YLOGA IN MESTO NEANDERTALCEV V ČLOVEŠKI EVOLUCIJI Ob stoletnici odkritja neandertalca, avgusta 1856. BOŽO ŠKERLJ Uvod. — Paleontološki inventar Če hočemo b o lje razum eti stan je problem atike človeške evolucije o b stoletnici o d k ritja neandertalca, m oram o zajeti in v en tar vseh doslej znanih hominidov. P ri tem pa se je treb a nasloniti tu d i na članek »Da­ n ašn ji problem i človeške evolucije« iz leta 1951 (glej seznam slovstva, Š k erlj, 1951). a) Australopithecinae.1 * — Veliko nerešeno vprašanje je še vedno, k d a j so ti dvonožci pravzaprav -živeli. T udi najnovejša raziskavanja (Oakley, 1953, Vallois, 1955) niso prinesla popolne jasnosti. Po tem eljiti štu d iji C. H ow ella (1955) pa m enda lahko sodimo, da so A ustralopithecinae živele v zgodnjem pleistocenu. Živele so v Južni A friki in so v dobi, iz k atere imamo n jihove kostne ostanke, bile že polno razvita poddružina hom inidov z več vrstam i, m orda celo rodovi. N ajbrž p red stav ljajo to rej posebno (drugo) adaptacijsko radiacijo (Simpson, 1951), k atere center je m oral biti sredi pliocena v stepski p o k rajin i Južne A frike. O njihovem sistem u bo beseda v zaključnem poglavju. Dasi se tu v podrobnosti ne m orem spuščati, naj le omenim, d a im ajo avstralopiteki relativno k ra te k obrazni profil, m ajhne podočnjake in se­ kalce te r velike v rzeljak e in m eljake, zlasti parantropi. N ekatere teh znakov ocenjuje v. Koenigswald (1953) kot specializacijske. Nadočesni oboki so (razen p ri parantropu) m anj razviti k akor pri kasnejših pitek- antropih in neandertalcih in k ak o r p ri današnjem šimpanzu in gorili. M ožganska prostornina je m ajhna (440—650, m orda največ do 800 cm3 pri parantropu), je pa v endar večja k a k o r p ri d an ašn jih šimpanzih, čeprav je m orda le izjem om a presegla m ožgansko prostornino današnjih goril. V elikost avstralopitekov je večinom a u strezala velikosti sedanjih šim­ panzov, le parantropi so bili n a jb rž večji. M edenica je sk o raj človeška in sk u p aj z drugim i znaki na kosteh od lo b an je do končin opravičuje sklep na pokončno hojo, podobno človeški. D a je dvonožna h o ja pogoj za višji razvoj možganov, sta dom nevala že L am arck in A. R. W allace (Eiseley, 1955). N ejasno je , ali so avstralopiteki že u p o rab ljali orodje, čeprav je to 1 O avstralopitekih je v slovenščini izšlo: D olinar-O sole, T elanthropus, Pro­ teus 16, str. 160; Š kerlj, Dvonožec, Ibidem 10; 184; Isti, Nove najdbe dvonožcev v T ransvaalu, Ibidem i l : 229. po najdbi pri M akapansgatu (Dart, 1955) več ko verjetno. Iz nanošenih kosti m anjših pavianov v jam ah in previsih, k je r so našli ostanke avstralo­ pitekov, sklepamo m enda lahko upravičeno, da so se avstralopiteki že u k v arja li z lovom, da so prešli to rej tu d i že k mesni hrani. Ce to drži, postaja uporaba o ro d ja še verjetnejša. K tem u sklepu nas sili tudi dejstvo, da ‘ b i bili ti ne posebno veliki in k re p k i prim ati b re z razvitih kaninov b rez obrambe, če ne bi im eli k ak ršn eg a koli orodja. B ili bi iz­ gubili v tekm i za obstanek že z drugim i prim ati, če ne bi im eli sposob­ nejših možganov, neke organizirane družbene zasnove (naravno družino, razširjeno družino), in orodja. Izginili pa so m enda šele, ko se je v tej tekm i uveljavil više razviti človek. P rehod prim ata na mesno hrano, prehod iz zgolj nabiralske ekonom ike na lov, je korak neprecenljive važnosti v zgodnji evoluciji človeka. N oben prim at, sploh nobena žival nam reč ni življenjsko navezana na u p orabo orodja (Bartholom ew in Birdsell, 1953). Ali so to rej avstralopiteki predniki človeka? Ne vemo. Y njihovi anatom iji ni nič (razen nekaj speci a 1 iza c i j sik ih znakov pri parantropih), k a r bi strogo govorilo p roti tej možnosti, tu d i način živ ljen ja ne govori p ro ti temu. Pač pa so ostanki avstralopitekov, ki so jih doslej odkrili, čeprav v precejšnjem številu k ak ih 50 oseb, geološko prem ladi. T oda — ted aj je h k rati (v geološkem pomenu) živelo že več vrst, k a r dokazuje, d a so m orali avstralopiteki nastati mnogo p rej, m orda sredi pliocena. Ali se ni ted aj m orda vrsta, ki je še ne poznamo, ločila od drugih in se razvila v človeka? P ravega človeka poznamo že iz začetka pleistocena. A li bi njegovega predhodnika prepoznali m ed vrstam i avstralopitekov sredi pliocena? K akor že koli, avstralopiteki so anatom sko in po načinu živ­ lje n ja od vseh znanih izum rlih in živečih prim atov človeku n ajb ližji, čeprav o tem n ek ateri (v. Koenigswald, 1953, Zuokerm an, 1954) še v ztrajn o dvom ijo. In — k ak o r k oli ž e — problem tega v p rašan ja je zakopan in še n eo d k rit v pliocenu A frike, n a jv e rje tn e je m ed Kenyo in Rodezijo. b) Povsem na k ratk o poglejmo še inventar človeških kostnih ostankov v pleistocenu:2 N ajstarejši, iz začetka pleistocena, je bržčas in k lju b ne­ katerim ugovorom odlom ek spodnje čelju stn ice iz K anam a v K enyi (Leakey 1935, Š k erlj 1936), k i kaže znake sedanjega človeka. N ekaj m lajše, vendar še tu d i iz srednjega pleistocena, so lobanje iz KanjeTe (tudi Kenya), ki niso nič drugačne od lobanj sedanjega človeka in im ajo le n ek aj debelejše kosti. Obe najdišči je o dkril L eakey 1932. Y Evropi je n a jsta re jša najd en in a spodnja čeljustnica iz M auerja p ri H eidelbergu; ta im a sicer človeško zobovje, sicer pa ni podobna spodnjim čeljustnicam sedanjega človeka, tem več je n jen nosilec bil bržčas k ak evropski pitekantrop; ali se da po eni m andibuli definitivno taksonom sko vrednotiti, je precej sporno. N ajdba je iz konca prve zaledenitve. N ekako enako stari utegneta b iti obe spodnji čeljustnici iz T ernifine v A lžiru, od k riti 1954 (ArambouTg, 1955, Sergi 1954) ; tudi ti p rip ad ata n ajb rž kakšnem u afriškem u p itek an tro pu (Dolinar-O sole 1956). Iz začetka in srede druge m edledene dobe izvira večina n ajd b pite- kantropov, tako z Jave k ak o r iz K itajsk e (Cou-Kou-Tjen); geološko n a j­ sta re jša (na Javi) je pač otroška lobanja iz M odjokerta iz prve m edledene a Prim. Škerlj, Razvoj človeka (Anlropogeneza), L jubljana 1950. dobe. Toda iz d ru g e m edledene dobe poznamo dve zanim ivi n ajd b i tu d i v E vropi: Swanscombe v A ngliji (dve tem enici in zatilnica, k i niso bistveno drugačne od ustreznih delov sedanjega človeka) te r Steinheim v Nem čiji, lo b an ja s čudno kom binacijo znakov n ean d ertalca in sedanjega človeka. Sele v tre tji m edledeni dobi p rev lad u je m ed najdbam i neandertalska o b lik a človeka, in to po vsem Starem svetu, od koder doslej poznamo najdišča (n. pr. N eandertal, K rapina, La C hapelle, G ibraltar, Saccopastore, Tešik-Taš, Ngandong, Broken H ill, Saldanha). Pač pa dokazuje n ajd b a Si. i. O dlom ek fro n talk e F ontéchevade II. Levo od zunaj, desno od znotraj. Številke 5, 9 in 14,5 pom enijo debelino v mm na dotičnih mestih. Orig. Fontéchevade (Sl. 1), d a je ted aj, in v F ran c iji celo p red neandertalcem , živel tudi sedanji ali vsaj njem u podoben človek. Č eprav bi značaj in pom en te n ajd b e n ek ateri še vedno rad i tajili, je tu ; je paleontološko stratigrafško, k u ltu rn o in zlasti anatom sko povsem jasn a (Vallois 1949, 1952, 1954, D rennan 1956).