MLADOST
GLASILO SLOVENSKIH ORLOV.
UREJUJE JOŽE STABEJ.
/
1919.
LETNIK XII. ŠT. 10,11,12.
NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI
»Mladost«, orlovsko glasilo, izhaja v začetku vsakega meseca v Ljubljani, — List izdaja konzorcij »Mladosti« v Ljubljani, — Upravništvo je v Ljubljani, Jugoslovanska tiskarna, pritličje. — Naročnina je za člane Orlovske zveze 20 K, za vse druge 25 K na leto. — Posamezna številka velja 2'50 K. — Odgovorni urednik je Ludovik Tomažič. — Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.
Vsak čitatelj »Mladosti«
naj se zaveda velikega pomena orlovske organizacije in naj razširja njeno glasilo, in če že ne več, mora pridobiti vsaj enega novega naročnika. Če je Orlov 4000, mora biti naročnikov »Mladosti« vsaj 6000. Ne dajmo se nasprotnikom pod noge, dvignimo ponosno glave!
Nabirajte novih naročnikov na posebnih polah, ki jih v p o š 1 j i t e natančno izpolnjene z naslovi na: Upravništvo »Mladosti«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna. Kjer ne more eden, naj jo naročita dva skupaj. Glejte, da bodo imeli in brali »Mladost« vsi Orli, duhovniki, naše družine, izobraženci, vsa naša društva, gostilne, kavarne itd. »Mladost« bo odslej urejevana tako, da bo kolikor mogoče vsakemu in vsem všeč. Zato jo pa razširjajmo neumorno. Stori vsak svojo dolžnost.
Z »Mladostjo« na plan, ž njo Orel na dan!
Dopisnike »Mladosti« prosim, da pišejo čedno, razločno, s črnilom in samo na eno stran papirja z robom ob strani. Poročila odsekov naj bodo kratka, a jedrnata, ne pa da mora iz dolgih dopisov urednik šele sam sestavljati krajše. Drugače v koš!	Urednik.
V uvaževanje!
Uredništvo »Mladosti« se zaključi 10. vsakega meseca. Do tega dne moram imeti v rokah vse dopise in prispevke, ki naj pridejo še v številko istega meseca. Zato prosim, da se vsi dopisniki tega reda točno drže. Da bo »Mladost« zanimiva, poročajte uredništvu nemudoma vse, kar je v orlovski organizaciji novega in druge stvari iz domačega odseka. Vsak orlovski odsek naj določi stalnega dopisnika »Mladosti«! Rad sprejemam tudi članke načelne ali tehnične vsebine, pesmice, kratke povesti, zgodbice itd. Ne pozabite pa poslati tudi slik, ki jih hranite v odseku. Od umrlih bratov Orlov pošljite slike in kratek življenjepis. Če kakšne stvari ne bom priobčil takoj, imejte potrpljenje, prišlo bo pozneje na vrsto. Ne bodite v tem oziru nestrpni in nepočakani. Le urednik more vedeti, če je stvar za javnost in kedaj jo lahko v listu priobči. Držite se tega in poročajte redno.	Urednik.
^ GLASIL© ©RL@VSK€ ZVeze ^
ŠTEV. 10, 11, 12. OKTOBER, NOVEMBER, DECEMBER 1919. LETNIK XII.
-j* Brat dr. Lovro Pogačnik.
Svojo dušo izročam Bogu,
srce svoji družini,
telo slovenski domovini. . .
(Začetne besede njegove oporoke.)
V	najjačji dobi življenja je omahnil, izdihnil vitežko dušo Orel, predsednik Orlovske zveze enajst let, br. dr. Lovro Pogačnik.
Ljubil je lepe vzore in skušal jih je presaditi na zemljo, vase, v svojo družino, med svoje rojake,
Kamna gorica ga je rodila. Dan 16. avgusta leta 1880. je bil datum njegovega rojstva. Njegov oče je bil delavec žebljar. Njegova mati delavčeva žena.
Izmed desetero otrok je bil Lovro prvorojenec. Učil se je v Ljubljani, na Dunaju in v Gradcu. Pravne študije je izvršil
1.	1907. Istega leta so se ustanovili Orli.
Naslednji leti je služil pri odvetniku Vencajzu in Švajcarju, poln lepih upov in mladega hrepenenja. Pridobil si je pravno in sodno prakso. V deželno službo je vstopil kot komisar leta 1909. in postal tam deželni tajnik.
V	državni zbor je bil voljen leta 1914. po smrti priljubljenega in zaslužnega notranjskega poslanca Žitnika.
Po izbruhu svetovne vojne je moral kljub poslanstvu k vojakom. Služil je koi aktiven vojak v Ilirski Bistrici, Št. Petru na Krasu, Frauenbergu, Rotenmanu, v Dalmaciji, 1. 1915. v gorah nasproti Lahom. S Krnom sta se gledala. Tudi Črno goro je okusil. Nosil je vse nadloge vojske, fronte. Svojih idealov ni izgubil.
Doma je hrepenela po njem žena, otroci. Vsak dan se jih je spominjal. Vsak dan, kadar so dopuščale granate, jim je pošiljal vojne kartice in jih utrjeval v zaupanju na nebeškega očeta.
Leta 1917. so otvorili na Dunaju po presledku treh let, gnani od sile dogodkov, državni zbor. Jugoslovanski poslanci so podali izjavo za samostojno državo. Lovro je govoril za Jugoslavijo: »Prost mora biti, prost moj rod .. .«
Po ustanovitvi jugoslovanske države je postal poverjenik za narodno obrambo. To ga je nokopalo. Delal je noč in dan. Zakaj godilo se mu je kot naseljencu, ki mu naroče, naj v pragozdu napravi hišo in kmetijo kar prvi dan. Razdejano vse, zahtev nešteto, sredstev nobenih. Sreča,
A.nton Komlanec.
. -jaš
da je politična stranka, kateri je pripadal, Vseslovenska ljudska stranka, uživala tak ugled. Ugled te stranke in njenih mož je nadomeščal vse gosposke in zadoščal za ves red.
Ko je nehala prva narodna vlada, je odšel Lovro v Belgrad v narodno pred stavništvo. Ljubil je srečo svojega ljudstva in bil pripravljen tej svoji iskreni želji žrtvovati vse na zemlji, tudi svojo družino.
Iz vojne je bil prinesel revmatizem, ostanke prehlada in ranjenosti. Hujše je začel bolehati po napadu v Št. Jerneju Napadli so ga ondi nahujskani politični nasprotniki. Bilo je na nedeljo pred Božičem 1. 1918. Napadalci so ga podrli na tla s klici: »S farjem dol« — »in s tabo tudi.« Suvali so ga s čevlji in tolkli s palicami. Po Krekovi smrti ni bil izmed javnih mož do svojih nasprotnikov nihče tako velikodušen. No, poplačali so mu najgrše.
Ravno ta dogodek pa je odkril marsikatero lepo potezo na njegovem značaju Potlačil je odločno vsak videz, da mu je kaj hudega. Ravno tako odločno je obnovil sklep, da vse moči posveti dobrini dejanjem, dočim je tik prej omahoval, ali bi ne bilo bolje, da se umakne iz javnega življenja. Brez vsake osebne maščevalne misli je sklenil vztrajati, v svesti si, da trpi za idejo. »Mislijo, da so me s tem ostra-šili,« je dejal. »Sedaj se ne umaknem.«
Lovra je krasila najlepša orlovska: lastnost, zvestoba do začrtanih vzorov.
Zvest je bil svojemu ljudstvu. V zadnjih trenotkih, v oporoki, je še naroči! svojemu ljudstvu, naj store dobro domovini.
Zvest je bil državi, zvest vsaki postavni oblasti. S svojimi vojaki je nosil' krvavo breme. V divjih gorah med granatami in vedno ledenimi grebeni posluša ukaz države, dasi se bori z vsemi silami zoper njen krivičen sistem.
Zvest je bil svojim podložnikom. Ko je izdal svojo plačo sestradanim vojakom za hrano, so trdili, da je to menda edini zgled med vso avstrijsko vojsko. In to je storil častnik, ki ima skrbeti doma za ženo in šestero otrok.
Zvest je bil svoji ženi. Neomadeževan mladenič, neoskrunjen mož — je delal čast orlovski organizaciji. Za ženo je vzel deklico rojakinjo iz domače vasi, hčerko-
kupca s kožami Silvestra Pesjaka. Ko ga odtrga vojna od žene, se je spominja vsak dan. Piše ji, če je količkaj prost: »Moje misli so pri tebi. Dobrotno nebo naj te blagoslovi, varuje!« Tako in podobno v vsa Kem svojem pismu. Lovro je res vitežko prestal vojno preizkušnjo.
Zvest je bil svojim otrokom, »Nebroj biserov miglja po slemenih in se topi v solze ... Ah, in hrepenenje srca po domu in njegovi sreči se poraja z nepoznano silo.« (Pisemce vojne pošte 7, XI. 1915.) V oddaljenosti se pogovarja z njimi pismeno: »Pridem za Miklavža domu, če ne bo treba prej kaj Lahov oklofutati,« (Pismo 21, XI. 1915.) Priporoča jim molitev češ: »Nedolžne otroke Bog najpreje usliši.« Kako prelepo jim naročuje še v poslednjem s teško roko pisanem pismu, v testamentu: »Krepostno živite, svetniški umrite!«
Zvest je bil svojim volilcem, svoji politični organizaciji in njenemu političnemu programu. Svoje prepričanje, da je svoboda in sreča tudi za ta svet le v resnici in veri, skuša vtisniti svojim političnim pristašem. Primerjajte odstavek iz njegove oporoke: »In Vi, volilci moji! Vaš Kras, oblit s krvjo junaško, naj zibelka bo lepših časov za narod moj! Držite se načel, ki zanje šli smo v boj. Svoboda naša so, kol skale Vaše vsakdo stoj!«
Zvest je bil svoji Cerkvi. Saj je zaradi nje pravzaprav življenje daj. Zdravnik je domneval, da je zlatenica na jetrih posledica prevelikih telesnih naporov in udarcev. Udarci, suvanje s čevlji pa ga je zadevalo ob klicu: »Dol s farji!« Iz napada njegovih nasprotnikov in njihovega kriča nja zveni jasno zavest: »Ne moremo prej rtreti katoliške cerkvene organizacije, dokler ne pobijemo njenih branilcev.«
Zvest je bil svoji katoliški veri, svojemu Bogu. Javnost je zvedela šele ob smrti, da je bil ta veseli prostodušni ko fenjak poln žive vere. Iz nje je dihal, živel. V vsakem pismu izroča svoje drage Bogu Po Mariji. »Bog Vas varuj! Marija z Vami!« »Angeli naj Vas čuvajo!« Svoje otroke je razdelil med dva ideala. Prvo jim naj bo Bog in drugo ljubezen do slovanskega ljudstva. Poglejte le imena šestero njegovih Ijuočekov. Prvi trije so posvečeni po Mariji Bogu: Marica, Marjan, Božena; drugi trije slovanskemu ljudstvu: Boris, Sonja, Lija.
Zadnjih šest tednov — čas bolezni je bilo še eno prekrasno čistilišče za njegovo verno dušo. Poleg domačega župnika so mu delili dušno tolažbo s svetimi zakramenti superior družbe Jezusove P. Ko -batin, prednik misijonske družbe Lazaristov Eržen in bogoslovni profesor dr. Srebrnič. Ginljiv dogodek sporoča njegov prijatelj (»Slovenec«, letnik 57, štev. 231 j: Zaželel je med boleznijo br. Lovro, da ga preneso v bolnico. Žena ga je vprašala nc -koliko očitaje, zakaj. Odgovoril je: »Glej, tam bi lahko vsak dan Jezusa dobil...
V testamentu je izročil svojo dušo Bogu. V smrtnih težavah je neštetokrat poljubil križ in s klicem »Jezus« izdihni! svojo dušo.
Pred dvema letoma je zatisnil oči dr. Kreku. Isti dan natanko ob obletnici so nesli k pogrebu v ne manj velikem sprevodu k počitku za dan vstajenja na ravno isto pokopališče Pogačnikovo truplo. — Ob Krekovem pogrebu se je zgibala ljudska narava. Ljudstvo brez razlike staleža in kraja se je zbralo. Ob Pogačnikovem pogrebu so se pokazali prvi obrisi jugo slovanske države v znamenju zmagujoče katoliške družabne misli. Krekov sprevod je veličalo ljudstvo mimo in preko državnih uradov. Ob pokopu njegovega duševnega sina so se že kosali državni uradi z ljudskimi organizacijami. Poleg lastne ljudske vojske, mnogobrojne Orlovske zveze s svojimi načelniki in predsedniki, orlovske armade, ki hoče v dejanju braniti katoliško slovansko misel, se je zbrala jugoslovanska državna vojska z generali in častniki treh slovanskih plemen, pripravljena, da se pokori spominu umrlega orlovskega predsednika. Pod nebom je krožil žalni zrakoplov z žalujočo črno zastavo.
Poigl’ed na valovite množice, korporacije in gledalce, med katerimi so od čas i do časa zadoneli v presledkih zvoki orlovskih godb, je bil veličasten. Cul se je glas: »Ob smrti mu ne morejo odreči priznanja«. Odvrnil je drug glas: »In vendar, kaj bi mu zdaj pomagal ves ta sijaj, poslanstvo in poverjeništvo in predsedstvo, ko bi ne bil krepostno živel?« . ..
Orlov se je posebej soomnil v svoji oporoki: »In Orli mou! Množite se! Poštene fante vse združite na potu vzorov snetih! Iz žrtev Vaših in dejanj naj vzklije blagoslov veličja nad domovjem ljubljenim!«
Sebi in bratom za na pot.
Bratje, posvetim vas v novo plemstvo; bodite sejalci prihodnosti!
Friderik Nietzsche.
Ko sem prevzel uredništvo »Mladosti«, poverjeno mi od bratov Orlov, bi rad povedal nekaj misli — morebiti proti do-zdanjim običajem —, ki je potrebno, da jih ve jasno sleherni naš fant, in ki bi naj družile organizacijo tesno s svojim glasilom in urednikom.
Posvečenje v novo plemstvo.
Med napadi, ki jih mečejo nasprotniki na orlovsko organizacijo je tudi ta, »da preneha prav nič upravičeno delovanje Orla in s tem nesrečen razpor v celotni vzgoji naroda«. Ni jim torej po volji, da je še poleg njih kdo drugi, ki vzgaja narod.
Zakaj, vemo prav natančno. Orlovska vzgoja je drugačna, ko jo hočejo imeti oni, ogibajo se krščanstva. In ravno iz potrebe krščanske vzgoje je vzklila orlovska misel, da zajezi med našim ljudstvom širjenje vsenarodnega frazarstva in nadstrankarstva, ki ni prav nič druzega ko prikrita rihta protiverstva. Bodimo si že enkrat o tem vsi na jasnem in ne igrajmo se še dalje mance, Ali ne veste, da prihajajo nasprotniki v ovčjih oblačilih, na znotraj pa so grabežljivi volkovi? Mi jim obstoja njihove organizacije zaenkrat nočemo odrekati, zahtevamo pa odkritega načelnega lica; zakrinkano laž bomo pa pobijali vrekdar in povsod. Svoja načela moramo kazati vidno in se ne igrati ž njimi kakor polž z rogovi. Danes je čas, ko moramo o slehernem razbrati: ali je bel ali črn, vmesne barve ni. Strahu in trepeta ne poznamo pred nikomur. Naša načela so popolnoma čista in odločna ter vemo vsi, zakaj jih imamo, se za nje borimo in živimo po njih.
Orlovstvo je torej organizacija žive vere, kakor jo je učil Kristus. Orel je bojevnik za-njo in za pravice ljudstva, ki nosi isto v srcu. Samemu sebi ne služi, za sebe ne skrbi več, ko terja potreba. Viteštvo, ki se zahteva od njega, je izražanje novega duševnega plemstva. Prerojenje in pomlajenje sta izvira, ki ga dvigata in te šita na potu; ljubezen do Boga in ljudstva, pošteno in neomadeževano življenje ga odlikujejo. Zato je Orel organizacija, ki bi jo morali takoj ustanoviti, če bi je še ne imeli, in brez nje bi naše družbeno življenje ne bilo popolno. V njej je prostora za vso našo krščansko mladino, ki se bo v tem ta-
Jože Stabej.
boru tudi združila, da bo močna in silna proti vsem sovražnim naskokom.
Človeštvu, razbrzdanemu v svetovnem metežu, je trebai preokrenitve vun in vun. Bogu laži, omejenosti in nespoznanja, bogu slepe vere v moč drugih in lizunstva, bogu gospodstva s pomočjo snovne sile, bogu krive umetnosti in napačne bla-govesti, nasproti vsem tem je treba ostrega boja. Razbiti moramo zlata teleta, ki jim služi mali človek. Družbo, ki je kakor gnil travnik, kamor se steka gnojnica, se mora prekrstiti z živo vodo krščanske vere in resnice.
Tu sem je postavljen Orel, da straži kakor kerubin pred rajem. Iz naših vrst se mora narediti novi človek, nov rod. Kakor izvoljenci ljudstva, ki nam je poverilo častno nalogo obrambe, moramo zvesto stati med njim, poslušati njegove težnje, izvrševati njegove prošnje in želje Vse naše delo mora biti v znamenju križa iz naroda za narod, ker nesebičnost zahteva od Orla, da v vsaki stvari gleda prej na blagor drugih, organizacije in ljudstva, ko pa na lastno korist in prijetnost. Požrtvovalnosti, ki je cvet in višek nesebičnosti, se ne sme odrekali Orel nikjer. Po-leg tega pa še mora biti naša vera taka, da naj nihče ne moli preje Očenaša, dokler ni očedil svojih ust gnilobe laži in nima v srcu prestola Gospodovega. Če smo sami ali nas je malo, na to ne glejmo. Pomislimo le na naše novo plemstvo brez grbov in ščitov, s svetlim Znamenjem na čelu. Njegov svil mora vse preroditi, začetek in konec. Njegova moč postrže vse blato, nova zgradba_ more vzrasti. Iz pepela na pogorišču vzklije drevo Resnice in pravega spoznanja.
Organizacija, ki je zgrajena na takšnih podstavkih, ne more propasti. Tema, ki jo meče nasprotnik nanjo, ji ne vzame bleska. In mi, da bi se sovražnikov naj bali? Fantje, ali bi bili potem še dalje stari slovenski fantje, ki sta pri njih pogum in korajža doma! Ali hi še smel kateri zaprositi naša dekleta za rdeči nagelček in zaokrožiti fantovsko popevko na vasi? Ne b; li pri tem povpraševali vsi po onih Francetih, Janezih in Jožetih, ki se ne boje biti Orli, odkriti člani armade, kjer je organizirana vsa poštena mladina? Kaj, ali se niso od vekov sem borili naši očetje in matere za križ in pravično svobodo? Njih sinovi in vnuki pa da naj bi zbežali iz tega tabora in stopili v vrste, kjer jim je vera
v nemar in zasmeh, svoboda pa fraza in nasilje. Zapustili da naj bi duhovne, zveste čuvaje ljudstva, in šli v boj proti njim.
Ne, slovenski fantje tega ne store! Kakor eden se bodo strnili vsi v armado orlovskih vrst in korakali nasproti vsem onim tisočem Orlov, krščanske mladine in krščanskega ljudstva, ki čakajo za gorami in morjem njihovega prihoda. Že leta 1920. se bodo srečali na pohodu v Mariboru ter si prisegli pomoč in zvestobo.
Orli, ne pozabimo novega plemstva! Vanj smo posvečeni.
Sejalci prihodnosti.
Vsak preudaren človek gleda nekoliko v bodočnost in uravna s tega stališča svoje delo. Orlovska organizacija mora biti med prvimi, ki imajo jasne in dogotovljene načrte. Res, niti najmanj nam ni treba vpraševati:	kaj hočemo in kam
gremo. Naša načela so že dodobra preizkušena, ničesar jim ni treba odvzeti, ničesar dodati. Mirno in ponosno korakamo lahko naprej.
Biti moramo sejalci prihodnosti. Ne samo to, kar je danes in bo jutri, nas mora brigati, naš vpogled mora biti daleč naprej. Naše delo moramo presojati tudi po tem, koliko in kako more koristiti ljudstvu i v bodoče. Niti trenotek se ne smemo zaplankati z vaškim plotom; v Orlu mora biti vedno čut odgovornost;! za celoto, in kakšna je korist ali izguba pri tem. Nikdar posameznik, temveč vedno celokupnost je-
za nas merilo, ki se mu ne sme ogniti nihče.
Bodočnost je onih, ki si jo bodo znali priboriti. Zgrajena bo ali na temelju naukov Kristovih, ali pa na pristaših Proti-kristovih; zakaj vse drugo bo propadlo, borila se bosta med seboj samo še luč in tema. Ako Orel ne bo uvideval svojega poklica in dolžnosti nasproti družbi, mu ne bo obstanka. V izvrševanju svoje borbe pa, ki mu je od ljudstva poverjena in zaupana, bo pa stal Orel kakor žareča zvezda nad gorami in svetil v temno noč zablod in krivih naukov vsem onim vernim, ki bodo iskali izhoda. Vzet iz naroda more preiti le edino ž njim, prenehati samo, takrat, če bi bilo njegovo delo že docela zgrajeno.
Bratje, naša pot je lepa, jasno in čisto je obzorje nad njo. Tako mladi in čili ka kor smo, je čvrst in krepak naših korakov t stop. Z nami je Bog, mi ž njim in ljudstvo.
V številu. rožic po travnikih morajo narasti krdela naše armade. In kdo bi se nam potem zoperstavljal, koga se naj še bojimo!
Mi vztrajamo!
Razmaknimo votle gore in vsejmo v nje zlato misli, da se razpočijo ob njenem vzcvetu in se razluščijo v ničvredne lu-ščine propada.
Vsa vrata zalog zaduhlega ozračja odprimo, vržimo v nje žarečo bakljo naše blagovesti, da požge slednji atom prepe-relosti.
Orel dosihdob in vsekdar.

