France Klopčič
Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana
BELEŽKE O PREVODIH LENINOVIH SPISOV V SLOVENŠČINO
Ob prevajanju Leninovih spisov iz ruščine v slovenščino, s čimer se od časa do časa ukvarjam, in prav tako pri preverjanju takšnih prevodov, ki so jih opravili drugi, na primer pri urejanju zbornika Leninovih izbranih spisov o nacionalnem vprašanju, ki je izšel januarja 1974 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, sem naletel na posebnosti, ki zaslužijo pozornost, pa tudi na ponavljajoče se napake ali površnosti. S tem razmišljanjem želim opozoriti nanje in morebiti sprožiti razpravo: če bodo za to poklicani jezikoslovci našli ustrezne rešitve itd., bom dosegel namen in koristil prevajalstvu.
1. Rossija,  rossijskij, Rus', riisskije, russkij jazyk
Pri slovenjenju teh besedi (transliteriram jih v latinski črkopis) moramo biti pazljivi, sicer se zlahka zmotimo. Beseda Rossija pomeni Rusijo, beseda Rus' prav tako, le da ima starinsko ali literarno-patetično stilno vrednost. Russkije so Rusi. Izraz luskij jazyk pomeni kot v sloveščini ruski jezik.
Drugače je s pridevnikom rossijskij: nanaša se na Rusijo kot deželo ali državo ne samo Rusov, marveč še desetine drugih narodov. Zato ga ne gre prevajati s slovenskim izrazom ruski.
Pojasnimo na primerih.
Marksistična delavska stranka v Rusiji, ustanovljena 1. 1898, si je dala ime Ros-sijskaja social-demokratičeskaja labočaja partija (RSDRP). Federacija sovjetskih republik si je 1. 1918 nadela ime Rossijskaja sovetskaja iederativnaja socialisti-českaja respublika (RSFSR) in vanjo so se poleg ruske vključile na primer še tatarska, baškirska, čuvaška republika in druge. Ti podatki nam narekujejo, da pri prevodu pridevnik rossijskaja spremenimo v lastno ime in ga prestavimo na konec naziva. Zgornja dva primera torej prevajamo: Socialnodemokratska delavska stranka Rusije, Sovjetska federativna socialistična republika Rusija. Prav tako prevajamo Komunistična partija (boljševikov) Rusije.
Podobno je pri nas. Govorimo in pišemo, uradno in nasplošno, o Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ne pa o jugoslovanski socialistični federativni republiki.
Srečujemo še obliko vserossijskij. Izraz se nanaša na vso Rusijo oziroma na vso sovjetsko federacijo Rusije, tako na primer Vserossijskoe teatralnoe obščestvo. Prevajamo ga z besedo vseruski.
Poseben pomen ima pridevnik velikorusskij. Lenin je večkrat ostro grajal veliko-ruski šovinizem, mu napovedal celo boj na življenje in smrt. Zato je C. Š. zgrešil pomenski odtenek, ko je prevedel velikorusko demokracijo z vserusko.
285
2. Nacija, nacionälnyj, narod, narodnost' I
Beseda nacija pomeni narod (ali nacijo), nacionalnYJ pa ustrezni pridevnik. Be- j sede narod ne smemo prevajati s slovensko besedo narod, ker pomeni ljudstvo, : narödnyj pa ljudski. Zato se naslov Slovensko narodno gledališče v ruščini glasi | pravilno: Slovenski j nacionälnyj teatr.
i
Nekaj posebnega je sedanja raba izraza narodnost'. Tako v Sovjetski zvezi ozna- ^ čujejo zgodovinsko nastalo skupnost, ki še ni dosegla razvojne stopnje sodobne : nacije, že zdavnaj pa je presegla stopnjo plemenske etnične skupnosti.
V zborniku »Leninizem in nacionalno vprašanje v sodobnih razmerah«, ki ga je sestavil in leta 1972 objavil avtorski kolektiv Inštituta za marksizem in leninizem j v Moskvi, pa beremo, da so se Kazahi, Kirgizi, Turkmeni, Cuvaši, Jakuti in i drugi preoblikovali v socialistične »nacije i narodnosti« in pri tem preskočili ! kapitalistični stadij razvoja (str. 214).