* Toda prvi sunek zadnje zaledenitve (W ürm I) je pom enil za n ean d er­ talce katastrofo. O d ted aj najdem o samo še ostanke tip a sedanjega člo­ veka, Homo sapiens (Crô-M agnon, Predm osti, G rim aldi, Com be C apelle, E lm enteita, O ldoway, U pper Cave, Cohuna, K eilor itd.). To je torej v k ratk em m aterial, s k aterim se u k v arja jo znanstveniki, k i p reu ču jejo človeško evolucijo. M aterial, k i je, dasi ne ravno m ajhen, v en d arle dokaj skop, raznovrsten, časovno in geografsko neenoten, in ki d o v o lju je p o stav ljan je raznih podm en, k i skriva še polno nerešenih problem ov. 3 K dor je im el ostanke teh lo b an j v ro k ah in jih m eril, ne m ore dvom iti o njihovi pripadnosti k človeku sapientne (ali vsaj praesapientne) oblike (Škerlj, 1953, PD, list 66). K ljub tem u trd i R oginski (1955), da ostanki teh dveh lobanj ne sodita k tipu sedanjega človeka. N ačin povezave paleontoloških najdb Kakšna je to rej bila pot človeške evolucije, če upoštevam o po mož­ nosti vse dosedanje n ajd b e in njihove paleontološke značilnosti? V odgovoru na to vprašanje zadenem o tak o j na eno linijsko štaddalno te o rijo človeške evolucije, k ak o r sta jo zagovarjala že Stolyhw o (1908, cit. 1937) in H rdlička (1927), za njim a pa jo je posebno izdelal W einert (1932), k i v bistvu v ztra ja p ri svoji om ajani argum entaciji (1953). N a teh osnovah je tu d i ru sk a šola do Roginskega (1955).4 Po te j teo riji se je se­ d a n ji človek razvil iz neandertalca in ta iz pitekam tropa. R oginski sedaj priznava kot prvi stad ij še avstralopiteke (Sl. 2). To bi to rej b ili štirje štad iji evolucije, ki n a j bi b ila enolinijska, n ek ak o skokovita in im plicite ortogenetska. Kako je prišlo do tako čudne rek o n stru k cije človeške evo­ lucije, ko vemo, da je evolucija v naravi ( z redkim i izjem am i) d iv er­ gentna in da ni ortogeneze v evoluciji (tudi p ri k o n ju ne, Simpson, 1. c.) ? O rtogenetična evolucija zahteva podm eno nek e Ideološko m isleče sile, k i vé, k a j hoče. Toda ves evolucijski n au k od D arw ina d alje (itn še po­ sebno po zaslugah sodobnih darvinistov) ne pozna in ne priznava tak šn e m istične sile. In v endar so prav D arw in sam in njegovi sobojevniki — hote ali nehote — stali üb zibelki enolinijske, štadialne, ortogenetične teo rije človeške evolucije. T edaj je bilo važno dokazati, da m ed opico in človekom pravzaprav ne zeva tak o velik prepad, da b i n u jn o zahteval posebno (nadnaravno) kreacijo človeka, k ak o r so učile n ek atere vere, predvsem krščanska. In res : k a r so od k rili najdišč iz pleistocena, p a bodisi da je šlo za pitek an tro p a ali za neandertalca, ti lju d je (kolikor jih je bilo mogoče tako opredeliti) so po svojih lo b an jah bili mnogo b o lj podobni gorili, gibonu, predvsem pa šimpanzu, k a r je W einert še posebno poudaril. Samo naravno se je to rej zdelo, da se je človek — po' določenih Stadijih — razvil iz nekega šim panzu podobnega prednika. T a prednik je m oral (po teoriji) n ajp re j tudi zlesti na drevesa, k a jti kak o bi sicer, če ne n a d re ­ vesih, pridobil vzravnan ost in pokončno hojo?5 S tv ar so v glavnem vzeli v roke antropologi, ki so im eli sicer dobro anatom sko šolo (mnogi, k ak o r tu d i še sam H rdlička, so bili le m edicinsko šolani); am pak anatom ija, tudi p rim erjaln a, še m anj pa seveda samo človeška, za rekonstrukcijo evo­ lu cije ni dovolj. N apaka, k ak o r se j e izkazalo, je b ila m enda predvsem v tem, d a so od vsega začetka p rim erjali odrasle osebe; toda o pom enu tega bo beseda v prihodnjem poglavju. Po najdbah do začetka tridesetih let našega stoletja se je k lju b vsem u štadialna (enolinijska) te o rija v saj p rim erjaln o anatom sko zdela še nekako opravičljiva, dasi so n ek atere red k e najdbe dale slu titi tudi d ru g e možnosti. Težave so postajale jasn ejše šele z o d k ritjem avstralo­ pitekov, prokonzulov, K anam a in K anjere. »Uradno priznana teorija« 1 Prim. tudi novi p oljski učbenik: D zierzykraj-R ogalski i M odrzewska (1955) te r D zierzykraj-R ogalski (1953). Na drugi strani je M ydlarski (1948) izključil nean­ dertalce iz našega neposrednega sorodstva; pač pa daje Steinheimu važnejšo vlogo. 5 Ne da bi om alovaževali splošni pomen arborikolnega življenja za evolucijo prim atov, paleontološke najdbe ne govore za to, da bi predniki človeka bili izraziti plezalci; b ra tta c i ja je specialna oblika lokomocije, ki se je razvila m im o človeškega rodovnika. nim a nič m anj slabih lastnosti k a k o r vsak birokratizem ; predvsem pa: težko se je boriti proti njem u. Z akaj bi naj povzročila o d k ritja avstralopitekov in prokonzulov te ­ žave celo tistim , k i so p rim erjali le odrasle oblike? Zato, k er niti p ro ­ konzul niti avstralopiteki v nek aterih znakih niso podobne j ši šim panzu f u ilo c 7 * 7 v Z c 2 .V U V * . U f Sl. 2. E nolinijska te o rija evolucije. Orig. k a k o r pitekantropi; zato, k e r im ajo p itek an tro p i in neandertalec m očneje razvite nadočesne oboke k ak o r av stralo p itek i (z izjem o parantropa); zato, k e r so pitekantropi in neandertalci v m nogih znakih b o lj specializirani k a k o r sedanji človek, k i n aj bi se bil razvil iz njih. Toda vse to zago­ vornikov enolinijske, štadialne, ortogenetične evolucije očitno ne moti, k a k o r jih ne m otijo najdbe, o k a te rih bom o ta k o j govorili. Prišlo je odkritje K anam a in K anjere (1932) in potem Swanscomba (1935). »Uradna teorija« je napela vse sile, da bi te najdbe d isk red itirala ali vsaj zamolčala, na čelu vsem — te d a j — W einert, ki im a celo do današnjega dne naslednike v zam olčavanju. K ajti če te najdbe izpove­ d u jejo res to, k ar trd ijo n ajd itelji (Leakey 1935, O akley in M orant 1939), potem bi bilo treba m isliti tudi pri človeku na divergentno evolucijo, ki sicer ne bi bila nasprotna znanim dejstvom , pač pa koncipirani teoriji. Potem bi m orali pom akniti izvor človeka daleč nazaj v pliocen (Škerlj 1936). Res je: nasprotniki teh »revolucionarnih« najdb so im eli nek aj argum entov: najdišča v K enyi se zaradi posebnosti tam ošnjega terena niso dala več kon tro lirati; in Swanscombe sta ob o d k ritju p red stav ljali le leva tem enica in zatilnica. Priznajm o, d a je to skrom no za daljnosežne sklepe; toda zatilnica ni tipično neandertalska, niti ne neandertaloidna. B reitinger (1955) po skrbnih prim erjavah vendar poskuša rekonstrukcijo čelnice z nadočesnimi oboki, ki se ne zdi nemogoča. Če bi šlo res za neandertalca (bolje pač neandertaloida), potem sodi kvečjem u v bližino Steinheim a, s katerim je Swanscombe približno sodoben. Obe ti lobanji pa sta različni od lobanj tak o im enovanih »klasičnih« (zahodnih) neander­ talcev in starejši od njih. Vendar so argum enti najditeljev in mnogih drugih, da p ri Kanam u, K anjeri, Swanscom bu (in Steinheimu) ne gre za prave (»klasične«) neandertalce, doslej ostali neovrženi. T udi se niso sestale nobene nove strokovne kom isije, ki bi sklepe p re jšn jih ovrgle. Seveda pa le nove n ajd b e lahko u trd ijo to ali ono sodbo, k a r v e lja še zlasti za Swanscombe. P ri k en y jsk ih n ajd b ah ni spora o obliki, temveč kvečjem u okoli geološke datacije. Končno je, 1947, G. H. M artin odkrila Fontéchevade,6 najdbo, ki je anatom sko popolnoma jasna, nam reč ne-neandertalska in po čelnici celo izrazito sapientna, te r geološko popolnoma zanesljivo d atiran a v