Vide.
Pesmi s Korotana.
Pogreb.
V jezeru med gorami sč solnčni žarki kopajo; po cesti, prašni cesti pogrebci mračni stopajo.
Od cerkvice na griču zvon joka milo kot otrok; pod njim lopata čaka, grob zija temen in globok . . .
— Neznanec kdor si koli, ki pot poslednjo romaš zdaj, če tu imel ga nisi, vsaj tam ti Bog podeli raj!
Humberg.
Pod gradom, pod črnim gradom križ starodaven se dviga; na križu Zveličar pne roki, ljubezni razgrnjena knjiga.
Gospodje na starem gradu že zdavnaj pepel so in prah; po nekdaj šumnih dvoranah prebivata dolgčas in strah.
Po cvetnem dolu pa gleda Zveličar na križu razpet:
»Vse mine, jaz večno ostanem, z ljubeznijo zmagal sem svet!«

Fantovski večen.
Ne pretiravam, če trdim, da so jedro organizatoričnega dela v orlovskih odsekih fantovski večeri. Načela, delo, načrti
—	skratka vse najlepše v naši organizaciji je osredotočeno v njih. Javni prostor so za vsakega člana, kjer lahko pove svoje misli, pomisleke, pritožbe, kjer postane šele v resnici Orel. Telovadnica mu da značaj telovadca, fantovski večeri pa značaj Orla.
Doba fantovskih večerov je zimski čas. Poletje je namenjeno bolj delu na zunaj, zima pa mora služiti predvsem notranjemu delu orlovske organizacije: načelom, samoizobrazbi in redni telovadbi Zato je nujnost vsakega odseka — kakor nam prav predpisuje predsedstvo Orlovske zveze — da ima redne fantovske večere, ker brez njih ni v odseku pravega življenja in ne tistega močnega gibanja, ki sicer mora biti. Poleg redne telovadbe so fantovski večeri najboljše sredstvo za pro-spevanje in razširjenje orlovstva. Naj se tega dobro' zaveda vsak odsek in išče vira svoji pomanjkljivosti v tem, da nimai redne telovadbe in rednih fantovskih večerov.
Mnogi ne vedo, kaj naj oočnejo na fantovskih večerih. Spored je lahko različen. V naslednjem sem povedal nekoliko misli za osnutek in nadaljno izpeljavo. Vsak naj pridene še svoje, krajevnim razmeram potrebno in primerno. Le misli so.
Na društveni deski je objavljeno: V sredo ob 8. uri zvečer bo fantovski večer.
—	Da bi jih videli te fante, kako prihajajo utrujeni od dela samozavestno na svoj tabor! Danes se bo sklenilo to, odpraviti se mora ono, prebrali se bodo dopisi itd.
—	Dvorana se polni, mize so zasedene — krepek Bog živi! — znamenje z zvoncem
—	večer se otvori. Pred voditeljem leži kup pisem, sejnih sklepov, pritožb, dopisov in drugo. Ves položaj izgleda silno uradniško — in vendar prvi pozdrav: Bratie! — prenese vse birokratične oblike v najlepše demokratsko razpoloženje.
Spored večera bo naslednji:
Začnemo pred svojim pragom: Kaj je novega in važnega pri našem odseku? Tajnik prebere nove člane, predsednik razloži sejne sklepe, blagajnik potoži svoje križe, načelnik svoje težave — člani pa zopet svoje pomisleke, svoje načrte, pripombe. — Ta prvi del fantovskega večera je gotovo najživahnejši, ker posega naravnost v odsekovo delo in delo njegovih članov. — Preidemo k drugi točki: Dopisi.
Filip Terčelj.
Seveda najprej dopisi naših fantov-bra-tov. Tam gori iz Prekmurja piše vaditelj naraščaja. Poroča o svojem okolišu, o vojakih sotovariših, ki ne kažejo veliko izobrazbe, o orlovskem gibanju, o želji, da bi kmalu prišel domov itd. Kakšno navdušenje zavre v članih, ko jih prosi, naj ostanejo zvesti Orli, ko jim sporoča pozdrave. Kako lepo doni zlasti sklep njegovega pisma: »Posebno vas pa prosim, da pozdravite moje drage Orliče. Povejte jim, da se vrnem kmalu in jih naučim lepih vaj. Med tem naj bodo pa pridni, naj gredo večkrat k sv. obhajilu in naj marljivo telovadijo! Bog živi!« — Kakšen odmev dobe te vrstice, uvidi samo oni, ki je pri takem fantovskem večeru zraven. Tu se vidi značajna bratska vez, ki jo ima pravi Orel. — Tam doli iz Srbije piše brat, bivši načelnik, dobrovoljec: »Vesel sem vašega pokreta — fantje, le korajžno naprej.« — Besede njegove so postale srbske, poteza v pismu vojaška — srce pa — to srce je pa ostalo še vedno ono orlovsko srce, kakor nekdaj. — Dolgo pismo je na vrsti — pismo naših študentov, ki so med počitnicami bili med nami. Kako lepo pišejo: »Bratje, z vami se veselimo in čakamo onih dni, ko bomo zopet med vami.« — Še ena mala razglednica. Eden izmed onih piše, ki so šele prvič oblekli letos rdečo srajčko — eden izmed naraščaja, ki je odšel v mesto. »Dolgčas mi je. Ko bi pri nas imeli kaj takega kakor pri vas, pa bi bil vesel.« Tako pišejo in žive Orli. Ni čuda, če je odmev teh pisem močen in njegov vpliv globok.
Čas hiti. Na vrsti je poročilo brata načelnika, kako je bilo na zadnji orlovski prireditvi in o telovadbi. Samozavestno, s smehom na obrazu vstane junak. Kako navdušeno pripoveduje o veliki udeležbi, lepih vajah, prijaznih bratih, veselem razpoloženju itd. Škoda, da vseh ni bilo zraven! — Prihodnjič gremo — že sedaj se začnimo pripravljati — to je sklep! — Seveda, govoriti mora tudi predsednik: Ta pa začne z dogodki v j avnem življenju. Nova pota; katoliško gibanje; br. dr, Lovro Pogačnik kakor mož in Orel itd. — vse to pride na vrsto in se zaključi s kakšnim prprnišljevamieim iz Zlate kiniirfe. n. pr. oddelek o medsebojnem prijateljstvu. To so najlepša razmofrivanja za naše Orle: verska, družabno-politična, narodna, vzgojna, gospodarska. — Ura je devet. Razgovoriti se je še treba o delu v prihodnjem tednu.
— Načelnik poziva na strožjo disciplino, tajnik na lepo obnašanje, predsednik na odpravo surovosti in kletve, blagajnik na članarino, nato pa člani drug za drugim razlagajo, pojasnujejo, v resnih in smešnih besedah povedo kaj takega, kar je dobro, da vsak ve. In konec? Eden sede k harmoniju, razdele si note, utihnejo in zopet na takt zapojejo lepo pesem, ki je prisrčen odsev dobro uspelega fantovskega večera.
Uspeh fantovskih večerov z enakim ali sličnim sporedom je velik. Treba je
videti fante, s kakšnim ognjem in navdušenjem odhajajo! Morebitna majhna na-sprotstva so poravnana, načela globlje in bolj pojmovana, disciplina v odseku trdnejša, nered odpravljen. Fantje se vadijo v samostojnih nastopih in govorih, priuče se stvarni debati, korist je večja ko navadno mislimo. Zato pa sledimo vsi brezpogojno preudarnemu pozivu predsedstva Orlovske zveze in imejmo v vsakem odseku redne fantovske večere.

Orlovski naraščaj.
Ako se hočemo pečati z vprašanjem orlovskega naraščaja, moramo reči, da razmotrivamo zadevo orlovske prihodnosti. Malokatero vprašanje je tako važno, kakor le-to orlovskega naraščaja. Zato se pa popolnoma nič ne čudimo nastopu in razširjanju med nasprotniki, da so se vrgli z vso silo na našo mladino, ki cenijo velikanski pomen svojega naraščaja, ker so uverjeni, da grade ravno z naraščajem močan temen svoji organizaciji. Kakšen pomen ima sicer sedanjost, če je še tako veličastna, ako pa v najdivnejših časih našega obstoja nismo znali ceniti ter nismo znali vzgojiti mladih otroških duš, ki so za našo stvar najbolj dovzetne, ki jim je ravno naša organizacija najbolj po godu. Bodimo odkriti in priznajmo, da se v tem oziru ni sploh ničesar storilo, ali vsaj podrobno izvedlo, o čemer bi sicer drugače lahko trdili, če bi se bili vrgli že v predvojnem času s pridnejšim delom ter z večjo pod-vzetnostjo na našo mladino. Sicer pa ne trdim, da se v predvojnem času ni gojila naraščajska telovadba, toda kar moram reči, je pasivnost oziroma lojalnost, ki so ž njo naši ljudje zasledovali razvltek naraščaja. Ne smem trditi, da ni našel ravno pokret naraščaja krepke vzpodbude med našimi možmi, govorim na deželi, ali tistega zanimanja, sodelovanja, ki bi ga bilo želeti od strani lastnih ljudi, ni bilo zaslediti. Zatio pa lahko rečem, da je v splošnem bila izvedba naraščaja pomanjkljiva. Treba nam je, ako hočemo v resnici odgojiti prave Orle, že v početku popolnoma razdeliti naše delo. Predvsem si moramo zagotoviti zaslombo od strani naših ljudi. To je prva in jako važna točka. Našim ljudem se mora toplo priporočiti, da je ta legija Prgittotrebnega pomena tudi za bodočnost
, Stvari. Telesno in duševno krepak
Janko Podtrojšek.
naraščaj je glavni vir naše orlovske organizacije, ki mora postati politična šola za naše bodoče može. Kdor ne uvideva pomena le-te, ne pojmuje tudi programa naše stvari. Drugič nam je neobhodno potrebno dobrih vzgojiteljev, ki poznajo otroške duše. Mesta naraščajskih vaditeljev morajo prevzeti najboljši vaditelji, ki pa naj ne bodo samo telovadci, marveč tudi duševni vzgojitelji obenem. Ti si morajo znati pridobiti srca otrok, te mora vzljubiti otrok, biti jim mora vdan in poslušen.
Pridem pa na tretjo točko, ki se mora še izvesti. — Orlovska zveza naj osredotoči v posebnem naraščajskem odseku vse odseke naraščaja, posebno pa one iz krajev, kjer še ni orlovskih odsekov, pač pa se že goji naraščaj. Vsi vaditelji naraščaja naj dopisujejo in poročajo temu naraščaj-skemu krožku o uspehih in napredku. Treba nam je v krajih, kjer se še ne more ustanoviti ali poživiti Orel, vreči se z vso silo na naraščaj, moški in ženski. Zato pa se mora začeti izdajati list za naraščaj, ki bi lahko imel v prvem letu 10.000 naročnikov. Ne mislite, da pretiravam, Sam sem bil vaditelj naraščaja štiri leta in sem prepričan po lastnih izkušnjah, kaj se da doseči, ako se človek pri 24, ali več letih duševno pomladi do otroških let med otroci.
Kdor hoče biti Orel, se mora telesno in umstveno izobraziti za Orla. Naše izobraževalno delo mora segati do zibelke in materinih p r s ter se vstaviti šele ob robu groba, kadar zvestega in zavednega Orla polagamo vanj. Skozi našo radost in bridkost se privija volja možatosti in resnega dela, vsemu narodu moramo
vstvariti pogoje telesnega in nravnega napredovanja. Posvečati moramo pozornost mladini že v predšolski dobi. Zato je treba proučevati otroško dušo, dom in okolico, ki se združujeta v značaju naše domačnosti. K temu delu je poklicano učiteljstvo, a tudi ženstvo izven tega stanu je pozvano, da se izobrazi v odgojiteljice nareda s posebnim ozirom na narodno higieno. Na predavanjih in tečajih ne zadošča, da se kateregakoli predmeta le dotaknemo ali ga samo površno obdelamo, temveč je treba ponavljanja v isti temi, da zbudimo in trajno ohranimo zanimanje in stalno obogatimo duševno lastnino posameznika.
Dati moramo vzpodbudo za nadaljno samoizobrazbo. V ta namen moramo osredotočiti vsa sredstva. V mislih imam knjižnice, mladinske namreč. To prevažno vejo našega izobraževalnega dela naj se nemudoma ustanovi; vsako izobraževalno društvo imej svojo mladinsko knjižnico. To delo prepuščajmo izobraževalnim društvom, ki v poletni dobi itak niso preobložena z delom.
Vse naše organizacije, tudi katoliška društva rokodelskih pomočnikov, naj obračajo pozornost na naraščaj, osobito na obrtno-trgovski naraščaj. Iz našega naraščaja izraste bodoči rod, zato se ga oklenimo z vso požrtvovalnostjo in ljubeznijo in storiti moramo zanj vse, kolikor nam dovoljujejo v največji meri naše moči in
sredstva. Izobraževalno delo z: ozirom na naš naraščaj ne sme biti vezano zgolj na telovadnico. Vun moramo s svojo mladino — v veliko prirodo naj gredo naše mlade čete! Tamkaj kipe studenci lepote, zdravja, veličastva in plemenitega uživanja. S spoznanjem naše zemlje se budi ljubezen donje.
Naše izobraževalno delo zida v vsakem posamezniku obojega spola notranji svet kreposti, značaja, deloljubnosti, treznosti in volje. In svet poleg sveta ostane lep, dragocen, če je vsakdo sam svoj legi-jonar, Izobraževalno delo Orlov čaka še široko polje v veliki meri neobdelano. Lotiti se moramo tega dela s prepričanjem, da nam je nujno potrebno in da s tem izvršujemo le del svojih dolžnosti. Onega, ki z ne orlovskim delom ruši, kar drugi s trudom zidajo, nečemo in ne moremo šteti za svojega brata. Izločiti ga moramo iz svojih vrst, ker ne smemo pustiti oskru-njati orlovske časti, še manj pa smemo dopuščati, da bi nam slabi zgledi zastrupljali naraščaj.
Društva bodemo klicali na odgovor! Bodimo lepih teles, a še lepših duš, da imamo skladno celoto. Treba nam je žrtvovati od užitkov, če je v moralno in materielno korist skupnosti in če hočemo biti pravi udejstvovalo Kristusovih naukov.