Kako prevajati ruski termin »narodnost'«? Izhajajoč iz razlage pojma bi bilo i najprimernejše: nepopolnoma razviti ali polrazviti narodi. Toda — ali sta ta dva ; opisa primerna slovenščini? Ce nista, kako povedati drugače? Ce bi sprejeli pred- ; loženo rešitev, bi zgornji primer lahko prevedli z razviti in polrazviti narodi, j Izraz srednjerazviti, ki je že v rabi, se mi ne zdi ustrezen, ker v njem ne čutim < dinamičnosti. \
Te posebnosti so novejšega datuma. Zanimive so, ker imamo tudi pri nas podob- ; na poimenovanja. Izraza narod in narodnost, ki sta se desetletja uporabljala tudi j v istem pomenu — zlasti v zvezi narodno ali narodnostno vprašanje — smo zad- j nja leta ločili: z izrazom narodnost smo izpodrinili prejšnji dvobesedni termin ', narodna manjšina, misleč konkretno na Albance, Madžare, Italijane. Ta rešitev \ ni bila najbolj srečna, čeprav jo bo neomejena praksa seveda lahko nepreklicno I uveljavila. V tem primeru bo imela beseda narodnost dva pomena, enega do tega j in tega leta, drugega od tega leta naprej. Beseda narodnost bo poleg tega j označevala še pripadnost (npr. anketiranca) k posebnemu narodu. Morda bo ! napredek v znanosti in praksi prinesel razbistritev in spremembo. I
3. Prodnalöginpodobno j
Dokaj preglavic prinašajo prevajalcu ruske okrajšave in skovanke, ki so nastale i v veliki množini takoj po revoluciji, iz odpora proti vsemu staremu, v želji po i novem racionalnem izražanju; pozneje so ta proces umirili. Skovanke pa so J ostale in izpričujejo trdoživost, stanovitnost in prožnost. Nekatere med njimi so | se tako uveljavile, da jih ni mogoče več razstaviti na sestavne dele ali celo | razvozlati; osamosvojile so se in postale podstava izpeljankam. !
Tako na primer gosplan to je gosudärstvennyj plänovyj komitet, državni planski komite. V uporabi je pretežno okrajšava.
Beseda Sovhoz je nastala iz dvobesednega izraza: sovetskoje hozjajstvo; nova ; beseda je iz prvih zlogov. Okrajšava pomeni sovjetsko (državno) gospodarstvo, j Z njo označujejo izključno kmetijska podjetja v državni lasti, vodena na indu- j strijski način in po agronomskih pravilih. Nekaj podobnega so naša državna! posestva v kmetijstvu. Iz besede sovhoz je izpeljanka sovhoznyj. Ce bi kdo hotel [
286
danes namesto sovhoza uporabiti prvotni izraz, to je sovetslcoe hozjajstvo, bi živ krst tega ne razumel v smislu besede sovhoz, temveč bi menili, da ocenjuje gospodarstvo na neki splošni, morda politični način, recimo kot nasprotje kapitalističnemu gospodarstvu.
Prav tako je z besedo kolhoz iz kolektivnoe hozjäjstvo; pomeni kmetijsko podjetje, v katerega so se združili posamezni kmetje, da skupno ali kolektivno, na zadružnih načelih, s sodobnimi stroji itd. v njem gospodarijo. Nekaj podobnega so bile svoj čas pri nas proizvodne kmečke zadruge. Kolhoz je danes ustaljen izraz, ki ima drug pomen kakor izvirna polnobesedna zveza. Beseda je tudi podstava izpeljankam: kolhozna zemlja, kolhozni pridelek, kolhozno zborovanje, kolhoznik, kolhoznica itd.
Besed sovhoz in kolhoz zato ne prevajamo, puščamo ju v izvirni obliki, kot citata, kakor je bila kot citatna beseda pritegnjena beseda sputnik (spremljevalec, sopotnik).
Leta 1921 se je pojavil izraz prodnalög, okrajšava dvobesednega poimenovanja prodovöljstvennyj nalog. Nalog je davek. Ta davek je uvedla sovjetska oblast po zmagi nad notranjo protirevolucijo in nad zunanjo intervencijo, ko se je bilo mogoče odpovedati tako imenovanemu »vojnemu komunizmu« in uvesti »novo ekonomsko politiko« (NEP) kot prvo obliko obnove in socialistične graditve. V času »vojnega komunizma« je kmečko prebivalstvo obvezno oddajalo pridelke po »razvjörstki«, to je po razvrstitvi, ki jo je določala krajevna sovjetska oblast. Z novo ekonomsko politiko je prenehala razvjorstka, nadomestil jo je splošno veljaven davek v naturi, z zakonom določen v odstotkih od pridelka, s tem da je kmet — takrat še ne združen v kolhoze! — svobodno razpolagal s preostalim pridelkom.
