215
Ljubljanski „Tagblatt" in duhovska spomenica.
Da je spomenica, natisnjena tudi v našem poslednjem listu, ki jo je poslala duhovščina kranjska c. kr. ministerstvu za nauk in bogočastje v odgovor na oprav-ljivo spomenico „gemeinderatha" ljubljanskega, pravo zadela, — da je resnična skozi in skozi, in da je dostojna stanu, ki jo je poslal, tega je „liberalski" organ, ljubljanski „Tagblatt" sam najbolja priča. Kako se je si-romaček vpiral in z dvojnimi očali preiskaval vse na drobno, da bi kje kako marogico našel in potem hrup zagnal; kako je na tanko sitice deval vsako besedo spomenice, da bi kaj staknil, kar bi se, če ne že ovreči, vsaj kolikor toliko omajati dalo, da bi mestni odbor s4 svojim obrekovanjem vsaj popolnoma na sramoti ne ostal.
Al zastonj je bil ves trud. Zastonj je napisal dva dolga Članka kritike, in napregel vse mogoče fraze, kar jih koli nemški časnikarski jezik premore. Al duhovščine odgovor je ostal vsem napadom vkljub neo-majana trdna resnica, ki bo za vse prihodnje čase glasno pričala zoper tiste, ki so iz hudobije ali nepremišljenosti s tako grdimi in krivičnimi tožbami napadli du-hovski stan.
Al da naši častiti bralci spet sami vidijo, kako pi-škavo, votlo in trhlo je vse, na kar opira „Tagblatt" in njegova klika svoje obtožbe zoper duhovščino, posnamemo iz njegove kritike ob kratkem poglavitne dokaze, ki jih je to pot v boj pripeljal. Po teh se bo potem lahko sodila vrednost vsega druzega njegovega orožja.
Znano je, da je mestni odbor duhovščini očital, da svojega poklica za podučevanje in odgojevanje ljudstva ne spoznava;  da surovosti src in zanašanju na telesno
216
moč ne dela nasproti, ampak da še potuho daje. A s čem skuša zdaj „Tagblattu to nesramno laž podtrditi? On se sklicuje na tisto, kar je v lanskem deželnem zboru poslanec Kromer blodil, namreč, da je duhovščina kriva tega, da je na Kranjskem veliko tepežev. Poslanec Kromer je sicer že takrat dobil primeren odgovor, in poslanec Dežman bi mogel to dobro vedeti. Al kdo bode zamorce umival! Tedaj ne zavolj teh, ampak zavolj druzih ljudi prašamo: kedaj je kje kak duhoven učil, da tepež ni prepovedan? ali se ne uči po vseh cerkvah in pri vseh krščanskih naukih peta božja zapoved „ne ubijaj" — ravno tako, kakor unih devetero božjih zapovedi? Oe pa nekteri ljudje ne poslušajo podukov, so li duhovni tega krivi? Po ti Kromer-Dež-manovi logiki bili bi duhovni krivi tudi tatvine, goljufije, požiganja in sploh vseh hudobij, ki se godijo na svetu. Pa saj imajo tudi druge gosposke, policijske, politiške in sodbene to isto dolžnost. Tudi one imajo ljudstvo zastran tepežev svariti, podučevati, cel6 se silo krotiti in kaznovati. Zakaj te ne odpravijo tepežev, kar bi storile še lože kakor duhovni, ker razen besede tudi še imajo oblast in silo v rokah? Naj bi se tedaj pometalo najpred pred svojim pragom, potlej še le naj grč pred duhovski! Ta „Tagblattov" dokaz je tedaj, kakor vidimo, popolnoma šepav.
