu velemestu Cleveland svojo prastaro kulturo, ki sega tja v predzgodovinske čase. Za jugoslovansko dvorano univerze v Pittsburgu so darovala slovenska mesta v sporazumu z našo slovensko univerzo, sliko našega velikega pesnika Prešerna, ki jo je naslikal naš sodelavec gospod akademski slikar Božidar Jakac, in podobo tudi v Ameriki znanega velikega slovenskega matematika Jurija Vega, delo akademskega slikarja prof. Sternena. Za posamezne predstavnike naših izseljenskih društev in ameriških oblasti jo gospod župan vzel s seboj mnogo vsakovrstnih propagandnih daril, zlasti več umetniško vezanih letnikov bogato ilustrirane revije Kronika slovenskih mest. To pozornost znanega prijatelja slovenskih izseljencev tudi izseljenci v Južni Ameriki kar najlepše pozdravljamo in se gospodu županu zanjo zahvaljujemo, severoameriškim rojakom pa častitamo ob njihovem tako velikem uspehu! Kakos smo zvedeli prav zadnji trenutek prodno je šla revija v tiskarski stroj, so naši severoameriški izseljenci in zastopniki ameriških oblasti naravnost triumfalno sprejeli gospoda župana. Med drugimi ga je pozdravil klevelandski župan v spremstvu vseh klevclandskih občinskih svetnikov, med katerimi je tudi četvero Slovencev. Županov govor ob otvoritvi jugoslovanskega kulturnega vrta je po vsej Ameriki in po vsem svetu prenašala veriga 138 radio-postaj. Puhan Josip iz Tilovee pri Bogojini je dne 29. aprila t. 1. umrl na Avellau,edi za možgansko kapjo. V Argentino je prišel pred 12. leti. Zapušča ženo in 17 letno hčerko. Bajnemu večni pokoj, preostalim pa naše iskreno sožalje! Slovensko delavsko društvo v Aumetzu na Francoskem je proslavilo na velikonočni ponedeljek desetletnico svojega obstoja in delovanja. Kako si izseljenci marsikje ohranjajo svojo narodno bit in svojo ljubezen do rodne zemlje, nam je v ponos. Veselje do petja, ki so ga kot dragoceno narodno lastnost prinesli s seboj v tujino, je eno najuspešnejših sredstev za ohranitev slovenskega jezika, obenem pa blagodejno vpliva na nrav naših ljudi. Saj pravi pregovor naših bratov: kdor rad poje, ne misli na zlo. Tako ima naša pesem dvojno vrednost, da nam poleg njihove narodnosti ohranja naše ljudi tudi srčno dobre. Ob lepo zapeti narodni pesmi sc omehča skoraj sleherni in ona mu privabi solzo v oči, solzo spomina na dom, na svojo mladost, katero je preživel v domovini. Pevske prireditve so zato v tujini naši največji prazniki. Če pa praznuje društvo svojo desetletnico, je to le dokaz, kako veže naše ljudi v tujini naša narodna pesem tudi še potem, ko otopi hrepenenje po povratku v domovino. Na velikonočni ponedeljek so prišli naši izseljenci iz najoddaljenejših krajev v Aumctz na proslavo. Po uvodni besedi je g. Pišler na kratko podal zgodovino desetletnega delovanja pevskega društva. Pohvalil je zlasti tiste vnele člane in članice, ki sodelujejo pri zboru že od njegovega pečetka. Izrekel je posebno zahvalo zborovodji gospodu Biščaku, ki že sedem let z uspehom vodi pevski zbor. Ob koncu je prosil vse, naj šo nadalje ostanejo zvesti zboru, da bo tudi vnaprej z enakim uspehom propagiral v tujini našo narodno zavest in ljubezen do domovine. Da bi bila proslava čim lepša, so sodelovali tudi nambura.