Ruska beseda prodovoljstvie sicer pomeni živila, prehrambene potrebščine, a hkrati tudi prehranjevanje, oskrbo; v rabi je npr. zveza prodovoljstvije vojsk, prehrana vojske. Temu ustrezno je prevajalec — to je bil takoj po osvoboditvi Ciril Stukelj, pa ni bil slab prevajalec! — ruski prodnalog poslovenil z izrazom živilski davek in storil napako. Držal se je formalnih razlogov, ni pa preniknil v bistvo, čeprav ga je na to navajalo samo besedilo. V članku O prodovoljstve-nom naloge Lenin pojasnjuje uvedbo novega davka: »... jemljemo minimalno, (za armado in delavce) nujno potrebno količino žita kot davek, ostalo pa bomo zamenjavali za industrijske proizvode.« Po taki razlagi bi prevajalec besedo prodnalog lahko prevedel samo z davek v žitu, nikakor pa ne z zvezo živilski davek. In ker je sovjetska vlada uvedla naturalni davek tudi na krompir, sončnična semena, jajca, mleko, kože, lan itd., bi bilo edino pravilno za to vrsto davka rabiti izraz davek v naturi.
Naj bo omenjeno, da je nenavedeni prevajalec zbornika Leninovih spisov pod naslovom »Nova ekonomska politika in socialistična graditev« (Cankarjeva založba, Ljubljana 1947) rabil izraz naturalni davek namesto pozneje uveljavljenega, toda napačnega živi/sicega davka.
Izraz »živilski davek«, se pravi davek na živila, pa je neustrezen tudi iz naslednjega: v pretekli dobi so delavske stranke nasprotovale posrednim davkom, h katerim je spadal tudi davek na promet; z njim so se dražila živila, zato so
287
zahtevale uvedbo neposrednih davkov na premoženje, na dobičke, na rente, da bi torej davčno breme nosili bogati razredi, ne pa široke ljudske množice. Izraz živilski davek ni bil politično ali ideološko usklajen z usmeritvijo delavskega gibanja in boja.
Skratka, pri okrajšavah in skovankah je treba natančno pretehtati njihov pomen. Prevajalec nikakor ne sme podcenjevati avtorjev teh besed. Z nesmiselnimi ali nepremišljenimi izrazi se na zunaj ideološkem področju pač ne da obvladati dežele z 250 milijoni prebivalcev.
4. Vosstdnie, putč i p.
Za vstajo imajo Rusi besedo vosslanie. Ustrezni izrazi so vosstät' — upreti se, začeti z vstajo, vosstaväl' — upirati se, vosstavšije — uporniki ali vstajniki (zadnjo besedo pozna Slovenski pravopis leta 1962, str. 958, vendar je živi jezik ne uporablja).
Od vstaje dosledno razlikujejo puč (pišejo ga putč), in zato upornik ni pučist. Pravopis 62 namesto besede puč priporoča prevrat, namesto pučista besedo pre-vratnež (SP 710); to pa ne ustreza pomenu pojma puč. Prevrat je širši pojem in zanj imamo v ruščini perevoröt, v nemščini Umsturz, Umwälzung itd. Puč je nasprotno le tisti posebni primer prevrata, ki ima zarotniški značaj, ki ga pripravlja majhna skupina, pogosto na pustolovski način, brez udeležbe ljudstva, in ki zato tudi nima globokih družbenih, razrednih posledic. Lenin v svojih delih zelo pazi na te pojme. O pučistili piše, da gre za »krožek zarotnikov ali neumnih zanesenjakov«, in temu primerno poimensko določa besedo puč.
Za »vstajo« nimajo Rusi nobenega drugega izraza; mi imamo »upor«. Poznajo pa bunt, kar je podobno slovenskemu puntu, in to v zvezi krestjanskije buntf, buntovščiki — kmečki punti, puntarji i. p.
5. Samoupravljanje
Rusko besedo samoupravi j enie je Lenin uporabljal za pojem samouprave ali avtonomije; pri tem je ravnal docela v duhu ruskega jezika, ki drugega pomena izraza samoupravljenie ne pozna. Beseda je po obliki zapeljivo podobna slovenski (ali srbohrvatski) besedi samoupravljanje, pomen pa je v ruščini drug kakor v slovenščini (srbohrvaščini).
