Številka 4.	Izdaje in ureduje Srečko MagoliČ.	Leto III. 1888.
V
Ljubljani literžt živi In boljšega od njega ni. Izdžl že knjig je marsiktčro In vsako hvali sam čez mčro.
Že zvezka dvi pravljic je zbržl In mej Slovence razposlal, V njih ni za slovnične mu hibe, Ne za sklanjatev: »riba, ribe«.
Obelodanil i prevod Učeni ta nam je gospod. Oj ti slovenščina uboga Ne zmoreš boljšega li zloga ?!
Najnovejšemu „literatu".
Zložil Antidominicus.
I.
Saj jezik naš ni nebogat In tudi ne tako robat,
V	njem treba ni nam nemčevati, Se vč, svoj jezik moraš znati.
V	možganih kri ti zakipi, Srdtf ti lice zažari,
Ko čitaš proizvode take, Te slovnične, jezične spake.
A dlje molčati več ne smem In coram populo povem: Prijatelj, tvoji proizvodi Mladini naši so le k škodi.
Zato moj rod pa, ti me čuj: Pisače talcove spoštuj In iz kopriv jim vence slave Ovijaj okrog puhle glave!
DifTIcile est satyram non scribere.
Horacij.
.....positiv gegen den Stiimper.
Lessing.
Kaj treba tej, da v6, kako »V peklit babure se tepd« ! Preslaba ta je dušna »paša« Za-t6, preljuba mladež naša.
A on oblastno više nos, Češ: kje si, da si meni kos ? Kot liter^t slovim, pisatelj, Kot nžrodnih pravljic zbiratelj.
Prislovice: yvto{h TKUTOV, Premišljal še nikdar ni on. Saj pravi: zlog jedrnat, krepak je In jezik čist in brez napžk je.

II.
e žari se oko v ponosu In v radosti srce se smej, Noben še voj s poljane bojne Prinesel toli ni trofej!
Tu vrsta kotiljonskih redov, Tam kitica je zlatih las, In ondu na prijazni sliki Devojke ljube, ljub obraz.
Na pepelnično jutro.
Batistna rutica, pahljača Razsipati prijeten vonj, A poleg njiju se čarovno Leskeče droben madaljon.
Tu nežno pisemce je žensko
V	katerem so pogreške tri . . . Dekletce mlado sramežljivo
V	njem o ljubezni govori. —
Res! — V plesu na parketu gladkem Se ženskam taja srca led! In lepše ko trofeje boja Trofeje sladkih so besed . . .
Skoz okno sine solnce zlato, Bajno zažari se vsa zmes . . . Slanika slastno požiraje Jaz mislim na sinočni ples.

■P 26 <£>■
Slika iz življenja v nekem trgu na Slovenskem.
Spisal C— t—č.
©če Dolnik imeli so hčer, jedinko. Ljudmila bila je
osemnajstletno, dobro vzgojeno, izobraženo dekle;.
Nekoliko bolj visoke rasti, bile so vse forme vitkega njenega telesa kaj lepo vstvarjene. Iz velikih njenih, izpod dolgih svilnatih obrvij zročih očij, od-svitala je nepopisna milina, pogled njen očaraval nas je vse. Bila je ljubka blondinka, bleščeča prikazen. Imela je vse, s komer se ženska kaj rada ponaša: lepoto, bogatstvo. Katera ženska ne bi bila ponosna ?! Ljudmila ni bila. Pri vseh svojih odličnih svojstvih bila je skromna, pohlevna. Blaga nje narava ni poznala onega zlega čuta, ki je nad človeštvo prinesel že neizmernega gorja: sovraštva, maščevanja. Zato smo je tudi obožavali vsi — ne vsi: možki pač, ženske ne, vsaj zvečine ne. Ženska je egoistična stvar, polna zavisti. Redka je Evina hči, ki bi svoji vrstnici odkrito, prav od srca privošila česar ona sama doseči ne more. Če jaz ne, pa tudi ti ne, to je ženska deviza.
Mlademu svetu bila je Ljudmila sredotočje misli in želja, marsikako moško ok<5 obračalo se je poželjivo za divno to devo. A nijeden ni bil tak6 srečen, da bi smel reči: mene ima rajše nego druge, zame se za-nimlje. In tako je bilo dobro. Vzgledno njeno vedenje varovalo jo je do sedaj zlobnih jezikov — in kje ni tacih? — ki so že nestrpno čakali, da bi mogli glodati ob njeni časti.
