Carlo Michelstaedter
PREPRIČANJE IN RETORIKA (1910)
¡xavOavco Ö'odovvexa E^coga TiQaooa) xovx e/uov Jigooaxoia
Sofokles1
Prvi del	109
0	PREPRIČANJU
PREPRIČANJE
Ai0£qlov (lIcv ya.Q o<|>k aevo? jioviovöe öicoitei, Jtovtoa Ö'eg >c6ovog ovbac, ajtejrtuoe, yaia 6'eg auyag T|8X,iou axa(j,vaTOg, o ö'aiBepog eußaXe Sivaig-aXko<; 6'eS; aXXov ös^exai, cmryeovoL öe Jtavteg.2
(Empedokles)
1	»Vem, da mi ne bo koristno to, kar počenjam« (Sofokles, Elektro, 617-618). Čc ni drugače navedeno, so opombe prevajalčeve in upoštevajo kritično izdajo Michelstaedteijevega dela (C. Michelstaedter, La persuasione e la rettorica, ur. S. Campailla, Adelphi, Milano 19925).
2	Cit. po Mullachovi zbirki Fragmenta philosophorum graecorum, vol. I: Poseos philosophicae caeterorumque ante Socraiem philosophorum quae supersunt, Parisiis, Firmin Didot, 1860, 32-35; prim. Diels-Kranz (Die Fragmente der Vorsokratiker, griechisch und deutsch von Hermann Diels, hrsg. v. W. Kranz, erster B;ind, Zürich, Weidmann, 1971") 115. 9-12. »Kajti sila etra jih vile v morje, / moije jih pljune na zemljo, zemlja v žarke neumornega sonca, in ta jih meče v vrtince etra; / vsak jih od drugega sprejme, vsi jih sovražijo.« Razlika med besediloma je razvidna iz
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
Vem, da si želim, vendar nimam tega, česar si želim. Utež je obešena na kavelj. Visi in trpi, saj ne more z njega. Visi, ker teži k tlom; če visi, pa je tudi odvisna od njega.
Ustrezimo ji, rešimo jo odvisnosti. Spustili jo bomo, da bo potešila svojo lakoto in prosto padala, dokler se bo padanja veselila. Nikjer ne bo potešena. Še vedno bo silila naprej: naslednja točka leži nižje od sedanje. Dokler bo obstajala nižja točka (o<t>Qa av (ievr] autov), se ne bo zadovoljila. Ko bo dosegla to točko, le-ta ne bo več privlačna, saj ne bo več nižja. Nižje točke privlačujejo utež, a ji neprenehoma uhajajo. Venomer se je oklepa želja po nižjem: neskončno bo hrepenela in silila navzdol.
Ko bi namreč nekje postala - ko bi zmogla zaobjeti svoje bodoče neskončno padanje tedaj ne bi bila več tisto, kar je: utež. Ta namreč obstaja, dokler nima obstanka. Če ne bi potrebovala ničesar, če bi bila končna, dokončna, ko bi dosegla sebe - takrat bi nehala obstajati. Utež si je sama v napoto. Ni odvisna od drugega, razen od sebe, pa ji ni dano, da bi bila kdaj potešena. Prepričanja ne more doseči.
Prav tako tudi vsako življenje ni nikdar sito sedanjega življenja. Toliko je namreč življenje, kolikor se nadaljuje, nadaljuje pa se toliko, kolikor mu primanjkuje življenja. Če bi življenje zmoglo zaobseči sebe, tu in zdaj, če ne bi čutilo več pomanjkanja, bi prenehalo biti: življenje ne bi bilo več življenje.
V prihodnosti je marsikaj takega, da čutimo njegovo privlačnost, po njem pa zaman hrepenimo v sedanjosti.
Odpravim se na goro - vrhovi me pozivajo, želim priti do njih - stopam vse višje, slednjič pridem do vrha. Mar s tem pridobim - goro? Visoko sem nad ravnino in morjem, pogled je uprt v prostrano gorsko obzorje; pa vendar, vse to
tekstovnokritične opombe Sergia Campaille v delu C. Michelstaedter, Lapersuasione e la rettorica, ur. S. Campailla, Adelphi, Milano 19925, cit. str. 115 »Mullach pripisuje te stihe pesnitvi negi (jvuoecoc;, po Dielsovem mnenju pa so povzeti iz pesnitve Ka9agp,oi. V Dielsovi izdaji (v. 11) beremo (j)as0ovTog (svetlobnega), ne pa axa]ivaxo; (neumornega). Verze navaja tudi Plutarh (De hide, 361 c), ko v zvezi z metempsihozo pri Empedoklesu omenja, da duhovi plačujejo kazen za krivdo, dokler ne dosežejo očiščenja. Mullach razume besede haec per diversa elementa jactatio v smislu preobrazbe v leteče, vodne in kopenske živali. Kazen primerja s tistim, kar Vergil opisuje v šesti knjigi Eneide (VI, 739-742).«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
mi ne pripada. To, kar vidim, ni v meni. Morje se lesketa v daljavi - moje bo, spustil se bom k obali, poslušal glas morja, zaplul nad njim in se ga veselil. Zdaj pa, ko sem na morju, se mi »uho ne napolni s poslušanjem«,3 ladja pluje nad zmeraj novimi valovi, »oklepa se me ista žeja«: lahko skočim v morje, lahko se predam valovom - kjer sem jaz, tam ni morja. Rad bi objel vodo, valovi pa se lomijo pred plavalčevimi zamahi. Morje ne bo moje, pa naj izpijem morsko sol, pa naj se poigravam z valovi kot delfin ali naj še celo utonem. Ostajam sam, različen sem sredi morja.
Človek išče zavetja pri ljubljeni osebi, svoje lakote pa ne more potešiti: poljubi, objemi, vsa dejanja, ki se jih ljubezen lahko omisli, ne morejo združiti ljubimcev. Ljubimca bosta še vedno dva: ostala bosta osamljena v svoji razliki, eden pred drugim.4
Ljudje se žalostijo zaradi osame, saj se počutijo osamljene, ko so sami s sabo: zdi se jim, da nikogar ni zraven njih, da jim primanjkuje vsega.
Kdor pa je sam s sabo ((itivei), ne potrebuje drugega, ki bi ga v bodoče pričakalo ((i.evei avtov): vse ima v sebi.5 »Ne bo tega, daje bil in bo, sam je, tu in zdaj, danes, zbran v večnosti.«6
Človek pa pričakuje od bodočih in drugih stvari ravno tisto, česar nima: želi si samega sebe. V želji in v skrbi za bodočnost vselej beži pred svojo sedanjostjo.
Za razliko od stvari, ki so od njega različne, je stalno drugačen, naprej se giblje v času. To, kar hoče, mu je dano; iz želje po življenju pa se oddalji od sebe: ne ve, kaj hoče. Njegov namen ni njegov namen, ne ve, čemu kaj počenja. Njegovo delovanje je trpno. Sebe nima, dokler živi v njem nezmanjšljiva, temna lakota po življenju. Prepričanja ni v tem, ki ne živi od sebe. Ta je namreč sin in oče, hlapec in gospodar tega, kar je okoli njega, kar je bilo pred njim in bo prišlo po njem: tak je, kot je stvar med stvarmi.
»Prid 1,8.