tayacien, to rej nekako v sredino zadnje m edledene dobe. K ljub vsemu tem u za n ek atere avtorje še vedno ni dovolj dokazov za nevzdržnost ortogenetične štadialne teorije (prim. tu d i Montagu, 1951, str. 215—216). Je pa tu še več res odprtih problem ov, predvsem štajnhajm ski. In k aj je s palestinskim i najdbam i? G re — v obeh prim erih — za »neandertalce«, k i so na prehodu v oblike sedanjega človeka? Steinheim je stare jši od vseh neandertalcev, palestinske n ajd b e pa so iz dobe proti koncu nean­ dertalcev v Evropi; m ed obema n ajdbam a je kakšnih najm an j sto tisoč let, n ajb rž pa še en k rat toliko. Ali se je človek d v ak rat in na dveh k ra jih razvil iz takšne oblike? Ali se je, k ak o r bi bilo vsaj možno sklepati, iz Steinheim a razvil tak o neandertalec k a k o r sedanji človek? In iz pale­ stinskega »neandertalca« le sed an ji človek? Coon (1939) je v saj za p a­ lestinskega človeka predložil drug izhod: d a gre za mešance (hibride) med eno in drugo vejo. D oslej m enda ni b o ljše podmene. Toda vprašanje Steinheim a ostane odprto. Ali gre m orda spet za osnovo adaptacijske radiacije v sredi pleistocena? To se zdi d o k aj malo verjetno, dasi ni iz­ ključeno. Ali gre m orda vendar tudi za hibrida? Tudi to ni izključeno, če drži, da je Swanscombe približno njegov sodobnik, praesapientna oblika človeka. N eposredni potomci h ajd elb eržan a pa se n ajb rž tudi niso 6 O Fontéchevadu glej v slovenščini, razen v nekaterih strokovnih knjigah in učbenikih, Škerlj, Fontéchevade, človek iz starega paleolitika, Proteus 12: 122. razv ili v človeka sedanjiki oblik, tem več p re j v neandertalce. Malo v er­ je tn o se zdi, di bi bil Steinheim prem i potom ec H eidelberga, toda iz­ k lju čen o to ni. K rešitvi vseh teh v prašanj lahko pripom ore le n ad a ljn ji paleontološki m aterial. R ačunati moramo še z dejstvom , da v dobi Steinheim a in Swanscomba, k o lik o r vemo doslej, še ni bilo prav ih »klasičnih« neandertalcev. Ali se j e že kdo vprašal, odkod so ti prišli v Evropo? K je so nastajali? D atacijo srednjeazijskega Tešik-Taša z m usterjenom v drugo m edledeno dobo m oram o pač odkloniti k ot neutem eljeno (Škerlj, 1951, Movius, 1955). Se­ veda pa s to odklonitvijo nismo mnogo pridobili za odgovor na stavljeno v prašanje. Ce so se neandertalci razv ijali v Evropi po hajdelberžanu, .zakaj prav iz srednjega interglaciala nimamo še nobenih njihovih najdb, če izvzamemo tako skrivnostnega štajnhajm ca, k i ni — ali vsaj še ni — neandertalec, kakršnega sicer poznamo? Zdi se nekoliko neverjetno, d a bi se iz hajdelberžana, k i si ga po m andibuli lahko predstavljam o k o t k ak šn eg a pitekantropa, razvila ta relativno napredna oblika in iz n je potem spet mnogo b olj terom orfna neandertalska. A li so »predneanderlalci« zaradi zaledenitve (druge ali tretje) m orda zapustili Evropo, da bi se vrnili šele v tretjem interglaoialu? In končno: za k aj in kako so tak o naglo izginili v prvem sunku zad n je zaledenitve? A li se niso mogli dovolj ad ap tirati na sprem em be podnebja ali jih je z n jim i že sodobni človek sapientne oblike pokončal ali vsaj aktivno po­ m agal pri njihovem izginu? K ar zadeva v p ra šan je adaptacije, je po m oji vednosti doslej edino Howell (1952) poskušal neandertalce p resojati z v id ik a klim atologije zad n je zaledenitve. »Klasičnega« neandertalca skuša p rik azati kot nekako adaptiranega na pojave zaledenitve, m edtem ko n aj b i šele toplešja doba (interstadial) odprla pot sedanjem u čb n ek u , k i m u specializirani neandertalec ni bil kos. K tem u je treba pripom niti, d a o k o stje lobanje neandertalcev ne kaže znakov in oblik, k i bi ustrezale Allenovem u prav ilu (nadočesni oboki, visok nosni skelet, štrleč obraz, podolgovata oblika glave) ; razen tega je neandertalec imel relativ n o velike roke in stopala; na drugi stran i pač sodčast koš; velikost n ean d er­ talca je b ila za m rzlo podnebje gotovo m anj ugodna, k ak o r pa velikost n. pr. Crô-M agnonca (Bergmannovo pravilo). P rišli bi to rej do p rav n a­ sprotnega zaključka k a k o r Howell, da nam reč neandertalec za izrazito m rzlo podnebje kak šn e zaledenitve ni b il n ajb o lje adaptirana oblika človeka in — n ajb rž — tedaj že preveč specializiran, da bi se še mogel ad ap tirati. Seveda pa pravi Howell sam čisto pravilno, da še vse prem alo vemo o adaptivni vrednosti raznih lastnosti celo sedanjega človeka. Na drugo vprašanje, koliko in kako je bil m orda sapientni človek udeležen p ri izginotju neandertalca, m oram o upoštevati, d a se je to lahko dogajalo na vsaj dva načina: prvič, d a jih je dejansko pokončaval, k je r koli jih je našel (v k ru ti borbi za lovišča, red k a najdišča užitnih rastlin, zaklonišča [jame, previse]); v dobi zaledenitve to ne bi bilo nič čudnega.7 D rugič pa je mogoče, d a se je z njim i k rižal in da so njihovi znaki »uto­ nili« v križancih, k i so se spet križali s človekom sapientnih oblik. L ahko se je dogajalo eno in drugo h k rati, k a jti človeku še nobeno sovraštvo in 7 Mislimo na »bitko« (bolj pač pokol) pri K rapini! vojna nista odvzela veselja, polastiti se žene (samice) drugega, če je le prilika tako nanesla. Ce ne bi bilo tak o — čeprav se to m orda sliši zelo surovo —, pač človek ne bi zavladal nad vsem svetom, zavzel vse po­ krajine, se n an je ad ap tiral8 in ostal v en d ar ena sama species tega čudo­ vitega rodu, ki se je razbohotil po Zem lji k o t njen kožni p arazit ali, k ak o r pravi Coon (1954), kot nekak kožni rak m atere Zem lje. Fetalizacijska teorija in človeška evolucija De B eer (1948) je razpravljal o možnosti, da bi b ili neandertalci vendar m orda neposredni predniki sedanjega človeka na podlagi G ar- stangove fetalizacijske teorije. P oudarja, da so otroci neandertalcev b ili sedanjim človeškim otrokom (ter im plicite p red rojstvom še posebno) bolj podobni k ak o r p a odrasli neadertalci odraslim sodobnikom. To nedvomno drži, k ak o r vemo iz raznih, čeprav ne pogostnih najdb (n. pr. M odjokerto, Devils Tower, Tešik-Taš). Sedanji človek bi po te j teo riji pred stav ljal daljšo ohranitev m ladostne oblike v kasnejši (odrasli) obliki, to rej bi predstavljal nekakšno neotenično obliko (Montagu, 1955). Izhodišče za prim erjave in rekonstrukcijske poskuse rodovnika hom inidov to rej ne b i smele b iti odrasle (zrele) oblike, tem več otroške in še p re j fetalne. P rav to so pa večinoma p rezrli anatom i (in m nogi antropologi), k i se u k v arja jo s problem i človeške evolucije. Ta teo rija im a brez dvoma zdravo, upoštevanja vredno jedro. O drasla oblika je proti otroški (pedomorfni) b rez dvoma bolj individualno razvita in kaže, zlasti po razvitku stalnega zobovja, druge, bolj gerontom orfne znake, k i so — p ri človeku v p rim erjav i z živalm i (vštevši opice) — h k rati tu d i bolj terom orfni (živalski). S takšnim i geronto-terom orfnim i znaki je bolj individualno se razvijajoči m oški vsekakor bolj o b d arjen k ak o r ženska, k i je v m arsičem biološko prim itivnejša, v bodočnost »stremeča« in evolucijo naznačujoča oblika človeka: im a — - če upoštevam o tu samo okostje — ■ relativno m anjše zobovje in v zvezi s tem m anjši obraz te r relativno večjo m ožgansko shram bo ; im a b olj gladko čelo brez nadočesnih obokov; nima sploh tako izrazitih kostnih hrapavin in grebenov (n. pr. •sagitalni greben, linea aspera) kot n arastišča mišic. S lednje (sagitalni greben) velja n. pr. prav izrazito tudi za paviana, orange in gorile : samice im ajo le prav izjem om a naznačen sagitalni greben, samci ga im ajo redno. Y tej zvezi bodo m orda tudi raziskave m etopizm a zanim ive; metopizem se — vsaj statistično po raznih se rija h (Semenič, 1954) — ja v lja p ri ženskah češče, k a r utegne zopet b iti v zvezi z njihovo pedom orfnostjo. V sekakor ne poznamo doslej m etopizm a p ri p itekantropih in n ean d er­ talcih,8 '1 k a r p a spričo skoposti m ateriala (čelnic) ne pom eni dosti. Pač p a je 8 S križanjem je namreč prav lahko prišlo do' novih kombinacij dednih fak­ torjev, ki so nujno razširile adaptabilnost na najrazličnejša okolja in omogočila razširitev človeka preko mej siceršnjega primatskega teritorija. Ta razširitev v mrzlejše pokrajine je morala vzpodbudno vplivati na iznajdljivost v borbi z naravo (ogenj in obleka za gretje), na kulturo. 