Tudi Ljudmila je bila čitalnice naše igralka. Sodeč po tem malem, kar smo začetkom tega poglavja o Dolniku povedali, uganila bodeta razsodni čitatelj in milostna čitateljica prav lahko, da mu ni nič kaj prav bilo, da je tudi njegova hči nastopala v slovenskem društvu, pred narodnim občinstvom. Zlasti gledališče sodil je kaj nemilostno, kramarskemu njegovemu razumu — in ta ne pozna idejalov — bilo je gledališče gorostasna. nedoumna bedarija. Saj se je pa tudi branil, dati dovoljenja, dokler se je mogel. Ker so ga pa prvi veljaki tržki, mej njimi sam gospod okrajni sodnik, energično in vztrajno obdelovali, moral je slednjič vender-le ka-pitulovati pred — »neumostjo*. Kaj je hotel?! Takim gospodom, kakor sta okrajni sodnik in »gospod doktor*, se vender ni hotel zameriti, človek ne more znati, kje in kedaj bi mu lahko škodovalo.
Dolnik je bil udovec, gospodinjila mu je priletna sestra njegova Terezija. Tej sestri v varstvo izročil je svojo
(Dalje
hčer. V druščini tete Terezije prihajala je Ljudmila k skušnjam. Učitelju Ivanu Koprivarju je pa dovolil — če je že A rekel, moral je reči še B — da je po nji na dom hodil in ja zopet do doma spremljal. Časih se je celo pripetilo, da teta Terezija ni utegnila in takrat sta šla ona dva sama: ona lepa, mlada, on mlad in tudi ne napačen, In tako se je Ivan Koprivar seznanil z Dolnikovimi ljudmi, bil je skoro vsakdanji gost v bogatega trgovca hiši. Ljudmilin oče se ob tem nikakor ni spodtikal in sicer zat6, ker je smatral Ivana pametnim skromnim človekom, ki gotovo ne bo skušal vzleteti višje, rego ga noseta gnancijelni perutnici njegovi in potem tudi zat(5, ker ni niti trenutek dvojil, da Ljudmila sama dobro vtž, česa in koliko more pričakovati kot hči najimovitejšega tržana. Vedel je sicer dobro, da ima Ljudmila o marsičem od njegovih lastnih različne nazore — saj sta se njijini mnenji premnogo-krat križali —- a o tem je bil vender osvedočen, da njegova hči ne bi nikdar dovolila kake intimnosti možu, ki ni saj tak<5 bogat, kakor ona sama. Denar je bilo jedino merilo, s katerim je vrlina ta vrednost ljudij meril. Pod to mero bode moral stopiti tudi bodoči Ljudmilin ženin.
Dolnikov papa — so bili sicer jako srečni v špekulacijah — od tod njih bogastvo — a gledč svoje hčere so pa takrat šmentano slabo kalkulovali.
Ljudmila in Ivan sta se pogovarjala slednji dan o raznih pojavih človeškega življenja in vsak tak pogovor privedel ja je korak bližje drug drugemu. Ne-čemo sicer reči, da bi bila imela o vsem čisto jednake nazore, a razumela sta se, bistvi njijini dopolnjevali sti se vzajemno. Njega je očarala ženska njena milina, ono neopisno »ewig weibliche<<, njo pa o njegovdkriti, moški značaj. Tako približevaje se zlili sta se duši njijini, ne vedč kedaj, v jedno harmonično skupnost, ljubila sta se že davno, ne da bi bila usta še o tem govorila. Jezik ne, srci sta pa jima govorili dovelj glasno.
In vendar je prišla ura, da sta o tem tudi govorila. Nekega dne je šel Ivan, kakor navadno, k Dol-nikovim. Na hišnem pragu srečal je starikovo deklo. Mico, ta stari komad Dolnikovega hišnega inventarja. Ta mu je povedala, da so gospod z doma, teta na vrtu, gospodičina v svojej sobi. Kam da bi najrajši šel,
ni treba praviti. Kmalu je dobil po isti dekli Ljud-milino dovoljenje, da sme vstopiti. Našel jo je pri oknu sedečo in čitajočo Preširnove pesmi. Ni ga bilo skoro dneva, da ne bi bila v rokah imela nebeških teh poezij. Povabila ga je, da sede poleg nje. Sprva sukal se je pogovor o raznih interesantnih in neinteresantnih, resničnih in izmišljenih tržkih novicah. Opazuje jo v lastni ji priprosti ljubeznjivosti, prisegel si je Ivan: ta, ali pa nobena! In takoj danes hotel je izpregovoriti usodno, odločilno besedo. Saj mu je že njegovo lastno srce glasno zatrdilo, da ne bo rekla: ne.