ši in mladina pod vodstvom izseljenskega duhovnika g. švelca. Za prijeten oddih pa nam je zaigral plesni orkester nekaj veselih 'komadov. Pevski zbor obstoji po večini iz starejših preizkušenih moči. Hvalevredno je, da dobi mati, oče, ki imata vedno dovolj dela, doma in v jami, še urico časa, da obiskujeta pevske vaje. Tegke pesmi, ki jih je izbral zborovodja prav za to proslavo, so bile prav dobro zapete. Najbolj pa so ugajale poslušalcem naše narodne pesmi. Izvrstno so igrali in peli člani zbora Vodopivčevo spevoigro “Povodni mož”. Pri tamburaših je navdušil vse- navzoče enajstletni deček Papež, ki je moško in samozavestno spremljal pevske točke. Za zaključek so nastopile deklice s prostimi vajami in zbor s prekrasno sliko mladenke in fanta v narodni noši. Bes, prav lepo je bilo in tako domače, da sem pozabil, da sem v tujini, daleč od svoje domovine. Po še nekaj moram pohvalno opozoriti, kar sem opazil pri tep prireditvi: Složno sodelovanje vseh, prav vseh; bila je prava manifestacija edinosti Slovencev v tujini, S tem so po- knzali svojo nezlomljivo vero v svoje slovensko in jugoslovansko poslanstvo. “Otroški dan’’ je priredila Jugoslovanska zveza za varstvo otrok po vseh jugoslovanskih mestih, pa tudi po mnogih trgih in vaseh, v dneh od 1,—10. maja. Društvena predsednica je ugotovila, da živi v Jugoslaviji okrog 1,270.000 otrok, ki gospodarsko niso dovolj zavarovani, dočim jih pripada 620.000 tako siromašnim družinam, da pogrešajo dovoljne hrane, primerne obleke in gorke sobe pozimi. Ta pomanjkanja so eden izmed glavnih vzrokov, da umrje letno po 24S.COOO otrok, pred-no so dosegli 10 let starosti. Vsak četrti otrok, ki sc rodi v Jugoslaviji, umrje pred izpolnjenim osmim letom. Na teh zborovanjih so se posvetovali, kako bi po posameznih krajih praktično poskrbeli za deco, in kako naj bi ji pomagala tudi splošnost. Kako živahno da so se pri nas doma začeli zanimati za mladino, naj pove tudi dejstvo, da bo začetkom oktobra zboroval v Beogradu kongres za zaščito otrok na vsem Balkanu. Tega kongresa sc bodo udeležili vsi balkanski narodi, pa tudi zastopstva Francije. Češkoslovaške, Italije, Nemčije, Poljske, Anglije, Severoameriških združenih držav, itd. Pokroviteljstvo tega zborovanja je prevzel mladi jugoslovanski kralj Peter II., častno predsedstvo pa Nj. Vel. kraljica-mati Marija. Vlada je obljubila kongresu vso pomoč. Birmanska slavnost pri Terplanovih na Avellanedi. Kulturni teden je organiziralo mesto Celje od 1.—8. maja letošnjega leta. Ta teden je imel namen, da pokaže domačinom in tujcem vse kulturno hotenje celjskega prebivalstva in celjskih mestnih ustanov. Ob veliki udeležbi obiskovalcev iz bližnje in daljne okolice, zlasti pa ob vzornem sodelovanju mestnega prebivalstva so se vrstile v Celju te dni najraznovrstnejše prireditve, koncerti, gledališke predstave, razstave slik, razstave tiska, recitacijski večeri, kjer so razni umetniki, ki živijo ali so živeli v kulturnih stikih s celjskim prebivalstvom, občinstvu sami brali svoje spise, itd. itd. Ker mislijo v proslavo 201etnice narodnega osvobojenja prirediti v Celju letošnjo jesen posebno razstavo povojnega tiska, je obsegala razstava kulturnega tedna samo predvojni tisk, ki pa je že pokazal večjo važnost Celja v slovenski kulturni zgodovini, kakor si na splošno predstavljamo. Na jesenski tiskovni razstavi se bo brez dvoma uveljavila Mohorjeva družba, ki je po vojni Celje izbrala za svoj družbeni sedež in je prav iz Celja razvila zadnji čas izredno živahno založniško delovanje. Celjski kulturni teden je hotel po vzgledu nekaterih drugih večjih mest na svoj poseben način dvigniti višino splošne ljudske izobrazbe ter tudi v širših ljudskih krogih poživiti zanimanje za lepo umetnost in znanost, zlasti za zgodovinsko