8 Ko je članek že bil oddan v tisk, sem v Zagrebu v krapinskem materialu našel lobanjo pribl. 3—5 let starega otroka z izrazitim metopizmom, ki ga Gorja- m etopizem znan, čeprav le izjem om a, p ri gorili (samica) in šim panzu (Škerlj, PD, 1953, list 72). V evolutivnem in ontogenetičnem d o g ajan ju m oram o torej raču n ati z obem a faktorjem a: s ped am orfnim in z gerontom orfnim oz. teromorfnim. (pri človeku; prim . tudi D rennan, 1955, 1956). Poskus grafične ponazoritve D e Beerove hipoteze kaže slika 3. K rogi na prem ici (vektorju), k i pona- î zo ru je pedom orfno (fetalizacijsko) sm er, p ostajajo večji, s čim er bodi naznačena m ožganska evolucija v zvezi z evolutivnim večanjem vsega organizm a. D rugi fak to r — gerontom orfizacije — je naznačen z vedno k rajšim i prem icam i, k i p re d sta v lja jo geronto-terom orfni v ek to r in — novič-K ram berger po m oji vednosti n ik jer ni opisal. Seveda je vprašanje, ali gre res za neandertalskega otroka, k ajti lobanjski svod je zelo širok in nim a znakov neandertalcev ; lah k o pa je m orda postm ortalno deform iran. Metopizem je vsekakor popoln, čelna fontanela zarasla. vedno k rajše — naznačujejo, d a se o d rasla oblika v evoluciji vedno bolj p ribližuje pedom orfni obliki (vsaj p ri človeku). Ce presodim o s teh vidikov n ajdenine, k i jih poznamo, zadenem o km alu na težave. Pustim o ob strani d anašnje antropom orfe, k a te rih pred ­ n ik i gotovo niso bili tako geronto-terom orfni, k ak o r sta n. pr. gorila ali šimpanz. Toda p itek an tro p i in neandertalci im ajo m očneje razvite nad- očesne oboke k a k o r m anjši av stralo p itek i in prokonzuli. Močni nad- očesni oboki se ra z v ija jo šele n a odrasli osebi (pri otrocih pitekantropov in neandertalcev so kom aj naznačeni), in so se razvili šele p ri šim panzu in gorili. Tu gre to rej za izrazito gerontom orfen = terom orfen znak, ki ga nim ajo niti vsi sodobni antropom orfi (zlasti ne samice!). M ed avstralo­ p itek i se p o ja v lja skrom en sagitalni greben p ri p aran tro p u (crassidens); tu d i to je gerontom orfen znak, ki ga sicer p ri hom inidih (vštevši pite- kantrope in neandertalce) ne poznamo. K ljub tem u je — sodeč po m e­ denici in drugih kostnih posebnostih — tu d i p aran tro p bil dvonožec, to rej hominid, čeprav v erjetn o prespecialiiziran za n ad aljn jo evolucijo. Med avstralopiteke in sapientnega človeka se to re j po te j, sicer m enda zdravi teo riji, vriv ajo p itek an tro p i in neandertalci, pri k aterih je geronto-tero- m orfna kom ponenta izrazitejša, k ak o r bi jo smeli pričakovati. Če b i to rej hoteli upoštevati obe kom ponenti ter znane najdenine, se p o n u ja grafična ponazoritev, k a k o r jo kaže sl. 4., po k a te ri so m ed­ sebojni odnosi najv ažn ejših paleoantropoloških in sorodnih o b lik razvidni. Razen tega je videti, da se p ri veji, k i vodi k neandertalcem , geronto- terom orfni vektor vsaj ne krči. (Če pom islim o n. pr. na B röken H ill, se je celo m očneje uveljavil.) Na d ru g i v eji p a je videti postopno k rč e n je tega v ek to rja in približevanje odraslih oblik fetalnim . N ejasna p a je s le jk o p re j pozicija Steinheim a in palestinskih n ajd b , čeprav narisana hipoteza n a­ kazuje, kak o b i jih bilo mogoče uvrstiti. Sl. 4. p red stav lja eno možnih rekonstrukcij: to d a p rav veliko v arian t si je, vsaj trenutno, težko p re d ­ stavljati. K ar zadeva neandertalce, b i bilo seveda tu d i možno, d a se niso razvili neposredno iz pitekantropov, tem več kot gerontom orfna v eja iz Steinheima. V tem prim eru bi m orali zak lju čiti, da so p itek an tro p i nekako sredi pleistocena brez potom cev izum rli, k a k o r sodi tudi večina avtorjev. Končno še vp rašan je, k i se p o n u ja: ali je spolni dim orfizem tudi evolucijsko zanim iv problem ? Zdi se, d a ženska n a splošno rep rezen tira tipiko vrste Homo sapiens in naznačuje zlasti n ad aljn jo n jen o evolucijo b o lje k ak o r moški. Za to smo navedli že p re j n ek aj tehtnih razlogov. Ta problem o sv etlju jeta prav lepo dve štu d iji M. R. D rennana (1955, 1956, k i sem ju dobil v roke, k o je bil koncept tega članka že gotov). Po m nenju teg a av to rja gre p ri Saldanhi in Fontéchevadu za pedom orfni obliki, pri B rokenu H illu in Swanscom bu za gerontom orfni. Eno in drugo je še odprto, toda teza ni nesm iselna. Na d rugi stran i je bila fontéchevadska n ajd b a že proglašena za žensko (sam sem tu d i tega m nenja). Seveda pa so tudi Swanscom be že proglasili za žensko; toda Swanscom be je še nerešeno vprašanje, čeprav je v razm erju do Fontéchevada b o lj geronto­ morfen. Mogoče je, 4 a sodita obe ti n ajd b i m ed praesapientne oblike, dasi m ed njim a zeva razlik a več ko 150.000 let. In kakšno je s tega vidika raz­ m erje m ed Steinheim om in Swanscombom? Gotovo je Steinheim v raz- o fetalna oblika (razen pri driopiteku in prokonzulu) □ = odrasla oblika (zlasti fi, $ mnogo manj) Sl. 4. Bolj verjetna varianta človeške evolucije, ki upošteva vektorja fetalizaoije in gerontO'(tero)morfizacije. Orig. m erju do Fontécheveda gerontom orfna oblika, v razm erju do ■večine neandertalcev pa b o lj pedomorfna. Toda k ar je v zvezi z vprašanjem o evolutivnem pom enu ženske posebno važno, j e to, da je ženska dejansko ibolj pedom orfna, se pravi, da je treb a njene t. im. sékundarne spolne znake presojati tu d i s tega vidika. T udi pri gorili, šim panzu, pavdanu itd. je samica bolj pedom orfna. O pom enu pedom orfnib oblik za evolucijo p a so mnogi biologi danes p re­ pričani. Problem se seveda zapleta še z genetičnim , k ajti za ustvaritev potom stva sta m oški in ženska večinom a enako pom em bna — vsaj ob oplodnji, če izključim o sporno možnost partenogeneze. Zdi se mi, da je je d ro problem a, ki ga bo treb a šele m ord a celo pravilno form ulirati, v tem , ali pravilno presojam o ženske znake le k o t sekundarne spolne znake ali p a kot pedom orfne in s tem za evolucijo pomembne.9 Z vseh teh vidikov so neandertalci, zlasti »klasični«, o b lik a človeka, p ri k ateri p rev lad u jejo geronto-terom orfni znaki nad pedom orfnim i, tudi p ri ženskah in celo p ri otrocih, ako jih prim erjam o z otroki in ženskami evulotivno naprednejših oblik človeka. Taksonomija — sistem — nomenklatura Za ta del se antropologi še vedno