s Gospodi čina Ljudmila, ali mi dovolite, da govorim ?«
sČudno vprašanje? Zakaj neki ne bi smeli govoriti?« odgovorila je na videz breskrbno in živahno, dasi jo je vznemirilo Ivanovo vprašanje, menda sluteča, da se bliža usodni trenutek. Tega trenutka, veselila se je že dolgo, željno ga je pričakovala, in tudi —
bala. Ženska nrav je nepresodna. A izdala se vender-le ni; ženske znajo mojsterski prekrivati notranja svoja čutila!
s Mirno mi je bilo še serce, ko sem došel v ta kraj in ni poznalo strasti; živel sem brezskrbno, kakor človek, čegar v popolnem ravnovesji nalazeča se duša ne vč, kaj je vznemirjenje. Kako hitro se je vse premenilo! Uzrši in spoznavši vas, vznemirilo se mi je srce, dušo mojo prešinila so do tedaj nepoznana mi čutstva. in kmalo sem vedel, da — ljubim. Gospodična v tem svečanostnem trenutku prosim vas, recite mi: smem-li upati in — ljubiti?!«
Poslušala ga je s solzo v očesi in žarečim licem, a solza ta bila je, če prav sodimo, solza radosti. V duševni vzburjenosti bila je krasna, kakor še nikedar.
»Srce moje posvečeno je vam, le vam »za vedno!« vzkliknil je Ivan. V tem hipu prekipela so tudi nij čutstva: podavši mu roko, razodela mu je svojo nedolžno, prvo ljubezen. Poljubil je roko to ognjeno, strastno. O čim da sta govorila? O ti ljubi Bog, saj veste, kaj in kak<5 govore zaljubljeni ljudje! Ne motimo ja, pustimo ja, da si povesta vse, vse kar bi sicer nas prav malo zanimalo, kar se pa vsem zaljubljenim strašno imenitno zdi. Le sklep njijin ovadimo, da ostane mlada ta ljubezen za sedaj, njijina sladka tajnost.
(Dalje prihodnjjč.)

-4 28 4>
Stari Olimp v sedanjem času.
uide,
^o je pred prestol prišel, ostane in čaka povelja.
Jupiter večni prične, pravi nekako tako: Skoro gotovo že veš, kar meni Prometej je storil.
Strelo je meni ukral, ogenj izročil ljudem. V ječo sem dal ga zapreti in ondi zdaj čaka obsodbe,
Ktera glasi se tako — dobro zapomni si jo! Upam, da vse si s saboj prinesel, kar jaz sem veleval:
Kladivo, klešče, žreblje, spone železne, močne. Rabil to vse boš še danes. Na Kavkaza strme vrhove
Peljal boš tega tatu. K skali potem ga pribij Trdno, prav trdno, da spon ne raztrga in zopet Drzen si, tudi močan — idi in spolni ukaz!8 »Srčno me to veseli, da toliko meni zaupaš;
Storil bom vse kar želiš, tat mi ne bode ušel. Toliko čakaj me še, da pipico zopet užgem si!*
Reče mu vrli Hefajst in si napravi tobak; Vzame kresilo in gobo in kreše, da iskre letijo, Kakor bi jeklo koval, ktero iz ognja je vzel. Kmalu se goba mu vžge, in pipico svojo zapali,
Mali poklon naredi, gre Prometeja iskat. Vpraša Saturna za roparja in ta ga popelje do Noter je tat zdihoval, hude se kazni je bal. Vrata Saturn odklene — zelo se je vstrašil Prometej, Videl pred okom je smrt, bled je postal kakor zid, »Nič se ne boj!4 mu je rekel Hefajst,
te
»ne bom usmrtil,
Z manoj le šel boš na pot, daleč na ruske gorč. Jupiter mi je ukazal, da jaz te na poti tej spremim, Da se ti kaj ne zgodi in — da boš družbo imel. Hitro minul bode čas — nikar se ne boj me prijatelj,
Jaz sem prijazen, pošten, kar se veli mi, storim. Vstani in idi z menoj, ker časa ne smeva tratiti.