Po februarski revoluciji 1. 1917 je boljševiška partija v svojem programu — v Leninovi redakciji — zapisala kot 3. točko nalog konstitucije demokratične republike: »Široka krajevna samouprava; pokrajinska samouprava za področja, ki se od drugih razlikujejo zaradi posebnih življenjskih razmer in po sestavi prebivalcev« (zv. 32, str. 154).
Kjer je v tem citatu slovenski izraz samouprava, je v izvirniku samoupravljenie; pridevnika krajevna in pokrajinska označujeta geografske in demografske dejavnike.
Kako si je Lenin predstavljal novo upravljanje, ki naj nadomesti razbito carsko administracijo, zvemo iz stavka, zapisanega v aprilu 1917: »Sovjeti delavskih,
288
kmečkih in dninarskih odposlancev od baze do vrhov — takšen je ideal uprav- J Ijanja« (zv. 31, str. 276). i
Sovjet sicer pomeni v dobesednem prevodu slovensko svet; toda v aktualni vsebini pojmov sta različni družbi vnesli bistveno razliko. Nastanek sovjetov v Ru- ; siji in njihovo funkcijo kot organov politične oblasti v revoluciji in pozneje v : socialistični graditvi bi lahko primerjali z našimi narodnoosvobodilnimi ali ljud- ; skimi odbori, ne moremo pa jih primerjati z delavskimi sveti v proizvodnih enotah, torej z organi samoupravljanja.
Navedene Leninove izjave zadosti jasno izpričujejo, da ruskega samoupravlje-nija ne smemo prevajati s samoupravljanjem, to je z ureditvijo in določili, kakršne imamo in pojmujemo danes v Jugoslaviji. Taki prevodi niso redki, so pa vsebinsko zgrešeni,
Nadrobneje o tem sem pisal v članku »Popačeni Lenin in samoupravljanje« v reviji Teorija in praksa, leto 1972, št. 5, str. 768—776.
6. Libman, GenrihGejne in drugi Gansi i
Imena, ki jih navajam na tem mestu v prečrkovanju, se lahko z nepazljivim prevajalcem — in bralcem seveda — hudomušno pošalijo. j
Prevajalec C. S. je priimek Leninovega oponenta Libmana prestavil v sloven- ¦ ščino tako, da ga je spremenil v Nemca: Libmann. Priimek je morda res nem- i škega izvora, bil bi pa lahko tudi židovskega, vendar označuje ruskega politika i v začetku našega stoletja. Zato ne gre v njem videti Nemca; priimka mu ne i ponemčujmo! V takem primeru moramo iz ruske pisave po črki posneti v slovensko besedilo. Tako pišemo po ruski pisavi ime pisatelja Erenburga, ki so ga po vojni pisali Ehrenburg.. Toda Gercena, ki ga že celo stoletje predstavljamo kot Hercena, ne moremo več popraviti.
Seveda velja to samo za besede iz ruskega kulturnega sveta. Rusi prisvajajo imena iz tujega sveta po lastnih izgovornih in pravopisnih pravilih, ta pa so drugačna od slovenskih. Zgovoren je primer nemškega Heinricha Heineja: izgovarjajo in pišejo Genrih Gejne-, Victor Hugo je pri Rusih Gjugo, Hegel GegeV, Helvetius Gel'vecij, a Hans Gans: to prevajalca seveda ne sme zapeljati, da bi : v tej zadnji besedi videl nemško gos. V takih primerih se zatekamo k izvirni i pisavi tujega jezika.
7. Eksaktni jezik političnih ved
Kot v vseh znanostih mora biti tudi jezik političnih znanosti jasen, določen, na- i tančen. Meščanska družba je že v XIX. stoletju neverjetno široko razmaknila ; ljudem pogled v bistvo in anatomijo, v pojavne oblike in resnično stanje ter v j razvojne težnje človeške družbe. Za ustrezna spoznanja so vpeljali tudi nove izraze, na primer presežna vrednost, ciklične krize, suverenost narodov, proporcionalne volitve, imperializem itd. Še bolj globoko in široko se je razmaknilo znanje o človeški družbi, ko je v XX. stoletju Proletariat kot razred nove dobe pritegnil v družbeno gibanje in politični boj milijone ljudi v vseh deželah sveta in pri tem ustvaril lastne organizacije, svojo politiko in taktiko, poseben idejni svet, s svojimi ideali in prepričanji. Zlasti Komunistična internacionala (1919—
289
1943) je s prodorno analizo družbenih razmer, z aktivnim posegom v vse družbene pore, z osvetljevanjem nalog razrednih predhodnic, to je partij, z neprestanim preverjanjem, sprejemanjem, odklanjanjem in ustvarjanjem političnih idej in predstav prispevala k razraščanju političnih znanosti, k metodičnemu iskanju ustreznih izrazov za nove pojave, za nova dognanja. Od tod izrazi, kot oportunizem, leiormizem, partija, celica, sovjet, miroljubna koeksistenca, odporniško gibanje, neuvrščenost in tako naprej.