Eden izmed njih.
Kdo bi se ne spominjal veselja mladostnih dni in ne oživljal spominov brezskrbnih let? Ti, čas velikih želja in misli, duha uspavajočih sanj, kdo bi te mogel pozabiti, kdo .. ,
Dvanajsto leto mineva, odkar se je vršil prvi telovadni tečaj v veliki dvorani hotela »Union« v Ljubljani. Prihiteli smo skupaj iz vseh delov Slovenije polni moči in trdne volje; tistikrat smo se — prvič v telovadni obleki — spoznali. Kako silno in očarujoče so vplivali prvi gibi prostih vaj... ne, nismo si pripovedovali, brali smo v sladkozadovoljnem siju oči, da je to nekaj idealnega, velikega, nekaj neraz-družljivega z našo cvetno pomladjo.. . Zastavili smo plug, v svesti si, da bodemo orali naprej in pripravili njivo, ki je bo vesel sleherni sin slovenskega naroda. Bratski smo se poslovili — zlasti s teboj, ti
Franjo Petrovčič.
tam z Dolenjske s svetlorjavo poltjo — in se veselo razšli.
Velikokrat smo se še srečali na javnih zletih in prireditvah, vsako leto na tečaju; dokler ni zatrobil bojni rog in nas pognat kakor roje muh na poljane krvi. Kakor živina v rokah okrutnikov smo se mučili in krvaveli, spominjajoč se prejšnje brezskrbne prostosti, ne vedoč eden za drugega.
Vojska je končala, naši okrutniki so bili premagani. Ni pa bilo samo to! Marsikaterega ni, v dobi upov je izginil, brez slovesa, morda še danes pričakovan. .
Pa je prišla zaželjena naša svobodna Jugoslavija. Staro navdušujoče delo se je iznova pričelo, spremlja ga zvok fanfar, spominjajoč prejšnjih časov in prejšnjih znancev. Peljali simo' se na prvi večji zlet po vojni, na orlovski tabor v Celje. Na stotine
fantov, starih znancev, tisočglava množica, glasovi koračnic, živijo klici, rožnati nasmeh ljudstva, vse tako prijetno kakor nekdaj. Strumno smo stali na glavnem trgu poslušajoč besede govornikov, ne spominjajoč se več že pozabljenih težav in krvi. Kar začujem, da me nekdo iz množice kliče. Ozrem se in vidim, da mi nekdo miga naj grem bližje. Prosim dovoljenja. Stopim iz vrste in sežem neznancu v ponujano mi desnico. »Ali me poznaš?« Gledam tega mladega človeka, te — zdi se mi — znane oči, vitko postavo, z močno palico v roki... mislim in mislim ... Oni tam z... ne, ne more biti! Ta ima bledo marmornato barvo! Toda vendar! »Tiisti z Dolenjskega?« — »Da jaz sem, si me vendar spoznal. Spremenil sem se, kaj ne,« Čudno je zavzdihnil pri zadnji besedi, da sem ga nehote vprašal: »Kako, da prideš civilno, imaš gotovo samo telovadno obleko s seboj?« — »Ne, tudi telovadne obleke nimam — poglej, nas so vsekali.« To je izgovoril v takem grozno- bol odkrivajočem glasu, da sem takoj vedel kaj je, ne da bi potipal s hlačnico pokrivajočo, ne mišičasto, ampajk železno nogo. V tem trenutku sem spoznal in občutil vso tisto strahovito srčno bol tega mladega fanta, kaj je trpel, kaj trpi in kaj bode še trpel.
<(crr; cfeSj
Orel in delavec,
Orel je organizacija vzorov. Doseči skuša osebni ideal, tako da bi se lahko reklo o njem: »To je mladenič! To je fant!« in potem ko si ustanovi družino-: »To je mož! — Pa vsaj ni čudno: Orel je bil!« — Ko se oženi, bi rad tako družino, da je zadovoljna ž njo vera, morala, veda, stroka. Vsak dan lepše naj bi se razvijal dom. Ljudje bi govorili, kadar bi se spomnili njegove družine: »Res družina, da jo je treba iskati. Pozna se — oče je pri Orlih.« — Slavno1, srečno domovino bi rad Orel. Vstane naj domačija iz prepirov, iz malenkostnih tožba, iz nizke potrebe, v katero jo tlači medsobojna zavist. Vodijo jo naj možje poštenjaki, prostodušni, resnomisleči, odločni pri dobrih sklepih, varujoči slabe, združujoči zmožne in poštene. K nam se naj hodijo sosedje učit postav, reda in discipline. Vidijo naj, kako vozijo naši vlaki, kako postrežejo naši uradniki. Vidijo naj občinsko gospodarstvo, po katerem je poskrbljeno za red, za mir, za zdravje, za stanovanje, za pota, za odvisne delavce ,. ., govore naj, kaj takega je mogoče samo v
Ko- je ob slovesu počivala njegova roka v moji se je z glavo okrenil proč, da ni pokazal solze —.
Popoldne pri javnem nastopu sem ga zopet videl. Kako nepremično je sedel in z žalostnim nasmehom sledil izvajanjem telovadcev.
Pred dobrimi štirimi leti mu je bila težka vaja igrača, danes pa je prikovan na trdo klop. Ubogi fant!', . .
Sedel sem v kotu popolnoma nabitega kupeja. Pisk izprevodnika, znamenje, dt bode vlak začel odhajati. Gromoviti pozdravni klici občinstva na peronu in z vlakom odhajajočih; vse to mi ni izbrisalo iz srca utinov prej krepkega fanta, sedaj ubogega invalida. V otožnem zamišljen ju sem preždel celo- pot do Ljubljane, ne meneč se za pozdrave na postajah. Kaj je bilo treba toliko- krvi in gorja, uničiti toliko mladih življenj! Občutil sem sam tisto dušo mio-rečo bolest, tisto duha objemajočo zavest: nič več ne bodem zdrav.
Šele ko- smo- korakali skozi Ljubljano, ko je nekdo- poizkušal žvižgati, šele takrat sem se zdramil, pripravljeni boriti c* za idejo in načela orlovs-tva, tista načela,, katera je tako junaško zastopal na celjskem taboru eden izmed tisočerih.
Tone L-očnik.
Jugoslaviji. Da, Jugoslavija ima može za srenj ske odbore, za državne zastiope. Srečna država. Orli jo vodijo. Tako naj bi rekli tujci, šli domov in tudi tako delali.
Take vzore nosi Orel v svoji duši. Za te vzore se vnema, v teh vzorih se zbira. Ti vzori ga spajajo z delavcem. Srečujeta se v njih, pozdravljata se v njih, trudita se, delata za nje.
Lepi, visoki, duševni vzori — — — čegava last so? Tistega in tistih, katerih dah ni -obložen s praznim blagom, z nizkimi in blatnimi skrbmi. Delavec, ki ni podedoval, ne naverižil — nima blaga, nima uradne šarže, — ima človeško dostojanstvo. To bi rad ohranil. Saj je v tem vse njegovo bogastvo. Roke ima, zmožnosti ima. Rad bi delal ž njimi, rad bi jih porabil; ne bi jih pa rad prodal za slabe namene, ki onečaščujejo edino njegovo premoženje, vrednost človeške osebe. Zato se brani sužnjosti. Misli ne samo nase, ampak tudi na otroke, na sodržavljane, na domovino. — Zato se bori za pravice, ki jih je človeku dal Bog, ki jih uči, zagovar-
ja, razlaga evangelij. Noče, da bi mu utajili dušo, da bi ga naredili za vola, da bi ga brez vesti vpregli v jarem. Hoče, da računajo s svobodnim bitjem, saj sam Stvarnik vpošteva voljo njegove svobode in ga noče imeti brez njegove volje ne srečnega, ne nesrečnega. Čuti napačnosti bolj ko kdo drugi, saj jih zaznava na lastni koži. Hrepeni, da bi bilo na svetu prav, da bi vladala pravica, in da se v tem hrepenenju bliža najvišjemu, samemu Bogu. Prav tako kakor pravi navduševalni nauk: »Blagor lačnim in žejnim pravice ...«
V tem hrepenenju se srečuje z Orlom, zazna v njem sorodnika. Dviga se ž njim v visokem hrepenenju. Nosi v njegove vrste utrjene roke, preiskušeno dušo, ki ne beži pred napori, ki se ne meni za sovrage, ki sredi fronte gradi novo utrdbo. Disciplino pozna, trpljenje pozna, slast dobre vesti pozna, napore in olajšave pozna, zmago pozna, prijatelje in sovražnike pozna . ,in te skušnje, te vrline junaškega značaja nosi delavec v orlovske vrste.
Neločljiva prijatelja, sprejmi ta pozdrav in občudovanje!
s	ta		Telovadba in slično.	m	It	(1
Vaditeljske proste vaje za leto 1920.
Osnovna stoja: Vzklon v petni stoji s priročenjem (palčji položaj rok, prsti in dlani iztegnjeni).
Časomerje 1, 2, 3, 4.
Mera zmerna.
Vsaka vaja štirikrat.
I.	vaja.
1.	a) a) (»e-«) Prednožna stoja z levo —
predročiti,
b)	/?) (»-na«) leva peta se položi na tla, o) (»dve«) prednožiti z desno (zmerno) — zaročiti,
/9) (»in«) zanožiti z desno — z levo predročiti, z desno vzročiti (skozi pri- in predročenji),
c)	(»tri«) s poluobratom v desno (na levi
peti) — izpad z desno v desno — z levo vzročiti ven (poševna lega) v dlanjem položaju (dlan zgoraj), z desno odročno upogniti (s pestjo) navzgor (hrbet roke zgoraj) — pogled na levo dlan,
d)	ti) (»štir-«) drža,
/?) (»-in«) z levo predročiti po najkrajši poti — pogled naprej (v desno),
2.	a) (»ena«) s poluobratom v levo (na levi
peti in desnih prstih) do pokleka na desno koleno — odročiti, leva gre v čelnem loku (polukrog) navzdol, desna pa sune naravnost v stran,
b)	v pokleku na desni nogi odnožna stoja z levo — odklon v desno — z desno roko vzpora na tleh — z levo s čelnim lokom navzgor (1 % čelnega kroga), vzročiti ven (na-
, vpični položaj, dlan naprej) — pogled gor,
c)	z levo odročiti dol do vodoravne
lege v hrbtnem položaju (hrbet roke zgoraj) — pogled v levo,
d)	drža,
3.	a) s poluobratom do ležnega skleka
(skrčene opore), za rokama pogled dol,
b)	izteza rok do vzpore (iztegnjene
opore) — pogled naprej,
c)	odsun nog do nizkega počepa —
predročiti,
d)	drža,
4.	a) vzravnana (spojena) s skokom do
razkoračne stoje — odročiti,
b)	skok do vzpore (stoje na prstih) — s
čelnimi loki navzdol (desna nad levo) — vzročiti (pogled gor),
c)	priročiti (z odročenjem) s ploskom
ob stegna — petna stoja,
d)	drža.
II.	vaja.
1.	a) Odnožna stoja z desno — odročiti,
b)	odnožna (skrižna) stoja z desno v
levo (v loku) — roki v bok,
c)	s celim obratom v levo v vzponu (t.
j. v stoji na obeh prstih) do spetne stoje suniti dol (v predročenje in predklon),
d)	drža;
2.	a) priročiti (v predklonu),
b)	vzklon, prednoženje z desno, vzro-
čiti skozi predročenje — roki v pest,
c)	izpad z desno naprej — s predroče-
njem priročiti (pesti),
d)	a) (na »štir-«) izpad z levo nazaj —
predročiti, prste iztegniti,
/3) (na »in«) s poskokom — zanože-nje z levo (desna skoči na prejšnje mesto leve noge v vzpon) — zaročno krčiti (pesti),
3.	a) (na »ena«) počep z desno, zanožno z levo — zmerni predklon — vzpora rok na tleh, pogled naprej,
b)	počep z levo — z desno odnožno
suniti v stran,
c)	vzklon in vzravnana (spojena) s polu-
obratom v levo (na desnih prstih) do izpada z desno nazaj — zmerni zaklon (leva noga, trup, glava v ravni črti) — soročni namer na vrlini sunek (t. j. zaročno krčenje v dlanjem položaju, dlan navzgor — pesti),
d)	drža;
j- a) izpad z desno naprej — z zmernim predklonom, suniti z desno naprej navzgor (v dlanjem položaju),
b)	a) (na »dve«) suniti z levo naprej
navzgor (v dlanjem položaju),
/?) (na »in«) z levo nazaj v namer,
c)	s celim obratom v levo (na levi peti)
do spetne stoje, priročiti,
d)	drža.
III.	vaja.
t. a) Prednožna stoja z desno — levo v bok, z desno skozi predročenje v vzročenje — pogled gor,
b)	s celim obratom v levo do zanožne
stoje v desno — desno zaročno upogniti not, spodnja lakt na križu (pest!), z levo predročiti,
c)	odnožna stoja z desno — z desno
odročiti, z levo priročiti — pogled v desno.
d)	s poluobratom v levo do zanožne
stoje z desno — z desno odročno krčiti, pest za tilnik, z levo predročiti, roki v pesteh,
2.	a) Drža,
b)	izpad z desno naprej s topotom,
udarec (izprožitev) z desno roko do predročenja gor — leva v zaročno krčenje (roki v pesteh),
c)	izpad z levo nazaj — z desno vrhno
kritje, z levo zaročiti (roki v pesteh),
d)	drža,
3.	a) s poluobratom v levo — izpad z
desno v desno, odročiti, leval v hrbtnem, desna v dlanjem položaju — pogled v levo, b drža,
c) s poluobratom na levih prstih do zanožne stoje z desno —- z desno
navzgor skozi vzročenje do predročenja gor v hrbtnem položaju — z levo zaročiti (desna noga in obe roki sta v isti smeri), d) drža;
4.	a) u) (»e-«) s poluobratom v levo na levih prstih do odkoračne stoje z desno — desna gre v čelnem loku navzdol do odročenja v dlanjem položaju (1% čelnega kroga), leva gre naravnost v odročenje v dlanji položaj, obe dlani sta zgoraj — pogled gor,
. /9) (»-na«) prekrižana stoja z desno čez levo — zasuk rok v hrbtni položaj, pogled naprej,
b)	s poldrugim obratom na levi peti in
desnih 'prstih v levo v odročenju v hrbtnem položaju — do zanožne stoje z desno — odročenje v hrbtnem položaju,
c)	prinožiti in priročiti do temeljne
postave,
d)	drže.
IV.	vaja.
1.	a) S poluobratom v levo (na levi peti
in desnih prstih) do zanožne stoje z desno — predročiti,
b)	predkorak z desno do zanoženja z
levo — roki skrčiti odročno navznoter (roki sta stisnjeni v pesti, hrbta rok zgoraj, pesti [palca] se dotikata srede prsi),
c)	izpad z levo nazaj — z zaklonom —
prožiti (iztegniti) roki v odročenje,
d)	a) (»štir-«) drža,
/?) (»in«) z desmo v zračiti nazaj, z levo priročiti,
2.	a) s celim obratom v levo (na levi peti)
do izpada z levo naprej — (z zmernim predklonom) — z desno v bočnem loku skozi priročenje in predročenje do vzročenja (poševni položaj — dlan obrnjena naprej in je navpična), z levo priročno upogniti navznoter (spodnja lakt leži vodoravna na križu, prsti so stisnjeni v pest) — pogled naprej gor,
b)	vzklon — prednožiti z desno — za-
ročiti
c)	s celini obratom v levo (na levih
prstih) do zanoženja z desno — odročiti (palčji položaj),
d)	drža;
3.	a) predkorak z desno do zanožne stoje
z leve — s priročenjem predročiti,
b)	s poluobratom izpad z desna v
desno — desno v bok, z levo odročiti v hrbtnem položaju — pogled v levo nad levo roko,
c)	drža,
d)	drža;
4.	a) skrižna stoja: leva stopi za desno na celo stopalo, desna pa dvigne peto — z levo priročiti, z desno predročiti,
Nekaj opazk k zdravstvu.
Zobovje. To je zopet važno poglavje. Kolikor vidim med našimi, fantje vse premalo drže na svoje zobe. Polno gnilih zob, škrbin in gnilobe je v njih. To ne sme biti tako. Smrad iz ust, da se te ogibljejo tovariši, ki morajo bivati s teboj v eni sobi, ko dihaš vanje, ko kašljaš vanje, ti zasmrdi iz ust kakor iz gnojnice. Če se te ogiblje pa že tovariš, kaj šele nežni ženski svet, ki je tako občutljiv za take stvari. — Pa ne samo smrad iz ust. Ta gniloba producira strupene snovi, te gredo potoni krvi v celo telo, celotno živčevje trpi, prebava trpi. Duševne bolezni izvirajo od gnilih zob, želodec ne funkci-jonira, slaba prebava je posledica vsakih takih zob.
Kako nastanejo gnilobni kariozni zobje?
Že v rodu je pri marsikaterem, da ima slabo zobovje, neprimerna hrana, zlasti samo bel kruh pa naravnost pospešuje razpad zob predvojnemu človeku. Črn kruh ima več snovi za dobro zobovje kakor bel. Stvar pa je razumevati sledeče.
Hitro menjavanje temperature v zobeh in ustih, če piješ mrzlo vodo ali pijačo na vroče jedilo, ti poči glazura zob. Kakor se sploh v vročini vse razteguje, v mrzloti pa krči, tako je tudi z zobovjem. In če gre to hitro drug za drugim, poči glazura, ker se ne more tako bitro prilagoditi. V to razpoklino se zajedo ostanki jedil, zlasti kruha, sladkorja, mleka in sladščic, torej ogljikovih vodanov, ki sedaj potom bakterij, ki se tudi nahajajo v ustih, tvorijo vsled razkrajanja mlečno kislino. Ta razjeda dalje in grize in vrta, dokler ne razje vse, kar doseže. Zobovje gnije. Kako se branimo proti temu? Principielno po vsaki vroči jedi vedno, preden zaužijemo na to mrzlo vodo, storimo nekak prehod, da ugriznemo nekaj kruha, ki zenači temperaturo iz vročega na mrzlo. S tem preprečimo na najenostavnejši na-
b)	s poluobralom v desno (na levih
prstih) — predkorak z desno do zanožne stoje z levo — vzročiti: desna v čelnem loku navzdol., leva naravnost skozi odročenje„
c)	prinožiti z levo (k desni) — priročiti
skozi predročenje do osnovne postave,
d)	drža.
Dr. Matej Justin.
čin razpoke v zobovju. Če so pa razpoke že tu, pa po vsakem jedilu ali vsaj vsak večer — napačno se to dela le zjutraj — osnažimo zobe in ušitia z mlačno vodo in s četko za zobe. S tem mehanično odpravimo vse jedilne ostanke iz razpoke in izmed zob in odvzamemo priliko, da se tvori mlečna kislina in gniloba zob. Ponoči se med spanjem lahko tudi marsikaj reparira, in če bomo tako delali, si bomo ohranili dobre zobe, prihranili marsikake nepotrebne bolečine in ohranili si dober želodec, dobro prebavo. Brez dobrih zob ni zdravega želodca in dobre prebave. Če pa je zobovje gnilo, naj se izpuli, kar ni mogoče več plombirati, drugo naj se pa prej kakor je mogoče zalije in popravi pri zobozdravniku.
Zobna četka naj ima svoj etui, kakor se dobi v prodajalnah, da se ohrani čista in snažna. Čisti naj se pa usta in zobe vedno tako, da se iz lončka, v katerem imamo vodo, vedno vliva na četko, ne ipa kakor se običajno vidi, da se vtika četka v lonec in s tem vso vodo že takoj v začetku onesnaži. Dobro je tudi, če se tuin-tam doda mlačni vodi kaj zrncev hyper-mangana (kalium hypermanganicum), ki se za par vinarjev dobi v vsaki lekarni. Dobro je pa vedno menjati: enkrat hyper-manganzrnca, drugič hyperoksid (Hydro-genium hyperoxidatum), v tabletah ali navadno mlačno vodo, da se sluznica ne privadi preveč enega desinficiensa, kakor pravimo takim raztoplinam.
Toliko od zob.
Prehajam na čistoto kože. Koža na* varuje zunanjih neprilik, ki bi na nas slab® vplivale. Zdrava koža ima na sebi odprtine, pore imenovane, skozi katere »e znojimo in zračimo podkožne dele. To pa le čista snažna koža, ki se večkrat snaži Z znojem in nesnago si vse to pokvarimo Koža postane neprožna, neporabna za perspiracijo, kakor pravimo temu procesu
utiihanja skozi kožo. Zato je nujno potrebno, dai se večkrat, kar vsak sam zase, če ne skupno, okopljemo in umijemo. Ko je lepo vreme, je to vedno mogoče v navadnem potoku, reki, najbolje seveda v kopališču v mlačni vodi s končnim tušom.
Na površju kože se drže zlasti radi tudli razni bacili sušice itd. Te vse preženemo s pogostnim umivanjem.
Sploh pa umivanje tudi na živčevje blagodejno vpliva, in kakor pomlajeni se etifcimo po kopeli. Le lenobi je pripisati, če sc kdo nikoli ne koplje. Kakor je milo, tfiabna četka, tako je tudi kopanje nujna potreba za vsakega kulturnega človeka.
Zlasti snažne si držimo noge, Te so vkovane v res neprimerna obuvala, ki ne dovoljujejo izmenjave zraka, kjer koža ne more dihati, kjer pot in vročina zlasti po-Iietui zdelujeta kožo nog in jo direktno mrtvita in uničujeta. Vsak dan zvečer naj si umiva vsak svoje noge, kdor veliko bodi Tudi vsako priliko, ko zamore po-
Boks.
(Dalje.)
2.	Napadi z nogama.
Napade z nogama imenujemo »brce«. Nji-i&ov cilj je različen. Razlikujemo štiri vrste ,-lbrc* z ozirom na njihovo smer, in sicer: a) Spodnja brca z desno, b) zunanja brca z desno, ejj notranja brca z levo, d) brca z desno nazaj. Razen brce ped a) obstoje vse brce iz pred-vaje in priprave, in iz brce v ožjem smislu.
a)	Spodnja brca z desno.
Cilj je koleno noge nasprotnika v preži ■‘.toječega. Izvaja se na povelje: »Spodnjo brco z desno — zdaj!« (iz preže v levo Hiaprej) na sledeči način:
1.	Desna noga opusti svoje mesto' v preži mu gre v isti pologi (stopal smeri ven) upog-Ekjena lesno ob znotranji strani leve noge naprej. Preden se noga ustavi, jo v kolenu močno napnemo, hoteč zadeti s stopalom namišljeni cilj. V ta namen se močno zaklonimo ii® levo nogo v kolenu še bolj upognemo. Da bi laže udržali ravnotežje, zaročimo not v palčjem položaju v trenutku, ko nogo za brco napenjamo in se zaklanjamo. Po končani brci jjc peta, s katero smo izvedli brco, 20 cm od tal oddaljena.
2.	Po dovršeni brci se vrnemo v prežo, i«. katere smo izšli.
Isto brco — toda z levo nogo *— moremo »zvesti iz »preže z desno naprej«.
Možno je tudi priti po končani brci v novo prežo s pol ali pa s celim obratom v
leti hoditi po solncu bos, naj porabi za to blagodejno delo, in videl bo, da ne bo čutil nikdar slabih nog. Tu naj opomnim še nogavic, nožnih krp. Te naj se pogosto menjajo, če le mogoče, sicer se vanje impregnira znoj in nesnaga, da to ni več lepo in tudi ne uporabljivo. Nohti naj bodo na nogah in rokah vedno na kratko pristriženi in očejeni. Za nohti se nabira nesnaga, ki na roki prenaša lahko vsepovsod raznoliko nečistost in nevarnost, na nogah pa povzroča gnilobo. Znano vam je, kako si zdravnik - operater vestno pred vsako operacijo postriže nohte na rokah in s četko snaži zanohtne dele. Zaveda se pač dobro, kaj lahko prenese, če ne pazi, in da se mu rana, katero je napravil pri operaciji, ne bo dobro brez gnojenja zdravila, če sam s svojimi prsti kaj vanjo zanese. Pešec pa vrhutega mora znati, da se ne-ostriženi nohti lahko zakrivijo nazaj v meso in povzročajo bolečine.
Ivo Pirc.
levo z ozirom na to, če se je nasprotnik ubranil brce na ta način, da se je pomaknil v stran. Po dovršeni brci se obrnemo na prstih leve upognjene noge s pol ali celim obratom v levo in postavimo nogo, ki je izvedla brco takoj na prislušno v preži predpisano mesto z ozirom na levo nogo. Roke položimo v prežo v trenutku, ko se desna noga dotakne tal —
Izvaja se na povelje: »Spo'dnjo brco z desno, prehod v prežo s pol (celim) obratom v levo — zdaj!«
Isto brco — tudi z levo nogo — moremo izvesti iz »preže z desne naprej«.
b)	Zunanja brca z desno.
Cilj je trup nasprotnikov. Izvaja se na povelje: »Zunanjo brco z desno, povrat v prvotno prežo — zdaj!« v sledečih dobah:
1.	Predvaja: Težo telesa prenesemo na levo nogo, isto hitro napnemo in se obrnemo na levih prstih za pol obrata v levo. Istočasno desno nogo odnožno skrčimo na sledeči način: Koleno desne noge dvignemo v stran kolikor mogoče visoko (najmanj do vodoravne lege), podkoleno je v tem trenutku pritegnjeno od zadaj k stegnu in smeri poševno nazaj dol, stopalo ni napeto>, ampak je pritegnjeno s prsti v smeri h kolenu.
Istočasno z dovršenim pol obratom levo roko odročimo, desna ostane na svojem mestu
2.	Brca se izvede iz popisane pologe na ta način, da desno nogo v kolenu hitro in močno napnemo, tako da pride desna noga v odno-ženje ali pa odnoženje gor. Udarimo s peto, prsti so' h kolenu priklonjeni.
3.	Po končani brci nogo zopet v kolenu upognjenoi v pologo pod 1. popisano,
4.	S pol obratom na levih prstih v desno se vrnemo v prežo, iz katere smo izšli.
Isto brco — toda z levo nogo — moremo izvesti iz »preže z desno naprej«.
Pripomniti je treba, da je noga pri izvajanju tega giba cel čas obrnjena s svojo notranjo stranjo dol. Istotako ne smemo s trupom napraviti nikakega odklona. Pogled je obrnjen v ono stran, v katero brcamo. Odnoženje treba vaditi posebej, da bi se telovadci priučili nogo visoko dvigati in trdno ostati na drugi nogi.
Kakor pri spodnji brci, tako' tudi tu ni treba vrniti se vedno v prežo, iz katere smo izšli. Namesto da bi se obrnili po končani brci za pol obrata v desno (gib pod 4. glej zgoraj), postavimo desno nogo brez kakega obrata na prislušno mesto predpisano v preži z ozirom na levo nogo. Izvede se ta gib na povelje: »Zunanja brca z desno, prehod v prežo s pol obratom v levo — zdaj!« Pripomniti moram, da se pol obrat naznačen v tem povelju izvede že s tem, da se ne obrnemo' nazaj v prvotno smer!
Tretja možnost je postaviti nogo, ki je izvedla brco, v smer brce; prsa torej obrnemo za pol obrata v desno, desno nogo postavimo v smeri brce in preidemo tako v »prežo z desno naprej«. Leva noga je ostala cel čas na svojem mestu brez obrata. Izvede se ta gib na povelje: »Zunanja brca z desno, prehod v prežo z desno naprej — zdaj!«
V novo prežo moremo priti tudi s celim, poldrugim ali dvojnim obratom z ozirom na prvotno prežo na ta način, da izvedemo po dovršeni brci še gib 3, mesto giba 4 pa se obrnemo za pol, celi ali poldrugi obrat v levo na prstih leve noge (napete), desno nogo po-
stavimo na prislušno mesto, predpisano v preži z ozirom na levo nogo. Ta gib izvedemo na povelje: »Zunanja brca z desno, prehod v prežo s celim (poldrugim, dvojnim) obratom v levo — zdaj !
c)	Notranja brca z levo
se izvede iz »preže v levo naprej« tako-le:
Predvaja (prva doba):
1.	Napravimo prvo dobo »predkoraka« z istočasnim polobratom v desno (stopali obeh nog smeri ta naprej, teža telesa je na desni rogi, leva noga je v raznoženju v desno pre-križno, dotikajoč se tal s prsti). Desna roka odroči, leva se položi v predročno krčenje not>
2.	predvaja (druga doba): levo nogo dvignemo do visokega skrčenega odnoženja (kakor pri zunanji brci z desno, glej zgoraj);
3.	brcnemo z levo, t. j. levo nogo v koleni-napnemo;
4.	levo nogo postavimo do zanožne stoji? (kakor pri »zakoraku«);
5.	s polobratom v levo na levih prstih za-nožimo z desno in jo postavimo v predpisano prežo. Istotako tudi roki!
d)	Brca z desno nazaj.
Cilj je leva stran trupa ali glave nasprotnika, za nami stoječega. Izvaja se na povelje »Brco z desno nazaj — zdaj!« v sledečih dobah:
1.	Predvaja: Podobno kakor v zunanji brci z desno prenesemo težo telesa na levo nogo. isto hitro napnemo, obrnemo se pa na levih prstih za pol obrata v d e s n o. Isločanso desno nogo odnožno skrčimo (visoko, na način, popisan pod 1 pri zunanji brci z desno). Pogled je obrnjen v stran, v katero brcamo. Istočasni z dovršenim polobratom levo roko odročimo desna ostane na svojem mestu;
2.	brca z desno;
3.	desno nogo v kolenu zopet upognemi. v visoko odnožno krčenje;
4.	preidemo s polobratom v levo na levili prstih v prvotno prežo, iz katere smo izšli.
(Konec prihodnjič.)
Vaje na orodju.
(Za Orle, ki žele nekaj vaj, pa ne vedo sestave.)
Drog.
1,	vaja.
Iz vese z nadprijemom — vzmik spred — toč nazaj — poveš menoma raznotočno do iztegnjene vese spredaj — prednos z desno nogo 3 sek. <— prednos z levo nogo 3 sek. v iztegnjeno veso — vzmik spred — podmet.
2.	vaja.
Iz vese z nadprijemom — vzmik vzad '—
used — cel obrat v desno — podmetne v ko-leb — vzklopka — premah z desno (levo) naprej — jezdni toč nazaj — premah z d. (levo) nazaj — toč v opori nazaj — podmet.
.	Bradlja.
1. vaja.
Iz opore na lehteh — kolebni naupor vzad — desno nogo čez levo bradljenco — cel obrat
v desno (leva noga gre med bradljencama) do raznožnega seda pred rokama —. strig — za-noška v d. (levo).
2, vaja.
Iz opore na lehteh — kolebno (vzklopno)
do raznožnega seda pred rokama — premali prednožno z desno in čez levo bradljenco — pol obrata v desno do ležne vzpore bočno spred — odnožno kolo z desno — odnožno. kolo z levo — odbočka v desno.