Morava še pred nočjo, priti do ruskih gorž. Tebe bom pustil v gorah in jaz se bom vrnil pod
zemljo.
Strele ognjene kovat. Zdaj pa le brž na noge! * VI.
Solnce se zadnjič na Kavkaz ozira in krasno obseva
Svitom rudečim gorč; bliža se hladen večer. Ravno korakata dva možaka na strmo hribovje : Prvi gre tat Prometej, stopa za tatom Hefajst.
Humoreska v distihih; zložil I. Toporiš. (Dalje.)
Žalostno gre Prometej, ki trdno na rokah je zvezan.
Vidi pred saboj že smrt, kbmaj noge ga držč. S srčnim veseljem podi pred saboj to žrtev ubogo
Rabelj nebeški, Hefast — v Etno se možu mudi. »Vedi bog Jupiter, kaj da počnejo zdaj moji Ciklopi,
Leno počivajo vem, dobro kovače poznam!* Mislil je krepki Vulkan, »če svoje pete le odnesem,
Delo počiva takoj, takih ne pomnim ljudi!* Nesel na rami je kladivo, klešče, žreblje iti še nekaj,
Cesar se je Prometej, bolj kot ostalega b&l, Bile so spone močne, katere so strašno rožljale, Vedel je slabi lopov, kaj da bo storil Hefajst, Mogel bežati ni tat, ker bal se je roke kovaške.
Zdaj sta prišla na gore. Rabelj nebeški prične: »Jupiter, večni vladar v Olimpu, je meni ukazal, Tebe naj peljem v gore in te pribijem na njč. Spolnil sem božji ukaz in tebe sem semkaj pripeljal,
Zdaj se pripravi na smrt, solnce je v morje zašlo!* Ker se pa oni ustavlja, ga zgrabi in vrže na zemljo,
Da je obležal takoj, zgubil je skoraj zavest. Močne vezi mu Vulkan razreši na rokah in spone
Dene železne na nje . . spolnil je kmalu ukaz . . Visel na skalah pribit je ropar in kričal neznosno,
Zibal se sem je in tje, v muki je škripal z zobmi. Vse ne pomaga mu nič, ker je le predobro pritrjen.
Kmalu se mrak naredi, zvezde na nebu blišče, Rabelj nebeški si m&ne roke in pravi lopovu:
»Dobro se tukaj imej, jaz se pa vrnem domov ; Tukaj se bodeš sušil na strmih pečinah boš visel: Upam, da zdaj ne boš več, ognja iz neba ukral. Jupitru grem sporočit, da spolnil sem njega povelje,
jece,
Ljubi prijatelj! zdravstvuj, vedno se dobro imej!« Rekši pobere orodje in hitro odide s krohotom
H kralju vseh kraljev v Olimp, ki ga je čakal težko. Zbodel je bolj kot puščica ta govor srce Prometeja,
Kričal je zopet strašno, jeka odmeva nazaj. Dolgo je v noč zdihoval in motil je mir po višavah,
Slednjič preneha vendar, truden v verigah zaspi. Kmalu na krasno nebo pripelje srebrna se luna,
V gorah zapazi tatu, kterega takoj spozna. »To je Prometej* si misli in dalje po nebu se pelje, Ona je vedela vse, kar je zagrešil lopov.

(Dalje prihodnjič.)
Še je premlada!
»Kaj pa je tebi, tovariš, da si tako otožen; menda te vender ni dohitela kaka nezgoda ?!(<
»Pač! Poročiti 'se mi je š hčerjo našega gospodarja. *
»To vender ni ni-kaka nezgoda! Ona je zelo imovita. Seveda priletna, je že!«
»Bas to mi je neljubo, da ni še starejša ; ker potem bi mi vsaj v žalostnih dneh pri njej sijalo upanje na boljšo bodočnost. *
■m,
Nekoliko o nekej posebnej vrsti ljudožrcev.
0
Šaljiv govor.
ni dan začutil sem v svojih prsih pegaza, struna mojega srca je zadonela in rodil se je popolnoma normalno sledeč poem:
„Njej!"