Lenin, ki je bil velik mislec ter hkrati praktičen in akcijski politik, je v prizadevanjih, ustvariti v partiji odred revolucionarjev, sposobnih pripraviti lastne vrste in ljudske množice za juriš na kapital, poznal takšne nove izraze za nove pojave, kakor npr. partijskost, zunaj strankarske množice, okolipartjiski razumniki, struje boljševizma in menjševizma, strujice znotraj partije, celo strujanja kot poseben odtenek za označevanje ne povsem določenih idejnih ali nazorskih tokov. Poznal je odklone od partijske politike, opozicije in frakcije znotraj stranke, zunaj parlamentarno dejavnost, podtalno delo, ilegalce, pomembnost razpravljanja, pretrese, pretresanja, razmotrivanja, preudarjanja in diskusije o različnih poteh in predlogih v vrstah socialnodemokratske oziroma komunistične stranke, konference ali kongresi so na tej podlagi prihajali do določenih zaključkov in sprejemali obvezne sklepe. Poznal je še notranjepartijsko ureditev, notranje-partijsko demokracijo, samokritiko, tovarištvo itd.
Ko je proučeval imperializem, ko je analiziral državo in razglabljal o filozofskih vprašanjih, je ob novih pojavih uvajal nove izraze. Od tod poznamo izvoz kapitala, monopole, finančno oligarhijo, razdelitev sveta, gnitje kapitalizma, socializem kot prvo ter komunizem kot drugo razvojno etapo po zlomu kapitalizma, nacionalno sovjetsko državo, sožitje držav z različno družbeno ureditvijo, prite-govanje vseh članov družbe k upravljanju njenih splošnih zadev itd.
Z vsemi temi in še mnogimi drugimi izrazi se srečuje prevajalec, ko se loteva Leninovih spisov. Poskušal sem jih navesti v živem, organskem besedilu, da zažive v lastnem okolju; teh izrazov zato ne smemo nadomeščati z drugimi izrazi, nepremišljeno vzetimi iz življenjskega vsakdana; ta vsakdan sicer v leposlovju zadobiva ustrezno upodobitev in izrazoslovje, za rabo v natančnem znanstvenem jeziku (političnih znanosti) pa ni niti primeren niti zadosten.
Lenin, ki je ostro ločeval meščansko-demokratično revolucijo od proletarsko-socialistične, je tako s teoretičnega vidika kakor iz praktičnih potreb zmeraj znova načenjal vprašanje razmerja med njima. Buržoazija kot nosilec meščansko-demokratičnih preobrazb je obstala na pol pota, ko je začela in vodila svojo revolucijo. Prekinila jo je, obtičala je z njo, ker se je v prevratnih dneh aktiviralo delovno ljudstvo, zlasti Proletariat, in je ljudstvo prihajalo z radikalnejšimi, daljnosežnejšimi zahtevami, nevarnimi za obstoj buržoazije. Zato Lenin sklepa, da je v takih primerih na delavski razred prešla naloga, dovršiti meščansko revolucijo, ki je bila začeta, a ne dokončana. Pa pride slovenski lektor in izraz dovršiti revolucijo nadomesti z neustreznim izrazom »izpolniti revolucijo«!
Pri preverjanju starih prevodov Leninovih spisov sem večkrat opazil, da namesto izraza diskusija uporabljajo izraz razprava. Prevajalcu, vzgojenemu v leposlovju, tujka diskusija ni všeč in jo posloveni. Toda beseda razprava lahko
290
pomeni študijo, sodno razpravo in diskusijo. Kadar gre za natančnost, beseda s tremi in nemara še več pomeni ni primerna.