Poprava: 4. vaja s palicami, 4. točka — a) se pravilno glasi: »prekrižna stoja z desno pred levo« (glej sliko).
Poprava prve članske proste vaje za leto 1920.
Gibi 1. članske proste vaje se nikjer pravilno ne izvajajo, to pa zato, ker ne vpoštevajo bratje opombo, ki stoji prt točki 2. a) v oklepaju, ki se glasi: »roki se takoj ob začetKu tega giba zasučeta z dlanmi navzgor itd.« Da se gibi gotovo in pravilno izvedejo, naj vadijo bratje načelniki in vaditelji po naslednjem štetju: 2. a) u) »e« se zasučeta roki v dlanji položaj.
£') »na« prednoženje z desne, roki odročno upogniti navzgor, b) n) »in« polobrat na levi peti v levo do odnoženja z desno, roki ostaneta mirni, križ se močno ulekne. fl) »dva« izpad z desno v desno, roki suniti gor, pogled gor. c) drža itd. itd.
Telovadni načrt za tabor v Mariboru leta 1920. Na vseh sestankih in zborovanjih je tabor v Mariboru predmet živahnega razgovora. Toda samo to ni dovolj; treba se je vreči že sedaj z vso odločnostjo na delo v telovadnicah, kajti vsak član Orla, naj bo star ali mlad, se mora izvežbati vsaj v redovnih in prostih vajah. Tabor v Mariboru nam ne sme biti v sramoto, ampak v ponos in pobudo za nadaljnje delo. Niti vojaščina ne sme odtrgati Orla od priprav za prireditev v Mariboru.
Javna telovadba in tekma je, ki najbolj zanima Orla-telovadca — saj Orel, ki ne telovadi, ni pravi Orel. Tekmam so odmerjeni trije dnevi. Tekmovali bomo v dveh skupinah: v tekmi vrst, višjih in nižjih, ter v tekmi posameznikov za prvenstvo O. Z. Prvi dan tekmujejo tekmovalci za prvenstvo O. Z., in sicer v dveh vajah na vseh štirih glavnih orodjih: drogu, bradlji, konju in krogih, v metanju železne krogle v daljino, v skoku v višino in v skoku v daljino ter v prostem teku v daljavo, v redovnih vajah in v izžrebani vaditeljski prosti vaji. Tekmovalci za prvenstvo se morejo udeležiti tekme vrst v vrsti svojega odseka.
Drugi dan se vrši tekma vrst nižjega oddelka, sestoječa z voditeljem vred iz šestih
bratov. Vrsto nižjega oddelka mora postaviti vsak odsek. Tekmujejo po eno izžrebano vajo od štirih, na drogu in bradlji ter v metanju krogle, v skoku v višino in skoku v daljino ter v teku v daljavo; poleg tega še v redovnih vajah in v eni izžrebani članski prosti vaji. Če pa odsek nima vsega orodja, na razpolago, mora tekmovati na njemu razpoložljivem orodju in v prosti telovadbi.
Višji oddelek tekmuje tretji dan dopoldne. Vrsto iz šestih tekmovalcev naj postavi vsaj vsako okrožje po eno, če jo more izvežbati odsek, pa ta. Tekma obstoji iz ene izžrebane vaje od štirih na drogu, bradlji, konju in krogih, iz metanja krogle, iz skoka v višino in dsljino ter teka v daljavo, iz redovnih vaj in iz ene izžrebane članske in vaditeljske proste vaje.
Popoldan tretjega dne bo glavna skušnja za javno telovadbo, ki se je mora udeležiti vsak Orel; kajti naš namen je, razširiti orlovsko-telovadski duh po vsej širni domovini v zadnjo kmetsko selo v sleherni slovenski dom. Zato povzdignimo kakor naš bojni klic geslo': Ne sme biti Orla, ki ne bi znal redovnih in prostih vaj!
Četrti dan pa je namenjen zunanjemu sijaju in slavlju orlovske misli, taborovanju in veliki javni telovadbi.
Na delo torej, bratje!
Razni telovadni skoki. Večkrat čujemo od posameznih odsekov tožbo, da nimajo na razpolago orodja za telovadbo. Takim odsekom priporočamo skok v višino in v daljino. Ta vrsta orodja je prav enostavna, pa po ceni,, kar je glavno. Po odsekih se vse premalo goji skok. Oni telovadci, kateri so za težje orodje nesposobni, naj se poslužijo skoka. Na naših javnih telovadbah ne bi smel nikoli manjkati skok, bodisi v višino ali v daljino. Pa tudi boljši telovadci naj nikar ne zametujejo skoka, kot nekako manjvredno vrsto telovadbe. Če je lep dostop in lep odhod, jako lepo izpopolnjuje telovadbo. Zatorej, bratje načelniki, uvrstite redno v telovadbo tudi različne skoke. — P—a Kr.
Za telovadce. Večkrat vprašujejo Orli, kje se dobi ta ali ona reč, ki jo rabijo za telovadbo, zlete itd. V naslednjih vrstah to pojasnjujemo, da ne bode nepotrebnega povpraševanja. Naj
si to številko »Mladosti« spravi vsak načelnik, da bo še poznejši čas vedel, kje bo iskal potrebne reči.
a)	Tehnični poslovnik Orlovske zveze dobiš v 3. in 4. številki »Mladosti« 1. 1919.
b)	Redovne vaje z razlago so natisnjene v »Mladosti« št. 1 in 2 1. 1919.
c)	Redovne vaje brez razlage se dobe pri Orlovski zvezi natisnjene na malih kartonih.
d)	Članske proste vaje za leto 1919/20 s slikami so v »Mladosti« št. 3 in 4 1. 1919.
e)	V a j e s palicami s slikami so objavljene v »Mladosti« št. 3 in 4 1. 1919. (Poprava v štev. 10—12.)
f)	Vaditeljske proste vaje dobiš v »Mladosti« štev. 10—12 1. 1919.
g)	B o k s z razlago je natisnen v »Mladosti« štev. 7—12 1. 1919.
h)	Proste vaje za naraščaj s slikami v »Mladosti« štev. 11 1. 1914.
i)	Proste vaje za naraščaj za 1 1920 (češke) so objavljene v »Mladosti« štev. 7, 8, 9 1. 1919.
j)	Vaje s praporci za naraščaj v »Mladosti« št. 7 1. 1914. — V kratkem bo izšel vadnik, tekmovalne vaje z razlago (brošura), navodila za zlete, javne telovadbe, nauk o disciplini, opremi, kroju itd.
Graja in opomin k poboljšanju. Opazili smo na naših javnih prireditvah to-le: Pri orodni telovadbi so1 si morali telovadci sami pripraviti orodje, na katerem so nastopili. Orli v krojih, stoječi in postopajoči po veseličnem prostoru, se niso potrudili in stopili v pomoč telovadcem vkljub temu, da je ta ali oni dobil opomin, naj pomaga. Orli se morajo medsebojno podpirati! Oni bratje, ki ne nastopijo na orodju, naj bodo v bodoče vedno na razpolago v pomoč onim, ki nastopijo na orodju. Vsak mora po svoji moči vršiti svojo nalogo! Upamo, da v bodoče ne bodemo več kaj takega doživeli. Bratje načelniki in predsedniki naj tudi o tem pouče Orle. Ni samo Orel, kdor obleče kroj; Orel mora vedno in povsod vršili svojo nalogo, eden tako, drugi zopet drugače. — P—a Kr.
Disciplina je vsled vojske hudo trpela. Od marsikatere strani čujemo, da ni v odseku tiste discipline, ki je bila pred vojsko. Tudi na to je treba fante navaditi. Zadnji čas so se vršili po vseh odsekih občni zbori. Fantje, kogar ste volili, temu ste ob tej priliki izrekli zaupanje in pokorščino. Nihče vas ni silil koga bodete volili. Sami ste izrekli svoje mnenje! Odsek brez discipline je razvalina. Na razvalinah neče nihče prebivati. Bodite disciplinirani, da
se ne porušite! Le od discipliniranega fanta je nekaj pričakovati, od nergača ničesar. Tudi na tem polju imate mnogo storiti! — P—a Kr.
Orlovska konjenica. Po odsekih, ki posedujejo člani Orla konje z vso opremo, naj se urijo v pravilnem šolskem jaha-n j u. Poučuje naj kak član, ki se je pri vojakih izuril v jahanju. Za to jahanje pridejo v poštev oni bratje, ki so za telovadbo prestari ali kar si bodi. Ne sme pa pri tem trpeli redna telovadba! Za načelnika orlovske konjenice je določen brat Jože Oražem. Več v okrožnicah in na sestankih.
Za godbe. One godbe, katere žele naše vaje, ki se igrajo pri javnih telovadbah, naj nam to sporoče. Orlovska zveza oskrbi prepis partiture. Naznanite nam, katere vaje že lite. Tudi druge godbe (ne orlovske), ki igrajo pri naših prireditvah, lahko dobe omenjene skladbe. Sedaj v zimskem času se lahko izurite za poletne nastope. Največja ovira javne telovadbe je slaba godba! Da se temu odpomore, vam O. Z. pravočasno postreže s partiturami.
Glasbeni odsek Orlovske zveze je sklenil, da se bo pela na veliki prireditvi 1. 1920. v Mariboru dr. Kimovčeva »Staroslovenska sv. maša«. Ker bo sv. maša na prostem, bo treba veliko število pevcev, ki bodo sodelovali. Pevce bo spremljala godba. Opozarjamo na to naše pevske zbore, da to zimo preštudirajo to mašo. in se je temeljito nauče. Note se dobe v Jugoslovanski knjigarni. Prosimo pa tudi vse zbore, ki bodo pričeli študirati to skladbo, naj to naznanijo glasbenemu odseku O. Z., ki bo posameznim zborom dal potrebna navodila in imel te zbore tudi v evidenci.
Klici za trobentače. Pri naših prireditvah smo doslej vedno pogrešali enotnih klicev, posebno za: nastop, pozor, odmor in razhod. Glasbeni odsek O. Z. je sedaj izdelal te klice in jih razposlal vsem našim odsekom. Odsekovi trobentači naj jih pridno vadijo, tako da jih bo poznal vsak član naših odsekov. Kadar bo zatrobil zvezin trobentač pri prireditvah drugo leto nastop, se bodo zbrali vsi člani v nastop; če bo zatrobil razhod, se bodo razšli itd.
Klavirski izvleček za proste vaje se dobi pri O. Z. Sporočite nam, kaj rabite: za palice, članske ali vaditeljske proste vaje, vaje s šerpami, proste vaje članic ali naraščaja. Pri vajah za naraščaj nam pojasnite ali rabite za štetje na 1. 2. 3. ali na štetje 1. 2. 3. 4. Cena za en izvod je 10 K. — Ker se dogaja, da telovadci niso vešči telovadbe po godbi, naj si vsak odsek oskrbi note že sedaj, da ne bode izgovorov. Lahko pride odposlanec osebno ponje. Denar je prinesti seboj! Pismena naročib. proti povzetju!
Statistika. Vsak odsek mora voditi stati-■stiko. To je zvezek z imeni vseh telovadcev. Pri vsaki telovadni uri se prebere imenik. Če je telovadec odsoten, se postavi v predelek za imenom pika, če je prisoten, se napravi navpična črta. Koncem meseca se sešteje prisotnost in odsotnost. Tako imamo razvidno, se li telovadci udeležujejo redno telovadbe ali ne. Končno delimo prisotnost s številom telovad -nih ur; tako dobimo povprečno število telovadcev na eno telovadno uro. Prepis mesečnega zaključka Statistike pošiljajte na vaditeljski zbor Orlovske zveze, ki ima kontrolo nad ■odseki. Bratje načelniki, vodite točno Statistiko!
Tekmovalne vaje za orlovski tabor v Mariboru leta 1920. so se razposlale ali se osebno izročile vsem okrožnim načelnikom. Ta jih mora oddati vsem v okrožje spadajočim od-
sekom. Odsekovi načelniki naj se torej za tekmovalne vaje obrnejo naravnost na okrožnega načelnika. Vaje naj se začno takoj vaditi. Vsak odsek mora postaviti eno1 vrsto k tekmi za nižji oddelek. Ker vaje niso pretežke, sc jih bodo telovadci lahko priučili, če imajo količkaj dobre volje. Le trenaže potrebujejo. Na izgovore se ne bo' oziralo. Po tekmi se bode šele prav ocenil vsak odsek. Upamo, da se bo zanimanje za telovadbo podvojilo ravno s temi vajami! Načelniki in vaditelji, storite tu svojo dolžnost!
Krogle za metanje pri tekmi so dodelane. Vsak otdsek, ki jo želi, naj se nemudoma javi; lahko pride tudi odposlanec osebno iskat, kar je O. Z. še ljubše. Cena ji je 60 K.
Posamezni deli bradlje se lahko naroče pri O. Z. Če ima kateri odsek polomljeno bradljo ali ji manjka kak del, naj se oglasi!
flW	1W		Paberki.	W[		W|
Mednarodno zborovanje krščanskosocialnih delavcev je bilo meseca maja 1919 v Parizu. Navzoči so bili zastopniki iz Nizozemske, Belgije, Francije, Italije, Švice, Poljske, Litve in Češkoslovaške. Sprejeti so bili sklepi: 1. popolna svoboda organizacije; 2. osemurno delo; pri težjem delu naj se ta doba skrajša, ker bilo bi krivično, da bi bilo težko delo z vsakim drugim enakomerno; 3. nočno delo za ženske in otroke se prepove. Nadaljne določbe se tičejo dela otrok in vpostavitve mešane komi-' -sije za določitev plač. Statistika, ki so jo podali posamezni zastopniki, je približno sledeča: organiziranih krščanskosocialnih delavcev je v Franciji 55.000, v Belgiji 105.000, na Nizozemskem 175.000, v Italiji (milanska centrala) 230.000, v Švici 10.000, v Poljski 106.000; skupaj 681.000. Všteta pa še ni Nemčija, kjer je organiziranih krščanskosocialnih delavcev nad eden milijon, Avstrijska republika, Jugoslavija, Madžarska, Češkoslovaška in druge države, kjer so katoličani. Ako bi bilo štetje povsod izvedeno docela, naneslo bi več milijonov. Naj vedo to naši delavci in vidijo, da ni več daleč čas, ko bo stala nasproti rdeči internacionali naša katoliška — bela. Dvignite glave!
V Franciji je postal boj proti katoličanom zmernejši. Spoznanje med vojno je privedlo nasprotnike krščanstva do tega, da je vera del narodnega čuvstvovanja in da more preroditi ljudstvo versko-nravno. V Elzaciji-Lotaringiji te najvišie vojaško poveljstvo nasproti tam-kaišniim katoličanom kolikor mogoče uslužno. V Parizu je bila 16. oktobra 1919 na prostoru
Mont martre posvečena nova Sacre Coeur bazilika (cerkev Srca Jezusovega) ob prisotnosti papeževega odposlanca in devetih kardinalov (med njimi tudi kardinala Bourne in Mercier). Bazilika je bila zgrajena po narodni zaobljubi 1. 1871., na koncu nemško-francoske vojne. Darove je prispevala cela Francija.
Nevarnosti kina. Predsednik mladinskega sodišča v Bruslju je napisal knjigo, kjer je dokazal, da so kino-predstave nekako glavni vir mladostnih zločincev.
Nazaj v katoliško Cerkev si je zaželel na smrtni postelji prejšnji radikalno-socialistični francoski poslanec Tenting, ki je umrl v Di-jonu. Zahteval je katoliškega duhovna, ki se mu je izpovedal, nato pa podal pred pričami prostovoljno pismeno izjavo, da obžaluje, ker je glasoval za ločitev zakona in da ni pustil svojega očeta cerkveno pokopati.
Sedma olimpijada se bo vršila 1. 1920. v Anversu pod pokroviteljstvom belgijskega kralja Alberta. Poleg vseh športnih tekem bo na tej olimpijadi prvikrat tudi mednarodna umetniška izložba umetnin vseh vrst.
Milijonarji »darujejo«. Amerika je bajna dežela raznih »kraljev« železa, olja, sladkorja, bank itd. Da pa vendar niso tako zakrknjeni in stiskavi kakor so naši domači denarni mogotci, ki nekateri izmed njih ne žrtvujejo v kulturne in družbene namene niti petakov, navajamo nekaj številk iz one strani velike luže. Amerikanske knjižnice so dobile n. pr. od 1. junija 1903 do 31. maja 1904 2126 milijonov dolarjev in 137.318 knjig v dar. V državi Massa-
chusetts, ki nima niti tri milijone prebivalcev, je bilo 1. 1903. darovanih 34 milijonov mark in to' tudi samo za knjižnice. Andrew Carnegie, ki je pred kratkim umrl, je daroval že do leta 1903. 382 milijonov mark za kulturne in dobrodelne namene. V knjigi Ogle, The Free Lib-rary 1897, str. 70 beremo, da je bilo darovanih v 1. 1854.—1889. za amerikanske knjižnice 120 milijonov mark, v Angliji pa 20 milijonov. Do 1. 1905. so izmed posameznikov darovali: Ivan Jakob Astor, trgovec, 7 milijonov; Walter Loomis Newberry, bankir, 9 milijonov; James Lenot, trgovec, 8 milijonov; Enoch Pratt, trgovec, 4'5 milijonov; John Crerar, trgovec 14 milijonov; Samuel Tilden, advokat, 20 milijonov; John Davison Rockeffeler, veleindustn • jalec, 274 milijonov; Seth Low, dr. jur., 5 milijonov. To so pa le posamezniki. Kje ostajajo še drugi, ki so darovali večje ali manjše vsote in so njih imena neznana. Tako vsaj malo priškrnejo svoj kapitalistični pohlep, dočim moremo o naših domačih oblagodarnežih le silno redko kaj enakega poročati. Štajerski kmet bi zapel vsem tem po narodni pesmi: »Tu se špeglaj, draga duša«.
Trocky in delavci. Neki ruski častnik, ki je pobegnil iz Petrograda, je pisal v listu »Times«, da je imel Trocky v Petrogradu meseca julija 1. 1919. nagovor na delavstvo. Med govorom ga nekdo prekine z besedami: »Da, vi se predrznete govoriti nam o svobodi, vi, ki nas ovirate Boga moliti, ki preganjate cerkev ter prepovedujete otrokom brati sveto pismo in odstranjujete svete podobe iz šol!« Trocky sc izgovarja. Toda glasovi ga prevpijejo<: »Vi preganjate našo vero, ker ste žid in zlorabljate svojo moč!« — Vpitje je bilo tako, da Trocky ni mogel več do besede.
O razmerju anglikanske cerkve do rimskokatoliške je razpravljal Rev. Williams na kongresu anglikanske cerkve, ki se je vršil začetkom oktobra 1919. 1. v Leicestru. »Združenje
cerkev« — tako je izvajal — »se more dosečič s prenehanjem papežtva, kar je popolnoma izključeno, ali pa z lažjim, daljšim razvojem, ki bi izobličil sestav cerkev tako, da bi se mogle priključiti rimskokatoliški cerkvi. Toi bo pa.' storil razvoj časa sam.«
Vlada talentov. Viscount Haldane je imel. meseca oktobra 1. 1919. na nekem prosvetnem, zborovanju angleških delavcev daljši govor. Med drugim je posebno naglasil, »da je v mladem delavskem naraščaju ogromen vir nerazvitih značajev, ki se morajo v korist človeštva, dvigniti z izobrazbo. Mi gremo nasproti časom, ki bodo popolnoma različni od minulih. Staro plemstvo izumira, a na njegovo mesto ne bodo* prišli oni, ki so v vojski obogateli, nego' prišla bo vlada talentov. Zato pa je treba porušiti-tudi zadnje ograje, ki dele človeštvo v razrede.«
Zakon proti kletvi in psovki. Ljudevikua IX., francoskemu kralju, je bilo zelo težko, da sta se razširile po deželi psovka in kletev. Da bi to kolikor mogoče zabranil je izdal zakon, ki določa kakor kazen za vsakega, ki kolne iir psuje in se mu to tudi dokaže, žig z razbeljenim železom na ustna. Ne dolgo potem je-psoval v Parizu nek ugleden človek na ulici Boga. Sodišče mu je zločin dokazalo in moral’ bi biti po zakonu javno kaznovan. Nekateri pa so pri tem zabavljali črez kralja in njegovo strogost. Svetovalci so kralja na to opozorili in mu rekli, naj jih da žapreti vsled razžalenja. veličanstva. Kralj pa jim je odgovoril: »Raz-žaljenje kraljevega smrtnega visočanstva ni nikakšen zločin in bolje je, da psujejo v Francoski kralja ko pa večnega Boga. Dal Bog, da bi izginile kletev in psovka iz mojega kraljestva.« — Zdaj pa poglejmo pri nas. Kolne, priduša in psuje se vsevprek in sicer že tako nesramno, da je kar joj. Zakaj neki ne, saj je-svobodno. Za kazanje slokega prsta pa so paragrafi.
Orlovski poročevalec.
Pokojni brat dr. Lovro Pogačnik nam je
zapustil lepo oproko, krasen zgled že v njej, kako naj živi in dela Orel. Glasi se:
»Svojo dušo izročam Bogu, srce svoji družini, telo slovenski domovini...
Ah, Slavka moja! Ti najboljša vseh žena na svetu! Ohrani Bog te deci zlati! Zaupaj vanj! Združitev večna naju čaka onkraj groba!
Otročiči moji! Zvesti bodite Bogu, domovini! Ljubite resnico, pravico, sovražite laž in krivico! Krepostno živite, svetniški umrite!
In Ti, o mati! Obilo Ti je Bog poslal gorja Obilo Ti zaupa, veruj vanj! Naš dom je vrlv neba!
In Orli moji! Množite se! Poštene fante-vse združite na potu vzorov svetih! Iz žrtev Vaših in dejanj naj vzklije blagoslov veličja, nad domovjem ljubljenim!
In vsi sorodniki, prijatelji! Iskrena hvala: Vam za vso ljubav!
Sovražnikom odpuščam. V srcu mojem nji kali maščevanja. Sam prosim odpuščanja.
Zapuščam Vaš težko, težko! Dejanj, življenja se mi hoče! Da vzgajal z mamico bi samo Vas, otročiči! Zgodi naj se! Kar Bog stori, vse prav stori! Zaupam trdno, saj sem ljubil Njo, ki ni ga zapustila, ki se je zatekal k Njej!
In Vi, volilci moji! Vaš Kras, oblit s krvjo junaško, naj zibelka bo lepših časov za narod moj! Držite se načel, ki zanje šli smo v boj, svoboda naša so, kot skale Vaše vsakdo stoj!
Bog bodi milostljiv moji duši grešni! Amen.«
Orlovska obljuba. V štev. 1 in 2 letošnje ‘ »Mladosti« je bil objavljen način slovesnega sprejema Orlov v Orlovsko zvezo. Praksa je pokazala, da je drugo vse dobro, le besedilo zaobljube je neprimerno in predolgo. Zato ob-
sobratom bratje — po duhu — in srcu; neustrašni — in resnični — katoličani; pravični — branitelji vere — in naroda! Kakor prisego — izrekamo — to obljubo — in kličemo — v njeno okrepitev —: Bog živi!
Orlovski pozdrav. Razne organizacije imajo svoje kroje, mnoge svoje pozdrave. Rudarji, lovci, gasilci, šolski otroci itd., zlasti pa: telovadna društva, katerim je predvsem lastna, disciplinirana enotnost. Naš pozdrav »Na zdar (češko »na zdravje«) pa se mi zdi za današnje razmere manj primeren. Ni domač, je pretrd, od češkega sokolstva privzet in podpira slepo--mišenje od sokolske strani med neukimi ljudmi. Naš jezik res ni bogat na pozdravnih
Slovenski Orli med češkoslovaškimi brati.
Slika nam predočuje skupino odposlanstva Orlovske zveze skupno z nekaterimi člani predsedstva če škoslovaškega Orla v Brnu 9. julija 1919. V sredini je znani organizator češkoslovaške katoliške mladine dr. K. M. Žurek, na njegovi levi br. F. M. Žampach, podpredsednik Orla Československeho in na rjegovi desni br. Jože Pirc, predsednik Orlovske zveze.
javljamo danes novo besedilo, ki bo ostalo neizpremenjenoi in kar naj vsi bratje vpoštevajo. Orlovska obljuba se glasi:
Pred Bogom — gospodarjem — in vladarjem — pod — častno vestjo — in — viteško besedo — obljubljamo — in zagotavljamo:
Biti vsekdar — in povsod — pravi Orli — v dejanju — in življenju;
načelom orlovstva — zvesti — in poslušni;
izrazih in rečenicah, ki bi ustrezale vsem pogojem telovadskega pozdrava. Naš pozdrav bodi kratek, krepak, blagozvočen, jedrovit, naroden, uporabljiv v ednini in množini, moškem in ženskem spolu, vsem razumljiv, ne čisto nov —neznan. — Opomba uredništva. — Besedam br. J. H. povsem pritrjujemo in javljamo obenem vsem Orlom, okrožjem in odsekom, da sta sklenila predsedstvo in vaditeljski zbor Orlovske zveze v sporazumu z brati
Orli, da Je od zdaj naš orlovski pozdrav: Boi| živi! ki je tudi povsod v navadi. Opozarjamo, da naj se stari pozdravi Na zdar! Zdravo! itd. nikjer več ne rabijo in da naj sploh izginejo iz naših vrst. Torej bratje: Bog živi!
Vsem Orlom, odsekom in okrožjem.
Govorimo In pišimo pravilno!
Iz številnih govorov, člankov, pisem itd smo razvideli, da nimamo enotnosti glede nazivov in pisanja, ki se tičejo orlovstva. Vsled potrebne doslednosti in pravilnosti jezika, določamo tu obvezno za vse Orle, odseke in okrožja, da se drže samo naslednjih pravil:
Orlovska zveza, okrajšano O. Z. Pazite na to, da se piše zveza z malo. (Stari nepravilni naziv Zveza Orlov se ne rabi več.)
Orlovski odsek v.................. kar je
slovanski in naj se daje temu vedno prednost, dasi se sme še uporabljati: telovadni odsek Orel v..........(nikakor pa ne: odsek Orla).
Orlovsko okrožje, n. pr. prekmursko orlovsko okrožje (ne pa morebiti: prekmursko okrožje »Orlov«),
Pridevnike, ki se izvajajo od lastnega imena Orel je pisati malo, n. pr. orlovski dan, tu je orlovski naraščaj, orlovska organizacija, orlovstvo.
Torej se piše, n. pr.: Fantje so že težko pričakovali, kdaj se bo ustanovil pri Sv. Mihaelu nov orlovski odsek. Zadnjo nedeljo pa je poslala Orlovska zveza govornika, ki je v jasnih besedah orisal pomen orlovstva in raz ložil kaj je Orel. Po govoru je bila ustanovitev odseka pod imenom Orlovski odsek pri Sv. Mihaelu, ki spada v celjsko orlovsko okrožje. Ali: Pri telovadbi so se posebno odlikovali člani zveznega vaditeljskega zbora. (Pazi: zvezen pišemo z malo, isto tudi vaditeljski.)
Trije orlovski odseki že tvorijo orlovsko okrožje. — Leta 1920. bo v Mariboru slovanski orlovski tabor. — Naš Orel se mora dvigniti. (Orel kakor lastno ime pišemo vedno z veliko.)
Prosimo, da se drže teh uradnih določb Orlovske zveze vsi člani; odseki in okrožja pa naj po možnosti odpravijo čimprej svoje uradne pečate in jih nadomeste z novimi, pravilnimi. Pomniti je treba nadalje, da se imena kakor: Orlovska zveza, Orel, Orlovski odsek \ ... . ne dcvajo med narekovaj (»Orlovska zveza«, »Orel«).
Po enakih določbah naj se ravna Orliška zveza, samo naj ne rabi okrajšav.
Račun od hiševanja predsedstva in vaditeljskega zbora Orlovske zveze.
Ker ni v dosedanjih številkah tekočega letnika »Mladosti« malodane nikakšnih poročil o delu Orlovske zveze, t. j. predsedstva in vaditeljskega zbora, bi moralo biti v teh zadnjih zvezkih vse, kar se je storilo od spomladi sem pa do danes. Vsled prostora pa se bomo omejili na najvažnejše in povedati le toliko, da bo dobil vsak nekoliko pregleda.