niso zedinili in d an ašn je stanje naslovnega problem a p roti poročilu izp red petih let (Škerlj, 1951) ni dosti napredovalo. V endar kaže tu ponovno osvetliti ta problem , da m orda končno le pridem o v saj do nekih osnovnih načel v taksonom iji, sistem u in nom enklaturi hominidov. A vstralopiteki so — k lju b ugovorom , k i jih skuša u v eljav iti n. pr. Zuckerm an (1954) — dosegli dvonožno hojo in jih zato večina antropo­ logov uvršča v družino H om inidae k o t posebno poddružino A u stra lo p ith e- cinae. D art, Broom, Schepers, Robinson, Le Gros C lark in d ru g i so to poddružino bolj ali m anj utem eljeno razdelili na več rodov, prvotno na štiri (A ustralopithecus, Plesianthropus, P aranthropus in Telanthropus). Toda če si bliže ogledam o m aterial (n. pr. odlične odlitke v B ritanskem m uzeju), se m ora vzbuditi m arsikak dvom. Tako je veliko vp rašan je, ali je P lesianthropus res poseben rod; p ra v lahko* ga bi prišteli rodu A ustralo­ pithecus. Na drugi strani se nam zdi im e in pozicija vrste P aranthropus crassidens (zlasti pod štev. M 16922, k i im a sagilalni greben in za nad- očesnimi oboki n a čelu plitvo vdolbino k ak o r gorila) dvomljiva. Po vzrav- nanosti, k i se d a zagovarjati po m edenici in p o legi zalilne rupe, sodi sicer m ed H om inidae, m orda tu d i m ed A ustralopithecinae, toda im e s končnico -anthropus se mi p ač ne zdi povsem upravičeno; vsekakor b i bilo generično * Hotel bi opozoriti n a to, da izloča m oški organizem več ženskega spolnega horm ona JCisHreCh) k ak o r moškega (CisIbsCb) in na drugi stran i ženska mnogo m a n j moškega spolnega hormona kakor moški. Tako bi m enda res p ri moškem laže govorili o tipičnih sekundarnih spolnih znakih kakor pri ženski, katere znaki so mnogo bolj značilni za vrsto. Razm erja dnevnega izločanja teh horm onov (v m ednarodnli enotah) to dokazujejo (Scheinfeld, 1944): moški ženska C18H2202 80—150 30—1500 C 18H2 S 02 20— 70 10— 20 358 Sl. 5 b SL 5 a Sl. 5. Profili lobanj sedanjega Pigm ejca (Ituri), avstralopiteka in sedanjega šim panza, a) prim erjava zatilnih krivin, b) prim erjava obraznih profilov. Po odlitkih v In štitu tu za antropologijo ime, ki se končuje n a -pithecus, laže zagovarjati.1 0 Toda »nesreča« se je zgodila in jo bo le težko popraviti, razen če tu d i parantropa uvrstim o v genus A ustralopithecus, kakor to zagovarjata Le Gros C lark (1955) in Riesenfeld (1955). Vsekakor se zdi b o lj upravičeno, da razlikujem o p ri avstralopitekih nam esto štirih največ tri rodove z več vrstam i in m orda — po Robinsonu (1954) — podvrstam i. Ni pa dvoma, da taksonom ski in sistem atični problem i avstralopitekov zahtevajo še mnoge razjasnitve. D vom ljiva se mi tu d i še vedno zdita pozicija in ime »rodu« T elan- trophus. Če je to im e upravičeno, potem pozicija ni, k a jti TeZ-anthrapus ne more biti uvrščen med A ustralopithecinae. Dvonožnost sicer opravičuje njihovo uvrstitev m ed H om inidae, toda njihovi m ajhni možgani so zapreka» d a bi jih uvrstili m ed H om ininae. T elantropa pa poznamo za en k rat sam o p o eni m andibuli, dokaj podobni pitekantropoidnim ; m orda je torej te- lantrop im el že lobanjo z večjim m ožganskim prostorom. K ljub tem u, d a poznamo precej avstralopitekov, je n jih o v a taksonom ija še nejasna; s tem p a tudi njihov sistem in nom enklatura.1 1 * Če človek pregleda literatu ro o paleontoloških n ajd b ah in klasifi­ k acijah paleohom inidov ob stoletnici n ajd b e neandertalca, n e m ore im eti najboljšega vtisa o biološki šolanosti velike večine n ajd iteljev ali p rv ib opisovalcev, ki so bili (in so) včasih tu d i antropologi. O dtod tu d i nered k i poskusi celo n ek aterih zoologov (Kalin, 1952, 1955, D e Beer, 1948, i. dr.)» d a bi spravili n ek ak red v sistem hom inidov ali da bi v saj nekako po­ m agali antropologom . Toliko zdaj m enda smemo postaviti, da združim o lahko vse dvonožce z večjim i možgani, k a k o r pa so jih im eli pripadniki poddružine A ustralopithecinae, v poddružino Hom ininae. Mislim, d a je to približno tu d i vse, o čemer ni večjih sporov med antropologi, če štejemo k njim tudi nekatere anatome, geologe, paleontologe in druge, k i so se ukvarjali — včasih p o slučajni najdbi — s poimenovanjem najdenin, mno­ gokrat še pred podrobno oceno, nekako sam o zato, d a bi »otrok« im el im e in d a bi se »oče« z njim postavil. Tako naj tu omenim samo še eno vprašanje: ali obsega poddružina H om ininae več rodov? A b jih je m orda vsaj obsegala v preteklosti? Kdor pregleda zadevno literatu ro in pozna binom ialno nom enklaturo te r ver­ jam e v legitim nost im enodajalcev, se m ora prepričati, da je rodov in v rst vsaj v pleistocenu k ar mrgolelo. N e bi hotel u tru ja ti z zvočnimi učenim i imeni, tem več se tu samo osredotočiti na tri taksonom sko važna vp rašan ja, ne da b i hotel trditi, da je s tem vsa argum entacija izčrpana. K riteriji, k i jih im am tu v m islih, so: a) m orfologija, b) razvitost mo­ žganov, c) hibridizacija. Ad a) : Če upoštevam o splošno m orfologijo okostij, pridem o lahko do d o k aj ostre ločitve m ed vsaj dvem a tipom a: gerontom orfnim , k i obsega 1 0 Govoril sem o tem tudi z odličnim poznavalcem dr. Hopwoodom, ki je glede obeh prim erov soglašal. (Škerlj, PD, list 57, London, 26.1 .1953.) 1 1 LeGros C lark (1955) predlaga zdaj celo en sam genus, nam reč Australo­ pithecinae, ki ga deli v dve skupini, ne da bi jim a že dal pozicijo vrste ali podvrste. Prva, m lajša, obsega najdišči Sw artkrans in K rom draai, druga Taung, Sterkfontein in M akapansgat. Toda LeGros C lark priznava, da im a Robinson tu d i dobre argu­ m ente za svoj predlog. pitek an tro p e in neandertalce, te r pedom orfnim , ki obsega ljudi z gladko, ’ b o lj okroglo lobanjo brez nadočesnih obokov in z izrazitim obradkom . Ad b): Če upoštevam o količino m ožganov, pridem o tudi do dveh tipov, ki se pa z onim a pod a) n e ujem ata. E den bi obsegal sam o pite- kantrope, drugi neandertalce in človeka z gladkim visokim čelom. Ad c) : Če upoštevam o m om ent hibridizacije, se moramo vprašati, ali so b ila plodna k riž a n ja med tipi, naštetim i pod a) in b), možna. Sodim — s Coonam (1939), M antagujem (1951) in redkejšim i drugim i —, da so bila m ožna, celo v erjetn a, seveda, če priznavam o, d a so razne oblike hom i­ nidov nastale nekako hkrati iz adaptivno radiacijskega centra (najbrž p ro ti koncu pliocena n ek je v afriški savani). T a pogoj je bržčas izpolnjen. O stane to rej, da zavzamemo stališče k v p rašan ju hibridizacije. O dgovor n an j je nedvomno še močno arb itraren , toda nekatere najdenine vsaj p ro ti koncu pleistocena govore močno za to, d a je do hibridizacije prišlo (prim. 2. pogl.). Če zavzamemo k v p rašan ju o možnosti plodne h ib rid i­ zacije pozitivno stališče, potem odpade m ožnost deliti H om ininae n a več rodov. Ostane torej samo en rod: Homo. D a se je ta razvijal v začetku pleistocena divergentno, dokazujejo najdenine. Bil je n a poti cepitve v več vrst, k i so m orda delom a dosegle že stopnjo podrodov, m ed k aterim i pa so k rižan ja še b ila možna. S tem pa se moramo vrniti na kriterija, navedena pod a) in b). Razni rodovi pitekantropov (P ithecanthropus, Sinanthropus, A frica n th ro p u s in tu d i leta 1954 »spočeti« A tla n th ro p u s) po sodbi m enda že