poznavanje svoje domačije. Kdor bo dobro poznal preteklost svojega kraja, ga bo moral tudi ljubiti. Zlasti je tudi hotel ta teden navdušiti mladino za kulturno delo. Kdaj bomo Slovenci v Buenos Airesu priredili svoj kulturni teden da vidimo, koliko kulturne sile je v nas, da se še bolj navdušimo za vse, kar je dobrega, lepega in resničnega, in da tudi tujcem pokažemo, kdo da smo in kaj. Karl .Tenitsch, svojčas katoliški duhovnik, je leta 1875 odpadel od Cerkve in postal starokatoliški župnik, pozneje pa svoboden protikatoliški pisatelj. Umrl je leta 1017. Malo pred smrtjo je izjavil o uspehih svojega dolgoletnega protikatoliškega boja: “Toliko se nam je posrečilo omajati katoliško Cerkev, kolikor morejo omajati mogočno stolnico dečki, ki s svojimi noži čki praskajo po cerkvenih stenah ali hočejo v kakšen cerkveni steber zarezati svoje ime. Začel se je proces, da bi bila proglašena svetnicam gospa Elizabeta Leseur, soproga bogatega pariškega industrijalca. Njen mož je bil popolen brezverec in zelo grob. Elizabeta pa je kakor druga Monika neprenehoma prosila Boga za moževo iz-preobrnjenjc, in je v ta namen darovala vse svoje trpljenje, katero je obljubila prenašati posebno stanovitno. Po njeni smrti je prišel možu v roke njen dnevnik, v katerega je zapisovala svoje misli in svoje želje in svoje trpljenje. Ta dnevnik je tako vplival na brezbožnega moža, da je razdelil svoje premoženje med uboge in v dobre namene, sam pa vstopil v- dominikanski samostan, kjer je bil že posvečen za duhovnika. Pariški kardinal Verdier je objavil okrožnico, v kateri prosi, naj mu vsak pošlje vsa pisma in spomine, ki jih morda ima od te svete pokojnice. V zelo davnih časih, okrog 480 let pred Kristusom, se je mogočni perzijski kralj Kserks z za tiste čase nezaslišano vojsko enega milijona in sedemsto tisoč mož bližal grški deželi, da jo pokori in da si jo podvrže.Da bi mogel pregledati to silno množico, je dal postaviti v bližini današnjega Carigrada visok lesen stolp. In pripoveduje zgodovinar, da se je razjokal, ko se je razgledal po teh ogromnih množicah dobro opremljenih in ponosnih vojakov. Pomislil je namreč, da čez sto let niti eden izmed njih ne bo več živ. Znana njujorška bratovščina Najsvetejšega Imena, ki ima precej članov tudi med našimi tamošnjimi izseljenci, je ust$.no vila leta 1901 posebno ligo ali zvezo proti bogokletju. Današnji z.vczin predsednik Colborne, ki seveda ni duhovnik, je pred kratkim praznoval 25 letni jubilej svojega članstva pri zvezi. Ob tej priliki je prišlo nekaj bolj v javnost delovanje te zveze. Kadar kateri zvezin član sliši, da kdo kolne Boga, mu resno in vljudno izroči lično rdečo kartico, dva centimetra visoko in pet Centime,!rov široko, ki jih nosijo člani vedno s seboj. Na njej stoji zapisano: “Prosim Vas, ne skrunite božjega Imena, ki je meni najsvetejše. Pomagajte nam, da bomo iz sveta spravili vsako sramotenje Boga!’’ V voglu je natisnjen naslov zvezinegn predsednika ali pa člana samega. Zadnjih 37 let, odkar obstoji ta zveza, je bilo razdeljenih že mnogo milijonov takih kartic, pa še ni bilo slišati, da bi bil kdo sprejem odklonil ali postal zaradi tega grob. Gospod Janez Hladnik je bil nameščen kot kaplan bazilike sv. Jožefa na Floresu, tako da sta sedaj oba slovenska izseljenska duhovnika v Buenos Airesu uslužbena pri isti cerkvi, nasproti Plaza. Flores, Rivadavia 7000. Gospod Hladnik živi v župnišču, Pasaje Salala 60, gospod Kastelic pa še vedno na Con-tiarco 245. Prilika za spoved v slovenskem jeziku je vsak dan od 7.