Zvezin vaditeljski in organizatorični tečaj v Ljubljani se je vrš.l od 7. do 12. aprila 1919. (Izvanredni občni zbor O. Z. — prvi po svetovni vojni — je bil 16. marca 1919). Udeležilo se ga je 69 članov iz 34 odsekov. S tem tečajem se je šele pravzaprav pričelo poživljanje in redno delo orlovstva tam, kjer ga je bila prekinila vojna. Fantje so dobili vsa potrebna navodila za delo doma v odsekih, razni predavatelji so jih zopet vpeljali v organizacijo in jim razbistrili naše stališče napram ostalemu svetovnemu položaju. — Predsedstvo in vaditeljski zbor O. Z. sta delala vsak na svoji strani z vsemi močmi. Imela sla redne tedenske seje vsak ponedeljek in petek, ki so trajale od pol 8. ure zvečer pa do enajste ure, polnoči in še dalje. Vsa organizacija se je morala nanovo zgraditi in preurediti, ne da bi bila sploh kje kakšna zadostna podlaga za to. Iz lastnih sil, požrtvovalnosti in nesebičnega idealizma je bilo treba šele vse ustvariti. Pri tem pa spočetka ni bilo nikakšne pomoči in ne podpore niti od tam, odkoder se je pričakovala. Denarnih sredstev ni bilo, vsi člani so vršili naporno delo brezplačno, kakor ga še vrše in ga bodo tudi v bodoče. Vendar vztrajnost in disciplinirana volja sta premagali vse, ter nas dovedli do tod, kjer smo danes. — Mladeniški tabor na Šmarni gori 4. maja 1919 je bil prva javna premaknitev Orlov iz počitka dolge dobe. Njegova slika je pač povsem odgovarjala takratnemu položaju naše organizacije. Prišla pa sta ž njim med nas zopet korajža in sveži orlovski duh. Začetek je bil tu. — Komaj pa, da se je pričelo redno delati, je nastal v predsedstvu O. Z. mepovoljen položaj, posredno povzročen po dogodkih na Koroškem meseca maja 1919. Predsedstvo O. Z. je v eni izmed takratnih sej sklenilo oklic na slovensko ljudstvo, ki ga pa glavni urednik »Slovenca« iz svojih razlogov ni hotel priobčiti. Takratni predsednik O. Z. br. Ivan Podlesnik pa je presojal to stvar s popolnoma drugega stališča (ki se je izkazalo pozneje neupravičeno), in je podal ostavko ter po kratkem času odšel iz predsedstva sploh. Na njegovo željo in zahtevo se je sklicala 1. junija 1919 v Ljubljani širša seja predsedstva O. Z., kjer se je cela zadeva vsestranski pojasnila in dosegel popolen sporazum. Br. Ivan Podlesnik pa kljub tej izjavi ni stopil več nazaj v predsedstvo in se je udeležil zadnjikrat predsedstvene seje 19. maja 1919. Predsednikove posle je nato prevzel L podpredsednik br. Jože Pirc, in sicer 16. junija 1919 ter jih vodil do prihodnjega izvanrednoga občnega zbora (28. septembra 1919). Reči pa moramo, da vse to na delovanje Orlovske zveze ni vplivalo niti najmanj, pač pa pripomoglo le k temu, da so se nekateri nejasni pojmi docela razbistrili. Orlovstvo je s tem okori-ščeno. — Čas zveznih in drugih prireditev ter zastopstev na njih je naložil predsedstvu in vaditeljskemu zboru Orlovske zveze težko breme. Orlovskih taborov celokupne O. Z. je bilo petero: Dne 27. julija v Celju, 24. avgusta v Št. Vidu pri Stični, 7. septembra v Trbovljah, 28. septembra v Dobrli vesi in v Ločah na Koroškem. Razun v Trbovlje so povsod vozili posebni vlaki. Na vseh taborih skupno je nastopilo do 1500 Orlov (do 1000 Orlic,
SCO naraščaja), gledalcev pa je bilo skupno čez 20.000. Ti tabori so za orlovstvo trajne važnosti. Ljudstvo v vseh krajih je imelo priliko seznaniti se bližje z organizacijo in presojati samo njeno delo. Nezaupanje, ki so ga imeli nekateri iz bog-sivedi kakšnih vzrokov do Orla, je izginila, rastla pa sta zanimanje in vnema zanj od dne do dne. S številom taborov in drugih javnih nastopov se je množilo tudi stalno število Orlov, tako da gledamo danes s popolnim zadovoljstvom nazaj na letošnje leto. Trditi pa nočemo pri tem, da so bili vsi nastopi docela vzorni ali dovršeni. Nedostatki tu in tam in povsod, zgodilo se je marsikaj, kar bi se pri izgrajeni organizaciji ne smelo. Vendar te sence solnčne plati ne zakrivajo niti najmanj; so pač ostanek brezdelja in poživljanja. Ni nas treba biti jih sram, ker so vzrastle v življu organizacije, k vnovič jih ne smemo napraviti. — Okrožnih in od-sekovih javnih telovadnih nastopov je bilo do 40, če že ne več. Ako računamo pri vsakem nastopu povprečno 30 članov, je to skupaj 1200, in po 800 gledalcev, je 32.C00. Zelo zmerno in nizko računano je bilo torej letos 45 javnih orlovskih taborov, kjer je nastopilo 2700 Orlov in je bilo 52.000 gledalcev. Če povišamo to število povsod za tretjino, 60 javnih taborov, nastopilo je 3600 Orlov, 69.000 gledalcev — je še vedno zmanjšano, gotovo pa ne preveliko ali pretirano. Treba je popolnega vpogleda v vso stvar -- in tudi v tiho delo. — Po zastopstvu se je udeležilo predsedstvo O. Z. vseh pomembnejših slavnosti. Omenimo le prenos zemeljskih ostankov Zrinskega in Frankopana dne 30. aprila 1919 v Zagrebu; tabor proslave 25 letnice krščanskosocialnega delavstva 14. in 15. junija 1919 na Krekovem grobu v Ljubljani in na Šmarni gori; proslavo Vidovega dne,28. junija 1919 v Ljubljani; tabor koroških Slovencev v Sinči vesi dne 15. avgusta 1919; slavlje hrvatskih krščansko-so-cialnih delavcev ob posvetitvi nove zastave dne 3. avgusta 1919 v Zagrebu; zborovanje in akademijo Jugoslovansiie katoliške dijaške lige prve dni avgusta 1919 v Ljubljani; proslavo narodne osvoboditve 29. oktobra 1919 v Ljubljani. Poleg tega pa so šla številna odposlanstva na razne druge tabore, kakor v Komendi, na Križni gori, na Bri-njevi gori, ,v Dobrcpoljah, k sprejemu angleškega kardinala Bournca, k odsekovim in okrožnim prireditvam in tako naprej. Na vsaki le malo pomembnejši stvari so bili vedno zastopani tudi Orli. Orlovska misel si je pridobivala s tem vedno več in trdnejših tal ter vpliva v javnosti. Končno pa naj k temu sleherni še to pomisli, koliko je bilo že s lem opravka poleg vsega drugega dela. Obširnejših poročil o vseh teh taborih, prireditvah itd. vsled štedenja s prostorom ne moremo podati; pač pa je vse zapisano v »Slovencu« in v nekaterih drugih naših listih. — V dneh od 2. do 18. julija se je mudilo osemčlansko odposlanstvo Orlovske zveze v Češkoslovaški republiki, predvsem v Brnu in na Velchradu. Nekoliko več poročila priobčujemo na drugem mestu. — Širša seja predsedstva Orlovske zveze se je vršila o priliki tabora v Celju v nedeljo 27. julija 1919. Zastopanih je bilo 50 odsekov in vsa okrožja. Skupno se je udeležilo seje do 200 Orlov in nad 100 Orlic. Ves čas je bilo tako navdušenje in razumevanje stvari, da prištevamo to zborovanje O. Z. med njena najlepša. Pomembna je bila la skupščina za nadaljnje delo v orlovski organizaciji. Sklepi'so bili: 1. orlovski kroj ostane neizjaremenjen; 2. leta 1920. se bo vršil v Mariboru slovanski orlovski tabor, ki se ga udeleže tudi druga katoliška telovadna društva iz Francije, Belgije, Angliie in Amerike. Za pokrovitelja je bil izvoljen z velikim navdušenjem dr. Anton Korošec; 3. da se uredi zvezna blagajna in omogoči uspešnejše
delo je bilo določeno: vsak redni član Orlovske zveze plača pri svojem odseku mesečno 1 K. Nabrana vsota se dopošlje obenem z natančno izpolnjeno preglednico do 5. vsakega meseca Orlovski zvezi v Ljubljano; 4. v Orlovsko zvezo se sprejemajo tudi podporni člani, ki imajo pravico posvetovanja in plačajo 20 K na leto v odsekovo blagajno, ter ustanovni člani, isto s posvetovalno pravico, a plačajo enkrat 10 K v odsekovo blagajno; 5. Naročnina za »Mladost« je za vse člane obvezna; plačuje se ali skupno, ali pa v na mesece razdeljenih obrokih. Vsi sklepi so za vse člane Orlovske zveze obvezni in opozarjamo, da sc morajo vestno izpolnjevati. Prevzv. knezoškot dr. A. B. Jeglič je sprejel odposlance Orlovske zveze dvakrat na daljši razgovor, in sicer 9. avgusta in 14. oktobra 1919. Zanimanje, ki ga posveča prevzvišeni orlov-stvu, je veliko. Videlo se je, da mu ne izginejo niti najmanjše stvari izpred oči in da obrača na vse veliko pozornost. Sledil je pogovor o vtisih in do življajih s pota po Češkoslovaški republiki in o položaju ter gibanju tamkajšnjih katoličanov, nato pa o domačih razmerah. Predvsem se je poučil prevzvišeni o gibanju Orlic. Rekel je, da vse popolnoma odobrava in želi, da bi tudi vsi drugi uvideli potrebo in nujnost orlovstva ter da je najtopleje priporoča. Prosil pa je, da se ohrani povsod, posebno na zletih in raznih prireditvah, dostojnost in resnost in da se na to kolikor največ pazi. Priporočal je in obenem nujno prosil, naj se med fanti dela na to, da ne bodo surovi in naj varujejo svojo in tudi dekliško čast. Nato je prišel na vrsto pomenek o slovanskem orlovskem taboru leta 1920. v Mariboru, in prevzvišeni je bil tega silno vesel ter je obljubil po svojih močeh kolikor mogoče sodelovati. V znak naklonjenosti in v lep zgled drugim je daroval 1000 K kakor prvi kamen k mariborskemu skladu. Obenem je povabil sam vse angleške, francoske in belgijske cerkvene kroge, da naj sc tabora udeleže in poskrbe tudi za udeležbo drugih. Gospodu knezoškofu moramo biti gotovo vsi prav hvaležni za njegovo odlično delo v orlovski organizaciji. — Sestanek orlovskih organizatorjev in njihovih prijateljev se je vršil 12. avgusta 1919 v Ljudskem domu v Ljubljani, ki so se ga udeležili vsi zastopniki naših društev ter še nekaj drugih gospodov. Razpravljalo se je natančnejše o vseh važnejših zadevah orlovstva, o njegovem idejnem razmahu, o izobraževalnem in vzgojnem delu Orla, o verskem življenju med Orli in o širjenju treznosti ter olikanega vedenja med njimi. Pretresavalo sc je tudi vprašanje glede naraščaja in razmerja do nasprotnikov. — Orlovsko akademijo je priredil zvezin vaditeljski zbor 2. in 12. avgusta 1919 na Ljudskem odru v Ljubljani. Povsem nov, ali vsaj malo poznan je bil način vprizoritve. Ugajali so posebno telovadni plesi in marmornati kipi. — Organizaloričen in vaditeljski tečaj v Prevaljah na Koroškem je bil od 15. do 17. avgusta 1919. Vodil ga je član zvezinega vaditeljskega zbora. S tem je bil položen temelj orlov-stvu na Koroškem. — OrVška zveza je imela svoj organizatoričen in telovadni tečaj od 1. do 7. septembra v Ljubljani in 6. septembra prvi občni zboi, kjer je bilo izvoljeno predsedstvo in vaditeljski zbor Orliške zveze. Za predsednico je bila izbrana sestra Cilka Krek, za načelnico sestra Fanči Černič. Člani predsedstva in vaditeljskega zbora Orlovske zveze so pomagali pri tečaju kolikor največ mogoče in pripomogli k osamosvojitvi naše ženske telovadne organizacije, ki se je s tem postavila na lastne noge in popolnoma odcepila od Orlovske zveze, kar more biti le v dobro obeh organizacij. Na tečaj Orliške zveze je bila prišla tudi načelnica češkoslovaških Orlic sestra Julka Nečasovd, ki je
poučevala Orlice v telovadbi in se udeleževala celega sporeda. — Ogledna kom sija za tabor v Mariboru leta 1920. je bila 8. septembra 1919 v Mariboru, kjer je imela najprej sestanek z vsemi tamkajšnjimi merodajnimi činitelji, ki so se izrekli enoglasno za prireditev in dali vse moči za to na razpolago. Po natančnejšem ogledu prostorov je bil sklep ta, da so dani vsi pogoji, in nato so sc določile nekatere posameznosti. V komisiji so bili trije člani predsedstva Orlovske zveze in dva inženirja. Napravil se je prvi proračun. — V Pliberku na Koroškem je bil 7. in 8. septembra vaditeljski in organizatoričen tečaj, od 14. do 16. septembra 1919 pa v Mariboru, kjer je bilo 34 udeležencev, med njimi 7 iz Prekmurja. Oba sta vodila elana predsedstva in vaditeljskega zbora O. Z. — Izredni občni zbor Orlovske zveze se je vršil o priliki tabora v Dobrli vesi 28. septembra 1919. Poročilo prinašamo posebej. — Prvi pripravljalni sestanek za mariborski tabor leta 1920. je bil dne 9. oktobra 1919, kjer so se napravili nadaljnji načrti in se je poslal vsem našim društvom poziv, naj imenujejo v pripravljalni odbor vsako po dva zastopnika in izdelajo svoj spored. — Okrožni poročevalci — tehnični in organizatorični — so bili določeni v avgustu za vsako okrožje. Njihova naloga je, da nadzorujejo dodeljena jim okrožja, dopisujejo z odseki in poročajo o vseh zadevah predsedstvu in vaditeljskemu zboru O. Z. — Okrožni orlovski sestanki so se vršili v oktobru, novembru in decembru v vseh okrožjih, kjer so razpravljali o vseh zadevah orlovstva posamezni okrožni poročevalci. Odseki so se teh sestankov pridno udeleževali in so odnesli ž njih mnogo praktičnih misli in nasvetov za delo doma. Okrožja so imela tudi svoje občne zbore, enako posamezni odseki. — Preglednice za natančen izkaz članov so bile do-poslane vsem odsekom, ki deloma izpolnjene tudi vračajo. Le nekateri odseki so še, ki še ne vedo. kaj je njihova orlovska dolžnost. — Posamezni telovadni in organizatoričm tečaji so se vršili skoro v vsakem okrožju; večji tečaji n. pr. so bili v Šmihelu pri Novem mestu, v Št. Janžu na Dolenjskem, v Celju, Ptuju, Mariboru itd. Večino njih je vodil član zveznega vaditeljskega zbora in so bili dobro obiskani. — Knezoškof lavantinski g. dr. Mihael Napotnik je sprejel dne 10. novembra 1919 odposlanstvo Orlovske zveze v avdijenco, ki je trajala eno uro. Šlo je za sporazumno delo pri orlovski organizaciji, razmotrivalo se je vprašanje mariborske prireditve in glede orlovskega odseka v bogoslovnici in dijaškem semenišču v Mariboru. — Dijaki so postali pridni orlovski delavci in so stvorili lastne odseke na vseh zavodih. Ustanovni občni zbor je bil 16. novembra 1919 v Ljubljani, popoldne istega dne pa je bil slovesen sprejem članov v Orlovsko zvezo, ki sta se ga med drugimi odličnimi gosti udeležila tudi gg. dr. A. B. Jeglič in dr. A. Korošec. Mladim bratom želimo mnogo uspeha in — vztrajnosti.. — Osnovanje osrednjega popravljalnega odbora za veliki tabor v Mariboru leta 1920. se je izvršilo 1. decembra 1919 pod predsedstvom prevzv. g. škofa dr. A. B. Jegliča v Ljubljani v Ljudskem domu, kjer je bilo enoglasno sklenjeno, da se bo vršila prireditev v znamenju orlovstva, v kar največjem obsegu in da bodo sodelovale tudi vse naše organizacije. — Bogoslovci so se tudi jasno zavedli orlovske misli in so osno-, vali v Mariboru in Ljubljani svoj orlovski odsek, kjer prav pridno telovadijo in prirejajo fantovske poučne sestanke. O njihovem delu kakor o onem dijakov bomo v bodoče spregovorili kaj več. Pozdravljamo vse najiskrenejc v svojem bratskem orlovskem krogu!
To je nekaj najglavnejših točk iz delovanja
predsedstva in vaditeljskega zbora O. Z. Kar je zamolčano in kar vsled omejenega prostora ni mogoče objaviti, morete bratje soditi po uspehih, ki jih vidite sami.
Izvanredni občni zbor Orlovske zveze
je sklicalo njeno predsedstvo ob priliki tabora v Dobrli vesi v nedeljo 28. sept. 1919. Udeležilo se ga je' do 200 Orlov. Občni zbor je otvoril začasni I. podpredsednik O. Z. br. Jože Pirc, ki je podal v kratkem poročilu sliko o predsedstvu in njegovem delu od rednega občnega zbora 16. marca 1919 pa do zgoraj imenovanega dne. Pojasnil e odstop predsednika br. Ivana Podlesnika. Nato je sledila volitev novega predsednika. Soglasno, z velikim odobravanjem in navdušenjem 'e bil izvoljen br. Jože Pirc, do takrat L podpredsednik. To je obenem priznanje n egovemu neumornemu in požrtvovalnemu delu. Dal Bog, da bi vodil orlovstvo k novi moči in kreposti, K izvolitvi mu vsi prav prisrčno čestitamo! Za I. podpredsednika je bil izvol en br. dr. France Kržan. V ostalem so se izpolnili odbor, razsodišče in pregledovalci. Br. Jože Oražem, posestnikov sin, Moste-Selo pri Ljubljani, je bil izvoljen načelnikom orlovske komenice. — Vaditeljski zbor se ni nič izpremenil. (Gle' 5. in
6.	štev. letošnje »Mladosti«.) Nato se je obravnavalo vprašane in preuredba »Mladosti«. Izvoljen ie bil nov urednik in sicer br. Jože Stabej.
___ Sledile so slučajnosti, uredilo se :e več zvezinih
notranjih zadev, na kar je br. predsednik med velikim navdušenem in odobravanjem zaključil izvanredni občni zbor.
Prekmurski Orel.
Prvi Orli v Prekmurju so se izlegli v sokolski legiji v Štrigovi v začetku meseca junija leta 1919. z namenom, »spoznati orlovsko or-" ganizacijo in se pripraviti za uspešno organiza-torično delo po zasedbi v domačih krajih.« Imenovana legija se je preobrazila sčasom v orlovsko in je dovršila svoo prostovoPno nalogo 12. avgusta 1. 1919, ko ie bilo PrekmuUe zasedeno po rednih jugoslovanskih četah. Razpustila se je 1. septembra 1919. Ob priliki osvobojema :e poslalo predsedstvo Orlovske zveze prekmurskim Orlom sledeči pozdrav; — Prekmurskemu Orlu! Najlepše pozdravl en, Ti naš najmla:ši in najhuje preizkušeni rodni brat. ki se danes srečno vračaš iz tisočletnega suženjstva pod svobodni krov jugoslovanski! Topli udarci Tvo ega radostnega srca odmevajo danes v veliki bratski sreči tudi v naših prsih. Na Tvo:i od Boga tako blagoslovljeni zemPi se je dvigala pred tisoč leti pre-stolica slovenskih kraljev, po Tvo:ih selih je zbiral nekdaj Samo svo e junake branit našemu rodu stare pravde. In danes se zbirate Vi sinovi teh junakov in dvigate orlovski prapor svobode in pravice. Ponosni smo, da smemo klicati s prelepim imenom »brat« Vas najidealnejše sinove prekmurske, Vas junake »Prekmurske prostovoljne legne«, ki ste zaradi svoje domovinske liubezni morali zapustiti svoj prelepi dom in iskati zavetja v naši sredi, da ste mogli pohiteti danes k svo im dragim domačim z blagovesVo svobode. In sedaj, bratie, naprej! Pesem dela se je tudi v Prekmurju začela. Telesa moč, duha krepost, to vzor je lepi tvoj — mladost! — Bog živi!
Na ta pozdrav 'c došla zahvala: Za iz srca pri-ha;aioče pozdrave ob času našega osvoboienja najtoplejša zahvala. Ko so nam počili obroči tisočletnega sužemstva, bo naš Prekmurski Orel pokazal vso čilost zdrave duše in naprednega duha prekmurske mladine. Naši Orli legionar i stoji o z največjim ponosom na braniku domovine.
Prvo orlovsko zborovanje v odrešenem Prekmurk je bilo 10. septembra 1. 1919. v Beltincih, kjer so se dala navodila za organizaci'o v posameznih župnijah in občinah. Bil je 'tudi sklep, da se je poslalo 7 bratov na orlovski tečaj v Maribor (14.—16. sept. 1919), med njimi štirje poznejši načelniki. Dne 21. septembra 1919 je bila v Čren-sovcih prva javna telovadba in prvi orlovski nastop v Prekmurju, ki sta ga napravila ljutomerski in središki Orel. L udstvo, ki ga je bilo do 7000, ie s cvetjem posulo pot, kjer so se peljali ali hodili Orli, in jokalo od radosti in vesel a. Ko je župnik Klekl med govorom vprašal mladino, ali bo sledila orlovskim vzorom, so izrekli vsi navzoči svečano zaobljubo.
Orlovskh odsekov je dozdai že lepo število in mladina gori za Orla. Bojijo se pa še nekateri, da bi prišli Ogri nazaj in da bi jih kaznovali, če bi izvedeli, da so bili v organizaciji in zato sto:c še bolj ob strani. Vendar ko vsak dan bolj in bolj ■uvidevajo, da je to nemogoče, se število članov ■dnevno veča. Tako so naši Benjamini orlovstvu v radost in ponos ter morejo biti lep vzgled vsem še neorganiziranim in malodušnim.
Pismo dr. Antona Korošca orlovski mladini.
Vsled sklepa širše seje 27. julija 1919 v Celju, -da naj se naprosi dr. Antona Korošca za pokrovitelja slovanskemu orlovskemu taboru 1. 1920. v Mariboru, mu je predsedstvo Orlovske zveze sporočilo v posebnem pismu sklep in željo. Dr. Anton Korošec je na to odgovoril: Orlovski zvezi v Ljubljani.
Naprošate me, naj prevzamem pokroviteljstvo orlovskemu taboru v 1. 1920. Čast, ki mi jo s tem izkazujete, me je ganila. Vzradoščen po Vaši želji se Vam za zaupanje prisrčno zahvaljujem in drage volje sprejemam pokroviteljstvo.
V najtežjih dneh našega naroda sem najbolj spoznal, kaj pomeni za narod, če ima zavedno mladino. Z največjim ponosom gledam cvet našega rodu, z veseljem in upom v srcu motrim razmah in disciplino Vaših vrst ter pazno zasledujem Vaše ■delo.
Velika in težka je Vaša naloga; vršite jo, kakor dosedaj, širite svoja načela v svobodni domovini, utrjujte naše ljudstvo v dobrem in oznanjujte vsepovsod živo radost, ki jo nosi v srcu zdrava mladina, navdušena in zvesta svojim pre-vzvišenim idealom.
Sporočite našim fantom in dekletom moje prisrčne pozdrave! Vdani dr. Anton Korošec.
11. oktobra 1919 je sprejel naš voditelj zastopstvo Orlovske zveze k posebnemu pogovoru, kjer je z zanimanjem poslušal poročilo o delu orlovske organizacije in še posebej poročilo o predpripravah za tabor v Mariboru ter obljubil svojo moralno in gmotno pomoč kakor tudi članov Jugoslovanskega kluba. Posebno veselje je izrazil nad delom Orlovske zveze in pokazal, da pazno zasleduje njen razvoj. — 17. novembra 1. 1919. se ie udeležil seje predsedstva O. Z. in se porazgo-voril o vseh važnejših orlovskih zadevah.
Československy Orel.
Češkoslovaška republika goji v sebi kulturni Tboj. Vlada jeml-e samostane v svojo posest, križ mečejo iz šol, javne Mari ine kipe in svetnikov podirajo, Cerkvi zvesto duhovščino bi radi napravili brez moči. In posledica vsega tega je: da se katoliška zavest in moč dviga, dasi je sila nasprotnikov v premoči. Vendar pravi katoličan se tega ne boji, on vztraja. Orel pa ie prvi med bo:evniki, ki dvigajo prapor blagovesti Križanega. Pozorno sto i na straži in častno vrši svojo nalogo. Naj bu-
čijo besni viharji, Orel vztraja in brani vemo ljudstvo. Poletel :e med Slovake, ki se ne sramujejo prave vere v Kristusa in dasi so ga tam preganjali s puškami in bajoneti ter so se brezverski Sokoli besno zaganjali vanj, vgnezdil se je tako trdno, da ga ne bo pregnal nihče več in da more mirno trditi: Slovensko už vstalo — slovenska Orel již vzlčtd, nad krasnym krajem podtatranskym šumi jeho perutč . .. Zdar Boh!
Da bi opisali natančneje razmah in boje češkoslovaškega Orla, nam je vsled prostora nemogoče. Po poročilih, ki jih dobivamo, se ustanavlja o teden na teden kopice novih društev (odsekov), tako da jih :e bilo do 12. oktobra 1919 že 223, med njimi več takih, ki štejejo od 100 do 1000 članov! V Brnu ima o dobro 'poslujoče osredne vodstvo in izdajajo mesečno glasilo »Orel«. Na predsedstveni se i 12. oktobra 1919 so sklenili, da se bodo udeležili v velikem številu našega tabora v Mariboru 1. 1920 in da bodo tudi z nami tekmovali. Sami pa se že pripravl'a'o na veliki vseorlovski zlet 1. 1921, ki bo v Češkoslovaški republiki in kamor bomo povabljeni v večjem številu tudi mi. Va e za to so že določene. Taborov in drugih javnih nastopov so imeli letošn e poletje 105, med njimi dva velika na Velehradu (6. julija 1919) in v Malackah na Slovaškem (8. septembra 1919). Po vsei republiki prire ajo organizatorične in tehnične tečaje. Močne odseke ima o tudi na Dunaju. V kratkem bodo spremenili kroj, ki bo menda razun modre srajce povsem enak našemu. Rdečih srajc člani ne ma-ra'o in Slovaki pravi o, da bi jih nikoli ne oblekli, ker jih ima o že Sokoli, ki so pa brezverci. — O nadaljnem delu Orla Československčho bomo poročali v prihodnjem letniku. Junaškim bratom na severu pošiljamo pozdrave in jim kličemo: Bog živi!
Slovenski Orli med češkoslovaškimi brati.
Več številk »Mladosti« bi mogli napolniti s poročilom odposlanstva Orlovske zveze na poti po Češkoslovaški republiki. Moremo povedati pa samo nekaj, da ostane v zgodovinski spomin.
Po končani svetovni vojni je stopila Orlovska zveza takoj v ožji stik z osrednjo zvezo češkoslovaških Orlov. Neredne poštne razmere pa so silile k temu, da pridejo člani osebno v dogovor vsled mnogih važnih stvari Ko je dobilo predsedstvo O. Z. obvestilo in povabilo, naj se udeleži češkoslovaškega orlovskega zleta na Velehradu in cirilo-metodi ske akademije 5. in 6. julija 1919, se je določilo osem bratov, ki na: gredo na daljno pot in izpolni o veliko poslanstvo. Ti bratje so bili: En-gelbert Besednjak, Jože Pavlič, Franc Pavlin, Ivo Pirc, Jože Pirc, Jože Podobnik, Jože Stabej in Alfonz Valand. Na pot so se odpravili 2. julija 1919, vrnili pa so se v Ljubljano 18. juh a 1919.