4	Prim. Lukrec, De rerum natura, IV, 1101-1111.
5	Grški glagol v neprehodni obliki pomeni »ostajam«, v prehodni pa »čakam na«.
6	Petrarca, Trionfo delV Etemitb, 67-69: »Non avrž loeo fu šaril nč era ma 6 solo, in presente e ora e oggi e sola eternitž raccolta e ,ntera«. Michelstaedter dodaja v opombi: »in Parmenides: ot) JtOT'er)v ot)d'earai, ejtei vuv sotiv ofiou Jtav, sv ^uve/eg TMullach 61-62; Diels 8,5-6: »Niti ni nikdar bilo, niti ne bo, kajti je v sedanjosti, vse skupaj, / neločljivo eno«].
Phainomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje;
Sredi drugih je vsakdo sam in različen. Njegov glas ni njegov glas, sami ne poznamo svojega glasu, ta pa do drugih ne pride. "Razgovori se utrudijo".7 Vsak se vrti okoli svoje osi, os pa mu ne pripada; drugim ne more dati kruha, saj ga še sam nima.
Kdor nima prepričanja, ga ne more dajati drugim (pr)TL Suvaxai ti)c|)Xog tix))Xov o6T]yetv)8 (Luka).
Prepričanje ima, kdor ima svoje življenje v sebi - duša na otokih blaženih (r) yu(.tvr| ev xoig teov umeageov vriaoig)9 (Gorgijas).
Ljudje pa iščejo rr|v i|>v%t]v in izgubijo xt]v t[>i>xr|v10 (Matej).
UTVARA PREPRIČANJA oi Se <j)OJiexJvxai
x<i»(|)Oi ojitcos xu<t)Xoi te, TE0r)7tOT£5, ajcQixa 4>uX.a, ou; xo jreXeLV te nai ovx etvai xauxov vevo^ioxai x'ot> toujtov."
(Parmenid)
Vsa živa bitja se prepričajo, da je življenje nenehno primanjkovanje. Zaradi tega sleherna živa stvar umira tako, da živi naprej v vsakem trenutku.
I.
Vse se pretaka v času, iščoč sebe, in se preriva do dejanske biti, Čas je neskončen: ko bi moglo bitje zaobjeti sebe in obstati, to bitje ne bi bilo več volja do življenja (aatEiQov ou aeni eijto).12 Neskončen pa je tudi prostor, saj ni stvari,
7 Prid 1,8.
s Lk 6, 39: »Ali more sicpcc slepca voditi?«
9 Platon, Gorgijas, 523b. Prim. 523a-524a.
Prim. Mt 16, 25: »Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil«.
11	Mullach, 48-51: »Vlečejo se / skupaj nemi in slepi, presenečeni, zmedena množica, / za katere sla bit in nebit isto / in nista isto.«
12	»Neskončnost, zunaj katere jc vselej kaj.«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
ki ne bi bila volja do življenja (ctJieigov on o v 6 8 v e§0)).13 Življenje bi obstalo, če čas ne bi nenehno odlagal življenja v naslednji trenutek. Če bi lahko obstalo v eni točki, bi življenje bilo eno, negibno, brezoblično. Nujni beg pred časom nujno zahteva raztezanje v prostoru, stalno preobrazbo', od tod neskončna raznolikost stvari. H (fiiAoipu/ia itavioia yiyv£t«i, jt;qoc tov fkov.14 - Volja namreč ni nikjer potešena, vse se uničuje tako, da se godi in premineva. riavxa 081, brez postanka se prevrača v raznolikih željah. Spreminjanje stvari, ki se dovrši in obenem ostaja nedovršeno ob vsakem času, pa ostaja neskončno in nespremenljivo ... xoSe 6r| |3lotov x,aXeouaL.15
Kdo pa kliče (xaXet)? Kdo poziva življenje? Kdo se ga zaveda?
Če bi življenje našlo svoj pristan, če bi našlo potešitev, če bi doseglo mir in nespremenljivost, ne bi bilo nili pomanjkanja niti zavesti o absolutni biti. Vse se spreminja v neskončnem, infinitezimalnem valovanju; ni stvari, ki bi se lahko zavedela samega valovanja.
1.	Volja pa je v vsakem trenutku Volja do danih stvari.
Kot ji povsod jemlje obstanek, tako ji čas tudi jemlje prepričanje: stvari ni mogoče imeti, marveč je mogoče edino spreminjati se glede na neko stvar, stopiti v razmerje z njo. Kolikor nekdo ima kako stvar, tudi ta stvar ima njega.
2.	Določevanje je prisojanje vrednosti: zavest.
Točka »imetja« pravzaprav ne obstaja. Obstaja le - in to je vse - volja imeti kaj določenega, se pravi, obstaja le določeno prisojanje vrednosti, določena zavest. Če se v sedanjosti vzpostavi razmerje s kako stvarjo, ta, ki je razmerje vzpostavil, meni, da to stvar že ima. V resnici pa smo tu pred golo možnostjo: finita potestas denique cuique (Lukrec, I, 70).16 V |3coc, a(3(.o<;17 pa sta možnost in dej isto. Transcendentni Dej, »zbrana in cela večnost«, prepričanje, zanika čas in voljo kot znamenje manka.
" »Neskončnost, zunaj katere ni ničesar.«
14	»Hrepenenje po življenju poganja mnoštvo k življenju.« Izraz <t>i>Xoili'uxia navaja Platon: prim. Apologija, 37 c; Zakoni, 944c; Gorgijas, 512c.
15	Bmpedokles, DK 15,2: »Temu torej pravijo življenje.«
16	»Vsaka stvar ima omejeno moč.«
" »Neživo življenje« v smislu »nemogoče življenje«.
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
Dejanskost, sleherna sedanjost, tudi tista, ki ji kakorkoli že pravimo življenje, je neskončno in raznoliko spajanje določene možnosti, ki se nam kaže v svojih raznovrstnih vidikih - je nestanovitna zavest s stanovitnim korelatom.
3.	Nobena stvar ni po sebi; vsaka stvar je naravnana na določeno zavest.
Eo>g aw JtaQr| |aoi eXmg xig - pevci poi xi:ls dokler si kaj želim, tej stvari prisojam vrednost - nekaj je zame.
4.	Življenje je neskončno sovisje zavesti. Smisel življenja aAAoiouTcu oxcoa-7t£Q oxoxav aupptYT| Ouopaxa 0uop.aaiv19 (Heraklit).
»Vsaki stvari je dan njen čas in njen trenutek je dan vsaki volji pod nebom.« »In videl sem, daje Bog dal sinovom človekovim, da bi bili zaposleni. - Vsako stvar je naredil primerno v njenem času - in sicer je postavil svet v njihovo srce, da bi človek ne našel dela, ki gaje Bog počel od glave do nog« (Pridigar, tretji del).
