Danijel Defoe: PoHiiison Crusoe. (Dalje.) Do Brazilije smo prav ugodno potovali. Tu sem se naselil in sem hotel ostati. Pridružil sem se izvozniku sladkorncga trsta in sem se začel baviti s tem poslom. Takoj po prihodu sem pisal vdovi angleškega kapetana, naj mi nakupi blaga za polovico vsote, ki sem jo bil hranil pri njej. Ona je to res izvršila in mi je poslala blago na Portugalsko. Od tam mi ga je pripeljal portugalski kapetan, ko je dospel zopet v Brazilijo. Blago sem dobro prodal ter sem si kupil za izkupičeik zemljišče za gojitev sladkornega trsta in tobaka. Tako sem bil na potu, da bi postal polagoma bogat in ugleden trgovec. Ali jaz s tem nisem bil zadovoljen. Hotel sem postati bogat in ugleden takoj. V Braziliji sem spoznal mnogo trgovcev in pridelovalcev sladkorja. Mnogokrat sem jim pripovedoval o svojem potovanju v Afriko in da je tam lahko trgovati. Za kozarce, nože, sekire, kose razbitega ogledala in druge malenkosti je mpgoče dobiti mnogo zlatega prahu, slonove Itosti, pa še celo črne sužnje. Pazljivo so me poslušali, posebno ko sem govoril o nakupu sužnjev. Tedaj je bilo v Braziliji le malo črncev in jim je bila radi tega cena visoka. Nekega dne je prišlo nekoliko teb trgovcev in pridelovalcev k meni in ponudili so mi, naj se peljem v Afriko. Obljubili so, da bodo na svoje stroške napolnili ladjo z blagom, za katero naj dobim tam črncev, ki si jih bomo potem pošteno razdelili, lcer so nam vsem potrebni za poljska dela. Moja stara želja po potovanju me je zopet prevzela. Ponudbo sem sprejel ter podpisal pogodbo s svojimi sosedi, da bodo pazili na moje imetje, in tako sem se podal na dan 1. septembra 1659 zopet na pot. V začetku smo potovali pri lepem vremenu, le zelo vroče je bilo. Dvanajstega dne našega potovanja pa je nastopil močen veter, ki nas je odrinil daleč proč od naše potovalne smeri. Celih deset dni nas je premetavalo morje sem in tja. Eden izmed mornarjev je umrl od groznice, drugega je splavil vodni val z ladje. Kapetan je bil mnenja, da smo še daJe. od afriške obale in ker je bila ladja precej poškodovana, smo sklenili, da poiščemo kak angleški otok in tam zaprosimo pomoči. Ali fcomaj smo izpremenili smer, je nas zajel še močnejši veter ter nas je spravil še dalje proč. Ko je napočil dan, je zaklical mornar: »Kopno! Kopno!« Vsi smo pritekli iz kabin. Tedaj je ladja z močnim sunkom nasedla na podmorske Ceri in se Je ustavila. Ogromni valovi so iidarjali v njo s tako silo, da smo pričakovali vsak hip, kako bodo odnesli drugega za drugim. Nismo vedeli, kje smo, niti tega, ali je zemlja tu pred naml pust otok ali pa naseljena z ljudmi. Kapetan je odredil, da se ima spustiti čoln v vodo. Sedli smo vanj in smo veslali na vso moč. Slutili smo, da gremo v smrt. Dospeli smo šele kaki dve milji daleč, kar zgrabi naš čoln ogromen val od zadaj ter ga prevrže tako, da smo bili takoj vsi v vodi. Ne morete si mlsliti, kako mi je bilo pri srcu, ko sem čutil, da se utapljam. Čeprav sem izvrsten plavač, nikaikor nisem mogel splavati na površino. Naenkrat me je vrgel močen val proti obali. Napol mrtev sem bil od vode, ki mi je silila v usta. Nisem imel časa, da dvignem glavo, ko me je že drug val povsem zakril. Zbral sem zadnje moči ter sem zaplaval naprej, dokler nisem začutil zemlje pod nogami. Pa niti sedaj ni bilo konca mojim mukam. Še parkrat &o me valovi pokrili in zvlekli s seboj, ali čimdalje so bili slabši. Nazadnje sem se oprijel skalnate stene na obali ter sem se vzpel na njen vrh, do koder valovi niso ve. segali. Videč, da sem rešen, me je navdalo veliko veselje. Ves srečen sem tekel po obali do tja, od koder sem videj proti ladji. Iskal sem tudi fcaterega izmed mornarjev, ki so bili z raenoj v čolnu, ali nikjer nisem mogel nikogar videti. »Je li mogoče, da sem se rešil edinole jaz?« sem rekel glasno. Za nekaj časa sem zapazil tri mornarske ikape in dva raztrgana čevlja. To je bilo vse, kar je ostalo od mojih tovarišev! To mi je zmanjšalo vpselje. Pogledal sem sebe: obleka mi je bila povsem mokra. Začutil sem žejo. »Glej, moja usoda!« sem pomislil. — »Vsemu temu bo taJk konec, da bom moral tukaj umreti od gladu in žeje, ali pa me bodo raztrgale divje živali.« Te žalostne" misli so me tako prevzele, da sem nekaj časa tekal po obali kakor blazen. Med tem se je znočilo. Moral sem se nekje skriti, ker iščejo zveri svoj plen ponoči. Iskajoč primerno drevo, da bi se nanj povzpel, sem v svojo veliko srečo naletel na majhen vodni vir in tam sem si utešil dodobra svojo žej.o. Sveža voda me je malo pomirila in okrepčala. Nato sem splezal na drevo, ki je imelo goste veje, in tam sem se pripravil, da prenočim. Sredi razmišljanja, kaj bo jutri, ali smrt ali rešitev, sem trdno zaspal. — V jutro sem se prebudil. Čutil sem, da so se mi vrnile telesne moči. Zapazil sem našo ladjo, katero so bili valovi še bblj spravili do obale. Ležala je na vodi, kakor da ne bi bilo nič. »Da, poskusim priti na ladjo«, sem pomislil, »morda da bom našel tam kaj za lačni želdec« Ko se je morje umirilo in je nastopila oseka, sem zaplaval proti ladji. Dosegel sem jo in sem splezal nanjo po vrvi, _d je visela s krova. V ladji je bilo precej morske vode, ali drugače ni bila preveč poškodovana. Če bi bili mi ostali na njej, bi bili gotovo še vsi živi. Našel sem psa in dve mački, jedini živi bitji, _d sta ostali na ladji. (Dalje sledi.) 2SB_!ŠS?^