večine antro­ pologov odpadejo'. Po odgovoru, k i smo ga dali na kriterij pod c), gre lahko samo za en podrod: H om o (P ithecanthropus) z več vrstam i (ali podvrstam i).1 2 N ajspom ejše je m esto neandertalcev, k i jih po k rite rijih p od a) m oram o prišteti podrodu pitekantropov, po k rite riju pod b) pa podrodu H om o (Homo). Č eprav je količina možganov, še posebno p ri človeku, v zvezi z evolucijo nedvom no važen taksonom ski k rite rij, ne m ore b iti odločujoč, k er je — p rav p ri sedanjem človeku — variabilnost m ase tega organa izredno v elik a in vendar v m ejah m ed nekako 900 in 2000 g živ­ ljen jsk o in selektivno praktično nepom em bna. T reba je to rej upoštevati podrobnejšo anatom ijo in stru k tu ro tega organa. S tega vidika pa vemo, d a so se tudi m ožgani neandertalcev bistveno razlikovali od možganov človeka z visokim čelom. Po masi n i bistvene razlike, toda b ila je d ru ­ gače razdeljena: p ri neandertalcih sta čelna in tem enska loputa v en d ar (relativno k vsej m asi možganov) bistveno m anjši k ak o r p ri sedanjem človeku, zatilna loputa in m ali m ožgani pa večji. Sama masa možganov neandertalcev se d a na podlagi podatkov za deset oseb (Bunak 1941, Count 1947, v. E iokstedt 1937, Salier 1930) ceniti na približno 1340 g povprečno. Če d a lje cenim o, da je bila telesna m asa neandertalcev — glede n a njihovo višino (ca. 160 cm povprečno) in k re p k e mišice — 60 kg, vidimo, da ustreza l g m ožganov ca. 45 g telesne mase. P ri sedanjem človeku je m asa m ožganov (po serijah, navedenih p ri M artinu, 1928) povprečno 1280 g, telesna višina (za oba spola po vsem svetu) ca. 163 cm te r telesna m asa 58 kg; 1 g možganov ustreza to re j 45,4 g 1 3 1 3 Ali pa gre celo samo za species Homo erectus z več subspeciesi (erectus, pekinensis, mauritanicus, heidelbergensis [?]). telesne mase.1 3 Kljuib absolutno n ajb rž večji m asi možganov neander­ talcev, je relativna encefalizacija p ri obeb tipih m enda praktično enaka, 'kar bi tudi m ogli navesti kot dokaz, d a velika m asa možganov sama po sebi ni in — k ak o r dokazuje konec neandertalcev — ni bila pod varstvom naravne selekcije. Pač p a je b ila po W eilu (cit. M atiegka, 1937) površina čelnega dela možganov pred vertikalo, ki se dotika sprednjega roba senčne lopute, p ri neandertalcu le 21—25 %, p ri sedanjem človeku p a je 28—31 % vse m ožganske površine. To mogoče ni povsem brez pom ena za potencial um skega dela, čeprav moramo tudi v tem biti precej kritični. Ne vidim p a nujnosti, da bi neandertalec na podlagi tega m alega, k a r vemo in sklepam o o njegovih možganih, bil potencialno na isti sto p n ji s sedanjim človekom, kalkor hoče M ontagu (1951). Za naše vprašanje, a li je k rite rij splošne m orfologije važnejši od k rite rija velikosti možganov, je treba — če ugotovimo, d a z vidika možganov sploh ni signifikantnih razlik (kar p a še ni dokazano) — pritegniti v p rim erjav o pač še pitekantrope. Če drži, da je k ritičn a m eja v absolutni m asi možganov nekako m ed 700 in 800 g (Hill, 1953), potem s teg a vidika seveda tudi ni mogoče deliti ho- m ininov na dva podroda in nujno ostane samo k rite rij, naveden pod a) : morfološki. Nagibljem se to re j k stališču, d a je k rite rij pod a) odločilen in da moramo neandertalce, čeprav so im eli le malo volum inoznejše možgane od sedanjega človeka, prišteti k podredu P ithecanthropus. S tem bi dobili d o k aj jasno stališče glede sistem a poddružine H om ininae, s čim er nočem trd iti, da je dokončno, popolno, ali d a se d ajo vse znane najd en in e gladko uvrstiti; prim. Tab. 1. Tabela 1. Subfam ilia: H om ininae G enus: (Subgenus): Species: Homo (P ithecanthropus) erectus H om o (P ithecanthropus) neanderthalensis Homo (Hom o) sapiens Ostane seveda še vedno možnost razdeliti vrste n a podvrste (n. pr. pekinensis, m auritanicus, ali kanam ensis, sapiens). T a sistem in vse, k a r je bilo povedano v p re jšn jih poglavjih, nedvom no olajša tu d i rekon­ stru k cijo rodovnika človeka v pleistocenu, k i je bila nakazana že v 3. pogl.,sl. 4. Seveda pa ne smemo sistem a sam ega (Tab. 1.) citati neposredno k o t enolinijski rodovnik. Vsi p rip ad n ik i podvrste P ithecanthropus (oz. speciosa erectus in neanderthalensis) so sicer izum rli ali vsaj izginili (n. pr. s hibridizacijo), toda to ne pomeni, d a so bili predniki podrodu Homo in vrste sapiens.1* 1 3 1 4 1 3 Manj ugodno razm erje možganske do telesne m ase je nem ara imel fosilni človek, pri katerem za 16 oseb dobimo povpreček 1350 g možganov. Ker gre pri njem za povprečno velike osebe s težkim okostjem, sodimo, d a je telesna m asa precejšnja, v povprečju m orda 65 ali več kg. 1 4 Stališče, ki ga tu zagovarjamo, smo zagovarjali v načelu že v letih 1936 do 1938 (1 . a ), vendar so medtem nove najdbe (zlasti Fontéchevade) in razvoj znanosti, ki se kaže v nekaterih tu obdelanih problem ih, argum entacijo m očno izpopolnili Zaključek Prepletenost vseh tu nekoliko b o lj osvetljenih problem ov in še dru g ih je ogromna. N jih rešitev zah tev a in bo še zahtevala mnogo časa. Nove najdbe lahko postavijo nove problem e in nak azu jejo nove rešitve. Težišče vsega v p rašan ja « s paleontološkega vidika je v terciarn ih v išjih prim atih, ki jih še nismo o d k rili ali jih p a — če so od k riti — n e m orem o zanesljivo d atira ti v pliocen. V endar nam doslej znani m aterial d o v o lju je evolucijske sinteze, čeprav ostane o d p rtih še mnogo vprašanj. V takem poskusu je kardinalno v prašanje tak so n o m ija in pozicija neandertalcev v najširšem pom enu tega pojm a. P aleontološki m aterial in biološka dejstva in prav ila dokazujejo, da se tu d i hom inidi niso razvili ortoge- netično, k a r b i samo po sebi zahtevalo pritegnitev neznanstvenih, m i­ stičnih elem entov v razlago evolucije. K lju b tem u p a nekateri av to rji še v z tra ja jo p ri enolinijskem , štadialnem razvoju. F etalizacijska te o rija n e govori p ro ti divergentni, večlinijski evo­ luciji. T aksonom ija je še neenotna in zahteva revizijo. N e m ore se pa opreti le na zoološka p rav ila, k e r je človek, k a k o r p o u d arja tudi biolog H uxley (1954, 1955), poseben phylum in k er ne moremo mimo d ejstva, d a je človek našel nov način evolucije, nov evolucijski m ehanizem, po kul- tum o-socioloških zakonitostih (prim. tu d i Simpson, 1951). P ozicija nean­ dertalcev v sistem u se m ora — med drugim — določiti z vidikov m orfo­ logije, razvoja možganov in možnosti uspešne hibridizacije. Z vseh teh vidikov je podan poskus sistem a hom inidov, k i se delijo na poddružini A ustralopithecinae (dvonožce z m ajhnim i možgani) in H om ininae (dvo- nožce z velikim i možgani). N eandertalci p a ne sodijo med praesapientne oblike človeka, pač pa sistem atično v bližino pitekantropov. Slovstvo (Opomba: T u so navedeni le viri, ki sem jih neposredno u p o rab ljal za to razpravo. Slovensko slovstvo, navedeno v opom bah pod črto, je tu izpuščeno.) A ram bourg, C., 1955, A recent discovery in num an paleontology: A tlanthropus of T ernifine (Algeria). Amer. J. Phys. Anthrop., n. s. 13: 191—196. Bartholom ew , G. A. and J. B. Birdsell, 1953, Ecology an d the protohom inids. Amer. Anthrop. 