Predstavljajmo si kako določilo volje, kot da bi živelo zase, ločeno od pre-114 ostalih. Na telesni ravni bi to mogel biti želodec: želodec je lakota, je prisojanje vrednosti hrani, je zavest, da je svet mogoče pojesti. Ker živi zase, ga doleti smrtna bol: ko kaj poje, se z jedjo ugonobi. Ko pride do kemijskega spajanja dveh snovi, vsaka od njiju poteši določilo druge, tako da se odtuji lastni naravi; spremeni sc zaradi vzajemnega vpijanja. Življenje teh snovi je samomor. Za primer vzemimo klor: vselej je tako požrešen, daje pri priči mrtev. Oživimo ga in ga postavimo zraven vodika: živel bo samo za vodik, vodik mu bo edina vrednota na svetu - pravzaprav mu bo vodik svet sam: združiti se z vodikom bo zanj pomenilo toliko kot življenje.20 Ta luč bo zasijala nad slehernim klorovim atomom, ko se bo v lastnem kratkem življenju približal vzajemnemu prebu-
18 »Če je upanje še mogoče, mi nekaj še ostaja.«
" Mullach 87: »Spreminja sc, kot bi se dišave pomešale z dišavami.« Prim. različico DK 22 B 67, v: Predsokratiki, Ljubljana 1988, str. 76. Michelstaedtcr dodaja v opombi: »Besedo 0 ti copata jc dodal Mullach. Najbrž to sploh ni primerno, saj Heraklit poroča, kako se stvari nepretrgoma spreminjajo, če jih opazujemo skozi dim. Vsekakor Mullach o tem ve precej več kot jaz.«
20 Michelstaedterjeva opomba: »Sposobnost določene snovi, da se spoji z drugo, kemiki označujejo z izrazom valenca. Izraz je zelo primeren; valenca je korelat vrednosti (valore-valenza, sapore-sapienza, sentore-sentenza). Klorova valenca sicer nastopa tudi do drugih snovi, a to zadeve bistveno nc spremeni. Delajmo pa se vsaj za trenutek nevedne in predpostavljamo, daje kloru samo do vodika - ali pa utišajmo svojo vse preveč strogo in izučeno zavest in kratkomalo poimenujmo vodik vse tisto, kar ima valenco za klor.«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
janju. Ko bo ljubezen potešena, bo ugasnila tudi luč: za klorov atom bo prišel konec sveta. Vodik je samo dal znak kloru, pomežiknil je atomu, čigar oko ni moglo videti drugega kot vodik. Takšna ljubezen ne izhaja iz potešenega življenja, iz prepričanja, marveč iz medsebojne potrebe, ki ne pozna življenja drugih. Njuna svetova sta bila različna, a v nekakšnem sovisju: klorovodikova kislina je pričakala in prejela življenje iz njunega smrtnega spajanja.
Eno določilo se uveljavi z uveljavljanjem drugega, ker je v drugem videlo lastno uveljavitev. Njuna ljubezen je sovraštvo, njuno življenje pa je smrt.
Klorovodikova kislina je bila vnaprej določena v klorovi in v vodikovi zavesti, še preden sta se spojila; po spojitvi sta klor in vodik še vedno v zavesti klorovodikove kisline, ki je določena z njima; vodik, klor in klorovodikova kislina pa so v zavesti vseh ostalih stvari: določeno je, če se bodo uveljavili ali ne, če bodo takšni, kakršni so, in če bodo tam, kjer so.
Vseeno je, kdaj pride do spojitve in če sploh pride do nje. Sovisje ohranja svojo celovitost in svojo neskončnost v dejanskosti, ki teče s časom; preteklost in bodočnost sta v njej - vseeno je, ali se kaj zgodi ali ne.
O Hpau^ettog yaQ 4)Tl°,lv' OTl HCa TO Crlv to ajio0aveiv wn ev t cd r](xag 'Qr|v ecru kcu ev too teSvavaL.21
Toda temu ščepcu klora pri tem gre za življenje ali smrt. Odkar se je priklatil k smrtnemu življenju, kakorkoli že se je to zgodilo, in prejel klorovo zavest, je trpel pomanjkanje in obupano hrepenel. Njegovo oko je zrlo v temo in ni videlo stvari, ki bi bila zanj: njegovo življenje je bilo smrtna bolečina. Ko pa mu približamo vodik, tedaj v temi zašije oddaljena, nedoločena luč. Prebudil se bo v somraku in začel upati. Slednjič bo vodik prav blizu: tedaj bo klor jasno ugledal obzorje in uveljavil svoje zagotovljeno življenje — v smrtnem užitku združenja.
Ko je bil vodik daleč, mu je primanjkovalo vsega, pa sam ni uvidel, kaj mu manjka. Hotel je, a ni vedel, kaj hoče. Ko ga pa postavimo v stik z vodikom, ko se ga vodik dotakne, tedaj hoče njega. Ta dotik, ta kontingenca je v življenju drugih stvari, ki so kloru zastrte. Klor ne more sam k vodiku, ne more si
21 Mullach, 60 (po Sekstu Empiriku, Pyrrh., 230): »Kajti Heraklit pravi, da sta življenje in umiranje v našem življenju in umiranju.« Prim. DK 21 B 15 in DK 21 B 26.
Phainomf.na 12/45-46
Filozofsko razumevanje
priskrbeti tiste bližine - nima gotovosti, da se bo uveljavil, in nedejaven čaka. Čas mu hotenje zmeraj odlaga v preteklost: klor noče, marveč je hotel,22 kajti nujen pogoj njegovega določenega hotenja ni v njem samem, ampak v tem, kar je zanj skrivnost, neskončna temnost. kontingenca stvari, slučaj - je v zavesti drugih stvari. - Ker čuti, da mu ves čas ne koristi, se klor dolgočasi, ko je vodik daleč.
Toda volja ne trpi dolgočasja in ne ostaja nedejavna v čakanju. Zavest točkovnega določila se razširi s pomočjo neskončnega mnoštva oblik: določila se povežejo v širše sestave, da si lahko uvidevno priskrbijo bližino, s pomočjo katere se bo vsako med njimi postopoma uveljavilo in oživelo. S pomočjo sestava vsako določilo vztraja in se zmore spet uveljaviti. Želodec ni lačen zaradi sebe, marveč zaradi telesa.
Hrana pa zadeva le želodec - čeprav se telo prepusti jedi, ga ta ne prevzame v celoti. Želodec obenem izrabi hrano in sebe, če jc ves lakota, telo pa z jedjo zapolni lakoto - zato pa ima več možnosti, da vztraja. - Potešitev določenega pomanjkanja dovaja nove potrebe v kompleks določil. Sestav je sit le v tistem 116 o7-""11' ne Pa v vsem. Ko se namreč uveljavi eno med določili, je merilo pravzaprav napoved drugih: kompleks določil ni kaos, ampak organizem.
Skozi nedoločeno meglo, ki ovija stvari, bog daje, da se zasveti stvar, ki je koristna organizmu, ta pa se nagne k njej, kot bi mogel potešiti vso svojo lakoto v njej, kot bi mu ta imela dati vse življenje, absolutno prepričanje. A preudarni bog ugasne luč, sicer bi zloraba presegla uporabo. Žival, ki je bila v nečem potešena, se obrne tja, kjer se pokaže nova luč, ki jo je dobrohotni bog prižgal. Z vsem svojim upanjem sili tja, dokler ta spet ne ugasne in ponovno zabrli drugje ... Ne čuti, daje nit njenega življenja vsakokrat pretrgana, ne obupa, čc seji luč neprestano prikazuje kot blisk v poletni noči. Kajti v tisti luči se sveti vsa njena bodočnost: lov na drugo žival je možnost hrane, spanja, pijače, spanja, ležanja; v jedi je možnost teka, počitka itn.
Bog je moder. Živali se vsakokrat prikupi živali tako, da jemlje argumente iz njenega življenja. S svojim svetlobnim razorom jo vodi skozi temo stvari, da bi se še vedno ne prepričala - dokler se žalostni igri nekje ne spotakne.
22 Miselni prehod je po sebi nejasen. Michelstaedter ga pojasnjuje v opombi, ki je domala ne-prevedljiva: »Difatti: indicativo: voglio; condizionalc: ebbi a volere — vorrcbbi — vbrrei.«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
Dobrohotni in previdni bog je bog «^t^oajju^ict,23 luč jc užitek.