Podobni prevajalci tudi ne trpijo izraza zaključek; poskušajo ga nadomestiti z besedo sklep. Toda beseda sklep pomeni v takem sobesedilu obvezno določilo, sprejeto na kongresu, na seji vlade ali na komiteju itd., naravnano v prihodnost, medtem ko beseda zaključek nekaj ugotavlja in ne vsebuje obveznosti ali insti-tucionalnosti (prim. Boris Urbančič v knjigi O jezikovni kulturi, str. 90 in nasl.). Lenin piše: jamčiti za izvajanje sklepov, jamčiti za praktično izvršitev; naši prevajalci in lektorji rabijo besedo zagotavljati namesto jamčiti, kar ni isto. Jamstvo ima v sebi odgovornost — tudi finančno! — za neko delo ali neki delež. Kadar pa govornik zagotavlja, da so ukrepi zagotovljeni, bo bolje, če lepim besedam ne bomo verjeli.
Lenin piše, da Eberti, Rennerji, Renaudeli, Hendersoni spadajo med reformiste; naš prevajalec pa pravi, da sodijo mednje. Ta izraz ima zame okus po neodgovornem klepetu in je zato neprimeren.
V prevod, ki sem ga opravil, je lektor vnesel svoj »delež« tako, da je povsod črtal besedo primer in jo zamenjal z zgled. Lenin namreč večkrat omenja primer Irske ali primer Norveške kot nekaj tipičnega pri reševanju nacionalnih odnosov. Lektor je primer Irske spremenil v zgied Irske, dasi ni šlo za prav nič spodbudnega itd. Primer naj bi bil namreč izraz za pojav ali dogodek, ki ga raziskovalec obravnava in razčlenja nepristransko, nepredvzeto; skratka, ugotoviti skuša njegovo objektivno stanje in zveze. Šele po takšni analizi se raziskovalcu izoblikuje prava predstava o primeru, in to mu omogoča izreči oceno ali pa jo prepustiti bralcu. Zgled naj bi bil v takih besedilih le ena vrsta primerov, posebej tista, ki vleče, kot pravimo, v dobro ali zlo stran, ki vzgojno kliče po priporočilu ali odklonitvi. Ce zgled rabimo namesto primera, se lahko primer z vojaško hunto v Cilu spremeni v zgied. Za koga?
Lenin po oktobrski revoluciji pogosto govori in piše o nujnosti, pritegovati ljudske množice k upravljanju družbe in pri tem pričakuje od množice samode-jateljnost'. Za ta ruski izraz nimamo vpeljane in ustaljene besede. Rabimo samo-dejavnost, samoiniciativo (slovar dr. Janka Pretnarja, 1962, str. 755), samotvor-nost (slovar dr. Janka Kotnika, 1950, str. 453). Jezikoslovci bi morali v takih primerih prevajalcem prihiteli na pomoč.
Lenin dosledno rabi v zgodovinskih znanostih ustaljeno besedo aneksija. Tudi v slovenščini mora prevajalec rabiti to tujko. Slovenski pravopis 1963 (str. 106) priporoča namesto tujke dva izraza: politično priključitev in prilastitev ozemlja. In vendar je prvi izraz docela neuporaben, kajti v njem ni poglavitnega, ni ozemlja in ni nasilja. Drugi izraz je nekoliko boljši, ker govori o prilastitvi ozemlja, manjka pa nasilje kot način pridobitve. Tudi ni zadosti natančen, saj je mogoče, da si razen države privošči tujo zemljo tudi fevdalec, kapitalist. Nadalje ni uporabljiv za izpeljanke, kakršne so aneksijska kriza, anektirati, anektiranec.
Pri prevajanju takih in podobnih pojmov mora prevajalec poznati in upoštevati sociologijo, znanost o družbi. Kadar npr. prevajalec (ali lektor) za rusko tendencija (nemško Tendenz) ne rabi odlične in zdaj udomačene besede težnja, ampak črta težnjo in jo nadomesti s prizadevanjem (kar je sicer v skadu s SP 1962, str.
291
891), tedaj ni samo napačno prevedel Lenina, marveč je tudi razodel, da ne pozna človeške družbe in njenih poglavitnih zakonitosti. Težnja je nekaj objektivnega v družbi, kar obstaja neodvisno od volje posameznika ali skupine ljudi, medtem ko je prizadevanje lastnost oziroma funkcija posameznika ali skupine ljudi, je odraz naporov subjektivnih dejavnikov v družbi.
Naj še enkrat ponovim, da bi želel mnenja jezikoslovcev o navedenih vprašanjih, nastalih pri praktičnem prevajanju.
292