24
Utva: Pravijo ljudje ... — A. Gradnik: V mraku.
Štefan ne počaka, skoči z voza in črez jarek na polje. Oče švrkne po kljusetu in voz ropeče dalje po ravni cesti. Od daleč se sveti materina ruta.
Štefan premišljuje.
„Da jih je sram in da me ne ljubijo, je jasno in sem vedel že prej. Ali bi počakal kosila, ali bi se napravil kar precej na pot? Pot je dolga in ni dobro, če je človek lačen; ako ostanem, se najem do sitega, za plačilo pa bi moral poslušati besede, kakor nadležen berač, ki sedi pod stopnicami. Kaj je boljše, ali glad ali sramota? Poskusil sem že oboje in dobro ni ne to ne ono. Premisliti pa je potreba, da jim napravim veselje, če ne pridem. Tako se je povesila skodelica sramote in kosil bom."
(Dalje prihodnjič.)
^1
Pravijo ljudje . . .
lenka zvon mrtvaški, klenka       Toda, ne veruj jim, dragec,
iz teh zastarelih lin,                    zlobni so ljudje samo,
kjer skovika čmerna sova,           ki pri živih še mrličih
mir moteča nočnih tmin.             tudi radi se smejo.
Pravijo ljudje pa, ljubček,           Naj skovika smrtna ptica,
da že nama klenka zvon,           naj le toži glas zvonov,
da velja ljubezni naši                 najino bo, ljubček, cvetje,
ptic mrtvaških mrki ton.             ki požene iz — grobov.
Utva.
$
V mraku.
e ne veš, kaj roke mi drhtijo, kaj od tebe srce moje hoče. Luč ugasi, naj opazujoče stene v tiho temo se zgubijo.
V temi, glej, besede, ki ležijo v srcu tajno skrite, ko tatovi mračni, zdaj na poti negotovi srce moje plahe zapustijo.
A. Gradnik.