Določeno je, da vsaka žival pride v stik s stvarmi svoje določene ljubezni; te so zanjo v prihodnosti, sama pa ne vidi vsega, kar oni bog počne. Ko bi namreč uvidela, daje »led tam pri vrtnici«, da sta »skoraj skupaj mraz in toplota«,24 bi svoje duše ne natlačila »prej, zdaj, včeraj, zjutraj in zvečer«:25 Ne vzdržala bi v času. Ljudje pravijo, da »umre, kdor Boga vidi«.
Njena volja po bitju pa je tako zazrta v samoohranitev, da pri zdajšnji uveljavitvi že pripravlja prihodnjo bližino za uveljavitev drugega določila: v vsakem je napoved drugih. V sleherni sedanji praznini sc napaja s prihodnostjo; gotovost v prihodnost ji dajejo jasna znamenja v sedanjosti. Zaupa in sine cura skrbi za prihodnost.
Vol nikoli ne zoba pšenice, vselej prežvekuje seno. Pri prebavi ga to ne moti: vodi ga užitek. Pšenica mu ne ugaja, seno pa mu je sladko, to pa zato, ker mu koristi. Koristi pa mu tisto, kar mu ugaja in dokler mu ugaja. V sladkosti pridejo do izraza vsa določila, kolikor je stvari treba za njen obstoj. V zdajšnjem okusu sena je sladka obljuba njegove bodočnosti, v njej ždijo določila drugih stvari, napovedi določene prihodnosti. S pomočjo okusa vol izkusi, kaj je zanj dobro,26 117 kaj omogoča njegovo ohranitev, kaj polagoma dovršuje izmenjavo njegovih potreb. V okusu je prisotna vsa njegova oseba. Ta okus spremlja vsako dejanje organskega življenja. Zato pravi Pridigar (JII, 12): »In videl sem, da zanje ni dobro, če ne zato, kolikor ga sami užijejo in kolikor jim dobro dene v njihovem življenju; in četudi človek vidi dobro v jedi, v pijači in v vsaki svoji dejavnosti, mu to dobro daje bog.«.
V krogu stvari, ki so mu po godu, se človek vrti okoli tečaja, ki mu gaje dal bog (jtgoujtag^Et). Za lastno ohranitev skrbi, ne da bi bil v skrbi zanjo; za njegovo bodočnost skrbi užitek.
Vsaka stvar, ki jo človek ima za svojo, ker je koristna njegovi ohranitvi, ima zanj sladek okus. Uveljavljajoč se s svojo močjo nad vsako stvarjo, od nje iztrže laskavo priznanje: »Ti si.«
2' Michelstaedtcrjeva opomba sc glasi: »Amorc alia vita, viltž« (Ljubezen do življenja, podlost).
24	Pctrarka, Trionfo del tempo, v. 49-50:» .. .¡1 ghiaccio e 11 presso la rosa, quasi in lin punto il gran freddo e il gran caldo«.
25	Trionfo dell'eternita, v. 65: »Dianzi, ier, mattino e sera«.
20 Michelstaedter pojasnjuje v opombi: »Supio ~ ho sapore = so«. Glagol "sapere" pomeni hkrati "vedeti" in "imeti okus". Poved se v izvirniku glasi: »Pel sapore esso sa ci£> che e per lui buono.«
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
S svojim dejanskim uveljavljanjem se človek vsakokrat počuti višjega od sedanjega trenutka in od razmerja, ki pripada temu trenutku. Če zdaj počenja to, bo nato počel ono, če je zdaj tu, bo nato tam. Vselej se čuti enakega ob različnem času in stvareh. Poreče si: »Jaz sem.«
Stvari, ki so okoli njega in čakajo na njegovo bodočnost, njegove stvari, so edina absolutna neizpodbitna stvarnost - z vsem tem, kar je pri njej dobro in slabo, boljše in slabše. Človek ne pravi: »To je zame«, ampak: »To je«; ne pravi: »To mi ugaja«, marveč »To je dobro«: to pa zato, ker je tisti jaz, za katerega je stvar dobra ali sploh obstaja, njegova zavest, njegov užitek, njegova aktualnost, kije zanj mirna in absolutna, zunaj časa. Je on in je svet. Stvari na svetu pa so dobre ali slabe, koristne ali škodljive; človek zna »zavračati hudo in izbirati dobro«27 (Izaija), ker njegova aktualnost hrani v užitku (ali njegovem nasprotju) organizirano napoved tega, kar je koristno za ohranitev organizma, ki iz daljave ustvarja bližino, nujno za bodočo uveljavitev. -
To pa je razlog, da mu ni vseeno za vse stvari. Stvari je moč presoditi glede na njihov namen. Ta namen je v zavesti človeka neovržen, trden, sije med indi-118 ferentnimi stvan™' k31" vsakokrat stori, ni storjeno slučajno, ampak se zagotovo in razumno podreja namenu. Kakor pravi »jaz sem«, tako poreče tudi: »Jaz vem, kaj počenjam, ker to sam delam; ne ravnam slučajno, temveč povsem zavestno in prepričano.« - S tem se živeče prepriča, da je življenje katerokoli življenje, ki ga živi. -
Svet pa se ne maje, dokler je človek na nogah - in človek je na nogah, dokler ima mesto na svetu, kjer se lahko osnuje, pevei yaQ autto ajteg av avtov pevr): stvarne so zanj stvari, ki ga čakajo v bodoče
II.
- pevei |ie ti
— Jtageoti eXmc; -
- Mevsi ti -
- ctQ>tu) -
21 Iz. 7, 16.
28
»Nekaj je - nekaj je zame (me pričakuje) - ostaja upanje - zadosten sem.«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
To je brezizhodni krog iluzorične individualnosti, ki povišuje določeno osebo, določen namen, določen razlog. To je neadekvatno prepričanje; primerno se zdi samo svetu, ki si ga predstavlja. - Vsakdo ima svoj svet za sam svet: vrednost tega sveta je korelat njegove valence, njegov okus je korelat vednosti. Moj svet ni drugo kot moj korclativ: je moj užitek. Filozof zato pravi: ovo-pa£exoa xa0'ri6ovriv e^aorou (Heraklit).29 - Vsakdo ve, kolikor hoče, vidi, kolikor živi: kolikor mu užitek vsakokrat napoveduje in približuje oddaljene stvari. Toliko jih lahko zaobjame, kolikor jih more zajeti.
Isto sta moje življenje in svet, ki ga živim.
Tako pravi Parmenides: m>xov eoxi voeiv te noti owexev eoti vor|ua.30
Človekov smoter, njegov razlog za bivanje, smisel, ki ga pripisuje vsakemu svojemu dejanju, spet ni drugo kot njegova ohranitev. Utvara prepričanja, da stvari hočemo, ker imajo vrednost na sebi, da se ravnamo, kot bi imeli pred sabo jasen cilj, ter da se kažemo kot razumni posamezniki - vse to ni drugo kot volja do sebe v bodočnosti. Človek noče videti in ne vidi drugega razen sebe: av~QOOTOS ev f/u(|)QOvr) 4>aog oottei eoaiTto (Heraklit).31	119
Ker si v sedanjosti lahko le umanjka, človek hoče sebe v prihodnosti; tega pa ne more storiti drugače kot skozi posamična določila, ki ga silijo v isto tudi v bodočnosti. Obrača se na poti posameznih potreb in vselej ubeži sebi. Sebe ne more ujeti, ne more podati razloga zase: prisiljen je prisojati vrednost svoji osebi, ki jo določajo stvari, in stvarem, kijih potrebuje. Z njihovo pomočjo se sam ohrani, te pa ga v času odtegujejo stran in ga razpršijo.32 — Človek pride k življenju in se rodi po tuji volji, dana mu je os, okoli katere se vrti, dane so mu stvari, ki jih ima za svoje. Ima jih, a tudi te imajo njega. Zaradi organizacije določil sicer njegova zavest pri samouveljavitvi še ne ponikne.