—9. ure zjutraj. Meseca julija se nam obeta spet lepa slovesnost in sicer Cirilova proslava dne 10. julija. Že sedaj mislite, da bo treba dne 10. julija ob 10. dopoldne k sveti maši na Paternal. Naš najboljši prijatelj. kazali svojo nezlomljivo vero v svoje slovensko in jugoslovansko poslanstvo. “Otroški dan’’ je priredila Jugoslovanska zveza za varstvo otrok po vseh jugoslovanskih mestih, pa tudi po mnogih trgih in vaseh, v dneh od 1.—16. maja. Društvena predsednica je ugotovila, da živi v Jugoslaviji okrog 1,270.000 otrok, ki gospodarsko niso dovolj zavarovani, dočim jih pripada 620.000 tako siromašnim družinam, da pogrešajo dovoljne hrane, primerne obleke in gorke sobe pozimi. Ta pomanjkanja so eden izmed glavnih vzrokov, da umrje letno po 248.0000 otrok, pred-no so dosegli 10 let starosti. Vsak četrti otrok, ki sc rodi v Jugoslaviji, umrje pred izpolnjenim osmim letom. Na teh zborovanjih so so posvetovali, kako bi po posameznih krajih praktično poskrbeli za deco, in kako naj bi ji pomagala tudi splošnost. Kako živahno da so se pri nas doma začeli zanimati za mladino, naj pove tudi dejstvo, da bo začetkom oktobra zboroval v Beogradu kongres za zaščito otrok na vsem Balkanu. Tega kongresa se bodo udeležili vsi balkanski narodi, pa tudi zastopstva Francije, češkoslovaške, Italije, Nemčije, Poljske, Anglije, Severoameriških združenih držav, itd. Pokroviteljstvo tega zborovanja je prevzel mladi jugoslovanski kralj Peter II., častno predsedstvo pa Nj. Vel. kraljica-mati Marija. Vlada je obljubila kongresu vso pomoč. Birmanska slavnost pri Terplanovih na Avellanedi. Kulturni teden je organiziralo mesto Celje od 1.—8. maja letošnjega leta. Ta teden je imel namen, da pokaže domačinom in tujcem vse kulturno hotenje celjskega prebivalstva in celjskih mestnih ustanov. Ob veliki udeležbi obiskovalcev iz bližnje in daljne okolice, zlasti pa ob vzornem sodelovanju mestnega prebivalstva so se vrstile v Celju te dni najraznovrstnejše prireditve, koncerti, gledališke predstave, razstave slik, razstave tiska, reeitacijski večeri, kjer so razni umetniki, ki živijo ali so živeli v kulturnih stikih s celjskim prebivalstvom, občinstvu sami brali svoje spise, itd. itd. Ker mislijo v proslavo 201etniee narodnega osvobojenja prirediti v Celju letošnjo jesen posebno razstavo povojnega tiska, je obsegala razstava kulturnega tedna samo predvojni tisk, ki pa je že pokazal večjo važnost Celja v slovenski kulturni zgodovini, kakor si na splošno predstavljamo. Na jesenski tiskovni razstavi se bo brez dvoma uveljavila Mohorjeva družba, ki je po vojni Celje izbrala za svoj družbeni sedež in je prav iz Celja razvila zadnji čas izredno živahno založniško delovanje. Celjski kulturni teden je hotel po vzgledu nekaterih drugih večjih mest na svoj poseben način dvigniti višino splošne ljudske izobrazbe ter tudi v širših ljudskih krogih poživiti zanimanje za lepo umetnost in znanost, zlasti za zgodovinsko poznavanje svoje domačije. Kdor bo dobro poznal preteklost svojega kraja, ga bo moral tudi ljubiti. Zlasti je tudi hotel ta teden navdušiti mladino za kulturno delo. Kdaj bomo Slovenci v Buenos Airesu priredili svoj kulturni teden, da vidimo, koliko kulturne sile je v nas, da se še bolj navdušimo za vse, kar je dobrega, lepega in resničnega, m da tudi tujcem pokažemo, kdo da smo in kaj. Karl Jenitsch, svojčas katoliški duhovnik, je leta 1875 odpadel od Cerkve in postal starokatoliški