Potem je očital mestni odbor duhovščini, da je nje delovanje šolam le škodljivo, ter zahteva, naj se šola popolnoma loči od cerkve. Cujmo: kako podpira spet „Tagblatt" to očitanje? S tem, da je staknil v neki statistiki — ki je tako zanesljiva, kakor unidan omenjena dr. Fickerjeva zastran ljubljanskega prebivalstva — da od 100 kranjskih vojaških novincev znajo samo 4 brati. Pa recimo, da je to res, zakaj bi pa bila spet duhovščina tega kriva? Ali so „Tagblattovcem" se tako možgani zmešali, da ne vejo, da je vlada šolske postave dajala, da je ona učitelje postavljala in vrhovni nadzor ona imela nad vsem šolstvom? Ali ne vejo, da le ona je imela oblast v rokah, ljudi v šolo siliti? Ali ni ona davkov jemala in pobirala od ljudi vse do zadnjega krajcarja, iz česar bi se bile lahko šole zidale in učitelji zdrževali? Ako tedaj ni bilo na Kranjskem dobrih in dosti šol, kako bi duhovščina morala tega kriva biti, a ne tisti, ki so imeli denar, oblast in silo v svojih rokah, ter bi bili lahko šol napravili, kolikor in kakoršnih bi bili hoteli?! Ali pa je morebiti duhovščina bila kriva, da se je še v teh malo in bornih šolah, kar jih je bilo, namesti nauka v maternem jeziku raji nemškovalo? in da so se namesti koristnih reči raji ubijale mladini prazne nemške besede v glavo, brez vsake pameti, in toraj brez vspeha, da je bil čas in denar zgubljen, in da je že kaj posebnega bilo, ako se je kdo toliko naučil, da je znal z nemškimi črkami svoje slovensko ime podpisati? — Tedaj je spet jasno, da, če je bilo malo šol in slabih, in če niso imele dosti vspeha, spet ni duhovščina, ampak vse kdo drugi kriv, in da je tudi ta „Tagblattov" dokaz zoper duhovščino popolnoma ničev. Naj „Tag-blattovci" vendar ne mislijo, da je kdo tako aboten, da jim bode verjel njihove čenče, saj jih še sami ne verjamejo!
Ravno tako hromast je pa njegov tretji dokaz. Sklicuje se namreč na znani ukaz deželnega predsednika pl. Konrada do okrajnih poglavarjev, češ, da ta ukaz uradno potrjuje vse, kar mestni odbor duhovščini očita. „Tagblatt" si je sicer delo res zelo zlajšal s tem, da je gosp. deželnega predsednika naprej potisnil in se lepo za njegov hrbet skril; al dokazal siromaček s tem ni čisto nič, in zato ne, ker se tudi ukaz ne opira na dokaze, ampak na gole ovade. Ukaz ne ve povedati druzega nego  da so prišle ovade.   Z ovadami pa ni
še nič dokazanega. Ali ni mogoče najpoštenejšega človeka ovaditi? Ali je v vseh teh ovadah tudi kaj resnice, to se ima še le skazati.
Tako je tudi ta „Tagblattov" dokaz brez vsake veljave, in tudi on ne bo mogel zbrisati mestnemu odboru grde maroge, ki se ji pravi obrekovanje.
Vrh tega pa še eno — in to prav lepo od liberalcev" in „ustavoljubov". „Tagblatt" pravi, zakaj se je duhovščina oglasila zoper spomenico „gemeinde-rathovo", a ni pustila brambe škofu! O ti precartani „liberalizem !" — da se kdo ne vstraši tacega vraga, predstavljali mu bodemo vselej 3 križe ttt — tedaj duhovniki, grdo pred svetom psovani, ne smeli bi se še sami zagovarjati; morali bi še le svojega gospoda škofa prositi, da on namesti njih besedo poprime! Drugikrat se 111 ^liberalizem" hlini in slini fajmoštrom in kaplanom, kako da za-nje dela, ako zahteva vničbo konkordata, kijih s u ž n e dela škofom, —a zdaj jih „Tagblatt" hoče staviti pod tako kuratelo škofovo, da se v svoji pravdi še sami zagovarjati ne bi smeli! Tako se lažnjivost sama lovi v svojo mrežo!