Njegova moč nad stvarmi pa jc povsod omejena na omejeno predvidevanje. Razmerje do stvari ne vodi k posedovanju, marveč mu zagotavlja življenje. A tudi tu se v kratkem krog sklene; kratkost obzorja pa je aktualna v vsaki točki
29	Mullach 87; prim. Diels 67: »Vsakdo ga imenuje po svojem užitku.« Michelstaedterjevo interpretacijo tega reka zasledimo v delu Dialogo delta salute.
30	Mullach, 94; Prim. Diels 8, 34.
31	Mullach 75; prim DK 26. »Človek v temi sebi prižge luč.«
35 V izvirniku: »Distratto nel tempo.«
Phainombna 12/45-46
Filozofsko razumevanje
površinskega razmerja. Ko mu stvar beži, človeku ubeži tudi obvladanje lastnega življenja; to se ne more uveljavljati v neskončnosti, ampak samo glede na končnost kroga; ne more počivati v aktualnosti, saj ga čas potiska v meje, ki so že vnaprej dane. Najsi ima vse stvari, ne more priti do sebe, do prepričanja. Na ta način bog (J)iXoi|wxLa človeku laska in ga vleče za nos.
Čeprav se veseli lastne uveljavitve, človek čuti, da mu lastna oseba ne pripada. Onstran okrožja predvidnosti, ki priskrbi bližino te ali one oddaljene stvari in presega okoliščine, pri katerih je njegova oseba zadostna, človek čuti vzbur-kanost drugih neskončnih volj. Stvari, ki so v njegovi zavesti in ki jim pripada njegova bodočnost, so pravzaprav v njihovi domeni.
Pod površino užitka čuti, kako teče vse, kar je izven njegove oblasti in trans-cendira njegovo zavest. Poznana (končna) zasnova iluzorične individualnosti, ki jo užitek osvetljuje, ni tako gosta, da bi iz nje ne presevala temačnost neznanega (neskončnega). Z užitkom je prepletena zamolkla in nenehna bolečina. Njen glas je nedoločen, davi ga žeja do življenja v krogu določil. Ljudje se bojijo bolečine; da se je ognejo, jo pregrnejo z vero v neko moč, ki se zdi 120 primerna tisti neskončni oblasti, ki jim je neznana. Nadenejo ji breme bolečine, ki jo morajo prenašati. Bog, ki ga častijo in mu vse dajejo, je bog <()iXm|m%ia, je užitek. To je domači, dragi, vljudni, znani bog. Obstaja pa še en bog, ki so ga ustvarili in ga plačujejo za to, naj jih obvaruje pred tem, kar presega moč posameznika in se vsem kaže kot naključje. Ta bog jim varuje hišo, medtem ko obedujejo, tako da je z vsem v redu. Tudi to si je izmislil premeteni domači bog, da bi ljudi še bolj imel v rokah. »Gotov si,« - tako vsem prišepetava v uho
-	»da si. Potrebno je, da tista Previdnost, ki te je postavila na svet, priskrbi za to, da si v njem varen. Stvarjen je bil zate! Ne obremenjuj se, le živi srečno.« -
-	Toda zamolkli glas temne bolečine ne molči. Večkrat zavlada sam in strašen v plahem srcu ljudi.
Ko v sobi pojema luč, se polagoma zabriše podoba dragih stvari. Steklo zastira temo, ki je zunaj, nevidno pa postaja vidno. Ko se splet iluzij razredči, razkraja ali pretrže, se naenkrat nemočni ljudje čutijo prepuščeni milosti tega, kar je izven njihove domene, milosti tega, česar ne vedo. Strah jih je, a ne vedo, česa jih je strah. Ubežati hočejo smrti, a zdaj že nimajo več izvožene poti, ko si v iskanju končnih stvari za beg umišljajo končne stvari.
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
Otroci žive, kot bi živeli le začasno. Pri njih je ta splet daleč manj določen, toliko bolj pa je raznolik in neurejen: tu je gost in svetal, tam tanek in temačno prozoren. Otroci vedo za take radosti, ki jih ljudje več ne poznajo. Mnogo pogosteje so prepuščeni tem strahovom. Ko iščejo počitka od svojih podvigov in načrtov, ko se znajdejo v osami in jih v bližini nič ne pritegne k brskanju, h kraji, h klepetanju ali drugim opravkom, se njihova glavica zastrmi v temo. Stvari se spačijo in pridobijo čudne oblike: oči jih gledajo, ušesa jim prisluškujejo, roke se stegujejo k njim. V vsaki stvari odzvanja sarkastičen posmeh in grožnja. Čutijo nadzor: strašna in mogočna bitja so tu, hočejo jim slabo. Še s kretnjami otroci mislijo »nanje«. Če zamahnejo z eno roko, morajo zamahniti tudi z drugo. »Ali pa tega ne smem storiti? ,Oni' hočejo, da to storim - jaz pa tega ne bom storil, ne bom ubogal - toda potem tega ne storim samo zato, ker mislim ,Nanje' - torej to moram narediti ...«. Kadar gredo skozi temno sobo, se jim zdi, da se ta neimenovana bitja oglašajo s tisočerimi glasovi, da jih grabijo s tisočerimi rokami, da tisočkrat zakrohota tema. Čutijo se, kot bi jih tema vpijala. Kakor zblazneli bežijo v strahu. Zakričijo, da bi postali omotični, da bi jih vsaj to zmedlo.