55: 481—498. Breitinger, E., 1955, D as Schädelfragm ent von Swanseom be u n d das »Praesapiens- problem«. Mitt. Anthrop. Ges. Wien 84—85: 1—45. Broom, R. and G. W. Schepers, 1946, The South A frican Ape-Men, The Australo- pithecinae. Transvasi Mus. Mem. 2, P reto ria. Broom, R., J. T. Robinsin, G. W. H. Schepers, 1950, Transvaal Mus. Mem. à, P retoria. Broom, R., and J. T. Robinson, 1952, S w artkrans Ape Man, P aranthropus cras- sidens. Transvaal Mus. Mem. 6, P retoria. B unak, V. V. (red.), 1941, Antropologija. Moskva. Coon, C. S., 1939, Races of Europe. New York. — 1954, The Story of Man. New York. in olajšali. Tako je n. pr. tudi F alkenburger (1955), vsaj sodeč po objavljenem ro­ dovniku, prišel do podobnega nazora celo glede pozicije neandertalca, da ne po­ navljam imen m nogih avtorjev, k i so bila že navedena v tej zvezi. Y drugih sistem atskih in rodovniških vprašanjih se p a nazori strokovnjakov, k i stv ari lahko presojajo in ki skušajo ustv arjati sintetično sliko na podlagi današnjega znanja, že m očno zbližujejo. Count, E. W., 1947, Brain and body weight in m an: their antecedents in growth and evolution. Ann. New York Acad. Scie. 46/10:993-1122. D art, R. A., 1955, The first A ustralopithecine fragm ent from the M akapansgat Pebble Culture Stratum . Nature 176/4473: 170—171. D e Beer, G. R., 1948, Em bryology and the evolution of man. R. Broom. Com- memor. Voi. (Pretoria): 181—190. Dolinar-Osole, Z., 1956, Nova pitekantropoidna oblika hominida iz severne Afrike. Arh. vest. 7:175—180. D rennan, M. R., 1955, The special features and status of the S aldanha skull. Amer. J. Phys. Antlir., n. s. 13: 625—634. — 1956, Note on the m orphological statu s of th e Swanscombe and Fontéche- vade skulls. Ibidem, 14: 73—83. Dzierzykraj-Rogalski, T., 1953, M aterializm i idealizm w nauce o pochodzeniu czlowieka. Sklad osobowy i spis mykl. na rok akad. 1953154 (Akad. med., Bia- lystok) : 15—32. — i K. Modrzewska, 1955, Zarys antropologu dia medykóm. W arszawa. Eickstedt, E. v., 1938 i. nasi., Rassenkunde und Rassengeschichte der Menschheit. I. Stuttgart. Eiseley, L. C., 1955, Fossil m an and hum an evolution. Yearbook of Anthropology 1952-54 (New York): 61—78. Falkenburger, F., 1955, Die Entstehung des Sapienstypus in neuer Sicht. Deutsch. Med. J. 6: 77—82. Hill, W. C. O., 1953, Man’s Ancestry. Springfield, 111. Howell, F. C., 1952, Pleistocene glacial ecology and the evolution of »Classic N eandertak m an. Southwest. J . Anthr. (Albuquerque) 8: 377—410. — 1955, The age of the australopithecines o f southern Africa. Amer. J. Phys. Anthr., n.s. 13: 635—662. H rdlicka, A., 1927, The N eanderthal phase of m an. (Huxley M em orial Lecture) J. Roy. Anthrop. Inst. 57: 249—274. H uxley, J., 1954, The evolutionary process. J. H uxley (red.): Evolution as a Process (London): 1—23. — 1955, Evolution, cultural and biological. Yearbook of Anthropology 1952-54 (New York): 3—25. Kälin, J., 1952, D ie ältesten Menschenreste und ihre stammesgeschlichtliche D eu­ tung. F. Kern (red.): Historia Mundi. I. (Bern): 33—98. — 1955, Zur System atik und evolutiven D eutung der höheren Prim aten. Expe­ rientia 11: 1—17. Koenigswald, G. H. R. v., 1953, P ithecanthropus and the Australopithecinae. Congr. Internat. Comptes rendus de la 19.sess., A lger 1952, Y.: 31—37. Leakey, L. S. B., 1935, The Stone Age Races of Kenya. London. Le Gros Clark, W. E., 1955, The Fossil Evidence for Human Evolution. Chicago. M artin, R., 1928, Lehrbuch der Anthropologie. (2. izd.) Jena. Matiegka, J., 1937, Filosofie somaticko-anthropologickâ. Praha. Montagu, M. F. A w , 1951, An Introduction to Physical Anthropology. (2. izd.) Springfield. 111. — 1955, Time, m orphology, and neoteny in the evolution of man. Amer. Anthrop. 57: 13—27. Movius, H. L., 1953, The M ousterian cave o f Teshik-Tash, southeastern Uzbekistan, Central Asia. Amer. School Prehist. Research Bull. 17: 11—71. M ydlarski, J., 1948, Pochodzenie czlowieka. (Bibl. popul. nauk, Serie przyrod. Nr. 9) W arszawa. Oakley, K. P. and G. M. Morant, 1939, Ein Menschenschädel altpaläolithischen Alters in Swanscombe, Kent. Quartär (Berlin) 2: 54—65. Oakley, K. P., 1953, D ating fossil hum an rem ains. Anthropology Today (Chicago): 43—56. Riesenfeld, A., 1955, The variability of th e tem poral lines, its causes and effects. Amer. J. Phys. Anthr., n. s. 13: 599—620. Robinson, J. T., 1953, M eganthropus, A ustralopithecines, and Hominids. Amer. J. Phys. Anthr., n.s. 11: 1—38. — 1954, The genera and species of the A ustralopithecinae. Ibidem, 12: 181—200. — 1955, F urther rem arks on the relationship between »Meganthropus« and Au­ stralopithecines. Ibidem, 13: 429—445. Roginski, J. J., M. G. Levin, 1955, Osnovi antropologu. Moskva. Sailer, K., 1930, Leitfaden der Anthropologie. Berlin. Scheinfeld, A., 1944, Women and Men. New York. Semenič, V., 1954, Metopizem. Ms. Sergi, S., 1954, Atlanthropus mauritanicus Arambourg. Riv. di Antrop. 41 (sep.) Simpson, G. G., 1951. The Meaning of Evolution. (Mentor Books) New York. Stoiyhwo, K., 1937, Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport avec la race du Néanderthal. Etnolog (Ljubljana) 10: 147—168. Škerlj, B., 1936, Homo kanamensis. Proteus (Ljubljana) 3: 187—196. — 1937, Pithecanthropus und Homo. Z. Rassenk. 6: 338—339. — 1938, Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih homonidov? Et­ nolog 10: 257—262. — 1950, Razvoj človeka (Antropogeneza). L jubljana. — 1951, Današnji problemi evolucije človeka. Arh. vest. 3 : 40— 59. — 1953, Popotni dnevnik (PD). Ms. — 1954, Novosti iz evolucije človeka. Arh. vest. 5: 173—177. Vallois, H. V., 1949, The Fontéchevade fossil men. Amer. J. Phys. Anthr. n. s.?: 339—362. — 1952, L’homme de Fontéchevade et les Praesapiens. Actes 4. Congr. Intern. Anthrop. Ethnol., Vienne 1952, I: 103—104. — 1954, Neandertals and Praesapiens. (Huxley Memorial Lecture) J. Roy. Anthr. Inst. 84/11: 111-130. — 1955, La troisième congrès panafrican de préhistoire. L’nthropologie 59: 470 do 485 (spec. 472—475). W einert, H., 1932, Ursprung der Menschheit. S tuttgart. — 1953, Der fossile Mensch. Anthropology Today: 101—119. Zuckerm an, S., 1954, Correlation o f change in the evolution of higher Prim ates. J. Huxley (red.), Evolution as a Process: 300—352. SUMMARY The rôle and position of Neandertal Man in human evolution. This paper is an extension of a sim ilar survey (Škerlj '51). T hough the discussion on m an’s natural origin from a P rim ate form is basically settled, there has been much controversy as y et about the m ode of hum an evolution from th a t (hypothetical) ancient Prim ate. F irst a su rv ey is given on the paleontological m aterial available so far. The subfamily Australopithecinae may represent an adaptive radiation. It is fairly sure that, towards the end of the Pliocene period, the Australopithecines acquired an upright gait; they were also the first known Primates who, very probably, fed on more meat and became primitive hunters. Devoid of any bodily means of defence they became dependant on some kind of implements. From many points of view the transition from a purely gathering economy to a hunting one is of the greatest importance in the evolution of man’ s ancestry. But the actually known Australopithecines are geologically too young to be considered real forebears of man. Therefore, the Pliocene layers, probably somewhere between Kenya and South Africa, are