Gostol ubnost in spoštovanje, ki so ju vživali med češkoslovaškimi brali, je nepopisna. V prvi vrsti gre tu zahvala vrlemu omladinskemu organizatorji dr. Klemensu Žiirku in članom predsedstva češkoslovaškega Orla. Naši bratje pa so imeli številne prilike seznaniti se bližje s češkoslovaško orlovsko organizacijo v mestu in na deželi. Imeli so skupno več posvetovanj na Velehradu, v Brnu in v Novi Riši in povsod drugod, kamor so prišli. Razen imenovanih krajev so se še mudili na Buch-lovu, v KromčHžii. v Macouchi, Tfebiču. Cerveni Lholi, Starčovu, Jihlavi, Telču, Znojmu itd. Povsod so bili z navdušen'em pozdravljeni, dobili so cvet a, niim na čast so se prirejali komerzi in prijateljski večeri. Poudariti moramo to, da se je delalo povsod za češkoslovaško-jugoslovansko vzajemnost in da so bili slovenski Orli prvi po razsulu Avstro-Ogrske, ki so pokazali kljub raznim zmedam in
govoricam tudi dejanski slovansko bratstvo. Treba je bilo slišati samo govor profesorja Fr. Drobnyja na komerzu v Brnu, Poučili pa so tudi vso češkoslovaško javnost o italijanskih razmerah.
Razvideli pa so predvsem to: orlovstvo se v Češkoslovaški republiki dobro razvija, kakor obenem krščanski preporod. Biti pa češkoslovaški Orel se pravi biti naravnost junak. Docela svobodomiselni Sokol dela na vso moč, da bi Orla zatrl in ne sramuje se pri tem uporabl ati najnekultur-nejših sredstev. Svoboda organizacije in prepriča-n'a mu je neznana, Orla hoče ubiti z nasiljem. A kl ub vsemu temu raste Orel dan na dan, tako da šteje danes že nad 34.000 članov. Na Velehradu je nastopi'o pri telovadbi po kratkem času organizacije 230 telovadcev, 240 telovadkinj in 300 naraščaja, a to le iz najbližjih krajev.
Pot slovenskih Orlov 1. 1919 k češkoslovaškim bratom "e in ostane zgodovinska v obeh orlovskih organizaci ah. Kaj vse sledi iz tega, bo javnosti deloma prikrito, a prvi viden znak bo slovanski orlovski tabor v Mariboru 1. 1920. Po vzajemni in skupni poti bomo hodili še naprej.
Orlovska himna. Himna je visoka pesem družbe, ki ima svojo himno. V njej so izražene v vzneseni vezani besedi vodilne misli dotične družbe, organizacije. Himna je program dela in boja za udejstvovanje in razširjenje teh misli, idej. Da še bolj vnema, je prirejena za petje, in sicer predvsem za petje v masah, torej enoglasno. Himna ja za uho in srce, kar je prapor za oko: javnosti razodeva vsebino, program, lepoto, moč organizacije. Kadar poje himno množica, svečano utripljejo srca, kri burneje valovi, vre, navdušenje se polasti posameznika, se stopnuje v masi, poživi se zavest pripadnosti k tej organizaciji, volja se lažje odloči za delo, žrtve boja proti nasprotnikom. Prijatelj 2 himna navdaja z veseljem, člane s ponosom, nasprotnike s strahom, onemoglostjo. — Orli imamo lepo himno, s tehtnim, programatičnim besedilom, zvočno harmonijo. Škoda, da malo Orlov svojo himno zna rva izust, da je skoro nihče ne zna peti in se je v masah sploh nikjer ne sliši peti. Edinole orlovske godbe jo igrajo. Nujna je torej potreba, da se vsak odsek na fantovskih večerih vadi himno na pamet (v zboru) iz Zlate knjige, da sc vsak pevec (to je: vsak Orel, Orlica, naraščaj, ki ni čisto brez posluha) nauči peti himno enoglasno, moški in mešani zbori pa štiriglasno (»Mladost«, 1. 1919, št. 1.). »Mladost« bo objavila še enkrat besedilo in pa prinesla note za enoglasno petje. Tudi prenos kompozicije (za moški zbor) na ženski in mešani zbor je potreben, da se bodo čez zimo vsi Orli in Orlice mogli učiti in bodo vsi znali isto pesem peti. — Pred vojsko sem začel v »Mladosti« razlagati beseddo in vsebino himne. Prav bi bilo, če bi vsak Orel, Orlica globlje prodrl v razumevanju naše visoke pesmi in bi se razložile še ne-razložcne kitice in bi fantovski večeri vpoštevali tudi to potrebo. Cilji našega Orla so tako lepi, plemeniti, vodilne misli tako zdrave, globoke, da bo Orel rastcl. sc krepil in dvigal toliko bolj, kolikor glnblie jih bodo razumeli člani in članice. — Jernej Hafner, II. podpreds. O. Z.
Št. Vid nad Ljubljano. Ko smo v splošni zmešnjavi po štirih letih oživljali našega Orla, je marsikateri dvomljivo zmajeval z glavo. Sami smo bili v strahu, da nam je brezumno vojskovanje, združeno s trpljenjem in demoralizacijo, duševno strlo naše fante, ali jih vsaj za zmirom odtujilo orlovskim načelom. Izkušnja šestih mesecev pa nam je dala sijajen dokaz, da je moč orlovskih načel, če se jo neguje, silnejša kot svetovna vojska.
Danes se naši fantje zavedajo, da so nepremagljivi?1 Svetovna vojska, ki je poteptala v prah kulturo, umetnost in vsa plemenita čuvstva, potrla je Orla, a strla ga ni. Kakor ptič feniks se je prvi povspel iz razvalin, preizkušen, prerojen k še silnejšemu poletu.
Novo življenje je zavelo vsepovsod. V novi, vroči svobodni domovini si gradijo udobno bivališče: posameznik, družine, stranke. Spreminjajo svoje nazore, značaje, načela kakor jim pač kazein mislijo doseči uspehov. To ne gre brez sovraštva, prepira, zavisti. Orel zre mirno v sinje višave —. Nič ni zavrgel, nič pridejal! Moč orlovskih načel mu zadostuje, da zre mirno v bodočnost'
Kako naj bi naslikal to moč onemu, ki je ne pozna? Vprašaj godrnjača, suroveža, političnega: modrijana! Kako bi on to vedel? Pojdi med naše fante v telovadnico, ko jim žari oko, gori srce in videl jo boš živo! Kdor zna govoriti in misliti s. srcem, jo bo videi in jo bo čutil.
Naši fantje so bili v vojski. Na vseh frontah si jih našel, vse trpljenje je šlo mimo njih; izpil: so do dna grenki kelih, vse strasti, vsa pokvarjenost se je odigravala vpričo njih in žela navidezno zmagoslavje. Ali razpršilo sc je vse. Orlovski duh pa še živi, ves svež in poln mlade sile.
Naši fantje so Orli, zvesti in navdušeni kakor še nikoli niso bili!
Te dni se je poslavljal v naši telovadnici brat od bratov. K vojakom ga jc klicala dolžnost domo vine in ni se strašil tega. Kaj bi se bal; saj mu je dobro znana vojaška služba. Vendar sprevidet je, da je našel pri Orlih prave brate po duhu in po srcu in ločitev od teh mu je nad vse bridka Prijatelj, ki praviš, da je orlovsko bratstvo fraza, želel bi te imeti listi trenotek pri sebi. Da bi videl, kako so se bliščale v očeh korenjakov solze, solze ljubezni in zvestobe, kako- iskreno so ponovili bratje Orli obljubo vztrajati in delati in kako je prisegel brat ob slovesu bratu predsedniku, da ga ne odvtne nobena sila od orlovskih načel, kjerkoli bo poslej hodil. Bil sem priča žv marsikateremu slovesu, pa nobeno me še ni tako ganilo, kakor slovo Orla od bratov šest mesecci po svetovni vojski.
Naj li spričo tega v svojem poročilu, podrobno opisujem naše delo? Naj li dokazujem, da mora pravi orlovski duh, ki preveva danes naš-.-Orle, nehote dvigniti tudi nesomišljenike, da s.o znali naši fantje s svojimi možatimi nastopi ublažiti nasprotstva in priboriti veljavo? Pribijem, da sc vse to doseže v Orlu z vztrajnim, resnim ir. požrtvovalnim deloml V trudu in znoju, polnem radosti delujeta brata predsednik in načelnik v soglasju z drugimi odborniki. In narastel je krog naš h malih, naše bodočnosti, živahnih in pridnih dečkov, naraščaja. In ta duh so zanesle naše požrtvovalne gospodične učiteljice tudi v ženski svet in naša pridna dekleta danes uspešno tekmujejo z nami v našem delu.
Naš Orel je vstal in krepak, možat je njegov korak!
Maribor. Na obmejnem mestu stražimo, v tistem Mariboru, ki pred časom o Slovencih niti slišati ni hotel. Zato pa je postal zdaj — jugoslovanski. Orli sc počutimo v Mariboru prav domače in prav veselo ter živahno -e naš^ delo. Mnogoštevilna nasprotstva od vseh strani nas prav nič ne strašio, naša korajža in pogum sta še večja. Imeli smo že dva organizatorično-tehnična orlovska tečaja, najlepši sad dela pa smo pokazali z orlovsko akademi'o na praznik B D. Marije, za-ščitnice orlovstva, 8. decembra 1919. Prostor s<> nam dale na razpolago v telovadnici čč. šolske sestre v samostanu, za kar jim izrekamo javno naj
prisrčnejšo zahvalo, kakor sploh za vso vnemo in zanimanje, ki jo izkazu ejo naši stvari. Akademija je uspela prav dobro, kakor sta se o njej izrazila soglasno zastopnika Orlovske zveze iz Ljubljane, ki sta bila navzoča. (Opomba uredništva: Čuvajem naših državnih severnih sten pošiljamo orlovske pozdrave. Če vam morda časih tudi ne gre vse gladko, vztrajajte, vztrajajte! Skušajte pridobiti v svoje vrste še vse druge, ki stoje izven naših vrst, da bo naša četa močna, nepremagljiva. Slišite pa že vršanje, ki nastaja ob gibanju, ko bo taboril Orel v jugoslovanskem Mariboru. Bratje, Bog živi!)
Celje. Že na prvem občnem zboru po vojski, dne 1. grudna 1918, si je zastavil celjski Orel na^ logo: na podlagi orlovskih načel obvarovati slovensko mladino svojega okrožja modemih povojnih zmot in zablodenj in ozdraviti ji rane, iz katerih krvavi vsled vojske. — Delali smo, in Bog je blagoslovil naše delo. — Naš odsek šteje sedaj 32 telovadcev in 52 ljudskošolskega naraščaja. Dijaki, ki se zelo dobro gibljejo, imajo svojo višjo vrsto in svoj naraščaj. Sodelovali smo pri desetih javnih telovadbah. Zunanji izraz našega hotenja in naše sile je bil veličasten orlovski tabor v Celju dne 27. julija 1919. Svoje delovanje smo zaključili z dobro uspelo orlovsko akademijo v veliki dvorani hotela »Union«. — Pa tudi delo v odseku ni počivalo. Priredili smo igro »Divji lovec«, imeli fantovske večere, ustanovili svoj pevski zbor itd. Ob koncu prvega povojnega društvenega leta lahko samozavestno zakličemo: Celjski Orel zre mirno v sinje višave, strele in gromi ga ne plaše!
Sv. Jakob v Ljubljani. Orlovski odsek je imel II. redni občni zbor v nedeljo 9. novembra 1919, ki se ga je udeležilo 33 fantov, med njimi 15 novih članov. Prvi je podal br. predsednik Janko Hočevar svoje poročilo. Omenjal je, da je odsek v preteklem letu precej trpel vsled nesoglasja posameznih članov; pozival je občni zbor, da naj si fantje povedo v brk, kar jim leži na srcu, izvolijo naj se člani, ki bodo kos svoji nalogi, da ne bo tudi v bodoče prišlo do kakih nesoglasij. Za tajnika je poročal br. Franc Poženel. V preteklem letu je bilo 11 rednih in 1 izredna seja. Na istih so se obravnavale vse tekoče zadeve odseka. Odšel; se je udeležil skoro vseh prireditev ljubljanskega orlovskega okrožja. Imel je eno prireditev, združeno s telovadbo v Ljudskem domu, dočim se nameravana priredilev na prostem ni mogla vršiti, ker odsek kljub vsem poskusom ni dobil primernega prostora. Na binkoštni ponedeljek je odsek aranžiral pešizlet odsekovega naraščaja v krojih. Umrl je brat Ivan Stocklingcr. Br. podpredsednik je daroval zanj sv. mašo, člani SO' mu darovali venec na krsto in odsek je imel žalno sejo. Odsek si je nabavil nov drog in ima tudi 30 društvenih krojev za naraščaj. Odsek šteje 23 rednih, 9 podpornih in 25 članov naraščaja. Blagajniško poročilo je podal br. blagajnik Zajec. Dohodkov je bilo 9435 K 59 v, izdatkov 8846 K 78 v, glavnica znaš i 197 K 99 v. Vrednosti ima odsek za 786 K 80 v. Br. načelnik Alfonz Valand je poročal: Telovadbo članov in naraščaja je vodil sam načelnik. Bilo je 171 telovadnih ur in je bila povprečna udeležba telovadbe pri naraščaju 18, pri članih pa 6 na uro. Nato se je vršila volitev in izid volitev so vzeli navzoči z odobravanjem na znanje. Pri slučajnostih je občni zbor sklenil, da se bo priredil slovesen sprejem članov. Dalje je naročil občni zbor odboru, da izvoli iz svoje srede gospodarja, ki bo skrbel za odsekov inventar. Fantovski večeri naj se vrše v zimski seziji 14 dnevno. Članarina znaša od sedaj naprej 3 K mesečno.
Ptuj. Gnezdimo v skalovju, kjer bi menda vsak drugi Orla najraje ubil. In ravno zato nas ne
bodo videli pod nogami. Orlovsko srce je junaško, njegova volja vztrajna, sila nepremagljiva! V trudu in znoju si hočemo priboriti vse, kar nam gre — in bomo si tudi priborili. Nasprotniki, vi se pa sramujte svojega početja, storili bomo vse tudi brez vas. Fantje, korajžo, glejmo, da nas bo vedno več!
Sv. Gregor na Dolenjskem. V nedeljo 7. septembra smo oživili naš odsek. Prejšnji predsednik in načelnik sta nam padla v vojni. Priglasilo se je do sedaj precej članov, oglašajo se še vedno novi. Imamo tudi naraščaj, ki bo telovadil v dveh skupinah. — Bog živi!
Sv. Peter v Ljubljani. Orli smo imeli svoj občni zbor 29. oktobra 1919. Otvoril ga je br. predsednik Ludovik Tomažič in podal nato svoje poročilo. — Tajnik br. France Slana nam je povedal sledeče: orlovski odsek ima danes 22 ustanovnih, 10 podpornih in 58 rednih članov. Zadnji občni zbor se je vršil 4. decembra 1918, in od takrat je imel odbor 12 sej. Fantovskih večerov je bilo IS, kjer so se razmotrivala različna vprašanja. Odsek se je udeležil vseh zveznih in okrožnih prireditev, sodeloval pri raznih igrah in jih tudi sam prirejal. — Blagajniško poročilo br. Jožeta Stegla je izkazalo 6062 K 41 vin. dohodkov, 4693 K 85 vim. izdatkov .preostanka v blagajni 1368 K 56 vin. — Telovadnih ur je bilo okoli 80, povprečna udeležba od 15 do 35 članov. — Število naraščaja je veliko, in naraščaj je imel svojo prireditev »Snegulčica in škratje« v Ljudskem domu. — Izvolil se je nov odbor, ki bo imel v odseku dovolj dela. — Bog živi!
Preska-Medvode. Z vojno morijo je prenehal s svojim delovanjem tudi naš telovadni odsek. Najboljši fantje so odšli na bojne poljane, in mnogo se jih ni vrnilo. Nekateri še sedaj zdihujejo v ujetništvu. Dal ljubi Bog, da bi se kmalu vrnili v drago domovino. Odšli so fantje, a orlovska misel je ostala in živela še naprej in čakala, da bruhne s podvojeno silo na dan. Mnogi so se veselili in rekli, sedaj je pa konec s katoliškimi organizacijami in Orli. A njihovo veselje se je kmalu izprc-mcnilo v žalost. Z Jugoslavijo je dospela rešitev. Kako veselo je pozdravil Orel svojo pravo domovino. Pomlajen se je dvignil naš mladi Orel proti sinjim višavam in se počel širiti. Zbiral je mlade moči in tako krepil hranilni zid proti brezverstvu. S tem mladim junakom je vstalo tudi Preško telovadno društvo, in vsak dan bolj in bolj naraščalo. Njegovo navdušenje pa je naraslo po taborih v Št. Vidu in na Ježici, ko so videli telovadbo naših hrabrih borilcev za vero in Križanega. — Da, naši fantje so vstali in začeli resno delovati kljub temu, da se je Sokol hitro širil. Fantje, vsa čast vam. Vztrajali ste, akoravno so vas sramotili. Toda tega se ne bojte. Le krepko naprej, da pokažemo svetu, da imamo moč in voljo vse ovire premagati. Drugo leto pa hočemo pokazati svetu na taboru v Preski, kaj smo pridobili in koliko smo napredovali. Niste sami, za vami stoje stotine mladih moči, ki gredo za istim ciljem in za isto domovino. — Bog živi!
Zagorje db Savi. V nedeljo 26. oktobra 1919 smo praznovali desetletnico, odkar imamo orlovski odsek. Popoldne se je vršila okrožna seja obsav-skega orlovskega okrožja, ki so se je udeležili vsi odseki po zastopnikih ter okrožna poročevalca br. Jože Pirc in br, Pavle Kržan iz Ljubljane. Seja je bila zanimiva in je dosegla svoj uspeh. Po seji je bila v Zadružnem domu predstava »Sinovo maščevanje«, pevski zbor je zapel nekaj pesmi, in temu je sledila prosta zabava. Orlovska misel pa napreduje in pridobiva novih somišljenikov. — Bog živi!
Iz obsavskega orlovskega okrožja. Okrožje šteje šest odsekov, in sicer Trbovlje, Šmartno pri Litiji, Zagorje ob Savi, Radeče pri Zidanem mostu, Vače pri Litiji, Prežganje pri Litiji. Občni zbor okrožja se je vršil 22. junija t. 1. v dvorani Zadružnega doma v Zagorju ob Savi. Iz poročil posameznih odsekov na občnem zboru je bilo razvidno, da se odseki tega okrožja drug za drugim oglašajo zopet k delu po dolgoletnem po vojni povzročenem nedelovanju. Na občnem zboru je bil izvoljen sledeči odbor:	br. Supan Ivan ml.
(Trbovlje), predsednik; br. Drčar Ivan (Šmartno), podpredsednik; br. Kadunc France (Trbovlje), tajnik; br. Majdič France (Vače), tajnikov namestnik; br. Hrastelj Janez (Zagorje), blagajnik; br. Regali Ivan (Šmartno), revizor; br. Majdič France (Vače) in br. Gale Jože (Prežganje) odbornika. Izmed poročil je zaznamovati sledeče znamenitejše dogodke: Trboveljski odsek je slavil leta 1917. svojo desetletnico in 13. oktobra leta 1918. je blagoslovil svojo zastavo, katere blagoslovljenje je bilo namenjeno že leta 1914., a je vsled izbruha vojne bilo preloženo. Slavnost blagoslovljen ja je bila združena z javno telovadbo, shodom na prostem in ljudsko veselico. Za, kumico zastavi si je izbral odsek g. dr. Benkovičevo, ki je darovala k zastavi krasen trak. — Odsek se je udeležil sv. maše v krojih z zastavo, ki se je služila v domači farni cerkvi ob priliki našega narodnega ujedinjenja. — Poleg drugih sklepov je bilo sklenjeno, da znaša do preklica okrožna članarina posameznih odsekov po 20 kron letno, — Sedež okrožja se premesti v Trbovlje. — Prva okrožna odborova seja se je vršila 3. avgusta t. L v posojilnični sobi Društvenega doma v Trbovljah. Važnejši sklepi seje so bili sledeči: Okrožna javna telovadba naj sc vrši v Trbovljah in se prosi Orlovsko zvezo, da pri tej prireditvi sodeluje; okrožnim načelnikom se imenuje br. Regali Franc (Šmartno), kateri ima nalogo sestaviti okrožni vaditeljski zbor; okrožne seje naj se 14 dni pred vršitvijo sklicujejo v orlovskem vestniku »Slovenca«. — Druga okrožna seja se je vršila v Radečah v telovadnici tamošnjega odseka 31. avgusta t. 1. Pomembnejši sklepi seje so bili: Po naročilu Orlovske zveze prireditev v Trbovljah ne bode okrožna, marveč zvezina; odsekom se naroča, da zvezi predpisano članarino redno ob predpisanem terminu pošiljajo. — Tretja okrožna odborova seja se je vršila v mali dvorani Društvenega doma v Šmartnem 12. oktobra t. 1. Ta seja je bila jako bogata vsestransko dobrih navodil in sklepov. Navedeni naj bodo samo sledeči: odseki naj ustanove takoj »Čebelice« in hranijo denar, bratje Orli naj bodo zgled vzdržnosti in treznosti in naj vsestransko snujejo klube proti-alkoholikov, za. razširjanje orlovskega glasila naj se vsestransko deluje. Vsem bratskim odsekom sc daje v vednost, da se vsi dopisi, ki se tičejo obsavskega orlovskega okrožja, naslavljajo na naslov: Ivan Supan ml., Loke 140, p. Trbovlje I. — Bog živi!
Vrhnika. 12. oktobra smo imeli redni občni zbor orlovskega odseka. Položili smo račun tekočega leta; videli smo uspehe in sadove poštenega dela, videli smo pa tudi, kje in kaj nam še manjka. Brat predsednik je povdaral v otvoritvenem in pozdravnem govoru pomen in cilj slovenskega Orla; spominial se je vseh veselih in žalostnih dogodkov, bodril fante k značajnemu in vztrajnemu delu v prihodnjem letu. — Brat tajnik je poročal o izletih, ki se :ih je naš odsek v polnem obsegu in povsod udeležil. — Iz poročila brata načelnika povzamemo, da je bil povprečen obisk 25 telovadcev na uro. — Sledč volitve. Predsednikom je bil izvoljen br. Torkar, tajnikom br. Ivo Volč. Vadi-
teVskemu zboru načeluje br. A. Tomšič. Storilo se je več važnih sklepov z ozirom na prireditev v Mariboru. Tudi naročniki »Mladosti« se morajo podvo iti. Določi se dan za pobiranje nove podporne članarine. — Pred sklepom se je č. gospod dekan spominjal ustanovitelja Orlov in prvega predsednika br. dr. Lovro Pogačnika. Z živo besedo je orisal plemenitost in značai njegove duše. Mi vsi pa, ki smo ga poznali, bridko občutimo izgubo našega na boljšega moža. — Po kratkem prijateljskem razgovoru je bil občni zbor zaključen. Z radostjo v srcu in s trdno voVo upanja na bodočnost smo se razšli. Pripomnim naj samo še to, da so ob tej priliki zbrali gg. podporni člani 160 K za našega Orla, za kar se jim najiskreueiše zahvaljujemo. Želimo, da bi dobili še mnogo posnemovalcev! Bog živi!
V Št. Jakobu ob Savi se te 29. septembra t. L obnovil orlovski odsek. Pristopilo ;e precej mladeničev. Tajnik O. Z. br, Janko Hočevar je pričujočim z veliko vnemo pojasneval delo Orlov v narodnem, krščanskem in socialnem oziru ter podal praktična navodila za podrobno delo. Zastopan je bil tudi sosedni odsek iz Dola. Ondotni kaplan g. Urh, ki je pred leti kot dijak in bogoslovec tu veliko deloval, pa je poslal tukajšnjim mladeničem celo spisan nagovor, ki sc Mm je prečital. Škoda, da je bil tudi ta glas večini le glas vpijočega v puščavi!
Orlovski odsek organistov v LjubFani. Za
vladala je zadnje čase splošna žel:a, da bi prišel tudi med organiste značai in duh Orla. Zategadelj smo si ustanovili v torek, dne 28. oktobra 1919, v orgljarski šoli svoj odsek. Malo število ras je. a upamo, da tudi iz tega malega zraste veliko. — Bog živi vse naše brate Orle!
Škof'a Loka. Neumorni trud in trdna orlovska zavest sta povzdignila naš odsek, da ie stopil v vrsto najmočne ših in na delavnejših odsekov. Vsa mladina od ljudske, meščanske šole prav do odraslih fantov in mladenk je organizirana. Poleg Orla in Orlic šteje odsek še tri naraščale. Redni fantovski večeri in dekliški krožki nas drže krepko po koncu. Telovadba lepo napredu:e. Udeležili smo se javnih prireditev v Selcih, Št. Vidu in Ločah, k er je zlasti naša moreška zelo ugajala. Na Miklavžev večer smo priredili odsekov nastop, ki je tudi domačinom pokazal naše delo in trud. Bog živi!
Središče ob Muri. t Brat Rudolf Simonič, V vednem spominu ostaneta nam središkim Orlom dva nepozabna požrtvovalna brata, naša rojaka in člana mariborskega Orla. Ta dva sta bila prva učitelja, ki sta nas z veliko vztrajnost;o navduševala in vodila na začrtana nota, da je naš odsek mogel postati samostojen. Prvi brat Jože Prapotnik, bivši predsednik mariborskega Orla, je padel za dom že leta 1914., drugemu bivšemu načelniku br. Rudolfu Simoniču pa sto imo danes ob svežem grobu. Tudi on je bil žrtev dolge svetovne žaloigre, kjer si -e bil nakopal neozdravljivo bolezen, sušico. Dragi brat Rudolf! Stojimo ob tvoji gomili in mislimo nazaj v preteklost. Kot načelnik si vadil razne odseke, a najbolj na srcu smo ti bili mi, tvo-M rojaki. Bil si vzoren delaven član na polju tehničnega dela. Trudil si se za naš na novo ustanovl eni odsek pol leta, z veseVem si prihitel vsako nedeljo iz Maribora v Središče in s pravo bratsko ljubezniio pripravil naš odsek, da je na Telovo leta 1912. pri procesiji prvikrat nastopil pod tvojim vodstvom z 20 člani. Navduševal si nas za lepe orlovske ideje, dalal nam poguma in volje do telovadbe, vadil nas v vztrajnosti. Ti si omogočil, da je odsek dobil pravočasno 20 novih krojev, sam si jih delal, sam nam jih tudi prinesel.
si prišel kdaj domov, bila ti :e prva pot v telovadnico, veselil si se našega napredka, brat med AratL Bil si vun in vun vzor Orla, umeval si bratstvo, napuha in ošabnosti nisi poznal. Tvo ega naročila, ki si ga nam pri svoji zadnji telovadni uri položil na srce: »Bodite trdni, vztra ni, delavni in požrtvovalni, da bom lahko povsod ponosen na vas,« ne pozabimo nikoli. In zdaj te ni. Odšel si
v boljši svet, a duh še tvoj živi med nami, na delo nas budi in drami. In mi pomnik postavimo mu tak, da sledni skuša biti mu enak. Mirno počivaj v zeml’i domači, nam ostalim pa, ki nam je tvoj nepričakovani odhod globoko ranil srce, je v tej neizmerni boli edina tolažba križ, postavljen na Tvojem svežem grobu, ki nam kaže proti nebu in govori: da vid'mo se nad zvezdami. — F. P,
£=©=
EzTc-ee
I=®=1
£=©=
C=©=)
3 130
Naša šola.