Nalogo, da jih zmede, si nato prevzame samo življenje. Biti živ postane že 121 navada. Stvari, ki ne privlačijo, so opuščene, preostale so tesno uverižene. Splet postaja enak, otrok postane mož, ure strahov se spremenijo v zamolklo, umirjeno, vztrajno bolečino, ki pritajeno kaplja izza vsega. Ko pa se iz neznanih razlogov ta zavesa nekoliko odstre, ljudje lahko gledajo skozi luknje v njej. Tu so strašni premori. V snu jih obiščejo sanje: organizem se sprosti, doživlja temno bolečino posemeznih določil, ki so na sebi nemočna pred kontingenco. Čim se zastor utvare stanjša, se tema zdi bolj strašna. Av~QttOTOg ev su())<_>ovr] (|>aoq ajixei eaux<o? ajtoGavtov aTtoopeoOetc;. Zarv Se ajtieiai xe~veooxo5 euScov (Heraklit).33 Sarkastični posmeh bodisi prežene bodisi skazi in izkrivi mirne domače podobe, ki bi jih nemočni ljudje radi zadržali pred sabo; zgrne se nad nje v temi ukora in grožnje. 2xa£a 6'ev 6'imvu) jiqo «apSiag / [m]outr|[X(ov jtovo^- xoa roxq'a- / xovxac; T|X0e a<o(J)(>ovfav (Ajshil, Agamemnon, 179 sled.).34 Prebudijo se iz sna, razprejo oči v temi ... in rešilna vžigalica jih zopet pomiri
-	tu ob meni je draga žena - tam ponošena obleka, portreti znanih sorodnikov
-	vse drage, drage znane stvari - »Prav, prav - koliko je ura? Joj! kako pozno je
-	in jutri moram vstati, preklete sanje - bog kakšne sanje! - torej jutri ... no,
33 Mullach 75, DK 26. »Človek si v noči prižge luč; umirajoč ugasne. Toda živi je v spanju podoben mrtvemu.«
31 »Kaplja v snu nad srcem bolečina kesanja; poraja se modrost v tem, ki je noče.«
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
moram hitro zaspati.« Pomiijeni se ljudje spet vrnejo v temo; spet se razkrojijo podobe, ki so jih oči ujele. Načrti za jutri in pojutrišnjem so opuščeni - človek je spet brez imena in priimka, brez soproge in sorodnikov, brez opravkov, brez oblek, sam, nag, z očmi, uprtimi v temo. - AitoaPeoGeig oijieig g^pr^optog omTStai euSovTog (Heraklit).35 Vsak občutek se zdi neskončno dolg; zdi se jim, da se pred njihovimi očmi točke brezdaljno oddaljujejo, da majhne stvari postajajo strašno velike in da jih neskončnost vpija', v tesnobi iščejo rešilno desko, oporno točko, vse se razkraja, vse popušča, beži, se oddaljiije in nad vsem vlada porogljivo smejanje: »Uh uh uh uh uh uh uh ... nič, nič, nič, si nič, vem, da si nič, vem, da se temu zaupaš, in zmaknil ti bom tla pod nogami, vem, kaj si obljubljaš in česa ne boš držal, kot si vselej obljubljal in nikoli držal - ker si nič in nič ne moreš, vem, da nič ne moreš, nič, nič, nič.« Zdi se mu, da čas ne teče, da mu v preteklost odlaga hotenje; tesnobni strah ga objema, da ni storil tega, kar bi mu dalo možnost, da lahko zdaj, ob pravem času, kaj stori. Od vsepovsod ga tiači neznano. Občutek ima, kot bi hodil nazaj v času. Zdi se mu, da sam razpada - tako kot truplo, ki smo ga prej hranili v brezzračnem prostoru, nato pa ga damo na odprto. Postane prah, še preden smo ga spravili na zrak.
122 Čuti, daje že zdavnaj umrl, a še živi in se boji smrti. Pred časom, ki mu počasi in neizprosno prihaja nasproti, je kot mrtvak. Čuti se nemočnega in nesposobnega, da bi ozdravel; venomer ga tare bolečina smrti.36 Ta bolečina združuje vse, kar živi in nima v sebi življenja, vse, kar živi brez prepričanja, vse stvari, ki jih je strah smrti, čim žive. Ta strah kaplja v vsakem trenutku življenja, nihče pa ga ne pozna in mu celo pravi radost; ko pa ga vpija v nočnih strahovih in v samoti, ga vsakdo začuti, nihče pa, ki se v luči dneva razglaša za veselega in zadostnega in samozadovoljnega, ga ne želi izpovedati. Toda v vseh mislih in na vseh ustih je, ko se razkaže v posameznih dejstvih: zdi pa se, daje takšno nemoč povzročila zgolj neka določena stvar. Zato človek meni, da je ta nemoč omejena na določen vidik. Poimenuje jo z različnimi imeni: kesanje, melanholija in dolgočasje, bes, bolečina, strah, »prevelika« sreča.
Kesanje zaradi nekega dejanja pa se ne zaključi s dejstvom, da se kesaš; kesanje je strah za svoje življenje, ki je bilo uničeno v nepopravljivi preteklosti. Zato
35 Mullach 75, DK 26. »Ko zatisne oči, je zbujeni podoben spečemu.«
56 Michelstaedterjeva opomba: »Ko Elcktra zve za Orestovo smrt, ji ta odvzame razlog za življenje, saj je vanj polagala svoja upanja. Zato ne vzklikne zgolj retorično .čutim smrt' ali .utrnem", marveč pravi: oXo)A.a tr)6'ev rniepa (»umrla sein ta dan)«, nato pa še vzklikne: ajiu)Xo|.ir]v 6ucn:r)voq, ou&ev £(|x'ett (»umrla sem ncsrečnica, zdaj nisem nič več«) (Sofokles, Elektra, (¡14, 676).
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
pa se človek čuti živega in hkrati nemočnega pred bodočnostjo - to je neskončna muka, ki izpodjeda srce.
Melanholijo in dolgčas ljudje pripisujejo stvarem, kot bi te bile melanholične ali dolgočasne; ta dva občutka pa sta pravzaprav strah pred neskončnostjo, ki se poraja, ko te stvari kakorkoli že prekinejo splet iluzije. Tedaj človek izkusi bolečino nebiti in se v nemočnem hotenju čuti izgubljenega, prepuščenega neznanemu.37
Ljudje mislijo, da je strah omejen na dano nevarnost. Strah pa je groza pred neskončno temo, kakršno občuti, kdor se čuti nemočnega pred njo, ker je zunaj njegove oblasti. Daje taka nemoč neskončno dolga, je tu vsakemu dobro vidno: ljudje umirajo od strahu, ali če že ne umrejo, se v par minutah postarajo za cela desetletja; uničenje osebnosti je razvidno v tem, da ji strah jemlje vsako moč (Lukrec, HI, 157: concidere ex animi terrore videmus/saepe homines).38 Oseba v strahu še tega ne stori, kar je zmožna. Ali pa obratno: ker ne morejo prenašati nevarnosti, se ljudje podajajo v gotovo smrt tako kot kokoši, ki v strahu pred kolesarjem z varnega roba skočijo na sredo ceste pred kolo in se pustijo zma-stiti.39
Ihta je nemočna pred storjenim početjem ah pred večjo močjo drugega: veča se, tako da se napaja s sabo. Zato pravi filozof: r|a>.i:jtov 0~up<w pa^eoGoa-aJju/TlS yaq covecTai (Heraklit).40
3' Michclstaedterjeva opomba: »Priložnosti melanholičnega dolgočasja: 1. monotonost, ki pri človeku izčrpa vrednost stvari; zaradi nje se čas zdi neskončen; 2. ugotovitev, da je individualnost drugega iluzorična, ko stopi v očit stiku z našo - (ko se vozni k ponoči pelje skozi spečo vas, pomiluje ljudi v tistem nepomembnem kraju in se srčno veseli svojega gotovega cilja; nasprotno pa čuti človek, ki bdi v kaki sobi v teh vaških hišah, saj se veseli svojega delavnega in koristnega bdenja ali pa bližnjega počitka: ta pomiluje neznanca na poti, čigar potovanje se mu zdi brez konca); 3. ozirati se nazaj in gledati na svoje preteklo življenje, ki je bilo najprej polno neskončnega upanja, nato pa zapuščenega, zastrto, izdano zaradi udobja, strahopetnosti, prilagajanja: življenje se zdi toliko bogatejše, kolikor je dajši čas, ki nas loči od tistih dni.« 38 »Pogosto vidimo, kako ljudje propadejo zaradi strahu v duhu.«
w Michelstaedterjeva opomba: »Gnus ni drugo kot strah. Gnus izkušamo pred stvarmi, ki se nas dotikajo ali se nas lahko dotaknejo in pred katerimi smo nemočni, pa čeprav so manjše od nas. Mislim na vse tiste majhne živalice, ki se tiho priklatijo do tebe in so mehke ali splozke ali lepljive na dotik in ki so tako hitre, da jih ne moreš ujeli. - Gnus spričo zla, omedlevica zaradi slabega sta značilna za našo nemoč.«
40 Mullach 69, prim. DK 85: »Težko je bojevati se z besom; kajti kupuje za ceno duše.«
Phajnomena J 2/45-46
Filozofsko razumevanje
Ljudje menijo, da je bolečino zaradi izgube ali utrpele škode omejena na izgubljeno ali poškodovano stvar. Bolečina pa je pravzaprav groza pred razodetjem nemoči lastne iluzije: je ta nezgoda, ona bolezen, je smrt, je propast, je trenutek, ko se dane, znane stvari sesujejo: - skrivnost zaloputne vrata mirne, svetle sobe, v katerem te prijetno greje to ali ono upanje, in se posmeje: »Tu sem. Imel si se za varnega, a nisi nič.«
Slednjič »prevelika« sreča nenadoma zgrne predse vse, za kar je nekdo živel in čemur je pripisoval absolutno vrednost. S tem mu ukrade razlog za življenje, saj ga ne poteši, marveč ga žene v nadaljnje hotenje brez znanega predmeta, v nemoč. Če je vrzel, ki jo je povzročila izguba, mogoče še zapolniti, s tem da človek prepušča utvaram in prilagaja vsakršnemu življenju, ti presežna sreča zares odvzame razum, z njo zblazniš ali umreš - zato je rečeno: e^aiou Secov o A/u%vog apevvurca, eXaioi> 6e cpAsov-nog aji£o|3£o0r|.41 -
Povsod je ista bolečina življenja, ki se ne more potešiti, čeprav se ima za potešeno. Razgrne se, ko zavest stopi v stik s tokom drugih zavesti. Kratkotrajni iluziji se razodene njena nemoč. Obupana je in hoče. Ne počiva več na danih stvareh, ki so v varnosti čakale na njeno bodočnost.