of the greatest interest to scientists studying human evolution. A short review on human remains is presented; Kanam, Kanjera, Swanscombe, and Fontéchevade are duly considered. Ternifine is mentioned as a probably Pi- thecanthropoid form of man. There are few important news regarding Neandertals and fossil Sapiens finds. Though the inventory of fossil human finds is quite numerous as oompared w ith th at of some 30 years ago, it is too scarce as yet to allow for only one interpretation of hum an evolution. In fact it involves m any problems and hypotheses. There are still some physical anthropologists who insist upon a stadial uni­ linear evolution of m an, as offered by Stolyhw o (' 08) and H rdlicka (' 27). This theory implies, however, an orthogenetic evolution and thus a supernatural teleo­ logically thinking being; it has, apparently, nothing to1 do w ith D arw inistic evolution based on n atu ra l selection, isolation, and chance m utation. O ne must adm it, however, th a t this unilinear concept of hum an evolution m ade some sense some 90 to 30 years ago, and th at hum an paleontological m aterial then available seemed to support such an exceptional theory of evolution. A fter the disoovery of the Australopithecinae and the relatively m odern hum an rem ains from the Middle Pleistocene a t least, this seems som ew hat outmoded. Besides, to compare only adult forms from a purely anatom ical point of view does not cover the whole affair. Though m any anthropologists — e. g. H rdlicka him self — had a m ore than adequate anatom ical an d even m edical training, they lacked in bio­ logical erudition and thinking. To avoid difficulties for the unilinear stadial theory the simplest w ay (still practised b y some authors) is not to recognize or even mention the finds at Kanam, K anjera, Swansoombe and Fontéchevade. There are, of course, other real problem s such as Steinheim o r some Palestine specimens. At any rate, these qnasi-N eandertals allow for various hypotheses as yet. W here did the »classic« N eandertals come from? H ad they developed outside Europe or are they genuine descendants of a Steinheim form of m an? W hy and how did they disappear at the end of the first W ürm Stadial? W ere they wiped o u t or am algam ated b y a more successful m odem form o f Homo? Are there no other reasons for their disappearance? Coon’s hypothesis of hybridization ('39) seems to m ake sense, a t least for Palestine Man so far. Howell’ s study (' 52) is discussed in this connection. As for N eandertal Man, his skeletal remains do not seem to fit neither Allen’ s nor Bergm ann’s rules. The N eandertals were relatively short, had a big head w ith a large surface area, and relatively big hands and feet. Therefore, contrary to Howell’s estim ation, it seems th a t the N eandertals w ere not w ell adapted to cold clim ates. Also, a t th a t tim e (W ürm I), »classic« N eandertals very probably were already too specialized to get adapted to the clim atic stresses of a Glacial. Considering th e fetalization theory, according to D e Beer ('48), N eandertal Man m ight be the Teal ancestor o f Homo sapiens. Beyond doubt the fetalization theory has a sound core; yet when com paring some relatively prim itive characters of the Australopithecinae and Homo sapiens w ith some ap p aren tly specialized features of Pithecanthropus and N eandertal Man, there arise some difficulties. As shown in Fig. 3, w here the interaction o f fetalization and gerontom orphization is shown, even the fetalization theory does not seem adequate to overcome such difficulties. T herefore another hypothesis w hich duly considers fetalization (with encephalization) as w ell as geronto(thero)m orphization is p resen ted to fu rth er discussion (Fig. 6). It is a striking fact — to m y knowledge in discussions on evolution not duly considered as yet — th a t the female »form« o f m an and some other Primates, in m any characters (even on the skeleton) represents the biologically more fetalized, paedom orphically prim itive, relatively unspecialized and, therefore, evolutionally m ore progressive form. As a m atter of course, in the hypothesis presented by Fig. 6 the position and rôle of both Steinheim and P alestine Man is problem atic. But, considering all know n facts, and the fetalization theory as well, at present the above hypothesis shows one possible reconstruction of hum an evolution a t least. There remains to m ention the disputable position of N eandertal Man, but a somewhat different version of the presented reconstruction m ay fit also other points of view (cf. Le Gros Clark, '55). Fig. 6. H ypothetical reconstruction of hum an evolution, considering fetalization an d geronto(thero)m orphization. Orig. (Circles m ean fetale forms, except in D ryopithecus and Proconsul, squares m ean a d u lt forms, different from the fetal ones p articu larly in males.) The problem of taxonom y, system, and nom enclature of Hominids is one of the most »problematic« in anthropology. A lm ost each author, including the present w riter, puts forw ard his own points of view, som e w ith g o o d reasons. In this sum m ary it is impossible to give a com plete argum entation; therefore only an outline o f the present author’ s thoughts m ay be presented. The Australopithecinae with their upright posture belong to the Hominidae. This fam ily m ay be divided into tw o subfam ilies: Hominidae w ith a sm all brain, say, up to 700—800 cubic cm, (Australopithecinae), and Hominidae w ith a large b rain , over 800 cubic cm (Homininae). W hether the subfam ily Australopthecinae comprises only one genus (Le Gros C lark, '55) or three (Robinson, '54) is a m atter o f discussion. At any rate, it seems fully justified to drop the genus Plesianthropus a t least. As to Telanthropus, its taxonom y and position on the basis of one m an­ dible only is considered problem atic. The Homininae, according to the pertinent literature, comprize a mess of genera and species w hich to most biologists and zoologists m ust appear pretty hopeless. The present author takes the risk to be considered as a som ewhat queer outsider in presenting his own points of view, p articu larly as to the m ost pro­ blem atic taxonom y and position of the N eandertals. Morphological characters, b rain volume, and hybridization were carefully considered. Between Neandertals an d Modern Man there is no apparent difference as to the relative encephalization. However, there m ay be differences in the volume distribution of the brain and in its cytology. The variation in b rain size ov er 800—900 cubic cm. is apparently meaningless and, therefore, does not outw eigh morphological characters. From this point of view the differences between Pithecanthropus and N eandertal Man are o f a considerably low er degree than between the latter and Modern Man. Besides, hybridization between Neandertals and Modern Man seems have occurred. The result: there is only one single genus, Homo, w ith two’ subgenera, Pithecanthropus and Homo. There are, very probably, more species and subspecies in either of them. The subgenus Pithecanthropus comprizes a t least two species: erectus and nean- derthalensis; the subgenus Homo probably only one: sapiens. (Cf. Tab. I)