gd c-

t=®C=J
3 1' J
Ne bodimo surovi. Za zgled, kako bi se naj pobrala tudi pri nas surovost in neolikanost, ki je je še v fantovskih vrstah vedno več ko preveč, navajamo troje točk iz pravil, ki so si jih določili fantje na ludskem vseučilišču v Roddingu na Danskem prostovolno za medsebojno občevanje. Poslovnik pravi: § 12. Da se odpravi iz naših vrst vsa nedostona in ničvredna kletev in pridušanje, se določa za vsakokratni prestopek denarna kazen v znesku pol šilinga, bodisi da je storjen v šali ali eesnobi, bodisi v šoli ali izven nje. — § 13. Z ozirom na pretepanje v šoli kakor tudi izven n:e se določa, da plača tisti, ki prvi udari, štiri ši-Hinge kazni. — § 14. Kdor uporablja žaljive psovke, plača en šiling kazni, — Kdo bo sledil tem kmetskim fantom pri nas prvi? Želimo le, da bi bili vsaj vsi oni, ki so Orli; kazen za prestopke pa bi prispevali v orlovski sklad. Torej na delo, kdor ima korajžo!
Treznost v pijači mora gojiti vsak Orel v aajviš i meri. Kdor le more nai bo abstinent za vzgled drugim, drugače pa resnično trezen vun in vun. Požirek za žejo je dovoljen vsakomur, dočim [c pi anec v orlovskih vrstah največja sramota. i?rat:e, opozaramo vas na to, da se varujete kolikor mogoče opojnih pijač, ki škodujejo tudi zdravju in da se ne spozabite nikoli do pijanosti. Tiste, ki bi ravnali nasprotno, bomo sicer na prej posvarili, v neuspešnem sluča:u pa izvrgli iz naših vrst. To zahtevata od nas orlovsko ime in orlovska čast.
Praznega zaupanja in prevzetnosti sc moremo varovati. Tomaž Kempčan pravi v 7, po-Ž-Havju prve knjige »Hodi za Kristusom«: »Nespameten je, kdor stavi v ljudi ali druge stvari svoje ispan'e. Ne sramuj se, da služiš drugim iz ljubezni do Jezusa Kristusa, ali da te ima o za ubogega na t-Vm svetu. Ne zaupa5 samemu sebi, marveč stavi wxe svo:e upanje v Boga. — Stori, kolikor moreš, ™ Bog bo podpiral tvo:o dobro voljo. Ne zanašaj *«* na svoje znanre, tudi ne na druge, ki so prebrisani; toliko bolj pa na milost božjo, ki pomaga gKmižnim, prevzetne pa ponižn e.' — Ne povzdiguj če si velik ali zalega života; najmamša bolezen lahko razdere ali ogrdi. Ne bodi zaljubljen v ■‘Sirnega sebe, če si spreten in zmožen, da se Bogu a-f zameriš, ker vse, kar imaš od narave dobrega, V«? bož e. — Ne misli, da si boljši od drugih, da te morebiti Bog, ki ve, kaj ie človek, ne spozna r&ibšim. Ne bahaj se z dobrimi deli, zakaj Bog
drugače sodi ko ljudje; Boga to večkrat žali, kar je ljudem všeč. — Ako imaš kaj dobrega na sebi, misli: drugi so še boljši, zato da ohraniš ponižnost. Nič ti ne bo na kvar, ako samega sebe niže ceniš ko vse druge, zelo si pa škoduješ, če se le nad enega povzdigneš. Ponižni živi v vednem miru v prevzetnem srcu pa vladata srd in jeza.«
Bogoljubnost, ki je poglavitna čednost vsakega Orla, moramo kazati predvsem de ansko s tem, da vestno, veselega srca, odkrito, brez strahu in sramu, zasebno in iavno izpolnjujemo svoje krščanske dolžnosti, kakor velevajo božje in cerkvene postave, ter tudi v vseh slojih širimo zmisel za katoliško moštvo in odločnost.
Živo prepričanje in načela krščanstva morajo spremljati Orla povsod v živl enju, ker on je njihov branitelj. Ne gre, da bi bili samo po imenu Orli, drugače pa ne živeli po orlovskih vzorih. Naj zabavljajo nasprotniki čez nas, oplašiti nas ne smejo ali celo odvrniti s prave poti. Pravi Orel vztraja skoz in skoz in gre junaško naprej.
Malenkosti v odseku, osebnega značaja ali drugačne, mora Orel vedno pobijati, predvsem pa se ne zanje brigati. Nekatere žali že sam oster pogled in zbeže iz odseka. Vsak izmed nas je obdarjen s slabostmi, zato moramo biti strpni na-pram drugim. Nobena beseda med nami pa ni tako hudo mišljena, ko je morebiti izgovorjena. V odseku sta prva red in poslušnost, ne pa prostor za osebna pričkanja in nagajanja. Telovadnica je vzgo evališče telesa in duše. Z malenkostmi proč!
V občevanju z ljudmi se vedimo povsod olikano in dostojno, kakor zahteva od nas orlovski značaj. Posebno pa še pazimo na to, če govorimo z dekleti ali z ženskami sploh. Vedenje nasproti n:im mora biti moško, ne pa priliznjeno in gizdalinsko, občevati moramo ž njimi vedno z na:več:o spoštljivostjo, nikdar ne žaliti njihove sramežljivosti. Pravi Orel se mora spoznati že po zunanjosti.
Vsak Orel, naj bo telovadec ali ne, se mora redno udeleževati vseh prireditev lastnega odseka, ki se tiče!o izobrazbe in organizacije, tako kakor se za vsak slučai odredi, in zato ne sme neopravičen ničesar zamuditi ali celo izostati.
Brez »Zlate kn'ige« in »Mladosti« ne sme biti v orlovskih vrstah nikogar. Organizacijo, ki v njej živimo, moramo poznati jasno v njenem celotnem sestavu.
Ore/ ie uderstvovanie Kristusovih naukov v praktičnem življenju.
Joi<f KleH.
Svoboda brez ookorščine ie anarhija, pokorščina brez svobode je sužnost.
William Penn.
L—©——J U$U	l—©	1 A	.	.	|c=©=:	a$D	□=©=u
~=~\ c~—	„	c —>jh Lasovm obzor.			
o2d	i—fckč,	•	I'—®—i;	□55=]	L—®	'i\
Družabno-politične grehe zakrivlja današnji čas. Laži-demokratizem si polni žepe in trebuh, socialistični preroki opeharjao tiste, ki pravijo, da se zanje bore. Politika, ki zametuje in izključuje nravnost in vero, se šopiri po vladnih stolcih, in tisti, ki sede na njih kakor gnile gobe, so zamenjali politiko načel s politiko oseb. Vpričo ljudstva, ki so edino njemu in Bogu odgovorni, uganjajo demagogijo in se grejejo v senci bajonetov, bodisi boljševiškib, komunističnih, demokratskih ali celo narodnih. Po mnenju njihovih lehkih možgan — saj duše si itak ne priznavajo — mora o izginiti iz javnega in zasebnega življenja vsi božji zakoni, Kaj naj pride na njih mesto, ne vedo. Kristusa pe ■ hajo iz šol, zato bodo iz človeštva sami izvrženi. Revoluci o pripravljajo. Prišla bo, da požge družabno-politične grehe in ugonobi tiste, ki so po njej kričali. Narodno gospodarstvo vodijo po libe-ralno-socialističnih načelih in kapitalizem negujejo v klasje. Podružablenjel kriči o — ubožca pa odganjajo ,da ne bi bil kje deležen koščka pravice. Miloščino hočejo deliti, pri tem pa zakrivajo, da je miloščina goljufi a, kjer ima človek pravico. — Mi katoličani pustimo jim svobodno pot, ki je pod n o vse votlo in gnilo! Vedimo le to, da je Kri-stus-Bog vedno enak, včeraj in danes, isti i na veke. Naš demokratizem bodi katoliški, naša politika ljudska — zadnji cilj gledanje Boga. V organizaciji moramo stvariti trdno vez vseh členov, s krščansko prosveto osvetliti na:bornejše ognjišče na gori. Postavimo se proti vsem, ki so proti nam!
Zvestobo za zvestobo nam zatrju e češkoslovaško katoliško ljudstvo. Glede našega razmerja do Italijanov piše mladinsko glasilo »Dorosl< II. 1. št. I. str. 13 sledeče: »Italija. Narod, ki se nanj ni mogoče nikdar zanesti, je imenoval ameriški državnik Italrane. Vo ska je končana, Italija je delala med vojsko največji šum, čeravno z vojno kramari o ni v ničemer prospela in šla od poraza do poraza. Veseli se nad zmagami, priborjenimi s tu'o krv;o, posebno s krvjo naših čeških legijonarjev. A še nima mira. Ni še ji dosti dobička, imeti če celo Jadransko morje, rada bi imela celo dalmatinsko obrež e s slovanskimi mesti, posebno Reko. Njihov pesnik Gabriel d’An-nunzio 'e zasedel Reko, večina Italije gre za njim, pri tem ko se oficielna Italija na videz upira. Ne-odkritosrčnost in zlobnost kakor povsod. In tako se zdi, da bo prišlo po grozni vojni k novi, Italije z- Jugoslavi o, ki :o zakrivi pustolovec. Stojimo na strani Jugoslovanov, na strani pravice proti italijanskemu imperializmu. Bratom Sloven|cem, ki smo ž njimi navezali stike letos na Velehradu, pošiljamo pozdrav. Oni nas niso zapustili v dobi naj-tež e narodne borbe, a mi jim poplačamo zvestobo za zvestobo!« — Nas to priznanje izredno veseli, posebno ker vemo, da prihaja res od srca. Ko
smo sc mudili letos na Češkoslovaškem, smo videl' da je tamkajšnje ljudstvo popolnoma z nami. Vračamo pozdrave vsem Čehoslovakom.
Katoliške shode v Nemči i so priredili v oktobru in novembru 1919 tamkajšn i katoličani v svrho poživljenja katoliške misli in kakor proteste proti socialno-demokraškim marnjam. Obenem naj bi bili dokaz, da katoličanstva ne more pobiti ali zatreti še tako huda gonja nasprotnikov, ki so nad veličastnostjo shodov kar obstrmeli in niso mogli prikriti svo ega začudenja, odkod ta moč. Shodi so se vršili po vseh večjih kra ih in tudi v mestih kakor Bodensee, Freiburg, Offenburg, Karlsruhe Mannheim, Miinchen itd. Sila krščanstva je nezlomljiva,
Dan svobode — kakor je krstil »Slovenec^ 29. oktober 1918 — smo letos prvič praznovali. Veselili smo se ure oprostitve iz tujega gospodstva in združenja s plemenskimi brati. Kakor med po štenimi in vernimi Jugoslovani je bila ta dan pri nas radost. »Tisoč dvesto let smo čakali, kdaj pride oni veliki dan odrešenja. Kralj Matjaževa vojska jc spala pod goro, in na tej gori je ležala težka orjaška skala ... In tedaj je vstala v nas ona velika pesem svobode, koje glasniki so bili dr. Krek, dr. Korošec, dr. Jeglič. Narod je z vso dušo segel po tej odrešilni besedi,« Da, kakor en mož smo prišli v Jugoslavijo, že zdavna zaželjeno in pričakovano. Vendar letos smo se žalostni vprašali: Kje je tista edinstvena Jugoslavija, ki je hočemo mi in ves narod? Mi vidimo na njenem mestu le strankarsko-osebne predstavnike, ki iščejo in ščitijo sebe, ne pa Jugoslavije. Sami sebe so postavili za gospode, ljudstva niso vprašali; na tiste pa, ki jih hoče ono imeti, mečejo blato — da zakrijejo svojo sramoto. Morda pa bomo ž. imeli Jugoslavijo ob drugem praznovanju dneva svobode. Obenem z nami tudi bratje v zasedenem ozemlju in v srcu čista zadovoljnost.
Delnicke Telocvične Jednoty (češkoslovaška socialno - demokratska telovadna organizacija) je imela 6.—8. septembra 1919 v Pragi VI. občni zbor. Da vidimo delo v nasprotnikovem taboru in da pomnožimo svoje, za zgled nekaj podatkov. Organizacija ima 138.000 članov (med temi samo 4400 telovadcev in 1900 telovadkinj.) Zadostno je število naraščaja in dijakov. Uradno poročilo izkazuje nadalje 900 odsekov v 43 okrožjih. Knjižnice štejejo 25,515 knjig, med njimi 3727 telovadne stroke, predavanj je bilo 1338. Določil in sprejel se je nov kroj. Udeležencev je bilo nad 1000, med njimi tudi 4 ministri. Glasilo za člane je »Telocvičny Ruch«, za naraščaj »Zlata Brana«, Oba lista imata veliko število naročnikov, organizacija sama pa mnogo denarja. Mi pa: na delo. Sovražnikov senc bojmo, njih števila ne glejmo. Največja moč jc v nas samih!
	!a55=]|	□=@=□1	□2d
CE	nr			
|aSn	C=@=] [	C=3©==	□$=]
Domača vas
	a$n		i		□$□
					