In prekinjen glas užitka, ki pravi: Ti si, sedaj sliši samo zamolklo žuborenje
razločene bolečine, ki pravi: Ti nisi, pa čeprav še vedno sprašuje po življenju. * * *
V svoji ljubezni do svobode je Sokrates imel za nečastno, da je podvržen zakonu težnosti. Menil je, da je dobro v tem, da si od težnosti neodvisen. Težnost nam namreč ne dopušča, tako se mu je zdelo, da se povzdignemo do sonca.
Biti neodvisen od težnosti pomeni ne imeti teže: Sokrat si ni privoščil oddiha, dokler ni od sebe odpravil vsake teže. Ko pa mu je pošlo upanje na svobodo in sužnost, na nujo zemlje in voljo sonca, ni vzletel k soncu, pa ni niti ostal na zemlji, ni bil ne svoboden ne suženj, niti srečen niti nesrečen. Nimam več kaj povedati o njem.
41 »Svetilka ugasne zaradi pomanjkanja olja, preveč olja pa jo zaduši.«
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
Platon je videl, kaj seje zgodilo z učiteljem, in se vznemiril. Ker je gojil isto veliko ljubezen, čeprav ji ni bil tako obupano vdan, se je umaknil v razmišljanje. Splačalo se je najti ukano (pr]xcm]pa), s katero bi se človek lahko vzdignil do sonca - in premikastil težnost - ne da bi izgubil težo, telo, življenje. Dalj časa je razmišljal in iznašel makrokozmos. Jedro nenavadnega stroja je bila velika in močna jeklena sfera, ki jo je iz najljubeznivejše skrbi do višav napolnil z Absolutom - danes bi sicer rekli, da je iz nje potisnil zrak. - S tem občudovanja vrednim sistemom naj bi se dvignil, ne da bi izgubil lastno težo -ne da bi krčil lastno žitje.
Odhod so spremljale same drzne nade in zrakoplov se je naglo vzdignil nad nižjimi plastmi atmosfere.
»Vidite, kako se dvigujemo po sami volji absoluta,« je vzkliknil Platon učencem, ki so bili ob njem, in namigoval na lesketajočo se kroglo, ki jih je vlekla v svojem bliskem vzponu.
»Po njeni kreposti gremo k soncu, kjer težnost več ne vlada, in se polagoma rešujemo njenih spon.«
(— Pravzaprav danes pravimo, da vzrok, zaradi katerega se balon dvigne, ni »njegova želja po vzponu«, marveč padanje zraka, ki je težji od njega. —)
Toda Platon se je navduševal nad opojnostjo poviševanja in vzkliknil, uprt v kroglo, napolnjeno z absolutom: »Občudujte našo dušo!«
Učenci niso razumeli, a jih je zajela vrtoglavica in slabost zaradi vzleta. Osuplo so gledali učitelja in kroglo in zemljo, ki je nenehno bežala pod njimi. —
Ko pa so dospeli do meja atmosfere, seje hitrost zrakoplova zmanjšala; stroj se je zacingal in se povsem ustavil v ravnotežju sredi zračnega morja. Ni mogoče ubežati atmosferi - treba se jc zadovoljiti z jadranjem na njenem površju. In upanja? Sonce? Samostojnost? Učenci so se nemo proseč zastrmeli v učitelja.
Tedaj je Platon pogledal navzdol in, glej, unt]Qy.e omra» pevakOTOEJtEia xou ~eojgia jiavtog pev xqovou Jtaar]5 6e ooatag;42 razveselil se je in rekel
42 Platon: Driava, 486 a: »Razprl se mu je veličasten pogled na ves čas in vso bit.«
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
učencem, ki so bili z njim: »Na višavah smo; doli vidite stvari z nizkega sveta; spodaj so, ker so težke, ker imajo težo, mi pa« in pokazal kroglo, ki je negibno plavala nad njihovimi glavami, »mi pa imamo ,lahkost', tukaj smo le zato, ker imamo .lahkost'«. Tudi njegovi učenci so se sklonili čez prsobran; strah pred praznino pa jih je premagal. Umaknili so se in stali kakor nezavestni. Niso se več drznili vstati. Ostali so kar na krovu. »Kolikor smo tu,« je naprej dejal učitelj,»smo tudi mi deležni lahkosti in vsakdo izmed nas ima, lahkost', imamo telo in težo, toda ,po lahkosti'.« »Učitelj,« je rekel eden od učencev, ki se pravkar opomogel od teže osuplosti in začudenosti, - »učitelj, iz česa je lahkost?«
»,Lahkost',« je začel Platon, zazrt v sijaj stvari, ki jih je njegov ostrovidni pogled lahko motril, kot bi bile blizu, ».lahkost' vsebuje vse stvari; ne takih, kot so s svojo težo v nižjem svetu, marveč tiste brez teže; tako kot teža pripada telesu, lahkosti pripada .netelesno'; in če telesu pripada razsežnost, oblika, barva, vse, v kar so vpeti ljudje na zemlji, lahkosti pripada nerazsežno, brezoblično, brezbarvno, duhovno. S samim motrenjem lahkosti mi, ki lahkost imamo, vidimo in zaobjemamo vse stvari, ne tako, kakor se kažejo na zemlji, 126 ampak take, kot so v kraljestvu sonca.«
- Učenci so poslušali v tišini, oko jim je bilo uprto v slepeče bleščanje jekla, nihče pa ni hotel priznati, da ničesar ne vidi; vsakokrat so spodbujali učitelja, naj pove kaj več. In tedaj je spregovoril o čudesih, ki jih je njegov ostri pogled razločil, čeprav so bila drugim zastrta; stvari na površju zemlje so se mu zaradi omotične globine pokazale, kot bi bile zbrane na nove, osupljivo lepe načine. Ta nova bitja je poimenoval ideje in o njih pravil, da so bile vse v »lahkosti«, -in da jih vsak lahko vidi. Slepi učenci so se prepuščali sugestijam njegovih videnj. Najsi seje zemlja ponoči zakrila, najsi so oblaki pokrili razgled, najsi so mu omagale oči, Platon je nadaljeval in iz spomina vlekel podobe, ki so se najdlje ohranile. Povezoval jih je s čudnimi domislicami in z besedami dajal jesti sebi in drugim.