župnik, pozneje pa svoboden protikatoliški pisatelj. Umrl je leta 1917. Malo pred smrtjo je izjavil o uspehih svojega dolgoletnega protikatoiiškega boja: “Toliko se nam je posrečilo omajati katoliško Cerkev, kolikor morejo omajati mogočno stolnico dečki, ki s svojimi no-žički praskajo po cerkvenih stenah ali hočejo v kakšen cerkveni steber zarezati svoje ime. Začel se je proces, da bi bila proglašena svetnicam gospa Elizabeta Leseur, soproga bogatega pariškega industrijalca. Njen mož je bil popolen brezverec in zelo grob. Elizabeta pa je kakor druga Monika neprenehoma prosila Boga za moževo iz-preobrnjenje, in je v ta namen darovala vse svoje trpljenje, katero je obljubila prenašati posebno stanovitno. Po njeni smrti je prišel možu v roke njen dnevnik, v katerega je zapisovala svoje misli in svoje želje in svoje trpljenje. Ta dnevnik je tako vplival na brezbožnega moža, da je razdelil svoje premoženje med uboge in v dobre namene, sam pa vstopil v dominikanski samostan, kjer je bil že posvečen za duhovnika. Pariški kardinal Verdier je objavil okrožnico, v kateri prosi, naj mu vsak pošlje vsa pisma in spomine, ki jih morda ima od te svete pokojnice. V zelo davnih časih, okrog 480 let pred Kristusom, se je mogočni perzijski kralj Kserks z za tiste čase nezaslišano vojsko enega milijona in sedemsto tisoč mož bližal grški deželi, da jo pokori in da si jo podvrže.Da bi mogel pregledati to silno množico, je dal postaviti v bližini današnjega Carigrada visok lesen stolp. In pripoveduje zgodovinar, da se je razjokal, ko se je razgledal po teh ogromnih množicah dobro opremljenih in ponosnih vojakov. Pomislil je namreč, da čez sto let niti eden izmed njih ne bo več živ. Znana njujorška bratovščina Najsvetejšega Imena, ki ima precej članov tudi med našimi tamošnjimi izseljenci, je ustanovila leta 1901 posebno ligo ali zvezo proti bogokletju. Današnji zvezin predsednik Colborne, ki seveda ni duhovnik, je pred kratkim praznoval 25 letni jubilej svojega članstva pri zvezi. Ob tej priliki je prišlo nekaj bolj v javnost delovanje te zveze. Kadar kateri zvezin član sliši, da kdo kolne Boga, mu resno in vljudno izroči lično rdečo kartico, dva centimetra visoko in pet centime,trov široko, ki jih nosijo člani vedno s seboj. Na njej stoji zapisano: “Prosim Vas, ne skrunite božjega Imena, ki je meni najsvetejše. Pomagajte nam, da bomo iz sveta spravili vsako sramotenje Boga!’’ V voglu je natisnjen naslov zvezinega predsednika ali pa člana samega. Zadnjih 87 let, odkar obstoji ta zveza, je bilo razdeljenih že mnogo milijonov takih kartic, pa še ni bilo slišati, da bi bil kdo sprejem odklonil ali postal zaradi tega grob. Gospod Janez Hladnik je bit nameščen kot kaplan baziliko sv. Jožefa na Floresu, tako da sta sedaj oba slovenska izseljenska duhovnika v Buenos Airesu uslužbena pri isti cerkvi, nasproti Plaza Flores, Bivadavia 7000. Gospod Hladnik živi v župnišču, Pasaje Salalä 60, gospod Kastelic pa še vedno na Con-darco 245. Prilika za spoved v slovenskem jeziku je vsak dan od 7.—9. ure zjutraj. Meseca julija se nam obeta spet lepa slovesnost in sicer Cirilova proslava dne 10. julija, že sedaj mislite, da bo treba dne 10. julija ob 10. dopoldne k sveti maši na Paternal. Naš najboljši prijatelj. Gospa služkinji: “Kaj pa to pomeni? Medtem ko se otrok v postelji joče, berete roman 1” Služkinja: “Oh, to me prav nič ne moti, milostiva!’’ Sluga: “Obžalujem, gtospod! Gospod ravnatelj je zelo zaposlen, če ni kaj posebno nujnega, ga ne smem zbuditi.’ “ženske veliko lažje prenašajo bolečine kot moški," je trdil oni dan neki moški. “Kako pa to veste, kaj ste zdravnik?“ bi rad vedel nekdo. “Ne zdravnik, ampak čevljar sem.’ “Saj ne vem. kaj bo' z mojim sinom. Tako nezanesljiv je,” toži oče proti svojemu prijatelju. “Nezanesljiv je? Potem ga daj študirat za vremenskega preroka.” “Očka, kupi mi za god boben,” je mila prošnja s.nkota. “Kajpak, še tega se manjka! Potem mi boš pa ves dan razbijal in ropotal.” “N e, očka, saj ne bom; bobnal bom samo ’ takrat, ko boš ti spal.” Znani slikar Rigaud ni rad slikal žensk. “Če jih naslikam kakršne so,” je dejal, “pravijo. da niso dovolj lepe. če se jim preveč laskam. pa spet niso zadovoljne, češ, da jih nisem dobro zadel.’ — Tako se mu je dala portretirati neka dama, ki si je bila strašno namazala ustnice. Tudi ona ni bila s slikarjem zadovoljna: njegove barve se ji niso zdele, dovolj žive. Vprašala ga je, kje jih kupuje. — “Mislim, madame,” je odvrnil Rigaud, “da jih jemljeva od istega trgovca.” ALI VEŠ, da trenutno rabijo na svetu LADIJSKE VOZNE LISTE za vse paroplovne družbe dobite pri CA. CENTRAL EUR O P E A SAN MARTIN 469 po pajnižji ceni KABINO zagotovimo vsakemu potniku brezplačno VPOKLICNE KARTE PO ZELO ZNIŽANIH CENAH REVMATIZEM Vas muči? Ne bodite vendar nespametni in ne pustite, da bi Vas mučil naprej! še danes pišite gospej Anici Smola, soprogi okrajnega zdravnika, Žužemberk, Dravska banovina, Jugoslavija, naj Vam pošlje par zavitkov zdravilnega čaja, ki je dobro preizkušena mešanica naših najboljših domačih zdravilnih rož. Za popolno ozdravljenje je navadno dovolj pet zavitkov, ki veljajo s poštnino vred 10 argentinskih pesov. FRANC KLAJNŠEK v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte In proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCO SASTRE 4351 (Villa Deveto), Bs. Aires. TJ. T. 50—0277. Kadar rabite novo obleko, si v Mozetičevi krojačnici oglejte vzorce blaga in krojev, Pa Vam ne bo žal. V zalogi imamo tudi veliko izbiro srajc, klobukov in vseh drugih moških potrebščin po tako ugodnih cenah, kakor jih ne boste nagli nikjer drugje. Priporoča se Vam: KROJAeNICA MOZETIČ OSOEIO 5052 (Paternal), Bs. Aires Ev Zapad Vsako 56.874 ta jih odpade 2.684, na A-pstanek pa na Novi Zeland. ih znamk. — let h 22 mili- o Indiju. Avstr leto izide okoli Pod: mmmBm KRIŠKIH CASOPI igutivilo presenetljivo liuvilt naročnikov n dvari. Zelo malo je nevnimi škandali. I *> poleg dne ilj zasoljeni mio vzgojo. notne 1, je P časopisni -------- je v skupni ftjsfvo, da ve |ši prebira — , ki hlastajo anketa je po-•dc in potopi-ki ter navo-pich, načelnik itva, ki je to Jjučka, da so gendarle bolj- wynn. “Legija dostojnosti” je začela zdaj akcijo proti dvojnim programom v ameriških kinematografih, češ da ti programi, ki trajajo štiri do pet ur, mladino duševno docela ubijajo in jo delajo nesposobno za vsak drug ' posel. Filmski magnat je dejal ob tej priliki: “Legija dostojnosti” je rešila ameriški film tedaj, ko je pozvala k redu nekatere izdelovalce, ki so njihovi filmi presegali meje morale in dobrega okusa. Prepričan sem, da bo ta organizacija storila omeriškemu filmu prav toliko uslugo če ji bo uspelo, da svojo križarsko vojno nadaljuje in spravi s sveta dvojne programe po ameriških kinematografih.” riški fl DOSTOJNOSTI SR I FIL M. Znano ni, za njimi ije v Združenih in dobro pač pa za d' po Fil m stremljenjem izraz omejenosti proizvodu J1 katere Iji. Ta o lotili p^Hrila na mili. vpliv čati o