	□$□	t==©=n	□=©=□1	□$□
Ta-le kotiček, bratje, je določen pa samo za vas. Prepustil vam ga bom v vsaki številki »Mladosti«, da ga napolnite in napišete sami. Tu sem pošljite vse svoje nasvete, zahteve.
graje itd,, ki hočete, da bi vedeli o njih tudi drugi. Samo preveč malenkostni mi ne bodite, ker vsi taki dopisi se bodo brezobzirno pogreznili v globok koš. Želim pa, da priteče tu
sem vsak, tudi tisti, ki namerjajo v pisanju prve korake v svet. Fantje, le bati se ne, korajža velja tudi tukaj. Ne devaj si »kuraša« za klobuk, dokler nimaš toliko poguma, da bi napisal par vrstic. Torej zdravi in na delo. — •Urednik.
Orlovstvo in skrb za zasedeno ozemlje. —
Bivši predsednik nekdanje orlovske podzveze za Goriško piše iz Novega mesta. — Dragi brat urednik! Pet let bo skoro minilo, odkar sem se lo'čil od dragih bratov Orlov na Goriškem in oblekel, kakor večina njih, vojaško suknjo, ki sem jo nosil do zadnjega časa. Pet let se že potepamo po svetu brez doma, brez toplega južnega solnca, z nemirnim srcem. Mnogi bratje že spe v prezgodnjem grobu, mnogi služijo v jugoslovanski armadi, mnogi so se vrnili na svoje domove in kot zavedni Jugoslovani s težko dušo čakajo zopetne svobode. — S kakšnim navdušenjem je pozdravljalo vse ljudstvo naše Primorske Jugoslavijo ob njenem porodu, s kakšnim veseljem zlasti mladina. Toda kratka je bila ta radost! Naše sanje o ujedinjeni domovini od beneških gora in Adrije do Soluna so otrovali pariški diplomati vsled laške požrešnosti. Prišla je laška zasedba Primorske in velikega dela Notranjske in vse gorje, hujše, ko je kedaj trlo jugoslovanski narod ob Adriji. Od Orlovske zveze so bili odcepljeni najboljši odseki, najživahnejši bratje mladeniškega gibanja. — V ti narodni nesreči, ki nam je onemogočila povratek v ljubljeno domovino, nas je tolažila edina misel upanja na odrešenje in pa narodna zavednost usuž-njenega ljudstva, ki se ne raznarodi za vsak vinar, v katerem vedno živi prepričanje, da mora pravica zmagati. — Orlovstvoi, ki je prepojeno s krščansko idejo pravičnosti, ljubezni, samozatajevanja, nesebičnosti, narodne odločnosti, si je zapisalo v svoj program tudi veliko nalogo osvobojenja, odrešenja naše zemlje izpod tujčevega jarma. Ta program bomo lahko udejstvovali z nasprotnimi kulturnimi organizacijami. — Begunci ali izseljenci v orlovskih vrstah imamo nalogo, da seznanimo Orle in narod z gospodarskimi, kulturnimi in narodnimi razmerami po Italijanih zasedenih krajev naše zemlje, da vzbudimo zanimanje za narodno obrambno delo ne le doma, ampak v celi državi, da po svojih močeh seznanjamo tudi Slovanstvo in kulturni svet s krivico, ki se nam godi na jugu. — V Ljubljani se ustanavlja »Narodni svet za po Italijanih zasedeno ozemlje«, ki bo organizacija vseh beguncev in izseljencev iz naših južnih slovenskih zemelj, in bo imela nalogo, pečati se z vsemi v begunsko vprašanje spadajočimi zadevami in pa pripravljati pot posebnemu društvu za rešitev
podjarmljenih bratov. — Te organizacije morajo biti in bodo nestrankarske. Želja prijateljev našega gibanja na Primorskem je, da v teh organizacijah delujemo begunci in izseljenci skupno, kakor delujejo pod težo razmer vsi naši kulturni delavci skupno z bivšimi političnimi nasprotniki za ljudstvo. Tudi orlovstvo bo delovalo v tem smislu in v smislu resolucije z dne 16. marca 1919. V tolažbo bratom na jugu:
»Ne plačitc moje hčeri drage!
I ako so odleteli ždrali,
ostali so tiči ždraliči.
Gojit čemo tiče ždraliče,
naše pleme izginuti neče!«
Dr. Ivo Česnik.
Razne misli naših iantov nam poroča brat iz Radeč pri Zidanem mostu. Ker vse precej dobro pove, mu nisem hotel nič črtati, čeravno je katera morebiti bolj »nerodna«. Pravi pa tako-le: Po večkratnih skušnjah, posebno pri fantih lastnega odseka, sem se že prepričal, da naši fantje še niso dovolj sposobni za pravega Orla, ker še ne poznajo, oiziroma ne marajo spoznati idealov, ki jih mora nositi v sebi vsak pravi Orel in se tudi po njih ravnati. V javnosti se marsikateri izdaja in kaže kakor za jako pravega člana, ko pa se obme okrog, mu pa že druge stvari možgane razmešajo in govori ravno nasprotno in v svoji burji želi uspehov, ki nanje še misliti ni. — Seveda, veliko je tega kriva vojaščina, kjer so se marsikateri fantje zelo izpridili. Tudi jaz sam sem bil precej časa vojak, prišel sem v razne pogovore in dejanja, ali nisem pa poleg sodeloval in si nabiral tistega duha, marveč sem se ogibal in odstranil vsemu podobnemu, če mi je le bilo mogoče. Zato pa tudi tisti, ki jim je vojna ugrabila lepe nazore, imate sedaj priliko, da si jih zopet lahko priučite -nazaj, ako greste večkrat v telovadnico in ob priložnosti tudi malo »Mladost« pregledate in spoznali boste kmalu, da se nahajate še na jako blatnem potu, ki se ga morate brž ko je mogoče očistiti, in tako bo zopet nastala lepa vrsta poštenih, pravih in vzornih fantov. Poznam pa tudi več fantov, ki se radi tega ogibljejo telovadnice, ker takozvane »sklopke« ne delajo, drugi jo pa in jih je radi tega nekako sram. Rečem pa vam, »da nihče ni učen padel z -neba«, kakor tudi jaz ne. Ako se pa fant malo potrudi in pogostoma zahaja v telovadnico, pa hitro doseže svoj zaželjeni namen. Zato pa, fantje, na delo v tem dolgem zimskem času, da pokažemo v Mariboru, kaj smo in kaj smo delali doma celo zimo. Marsikdo bo mogoče rekel da se mu v tem mrazu in zimi ne ljubi z doma od peči iti. Saj si lahko tudi v telovadnici peč postaviš, pa jo tudi tam lahko hodiš malo tipati. Ko se je zimski čas začel, sem tudi jaz
malo razmišljal o zimi, potem pa sem dobil peč v telovadnico, v njej zakuril, ni pa nam hotela služiti v pomoč, zato sem jo hitro vrgel ven, pa drugo noter postavil. Tako, sedaj pa se pri peči najprvo malo pogrejemo in pomenimo, potem pa se vsled toplote vaje kar same delajo, samo volje je treba za to. Ako se pa mogoče kaj upira, se mora pa maloi svetlo pogledati, potem pa gre. Zato pa, fantje, na delo, ki ste že in kateri še niste Orli, in z veseljem vztrajati, dokler ne pridemo do svojega cilja. Bog živi! — Brat Lojze.
Naša dekleta zavračajo nasprotnike. Brat iz Št. Janža na Dolenjskem je poslal pisemce sledeče vsebine: Dragi brat urednik! Nekaj ti imam povedati, poslušaj me! V našem kraju so se pripravljali Sokoli za javen nastop ali zborovanje, kakor pač je že bilo. In divne Sokoliće so prišle k našim dekletom, naj jim darujejo rož, ker gredo Orli na Koroško. Pre-friganke pa soi vedele, kam bi rad zajec zbežal in so se odrezale: Za Sokole nič ne damo. Če
hočejo imeti šopke, naj jim jih dajo Sokoliće Me da bi jim cvetlice darovale, oni pa da nas bi napadali in zasramovali; tako blatne vode še ne bomo> bolj kalile! — Drugi dan pa se je stvar zasukala še na lepše. Nastopil je slavnostni govornik. Takrat se rabijo navadnr-izbrane besede. In on jih je rabil: »Gorje materi, ki rodi takega praseta, ki pristopi k Orlom«. (Buren plosk!) Glejte, takšen je sa<B sokolske vzgoje. Res, gorje materam!
Poneumljenje mladine imenuje g. A. K. iz Kranja reklamo za »Mladost«. Tako-le se izraža: »Ali Vam Ljubljančanom reklama za »Mladost« kaj zelo ugaja? Na deželi smo mnenja, da taka pisava precej pripomore k poneumljenju mladine.« Ker zakrivlja urednik »Mladosti« takšno reklamo, dasi jo »krade« iz listin starejših urednikov »Mladosti«, n. pr. o<5 br. A. Kotnlanca, je on »poneumljevalec mladine«. Bratje Orli, opozarjam vas, da ga pravočasno odpustite, ker »poneumljenje« je nalezljiva stvar. — Jože Stabej, urednik »Mladosti«
D C	> - r^r C ■ —	> □
Omika in prosveta.
d c	)'	>ti
Neuki hlapec, ki opravlja svoje delo v hlevu z vilami v rokah, in učeni modrijan za popisanim papirjem: oba sta človeka. Eden kakor drugi imata enakovredno neumrjočo dušo, ki more izbirati med slabim in dobrim. Pred Bogom sta enaka, brat se reče bratu.
Svet pa hoče še nekaj, in svet za tem teži: izobrazbe se’ mu hoče. Ne kako se obirajo piščeta, vodijo dame na ples, poklanja kraljem, naslavljajo pisma — tega navaden zemljan ne mara, ker le zgornje peščice smrtnikov se čutijo za to prikrojene — temveč, kako se išče evangeljske sreče človeštva, o tem želi biti poučen preprosti ljud. Bitje črva ga zanima, da premeri ž njim modrost Stvarnika, kamen na cesti mu je v spotiko, da vpraša po njegovem postanku. Še prej pa poizveduje, kakšno ti je srce, kaj misliš in nameravaš. V dno življa zapiči oko, da izsledi morebiti odgovor.
Orel je organizacija, ki teži poleg telovadne in versko-nravne vzgoje enako tudi po izobrazbi svojih članov, po omiki in prosveti. Zato je nujnost vsakega Orla izobrazba v čim višji meri, poznanje družbe in sveta, kakor ga hoče Bog, pa tudi, kakšen hoče biti sam. Orel se mora vsposo-biti za svetovalca in voditelja, ljudstva, ki mu mora stati ob strani v sreči in nesreči. Brez učenja in vaje pa človek ne doseže ničesar, treba je dela, in sicer še prav vztrajnega. Tisti, ki gradi na takšnem temelju, bo sezidal trdno hišo sebi in drugim v prid.
Naše omladina. Časopis pro sdružemou češko-slov. venkovskou omladinu. — Kar češkoslovaške kat. mladine ni organizirane v Orlu, se zbira v mladenišk.h in dekliških zvezah, kakor bi rekli slovenski, in izdaja svoj časopis »Naše omladina«. Vodja teh zvez je velezaslužni organizator dr. K. M. Žfirek. Dne 13. in 14. septembra leta 1919. je
imela vsa ta organizirana omladina pomembeia praznik. Na božjepotnem mestu Sv. Host^nč s® odkrili in posvetili spomenik vsem v vojni padlim tovarišem ob prisotnosti nad 25.000 ljudi. Omenjam pa tudi to, da je dr. Žflrek najvnetejši razširjevalec češko - slovaške - jugoslovanske vzajemnosti in da pripoveduje na vseh številnih shodih o našem položaju in poživlja ljudi, da naj se uče slovenščine. »Naše omladina« prinaša redno članke o Slovencih (med njimi tudi v slovenščini pisane). Mi se veselimo te prave ljudske vzajemnosti in jo borna vedno podpirali po svojih močeh.
Dorost. Vestnik češke mladežc. Izhaja v Pragi in je glasilo mladinskega naraščaja (dorost). List je lepo urejevan in pač prekaša naše liste za šoloobvezno mladino. Da bi imeli že mi na tem polja tudi kmalu kaj sličnega.
Glasnik ministrstva narodnega zdravja. Urednik dr. Andrija Štampar. — Ministrstvo narodnega zdravja v Bclgradu je začelo izdajati svoj glasnik, ki naj bi vršil svojo nalogo v zmislu uredbe a ustroju ministrstva narodnega zdravja z dne 14. maja leta 1919. List prinaša dokaj dobrih strokovnih in drugih člankov. Ob priliki bomo spregovorili o tej stvari nekoliko več.
Luč. Organizatorno glasilo Jug. kat. đačka lige. — Jugoslovanski katoliški akademiki im srednješolci se zavedajo docela sodobne naloge, kis jim je naložena, in zato so se strnili v močna enotno organizacijo, ki naj izvede v dijaških vrstah duševni preokret in pripravi svoje člane za boj, ki' naj ga izvršujejo za katoliška načela. Kakor glasilk izdajajo »Luč« in »Zoro«.
Koledar 1920. Ne navadni, temveč namenjein našim trpečim beguncem in bratom v zasedenem ožemi u. Izšel je v Gorici, uredil ga je dr. A. Pavlica. Že pri naslovni sliki »Naši begunci se vrar-čajo .,.« nam šine pri pogledu na porušene domove in uboge trpine žalost v srce. Ta občutek
se stopnjuje, ko prelistavamo nadaljnje strani, ki izzveni iz njih prošnja: Bratje, rešite nas! Molčimo, ker ne smemo govoriti. Mi Orli pa se zavedajmo: Kar je našega, hočemo imeti!
Život. V Sarajevu izhaja časopis, ki ima namen razasnjevati in braniti v poljudnih znanstvenih razpravah nauke katoliške vere. Na leto stane 10 K, za mladino 5 K. Mi bi ga posebno priporočali dijakom-Orlom, pa tudi drugim bratom, ker
marsikaj zanimivega se lahko tam nauče in nami to povedo na fantovskih poučnih sestankih. Zadnja korist pa tudi ni vaja v učenju hrvaščine. — Naročite!
Ocene raznih knjig, brošur, revij itd. bomo-priobčili samo takrat, če nam bodo poslane v recenzijo. Obenem prosim za naš list tudi zamenjave vseh drugih listov.

Mi smo Orli.
J. U. Limbarski.
Stanko Premrl.
U-
i—z
A
—j-
~C_
Korakoma.' /	| i	^
1. Mi smo Or - li, mla - da če - ta,	ur - no sto - pi - mo v ko - rak I
2.	Krepko dvig-ni - mo des - ni - co,	čuj ne-bes-ni nas Via - dar:
Č
1.	Kvi-šku mla-da
2.	Za na - če - la

» , *-
i i r r
sr - ca vne - ta, in pra - vi - co

~g>-
bo - di naš po-gum kre - pak! vse žr - tvu - je - mo vse - kdar.
j-/i. h-1i .ZZ V— V7	—
1,	Znak na pr - si si pri - pni-mo,
2.	Mi smo Or-li, hra-bra če - ta,
^ k k k
mf
FJHiE
1 * t r j
u - ma sve-tli meč ob stran, meč ob stran, le raz-pni-mo kri-la v zrak, kri-la v zrak,

/

r-ž-r-r
1.	tr - dno se na
2.	zma-ge dan se
zz—z^zz^ z cn	•
— -#■
I	■*'
1	1 I I
čel dr - ži - mo, nam o - be - ta,
O__

-"=h— r-
r ^
pa u - da - ri - mo na ur - no sto - pi - mo v ko
I '
plan ! rak!
Alkohol poganja: razum iz glave, denar iz žepa, komolec skozi suknjo, zdravje iz lelesa.
(Napis na zidu šole ženske gospodinjske hiše stanovanjskega dtuštva v Miinchen-Gladbachu.)
Šolska soba je bojno polje, k/er se mora odločiti, ali naj obdrži družba svoj krščanski značaj.	Leon xin
Narod je siarokcpiten v svojih šegah, ali v svoji pameti je bister — bolj bister nego si mislimo.	lvan Cankar
Če ni vera ničesar drugega ko čut cdvisnosti, potem je pes najvernejša stvar na svetu.	Hege[
<®>	<© <© <© G tS	<© <S <® 4e: te <t^ <©<©<©	<3>
<4 4 4 4
4 4 4 4 4 A - “ i*i
4 44 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4 4
Orlovske potrebščine
ima v zalogi Gospodarski odsek Orlovske zveze v Ljubljani, Jugoslovanska tiskarna. Obračajte se edino nanj. Začasno priporoča
in razpošilja:
Zlata knjiga slovenskih Orlov,
nevezana ....................
Vsak Orel jo mora docela poznati in se po njej ravnati.
Mladinske in telovadne igre Za slehernega načelnika ne-obhodno potreben učni pripomoček v telovadnici, zlasti še za one, ki vodijo naraščaj. Priporoča se tudi vsem šolskim vodstvom.
Mladeniška telovadna organizacija ..........................
To je sicer star pravilnik Orlovske zveze, a še vedno uporaben, posebno za ustanavljanje novih odsekov.
Sprejemnice za člane (diplome)
Pregledni zapisnik telovadcev . Nujno, da ga ima vsak načelnik.
K

n
it
4'—
6’—
1'—
4'— 2'—
Zvezki za pobiranje članarine .
Ker je članarina za vse odseke obvezna, naj si nabavi vsak te zvezke.
»Mladost«, letniki 1914 do 1919, vsak po....................... .
Partiture za klavir orlovske himne, prostih vaj, vaditeljskih, za naraščaj itd. po K 5'— in
Krogle za metanje v daljavo, lite iz železa ......
Orlovski znaki za člane in članice
K 2 —
5-
ii 10'—
11
11
60 — 7'—
Blaga za kroje, srajce in telovadne obleke
še do danes vsled previsoke cene nismo nabavili. Vendar morda se nam v doglednem času to posreči, kar bomo pravočasno javili,
Z av o j nin a in poštnina se zaračuna posebej.
Iz osrednje pisarne Orlovske zveze.
Osrednja pisarna O. Z. je v Ljubljani, Jugoslovanska tiskarna, III. nadstropje. (Vhod skozi knjižnično dvorano K, T. D., tretja vrata levo.)
Uradne ure so vsak delavnik od 8. do 12. dopoldne in od 2. do 6. popoldne.
Predsednik in tajnik uradujeta vsak delavnik med 4. in 6. uro popoldne. Ta čas so v pisarni navadno še tudi nekateri drugi člani predsedstva in vaditeljskega zbora O. Z. ter ''krožni poročevalci.
Kdor pride v Ljubljano naj se zglasi v primernem času redno v pisarni O. Z.,
kjer bo dobil za delo v orlovskem odseku vsa potrebna pojasnila in navodila. V pisarni je tudi dopisna knjiga, kamor naj zapiše svoje prošnje in želje.
• Dopisi se naslavljajo edino na naslov: Orlovska zveza, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna in ne na posamezne osebe (predsednika, okrožne poročevalce, tajnika itd.) Držite se strogo vsi tega!
Ves denar se pošilja edino po poštnih položnicah na čekovni račun Orlovske zveze pri poštnem čekovnem uradu v Ljubljani št. 11.456. Zahtevajte vedno poštne položnice.
r V V
„Čebelico" v vsak odsek!
»Čebelica« je hranilnica v domači hiši, ki navaja svoje člane k varčnosti in šte-denju. Varčen pa mora biti vsak Orel in se mora varovati tudi najmanjše zapravljivosti. Drugo dobro pa ima pri tem, da ve ob času zletov, prireditev in ko si je treba nabaviti kroj ali telovadno obleko, odkod vzeti denar, ki si ga je prihratii! pomalem. To se nam obeta posebno še letos, ko se pripravljamo na slovanski orlovski tabor v Mariboru in ko hočemo imeti krojev ter drugih orlovskih potrebščin. Nujno je torej, da se osnuje v vsakem orlovskem odseku »Čebelica«, ki naj vzorno in redno posluje, — Z imenom »Čebelica« označujemo zbiranje in shranjevanje manjših denarnih zneskov od članov v posameznih društvih, odsekih itd. s po pravilih določenim poslovanjem. Vodstvo je docela enostavno in zahteva od voditelja, da ima blagajniško knjigo, knjigo vlagateljev,
glavno knjigo in hranilne knjižice za člane vlagatelje. Kakšno je knjigovodstvo (vsled pomanjkanja prostora se o tem tukaj ni mogoče baviti) se more sleherni poučiti v knjigi: Ivan Podlesnik, Knjigovodstvo L del, ki se dobi za manjši znesek v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, navadno pa je že v knjižnici posameznih izobraževalnih društev. — Predsednik, načelnik in blagajnik odseka naj se pobrigajo za ustanovitev »Čebelice« ter naj razložijo članom n jeti pomen in jih navajajo k prispevkom. Naj ne bo odseka, ki ne bi imel »Čebelice«. Skrbi naj se pa tudi, da bo poslovanje skrbno .natančno, marljivo in vestno ter da ne bodo ležale vloge doma brez obresti. Ustanovitev in redno poslovanje »Čebelice« naj smatra vsak odsek kakor dolžnost, ki ji mora zadostiti pod pretvezo orlovske poslušnosti. Storimo torej!
Orel je ljudstvu dolžan 1'|,
globoko ljubezen, ki zahteva od njega, da gospodarskem, verskem innSfodnem
se za ljudske potrebe in težnje vedno živo zanima. Orel mora ljudstvu, kjer more, dejansko pomagati, ga izobraževati, zlasti pa širiti zmisel za. gospodarsko združevanje kmetskih in delavskih slojev, Njegova dolžnost je, da brani zoper premožnejše in krivičnike gospodarsko in kulturno šibkejše sloje, siromake, trpine in sirote, posebno pa zbuja k zavesti tiste'j ki se sami ne zavedajo, da se jim na socialno-političnem,
lju godi krivica. Zato naj bo vsak Orel delujoči član ene ali druge organizacije
kakor so Jugoslovanska kmetska zveza, Jugoslovanska strokovna zveza, Jugoslovanska obrtna zveza itd., kjer naj stavi vse svoje moči na razpolago. Izven orlovskih vrst naj bo vsak organiziran v svoji stanovski organizaciji ter tam pomaga s pridnim delom, kakor se Orlu spodobi, da bo res pravi bojevnik za ljudske in narodne pravice. Orli, storimo svojo dolžnost!
Orli, nabirajte za orlovski skladi
Pišite Orlovski zvezi y Ljubljano, da vam dopošlje nabiralne pole in zvezke! Odseki, ali plačujete redno članarino in pošti/ate vestno preglednice vsak mesec? Tisti, ki tega ne store, kršiio orlovsko disciplino!
Orli, hodite redno k telovadbi!