Zakaj ne daš mi spati,
»Nočni mir pokriva
Hribe in ravan, Vse uže počiva,
Sniva sladek san; Le mene vedno san beži, Za me miru, pokoja ni:
Oj ti neusmiljena ? Oj, daj se omehčati, Če kaj imaš srca? Me tvoje rane tak skele, Da spanje vse mi prepodi!«
Slavna gospoda! Nikar me ne zaničujte zarad tega, da nimam sladkega pokoja v tihej noči, ne zaničujte me zarad tega, da je uzrok mojemu nemiru ona, — ona ! Saj je tudi še mnogo drugih tako nesrečnih, da ostajajo vso dolgo noč brez okrepčalnega spanja, le berite zabavne liste — in uzrok je ona, — ona!! — A razlika med nami je ta, da je ona, ona pisateljev zabavnih listov navadno popolnoma »communis homo feminini generis«; a ti, koja meni ne daš spati, si kruta, neusmiljena, brezsrčna — bolha! »Ti me raniš — Ti mi braniš, — Da ne morem spat doma !! *
Prej omenjeno resnico sem pred kratkim nekemu dekletu v album napisal, in glej ona je bila prepričana,
Zgubljen sin.
da jo je le njej edinej na čast moj pegaz zarezgetal, med tem ko sem jo bil le svojej bolhi posvetil! — Da se je pa dekle tako zmotilo, mu ni nikakor zameriti, kajti — bolhe in ženske so si jako slične! Pre-ziraje to, kako velike prijateljice so si bolhe in ženske, v nemar puščaje to, da so i ženske in bolhe jako lične, gibčne, nežne stvarice, opozarjam tu le na dve posebno znameniti sličnosti.
To vč menda vsakdo, naj je naravoslovec ali piskrovez, da bolhe kakor sploh hrošči nimajo srca! In glejte, tudi ženske ga nimajo! Jaz vsaj še nisem tako zgubljena duša, da ne bi verjel našim pesnikom, koji so učitelji, svečeniki, proroki svojega naroda, jaz nisem še tak materijalist, tak nihilist, da bi se upa! spregovoriti: »Pesniki lažejo!8 — No, in ti trde vzajemno vsi, da ženske nimajo srca! E to vam prvo sličnost!
Druga sličnost je za nas že neprijetneja. Bog vč, da ne bi imel ničesar zoper bolhe, ako jim ne bi bila slaba navada da pikajo, rane sekajo! In ženske? — »Prej neznane — Srčne rane« delč naokrog vsem in vsakemu, kdor jih le sprejeti hoče. — A bolhji pik prouzroči malo rudečo lfsico na koži, a kadar lepa,
krasna in brez dvoma tudi jako nežna in ljubka deva iz svojih zornih, kakor nebo jasnih očesc sproži otro-vano pušico in to smrtonosno orožje sfrči tja skozi sveži pomladanski ali jesenski zrak ter zadene ubozega mladeniča, predere mu ogrtač, obleko in srajco, ako o baš ima, ter se mu zasadi v jadno njegovo srce, — poznajo se nasledki take rane navadno v sedmih ali štirinajstih dneh — črno na belem v zabavnih naših časopisih.
A pustimo ženske; ženska je hudič, trdi star pregovor, in kar je starega imamo spoštovati! Pečajmo se raje z bolho, saj je to vender jako ljubka, nežna stvarica, in — kar je poglavitna reč — jako inteligentna. Spomnite se le na bolhij cirkus!
Da le ne bi bila toliko požrešna! Zarad tega so se pa tudi vsi zoper njo zarotili, vsi — razun nekega mojega tovariša, navdušenega Slovana, prav istega, ki ne nosi nikdar — gač, ker jih tudi stari Slovani niso nosili! Ko se neki dan z njim sprehajam, zapazim mu na vratu jako debelo bolho, katera se je bila že tako njegove krvi napila, da je — gospoda, jaz ne pretiram
—	da je imela uže — delirium tremens. Opozorim tovariša na njo. A on jo jako nežno zgrabi, pogleda jo,
—	in ko mu nasvetujem, naj jo ugonobi, spregovori veličastno: Nikdar! Njo, — koja se je moje krvi napila, koja ima v sebi sedaj s 1 o v a n s ko kri, njo naj bi umoril ?! Nikdar! In skrbno jo je [položil v mehko travico, da se tam strezni svojega delirija! —

%
Kočevski krojač.