Minili pa so dnevi, meseci, leta - Življenje se ni spreminjalo in ni bilo upanja na spremembo. Prebivalci lahkosti in tudi sam Platon so se postarali: kajti kraljestvo sonca je bilo daleč. Kot ni dajal niti sreče, niti miru, niti svobode bleščeč odsvit stroja, napolnjenega z absolutom, prav tako ni dajal niti večne mladosti.
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
Ker je umanjkala vsaka pot k rešitvi, vsaka dejavnost, ki bi jih sprostila, je duh učencev drsel v temno obupano topost. Toda nekega dne je nekdo izmed njih, bolj drzen in manj pokoren, opazil, daje učitelj, ko je govoril, imel oči vedno uprte v oddaljeno zemljo. Sklonil seje čez prsobran in videl praznino; napenjal je oči na stotino načinov, da bi kaj razločil, a ni videl drugega kot oddaljeno meglo, skozi katero seje prepletalo lesketanje voda in temnih zemeljskih mas. Vse to ni bilo niti najmanj podobno temu, kar je učitelj opisoval. To pa ni bil človek, ki bi popustil iz strahu pred praznino tako kot preostali tovariši. Strah je v njem dozorel in se spremenil v načrt; to je podžigalo njegovo vnemo. V svojem zavistnem srcu je namreč težko prenašal, daje slep tam, kjer je učitelj jasno videl. Sklenil je, da iznajde način, da se vrne na zemljo. Od tistega dne je z vsako skrbjo začel preučevati genialni stroj, ki jih je vzdignil. S premetenimi vprašanji je od učitelja izvedel, kar je hotel. V kratkem si je nabral natančno poznavanje vseh naprav.
Slednjič je stopil naprej in tako govoril staremu Platonu:
»Učitelj, praviš, da imamo lahkost?«
»Seveda.«
»In vsaka stvar, kolikor je lahka, je taka zaradi prisotnosti lahkosti?« »Nedvomno.«
»Nasprotno pa je lahkost taka, da lahko s svojo prisotnostjo vsako stvar naredi lahko.«
»Drži.«
»Učitelj, zakaj ne bi mogli zajeti nekaj zraka in ga stlačiti v lahkost? Če sem prav razumel, bi zrak izgubil svojo naravo, izgubil bi težnost in bil tudi sam deležen lahkosti.« To je rekel in umolknil. - Platon je s svojim daljnovidnim pogledom precej časa gledal v njegove kratkovidne oči. Uvidel je, da ga izdaja. Toda mladi učenec je poznal mehanizem, premočrtno je razmišljal. Platon se ni mogel ogniti njegovemu sklepu. Sam je spoznal, kaj in kje je sam pogrešil. Zdaj je bil že star in ni mogel zahtevati, da bi se mladi učenec odrekel življenju. —
Phatnomena 12/45-46
Filozofsko razumevanje
Povesil je glavo in rekel mladostniku: »Dobro, naredi tisto, kar moraš.« Učenec se je naprezal pri zračnem ventilu, Platon pa ga je melanholično opazoval. Toda tudi njemu je vrtoglava višina, zrak, ki ga ni bilo mogoče vdihovati -pomanjkanje vsega, kar je ljudem drago v življenju in poslih -, negibnost vseh stvari v krogotoku dneva in noči - vse to mu je dajalo občutek praznote, ki je njegove besede niso mogle zapolniti in ki ni bil kaj dosti drugačen od strahu. Ko je zrak začel silili v kroglo, je njegovo sikanje prebudilo učence iz njihove otopelosti. Tudi Platon je začutil, da se mu staro srce polni; ^r]Qr)i) iJju^IU43 so napojile stare želje.
Zrakoplov se je spuščal navzdol in učenci so se vrnili k življenju. »Spuščamo se! Spuščamo se!« Drugega niso znali reči, te besede pa so ponavljali kar naprej in se jih niso mogli nasititi. Dajale so jim veselje, ko so že obupali: veselje, da lahko stopiš na trdno zemljo, da si se izvlekel iz tiste strašne, omotične samote.
Če je Platon z mešanimi občutki opazoval, kako zrak sili v kroglo, so sprememba in nova upanja oživila učence. Še bolj radovedni zaradi mnogoterih stvari, ki so zdaj začenjale škiliti z zemeljskega površja, so se strnili okoli Platona in ga nadvse spodbujali, naj spet spregovori.
In Platon - bodisi iz ljubezni do pripovedovanja, kije značilna za starce, bodisi iz navade, ki se je je navzel v dolgih letih - jc naprej opisoval, kar se mu je že razgrinjalo pred očmi. Ker je zdaj v zrakoplovu že bil zemeljski zrak in ker je njegov vid opešal, tudi njegove razlage niso bile več jasne in se niso več ujemale s tem, kar je vedno učil. Predmet njegovih skrbi so postali najbližje in najbolj oddaljeno, najtesnejše, vselej različno obzorje, in razni vidiki samih stvari.
- Zemlja se je medtem bližala in oči učencev so žarele v neučakanosti. Kakor je v naravi stvari, je tedaj izdajalec nastopil namesto učitelja. Mehanizem je poznal z vso natančnostjo in je zato spregovoril kot učitelj, čeprav ni videl nič razločnega, marveč le iz privajene navade. Bolj kot na tisto, kar se je kazalo pogledu, se je s svojimi besedami osredotočil na delovanje mehanizma in na obnašanje zraka v lahkosti. - Ko so pristali, je začel tlačiti to in ono stvar v kroglo in razglašati »lahkost« stvari, nato jih je začel opazovati v njihovih vzajemnih razmerjih. In ker je bil med njimi in ne nad njimi, se je lahko le
43 Prim. Mullach 71-74, DK 118. »Suha duša« pri Heraklitu označuje vednost.
Carlo Michelstaedter: Prepričanje in retorika (1910)
premikal od ene do druge. S svojim mehanizmom je začel 0ecoQ£iv ujteg Jia«i|c; xr|5 ouaiag.44
Vsi ljudje so hodili k njemu, da bi kupovali blago, kije prihajalo iz absolutnosti. Bil je stvaren človek; izbiral je blago, ki je bilo v modi in je bolj ustrezalo videzu, potrebam in okusom svojih odjemalcev. Na izdelke je natisnil ime tvrdke in napis »lahkost«. Ljudje so bili navdušeni, saj so lahko govorih, da blago prihaja z neba, a ga je mogoče uporabljati prav tako, kakor bi bilo s te zemlje.
Ta človek je bil Aristoteles.
Prevedel Jan Bednarik
129
44 »Teorizirati o celi biti.«