(Balada posneta iz švabščine; zložil Kilometer.)
rojač v Kočevji nekdaj je prebival, On strokovnjakov vseh je dika bil, Obleko sicer redkokrat je šival, Tem rajši pa je jedel ino pil.
Zateleban bil v njo je kakor osel. Ter brenkal na kitari vsako noč; Popolnoma pozabil na svoj posel — Ljubezen grozna res je tvoja moč!
Gospa obrne se, grdo pogleda In jezno nad tresočim zarenči: »Krojaška ti podoba suha, bleda, Gotovo v sebi 'maš kozlovsko kri!«
V istej hiši, a v nadstropji drugem Bivala lepa je vojvodinja, Ljubezen vname se v krojaču suhem Ter mu razgreva srce, kar se da.
Vojvodinja nekoč se gre sprehajat, Kočevarski krojač hiti za njo — — V želodcu se srce mu začne majat', In nehote jej stopi na nogo.
Krojač prestraši se, srce mu poči, Domov poda se, vleže se, umre ! — Vojvodinja pa britke solze toči, Zdaj v samostanu, — a prepozno je.

Redno življenje.
» Prijatelj, zakaj ne živiš redno, glej, kako si oslabel!«
»Kaj; jaz ne živim redno!? Kdo ti je to rekel? Nisem li vsak večer točno ob deseti uri že — pijan?«
Pokora.
Imovita gospa dejala je svoji prijateljici: »Vidiš, draga, Velika noč se bliža, a jaz sem tolika grešnica, da me skrbi, kako bi se spokorila.«
»Veš kaj; daj svojega strežaja ves teden postiti.«
Vn
Zarad spomina.
Kdor si hoče stalen spomenik v ljudstvu postaviti, naj se pošteno zadolži in dolga nikdar ne plača, — gotovo ne bo pozabljen.	— t—
Izvorno pismo.
Oče pisal je svojemu sinu velikošolcu na Dunaj, da ga bode prihodnjo nedeljo obiskal, na kar dobi J oče ta-le odgovor:
Ljubi oče!
Včeraj, v ponedeljek me je nekdo tožil zaradi petdesetih goldinarjev; danes, v torek poročam ti to in jutri, v sredo prejel boš moje pismo; ako mi po-jutrajšnjem, v četrtek ne pošlješ denarja, bom v petek brez njega, toraj tudi v soboto plačati ne bodem mogel, ako pa ne plačam, sedel bom v nedeljo v zaporu, kjer me lehko obiščeš, ako te veseli.
Ves tvoj
France.
V-s Iver!
Po polji gredo mi junaki trije, Od vina se mešajo jim noge.
v J*
Lovec z navade.
h/h Mdf,

»Bog daj, da bi danes nobene živali ne videl! Tako me zebe, da bi niti streljati ne mogel.«
Ribničan in Kočevec na potovanji.
Ribničan in Kočevec sta skupaj potovala križem sveta, a ne s krošnjo, temveč s trebuhom za kruhom. Trdo jima je šlo, kajti dandanes so ljudje trdosrčni in neusmiljeni, sosebno na gorenjem Avstrijskem. Ako nimaš v žepu potrebnega denarja za živež in prenočišče, moraš malodane poginiti.
Naša znanca sta bila tudi že na suhem in ne vem, kako bi bilo ž njima, da ni zvita buča ribniška sebi in Kočevcu pomagala iz zadrege.
»Lakota je hudi mož! * pravijo ljudje in našima znancema je že silno krulilo po želodci, ko dospeta do neke vasi na gorenjem Avstrijskem.
»Vejš, prijatelj!* pravi Ribničan svojemu sopotniku. »Treba bo fejhtati. Jaz bom šel po desnej, ti pojdi pa po levej in kar bova nabrala, razdelila se bova na drugem konci vasi.«
Sla sta vsak s svojo zgovornostjo omehčavat trda srca človeška, in že je Kočevec brezuspešno opravil
svoj posel, ko vstopi Ribničan v kuhinjo, na katere ognjišči se je tako prijetno širil duh dobro zabeljenih cmokov da je nehote segel, ker ni bilo nikogar v kuhinji, kar z roko v skledo, da bi pokusil, kako znajo gorenje Avstrijanke prirejati cmoke. Na svojo nesrečo ugleda skozi okno baš tedaj čez dvorišče gredočo žensko naravnost proti kuhinji, tako da Ribničanu ni kazalo pokušati in tudi ne več premišljevati, temveč popadel je skledo ter hitel iz kuhinje in dalje iz vasi na dogovorjeni prostor.
Tu najde Kočevca v travi ležečega in tožečega na trdosrčnost vaščanov.
»Nič ne stokaj saj sem jaz prifejhtal za najine želodec,* tolaži ga Ribničan ter postavi skledo s cmoki v travo, katero sta hitro izpraznila.
»Vejš, prijatelj! jaz sem prinesel jedi, ti pa posodo nazaj nesi, da ne bodo rekli, da sva nepoštena.«
Nič hudega sluteč stopi Kočevec s skledo v označeno mu hišo, ko mu prihitita naproti gospodinja in gospodar ter ga ne slušajoč zahvalo, začneta nabijati in hudovati se nanj. Kočevec sicer ni vedel povoda temu vsprejetju, vender je skusil, da je kolikor moči naglo zapustil razljučena — dobrotnika, ter jo pocedil iz vasi. Da ga pa Ribničan ni več čakal, uganil bode cenjeni čitatelj najbrž že sam.
Čudno.

»Kako pa je to, teta! Jaz imam jedva pet let, a imam že vse zobe; ti pa imaš že nad šestdeset let, pa imaš še le dva zoba?«

Krasne platnice za vse letnike „Rogača" priredil je v raznih bojah
Franjo Dežman,
knjigovez na Sv. Petra cesti št. 6 v Ljubljani.
—Z vezanjem vred I gld. 20 kr. __
Zlate resnice.
Človeške glave so kakor ure, dve ne gresti jed-nako, vender pa se ravna vsak po svojej.
Glava je trdnjava, katera naj bi branila pot v sreč; žal, da se dandanes trdnjave prezirajo.
Odgovor pritlikovca.
Učenjak majhne postave prepiral se je nekoč z orjaškim nasprotnikom, kateri mu je med drugim dejal: »Molčite, sicer vas vtaknem v žep!«
»Vtaknite me rajši v glavo, ker je v njej več prostora! *
24. naloga.
Zložil J, Dobruski v Pragi Črni.
Nepričakovano.
»No, Francek, ali ti je naš obed dišal?« vprašala je gospa dečka, kateri je bil z roditelji pri njej na obedu.
»O, da!« odgovoril je deček. »Dostikrat tudi pri nas ni nič boljši, samo da imamo več.«
5
Meso s krompirjem.
»Kaj pa je jedel vaš mož danes opoludne?« vpraša zdravnik ženo bolnega kmeta.
»Goveje meso.*
»Ali je jedel s slastjo?«
»Ne, s krompirjem.*
P. n. V. L. v I.: Hvala. Zravstvuj! — Goriški Kotar: Hvala! Priobčimo deloma o priliki. — P. n. g. K. M. v T. : Nič za nas! — Izgubljeni sin: Vaša balada je izvrstna, toda vsebina nje preveč premlačena. Priporočamo se za kaj druzega.
Ker nam je nedostajalo prostora odložili smo rešitev poslednje skakalnice za prihodnjič.
Izjava.
V zadnji številki našega lista sta natisneni pesmi »Cen-tek-ova ženitev« in »Centek nese — mraz«.
Mi smo zmatrali ti pesmi za golo predpustno burko, ali ker smo se uverili pozneje, da mčri na obče čislano os ebo, katere nikakor nismo hoteli žaliti, ker dalje vemo, da je vse, kar pripoveduje dopisnik v rečenih pesmih, samo nesramno obrekovanje, zato izjavlja podpisano uredništvo, da srčno obžaluje neosnovani napad v zadnji številki ,,Rogačevi".
Uredništvo „Rogačevo".
3%.
Bell.
Beli naredi v 3 potezah mat.
'.Rogač" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca na celi poli četvorke ter stoji po pošti prejeman celo leto 3 gM. 20 kr., pol leta I gld. 60 kr., četrt leta 85 kr.; za Ljubljano celo leto 3 gld., pol leta 1 gld. 50 kr., četrt leta 80 kr.; izven Avstrije celo leto 4 gld. Posamične številke so po 15' kr. — Naročnino sprejema upravniŠtvo, dopise pa lastništvo in uredništvo v »Narodn tiskarni«
v Ljubljani. — Tiska »Narodna Tiskarna«.